Poštnina plačana v gotovini Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Polletna naročnina . . ... L 800 G o r i z i a, Riva Plazzutta, 18 - tel. 3177 Letna naročnina . . . ... L 1.500 PODUREDNIŠTVO: Letna inozemstvo . . ... L 2.500 Trieste, Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 Leto XIII. - Štev. 43 (663) Gorica - četrtek 26. oktobra 1961 - Trst Posamezna številka L 30 Vznemirljiv teden v svetu Nekaj misli naši mladini Preteklo nedeljo so pod okriljem tržaških titovskih organizacij obhajali »mladinski dan«, ki se je vršil pri Sv. Ivanu, na kraju, ki mu po domače pravimo »V potoku«, danes pa so ga krstili »Štadion 1. maj«. Tu so zbrali mladino s Tržaškega, z Goriškega, iz Beneške Slovenije, s Koroške.in tudi z onstran meje. Vabili so vse, tudi naše demokratične in katoliške organizacije, saj naj bi to bila vsesplošna manifestacija slovenske mladine. Tudi drugače vabijo naše fante in dekleta v neko fantomatsko »Združeno mladino«, ki pa ni nič drugega kot »longa manus« novo pečene »Mladinske iniciative«. Ta pa je zopet le zadnja potomka nekoč vsemogočne mladine UAIS aii SIAU. Njihov kotel je velik, kot je videti, in vanj bi radi vrgli vse, saj je znano, da se dejanski vodje te mladine v Sv. Križu rokujejo s KPI in s PSI, na tržaški univerzi pa se družijo s KD. Prav tako bi radi sedaj imeli še mladino iz naših katoliških in demokratičnih vrst, ker računajo, da jo bodo v svojem velikem kotlu že toliko prekuhali, da čeprav morda ne bo povsem njihova, pa vsaj proti njim ne bo. In to je tisto, kar si oni želijo od svojih idejnih nasprotnikov, da jim ne nasprotujejo, da ne gredo v opozicijo, da se ne drže vstran od »skupnih« iniciativ, posebno takih, ki jih oni proglasijo za »narodne«, če to dosežejo, že paralizirajo svojega nasprotnika in so na konju. čas je, da Bogu in narodu zvesta mladina tako taktiko začne spoznavati in razlikovati ljuljko od pšenice. Vedeti mora, da nima kaj iskati v takih skupnih organizacijah in pobudah ter prireditvah, ker so le opij zanjo, da omamljena pozabi in Pusti v neinar svoje ideale in cilje. MLADI SLOVENCI SMO IN OSTANEMO Zato povemo, da lekcij ne potrebujemo od nikogar, od voditeljev te nove »nadebudne« mladine pa še najmanj. Naj pokažejo prej, da so res Slovenci in da jim slovenstvo ni le molzna krava, od katere živijo; in da jim slovenski nagelj in rožmarin nista le priložnostna zamenjava za rdečo zvezdo, kadar razmere in čas to zahtevajo. Kadar bodo to izpričali, potem se bomo morda z njimi začeli razgovar-jati. Do tega je pa še dolga pot, če jo bodo sploh kdaj prehodili. Medtem se mi zavedamo prav dobro, da biti Slovenec, narodno, versko in socialno Čuteč Slovenec, ni lahka stvar. Gotovo, veliko lažje je se utopiti v velikem italijanskem morju ali pa se predati breznarod-nemu rdečemu socializmu. Na eni in na drugi strani imaš takoj razne materialne koristi in še večje ti jih obetajo za pozneje. Saj obeti stanejo tako malo! Toda Prav pred to skušnjavo se mi mladi Slovenci, kakor Ilerkul na razpotju, ne odločamo za to, kar je morda materialno bolj Ugodno, temveč za to, kar je naša dolžnost in naša čast, namreč za junaško zvestobo svojemu narodu in njegovim najsvetlejšim tradicijam, ki so: vera, svoboda, jezik. Za zvestobo krščanski veri, ki nas ni samo prerodila v otroke božje, temveč nas Je po Cerkvi dvignila med kulturne narode in nam v teku stoletij pomagala ohraniti narodno samobitnost in ustvariti našo narodno kulturo. Zvestobo svobodi, tisti svobodi, s katero so si naši pradedje Že v dobi karantanskih knezov demokratično izbirali svoje vladarje. Zvestobo slovenskemu jeziku, slovenski kulturi, ki so Jo ustvarili naši veliki možje in tudi naše Preprosto ljudstvo in ki nam je prav zaradi tega dražja kot vse ostale, morda vcčje in starejše, a nam tuje kulture sveta. In prav v tej zvestobi se trdno nadelamo, da bomo rešili tudi naše materielne Probleme, saj smo uverjeni, da bo pošten •n zaveden Slovenec našel boljše mesto V življenju kot kak prodan renegat ali breznaroden rdeči agitator. V tem prepričanju in v tej veri smo