Ljubljana 1905 PRIMOŽ TRUBAR ZGODOVINSKA EPSKA PESNITEV NAPISAL A AŠKERC V LJUBLJANI, 1905 ZALOŽILA IG. PL. K.LEINMAVR & FEU. BAMHERG 37269 NATISNILA IG. PL. KLEINMAYR & FED. P.AMBERG bližajočemu se štiristolet nemu jubileju Trubarjevega rojstva PROLOG. V stani iz vekov minulih megle, živ prikaži tu se pred menoj ti, ki dolgo te že iščem željno, javi se mi, naš rojak heroj! Gledam v daljo, sanjam . . . Zastor sivi para se, razmiče in deli — in v obrisih senčnih, negotovih slike se gibljo mi pred očmi. In čimdalje bliže in jasneje vidim pisani prikaznij ples . . . In sedaj — kdo stopa sam pred mene? Ali ti si, Trubar Primož, res? Ti si!. . . Pod visokim belim čelom bliska se očij ti živih par . . . Evangelj slovenski nosiš v desni, in odeva dolg te črn talar. . . © 5 -» Ko svetnik z ozarjenim temenom tak stojiš visoko pred menoj . . . In čimdalje gledam te zamišljen, večji se dozdeva lik mi tvoj. Kdo je velik ? Kdor z glavdj se jasnoj dviga nad površje svojih dnij; kdor obzorje premotri široko z bistrimi sokoljimi očmi. Kdo je velik? Kdor rojakom svojim kaže pot iz suh"njega mraku v solnca in svobode domovino z bakloj plamenečoj brez strahu. Kdo je velik? Kdor svoj čas izpolni, kdor življenja vso žrtvuje moč idealom in najvišjim ciljem, dokler smrt ga ne zagrne v noč. . . Ti si tisti velikan! Med nami prvi bojeval si sveti boj za svetlobo in vesti svobodo — in ves narod šel je za teboj. Pa l z orožjem v roki si sred boja, predno zmage je napočil dan . . . Mi orožje smo pobrali tvoje — in slovenska knjiga ta je bran. Ali *evangelj» ni knjiga naša, «Sveto pismo* in -postila* ni. . . Spremenila se ji je vsebina knjigi tvoji do današnjih dnij. Časa drugega smo mi sinovi! Misli druge mislijo glave naše, srca čutijo drugače, usta nam drugače govore. Samo v svojo moč mt epigoni tvoji danes še verujemo; ne za dogme, nego za spoznanje, za resnico se vojskujemo. Ali danes še vihra med nami in nas navdušuje prapor tvoj, in v imenu tvojem, Primož Trubar, mi korakamo v veseli boj . . . ® 7 ® Zlata zarja ti obseva glavo ko svetniku . . . Ali kaj je tor Glej, iz temnega ozadja plava že vrstnikov tvojih sto in stol Pisan roji Tu plemiči in kralji, tam duhovniki prihajajo . . . In slovenski kmetje v trumah gostih na bojišču širnem vstajajo . . . Tu soborci tvoji, tam sovragi! Hej, kako oživlja se mejdan pod pogumnim poveljništvom tvojim! Jaz pa gledam ta veliki san . . . Dedov naših dramo gledam krasno, polno mlade smelosti, moči — boj slovenskega duha junaški iz noči za luč bodočih dnij. . . Primož Trubar «Lubi Slouenci! Mi smo, Bug uei, dosti smishluuvali skakuomi puhstabi to nasho bessedo bi mogli prou, po tei ortografy shtaltnu inu sastopnu pissati ...» Iz Trubarjevega predgovora k evangelju sv. Matevža (1. J555-). «Denn uns und meniglich ilt bewuit, dah uor uier vnnd dreiffig 3aren kein Brief oder Regiirer, uil weniger ein Buch in unterer Windifchen Sprach zufinden war.,.« \z Trubarjevega predgovora k njegovemu Novemu testamentu (1. 1582.). «Vi, fary inu menihi, is Boga . . . shpot delate . . . nega slushbe ... na ma-likovane preobrazhate ...» Trubar, °Catechismus s dveima isla-gama . . .• (str. 205) (1. 1575.). ■>Pringt die pawern an, dass sie ire kinder windisch lehrnen lesen ...» Trubar v pismu «an die herrn H. Kisel, L. Budina etc. zu Laibach.» (Urach, 1561. 1.) UD I Pomlad je prišla zlata k nam, pomlad Na jugovih je priletela krilih kar iznenada, tiho v kraje naše. In koder doteknila se je tal z nogami svojimi čarovnimi, zazelenele trate so in loke in s cvetjem pisanim so se pokrile. Z rokdj mogočnoj odgrnila je z neba oblakov zastor črnosivi in solnca zasijal obraz je svetli, in svet je pod njegovimi pogledi gorečimi predramil se iz spanja . . . Življenja jek povsod odmeva glasni po gorah in dolinah. Vse stvari začutile trenutek so veliki: pomlad je prišla zlata k nam, pomlad Pomlad prečarala je tudi morje. Prekrasno lice Adrije ponosne, ki zimski ga vihar izpačil cesto •g) 13 @ v čemerne, temne je in jezne gube, kako prijazno se leskeče zdaj pod solnčnimi poljubi dan na dan! Kako sanjavo ziblje se in giblje ko bujnoudna mlada Benečanka zelenomodra Adrija, kedar pomladnji veter boža ji telo . . . Nad Trstom danes solnce iz višav pripekalo gorko je nenavadno. Sedaj se bliža morju sinjemu goreča zlata krogla. Se trenutek — in potopi v valovih se njegovih. Na vrtu svojem pod košatoj lipoj sedi na klopi stari škof Bonomo. Molitvenik leži pred njim zaprt na mizici kamniti in preprosti. Vladika pa ozira se, ozira z višine preko mesta dol zamišljen. Pomlad v pristanu tudi je tržaškem. Ko bele čajke gugajo se ladje po luki. Jadra se napenjajo ko ptičje perutnice. Tu in tam leti katera barka od obali po gladkem hrbtu morskem v daljni svet. In ribiči poj o vesele pesmi, -g) 14 @ izpirajo, popravljajo si mreže; in drugi solnčijo se po nabrežju al poležavajo po čolnih svojih . . . Od morja je zapihal veter svež, hladeč razbeljeno zidovje mestno. Večerni piš de dobro tudi škofu. Odkrije se. Po ramah vsipljejo lasje se mu srebrni. Z dolgoj bradoj poredno poigrava se mu sapa. Ze jemlje v roke knjigo — kar za hrbtom od katedrale, od palače sem zasliši šum korakov, in ta hip duhovnik mlad, širokopleč, krepak, oblečen v črn talar, stoji pred njim. «Ti, Trubar?! Dobro došel! Sem prisedi na moji strani! Kaj je novega? No, danes pel tvoj zbor je zopet krasno pri maši, in seveda, Primož, ti med pevci mojimi si bil najboljši! Težko te bom pogrešal, prav težko! Pa kaj se hoče! Takšno je življenje in takšen našega sveta je tok. Od doma mora sin, ko je dorasel; poskušat mora iti svojo moč, učiti in boriti mora se . . .» ® 15 © Na mizo gledal je duhovnik mladi z obličjem resnim in zamišljenim. Po strani ga motril je škof Bonomo z nekakim zadovoljstvom in veseljem očetovskim, saj diskantist kaplan njegov v resnici lep je bil mladenič. Izpod obrvij zrlo mu očij je dvoje duhovitih in živahnih. Kostanjevi lasje so padali s temena mu, obraz je zagoreli obrobljala mu prva rusa brada. Globoko vzdihne Trubar, in poljubi vladiki staremu roko koščeno. Obriše solzo si, ki na skrivaj kanila mu po licu je, pa reče: «'■Prihajam po slovo, častiti škof! Pač težje nego Vam ta hip je meni. Vi bili ste mi pravi dobri oče . . . Kar pomnim, bil sem siromak na svetu. Se deček sem ostavil rojstno vas, preljubo, tiho Rašico in svojce — pa hajd na Reko v prve male šole! Od tam sem prišel v nemški Solnograd. Potem sem romal na cesarski Dunaj. Študent slovenski bil sem Vam ubog v latinskih šolah, da se Bog usmili! 4& 16 © Tri dobre vendar imel sem reči: izvrstni svoj želodec, bistro glavo pa pevsko grlo. S petjem svojim služil sem kruha si po hišah dunajskih. In pesmi moje, dobri moj vladika, so naklonile meni milost Vašo . . ..■»» «Ne samo petje tvoje, ljubi Primož, no tudi čisti tvoj značaj, življenje pošteno tvoje in pa tvoja pridnost!« ««Bila je zame sreča, da tačas na Dunaju ste škofovali Vi. Kako še živo pomnim tisti dan! To bilo je pred leti petimi. Večer novemberski bil pust je, mrzel. Na Štefanovem trgu pred palačoj škofijskoj stal ubog študent je mlad v ponošeni obleki tam pa pel. In ko dopel je svojo sveto pesem, odprlo se je okno na palači in škof pomignil s svojoj je rokoj dijaku pevcu, k sebi ga pozval — dijak pa se je pisal Primož Trubar . . . In ko ste preselili se nato še tisto leto dol v naš južni Trst, s seboj ste vzeli bili me. Do danes © 17 -S) vzgojitelj bili moj ste in učitelj! In letos pomazilili ste me za svečenika, preskrbeli mi pastirsko prvo službo v daljnem Celju. Kako se naj zahvalim Vam dostojno ?»» «Zahvala, Primož, ti si meni sam! Kako vrtnarju svojemu drevo naj zahvaljuje se za skrb in trud? Ne s sadjem svojim zdravim in obilnim Ni žal mi truda, moj duhovni brat, ki imel sem vsa leta ga s teboj. Nekdanji pevec zdaj je svečenik. In česar potrebuješ za začetek, to znaš. Poznaš krščanski nauk ves in v Svetem pismu si povsod doma. V retoriki cerkveni si izurjen. Jezikov si naučil se koristnih. Slovenec si in govoriš po laški, hrvaški, nemški ter latinski znaš . . . Vos estis mundi lux et terrae sal! Če svečenik si, bodi ljudstvu svečnik in sveti mu z izgledi dobrimi! Med tujce ne, med brate pojdeš svoje. In ljudstvo svoje ljubiš, kakor vem. Na tečno pašo istine, kreposti boš vodil čredo svojo, a odganjal © 18 © ko Jezus v evangelju nekedaj od črede svoje s palicoj pastirskoj