348
Politične  stvari.
0 pogodbi z Ogersko.
S pogodbo, ki jo ima Avstrija na novo skleniti za 10 let, ne grč naprej.
Saksonec grof Beust, v čegar možganih se je rodila misel dualistične države, je že s tem, da je moral izbrati si drugo poije zdaj za svoje delovanje, najbolj pokazal puhlost svoje politike; al nikdar še ni skupilo se toliko druzih reči, ki kažejo popolno ničevost te politike, kakor ravno zdaj. Ni nam znano, 8 kakimi občutki zdaj on iz Londona, kjer morebiti za Turke dela, gleda svoje delo, ko vidi, v kakih silah se vije Avstro-Ogeraka v tem hipu, ko gre po novi pogodbi popraviti škodo prve. To pa vendar vemo, da vsak Avstrijsk in tudi Ogersk domoljub obsoja nesrečno roko, ki je našo državo zapeljala v toliko nerazrešljivih zmešnjav. Dve leti že je skoro ponovljenje pogoabe med Avstrijo in Ogersko neprenehoma na dnevnem redu, — dve leti že si prizadevate dve vladi, vravnati razmere, skoro leto in dan se tudi že državna zbora in delegaciji vkvarjajo s to neprijetno in sitno zadevo, a vspeh vsega tega je ta, da se je pri določivnih krogih vtrdilo prepričanje, da ponovljenje pogodbe je nemogoče. Krivdo tega valiti na to ali ono vlado, ta ali oni parlament, in očitati jima, da sta zavoljo nepoznanja obojih razmer premalo odjenljiva ter nimata dosti uma za obojne koristi, —- to bi bilo krivično. Vzroka, zakaj je vse napenjanje prazno delo, je iskati v tem, da so razmere, po prvi pogodbi vstvarjeue, po vse nenaravne. Temelj pogodbe od leta 1867. je bil skupnost političnih interesov Avstrije in Ogerske. Po teh so se vstrojile vse naredbe m postave, ki jih je potrebovala nesrečna dualistična podoba države. Ogerska se je ločila od Avstrije, kakor si naredi žena, kateri skupno zakonsko življenje ne ugaja, svoje lastno gospodinjstvo. Osnovalci duaiizma so se nadjali, da se boste ob času nevarnosti obe polovici cesarstva zopet združili; al koliko se je do zdaj od te nade vresničiio? Največa napaka pa je bila ta, da so mislili, da to, kar se godi o političnih, se bo godilo tudi o materi-jalnih vprašanjih. Al o gospodarskih in denarnih zadevah zahtevati skupnost interesov, je nenaravna
reč. Skupnost in enakost interesov je le takrat, kedar se dva združita, da bi kaj dridobila v škodo drugih. Če jih tedaj mnogo trdi, da so v denarnih zadevah interesi obeh polovic države skupni, enaki, pa ne morejo povedati, na čigave stroške gre ta skupnost, je to abotno.
Pri prvi pogodbi so mislili le na višo politiko, materijalna vprašanja so bila le pritaknjena. Pozabili so na to, da druga polovica sedanjega stoletja je le gol materijalizem, kateremu se mora podvreči tudi politika, in zato je danes pogodba cela zmešnjava. Oni del dualizma, ki ga je leta 1867. Avstrija dala Ogrom kot nameček za notranjo vravnavo, je danes glavna točka pogodbe. Ogerska potrebuje veče podpore od Avstrijske strani, Avstrija pa, da ne spravi na kant sebe in Ogerske, take podpore ne more dati. Največi zadržek je tedaj politična enakost, kakoršna se je naredila po prvi pogodbi. Obe mislite, da imate pra vico, le terjati, nasprotni del pa da mora odjenjati.
Leta 1867. se je po Beustovih nakanah izvršila ta pogodba brez ljudske volje. [Oba parlamenta sta dobila v roke nekaj že gotovega, kar so sklenili na krmilu stoječi diplomati med sabo. Ko bi bili takrat, kakor danes prepustili parlamentoma določbe pogodbe mirno pretresati, bila bi se pogodba dualizmu ah popolnoma razbila, ali pa bi bila dobila trdno podlago. Dandanes je pa mogoče le dvoje: da ostane vse pri starem, ali pa da se Avstrija in Ogerska gospodarsko popolnoma ločite. Ker pa že po obojnih temeljnih državnih postavah , na Ogerskem še celč po pragmatični sankciji, morate biti vojaščina in denarstvo skupna, je, dokler se v obeh polovicah ne more vpeljati metalna veljava, podlaga daljne skupnos:i edino le stara mera, „status quo".
To je in mora biti prepričanje Avstrijskega parlamenta. Ne le, da Avstrija ni v stanu, še dalje žrtvovati se za Ogerako, bi daljno odjenjavanje, daljno pridajanje Avstriji bilo nevarno, ker bi se Ogri pri svojih poznejših tirjatvah gotovo na to sklicavali in upirali; mislili bi, da jim je treba le čvrsto na noge stopiti, pa bo Avstrija dala se molzti.
Sitno je gotovo za obojno vlado to, če ste med sabo napravili že račune, pa jima jih državna zbora prenarejata, al od druge strani pa bi parlamentarizem prišel ob veljavo, če bi parlamenti vsim vladnim sklepom morali priterjevati. Vrh tega pa nastane veliko vprašanje: je li Avstrija, so li Avstrijski narodi ali Avstrijski državni zbor stvarili sedanjo obliko države, niso li marveč Ogri sami poganjali se za samostojnost, in tako naredili sedanje brezdno med obema deloma cesarstva?
Če so nasledki dualizma zdaj Ogrom nadležni, so tega sami krivi. Ce pa nočejo vživati sadu ločitve, pač lahko pridejo nazaj na stan pred letom 1867. Avstrija se taki zvezi ne bo ustavljala. Al raztrgati cesarstvo v dva dela, potem pa tirjati, da pripoznava več i del enakost manjšemu, to je nenaravna stvar, ki je parlamentarizem , po katerem se manjšina mora podati večini, nikakor trpeti ne more.
349