Jurčetove nadloge.
Jurče je bil v hribih doma. Ko je nekoliko odrastel, moral je koze pasti; a to d«lo mu ni bilo prav po Tolji, ker na paši je bil vedno sam in s kozami se igrati ni ga veselilo. Prosil je tedaj očeta, da mu so dovolili šivat se učiti. Ko so mu oče to dovolili, gonij ga je vaški krojač s seboj po Sterah; tak<5 je prišel med različne ljudi, kjer je marsikaj videl in marsikaj slišal. Ko ae je bil krojačtva izučil, mu doma ni dalo mini. SliSal je, da drugi rokodelski fentje gredii na ptuje, da yeč vidijo in ai ve6 poskuaijo, zaM je tudi Jurčo želel si nekoliko svetii ogledati.
170
Ali za Jurčeta potovanje oi bilo ugodno. BU je priprost, iiepopačen hribovsk sin, in mislil si je, da so vsi ijudjiS taki, kakor je on. A kuialu je prišel do spoznaoja, da teuiu ni tako. Prižedši v inesto, šel je v krčmo, kder so krojači svoje prenočišče imeli.   Ko se '& nekim drugim krojafiem o tem m
<Sneni pogovaija, vpraša ga tovariS: nKaj ne, Jurče, tvoja mati so iz V.....
in tvoj o*e a L.......donia?" — nčemu meni to vprašanje?" pravi Jurče.
Tovariš odgovori:  nKer v V.....ljudj^  še  le ? 30. letu  pamet  dobč,  t
L.......pa jo že v 31. letu izgube,  in meni se dozdeva,  da si ti od obeli
te lastnosti podedoval." — Jurče je to zasmehovaaje takdj razuiuel  ia jezilo
ga je, posebno zaradi tega,  ker mati niso bili iz V.....doraa,  uego rojeni
so bili na njegovem dtfrnu.
Druzcga dn^ si je Jurče mesto ogledoval. Kakor se pobožneniu kristjanu spodobi. mikalo ga je najbolj videti velikansko cerkev, kakorSne še nikoli ni videl. Cerkvenik mu je cerkcv odpvl in imenitne stvari kazal ia razlagal. Ko sredi eerkve stojita in Jtirče napVej, nazaj in navigor gleda, zaSelo se mu je » glavi vrtoti in debelo gledajoC, čudi se: rJojmiiie! ta cerkev pa je od znotraj še mnogo večja nego-li od zunaj!" To se zna, da se je cerkvčnik tem besedam zel6 smijal, kar je Jurčeta zopet zel<S jezilo, ker si je mislil, da to, kar je poTedal, ni nenmno.
Po mestu idoč, je videl Jnrče požarno stražo, ki je bila ravno pri svojib. požarnih vajah. Z velikansko brizgalnico so po hišah in nlicah na vse strani vodo brizgali. Ko voditelj požarne straže ugleda Jurteta, ki je radovcdno zijala prodajal, polastf se ga budobna misel, da bi malo vode napeljal skozi krojačeve noge, kakor ou uapelje nit skozi šivankino uho. Pri tej poskušnji je bil Jurče ves premočen, kar ga je, seveda, zel'5 razjezilo.
Z^ečera si je Jurče poiskal dtugo kr?,mo, kder si je za ^ežerjo naročil cvrtje. A cvrtje je bilo suho, posai<5jeno ia neukusuo. Zaradi tega se je hotel Jurde niaščCTati nad krčmarjem ter ga je zasmehljivo vprašal, kako je to, da se pri njem tako dobro, okusno in mastno cvrtje dobi, A krčraarje tak6j razumil Jurčetovo Salo in mu odgovoril: nMoje cvrtje se ravna po gostih, to je po njihovej paineti. Čim veS imajo paraeti, tem bolj jim dišicvrtje." To Jurčeta zopet ni bilo po volji, zatorej preeej druzega jntra oprti svoje stvari in potuje y drngo mesto.
Tu vidi zvefiera d?e krčiui. Pri rslonu" je bilo vse lepo gosposko, a pri ,,jelenuu vse umazaao. JarCe si misli: pri ^jelenu" bode za mene bolje^ ker tu se vse bolj po ceni dobi. A to je bila Jurčetova nesreča. Ljudi je bilo npri jelenu" malo, io kakot se mu je zdelo, bili so sami taki, ki so h istega, vzroka iskali oudu prenoiSiSSa, kakor oa. Samo jedea je imel mnogo denarja, in to je bil žid Mozes, ki je botel ondn prenofiti, samo zaradi tega, kor je bilo malo gostov. Dva izuied navzočih to opazita in skleneta žida oropati. Ia res se splazita po noči v židovo Eobo, zamašita mu usta. zvežeta ga in ma vus denar vzameta. Ker se je žid branil, ranil je na lieu jedaega roparja z nuiem, kar mn je ropar vrnil. Roparja potem zbežita, in Seravno so biriči hitro za ujima šli, več sauiljivih ljudi zaprli in preiskovali, morali so vendar vse izpustiti, kev jiui niso mogli krivde dokazafci. nKdo je žida oropal V" vpra-šali so ljiulje drug drazega. Mogoče, da krojač, na katerega še v začetku uihče tnislil ni. In ie on saui tega ni storiJ, morebiti da zaa za zložiuca. Tako
so Jurčeta vjeli in zaprli. Pri prvej preiskavi od saniega strahil ni razumel ničesar, in ko bi bil moral reči ne, rekel je da, ter se je v taka nasprotja zaplčl, da so po pravici še cel6 sodniki začeli sumničiti o njetn. Pri tej pre-iskavi bo tuiii opazili, da ima JurSe rano na ^ratn, in nrnogo gospodo? je bilo že prepričanih, da je ta rana od židovega noža. Takdj so poslali mestnega zdravnika v ječo k Jureeta, da bi rano natnnko oglcdal, kav je sdravnik tudi izvršil. Ko se zdravnik iz jefie povrne, napisal je dolgo poro^ilo in dokazal, da Jurčetova rana mora res biti od židovega aoža, ker židov nožič je podobea JurSetovej rani, in rana tudi še ni stara, ker videtije, dasejekomaj zacelila. Zdaj so imeli gospodJB lehko delo. Žid je že v duhu videl Jurteta na vešalah. Ko pripeljejo Jurčeta pred sodnijo, bil je ves zmeden, ker videl je, da se bo zdaj nekaj resnega godilo ž njiin. Jeden izmed priCujo(?ih prebere cel popis in tudi zdravnikovo poroCilo, da je Jurčetova raua od židorega noža, in vsi so si mislili: zdaj bo Jurče na kolfni padel iu spoznavSi svojo hudobijo proail odpnjeenja. Ali Cndno! Jurče se zavi, ohrtbii in veselo prav po doraače reiie: „0 jojmine! tega pač niste zadeli. To ni res, kar stoji tukaj zapisanega, ker to rauo imam Se iz otročjih let, ko sem se z uaSim kozlom igral na paši." To je Jurče tako odkritosrčno in priproeto povedal, da se še cel6 sodniki niso mogli smeha zdržati ia so ga morali za nekrirega spoznati. Jnrfeta so tedaj izpustili, ali vsa te ajegove nadloge vzele bo mu veselje do potovanja in spomnivSi se prigovora: nLjubo doma, kdor ga ima," Sel je dom6f vhribe, in je ondu zopet pasel koze in hribovcpm obleko delal, kakor se je bil naučil od T&škega kiojata.                                                                     I. s—a.