RUDOLF KODELA TAVČARJEVA VISOŠKA SNOV Nii.igIobl.je doživeti del ra\čarjevega prijx)vediii.štva je iz domačijske snovi. Podobo rodne doline in poljanskega kmeta, njegove tegobe in odnose do nekmečkega, neredko njemu vsiljivo tujega življa, je ostro začrtal \ sedanjem in minideni času. Pra\ poslednja dela pa so s\ojstveno spojena s pisateljevo ustvarjajočo osebnostjo. Zgodovinsko gradivo je prepajal z notranjimi doživljaji, zajemal od zunaj in dajal iz sebe, vezal preteklo s sedanjim ter s kontrasti, stopnjevanimi do tragično pretresljivih konic, leševal versko fanatični princip in ži\ljenjske etične ideje. Stržeu teh snovi (izjejno dela le prvo poglavje okvirne novele V Zali) je priklenjen na kmečki dvorec, častitljivo star in mogočen sredi Poljanske doline. To je Visoko. Bolj od rodnega kraja je zraščen s pisateljem: tri svoje umetnine je zgradil na njem in trideset let mu je gospodaril in prisluškoval odmevajočini skrivnostim starih pokolenj. Pr\ i dve. noveli Vita vitae meae (objavljena v l.jnbljaiiskcin Zvonu I. 1883) in (irajski pisar (objavljen tam I. )889). sta iz pisateljev ih zreliJi let, tretja, roman Visoška kronika, priobčen v isti reviji celih trideset let kasneje (1. 1919), pa je avtorjev labodji spev in slovo od rodne zemlje in njenih ljudi, Jiosilec najklenejših prvin njegove epske moči. Obe noveli pa nista posvečeni toliko poljanskemu kmetu in njegovemu življenju v loškem gospostvu ob koncu 16. in v prvi polovici 17. stoletja, kolikor težnji, v zgodovinsko snov vključili vse tisto, kar je v moderni obliki zastrupljalo slovensko ozračje osemdesetih let prejšnjega stoletja, ii bi se brez snovne presaditve ne dalo izpovedati v umetniško tako prepričljivi vsebini. Zato loški kmet podložnik in zakupnik še ne stojita iiasproti zemljiškemu gospodu, ne bojujeta se še prikrito in odkrito zoper njegovo izkoriščanje kot to odseva iz poznejše Visoške kronike. Dotlej \ Tavčarjevo leposlovje vpeljani liki gospode, cerkvene in posvetne, dejansko niso odigrali kdo ve kako pomembne vloge na loški zemlji, če sa se je zgodovinsko sploh kdaj dotikali. Vendar je zgodovinski kolorit pristno zajet iz domačih historičnih tiskov in iz ljudskega i/.ročila, okrepljen pa z omejitvijo na staro Visoko. Če odbijemo lavčarjevo fantazijo, ki je gradila graščine in naseljevala loške oblastnike na utrjene slare kmetije Poljanske doline vsaj deloma v skladnosti z narodovim izročilom, najdemo že v Vita vitae meae izoblikovano verno zgodovinsko podobo kmečkega dvorca prvih dveh visoških kmetij. Morda ni zgolj naključje, da je Tavčar napisal svojo prvo novelo z visoškini prizoriščem prav isto leto, ko je ugledni gospodar tega grunta, sedmi v verigi 251 let gospodujočega rodu Kalanov, štiridesetletni Janez, 69 >.a]novoljno s samomorom prekinil .s\oj rod (gl. IZD A I. Ro(l()\ niic II. str. 392—3) in zbrisal 1882. leta Kalane z Visokega. Za pisateljevo usmerjenost k umetniškemu upodabljanju tega, nekje ob koncu srednjega veka zgrajenega dvorca že enajst let preden se je z nakupom posesti nanj navezal, slutim oporo, poleg izrazite osebne privlačnosti, v njegovi svojstveni legi in v ljudskem — danes od a\ torjevegii fabuliranja že težko ločljivem — pripovedovanju, ki je nedvomno vedelo mnogo znamenitega o njegovem nastanku, rasti in usodi pokolenj, ki so ga spremljala stoletja, od ustvarjene ])redstave o graščini in dominikalni lasti freisinških škofov od tragičnega konca poslednjih Kalanov (prim. Dostalova v Jutru 27. maja 1927 in Ferko prav tam 19. maja 1934). Že tedaj nin ni ostala