424
„Ah, ali res? Prvo pismo z Dunaja! Že vem . . . Lepo piše v tistem pismu . . . Piše in prosi odpuščanja, da ni storil tako kot sva želeli midve . . . Vse vem, kaj piše! Vendar, Tonca, preberi, preberi pismo še enkrat!"
In Tonca je brala. Mara pa, dasi je znala pismo malone na pamet, je poslušala z napeto pozornostjo. Roka, ki jo je položila na mizo, se ji je tresla; ustnice so drhtele; oko se ji je rosilo ... In čimdalje je Tonca brala, tem bolj je stopala Mari vznemirjenost na obraz ... Na koncu pa je sedla trudna in izmučena, ter naslonila glavo na blazino!
Za hip je postalo v sobi mrtvaško tiho. —
Prva se je predramila Mara:
„Ah res, pisati morava!"
MEHIKANSKI  CESAR MAKSIMILIJAN ustreljen v Queretaru 19. julija 1867.
In zopet ji je roka, tresoč se, brskala po po-pirjih v omari. Ko je dobila primeren popir, ga je dala Tonci. In Tonca je sedla, Mara pa je narekovala v pretrganih stavkih:
„Zapiši najprej, da naj se ne prestraši in da naj pismo prebere do konca. Nič naj se ne boji: v pismu ne bo žaljive besede .. . Onkrat, zadnjikrat — tako zapiši — je bilo pismo žaljivo. Očitali sva mu, kar bi mu ne bili smeli očitati — danes ne bo tega ... Ali si zapisala tako?"
„Sem."
„Dobro. Zdaj pa napiši, da želiva samo to, da naj nama odpiše . . . Pravzaprav, ne! Ni treba — ampak kar pride naj! — Ali si zapisala, da naj kar pride?"
„Sem, mati."
„Tako je prav. Kar pride naj! Zdaj je tukaj pomlad. Po bregovih kopni sneg, pred pragom grebejo kokoši . . . Solnce sije visoko; toplo in prijetno je doma . . . Vsako pomlad se je vrnil ... In sam si rekel - tako mu piši — sam si rekel Franjo, kako prijetno je doma ob pomladnih dneh. Človek se iznebi otožnih misli; ves drug postane . . . No in tako, dragi Franjo, bodo tudi tebi prešle vse Žale misli in zopet boš kakor si bil . . . Ali veš, Franjo, kako je bilo v tistih časih, ko smo se menili, da bodeš storil po najini volji, ter da-bodeš vzel k sebi mene in Tonco? Tonca je sedaj velika in lepa in snubijo jo, toda ona ne mara ... Ali si zapisala vse tako, Tonca?"
„Vse, kakor ste povedali."
„Dobro.   Sedaj pa počakaj, da se odpočijem."
Starka se je naslonila nazaj in ostala kakor brezčutna. Misli so jo utrudile. Nekaj težkega ji je klju-valo v glavi. Na oči ji je prilezlo dvoje solz, ki sta se zasvetili in zdrknili po licih . . .
Tudi Tonci se je hotelo storiti inako. A zatrla je solze, preden so ji prišle na oči; zakaj zdravnik in poštna gospa sta ji strogo prepovedala kazati se žalostno ali celo jokati vpričo matere. — Ko bi se pač mogla narediti kar mogoče veselo in brezskrbno !
„Mati, prijetno bo to, ko bodemo zopet skupaj: vi in jaz in Franjo."
»Prijetno, praviš —" in starka je gledala topo in brezizrazno, kot da se ne more domisliti, kaj pomeni beseda: prijetno — „ah tako! Da, prijetno! Ali si zapisala vse, kakor sem rekla?"
„Vse."
„Prosim, preberi."
Tonca je brala. Medtem pa, ko je brala, je klonila starkina glava vedno nižje, in zopet sta jo premagala trud in pobitost. Ko se je vzdramila, je hlastno dvignila glavo ter se zmedeno ozrla krog sebe. Tonca je bila medtem dokončala.
„Ali si prebrala do konca?"
„Sem."
„Nisem slišala. Prosim te, Tonca, preberi še enkrat."
Šele v drugo je poslušala do konca. —
„Prav tako. Zdaj pa zopet zapiši, da ga pričakujeva in ga bodeva pričakovali vsak dan. Kadar bodo vozili vlaki mimo, vselej bodeva ali pri oknu, ali pa pred hišo na klopici. In naprej vem, kako bo. Kadar bo kdo stal pri oknu vlaka ter mahal z rutico v pozdrav: vselej bodeva rekli: „To je naš Franjo!" Skrb imava zanj! Celo ponoči, kadar je mesečno in vozijo nočni vlaki, se prebudim, se sklonim na postelji ter gledam skozi okno, ako morda ne maha kdo z rutico v pozdrav ..."