in hočemo ostati Slovenci! MLADI SVET01VANČAN Pretekli teden je bil zelo živčen za vse, ne samo za voditelje KP sovjetske Rusije in za diplomate vseh držav, temveč tudi za široke množice po vsem svetu. Vzrok živčnosti je pa bil Hruščev s svojim govorom na kongresu sovjetske partije v Moskvi, ki smo o njem poročali v zadnji številki. Njegove besede niso izvenele v prazno. Zbudile so spore med raznimi delegati na kongresu, saj je Hruščev odprl široko razpoko med kom. partijami sveta. Predvsem je razcepil komunistični svet na tri dele: v enem je on in sovjetska partija ter partije iz satelitskih držav in pa iz držav Zapadne Evrope; v drugem je albanska partija, katero je podprla Kitajska in njene najbližje sosede, Severna Koreja in severni Vietnam; v tretjem je jugoslovanska partija, ki je znova dobila brco zaradi revizionizma in se še enkrat znašla sama na širokem komunističnem morju. Obsodba albanske partije in njenih voditeljev je iz-vala oster odpor v Albaniji sami, kjer so organizirali vsakovrstne proteste zoper Hruščeva; pa tudi na Kitajskem, tako da je kitajski delegat Ču En Lai predčasno zapustil kongres v Moskvi in odšel domov. Pravijo, da se vrne; ni pa Hruščev je v svojem govoru na kongresu sovjetske komunistične partije v Moskvi obljubil, da bodo Sovjeti v 20 letih prehiteli Združene države. Kakor je razvidno iz dosedanje proizvodnje obeh držav, je ta obljuba prava blaznost. Po statističnih podatkih Združenih narodov — o čemer je poročal slovenski radio v Trstu prejšnji petek v rubriki »Gospodarstvo in delo« — so Združene države proizvedle leta 1959 85 milijonov ton jekla in Sovjetska zveza 60 milijonov. Celo države Skupnega evropskega tržišča so presegle Sovjetsko zvezo, ker so izdelale 63 milijonov ton jekla. Istega leta so Združene države proizvedle 795 milijard kilowatnih ur električne energije in Sovjetska zveza 264 milijard, Združene države 380 milijonov ton premoga in Sovjetska zveza 362 milijonov, Združene države 347 milijonov ton petroleja in Sovjetska zveza 130 milijonov, Združene države 57 milijonov ton cementa in Sovjetska zveza 39 milijonov. Trgovinska mornarica Združenih držav je i-mela leta 1959 23 milijonov ton nosilnosti, Sovjetske zveze le tri milijone 155 tisoč ton. Leta 1958 so Združene države uvozile blaga za 12 tisoč 792 milijonov dolarjev in Sovjetska zveza za 4 tisoč 350 milijonov dolarjev. Amerikanci so izvozili za 17 tisoč 892 milijonov dolarjev blaga in Sovjetska zveza za štiri tisoč 298 milijonov. V Avtobusna nesreča v Bosni Pri vasi Bistrica blizu Prijepolja v Bosni se je v ponedeljek zjutraj zgodila huda prometna nesreča. Avtobus s 54 potniki je padel z višine 20 metrov v narasli in deroči Lim. Pri tej strašni nesreči je izgubilo življenje 41 oseb, med temi tudi 6 otrok. gotovo. In tudi če se vrne, bo o-stalo dejstvo, da se obe največji partiji na svetu, sovjetska in kitajska, v bistvenih točkah programa ne razumeta. Na Zapadu pravijo, da tega spora ne gre precenjevati. Gotovo da ne, vendar u-poštevati ga je le treba, saj priča, da komunistični svet ni več iz enega kosa. Še bolj kot v Albaniji in v Pekingu so pa postali živčni tisti sovjetski tovariši, ki jih je Hruščev napadel kot protipartijce. Ti so naslednje dni slišali še nove fili-pike proti sebi od strani raznih drugih govornikov, ki so jih vsi bolj ali manj hudo napadali, branil pa nihče. Zakaj pri komunistih je pravilo, da če te poglavar napade, ne najdeš prijatelja, ki bi te branil. Stari Vorošilov, partijec od leta 1904, je moral poslušati od strani mnogo mlajših kolegov strašne obtožbe, ki bi ga pod Stalinom spravile na vislice; isto velja za Molotova, Malenkova, Ka-ganiviča in še druge. Gotovo si ti sedaj sprašujejo vest in gledajo na zvezde, kakšne smrti bodo u-mrli. Široki svet se je pa vznemiril zaradi napovedi o nadbombi, ki jo je Hruščev napovedal, in zaradi vojaških priprav Sovjetske zveze, Združenih državah je bilo predlanskim 70 milijonov avtomobilov ali en avto na dva prebivalca, v Sovjetski zvezi pa tri milijone 760 tisoč ali en avto na 54 prebivalcev. V Sovjetski