prikrita notranjost dvorca: ; škofova* soba s starim, lepim štuka- Iurnim stropom, refektorij s freskami in plastično zidno dekoracijo, kar jo res vse spominjalo na gosposko zgodovino, imovitost in ugled. Z moŽJiostjo, da kupi iz roke loških Hafnerjev Kalanovi dve kmetiji I. 1893 (morda je odločitev siiio\e prodoje f)Ospešil materin samomor, |)rim. ilodovnik II. 1. c), se je tudi duševno ust^•arjalno približal zgodovinski jjoti Kalanov. Presenetile so ga gotovo tolike starine in kulttirni dt)ku- Tncnti: Ne le solidno zidana, z gospodarskim poslopjem v pravokotnik spojena in utrjena stara hiša ter notranja oprema s starinskim poliišt\()m, postal je lastnik bogate zbirke pradavnih umetniških podob, lepe knjižnice z že redkimi tiski in skrinje listin, ki so najglasneje pričale o žitju in bitju davnih lastnikov. (Vse ohranjene premičnine so spravljene v škofjeloškem muzeju v laAČarjevi in Kalanovi sobi. listine pa prav tam kot \ isoSki arhi\.) Samozavestni ponos Kalano\. slo\o njiho\e mogočnosti v minulih časih in tragični propad poslednjih iz tega žilavega, trmastega pa oblastnega poljanskega rodu je sedaj docela spoznal. Neposredne arhivske priče so le še poglobile v jijem zanimanje ter budile umetniško pozornost. Iz visoškega arhiva, iz loških urbarje\' in poljanskih župnijskih matic, je izluščil otipljivo sliko Visokega in podložniško zakupno podobo njegovih kmetij, ki so že 1604. leta zavzele svoj dokončni obraz kot dve posesti, kasnejša Kalanova z dvema hnbaina. Kljub temu pa v svojem romanu še \edno vzdržuje stališče o \is()kcm kot domijtikalni lastnini zemljiškega gospoda. Zaradi zaporednosti lokalizacije obeh novel in Kronike se je v poslednji, zvest sebi, rešil z razlago prehoda prvih dveh visoških kmetij \ kmečko, Kalanovo posest. In tako je izpričal potezo o hotenem nadaljevanju visoškega motiva v izoblikovanje homogene visoške snovi, ki bi konec koncev z izdelavo celotne zasnove Kalanovega rodu kot trilogije dala umetniški spomenik zgodovinski podobi Poljanske doline skozi tri stoletja in bila ozadje vsem njegovim stvaritvam s sočasno doinačijsko tematiko. Za uporabljanje zgodo\inskc sno\ i je pisatelj do 1. 1893 našel v dobršni meri le posredne vire iz polpretekle dobe. v katerih z naraščanjem časovnega razmaka zapadejo za leposlovce vzpodbujajoče podrobnosti težnji posploševanja. Mimo tega so v skopih in suhoparnih izrazih zlirani le podatki, nanašajoči se na upravijajočo i)last, na nižje sloje pa le toliko, kolikor so padali v nemilost gospodnjočim. Pisatelj fabnlist mora sam za.slutili v ozadju tega širok razmah življenjskih utripov-, da more rcali- 70 zbirati svoje like kot izraz svoje domišljije in odraz življenja ene ali več oseb, ki jih j e sani poznal ali pretopil v sebi. Zlasti velja to za junake iz kmečkih vrst, da mu lahko postanejo glavni nosilci dejanja. Ta proces se očitno vidi. če primerjamo med seboj umetnine visoške snovi in upoštevamo, da je imel šele za roman na voljo sočasne vire, ki i-o za nepotvorjenost časovnega kolorita najtehtnejši. Dajali so mu močne vzpodbude, kako usmerjati del življenjskih silnic svojih osrednjih junakov doma in v domači dolini. 1 udi Kosovi Doneski k zgodovini Škofje Loke in njenega okraja (izšli 1. 1894), kjer je v regestih zbrano bogato, sočasno pričevanje, ki v pretežni meri slika upravno ureditev loškega gospostva in podložniško pravni odnos, je izčrpaval predvsem za gibanje svojih junakov v .Škofji Loki. Za oris nekaterih pripetljajev, navad in običajev, ki jih ])isatelj obrobno v jileta, je ])osegel po istodobni Valvasorjevi Slavi Vojvodine Kranjske (izšla 1. 