Katoliško-versko življenje. I. Vera brez dobrib del je mrtva. Katoliški kristijan mora svoje versko prepričanje tudi v djaujih kazati. To se lehko godi na mnogovrstni način. Pravi katoličan prejema marljivo pomočke večuega zveličanja, kojib mu sv. Cerkva neprestano ponuja; on spoluuje povsod in vselej zvesto cerkvene zapovedi, se udeležuje marljivo redue in izredue službe božje, se zanima za pobožne bratovščine, stanovske in inolitvenske družbe, se ne srauiuje svojo vero tudi očitno spoznavati ter se trdrio drži svojili dušnib pastirjev, škofa in papeža. Njegovo srce ljubi Boga in bližnjega ter skrbi, vsak po svojih okoliščiuah, za 8ast božjo, za zveličanjo duš, zlasti ga zauiina izvedeti in, če mogoče, tudi poiuagati zastrau razširjevanja sv. vere po svetu. Prvi kristijaui imi služijo v spodbudo in zgled. Solunčani so sv. Paulu, ko je bolebal v Korintu, doposlali denarjev, vrli Filipijčaui so isto tako podpirali sv. Paula, ko je ta v Rimu, čeravno jetuik, oznanoral Sina božjega in širil njegovo kraljestvo. Toda to kraljestvo še ni dokončano. Neizmerno veliko uarodov je ie v terai krivoverstva in paganstva. Vsaki den umerje po 80.000 ljudi, čijih duše stopijo pred soduika božjega, 1400 milijonov ljudi živi na zemlji, krščenib pa je «amo 400 milijonov, ostali so šc trdi ajdi, h katerini prihaja sedaj komaj 8000 misijouarjev. Res, žetev je neizraeina, delavcev pa jako rualo. Zato je lanjski sbod avstrijskib katoličauov tedaj pr&vo zadel, ko nam je priporočal, uaj bi sc za hv. misijonske zadere bolje zauimali iu vcč delovali za razširjevanjc kraljestva božjega med paganskim in krivoveiskim svetoiu! Zadnji čas so res evropski katoličani za ovo sreto reč zaceli bolje skrbeti, v prvi vrsti na Fiancoskem, v Belgiji, v Holaudiji, ua Augluškeiu iu deloma tudi ua Nemškem. V omeujeuih deželab, razua poslednje, imajo cel6 posebua semenišča, v katerih se odgojujejo mladi misijonarji. Pri nas takib zarodov nimatno, pač pa podpiramo misijone po posebnih družbab z uiolitvijo in deuarji. Takib družeb je več. Omeaimo zraven družbe sv. Cirila iu Metoda, ki moli za zdiuženje razkolniškib Slovauov z nasledDikom sv. Petra, rimskim papežem, najimeuitnisih: 1) Marijino društvo za spreobrneDje zamorcev v srednji Afriki; 2) Leopoldinina ustanova v podporo iiiisijonarjem v Severni Atneriki; 1. 1876. je imela 20.044 fl. dohodkov; 3) družba sv. Severina je 1. 1876. za misijonske zadeve potrošila 2795 fl.; 4) centralni komisarijat za sveto deželo 22.331 fl.; 5) drustvo sv. Bonifacija podpira katoliške^ zadeve med lutrovci na Nemškem, Danskem, v Švediji in Norveškem; 6) drustvo sv. detinstva božjega je 1. 1876. imelo 83.707 fl. za otroke, katere paganski stariši na Kitajskem zametujejo, katoliški misijonarji pa pobirajo, krščujejo in izrejajo. To ljubeznjivo drustvo bi lebko mnogo več storilo, če bi ne imelo mnogovrstnih sovražnikov. Tudi je njegovo širjenje med šolskimi otroci minisfer Stremajer ostro prepovedal. Na Franco8kem ni tako, in je imelo društvo 1. 1876. dohodkov 1.123.556 frankov in vendar še tam zarad te velike darežljivosti nibčer ni ubožal. Najimenitniše za nas katoliske Slovane v Avstriji je pa 7) društvo čistega spočetja blažene device Marije. To društvo je namenjeno turškim, večjidel slovanskim kristijanom in razširjevanju sv. katoliške Cerkve v tamošujih deželab. L. 1876. je imelo 8463 fl. dohodkov. To društvo bodi posebno sedaj priporočeno, ko je vsled 21etue strašne vojske mnogo cerkva, kapel itd. razdrenih in so tamošuji revni kristijanje od Turkov skoro vsega oropani. Veliko v tej reči storijo usmiljeue sestre v Zagrebu in jihov dubovni vodja, kanonik Hepperger, rodom Tirolec, a odkritpsrčen in iskren ljubitelj naroda slovanskega. Ž njegovo pripomočjo so se usmiljene sestre naselile v Serajevu v Bosniji in v Mostaru v Hercegovini ter tako srečno delujejo, da jih vse spostuje in občuduje. (Dalje prihodnjič.)