zvezi dosežejo komaj 49 odstotkov ameriške proizvodnje mesa ter 60 odstotkov proizvodnje žita. Neskladnost v gradnji stanovanj Kdor le nekoliko zasleduje plansko gospodarstvo v Jugoslaviji, opazi, kako zdaj tu, zdaj tam nastajajo nerazumljivi zapleti. Letos je tak zaplet opaziti v gradnji novih stanovanj, kar je povzročila nova finančna politika. Lani so namreč ugotovili, da ljudje preveč gradijo. Zato so znižali finančne kredite za nove gradnje. Izdelali so sicer petletni plan za nove gradnje in predvideli, koliko naj bi se vsako leto zgradilo. Toda letos plan ne teče. Zgodilo se je namreč, da kar naenkrat ni denarja za izvršena in še bolj za nova dela. Banke ne dajejo več kreditov, kot so jih še do lani. Posledica je, da je samo v ljubljanskem okraju bilo do konca junija nad štiri milijarde dolgov za že izvršena dela. Gradbena podjetja so hiše pozidala, toda denarja ne morejo dobiti, ker ga ni. Naročniki jim ga namreč ne morejo dati, ker ga pri bankah ne morejo dobiti. Vrednost takih terjatev prekaša vrednost obratnih sredstev vseh gradbenih podjetij v okraju. Isti pojav se opaža povsod v Sloveniji. Na drugi strani pa imajo opekarne polna skladišča opeke; tudi cementa letos ne primanjkuje, dočim je prejšnja leta bilo enega in drugega premalo. Opekarne so vsled tega znižale ceno opeki za 25 do 30?f>. Ponekod so tudi obratovanje znižali in delavce odpustili. Stanovanja so pa kljub temu silno draga in pa znatno premalo jih je. Kako se bodo rešili iz tega začaranega kroga? o katerih je govoril maršal Mali-novski. Napoved o nadbombi je izvala proteste prav pri vseh ljudeh na svetu, ki niso zakrknjeni partijci kot Vidali v Trstu in senator Spano v Rimu. Pri ZN pripravljajo skupen protest zoper Rusijo, protestirali so nadalje parlamenti na Švedskem, Norveškem, Danskem, Japonskem. Prav tako so polni protestov in zgražanja vsi časopisi po svetu, z izjemo seveda komunističnih. Vprašujejo se, ali ima Hruščev pravico uničevati sedanji rod na zemlji in še škodovati prihodnjim rodovom, ki se morajo šele roditi. Takega sovražnika človeškega rodu še ni bilo, odkar svet stoji, kajti drugi tirani so škodovali le sodobnikom, Hruščev pa bo s svojimi bombami škodoval tudi naslednjim rodovom, kot pričajo Hirošima in Nagasaki. Sovjeti za vse te proteste dobro vedo in tudi za vse posledice, ki lahko sledijo iz njih norih poskusov, toda se vsemu cinično smejejo, ker jim je blagor človeštva le malo mar, da le zmaga komunistična ideja, pa čeprav bo vladala nad pohabljenci ter invalidi. Medtem poročajo, da so v ponedeljek razpočili prvo nadbombo 50 megatonov, to je destkrat močnejšo od one v Hirošimi. V JUŽNEM VIETNAMU tudi postajajo živčni. Ministrski predsednik Ngo Dinh Diem je o-klical obsedno stanje v vsej deželi. Vzrok temu so nastopi komunističnih gveriljcev, ki so prepre-gli že celo deželo in praktično vladajo že povsod na kmetih, dočim so mesta v rokah državnih vojaških sil. Položaj je zelo nevaren, zato je predsednik Kennedv poslal tja svojega posebnega opazovalca generala Taylorja. Poveril mu je nalogo, naj si vse dobro ogleda in ob povratku svetuje, kaj naj ZDA storijo, da pomagajo južnemu Vietnamu, da ne postane žrtev komunistične gverile, kot je pred njim postal severni Vietnam. V ITALIJI so živčni predvsem parlamentarci, ki bi na eni strani radi vrgli sedanjo Fanfanijevo vlado, na drugi strani se pa boje to storiti, ker ne vedo, ali bi mogli dobiti kako boljšo in primernejšo. Želijo si namreč sredinsko levičarsko vlado, ki bi jo podpirali socialisti. Toda ti so tako negotovi zavezniki, da mnogi smatrajo za bolj pametno ne tvegati skokov v neznano. Predsednik Gronchi ima tudi pri tem kaj opraviti, kajti govori se, da misli poslati posebno poslanico parlamentu in ga opozoriti na njegove dolžnosti. V FRANCIJI pa ni vredno, da bi posebej opozarjali na živčnost. Tam že sedem let živijo v stalni živčni napetosti zaradi Alžirije. Posebno se boje, kaj bo 1. novembra, ko obhajajo obletnico nacionalistične vstaje v Alžiru. Da naredijo nekoliko reda vsaj v Parizu, je policija predpisala policijsko