1689). Med vodilnimi motivi obravnavanja zgodovinske tematike stopa v ospredje pisateljeva ljubezen do domače doline in do dedov rojakov, ki se izživlja v fabuITranju, risanju verskih bojev za nacionalni in religiozni obraz, in v težnji prikazali mcntaliteto poljanskega kmeta v zanj najbolj usodnem in piintarskem času — dati Poljancem izsek iz lastne zgodovinske podobe. Kot umetnik j e gradivo prepuščal svoji domišljiji, da ga j e vsrkavala in oživljala, zato so suhi podatki v umetnini v polni meri strnjeni z idejnim strženom: zaradi tega ])a najdemo tudi odstope in nedosledno.sti, ponekod hotene odmike in poteze lastnega poustvarjanja. Komentator Visoške kronike (v IZD ^ I) v zadnji izdaji točno raziskuje zgodovinsko oporo. Načelno se da precejšnji del raznih podrobnejših premikov v romanu pripisati časovni zgoščenosti. Ker že nosi sicer nedatirani, a nedvomno najstarejši rokopisni koncept (gl. TZD VL Rokopis L ?tr. 348—50 z ustreznim komentarjem) naslov »VisoSka kronika 1695«, se da sklepati na osredotočenost v tej smeri. Za to zgovorno pričajo sprejuembe v odvisnih letnicah in stremljenju ubranega razporejanja dogodkov, kar je pustilo, preko bližanja dejanski zgodovinski poti Kalanov, svoj nedosledni odraz še v dokončni redakciji (prim. TZD VI, Rodovnik L str. 388, 389 in 395). Ker pa pisatelju ni bil v ospredju čas z v sebi sklenjenim sklopom dogodkov sam na sebi. je iz virov ponekod zajemal svobodno; gre za odstopanje s poti zgodovinske stvarnosti, ki ga zaznavamo kot imenske in osebnostne, časovne in krajevne premike. Del tega je sicer nastal nezavestno kot spominsko rahljanje, v veliki meri pa hoteno kot presajanje i)Osaiiieznih členov ozadja. Sem sodijo osebe in dogodki, ki imajo Še svojo zabeleženo osnovo, a se kot zgodovinsko dokumentirani predstavniki nižjega posvetnega in cerkvenega kroga časovno odinikajo v občutnem razmaku nekaj desetletij. Izbor imen je pač pripisati Tavčarjevi priljubljenosti in slogovni preračunljivosti. Med poustvarjene like bi v prvi vrsti štel jiinake - kmete, kolikor jih ni našel med dokumenti Visokega (upodobitev Jernača Schiffrerja: samostojni liki Pasaverice. Jošta Schvvarzkoblerja, hlapca Lukeža, Marksa Wulffinga in dr.). Posebej bi opozoril na lik Margarete, ki nosi v sebi, čeprav je »tajčerjevega rodti«, oni odsev podob Margarete in Holekove Ncžike iz istoimenskih novel in Mete v Cvetju v jeseni, kolikor z njim osvetljuje osrednje poteze toplo podanega kmečkega obraza blegoške domačinke, tokrat v zgodovinski snovi. 71 ."se več. svojo inliulostno ljubezen do sestrične je pisatelj spletel preko njene tragične usode v Cvetju v jeseni \ odrešitev v zakon med Muigereto in bratrancem Izidorjem, s čimer je v svojem labodjcnn spevu še bolj opozoril na lastni odsev v Izidorjevem življenju. \ nasprotju z Margareto mu ime Agate pomeni kakor v (irajskcm pisarju .Nemko, le da jo v romanu izoblikuje v lepo. krotko in življenja i)olno junakinjo, ^a drugem jnestu stoje liki iz meščanskega okolja, pos\etne in cerksene gosposke: gostilničar Kašper Uohlgemuet. ječar .Mihol .Sch\\aiffstrigkh. Konrad Fiterjipfeil, gla\arjc\ lik, lik Strojarje\ egu \alentina, zlasti pa osebica Janeza Frančiška, ki s svojim modrim nastopom prinese no\ i buržuazni duh \ okoste/iele razmere na loškem ozemlju in ^ fe\dalno miselnost njegovih p^edsta^ niko\. Zrli se, da je Tavčarja naAdiišil predvsem tijegov- |>orlrei. ki mu j e v Kroniki zelo .spretno poust\aril zgodovino, navezano na jiredstavo ».