xxvtn-io__________________________________zvonček
JANKO LEBAN:
Borut.
•"-"•"¦^¦^  ¦ <1 ri Mlinarjevih bo v nedeljo otroška streljaška ve*
jSkHjfl^^ML            To je bila novica, ki je šla majnika meseca po
Tffljt^ftjšmg&^     vasi kakor blisk od hiše do hiše. Mlada srca so kar
t]r&mpi*™«*p**LL$     kopmela ob tej novici. »Streljanje!« Ta beseda je
M^y_A^;^n^     vstajala z otroki zarana ter z njimi legala spat. Da,
Mrmifc^gri^T    celo v šolo se je vtihotapila ter provzrocila mnogo
besedičenja med mladim svetom. Zgodilo se je celo, da so se učenci
lasali ob hrupnem   prerekanju in ugibanju:   Kdo bo pa letos kralj
strelcev?
Ko je prišel zaželeni dan, tedaj je veselje prikipelo na višek. Mali Borut si je že takoj po kosilu vriskaje opasal svoj bridki meč. Na glavo si je postavil čelado ter je junaško v roko vzel puško, ki jo je dobil za god od matere županje. Mati ga je z zadovoljnim nasmeškom gledala v ncvd suknjici. Ljubeznivo ga je večkrat poljubila. Potem je mali Bcrut odhitel v hišo, kjer je stanoval deček, ki je ^il lani kronan kot strelski kralj. Vsako leto so si namreč otrcci voiili kralja, tistega, ki je zadel prvi na tarči v črno.
Kmalu je bila z^brana četa malih strelcev. Odhod se je pričel. Tudi cdrasli vaščani so veselo se muzajoč gledali otroke. Vsi, mladi in stari, so bili najboljše volje. Spredaj je ponosno stopal Lukčev Ivček z zastavo. Potil se je, da je yse teklo od njega in toliko, da ni opešal pcd težko in vihrajočo zastavo. Za njim je stopal Rckčev Peter, ki je nosil na hrbtu tarčo. Ta je bila poslikana s pisanimi krogi. Peter je slišno vzdihoval pod njeno težo. Imeli so tudi muzikaše. Kajpada jih je bilo m^alo: piskač, trobentar in bobnar. Ta trojica je zbujala občo veselost. Za to godbo so krepko korakali drugi strelci. Ponosno so zrli okrog sebe ter si vihali nalepljene velike brke. »Trum=trum=trum,« »bomsbomsbom!« je donelo, da si je marsikak gledalec moral mašiti ušesa cb hrupni godbi. Moško jo je mlada četa rezala proti mlmair« jevemu vrtu, kjer so se mladi strelci pokrepčali s potico in malitiovcem. Po zaužiti malici je pričelo streljanje. Če je kak strelec zadel v rdeči krog, tedaj se je prikazal Čarostrelec na gornjem robu tarče. Če je kdo zadel v črni krog, ki je bil bliže srediišča, tedaj so se pri* kazali na obeh straneh gardisti stražniki, ki so čast izkazovali s svojimi puškami. Če je pa kdo imel srečo, da je zadel v ^redišče, v črno, tedaj je poleg Čarostrelca in gardistov izstopil topničar, ki je ustrelil s topom, seveda poka ni bilo slišati.
Otroci so precej dobro streljali, tako da so Čarostrelca ali gardiste večkrat pničarali na dan. Le mali Borut je zmerom zgrešil. Zato ga njegovi tovariši nimalo niso dražili. Ko je zopet prišel na vrsto, mu
237
ZVONČEK_________________________________________________XXVIII—10
je hudomušnež zaklical: »Hej, Borute, ti si strelec, da mu ga ni para! Sam Čarostrelec je proti tebi muha!« Vsi prasnejo v smeh, nekdo pa zaničljivo opomni: »Le glej, le glej, da ne ustreliš v okno sosedove liiše!« —
Borult molče nastavi puško. Tresk! — in zadel je v središče, v črno! »Hura!« zavpije in zdajci nastane veliko presenečenje. Marsikdo je hotel tudi tako streljati, pa se nikomur ni posrečilo. Mali Borut je bil irt ostal strelski kralj! Velika četa otrok ga obkoli. Nekateriim se je čitala velika začuda z obraza. Iz očesa marsikaterega pa je gledala — zavist! Nekateri so vendar iskreno vzklikali proti srečnemu strelcu: »Dobro, dobro, Borute! Vsa čast ti!« —
Pozneje so ga spremili domov. Seveda so si prej privoščili skromno vederjico. Borutu so nataknili krono na glavo — seveda ni bila iz čistega zlata, nego le iz pozlačene lepenke. — ograili mu pisan prepas ter ga vodili po vasi z urnebesnimi vzklici: »Živel naš kralj Borut!« —
Zdelo se je, da je vsa ta hvala Borutu zmešala glavo. Prezirljivo je gledal na svoje tovariše, visoko je vihal nos ter ponosno stopal dalje, ne da bi le enkrat pogledal na tla. In tako se je zgodilo, da se je spotaknil ob kamen ne daleč od hiše svojih staršev ter štrbunknil v široko mlakužo ...
Kakšen je bil zdaj kralj mladih strelcev? Ubožec. Bil je ves blaten In izgub.il je tudi prepas, ko je stopal med glasnim smeihom svojih tavarišev v rodno hišo. Mati je bila prav nevoljna, ko je videla, da je nova suknjica Borutova polna nesnage. Ko je pa slišala, da je Borut postal kralj, se je kmalu potolažila ter ga je nežno božala po licu.
In kaj je mislil tedaj Borut? Tole je mislil: Človek se ne sme prevzeti niti kot kralj, da ne škoduje sebi in se ne osmeši! — Tako si je mali Borut o streljaškem prazniku pridobil dvojno korist: prvič je dosegel kraljevsko čast, a drugič je postal odslej ponižnejši. Nikoli več ni pozabil pesemce:
Kot   vijola   v   grmu   skrita bodi mi ponižen ti, duša  tvoja   plemenita naj v ljubezni ti žari!
238