uro za vse Alžirce v mestu. Po določeni uri ne sme nihče od Alžircev na ulico. Prve dni je to izvalo hud odpor pri Al-žircih, ki so v tisočih šli na ulice, da protestirajo. Bilo je več mrtvih. Policija je pa aretirala nekaj tisoč teh nezadovoljnežev in jih začela odvažati domov v Alžirijo. Kratke novice Zaskrbljenost v Hullu zaradi otroške paralize V angleškem pristaniškem mestu Hullu slučaji otroške paralize naraščajo z vsakim dnem. Oblasti so zaukazale, da se morajo vsi prebivalci podvreči »cepljenju«, to je zaužiti morajo določeno količino zdravila Sabin. Doslej se je temu cepljenju podvrglo 280 tisoč oseb, a jih je še vedno nad 70 tisoč, ki tega niso še storili. Slučaji obolenj so te dni narastli na 75. Med obolelimi so tudi osebe od 20 do 30 let starosti, zato je zaskrbljenost meščanov tem večja, a tudi nejevolja na tiste, ki se cepljenju niso še podvrgli. Senat je odobril bilanco trgovske mornarice Senat je pretekli teden odobril bilanco trgovske mornarice. Minister Jervolino je izjavil, da je kvalitativno in številčno izboljšanje italijanske trgovske mornarice eden glavnih namenov italijanske politike. V prihodnjih letih bo vlada izdala 35 milijard za gradnjo 190 tisoč ton brodovja, ki ga bo dodelila najbolj zainteresiranim državnim družbam. Na programu je tudi tako zvani »sinji načrt« v korist italijanskega ribolova. V korist tega načrta bodo izdali 24 milijard lir. Skušali bodo na ta način izboljšati doslej tako trdo življenje italijanskih ribičev in jih zaščititi. Revščina južne Italije Pretekli petek so oblasti zaukazale izprazniti 75 »stanovanj« ali bolje brlogov, v katerih je živelo 250 družin vse od zaključka zadnje vojne sem. Zgodilo se je to v Palermu v bližini pristanišča, kjer so vsi člani teh družin živeli le na račun slabega življenja in dajali povsod le slab zgled. Potrebnih je bilo skoro 20 let, da so oblasti poskrbele za te moderne gobavce in izobčence človeške družbe in jim poskrbele primernejša stanovanja. Vendar to ni šlo kar tako gladko. Naseljenci brlogov so vedeli, da bodo s tem prikrajšani za zaslužek in za naprej pod strožjo kontrolo, zato so se na vse načine upirali oblastem, ki so jih morale s silo odstraniti in za njimi z buldožerji izravnati zemljo. Sedaj ni več sledu o nekdanjih brlogih, ki so delali sramoto ne toliko naseljencem, temveč oblastem, ki so toliko časa kaj takega dopustile. Ljudska štetja Slovencev v Beneški Sloveniji Pod Avstrijo so se ljudska štetja vršila zelo redno. Zadnje ljudsko popisovanje pod Avstrijo je bilo leta 1857. Takrat so samo v šempetrski občini našteli 13.892 Slovencev. Slov. Benečija je bila nato leta 1871 priključena združeni Italiji in ljudska štetja so se nadaljevala vsakih deset let. Leta 1901 so v Slov. Benečiji našteli 31.768 Slovencev v 5776 družinah. Vendar so pri tem štetju izpustili marsikatero vas. Leta 1914 so našteli 36.171, leta 1921, ko je že zavladal fašizem, pa 33.932 Slovencev. Pri naslednjih štetjih leta 1931 in 1936 ter leta 1951 niso navedli nobenih podatkov Poslušajte oddajo VERA IN NAŠ ČAS vsako nedeljo ob 12,15 na tržaškem radiu o Slovencih. Vendar so občinski uradi v sodelovanju s prefekturo zbirali podatke o številu prebivalcev, ki še govorijo slovenski. čeravno je bila to najhujša doba fašizma je 37.560 prebivalcev odločno izpovedalo, da je njih občevalni jezik slovenski. Ko bi pri letošnjem ljudskem štetju prišel v poštev občevalni jezik, bi prav gotovo ne našteli manj kot 35.000 Slovencev vpisanih v občine Slov. Benečije. Ali kljub temu tam v šolah ne učijo slovenščine niti kot predmeta. Razlike med ameriško in sovjetsko proizvodnjo Sped. in abbon. post. - I Grupp« Leto XIII. - Štev. 43 Spomini na dr. Gregorja Pečjaka \ KRŠČANSKI NAUK { »♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦»♦♦♦♦♦♦♦♦»♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦ Cerkev zajema iz sv. pisma in iz ustnega izročila Sv. Pavel opominja vernike: »Zatorej stojte trdno, bratje, in se držite naročil, ki ste se jih naučili, bodisi po našem govoru, bodisi po našem pismu.