škofove« sobe. Svojstven problem predstavlja \ ronmnn pisateljev način gradnje imen in priimkov. Vsi uporabljeni j)riiniki. z izjemo Sch\varzkol)lerjevega. so zgodovinski. Tudi imena z izjemo Polikarpa. Izidorja. Othinrieha in morda še katerega, se pojavljajo v gradivu. Pri poimeno\anju pa sta 'K-ila dva procesa. Prvič, načelo o deloma svobodni sestavi imen in priimkov za junake iz kmečkega in meščanskega sloja Škofje Loke. Pribiti velja. da so zgodovinsko verna imena tujih vojskovodij in škofov, preko laških gla\"arjev, oskrbnikov in sodnikov, do protipisarjcv in domačih župnikov — čeprav se pri poslednjih ni vedno časovno utesnjeval. D>iigič. načelo o svojstveni izbiri priimkoN in imen glede na vlogo in lastnosti junaka. Izrazit primer vidim v preimenovanju tajčarja \ouka Frohlicha iz Da\č (v R I, 1. C.) v Widffinga (s prenesenim izvorom na Sorsko ])iilje: prim. IZD \ I, str. 390). Priimki, ki z njimi označuje gostilničarja v Loki kot Wohlgemueta. ječarja kot Schvveiffstrigkha. iirolipisarja za LiiernpCeila. nekdanjega l^olikarpovega tovariša v tridesetletni vojski kot Seh\varzkoblerja in končno Polikarpa in Izidorja samega, dajejo s svojo dosledno uporabo kot asociacijsko pomenska vpeljava ne le slogovm) poanto, ampak že posegajo v kotnpozicijsko zgradbo. Iz \ isoškega arhiva sta Afarks iji morda Margareta prenesena na materin rod. Barbara preniaknjena za dve generacije nazaj, nespremenjena pa Jurij in Georgius Postuinus. Med poustvarjcninii členi je Tavčar verno uspel s slikatijein čarovniškega procesa zoper Agato v celoti in z nekaterimi drobnejšimi prizori (odnosi med luternnoma iji katoličani: Izidorjevo .srečanje za gosposko mizo pri Wohlgemnetn in dr.). Potem, ko je pisatelj v ožji visoški motiviki našel v časovni pogojenosti osnovna življenjska nasprotja Kalanov in jo odraze tega v svoji zasnovi zbral za torišče visoške trilogije, se je lotil obdelave prvega dela. — Pač je moral biti tragičen in pretresljiv konec zadnjih Kalanov, da je v lavčarju izzval tako mistično globoko etično protiutež o krivdi spočetega rodu, ki gradi in ngoiuiblja pokolenja kot maščevalec usode! Idejno zasnovo je razširil tako, da je postavil \isočane v življenjsko ozračje poljedelskih kmetov, v njihov svet družbeno gospodarske utesnjenosti, ki je bila ob žilavo trnu) kmeta, ga trla in izrivala k puntarstvti. Prvotnejši in v nas])roiju s širšo snovno zasnovo. i)odati zgoilovino poljan- 72 Začetek rokopisa Tavčar:ieve Vitoške kronike. (Marorlna m univerz tetna knjižnica v Ljubljani, Ms 1002.) skega kmeta, jia .jo lavčarjcN idejno etični zarodek večne, ča.sovne nc^ezane tematike nioti\o\ kri\(le in kazni ter odpuščanja. Ta poteza, ki zanjo ni našel vzpodbud v vi.soškem gradivu, .se .je po.stopoma .strn.jevala z zajfnovo. V pisatel.(u se .je izolilikovula podoba, da poda pr\eKa Vi.sočana - Kalana kot hudodelca, morilca in nasilneža, ki .si na zločinski način pridobi denar in z njim začne rod. Ce se dodobra zamislimo v pisateljevo vnašanje ideje v koncipirano ozadje, moranio priznati, da je la\čar svoje realne modele poglobil in jim zaradi izobliko\anja likov \- globlje, umetniško vrednej.