volkove samopašne in požrešne ; preroke krive boš pobijal vedno, boril se za resnico in pravico, pa naj črtijo te nevedneži, pa naj preganjajo te farizeji in zlobneži ti naj grozijo s smrtjo! Čas naš je resen. Star sem že, a čutim da res poraja doba nam se nova. Veš, prav tako je kakor zdaj spomladi. Vetrovi sveži so zapihali od vseh stranij in starih časov zima umiče se. Led poka, sneg kopni. Obnebje je oblačno čestokrat. In bliski švigajo, vihar razsaja, a stanovitnega še ni vremena. Bog ve, kaj porodi zmešnjava občna . . V Italiji so vstali iz grobov pisatelji paganski in njih duh koraka zmagovito po Evropi. In ni me sram povedati, jaz sam visoko čislam pesnike latinske in grške duhovite klasike. Ej, proti njim smo mi še vsi barbari! Od vzhoda tam, od starega Bizanca SI 19 -E) razliva pa povodenj se osmanska podirajoča cerkve in kraljestva, razrušajoča in požigajoča krščanska mesta. Kdo ustavi nam naval razbojnikov, Turčinov divjih? Kdaj domovina bo imela mir pred silovitimi neverniki? . . . In ljudstvo naše, prej tako pokorno oblastim svojim, punta se predrzno. Pomiril ni se še slovenski kmet izza ustanka zadnjega. Na tihem še tli osvete iskra pod pepelom. In neki dan spet bukne gneva zubelj. Gorje tedaj grajščakom in gosposkam No, ljudstvo tlačiti se več ne da, o stari pravdi poje pesem svojo. Ni to li zopet nove dobe znak? . . . In kaj godi tam gori se na Nemškem Menih odpadli, smeli Martin Luter, poziva v boj rojake proti Rimu! In nemška vojska puntarja meniha narašča dan na dan, in milijone soborcev štel bo kmalu apostat. In cerkev naša starodavna rimska? Zaspane svoje mane si oči. Pripravljena ni bila na napad. Ves zbegan tabor je katoliški. @ 20 -g) In meni se dozdeva, papež sam, naš vojskovodja, je izgubil glavo . . Vse meša se okoli nas po svetu. Pomladno vreme, jeli, dragi Primož Kaj izvali iz kaosa se tega, ti videl bodeš, ti še doživiš! Glej, tam-le v luki ladjo, ki odhaja Ko ptica je peruti bele svoje razpela vetru jadra velikanska. Iz mirnega pristana plava v svet poguma polna. Marsikak vihar na morju pričakuje jo nevarnem. Tako odhajaš ti od mene, Primož, na ocean življenja mlad mornar. In, dragi brat, v nevihti dandanašnji mornarju treba pač, da cel je mož! In ti si mož, značaj si neomajen, poštene poti mlad si že privajen, ki mi nikoli je ne izgrešiš; vodnice zvezde ti ne izgubiš izpred očij, in zvezda svetla ta, ki vodi vselej pravega moža, prepričanje je tvoje. To te vodi! Po ravni poti skoz življenje hodi — in zadovoljen bode Bog s teboj in blagoslavljal te bo narod tvoj . . . 21 s> ««Besede Vaše, prečastiti škof, zapisal sem globoko si v srce. Kot talisman ponesem jih s seboj na Štajersko. Po delu hrepenim. Ah, smili se mi ljudstvo zapuščeno, pomagal rad bi mu, pokazal rad mu kakor Mozes iz puščave pot v svobode rodovitni Kanaan. Moč čutim, čutim v vseh jo žilah svojih, neodoljivo mlado svojo moč, ki hoče spremeniti se v dejanje. Orožja — znanja dali ste mi Vi; v njem uril bom poslej se neprestano, da ideal svoj uresničim kdaj. Bom mogel li ? . . .»» «Ce hočeš, tudi moreš! Največja moč na svetu, to je volja!» Na vrt je padal že večerni mrak, in Primož Trubar, mladi kapelan, priklonil se pred škofom je v slovo. Ta dvignil je nad njim desnico svojo in blagoslovil ga na novo pot: «Učenec moj, naj spremlja te GospodU Solzeč se škof šepetal je molitev. Kako obema težka je ločitev! -a) 22 © II Po glavnem trgu v Celju starodavnem stojijo beli kramarski šatori. Okoli njih se gnete množica in ogleduje robo pisano. Trgovci hvalijo blago naglas in kmetje vlačijo iz žepov mošnje, odpirajo jih s skopimi rokami in štejejo denarje srebrnjake. Medičar toči tam pijačo sladko in mladež sreblje jo iz čaš s slastjo. Tam skregal se je hribovec s trgovcem in vrgel sukno mu nazaj predrago. In ko bi trenil, je pristopil Jud ter mu ponudil z laskavoj besedoj izza umazane nahrbtne cule — cenejšega in lepšega blaga. Tam v kotu fant stoji z dekletom svojim pa ji kupuje ruto svileno, uhanov svetlih par kupuje ji ■e) 23 @ in prstan s kamnom kakor kri ru.dečim. Po sredi trga gonijo živino. To muka, kruli, cvili in rezgeče! Živahen sejm je danes v Celju, res. jesensko solnce z žarki toplimi z neba obseva sliko pestrobojno. Na senčnem vrtu tam pred «črnim grozdom« ob Graški ulici sedijo pivci. Krčmar si mane roke zadovoljen. Že dolgo ni iztočil toliko ko danes. Komaj jim donaša sproti na mizo za bokalom nov bokal. Razgrelo je sejmarje rujno vince, razvezalo jezike jim okorne. Razgovor plete se med njimi glasen. Prvi sej mar. Hej, to je sejm! Ze več let nisem videl na dan današnji kupcev toliko. Kaj prišlo je Hrvatov, Nemcev, Lahov! Kar trgajo za našo se živino. Prav dobro sem prodal voličke svoje. Drugi sejmar. Resnica je! Veš, sosed, tudi jaz ponesem nekaj si domov dobička; ko bi le ves ostal pod mojoj strehoj! -2) 24 m A davki, davki! Kmeta molze vse. In dokler Turek nam ne da miru, za vojsko gre dohodkov polovica. Grajščak odira nas za desetino, in če upreš se, vklenejo te v klado. In ko so te izstradali po ječah, ženo te lačnega na trdo tlako. Tretji sejmar. Pomagaj, siromak si, če si moreš! Pa nekaj si pozabil, ljubi boter! Na cerkev si pozabil! Mašniki za nas so sila dragi, — takšni namreč, ki nam pošiljajo sedaj jih škofi na fare za pastirje .. . Vsi. Res je, res je! Četrti sejmar. Naš župnik, na primer, kaj mislite, nedeljo za nedeljo bere nam le tisto tiho mašo. Evangelj prevaja sproti nam iz masnih bukev. Namesto pridige pa nam oznanja le biro svojo kar izpred oltarja. Na lečo si ne upa tolsti mož; podrla bi nemara se pod njim . . . © 25 © Peti sejmar. Kaj župnik vaš! Lahko ste zadovoljni. Rojak je vaš in z vami govori v jeziku maternem. A naš je Nemec! In kadar bere sveti evangelj, vsa smeje cerkev godlji se njegovi slovensko-nemški. To je služba božja! Šesti sejmar. Naš fajmošter pa črn je neki Lah. In lepo mlado ženko vam ima pa kup otrok, hahahaha! Za nas ne briga se veliko. Ne uči nas, pa tudi nas ne zmerja. Ne utegne! Hihi, naš fajmošter, gospod Džovani in pa njegova kuharica Mica! Lep par, prijatelji, lep par! No, pijmo! Sedmi sejmar. A vi Celjani menda ste srečnejši. ■ Pred svetim Maksimilijanom davi vse trlo se meščanov je in kmetov, ki silili so v cerkev k opravilu. Pri vratih sem postal bil radoveden in pridige celo ujel sem kos. Govoril je slovensko mašnik mlad. Odkod je prišel k vam ta beli vran? ■g) 26 @ Krčmar. Ta mladi pridigar gospod je Primož in piše se za Trubarja, da veste! Pri nas kaplan je šele leto dnij in vse ga čisla, ljubi, obožava. Učen je in goreč. Beseda naša iz ust mu teče kakor laško olje. Poslušati ga nam je prava slast. Vse Sveto pismo menda zna na pamet. Tako govoril v Celju ni še nihče. Sam Bog ve, v čem je pravzaprav prečudna njegovih pridig moč. Ce govori, ne slišim le besed iz ust njegovih, jaz tudi čutim, veste, v srcu čutim, kar ta duhovnik mladi govori. In zdi se mi, da gleda mi v dno duše in ve za grehe moje in slabosti. Pa ne da bi me zmerjal in obsojal na pekla dno gorečega ko drugi — naš dobri Primož dviga me le k sebi, tolaži me, z usmiljenoj rokoj mi kaže sam rešilno pot pokore . . . In za bokalom vina nov bokal prihajal je na mizo. Dobre volje so kmetje, in čimdalje, tem glasneje prerešetavajo današnji sejm, -© 27 •© visoke davke in grajščake svoje pa desetino in duhovščino, pa turške boje in pa Trubarja, gorečega kaplana celjskega . . . * * * V nadstropju prvem stare hiše svoje ima lekarnar Klaus nocoj spet goste. Prijatelja sedita pri večerji mu dva. In jeden je baron Ungnad, glavar grofije celjske, vicedom — a drugi gost kaplan je Primož Trubar. Veselo sveče razsvetljujejo omizje imenitno v nizki sobi. In gospodinja z mladoj hčerkoj Barboj se trudita postreči gostoma z vsem, kar premore kuhinja in klet. Zvenčijo polne čaše v pozno noč. In reče vmes se marsikaka modra. 