« (2 Tes 2, 15). Cerkev uči, kar je Bog razodel. On je vir vse resnice. Vse resnice, od Boga razodete, je Cerkev učila že od vsega svojega začetka. Sv. Pavel je napisal (I Kor 15,3): »Izročil sem vam predvsem to, kar sem tudi prejel.« Nekatere resnice, ki so jih vsi kristjani verjeli, na primer resnico o zakramentu presv. Rešnjega Telesa, so v poznejših stoletjih začeli krivoverci tajiti in jo drugače tolmačiti kakor so jo prvi kristjani; tedaj jo je Cerkev pod vodstvom Sv. Duha pravilno razložila in opredelila. Mnogo tega, kar je Bog razodel, je zapisano v svetem pismu. Svetopisemske pisatelje je Sv. Duh nagibal k pisanju in jih je varoval, da se pri pisanju niso zmotili. Cerkev varuje sveto pismo kot dragocen zaklad. Cerkev tudi želi, da besedo božjo radi beremo in v pridigah poslušamo. Smemo pa imeti le take prevode sv. pisma, ki so od Cerkve odobreni. Ni pa v sv. pismu vse, kar je Bog razodel. Apostoli, ki so tri leta poslušali Jezusove nauke in njih razlago, sami priznavajo, da je še mnogo drugega, kar ni napisano, ker bi bilo preobširno (glej Jan 21,25). To so vernikom le ustno oznanjevali, zato se imenuje ta drugi vir razodetih resnic: ustno izročilo. Seveda so^ to ustno izročilo učenci apostolov skrbno zapisovali, a ker teh naukov ni v knjigah sv. pisma, se vedno le imenujejo ustno izročilo. Svetopisemske knjige, ki so bile napisane pred Kristusom, se imenujejo stara zaveza, tiste pa, ki so bile napisane po Kristusu, se imenujejo nova zaveza. Naj navedemo vsaj najvažnejše knjige stare zaveze: 1) Zgodovinske ; pet Mojzesovih knjig, Jozuetova knjiga, knjiga sodnikov, knjiga kraljev in dve knjigi Makabejcev. 2) Poučne so: Jobova knjiga, knjiga psalmov in knjiga modrosti. 3) Preroške so: knjige štirih velikih prerokov, ki so: Izaija, Jeremija, Ezekiel in Daniel. — Ohranilo se je pa tudi 12 knjig malih prerokov. Knjige nove zaveze, pa so: 1) Štirje evangeliji in apostolska dela, 2) Štirinajst pisem svetega Pavla in 7 pisem drugih apostolov, 3) Skrivno razodetje svetega Janeza. Zapomnimo si nauk sv. Avguština: Če moliš, ti govoriš z Bogom: če prebiraš sveto pismo, Bog govori tebi. * • S • • 1 . . življenja LcrkvcifiHttaM MODRA ARMADA IN FATIMA Po mnogih deželah je že razširjena Modra armada Fatimske Gospe. Ustanovil jo je Harol Cogan, župnik pri Sv. Mariji v Plainefieldu (New Jersey) v Združenih državah. Ta zveza krščanskih src hoče skrbeti, da bi se Marijino naročilo izpolnjevalo in bi se tako razlili nad človeštvo blagodejni sadovi Marijinega varstva. V maju 1950 je papež Pij XII. blagoslovil to gibanje in pri tem dejal: »Cas dvoma v Fatimo je minil; sedaj je čas dela!« Odobreno od Rima, od fatimskega škofa in množice drugih škofov, se je to gibanje razširilo s čudovito hitrostjo po vsem svetu. Leta 1958. je imelo že .15 milijonov članov in sicer v 43 deželah. Središče te zveze je v Fatimi na Portugalskem. Po raznih državah so njena narodna središča, ki dajejo potrebna pojasnila in pobude za delo v svoji deželi. Modra armada širi posebno tri reči, ki vodijo v izpopolnjevanje Marijinega naročila. To so: posvetitev brezmadežnemu Srcu Marijinemu z mesečnim zadošče-vanjem, vsakdanje darovanje svojih težav in žrtev ter molitev svetega rožnega venca. Člani Modre armade so vse duše dobre volje, ki hočejo odgovoriti na poziv Marije v Fatimi ter se v ta namen povežejo z drugimi skupaj. Posebej delajo to zato, da bi se Rusija izpreobrnila in bi res nastopila daljša doba pravega miru. Možje, žene, otroci; laiki in duhovniki, redovniki, redovnice, vsi so vabljeni v to zvezo. Vabimo plemenita srca, da se tej armadi pridružijo vsaj tako, da se zavzamejo za širjenje knjige o fatimskih dogodkih, ki je nedavno izšla v slovenščini. Mnogo je še družin, kjer ne poznajo teh dogodkov jn ne vedo za Marijino naročilo. Ta knjiga jim bo vse povedala. Misijonski arhiv Kardinal Spellman je podaril 50.000 dolarjev Kongregaciji za širjenje vere. Kongregacija ureja arhiv in bo vse dokumente v arhivu posnela na mikrofilme in sicer od njene ustanovitve leta 1622 do danes. Dar njujorškega nadškofa bo služil za kritje