še in etično bolj problemske natnre v tolikšni meri spremenil duševne profile, da pridemo do zaključka, da v skladu s svojimi umetniškimi nazori ni imel pra^ice poimenovati .s\ojih osrednjih jnnako\ po živečih Azorih. Ker priča z\esioba dejanskemu priimku o hotenju po zbližanju z razvojem rodu, je moral >pot\oriti« imena. Da si je immesto Filipa za nosilca krivde izbral prav Polikarpa, je pač v skladu z junakovim značajem: ne itiede na pomen vzbuja to ime asociacijo na nekaj temačnega in izjemnega, neznano je tudi v Poljanski dolini. Ker pa je vplival na sinovo življenje, ki naj bi bil v skladu z dokumenti in Polikarpovimi načrti zagospodaril /a njim. prav očetov lastni zločin, tudi njega ni mogel enačiti z Martinom, (Irugijn gospodarjem Visokega. Ime Izidor je vpeljano hote kot kontrast 73 Polikarpovemu. Zategadelj je moral zagospodarili mlajši sin Jurij, kar se spet iie krije z življenjsko potjo Janeza, Martinovega brata in ljudskega godca. O dozdevnem pi\orojencu Juriju pa ni jasnejših podatkov v danes ohranjenem visoškem arhi\ u (prini. TZD YI, Rodovnik II, ]. c. in str. 389). Y dejstvu, da je TaNČar v pripisu imenoval Georgiiisa Postumusa kot Izidorjevega sina, ki je istoveten z Martinovim sinom, vidim naznačeno stremljenje, da bi postal ta Jurij — Georgius, ki se je kakor njegov model šolal v Ljubljani, potem ko bi v njegovi naravi zmagal pohlep po zemlji in oblastnosti v času Marije Terezije (prim. TZD VI, str. 594). osrednji lik in nosilec dejanja v drugena delu kronike. Kajti pisateljeva v epilogu iskreno nakazana razrešitev prvega dela kronike v Georgovera hrepenenju za duhovniškim poklicem, da bi miselnosti časa odgovarjajoče dokončal pokoro za Polikarpove in Izidorjeve pregrehe, bi \ svoji izvedbi predstavljala dejiinsko prekinitev rodu in zavrla izpeljavo trilogije po Tavčarjevih prijemih oblikovanja visoškega motiva. S tem se mi zdi začrtan snovni krog drugemu delu, ki bi tako imel realnejšo oporo v izpeljavi že zaradi dovolj močnih v gradivu vklenjenih nasprotij iz ozadja časa, iia dokazaim smer izpeljave po avtorjevi lastni izpovedi v celotni časovnosnovni razporeditvi (gl. Obiski, str. 149—50) ter narahljena teza dr. Iva Tavčarja o snovni zgoščenosti v stoletnih presledkih (1695 ; J795 ; 1895: prijn. TZD YI, str. 394-5). Ob stapljanju zasnove je pisatelj začrtal snovni obseg Kronike v čas med tridesetletno vojno (v njej Polikarp) in vojno za špansko dediščino (Izidor). Osebno problematiko pa je tikjenil v umetniško jiajbolj relativni krog gibanja. Zločin se zgodi tik po koncu vojne, ko so bile v zavesti bojujočih se ljudi etične norme še narahljane. Cas, v katerega je vključil svoje domače junake, je z odmevi in krizami po tridesetletni vojni poln trenj, ki še sicer niso usodna za celotne plasti, pač je pisatelj z upoštevanjem zaslutenega razkola dosegel realistično podobo vzdušja in epsko izrazno širino. Hkrati pa izpričvije svojstveni problem kronike, ko v naraščanju osrednjegti konflikta, ki ga pisatelj razvozlava s prenašanjem krivde, posega v realno družbeno pogojeno zavoro, kjer se v uklenjeni konvencionalnosti izraža usodno gospodujoči verski element. Samo zato postaja tudi celotna etična obremenjenost rodu tako življenjska in prepričljiva. Ker sicer bi bil duševno globoki in razbičani Polikarp \' sebi jjropadel, se obtožujoč samega sebe očistil in sam poravnal krivdo. To pa tudi izpričuje, da Tavčarjevo obremenjevanje rodu nima naturalistične osnove dedne obremenjenosti, marveč moralno etično, psihološko poglobljeno in v času pogojeno osnovo. Šele s tem svetom svojstvenega psihološkega problema se je pisatelju pravniku izpolnilo življenjsko ustvarjalno stremljenje, čemur so morda kumovale tudi odklonilne vzpodbude tiekaterih likov Cankarjeve timetnosti. Sicer je ]>odobna razrešitev, ki priča, da se je pisatelj že prej ukvarjal z etičnim problemom krivde, vidim v obrobno prepletajoči se zgodbi Skalarja in Kalarja