36 © Sto dnij za groš srebrn, sto dnij, sto Odpustki! Prav po ceni, prav po ceni! ««Odpustkar, živio, menih odpustkar!» iz množice so orili se kriki. Pri priči so obsuli ga ljudje gredoč iz cerkve svete Lizabete. Osupel tolsti je obstal menih, ne da bi vedel revež prvi hip, pozdravljajo ga li katoličani, al dražijo ga zlobni luterani. Cimdalje bolj narašča množica okoli njega, on pa sliši krike: Prvi meščan. Na groš ti za odpustek, sveti mož! Oh, grehov siromak imam poln koš! Drugi meščan. Oh, meni tudi! Na ti groš srebrn! Od samih grehov že ko vrag sem črn. Tretji meščan. Na groš, pobožni ti, debeli stric! Jaz tudi se bojim gorečih vic. Četrti meščan. Hehe, res, imenitna barantija! Najboljša v hudih časih je kupčija! ® 37 -g) Tvoj papež v Rimu jo razume, da! Nebeški raj prodaje in Boga! Peti meščan. I, boter, ne zavidaj ga nikar! Potreben tudi nama je denar. Pomisli: ženske pa cel kup otrok! Za košček kruha tucat prosi rok. Saj veš, kaj so očetovske skrbi! Velika hiša — no, to šala ni! Vse vprek kriči in sili se k menihu. In jeden kaže bosopetcu jezik, tam drugi vleče ga za kuto, tretji prijel ga je za dolgo sivo brado pa smeje se mu in mu kaže norca. Četrti pa udaril je s pestjo po hrbtu starega odpustkarja . . . «0, krivoverci! Bog vas naj kaznuje!' Med protestanti suče se menih, vzdihuje, stoče, vpije na pomoč, da znoj že curkoma mu kaplje s čela, pa skuša se izmuzniti iz gneče, uiti splošnemu zasmehovanju . . . In že od svetega Miklavža sem vali ljudij nov tok se proti mostu. In zdaj je butnil živi val ob val. -g) 38 -g) »Pustite v miru svetega moža!« — zasliši se iz vrst katoličanov — «Vi krivoverci, divji antikristi!* Na luteranski strani. Papisti, Rimci! Vi malikovalci! Na katoliški strani. Brezverci in Boga zasmehovalci! Na luteranski strani. Kaj, za odpustke pamet ste prodali ? Rim roga vam se in se z vami šali! Na katoliški strani. Odpadniki pregrešni! Vi pagani! Na luteranski strani. Duševni sužnji vi zaničevani! Na katoliški strani. Vi puntarji, predrzni prekucuhi! Na luteranski strani. Vi vseh trinogov hlapci dolgouhi! Na katoliški strani. Vi zdražbarji in vi podpihovale)! ® 39 ® Na luteranski strani. Komedijanti smešni! Vi hinavci! Na katoliški strani. Divjaki ste! Na luteranski strani. In vi bedaki! Na katoliški strani. Reve! Na luteranski strani. Vi strahopetne, bojazljive šleve! Na katoliški strani. Na boj! Na luteranski strani. Pa si zavihnimo rokave! Na katoliški strani. Poskusimo, kdo trše ima glave: katoličani ali luterani! Na luteranski strani. Hej, na korajžo, bratje, someščani In boj se vname, prvi ljuti boj med protestanti in papisti. Glej, kako žare obličja jim razgreta! •a> 40 @ Kako grozijo, mahajo s pestmi! Kako vihtijo palice po glavah, in težke padajo že batine po hrbtih križem kražem ko po taktu, da vse kadi se . . . Ženske vpijejo in vijejo z rokami, in otroci kričijo in bežijo plahi v stran. V zmešnjavi pa pobegnil je menih odpustkar neopazen, ves zaprašen in s habitom raztrganim, ves kuštrav in pa z bolečim hrbtom v klošter svoj. A boj divjal je dalje, dokler glave nabite niso bile in krvave. © 41 © IV »Let dolgih je deset preteklo v večnost, odkar ostavili ste Celje naše. Oh, kolikrat želela sem ta čas Vas zopet videti — in, glejte, zdaj približali ste znancem se sami! Zato sem prišla danes Vas obiskat, gospod častiti Trubar, naskrivaj; premagati se dalje nisem mogla ...» ««Bog živi te, predraga Barbara! Kdo bil bi mislil, da se snideva kdaj v Loki tukaj! Cudesne so poti, po kterih vodi vse nas roka božja . . . Kaj vidim? Ko odhajal sem od vas, bila cveilica si še nežna v popju, a zdaj si roža bujna, razcvetela! In lepa si ko tista Sulamit v visoki pesmi Salomonovi.*» »Povejte mi, kako se Vam godilo je v letih teh in kaj ste doživeli? ® 42 @ Iz ljubih Vaših ust beseda živa mi razodene več ko mrtva črka. In pisali mi tudi niste cesto. ♦ ««To čudna bo povest, preljuba Barba! Tu sediva na klop pod jablano! Pod nama, vidiš, teče bistra Sava, in kresno solnce tam suši seno po travnikih. Glej, Trubar vaš je župnik in kmet obenem. In sedaj poslušaj, kaj vse pretrpel sem v Ljubljani beli! . . . O, naglo udomačil sem se bil v prijetnem in prijaznem mestu kranjskem. Prijateljev sem štel čedalje več, somišljenikov sem si pridobival med ljudstvom in meščanstvom, in sam škof rad imel me je in me odlikoval, saj katedrala svetega Miklavža pretesna bila vsako je nedeljo, kadar na leči stal sem in govoril. O, Barbara, ko vedela bi ti, kako nebeški to je dušni vžitek, ko vidiš ukaželjno množico pri glavi glavo zbrano pod seboj! Veš, zdi se mi, da vidim širno njivo, baš izorano pred seboj rujavo, in jaz sejavec sem, ki v brazde sveže © 43 © semena meče plemenitega . . . Tako sejal sem tam resnice seme nedeljo za nedeljo . . . Neki dan pokliče k sebi knezoškof me Ravbar. Pogleda ostro mi v oči — to veš, da mož vojak bil svoje dni je tudi ter bojeval se z divjimi je Turki — pa reče mi z oblastnim glasom: «Primož, poslej mi pridigal ne bodeš več v veliki cerkvi moji katedralni! Častita leča svetega Miklavža za pridigarje je katoliške, a ti sedaj si drugi Luter Martin 1 Pozabil menda že si na ukaze cesarja Ferdinanda našega — čast, slava bodi njega veličanstvu! — zastran razširjevalcev krive vere. Lahko bi dal zapreti te pri priči, pa za sedaj ti rečem samo to: V škofovski cerkvi mi ne boš sejal več ljulike heretične! Bog s tabo!> Nemilostno pokazal mi je vrata. Potrt sem bil, zares, premagan ne! In pridigal sem tudi še poslej v špitalski cerkvi svete Lizabete. Z veseljem mi odprl bil dver je njeno @ 44 @ svobodoljubni magistrat ljubljanski. In hudi Krištof Ravbar? Oh, saj on prebival rajši ti je v Gornjem gradu, na Dunaju pa pečal se s skrbmi visokimi državnimi. Ljubljano prepuščal Lutru je slovenskemu deset let celih . . .»» • In naposled kdo pregnal Vas je iz mesta sem na kmete?> ««Nazadnje se je spomnil Ravbar spet, da škof je pravzaprav ljubljanski še. Naščuval proti meni je cesarja in me prisilil, da otresel sem ljubljanskih ulic prah bil s črevljev svojih pa se umaknil semkaj v to tišino . . .»» «In tukaj srečni ste med kmeti, Primož?« ««Miru uživat nisem prišel sem! Orožje bojno moje ne počiva, ne rjavi, preljuba Barba moja! Za mrtvi pokoj Trubar rojen ni! Za boj se vadim neprenehoma, za boj veliki, ki me čaka še v bodočih dnevih v domovini naši. @ 45 ■© In prilike je dosti tudi tukaj za boj z ostudnim zmajem sedmoglavi ki praznoverstvo mu ime je grdo in ki nevednost mu je stara mati. Odsekaj glavo jedno tej pošasti — in drugih šest se dvigne proti tebi! Nekoč napadli kmetje so me v noči, ko vračal sem po cesti se domov. ,Nevernik!' ,Krivoverec!' ,Luter Martin!' Tako psovali so me zapeljanci in hteli me celo so se lotiti! Ubogo ljudstvo! Smili se mi v srce! Pa reči moram, da sem našel tudi nemalo bistrih glav, poštenih duš, značajev moških našel sem odkritih, ki ljubijo me in so mi udani. Mož takih najdeš tukaj v moji fari, na Laškem in v Toplicah ob Savini in v Radečah prijaznih tam nasproti . . Glej, takšno je življenje moje — boj! Kdor ljubi, ta trpi. In jaz trpim, ker ljubim ljudstvo svoje, ker želim osrečiti ga in privesti k luči. In kadar se borim z nevednostjo in kadar me preganja zlobni svet, spominjam se apostolov pogumnih, ki jih iz kraja v kraj vse žive dni -a> 46 © gonila je usoda, mučenike . . . In pa še nekoga spominjam se, ko sam sedim v trenutkih težkih. Tebe spominjam se in nate mislim, Barba! Odkar sem spoznal te v domači hiši in videl te, kako si vsakikrat s sočutjem zrla name, od tedaj ne greš mi iz spomina in srca. Oči mi tvoje govorijo več ko vse nališpane besede sladke . . .»» «Da, ljubim te, veliki vzor moj, Primož! In če trpiš zarad resnice ti, še jaz trpim s teboj na tem naj svetu!