stroškov. Enodnevna romanja v Lurd V teku so enodnevna angleška romanja v Lurd. Vsako soboto pride z letali večja ali manjša skupina romarjev v Lurd, kjer prebijejo ves dan v molitvi. Molijo za edinost Cerkva, za Cerkev molka in za spre- obrnjenje Rusije. Zadnjo soboto je dospelo 500 romarjev. Cardijn v Avstriji Od 14. do 22. oktobra se je mudil v Avstriji ustanovitelj organizacije mladih katoliških delavcev belgijski kanonik Cardijn. Med svojim bivanjem v Avstriji je obiskal skupine katoliških delavcev po raznih krajih. — Bil je tudi v Celovcu. Mednarodni kongres o češčenju Srca Jezusovega v Barceloni V soboto 21. oktobra je papež Janez XXIII. ob pol 10. zvečer iz vatikanske apostolske palače razsvetlil veličasten kip sv. Srca, ki so ga postavili na cerkev Tibi-dabo v Barceloni. Ob tej priložnosti je imel krajši nagovor, na koncu katerega je podelil apostolski blagoslov. V Barceloni se namreč vrši do 29. oktobra mednarodni kongres o češčenju sv. Srca Jezusovega. Ob zaključku kongresa bo imel slovesno pontifikalno sveto mašo kardinal Gaetano Cicognani, to je brat državnega tajnika. Slovesnost bo prenašal vatikanski radio v povezavi s španskim narodnim radiem. O protiverskem boju na Poljskem Osservatore Romano je objavil uvodni članek, v katerem se bavi s protiverskim bojem na Poljskem. Med drugim poudarja: če je res, da je izvedba odlokov iz meseca avgusta proti verskemu pouku bila odložena na nedoločen čas, moramo reči, da se varšavski režim dobro zaveda nepopularnosti svojih protiverskih ukrepov; toda jih ne razveljavi. Omeji se samo, da odgodi njihovo izvedbo na podlagi znanega načela, da je treba v protiverski borbi napraviti dva koraka naprej in enega nazaj. Sladkosnedni medved Da medved res ljubi med, je dokazal kosmati prebivalec živalskega vrta na Mon-te Greco, ki se je naveličal ujetništva in jo mahnil proti Roccaraso, kjer je v bližini letoviščnega kraja neke električne družbe našel velik čebelnjak. Planil je nanj in polizal med s čebelami vred iz 50 panjev. Lastnik čebelnjaka je utrpel nad en milijon lir škode. Dr. Gregorij Pečjak, biseromašnik, častni kanonik, konzistorialni svetnik, prevajalec sv. pisma in liturgičnih knjig, organizator verskega tiska, dolgoletni predsednik bivšega Katehetskega društva in dolgoletni vodja Ljudske kuhinje, upokojeni katehet II. državne gimnazije v Ljubljani je v visoki starosti 95 let umrl 13. 10. t. 1. Rojen je bil v Hinjah na Dolenjskem. Pokopali so ga v nedeljo 15. oktobra v Ljubljani. Pokopal ga je ljubljanski škof Vovk, bogoslovci so pa peli. Na zadnji poti je pokojnika spremljalo nekaj tisoč Ljubljančanov. V cerkvi je o rajnem govoril msgr. Vovk. Po njegovem govoru je polna cerkev zapela pesem Usmiljeni Jezus, za katero je pokojni sam zložil besedilo. UČENJAK Bil je zelo globok in učen. Študiral je univerzo v Insbruku. Ta je tedaj slovela za najboljšo v Avstriji. »To sem si izbral in prav za to,« je priznal nam dijakom. Spisal je dve veroučni knjigi za 6. in 7. gimnazijo (1. in 2. licej). To sta bili, poleg dr. Svetinove za 5. gimnazijo, prvi knjigi te vrste pisani v slovenščini. Ko so mu v Mariboru izrazili nekateri katehetje mnenje, da je Dogmatika (1. knjiga) težka, jih je zavrnil: »Kaj naj bi pisal kot za ljudsko šolo? Dijaki morajo videti in vedeti, da je bogoslovje znanost, ne .pa pravljica !« Odlično je sodeloval pri katekizmu. Dal mi je odtiske, da smo ga tu prej tiskali kot tam. Mnogi na Primorskem poznate Pečjakovo ime po molitveniku: »Večno življenje«. Ta molitvenik se je zelo priljubil in je dosegel od leta 1905, ko je prvič izšel, sedemnajst, če ne več, izdaj! Prva izdaja je veljala 60 krajcarjev ali 1 krono in 20 vinarjev. Za ljudsko šolo je izdal izvleček, v manjši obliki, Šolski molitvenik. Ko je pisal molitvenik, nam je pravil, da je imel težavo z besednim redom, kako naj postavi besede, ali naj bo glagol vedno na koncu besede? »To se mi je upiralo,« nam je dejal. »Dva meseca sem v prostem času sprehoda na Gotovcu iskal rešitev. Rešil me je Cankar. Bral sem ga prav zastran jezika, da sem mogel v lepši slovenščini pisati.