v Cvetju v jeseni, ki ga avtor pripovedovalec razvozlava na času primeren načiti, ko pravi Kalarju: »Poslušaj dober svet! Krivico si mu oigojenoLsti, s čimer izoistri impetosti in stopnjuje v dramatičnost zaradi zunanjih vezi nastala trenja. Tako je v zapletu postavil PoJikarpu. zad- Jijemu poljanskemu luteranu, človeku s krivdo iu vestjo nasproti lik Izidorja, slabiča, vdanega katoličana, a etično čistega, naivnega človeka. V razpletu podana Izi)dorjeva odpoved posvetnemu bogastvu, vzbujena z zavestjo pokore kot posledice Polikarpovega zločina in utrjena ob Agatini zavrnitvi po sodbi v Loki, kaže na njegovo rešitev iz notranje borbe za skladno vdanost. Možati Jurij je sicer blizu Izidorju, v svojih pogledih pa nasproten obema, je trezen in pameten gospodar, dovzeten za novo, 76 realnejše pojmovanje življenja. Izidor in Jurij sta zastopnika domačega tijieta: šele njima pripisuje % se lastnosti poljanskega tlo\eka nasproti temačnemu Polikarpu, ki ga pusti v samoti, da ječi v lastnih bojih ali divja kot trd in brezsrčen gospodar, »kateremu ni nikoli posijalo sonce v dušo?. Značilno je, da stoje ženski liki le v kontrastu do moških. Kontrast nacionalnega vprašanja omili z ljudsko rešitvijo Polikarpove misli: »Fajčarjev se b o j ! . . . Ta zarod poznam, je požrešen, misli, da je več. kot smo mi, in naše zemlje je lačen. Kdor z njimi ne laja, ga raztrgajo. Da jim goltanec zamašim, te oženim in Tajčarko bo.š vzel, da ne bo imela nemških otrok .. . (TZD VI. str. 122). Zato je umljivo, da po Izidorjevi in Jurijevi smrti gospodarita Margareta, / t a j č a r k a , in Agata, Nemka po rodu. Gradnja na kontrasti sega preko psihološkega kroga osebnosti im dogodke, čeprav jih zvečlna hote sprožijo njego\i junaki. Preostala naključja so redka, a skrčena na nekaj kontrastno usodnih, vendarle -V£rjetnih srečanj: Passaverica pride umirat k morilcu svojega moža. Marksovo očiščenje v poravnavi krivice do Agate ob Izidorjevem srečanju v dazaretu« tik pred svojo smrtjo. izrazita slogo\ na poteza je pripovedovanje v perfekti\ ni obliki, ki delo v celoti preveva in je pogojena v pisateljevem osebnostnem slogu. Iz perfektivnega glagolskega dejanja izhajajo svojstvene oblike pripovedi: narave ne opisuje, marveč jo jjodaja kot del dejanj: skop je in kratek, kar je za tako izražanje nujno in nosi v sebi močno zgoščenost: zaradi odsekanosti v slikanju še močneje izstopa celota: dejanje se sproži takoj v začetku in teži v logični tok z jasnijn izražanjem pripetljajev, z vpletenimi lastnimi razlagami, ki v bistvu ne prenesejo liričnih poant; razvrstitev snovi je prema in v vzročni odvisnosti. Izrazno so posledice vidne v pogosti rabi partikul. prislovov, raznih stilizmov in v uporabi rezultativov, kar omogoča ustvarjanje nazornosti v predstavah in določenosti v dogodkih in dejanjih, ki so vezani na opisovanje zgodovinskih dejstev. Prav uporaba perfekta daje zgoščenost misli in vzbuja vtis, da so dogodki zgodovinsko prepričljivi in objektivni, kar pa stopnjuje videz, da se je res tako zgodilo: vendar začutimo, da je Ta\čar v zgodovinskem koloritu enako močan v podajanju resničnega in poustvarjenega. Zato v Visoški kroniki ne najde več mesta za opisovanje jioljanskih navad in ljudskih običajev, ki ])revevajo idilo Cvetje v jeseni, kjer je dejanje izpeljano v pridobivanju na možnosti, prikazati domačega kmeta v vseh položajih, s čimer tvori močno oporo Visoški kroniki. Literarna obdelava Kalanovega rodu je bila zamišljena in zasnovana kot visoSka trilogija. Med motivi, ki so zavrli njeno