* ««Cas ni še prišel, ura ni odbila združitvi najini veseli, Barba! Dobojevati moram boj poprej, boj velikanski. Izvršiti moram nalogo svojo, ki jo nosim v glavi in v srcu svojem. Glej, naloga ta ljubezen moja prva je — ti druga! In kadar dovršim načrte svoje, tedaj družica moja bodeš, Barba. Ljubila pa ne bova se na skrivnem in hlinila ne bova se pred svetom ko dva, ki jesta prepovedan sad . . . © 47 © Pokaj? Kaj ni ustvaril modri Bog moža in ženo? Vcepil jima ni ljubezni svoje v dušah stvarnik sam? Ljubezen tisti močni je stožer, okrog katerega se suče svet. Čigavo delo je priroda čista? In kdo se drzne delo to grditi ter pačiti naravne zakone? Kdo sme tajiti vekovečni red, ki ga zapisal s prstom vsemogočnim Bog sam je, oče naš in gospodar, globoko v srca naša, v našo kri!? Ne! Skrival jaz ne bom ljubezni svoje. O belem dnevu stopim ti pred lice pa te poprosim: ,Pojdi z mano, Barba, pa spremljaj me po svetu, skoz življenjo Očitno bom nazival te soprogo in vsakomur takrat povem v obraz: Glej, to je moja žena Barbara! In rakom žvižgat pojde celibat! . . .»» Seno dišalo je na travniku in solnce je žarelo na obzorju in lilo po dolini žar svoj kresni. Pod strmim bregom je šumela Sava, jablan pa nad klopjo je šepetala z zelenim listjem novo si skrivnost ■© 48 @ o tihi sreči dveh sorodnih src, dveh bitij rajsko blaženost čutečih in po stopitvi večni hrepenečih. Umolknil jezik je. Le iz očij zdaj čuvstvo jima samo govori . . . Goreč poljub spojil je jima duši v zavezo, ki je svet več ne razruši. ■g) 49 © v Svoj god praznuje danes Primož Tr.uba kanonikus ljubljanski v hiši svoji. Prijatelji so prišli mu častitat, za mizoj mu sedijo gostoljubnoj: kanonikus kolega, Pavel Vinar pa doktor Lenart Mertlic, stolni prost, pa Jurij Dragolič, vikar škofijski, kaplani mestni: Jurij Juričič Rokavec Gašpar in Andrej Latomus. Tu tudi sta: pisar deželni Klombnar in pa meščan ljubljanski, mladi Pregelj. Veselo trkajo prijatelji za zdravje godovnjaku s čašami. Vipavčan sladki jim razgreva srca . . . «Bog živi, Primož, te, tovariš mojU — napiva Trubarju kanonik Vinar — «In zopet te imamo med seboj! -S) 50 ® Veš, bal sem se že zate in za nas, da več se ne povrneš iz pregnanstva, iz tiste svoje Loke tam ob Savi! O, to so bili pač prelepi časi, ko skupaj sva se trudila oba deset let celih, dokler tebe ni odnesla burja tja na Štajersko. Res, bal sem se, da tam se nam pokmetiš, da preveč krave boš redil in junce in premarljivo boš sejal pšenico, seno kosil in pa otavo sočno — na stare pa pozabil ideale! Pa ne zameril Žalil bi te lahko. O, kdor za Trubarja se piše, ta ne izneveri se prepričanju in ta ne izgubi izpred očij naloge svoje in načrtov svojih. In spet si naš tovariš! Škof Kacjanar, svobodoljubni naš pastir tedanji, postavil bil te zopet je na svečnik, s katerega te vrgel bil je prednik njegov in prejšnji tvoj zaščitnik Ravbar. Kako zgodilo se je pravzaprav to čudo v času našem zmešanem, ko polnijo se ječe krivovercev, ko na grmadah zopet nam sežiga kristjane sveta inkvizicija!« . . . •g) 51 In zazvenčale čaše so peneče. In stolni prost, učeni doktor Mertlic, se vzdigne, ozre z bistrimi očmi se skoz naočnike po družbi ter z nekakim tajnopolnim pravi glasom: «Predragi bratje! Mislim, da smo vsi, kar nas je zbranih tukaj, jedne misli in jednega srca. Zanašam se, da pač med nami ni ga Iškarjota! In menim tudi, da med nami nihče ne ljubi ječ, ne batin, ne grmad! A če nekoliko svobodneje spet smemo dihati, komu zahvalo smo dolžni, bratje? I, nevernim Turkom! Pred kratkim je obljubil stari cesar vsem protestantom več svobode verske, če bodo mu pomagali zato odganjati Osmane od očine . . . Pa to že veste! Tega pa ne veste, kako je prišel spet v Ljubljano Trubar! To bilo menda je pred dobrim letom. Tedaj pokliče mene in kolego, vikarja Dragoliča škof Kacjanar pred sebe v dvorec na pomenek nujen. Tam sedel je na mehkem naslonjaču celsissimus Franciscus, poleg njega sedela midva sva s tovarišem . . . -g) 52 @ ,Povejta mi, gospoda!' — je dejal — ,kaj naj ukrenem z našim Trubarjem? Nadarjen mož je to, govornik vrl. Le škoda zanj, da starih grehov svojih otresti se ne more! Krivo vero mi trosi zopet tam med kmečkim ljudstvom! Razmišljal sem, verujta mi, veliko in molil zanj pa klical na pomoč duha sem svetega, da bi razsvetil mi pamet, kaj sedaj naj počnem ž njim. In mislil sem in mislil, in, gospoda, kaj šine v glavo mi? Pokličem ga v Ljubljano za kanonika! Kaj ne da, časti je lakomen nesrečni mašnik. In ko doseže stopinjo visoko, nemara s tem si pridobim srce njegovo, nase ga priklenem bolje. In več ne izneveri se mi mož . . . Kaj mislita o tem načrtu mojem?' Pogledal naju škof je radoveden z očmi sokoljimi, prav kakor da z obrazov najinih bi htel bil brati nazore najine. Z desnicoj svojoj igral se je na prsih z zlatim križcem. Tedaj pa oglasi se naš vikar in pravi: ,Vaš ukrep, častiti knez, ■a> 53 @ je moder, in nobeden diplomat ne mogel boljše bi postopati! Res, mojsterska je ta odločba Vaša!' Izjasnilo se škofu je obličje in zadovoljen se je nasmehljal ter kimal z glavoj svojoj sivolaso] . . . ,In, doktor vi ? Kaj pravite, vi prost ?' „Jaz strinjam se popolnoma s kolegom!" — nedolžno rekel sem Kacjanarju — „V Ljubljano spet povrne naj se Trubar, in vse bo dobro, prečastiti škof!" In vstal je škof Kacjanar, si oddahnil: ,Napišite dekret mu, pa še danes! In brž ko more, naj pripelje se iz Loke Trubar! . . . Dominus vobiscum!' In ko sva stopala po ulici, kaj ne, tovariš Dragolič, oba molčala sva od radosti takrat pa mela si vok6, saj borec hrabri, naš godovnjak se spet povrne k nam! . . . In vse omizje trknilo veselo s kozarci je za zdravje Trubarju, a škofu rajnemu Kacjanarju za srečni pokoj in za večno luč . . . -g> 54 ® In Trubar prime za svoj vrč pa pravi «Prelepa hvala vam, tovariši! Pomogli meni ste in dobri stvari! Kaj hočemo? Svoj čisti evangelj brez zaplat tujih, brez primesi krive! Ubogo ljudstvo naše! Kdo uči ga? Kdo se briga zanj? Pastirjev ni, ki bi vodili ga na zdravo pašo! Slovencu vse je tuje, grad in cerkev! In mora biti to tako na veke ?! Zakaj bi tudi človek naš ne bral v jeziku materinem biblije? Zakaj pač kmet slovenski in meščan ne smela bi imeti svojih bukev? Za naše ljudstvo vse: Boga in zemljo pa čisto vero in vesti svobodo! Bog sam je duše moje gospodar. A kdor duha mi vklepa v jarem svoj sovražnik moj je, ne pa moj voditelj! *«Tako je, Trubar!«» Vsi objamejo veseli ga in ga poljubijo . . . «*Mi vsi smo tvoji! Bodi naš vodnik, in kamor hočeš, pojdemo za tabo! Pa naj Urbanus, naš sedanji škof, jezi se in repenči kakor hoče!»» In čaše so zvenčale in zvenčale . . . @ 55 ® In vrata se odpro. Pred družbo vstopi levit ponižni, Janez Varaždin, prikloni se pa reče s suhim glasom: «Premilostni vladika naš, Urbanus pripeljal se je z Dunaja to uro in prosi Vas, gospod kanonik Trubar, da bi nemudoma potrudili se k njemu v hišo na razgovor kratek!« In zginil je levit ko duh med vrati. Spogledali so se prijatelji in vstali izza mize; za slovo vsak seže v roko Trubarju po vrsti. A Pavel Vinar nasmehlja se še in pravi prijemaje že za kljuko: «Želim ti sreče! Na grmado menda ne vrže te še danes Urban Tekstor, čeprav je strožji, nego bila sta oba njegova prednika slovita. Mož hoče biti, zdi se, tudi škof, ne samo knez in pa uradnik dvorski. Ej, nova metla pač pometa dobro! Na svidenje na svetu tem gotovo! Pa — moja ženka mlada te pozdravlja!« tk t- * V palači svoji, pri pisalni mizi sprejel je Trubarja škof Urban Tekstor. ® 56 «Poklicali ste me, častiti knez. K uslugam Vašim tu stojim pred Vami! ♦«Pozdravljeni, gospod kanonik Primož! Vzravnal se je, približal se mu škof z elastičnimi, lahkimi koraki, nabral obličje v gube je prijazne ter sedež mu ponudil zraven sebe. < »Pozval sem Vas in Vi ste danes prvi, ki ga sprejemam po prihodu svojem. Saj veste, kakšne vodijo skrbi me cesto iz Ljubljane in škofije na dvor cesarski. Cesar Ferdinand imeti hoče zmerom me pri sebi. Ubogi cesar! Koliko preglavic mu dela vladanje! Zdaj turški boji, zdaj verske homatije v domovini! Vse maje se in trese in razpada. Oh, ljudstvo naše dobro in pokorno okužil tudi že je Lutrov duh. Saj veste Vi še bolje nego jaz, kako preroki krivi že povsod zavajajo ljudi na pot pogube. Kaj rečem naj o ljubem mestu našem? Očitno se oznanja kriva vera v Ljubljani že po cerkvah nekaterih. In mašniki katoliški sami ■S) 57 © odpadajo že drug za drugim, žal! Oh, milosten je cesar Ferdinand, oko zatisne rad, skoz prste gleda otrokom svojim, in zato trpi v Ljubljani sami zmoto luteransko Pa kaj sem hotel reči? . . .»» obtičala beseda je za hip vladiki v grlu, in v obraz naravnost pogledal Trubarju je, a nato mu rekel z glasom spremenjenim: «»Primož, potrdil sem Vas bil za pridigarja v prestolni svoji cerkvi, kakor veste, po slavnem svojem predniku Frančišku. In Vi izpolnjevali v letih teh svoj posel s takoj ste gorečnostjo, da prav zelo potrebni ste počitka! Utrudila Vas leča je ljubljanska, tako sem slišal, in da ste bolni, izvedel sem na Dunaju pred kratkim. Zato Vas prosim nujno, da čimprej odidete tjadoli v Sent Jarnej na faro svojo novo! Na deželi okrevate gotovo mi počasi. Predolgo pač živite že v Ljubljani, a škof Kacjanar, rajni prednik moj, In tedaj •E) 58 @ prehitro bil poklical Vas je s kmetov. Tu vse Vas nadleguje, in povsod Vas silijo v ospredje, žalibog! In to razburja Vas in Vam škoduje! Počijte si v tišini na Dolenjskem! Svež zrak tam piha in pomirja živce in glavo Vam hladi razbeljeno. In kakšna zdrava tam izvira voda izpod Gorjancev! Lek naravni, božji! Jaz sam bi se umaknil rad iz hrupa in truda mestnega, ko bi utegnil! Ne, lepše fare, dragi moj kanonik, ne mogel bi Vam dati! Vidite, kako Vas ljubim! Če Vam je mogoče, odidite že jutri v Sent Jarnej! Težko pogrešajo tam župnika•» . . . • Razumem Vas, častiti knez in škof! Odidem, saj nazadnje je vse jedno, kje pridigujem. Ali jaz ostanem tam doli v Sent Jarneju tudi Trubar!