« Za stavčni red je večkrat vprašal svojo sestro, ki mu je stregla. »Imela je tak naraven okus za to, da sem jo pogosto vprašal, kako bi ona to povedala. In res, videl sem, da je vselej najbolje zadela.« Z dr. Fr. Jeretom in dr. A. Snojem je prestavil (1925) Sv. pismo nove zaveze po grškem rokopisu. Do tedaj smo imeli prestavo po latinski Vulgati. Prevajal je pa vsak sam, ne glede na dotedanji slovenski prevod. Potem so pa vsi trije dali končno-veljavno prestavo. To sedaj slišite pri nedeljski sv. maši. Te se drži slovenski misal. Ko sem nekoč prišel k Pečjaku, sem ga našel pri kupu oprtih svetopisemskih izdaj najrazličnejših jezikov. Obvladal je dvaindvajset, če ne celo sedemindvajset jezikov. Povedal mi je, da primerja, kateri jezik je bolje, bolj točno prestavil originale Sv. pisma. Da so ti trije profesorji iz grškega originala prestavljali, je bilo tedaj skoraj drzno, saj so celo vstali nasprotniki, ki so se proti temu pritožili v Rim! »Glejte,« mi je rekel, »mi bomo med prvimi imeli tako prestavo.« Izdal je tudi »Stoletno pratiko«. Spesnil je nekaj nabožnih pesmi. KATEHET Na gimnaziji je veljal za avtoriteto. Razlagal je precej tiho, navadno stoje. Zahteval je red in mir. Ce je kdo pri kakem drugem profesorju kaj šepeta! ali govoril, so mu tu pošle vse skomine. Šlo je Pečjaku predvsem zato, da smo razumeli. Spraševal je vsako uro. Na koncu meseca smo pisali. Pri spraševanju ni vlekel iz dijaka besede kot zamašek iz steklenice. Dijak je moral pripovedovati, razložiti. Tako je dijak pokazal, da se je res učil, da ni samo med odmorom ujel v knjigi par izrazov, in da razume. Enkrat ali dvakrat je bil pri razlagi zelo hud. Zakaj. Zvedel je, da so nekateri dijaki brali neko pohujšljivo knjigo. »Povem vam,« je rekel, »iz svoje skušnje.« Ko sem moral službeno brati neke obscene (neprimerne, nesramežljive) knjige, sem videl, da zgubljam rahločutno sramežljivost. Te vrste branja ne prinese nič dobrega, zlo.« Kaj bi šele sedaj govoril dijakom?! Za uboge dijake, ki niso bili v Marija-nišču, je poskrbel z Dijaško kuhinjo. Bil je nje predsednik. Večkrat je prišel nadzorovat, jeli hrana dobra. Dijak je dobil neke vrste denar iz medenine, ki je bil na sredi preluknjan. S tem denarjem si je lahko kupil le kosilo oz. večerjo v Ljudski kuhinji. Včasih ga je kak dijak tudi prodal, ali je potreboval denar m si ga je tako zaslužil z lakoto, ali je morda dobil od doma kako klobaso. Ljudsko kuhinjo so dijaki imenovali po nemški »Volkskiiche« — fovšluknja: »Ta hodi jest v fovšluknjo«. Imenovali so jo pač tudi zato tako, ker kdaj komu ni bila hrana všeč, kot da ni prava, ampak »fovš«. 3. ČLOVEK Po postavi je bil suhljat, srednje visok, bledoličen, imel je lepe, črne lase. Očal takrat ni nosil. Bil je tudi vojak. Korak je imel odločen. Oblačil se je vedno črno, snažno. Klobuk črn, včasih je prišel tudi s hohcilindrom, ki se mu je kar podal. Kadar nam je pravil kaj iz svojega življenja, je bilo le za ponazoritev razlage. Tako je kot novomašnik dobil službo, ki mu ni prav prijala. Tudi njegovemu župniku ne. »Veš, kaj? Pojdiva h škofu.« Peljala sta se. Konj se je splašil, voz prekucnil. Ce sta do škofa prišla, sem pozabil. S tem nam je hotel povedati, naj se odredbam predstojnikov ne upirajmo. Kot kaplan pri Sv. Jakobu v Ljubljani je zbolel, menda za pljučnico. Ko je nekoliko okreval, je vprašal zdravnika, ali sme tudi kaj vina piti. »Prav malo, ni pa potrebno,« je odgovoril. »Zagrabil sem "prav malo”, ne pa "ni potrebno”.