nadaljnjo obdelavo, se je doslej navajal pravzaprav le zunanji, morda res najširši moment: pisateljeva usodna bolezen. Proučevanje Tavčarjeve poslednje dobe }U) letu 1917 i)a navaja na Se nekatere Tiotranje komponente. Nedvomno sta obe poslednji pisateljevi deli izbruhnili ob zunanjih, za umetnini sami sicer ne|)omend)nih udarcih, ki sta mu jih zadala Župančič s prezrtjem ob prevzemu uiodništva Ljubljanskega zvona v začetku 1917. ko ga ni osebno povabil k sodelovanju, in Pregelj s svojim znanim aforizmom v Dom in svetu a])rila 1918. — prvi iz rodu moderne, drugi iz še mlajše, ekspresionistično usTuerjene generacije. Oboje je pisatelj občutil kot stopnjevano skeleči očitek starčevske nemoči. Nedvomno drži. da bi po notranji nujnosti 77 umetniškega oblikovanja obe deli morali izstopiti tudi sami po sebi, vendar bi moglo v Tavčarjevem življenjskem primeru priti do usodnih sprememb. Dejstvo, da bi bil moral Zupančič prevzeti uredništvo Zvona že sredi 1915 (gl. Šlebingerja pismo Radu Murniku z dne 30. decembra 1914 v Murnikovi zapuščini v NUK. ovoj 4), bi ned^•onlno pod istimi okoliščinami labko izzvalo zgodnejšo objavo Cvetje v jeseni in pospeševalo donositev \ isoške kronike: zgodnejši izbruh romana bi utegnil vplivali morda na idejno koncepcijo pr\ega dela in na njeno nadaljevanje. Homogenost visoške sno\i se mi zdi dognana zaradi uporabe iste zgodovinske opore in središča in zaradi v časovni zaporednosti obravnavanih globoko pretresajočih osebnoetičnih not, prepojenih z verskimi boji in z družbeno utesnjenostjo v vseh treh z visoškim motivom zapečatenih umetninah. Zaporednost objave pa ima tridesetletno vrzel, v kateri je Sla mimo Tavčarja epizodnost slovenskemu naturalizmu in močna, na notranjih izpovedih grajena pripoved moderne. V Visoški kroniki bo treba gledati ustvarjalno psihološko grajeno protiutež predstavnika stare poetično realistične generacije, ki je neposredni pripovedni dedič Jurčičeve šole, — moderni, zlasti Cankarjevi umetnosti. Zato so tem značilnejša nekatera načela skoraj sedemdesetletnega Tavčarja, ki jih je izražal v polemiki z zadružanom Josipom Cirilom Oblakom, zagovornikom Cankarjeve veličine v Krpanovi kobili (Literarna debata ob obletnici Cankarjeve smrti 1920). V moderni vidi »smer, ki vlači na kliniko človeško dušo, in dostikrat secira pri tem uekaj takega, kar je le karikatura človeške duše« (Krpanova kobila, str. 46). Poraz v tej polemiki, zagrizenost v feljtonistiko in literarno kriiiko, ki odklanja vse nadrealistično, a se oklepa historičnih povesti, ter širši odklon mladine, so pač umetniško razkrojevalno, če ne celo zaviralno vplivali na pisatelja in ga vedno silneje zakopavali v lastno tragično krivdo, iz katere se je komaj reševal z načrti o dramatizaciji prvega dela romana in o predelavi kronike Izza kongresa. Odobravanje, ki ga je vzbudilo priobčeno delo, in dobrohotne vzpodbude k nadaljevanju, ki so ga spremljale v javnosti od vsepovsod še ob njegovi sedemdesetletnici, pač niso mogle učinkovati na njegovo vehementno naravo v tisti smeri kot prejšnja zunanja sprožilca. Zaključili bi, da visoške snovi ni mogel nadaljevati in dodelati še zlasti ne zaradi spoznanja popolne notranje harmonične in slogovne dognanosti v romanu, ki bi mu le težko našel idejno in izrazno vredno nadaljevanje. Viri Ivan Tavčar, Zbrano delo (cit. TZD...), III. in IV. knjiiga. Uredila dr. M. Boršnjk. (S citirano literatmro v komentaTJu.) — Tavčarjevih izbranih spisov VI. zvezek. Uredil dr. Prijatelj. — B. Paternu, Slovenska proza do moderne, 1957. 78