* Za Trubarjem zaprla so se vrata. In za pisalno mizo sede spet v globokih mislih škof Urbanus Tekstor Nasloni čelo v levo dlan, strmi pred sebe v daljo nem in bobna z desn @ 59 ® po mizi pa zmajuje z vročoj glavoj . Perd pomoči — vrže ga na stran. Pa res, to zanj je prav nesrečen dan Moliti hoče, citati brevir — a kje je dušna zbranost, kje je mir? In česarkoli škof se danes loti, povsod kanonik ga heretik moti. @ 6.T @ VI V Ljubljani, v tesni ulici gori nocoj še luč v cerkveni hišici. Kaplan Sentjanški, dolgi Filip Straus, nemiren hodi gor in dol po sobi, da pod nogami se mu trese p6d. Za mizoj pa sedi pri čaši vina njegov prijatelj, Janez Varaždin. • Kaj praviš, Janez, ali še ni dosti?« -pred mizo se postavi Straus, pogleda tovariša po dolgem mučnem molku — «A1 nismo že ponižani dovolj katoličani? Ni li mera polna? Se veš, kako so spremljali meščani nedavno luterana Trubarja po ulicah ljubljanskih? Kakšen krik in vik je bil to danes teden, bratec! Na Starem trgu trlo se je ljudstva okrog voza, v katerem se šopiril glavar je krivovercev, župnik Trubar, ki jezen je odhajal v Sent Jarnej. © 61 © In «vivat! , «živio!» in «slava!» vprek v slovo so klicali ljudje mu nori, in ženske mlade so metale z oken v kočijo cele butare mu rož. O, to ti bila je procesija zblaznelih maškor ko na pustni dan! Težko prerinil sem se bil tam mimo. In ko sem nekaj bil zagodrnjal o luteranskih šemah, sem dobil klofuto mastno v gneči od neznanca, da solnca tri zazrl sem pred seboj. Se danes desno me boli uho. Kaj praviš, Janez, niso li to znaki, da kmalu nam napoči sodni dan?» ««E, kaj boš tožil, ti prijatelj Filip! Kaj boš ponašal se z zaušnicoj! Kaj misliš, da si sam dobil spomin na Trubarjev odhod bil imenitni ? In jaz sem stal tam na Florjanski cesti pred cerkvijo in pa smejal sem se, ko mimo se valil je dirindaj z malikom svojim Trubarjem na sredi. In ko bi trenil, pljune mi v obraz — veš, kdo? Kaplan Rokavec, apostat! In ko sem brisal si obraz in bežal, smejala se mi truma je pijana. -g) 62 @ In komaj sem domov odnesel pete . . . Zdaj vidiš, Filip, da sc nimaš s čim bahati pred menoj! A v mučeništvu sem pač vsaj raven ti, če več ne vreden!«» «In kdo je kriv, tovariš? — Straus prisede k levitu Varaždinu — «kdo je kriv? Ne mi sami katoličani, a? Peccavimus! Leni smo bili vsi, premalo brigali smo se za ljudstvo! In ko smo spali, pridrevil vihar iz Nemčije črez naše je dežele, in burja Lutrova vzbudila je iz spanja narod tudi naš. In mi ? Mi nismo hteli videti ničesar, ne slišati ničesar. Nostra culpa! In dalje: kdo je kriv, da baš v Ljubljani razširja nova vera se najbolj ? Kaj dela knez in škof Urbanus Tekstor? Zakaj pusti jim rogoviliti tem antikristom, satanovim hlapcem? Zakaj sme Trubar norčevati se iz stare vere? In zakaj kapitelj ljubljanski skoro ves je luteranski? Prost Mertlic in vicarius Dragolič, kanonik Vinar pa kaplani mestni: Rokavec, Juričič in pa Latomus © 6,3 @ z meščani luterani vred — zakaj vsi ti se ne kaznujejo? Zakaj? In Vinar se oženil je že vdrugič! Zakaj vse to godi se tu v Ljubljani? Zakaj? Kjer ni tožnikov, ni sodnikov! . . . Sedaj pa k stvari, ki zaradi nje povabil sem nocoj te k sebi, Janez! Veš, kaj? Toživa midva protestante! Jaz dobro znan z notarjem sem cesarskim Enotrijem, ki naše je še vere» . . . ««Izvrstno, Filip! Jaz pomorem ti sestaviti obtožbo — pa ni vrag, da bi ne spravila jih na grmado ljubljanskih Iškarjotov luteranskih! Začniva s Trubarjem! Saj kakršen je on, prav takšni krivoverci so vsi drugi! No, poskusiva in štejva na prste si njegove lepe grehe!*» Filip Štraus. Pro primo: Trubar ne mašuje več in mašo imenuje glupo vražo. Janez Varaždin. Secundo: Ne časti svetnikov božjih in ne Marije, božje matere; in iz podob svetnikov se norčuje. © 64 -S) Filip Straus. In tretjič: On ne posti se nikoli. Aleso uživa v petek kakor v svetek. Janez Varaždin. Četrtič: Litanij ne moli svetih. Filip Straus. In petič: V spovednici ne sedi in grešnikov nikoli ne posluša, češ «Bog človeku sam odpušča grehe!« Janez Varaždin. In šestič: On obhaja sub utraque. Filip Straus. In sedmič: Papeža ne pripoznava in javno pridiguje »Proč od Rima!« Janez Varaždin. Se nekaj si pozabil, ljubi Filip! On osmič se naslanja v zmotah svojih na Sveto pismo samo odločilno. In česar ti ne najde v bibliji, to njemu prava ni beseda božja! @ 65 -8) 4 Filip Štraus. In veš, kaj še, moj dragi Varaždin? — In točka ta-le bode zdaj deveta! — Kanonik Trubar se širokousti, da sam prevede na slovenski jezik vse Sveto pismo, stari testament in novi. In slovensko ljudstvo naše zajemlje naj potem krščanski nauk iz svojih bukev! . . . Kolika predrznost in pa neumnost! Ali dosihdob že pisal sploh je kdo v jeziku našem? Že misel o prevodu biblije na jezik naš je huda herezija! Al veš še kaj ? Janez Varaždin. Desetič, Filip moj! Izvedel sem, da tudi Trubar bojda oženi se! Zaročen je, to vem, s Celjankoj nekoj mladoj . . . Hihihi! Na klin obesi torej celibat! Filip Štraus. Helie! To bo smrdelo, ljubi Janez, ko vname najin se smodnik za hrbtom prokletim krivovercem! Hehehe! Ko najin se izproži strašni top, © 66 ® požene v zrak vse gnezdo krivoversko Zdaj pijva, Janez! Jutri pa prepišeš na lep papir vse točke mi po vrsti! In glej, da ne pozabiš na katero! Deset jih je, zapomni si, deset! Ti pisati znaš lepše nego jaz! Potem odpošljeva pritožbo svojo tja, kamor spada: škofu našemu in pa cesarju. In prisegam ti, brez vspeha ne ostane najin trud! In trknila sta še prijatelja, poljubila se v pozni, gluhi noči pa šla počivat — Janez Varaždin in pa kaplan Sentjanški, Filip Straus. Kjer združita se taka dva moža, vse jima se posreči! Kajpada! © 07 © VII Poletna noč pokriva Šent Jarnej. Pod plaščem njenim črnim že počiva vsa luteranska vas. Na nebu temnem poskrile so se zvezde za oblaki. Iznad Gorjancev se zabliska včasi in daljni grom zamolklo zagrmi. Nevihta bliža se dolini tihi. Po strehah slamnatih škropi že dež. Vse tiho kroginkrog. Pogasnile po vasi vse so luči. Na župnišču le jedno sveti se še okence. Pri mizi notri v sobi pa sedi in čita ves zamišljen Sveto pismo, najljubše bukve svoje, župnik Trubar. Slabo brli svetiljka oljnata na mizi javorjevi, in čitatelj ozira nejevoljen se na luč, ki skopo mu obseva medle črke na raskavem papirju. Zdaj pa zdaj pomane si oči. Predolgo že nocoj študira župnik evangelj. ® 68 @ Zdaj plane kvišku. Nekdo je potrkal na okno enkrat, dvakrat . . . Kdo je tam? Razbojnik morda? šine mu skoz glavo. Turčin celo nemara? . . . Ali zunaj potrka tretjič in močneje . . . «Kdo si?» In Trubar odpre okno brez strahu . . . Zabliska se . . . Pred njim ko duh ponočen sedi na konju jezdec v črni halji . . . «Kdo si, popotnik pozni ?» «»Odpri, Primož! Prijatelj tvoj sem — Jurij Juričič, a ne razbojnik kak od turške meje!"' «Bog živi te, tovariš! Dobro došel! Pa kaj je nujnega, za Boga, kaj?» • •Prijahal sem naravnost iz Ljubljane. Konjič me nesel sem je ko vihar . . . Mudi se, Trubar! Hitro, hitro! Beži?»» «Ej, take sile ni še, Juričič! Pod streho mojo stopi pa počij si!» In jezdec je privezal konja k lipi. Odprla vrata so se na stežaj ©69-8) in znanca sta objela se presrčno in stopila molče v samotno sobo . . . «Kaj novega v Ljubljani naši?« * «Beži! Pobegni še nocoj črez mejo, Trubar!«» razburjen govori za mizoj gost, mrzlično svetijo se mu oči. »Udarila li strela je peklenska v nas protestante iznenada, ka-li?» «» «Naprej tedaj! . . . Pripravljen sem. Naprej! Ostani zbogom, dragi Sent Jarnej!