155 deJan zadravec: Ptujski meščani do uničujočega Požara leta 1684. Biografsko-prosopografski priročnik. Ptuj: Zgodovinski arhiv, 2017, 438 str. S prosopografsko-biografskim priroč- nikom Dejana Zadravca o meščanih Ptuja sta slovensko zgodovinopisje in arhivistika dobila prvo tovrstno delo domačega avtorja, ki je poleg izjem- nega truda in vztrajnosti vključil v raziskavo nemajhno mero lastne inven- tivnosti. Potem ko je bil pred slabima dvema desetletjema deležen podobne, vendar precej manj zahtevne obrav- nave Maribor (gre za študijo graškega zgodovinarja Norberta Weissa v nem- ščini)« bi skorajda morali pričakovati, da bo naslednji na vrsti Ptuj, naše naj- starejše mesto, katerega zgodovina je iz različnih razlogov raziskana še precej pomanjkljivo. Dela, kakršno je Zadrav- čevo, so posebej pomembna, kadar je provenienčno gradivo slabo ohranjeno. Kot poudarja avtor, je uničujoča usoda doletela ptujski mestni arhiv zelo ver- jetno šele po letu 1815 in ne že v stra- hovitem požaru leta 1684, ko je med drugim pogorel župnijski arhiv, torej v letu, s katerim se obravnava končuje. Zadravčeva obsežna monografija predstavlja zbirko podatkov o časov- no in stvarno določeni skupini oseb, meščanih Ptuja, začenši s prvimi po- imen sko znanimi Ptujčani iz 13. sto- letja. Njen prvenstveni namen je trdna faktografska podlaga za nadaljnje razis kovanje, kar je temeljna značil- nost prosopografskih del, hkrati pa gre za nekakšen biografski leksikon, prvi te vrste v slovenskem prostoru. Vsebina priročnika je sestavljena iz več med se- boj povezanih delov. Kratkemu uvodu, orisu virov in napotkom uporabnikom sledijo trije deli, od katerih je najpo- membnejši in najobsežnejši prvi. Gre za biograme vseh ugotovljivih ptujskih meščanov do leta 1684, od katerih so nekateri nujno zelo skromni, omejeni na eno samo omembo, spet drugi ne- primerno obsežnejši in povednejši. V drugem delu so prikazani seznami me- ščanov glede na opravljanje poklicnih dejavnosti (npr. bakrarji, barvarji, če- vljarji), različnih mestnih funkcij (me- stni sodnik, pisar, svetnik itd.) ter dveh drugih s Ptujem povezanih funkcij, upraviteljev proviantnega in poštnega urada. Tretji, zadnji, del je avtor naslo- vil Seznam uporabljenih virov oziroma virov z omembami ptujskih meščanov, v njem pa ne najdemo samo številnih virov iz arhivov v Sloveniji, Avstriji in Nemčiji ter objavljenih virov (največ objave Jožeta Mlinariča), temveč tudi seznam slik oziroma pečatov, napi- sov na hišah in nagrobnikov. Številne barvne upodobitve materialnih ostalin ptujskih meščanov dajejo monografiji 1 Norbert Weiss, Die Bürger von Marburg an der Drau bis 1600. Prosopographische Untersu- chung. Diplomarbeit. Graz: Institut für Geschichte der Karl-Franzens-Universität, 1998. o c e n e i n p o r o č i l a – r e v i e w s a n d r e p o r t s 156 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2017/2–3 posebno dokumentarno vrednost in vizualno privlačnost. Največ je odtisov pečatov, nadalje podpisov ter slednjič fotografij nagrobnikov iz zgodnjega novega veka, od katerih jih nekaj prika- zuje tudi pokojnike, tj. ptujske meščane in njihove družinske člane. V upodo- bitvah se predstavijo ljudje iz krvi in mesa, prikazani v sodobnih oblačilih in v vsej svoji minljivi pomembnosti. Končno so tu še napisi na portalih hiš z vklesanimi inicialkami lastnikov, let- nicami zgraditve ali prenove in likov- nimi prikazi gospodarjeve poklicne dejavnosti. Ohranjeni hišni portali so zdaj zaživeli v svoji izpovedni celovito- sti, potem ko so nekateri doslej razkri- vali le inicialke in drugi imena, oboje pogosto brez časovne komponente. S podpisom, pečatom in portalom, dati- ranim in z lastnikovima inicialkama, je dokumentiran samo usnjar Janez Krstnik Dröschinger, čigar hiša je bila zgrajena ali obnovljena prav v letu uni- čujočega požara 1684. Odveč je poudarjati, kako mimo obravnavane monografije ne bo mogel noben raziskovalec ptujske zgodovine in kakšne odgovore lahko Zadravčev priročnik nudi zvedavemu ljubitelju mestne preteklosti, če ga le zna prav iz- prašati in obračati v rokah. Dejan Za- dravec, ki v slovenskem zgodovinopisju in arhivistiki že dolgo ni neznano ime, je lokalno in slovensko zgodovino obo- gatil z delom, ki bo še lep čas kažipot tovrstnim in podobnim obravnavam starejše preteklosti mest slovenskega pa tudi širšega prostora. Boris golec ivo in slavKo Goldstein: tito. Uredila Aleš Učakar in dr. Zala Mikeln, prevedla Maja Novak in Andrej E. Skubic, prva slovenska izdaja, Založba Modrijan, Ljubljana 2017, 1072 str. Slovenske knjižne police so bogatejše za zajetno knjigo izpod peresa očeta in sina, slavka in iva Goldstein, s kratkim in preprostim naslovom tito. Gre za književno delo, ki je vredno pozorno- sti in skrbnega branja, saj kljub temu, da avtorja ne odkrivata »tople vode«, prinaša vrsto dokumentiranih trditev in zaključkov, ki so bili doslej ali nezna- ni ali pa premalo poudarjeni. Knjiga ne prinaša ničesar povsem novega, ampak korektno dopolnjuje ali celo koristno ponavlja mnoga doslej izdana tovrstna dela. Njena dodana vrednost je avtor- ska poštenost, saj oba pisca ne ideali- zirata lika pokojnega jugoslovanskega predsednika Josipa Broza, temveč v maniri dobrih poznavalcev materije in virov nizata njegovo biografijo in uravnoteženo in kritično izpostavlja- ta vzpone in padce brez olepševanja in ideološke navlake, pri čemer poskušata biti pri vrednostnih sodbah nekaterih Brozovih dejanj previdna, saj pošteno poudarjata, da nekaterih trditev, ki jih prinaša poplava novodobne kritike jugoslovanskega maršala, ni mogoče potrditi ali dokazati, ker arhivskih do- kumentov o tem vsaj za zdaj še ni. Mor- da bodo prišli na plano in šele takrat bo mogoče verodostojno govoriti tudi o vseh očitanih odklonih in popolni osebni odgovornosti tega velikega dr- žavnega in partijskega voditelja, ki ga zgodovinopisje kljub kritikam uvršča med največje osebnosti novejše svetov- ne zgodovine.