»Želimo si še več podobnih srečanj!«
V petek, 5. junija je bilo na Železniški postaji v Ljubljani nadvse slavnostno. Priča-kovali smo goste, ki so prihajali z vlakom bratstva in enotnosti. Objemi, solze sreče, vse izraz iskrenega prijateljstva in resničnc-ga veselja ob prihodu težko pričakovanega gosta. To moraš doživeti in videti. Takrat ti za trenutek postane žal, da nisi del podobnc-ga doživel pred več kot štiridesetimi leti tudi sam, saj bi imel potcm prav lako bogatc spomine.
Z gosti in gostitelji smo preživeli skupno skorajda tri dneve. Sprva je bil pogovor vsakdanji, nismo vedeli, kako naj začnemo, že po manj kot eni uri, pa se je jezik razve-zal. Pridružili smo se veselemu klepetu med gosti in gostitelji in kar je bilo najzanimivej-še, prisluhniti, kako so obujali spomine, »na tiste čase«. Neverjetno je kako daleč seže spomin, če ga le malce podrezaš, zaigraš na pravo struno.
Vse je bilo enkratno. Že sobotni jutranji sprejem pri predsedniku skupščine občine je napravil na goste pravi vtis. Občutek, da
niso prepuščeni le gostoljubju gostiteljev, temveč, da se za njihovo bivanje in počutje zanimajo tudi predstavniki družbenopolitič-nega življenja jim je bilo nadvse povolji.
Prijetno je bilo prisluhniti članici delelega-cije iz Lajkovca, Grozdani Markovič, pred-sednici konference žena pri OK SZDL Laj-kovac, ki je prinesla lepe pozdrave iz Laj-kovca, se zahvalila za bivanje in bila nadvse vesela, da je med nami. Njenim besedam se je pridružil tudi Slobodan Mijailovič, član predsedstva vlaka bratstva in enotnosti ter predsednik za Valjevo. S ponosom je pov-darl, da je edini »naturščik« v predsedstvu vlaka, zato svojo nalogo tudi tako vestno opravlja. Predsedniku skupščine občine je v imenu predsedstva izročil simbolično darilo.
Preostali del dnevaje bil prelep. Gostje so bili navdušeni nad obiskom Turjaškega gra-du in Trubarjevega gaja. Kustosinja Marija Perhaj je z izrednim posluhom povdarila pomembnost Trubarja za Slovence ter Vuka Karadžiča za Srbe. Prav nič manjše navduše-nje ni bilo nad obiskom Levstikovega doma,
Levstika.
Klepet ob kosilu je bil sproščen in prija-teljski. Dobra prava slovenska hrana gostil-ne »Pri Kuklju«, nadalje simbolična darila velikolaške suhe robe. Vse je sovpadalo.
Ko smo se poslavljali, smo bili vsi zado-voljni. Dubovik Olga, pravi takole: »Izred-no sem zadovoljna in počaščena. Nikakor ne morem pozabiti vtisa, katerega je nama na-pravil Trubarjev gaj. Vesela sem, da sem spoznala del vaše zgodovinsko-kulturne pre-teklosti.« Tovarišica Olga Dubovik je bila gostja prof. Marije Saje, tudi sama je prof. biologije in uči na osnovni šoli v Kraljevu.
Na koncu morda malce neskromno pripi-šimo naslednje. Kakorkoli že, bratstvo in enotnost v takšni obliki ne bi nikoli zastalo ali ostalo pozabljeno. Generacije tradicijo prenašajo iz roda v rod. Danes se obiskujejo še hčere in sinovi, kmalu bodo na vrsti že vnuki, kakor sta povdarila Poljšakova iz Tr-novega.         '  .   ...
MOJCA ČERNE