« Noč, črna noč ... In bliska se, grmi . . . Dva jezdeca letita iz vasi. 1 ■ ■' ® 73 ® VIII Nad mestom Rotenburgom pada sneg v kosmičih gostih, da se dela mrak. In starka Zima, sključena in bleda naganja z ulic prebivalce in zapira vrata, mane si roke in puha vanje, pokašljuje suho po mestu gor in dol in godrnja . . . Ej, zebe, zebe sitno, suho starko! Se novi župnik bežal je pred zimoj pa se zaprl je v toplo hišo svojo. Pri oknu poleg mlade žene svoje sedi zamišljen, zroč na snežni ples in metež, ki po cestah ga vrti in ž njim igra se hudomušni sever. Po dolgem molku reče župnik ženi: »Glej, in sedaj si moja, Barbara! Več nisem sam na bivališču novem. A tam hribovje tisto zasneženo @ 74 @ domače gore naše niso to — ne, to je nemški svet! In mesto to-le ni naše; ni Ljubljana niti Celje. Kako je tuj, kaj ne, ta Rotenburg! Tam, vidiš, reka teče po dolini — pa to ni Sava niti je Savina! Ta tuja voda, to je Taubera . .. Oh, daleč, daleč tam na jugu doli leži očina draga najina! In jaz sem moral bežati od tam ko tat, ko Kajn morilec; ko razbojnik sem moral bežati iz domovine . . . O, to ti bil je beg iz Sent Jarneja, odkoder pisal sem ti zadnjikrat. Prijatelj Juričič me bil je rešil beričev škofovih. Prijahal je po noči k meni, in še tisto uro zajezdila vsak svojega sva konja. Viharna noč je bila. Lil je dež. In midva jahala sva dalje, dalje . . . Nad nama grom razlegal se je strašen in strele so udarjale ognjene ter cepile okoli naju drevje . . . In zdaj pa zdaj razsvetil nama blisk je pot, in konja sta preplašena se vzpenjala na zadnji nogi iskra pa brskala in strigla sta z ušesi . . . @ 75 ■8) Naprej ves drugi dan in drugo noč . . . Le pri drvarjih, po pastirskih kočah sva povedrila, si počila malko, potem pa spet na konja in naprej ko divja lovca dva ... A tretje jutro, glej, zablešči se nama pred očmi — jadransko morje! Prvi solnčni žarki pozlačevali sinji so Kvarner, in pod nogama videla sva Reko . . . O, Reka! Tukaj sem ti hodil v šolo . . . Oh, kolikrat posedal sem ob bregu pa gledal, gledal tja po plani morski! In včasi je ležalo morje krasno pred mano ko ogromno ogledalo, in mirno plavale po njem so ladje. A drugikrat razsajal je vihar in premetavali so se valovi peneči se visoko po zalivu. Gorje mornarjem v hipih strašnih takih! Oh, tiste dneve pač še nisem vedel, da morje tudi je življenje naše. In slutil nisem še, da sam kedaj bom stal ob morju svojem ko mornar, ki ladjo mu razbil vihar je ljuti, in jaz ko plah begunec stal bom tam, vesel, da rešil sem si iz nevihte življenje golo na obalo suho . . . ©76-8) Oddahnila sva si s prijateljem, otrla znoj si s čel pa stopala sva dobre volje tam po prašni cesti v prijazno mesto. Tukaj se je ločil od mene moj tovariš Juričič, a jaz odpotoval sem proti Trstu . . . A tisti, ki sem ljubil ga tako, ki bil moj vzor je in dobrotnik moj — umrl bil dobri je vladika Peter Bonomo! Jokal sem se na gomili njegovi sveži ko nesrečen sin, ki mu zagrebli v zemljo so očeta . . . Od tam sem smel črez nekaj tednov spet v Ljubljano povrniti se nazaj. Ime pa moje škof je bil proklel. In na vogalih čital sem lepake: ,Anathema haereticus sit Trubar!' Bolelo me srce je, veš, bolelo. Več ljudstvu pridigati nisem smel. Molčati pa ti nisem maral dolgo. Potikati se nisem hotel dalje po hišah pri prijateljih na skrivnem ko gost nadležen, ko sumnjiv berač . . . In sedel sem na konja spet pa hajd na sever črez Gorenjsko in Tirolsko, v deželo nemško Lutrovo svobodno! Po dnevi in po noči bežal sem ® 77 @ po skrivnih potih. Škofovi beriči in pa cesarjevi vohuni zviti so bili za petami mi ves čas. Si slišala že kdaj pravljico čudno o večnem Judu Ahasveruf Glej, tak Ahasver nestalen tvoj je Trubar! . . . A ti, predraga Barbara, povej, kaj novega si slišala gredoč iz Celja preko Dunaja do mene?« «*0, blagor ti, da si ušel na Nemško! Ko bil bi dalje še ostal v Ljubljani, težko da bi sedela danes skupaj! Bržčas bi doletela bila te usoda prosta Mertlica in pa kanonika vikarja Dragoliča!«« «In kaj je ž njima? Kaj se je zgodilo?« ««Izginila oba sta brez sledu na Dunaju, in pravili so mi, da v Dunavu oba je potopila na tihem sveta inkvizicija. Tako šepečejo si med seboj, naglas ne upajo si govoriti»» . . . «0, to je groza! . . . Kje je Pavel Vinar?« ««Na Sedmograškem! Ta jim je ušel iz ječe ravno še ob pravem času«« . . . -a> 78 © »In drugi ?» . . . «»Skrivajo se po gradovih plemenitašev kranjskih in primorskih in štajerskih ko temni tihotapci. Škof Tekstor je bolan, in ko umrje, vse nadeja svobodnejše se sape»» . . In še globočje se zamisli Trubar, potem soprogo prime za roko, pogleda ji v oči pa reče mirno: »Novosti strašne mi prinašaš, Barba, a presenetila me ž njimi nisi! Kar svet stoji, tako je bilo zmerom. Kdaj priborila si ideja kaka veliko zmago svojo je brez borbe, brez žrtev in brez svojih mučenikov? Visoke misli čar je čudovit! Ko na obzorju temnem bliskov svit nastopi hipoma — ne veš, odkod, in ne, katero si izvoli pot. In množica jo gleda in strmi. In tisti dan si razdeli ljudi v dva tabora, sovražna med seboj. In boj se vname, veličasten boj! Ljudje izbrani, dobri, duhoviti ® 79 ® takoj za njo v boj planejo srditi. Velika misel pa pred njimi hodi, od zmage jih do druge zmage vodi. Ce padajo ob desni in ob levi junaki njeni hrabri — kaj zato! Borilcev novih brž priskoči sto in sto, ki dalje se bore ko levi. Saj iz krvi pogumnih mučenikov ji porodi se mladih bojevnikov. A misel kakor boginja častita koraka proti cilju zmagovita . . . Ti, Barba, veš, da tudi jaz prisegel na sveti prapor sem vodnice svoje svobode evangelja in mišljenja . . . Veliko vzel že res mi je sovražnik. Oplenil me je lastne hiše moje in mojih knjig. Tovariše predrage mi vzel je, vzel mi domovino samo — prepričanja mi vzeti mogel ni in ne gorečega sred iz prsij, sred, ki plameni za ideal, sred, ki ljubi narod svoj slovenski. Srce prinesel svoje sem s seboj pa glavo svojo. Kar sem bil, sem še. Ne! Vzrasel sem v preganjanju, to čutim. In moč narašča mi od dne do dne. © 80 © To moč posvetim vso rojakom svojim! . . . V nevednosti pogubnem mraku tava še ljudstvo naše. Jezik lepi naš — kdo govori ga? Kmet zaničevani. V jeziku tujem govori mu grad v jeziku tujem govori mu cerkev, in knjige pišejo mu sami tujci. Odkar umolknila sta sveta brata Ciril in pa Metod v gomilah svojih, potlačen duh je naš in ž njim vred jezik stoletja dolga že. Nobena zvezda ne sveti ljudstvu našemu na pot, po kteri vlači jarem svoj tlačanski. Le kadar bič grajščakov je preoster, zabliska gneva žar se mu v očeh in pest se stiska žuljava . . . Gorje brezsrčnim gospodarjem! In jaz vidim, da v ljudstvu našem še živi ponos človeški ... In naj pride divji Turek, kako se hrabro zakadijo vanj in branijo očetov svojih zemljo! In zopet vidim: ljudstvo še živi, njegova duša zdrava je in krepka. In kaka jasna pamet in modrost odseva cesto v domovini naši iz take-le tlačanske duše proste! . . . Talent je zakopan ta narod naš. ® 81 @ Zakaj ne dvigne nihče ga na dan? In žlahten kamen je to dobro ljudstvo. Zakaj ga nihče ne obrusi? Glej, tako sem premišljaval čestokrat. In v težki neki in brezsneni noči zaslišim tajen glas: ,Ti začni sam! Na delo, Trubar! Kaj še omahuješ?1 In premišljaval sem in premišljaval. In našel sem čarovni tisti ključ, s katerim odprem bratom svojim vrata k prosveti in Svobodi. In ta ključ je jezik naš! In tam, kjer sta prestala apostola slovanska pred stoletji, nadaljeval bom jaz veliko delo. In vzora moja sta Ciril, Metod. Razumeš, draga — v maternem jeziku bom pisal knjige ljudstvu svojemu. Svoj plug zasadil v brazdo sem te dni. Celina je načeta . . . Prve liste dobil sem danes iz tiskarne, glej! Veliko preudarjal sem in mislil, kako naj pišem jezik svoj slovenski in v kakšne črke vlivam naj besede, ki ljudstvo izgovarja jih doma . . . Najdražji božji dar je jezik naš, odsev, odmev je našega duha. Kaj torej naj oznanjam najpoprej •E) 82 (§ v domačih knjigah svojih? Ali ne besedo božjo samo med rojaki ? Čimbolj pa se poglabljam v Sveto pismo, čimdalje pišem, veš, tembolj in bolj ugaja mi beseda materna. Saj ta beseda sladka mi je zdaj duhovna tista močna zlata nit, ki veže me na domovino mojo. In ta beseda mi predrami brate. S slovenskoj knjigoj rešim jih mraku in jih privedem k luči in svobodi* . . . Se bliže sede k ženi svoji Trubar, globočje se zagleda ji v oči, pa reče: «In ko me utrudita naporno delo in duševni boj s sovražniki, tedaj pa pridem k tebi, da mi pogladiš vroče čelo moje z rokoj ljubečoj, glej, saj tudi tebe imam še! Najine ljubezni čiste razdreti tudi mogel ni sovražnik. Kako sem ti hvaležen, da prispela iz domovine si mi na pomoč!* ««Ko prvič sem zagledala te v cerkvi na leči svetega Maksimiljana, začutila sem v mladem srcu svojem. -® 83 © da poti združita se najini prej ali slej, in da življenje moje bo posvečeno nekdaj samo tebi! Boriti hočem se ob strani tvoji in veseliti tvojih se pobed. Trpeti sem pripravljena s teboj. Tvoj pot do cilja tudi pot je moj!