« Hotel je reči, da človek tako rad sprejme to, Dne 25. oktobra je preč. g. Artur Zalatel praznoval petindvajsetletnico -svojega maš-niškega posvečenja. V vsej skromnosti in zbrani tihoti je daroval srebrno sveto mašo, v kateri se je večnemu Bogu zahvalil za milosti, ki jih je prejel v duhovniškem poklicu. Gospod srebrnomašnik se je rodil leta 1911 v Hruševlju, v šlovrenski župniji v Brdih. Študiral je v goriškem malem in bogoslovnem semenišču in bil posvečen v duhovnika na praznik Kristusa Kralja, dne 25. oktobra 1936. Takoj je stopil v dušnopastirsko službo, najprej kot kaplan v Komnu in nato kot kar mu ugaja, čeprav je slabše, manj koristno. Bil je pa abstinent. Priporočal je zelo dijakom, naj se zdržijo opojnih pijač. Ni naletel na gluha ušesa. Povedal je, da so ga nekoč na Hrvatskem iz neke družbe izrinili, ker ni hotel piti. Knjig je precej kupaval. Pa ni imel vedno časa jih prebrati. »Včasih žgem ves popoldan knjige, ki so, predno sem jib preštudiral, že izšle v predelani izdaji,« je potožil. Sentimentalnost in afektiranost je zavračal. Ni dovolil, da bi mu dijaki čestitali za god ali praznike, češ da se dijaki s tem skušajo tisto uro izogniti spraševanju. Pri obvezni nedeljski maši, v Nunski cerkvi, je vedno pridigal sam. Vsak dijak je imel določen prostor. Tudi tridnevno velikonočno pripravo, duhovne vaje, je vodil -sam: zjutraj in popoldne po en govor. Bil mnenja, da katehet najbolj ve, kaj je treba dijaku povedati. Za spoved je v šoli vsakemu dijaku izročil listek z zaporedno številko. Dijak ga je dal pri spovedi spovedniku, ta pa katehetu. To je bila redna kontrola. Nekoč nam je rekel: »Oznanjam vam Kristusa, Kristusa, pred katerim se ponižam tudi sam vsak večer. Sicer si ne upam iti počivat.« To ponižanje je bilo: večerna molitev, izpraševanje vesti, kesanje, priporočilo v božje varstvo. Mašnik je bil 69 let. Šel je po zasluženo plačilo. Naj mu sveti Večna luč! G. župnijski upravitelj v Vojščici, od koder pa je upravljal še Temnico in Kostanjevico. Skupno z verniki je pretrpel najhujše vojne grozote, zlasti ko so Nemci požgali Vojščico. Septembra 1944 je g. Zalatel prišel kot župnijski upravitelj v štandrež, kjer je neustrašeno, kljub izredno težkim vojnim razmeram, vršil svojo odgovorno službo. Po vojni se je vrgel na obnovitveno delo, da bi zacelil rane, ki jih je zadala vojna. Trudil se je predvsem za verski-nravni prerod in za zmago katoliške zavesti pri izročenih mu ovčicah. Istočasno pa je skrbel tudi za obnovitev cerkvenih poslopij, ki so bila v vojni težko poškodovana. Sad njegovih naporov in žrtev je novo župnišče, pa tudi bolezen, ki ga od tistih časov muči. Nadaljnja duhovniška pot ga je peljala v Mavhinje in nato v Gorico, kjer je postal stolni vikar ter katehet na slovenski nižji srednji šoli. Nedavno mu je bilo poverjeno še mesto dušnega skrbnika v go-riški splošni bolnici. Gospodu srebrnomašniku izražamo iskrene čestitke k jubilejnemu slavju ter mu voščimo zdravja, lepih uspehov in vsega božjega blagoslova. Sv. obhajilo bolnikom Najvišja kongregacija sv. Ofici-ja je dne 21. oktobra izdala nova navodila za sv. obhajilo bolnikom. Nove določbe, ki jih prinaša Osservatore Romano 23. X., so naslednje : 1. V dopoldanskih urah se sme nesti sv. obhajilo komur koli na dom, da je le evharistično tešč, to je, da vsaj tri ure ni ničesar jedel ali pil alkoholnih pijač ter da vsaj eno uro ni pil kaj drugega. 2. V popoldanskih ali večernih urah se pa sme nesti sv. obhajilo tistim, ki so že vsaj en teden doma bolni, tako da sami ne morejo v cerkev. 3. To se sme storiti, če iz kate-reka koli pametnega vzroka ni bilo mogoče nesti sv. obhajilo dopoldne. 4. Kolikokrat naj bolniki doma prejemajo sv. obhajilo, določa spovednik ali župnik. 5. Evharistični post je zanje toliko omiljen, da ne smejo tri ure prej jesti ali piti alkoholnih pijač, smejo pa piti druge pijače ali pa vzeli katero koli zdravilo, kadar hočejo ali kadar je potrebno, brez omejitve na čas. S tem je dana vsem bolnikom na domu ali v bolnišnicah možnost, da pogosto prejmejo sv. obhajilo, kar je živa želja sv. Cerkve. Jesenske nevihte in poplave Po izredno toplih in sončnih jesenskih dnevih je pretekli teden nastopilo pravo jesensko vreme z nevihtami in poplavami-Slabo vreine je zajelo vso Italijo, Francijo/ Jugoslavijo. Zlasti so nevihte divjale v Južni Italiji, kjer je zračni vrtinec v Ra-gusi povzročil smrt petih ljudi. Porušenih je bilo nad 50 hiš. Morje je zelo razburkano, zlasti Tirensko od Genove do Neaplja. V kraju Altavilla Irpina je voda preplavila žveplene -rudnike in blokirala 200 delavcev, ki -so bili v tistem času v rovih pod zemljo. Uspelo pa se jim je rešiti p