>» In nem poljub je strnil jima usta. In zunaj naletaval gost je sneg, zapadal tuji dol in tuji breg, in belil trg in ulico in cesto — ves Rotenburg, to tuje nemško mesto . . . © 84 © IX V Ljubljani se prikazalo je čudo, veliko čudo, nepričakovano. Ljudje ga gledajo in gledajo in skoro ne verjamejo očem. In glas o čudu novem tem se širi od dne do dne po vsej deželi kranjski, po štajerski, primorski in koroški — po vsem Slovenskem . . . Kaj se je zgodilo Je li Ljubljanica se obrnila pa teče proti Vrhniki nazaj? Al Turka so nabili hrabri Kranjci pa pripeljali plena so domov : vojakov ujetnikov muslimanskih, topov in pušk in jataganov turških pa iz šotorov paševih zlatnine ? Al cesar Ferdinand je dal svobodo slovenskim protestantom? Mar škof Urban poluteranil se je sam nemara pa hitro še oženil se povrhu? Ne, ne! Ljubljanica še teče lena •a> 85 ■© po stari svoji strugi proti Savi. Od turške meje niso pripeljali ne plena zlatega, ne ujetnikov. In cesar Ferdinand pa škof ljubljanski še zmerom grdo gledata Slovence, ki jarem rimski so otresli s sebe prisegši na zastavo Trubarjevo . . . In vendar prigodilo se je čudo! Kdorkoli hoče, sam lahko ga vidi. To čudo novo roma po Ljubljani od rok do rok, iz hiše v drugo hišo na tihem, na skrivaj ... In kdor ga vidi, razveseli se v srcu, iznenaden. In kjer se snidejo prijatelji, o čudu pomenkujejo se čudnem, ki Trubar ga pošilja zadnje čase iz daljne Nemčije rojakom svojim; to čudo novo — knjige so slovenske. O čudu novem menita se tudi kaplana Juričič in pa Rokavec. Na Starem trgu, v skritem stanovanju sedita danes mlada luterana pa prelistavata navdušena slovenske knjige Trubarjeve lepe. Cel kup leži pred njima jih na mizi. © 86 © Tu vidiš abecednike in tam so katekizmi in pa Sveto pismo. «Ti Juričič!» — spregovori Rokavec čitaje baš poglavje iz Matevža — «če sam ne bil bi videl bukev teh, bi ne verjel, saj veš, neveren Tomaž sem bil od mladih nog, no, in zato seveda rojen nisem za papistaU Juričič. Ej, to ti je junak, ta Primož Trubar! Zdaj ni mi žal, da rešil sem ga bil iz krempljev Tekstorjevih tisto noč pa jahal ž njim iz Sent-Jarneja proč. Saj, če pobegnil bi ne bil na Nemško, kaj misliš, da imeli bi te knjige?! Rokavec. Prijatelj, res je! In čimdalje čitam, tembolj ga občudujem veleuma, tem više raste pred menoj rojak. O, saj sem slutil, kadar sem ga videl: v človeku tem je nekaj skrivnega, velikega in nenavadnega. In vedel sem, v njegovi modri glavi kdaj spočne misel se še plodovita; © 87 ® in čutil sem, da duh njegov ustvari, rojakom svojim delo znamenito. Tako zamišljeno je gledal zmerom . . . Juričič. Da, brate, to je pravo čarovništvo! Kar videli dozdaj smo knjig v Ljubljani, latinske bile so in laške, nemške. In Trubar nam napisal zdaj je prvi slovenskih knjig! Da, to je jezik naš! Tako mi govorimo med seboj, kar nas rodila mati je slovenska . . . Zakaj pa niso pisali papisti domačih bukev? Vidiš, to je tisto! Zakaj pa pred Kolumbom nihče drug Amerike ni našel bil poprej ? No, jeden mora biti vselej prvi — in tisti prvi bil je tam Kolumbus! Rokavec. In tisti prvi zdaj je Primož Trubar! In veš, kako mi je, ti Juričič? Veš zdi se mi, da bili smo doslej Slovenci sami mutci! A sedaj odvezal se je jezik tudi nam, in govoriti smo sedaj začeli. In šele Trubar nam povedal je, da znamo govoriti tudi mi, © 88 @ da znamo tudi mi izražati, v besedi živi, kar imamo v duši. Juričič. In meni zdi se, da sedaj šele živimo in da prej tako rekoč nas bilo ni na svetu . . . Trubar naš nam prvi je zaklical: «Vi živite, rojaki moji, čujte, vi živite! Vi tudi ste na svetu! Glave vaše takisto mislijo ko glave druge, in srca vaša čutijo takisto. In čuj, prijatelj, jezik ta domači, v katerem tiskane so knjige naše, ta jezik duh je naš slovenski sam. Ta jezik, — to smo mi sami. To čutim. Ta jezik, to je prava duša naša! Ce bereš znane, ljube te besede, ne zdi se ti, ko da bi gledal se v zrcalu čistem in zagledal v njem obličje svoje živo? Kako čudo! In sveto čudo to nam je pričaral naš Philopatridus Illvricus, izgnani in izobčeni naš Primož! Rokavec. In meni zdi se, kakor da doslej Slovenci tavali smo v črni noči. @ 89 -g) 5 A glej, zasvitalo se je nebo in zarja je prodrla tužni mrak, in jutranjega solnca zlati žarki poljubili so domovino našo in ljudstvo naše. In ta svetla luč izhaja iz slovenskih bukev teh. In kadar prelistavam evangelj in kadar čitam ga v jeziku svojem, poljubim knjigo, čudo Trubarjevo . . . Juričič. In vendar jih ne veselijo se slovenskih bukev vsi rojaki naši. Papisti naši in škof Tekstor sam ne morejo jih videti v Ljubljani. Povsodi vohajo za knjigami, in kadar kje zasačijo katero, zakurijo ž njoj peč ti poštenjaki! In spet se poglobita v čitanje. A tu odpro nenadoma se vrata. Nov gost prestopi naglo prag s pozdravom: «Kjer dva sedita v Trubarja imenu, tam rad pridruži se heretik tretji!« Rokavec. Le bliže, bliže, sotrpin Latomus! © 90 © Juričič Prisedi k nama! Živio, prijatelj! Rokavec. Kaj novega godi se po Ljubljani ? Latomus. Boga zahvalimo, da še živimo! Kako ušli smo smrti mi trije, še danes res mi temna je uganka . . . Juričič. Glej, tri dni nisva šla že iz brloga pa gledava in straživa zaklade, ki nam jih poslal je naš vrli Trubar. Latomus. In prav imata! Kdo ne občuduje izgnanca našega na daljnem Nemškem V mezincu jaz imam njegove knjige. Posebno evangelj citiram vama, kjer hočeta! Pa zdaj-le nisem prišel bahat se z znanjem biblije slovenske. Ce hočeta, povem novico rajši veselo vama! Ravno zdaj gredoč izročil mi jo je glavar deželni še toplo, čisto svežo — — — ■g) 91 © Juričič. Kaj je? Kaj je? Rokavec. Povej, povej, Latomus! Latomus. Cujta torej: Odbor stanov deželnih je poklical v Ljubljano Trubarja iz Nemčije že lani, kakor vesta. Danes pa odpotoval je k njemu odposlanec Elija Stocingar, da spremi ga te dni na Kranjsko. No, zaukajta! »Hosana in excelsis! ZivioN je zagrmelo v tihem stanovanju. Objeli so prijatelji se zvesti in solze radosti so porosile oči jim skrbne in obličja bleda. Molče drug v drugega zamišljen gle Trpeli niso s Trubarjem zaman. Kaj papežnikov srd sedaj jih briga! Saj doživeli so veliki dan: slovenska porodila se je knjiga! © 92 © ■ Hej, to je danes dirindaj v Ljubljani Vse mesto je pokoncu. Proti Šiški vali se po veliki prašni cesti procesija brezkončna pisana. Na čelu jašejo konjiče iskre plemenitaši v pražnjih oblačilih, za njimi se pomičejo kočije z meščani in meščankami slovesno, in zadi množica koraka pešcev. Vse zadruge zastopane so mestne z zastavami in znaki svojimi. Tako je kakor če se odpre jez in voda bruhne šiloma na plan šumeča in peneča se po strugi. Nikoli konca dolgemu sprevodu! Kdo hotel pač ostati bi doma, saj danes pride slavni Primož Trubar! Iz Nemčije prijaše črez Gorenjsko. Iz Kranja, kjer prenočil je nocoj, naznanil brzi sel njegov je prihod. © 93 -S) Navdušeno mu vse hiti naproti ko vojskovodji, ki pobil je Turka. «Kdaj pride, kdaj?« To gre od ust do ust po vsem sprevodu dolgem, nedoglednem. In solnce junijsko pripeka vroče na te jahače in kočije, pešce . . . Na polju pri Sent Vidu tam ustavi procesije se reka ... Je li tu? Trobente zapojo! Na gradu pa veliki zagrmi še turški top! Iz tisočerih grl zaori klic: «Naš Trubar je že tukaj! Slava, slava!« In jezdec, glej, v zaprašenem talarju počasi stopa s sedla. Viteško pomaga spremljevalec mu njegov, Elija Stocingar na tla s stremenov. Duhovni jezdec pa se trese bled in s solznimi, veselimi očmi podaje roko ljubim znancem svojim, objemlje in poljublja jih po vrsti — in znani jezdec ta je Primož Trubar. Vse gnete se okoli prišleca. Vsak videl rad bi slavnega moža in vsak bi slišal rad besedo ljubo iz ust njegovih modrih in zgovornih. ® 94 @ In Trubar stopi pod košato lipo, po množici ozre se tisočglavi pa reče ginjen: «Bratje, Bog vas živi! Kako ste prihiteli ljubeznivi iz mesta mnogobrojni mi naproti! Pri kraju sem težavne dolge poti, doma med svojci sem. To vidim, vem. O, hvala za slavnostni vaš sprejem! Slovenci, glejte, zopet sem med vami! Za daljnimi visokimi gorami v deželi tuji mislil sem na vas in ljubil sem iskreno vas ves čas. Iz dna srca, soverci, vas pozdravljam, s slovenskim evangeljem blagoslavljam! Pozdravljam vas, domače ve planine, vas, polja žitna, travniki, ravnine! Domači raj, kako te gledam rad! Spet vidim te, ljubljanski sivi grad. Pozdravljam te, Ljubljana moja bela! Naproti vriska duša ti vesela. Ah, spet imam te, draga domovina! Nazaj me sprejmi zvestega ti sina! Po tebi hrepenelo mi srce v naročje tvoje je od dne do dne. Tako so hrepeneli v Babilonu preroki po Jeruzalemu svojem . . . @ 95 © Na tujem bil sem. Res je. A tujina sprejela bila me je gostoljubno. In, glejte, kar sem zasnoval doma, na tuji zemlji zdaj je dozorelo slovenski domovini v prid in čast. Na Nemškem tiskajo se knjige naše, in nemški knezi in veljaki blagi, za nas globoko segli že so v žepe. Kralj Maks, velikodušni moj mecen, slovenskih protestantov viteški zaščitnik, sam podpira me pri delu. Prečudovita je previdnost božja! Evropa vsa stoji ob naši strani . . . Slovenci! Naš napočil zdaj je dan! Mi zdaj smo prvi na slovanskem jugu. Mi zdaj budimo druge brate svoje, Hrvate, Srbe in Bolgare. Hej, do Carigrada širi naš se glas! S slovenskoj tiskanoj besedoj božjoj mi spreobrnemo še tiste brate, ki islamu podjarmil jih je Turek. In s knjigami, z orožjem ne morilnim, premagamo Osmana posihdob, da več ne bo napadal domovine! In to je nove vere čudna moč, da prebudila vse nas je iz spanja . . . ©> 96 <£) In ko vas gledam pred seboj, rojaki, prikazen vidim, ki jo gledal je zamaknjen svoje dni veliki prerok Ezekijel ... Na polju široširnem kosti ležijo tam pred njim človeške. Vse tiho kroginkrog ko na grobišču. A dihnila v kosti je božja moč — in, glej, začno se gibati namah. S kostjo se spaja kost in s sklepom sklep. Kostnjaki vstajajo pokoncu beli pa se odevajo, pokrivajo s človeškim mesom, s kožoj rožnatoj. In ko ogromna vojska že stoji vam pred prerokom množica nešteta . . . In, glej, v telesa šine božji duh in oživi jih k novemu življenju. Tako je vstajal narod izraelski, tako, Slovenci, vstajate sedaj iz groba svojega globokega. Oživil vas je evangeljski duh in knjiga vas vzbudila je domača . . .» In «živio!» in «slava!« zagrmi iz tisočerih grl po travniku . . . A Trubar gleda jih in pravi dalje: »Minulo let trinajst je danes, bratje. © 97 © odkar odšel sem bil iz domovine. Pobegniti sem moral na skrivaj, na tihem, v temni noči ko zločinec. Sovražniki pa šli so za menoj pa stregli po življenju mi na poti . . . Oj, kolika sprememba! Solnce sije, ko vračam se med vas, rojaki, danes! Ljubljane in dežele moje cvet prihaja mi naproti ves navdušen; iz vaših ust pa slišim le pozdrave. A kje sovražniki so moji zdaj?« ««Kje tvoji so sovražniki, nas vprašaš, naš ljubi Trubar?«» — pravi grof Turjaški «»Poskrili so se osramočeni! Na tihem kuhajo le jezo svojo in kujejo naklepe zoper nas! A novi prerok naš, veliki Trubar, svobodno jaše v svoj Jeruzalem, pozdravljan od prijateljev in znancev, obkrožen od učencev svojih zvestih. V triumfu jaše v mesto ko Gospod. Kdo upa si zastaviti mu pot?»» In zopet so zaorili pozdravi. In, glej, trije učenci najzvestejši, Rokavec, Juričič in pa Latomus, ■S) 98 @ približajo se naglo Trubarju, objamejo in dvignejo ga v sedlo. In razvrsti procesija se dolga in vije v mesto se po beli cesti. Trobente trobijo koračnico veselo kakor, če se vračajo iz vojske bojevniki zmagoviti. In psalm razlega se iz pevskih grl: «0, blagoslovljen bodi, ki prihajaš v Gospodovem imenu! Hosijana!» Grmijo možnarji na mestnem gradu, zvonovi pritrkavajo svečano. Po ulicah ljubljanskih vriska ljudstvo in z oken vsipljejo se šopki rož dišečih na domačega preroka . . . Pred hišoj pa prijatelja Foresta, ki Trubarja sprejel je bil pod streho, postavili so mestni se piskači, izurjeni, umetni trobentači, pa godejo do poznega večera od radosti, da zmaga nova vera, najlepši slavospev: «Te Deum laudamus © 99 © XI Nad Gornjim gradom v škofovih gozdovih veselo spet pojo rogovi lovski in puške pokajo od rane zarje in lajajo ves ljubi dan že psi, da iz planin odmeva jek v dolino. Gorje vam, plahi zajci dolgouhi, gorje vam, lepe srne skokonoge! Oh, koliko vas zopet obleži ustreljenih po lazih in dobravah, med skalami in ob prepadih strmih! «Joj, ta hudobni človek!« misli si ubogi zajec, ki je ravnokar priskakal zbegan tam izza grmovja. Počije si uboga para. Sede. Nemara tu ne najdejo ga psi, ki kakor stekli iščejo sledu za njim že dolgo. Zdaj prekucne se in trikrat se prevrne v zraku revež. ■g) 100 ® Po njem je. V čelo ga zadel je strel, ubil mu glavico in misli umne . . . In tam izza skalovja je pridirjal srnjak na tenkih svojih lahkih nogah ko veter pa ozira se okrog, češ, kaj je danes res že sodni dan? In ni rešitve več nikjer nobene? Ti lovci neusmiljeni, pa res! Razbojniki so krvoločni . . . Ah, in že prifrčal svinec je morilni. Srnjak telebi vznak na mehki mah. Nehalo biti mu srce je živo . . . Tako ves dan. S krvjo so poškropljene zelene loke in tokave gozdne. Oskrunjen kot najtišji je planinski. In zgraža nad moritvijo se lovskoj prenekateri hrast stoletni danes, in čudijo se tudi stare bukve in vitkim smrekam samim noče v glavo, pokaj pač potrebuje knezoškof ljubljanski toliko divjačine! Pa maje svoje veje gorsko drevje; ugiblje, ne ugane je uganke . . . Nagnilo solnce že se je k zatonu in streli utihavajo po gori. Začeli zbirati so se že lovci <£> 101 @ vsak s svojim plenom iz goščav počasi. Glej, prvi že prikazal se je tam! Previdno stopa po stezici kozji obut v visoke škornje prek kolen. Zastaven lovec v hlačah irhastih oblečen v kratek jopič je suknen, na glavi pa ima gosposko kapo; kremenka puška mu visi ob rami, iz torbe pa mu gleda mrtev zajec. Na bukov štor utrujen sede mož in briše znoj si s čela. Gosta brada obroblja lepi mu obraz. Oči mu zro tja v svet tako življenja željne. Kdo pač je lovec ta? Kak vlastelin, grajščak, nemara nemški vitez kak? Nemalo stri že pač je ženskih src, in morebiti se je vojskoval že tudi s Turki z golim mečem v roki . . . • Premilostivi knez in škof!« . . . Pred lovcem stoji duhovnik kakor bi ta hip iz tal bil vzrasel . . . ««Vi ste, Filip Straus?! Hoho, gospod kaplan! 1, kaj prineslo vas k meni je, za Boga, iz Ljubljane @ 102 @ »Nesreča, milostivi knez in škof, nesreča pripetila se je strašna! Zakaj vas ni v Ljubljani ravno zdaj!« ««No, ali mi zgorela je palača, al stolna cerkev svetega Miklavža ? Al Turki pridivjali so v Ljubljano?«» «Ne, ne! . . . Moj Bog, kako sem zasopihan! Sinoči sem prijahal v Gornji grad. Ko burja nesel me je konj po cesti. In ko mi je povedal župnik Serar — ki me lepo sprejel je bil pod streho, nasitil, napojil me po krščansko; povrni Bog mu stokrat dobro delo! — da v gorah ste, celsissime, na lovu, pa šel sem davi vas iskat zarana. Ves dan sem lazil po gozdovih tod. Drvarji kazali so pot mi k vam. Oh, bal sem se, da sreča volk me gladni, al medved kosmatinec, ali da zadene strel me lovcev. No, saj mene ni škoda! Ali škodo bi imela katoliška presveta cerkev naša, če jaz ne bil bi mogel najti vas!» kaj je, Filip? No, povejte brž!«« © 103 © "Oh, on priklatil se je spet v Ljubljano' Predvčerajšnjim je prišel antikrist!« ««Kak antikrist ? Kdo ? Turek ?»»... «Primož Trubai * < Tako, tako! .J Res ? Trubar ? . . . Gromsk; strela! » «Da, vaša milost, spet je v mestu grešnik In mislite, da prišel je na tihem, po noči kakor kak ponižen tujec? O belem dnevu je prijahal k nam ko zmagovalec, triumfator slaven, ko David, ki pobil je Goljata! In vsa Ljubljana šla mu je naproti. Doma ostali bili so ta dan bolniki le pa stare hrome babe ter mi katoliški duhovniki. To bil po ulicah je krik in vik, ko jahal je po mestu krivoverec! Pa saj opisati se to ne da! Preveč razburjen sem še od dogodkov! Izkratka: vsa Ljubljana se mu klanja. In Trubar nosi glavo vam pokoncu ko poglavar udane srenje svoje, ko škof ljubljanski, kakor vaš namestnik! @ 104 @ Bržčas so pisali mu luteranci in nalagali se mu prav debelo, da zdaj, odkar umrl je prednik Vaš Urbanus — Bog mu daj nebesa! — n da pač Ljubljana naša je brez škofa!» ««0h, oh, ta krivoverski pritepenec! Požrešni volk je zopet vdrl v moj hlev In kaj Skofič počenja, moj vikar? Slabo je pasel dobre ovce moje!»» «Baš tisto uro, ko je jahal Trubar v Ljubljano, nesli so k pogrebu vam Skofiča, generalnega vikarja. To znamenje je zlo, sem brž si mislil . Kdo upal tudi bi se dotekniti odpadnika, ki vse kleči pred njim in moli in časti ga ko malika! Pomagajte nam knez in škof sami! Nemudoma odjahajte v Ljubljano!* Medtem že zbrala družba se je lovska, grajščakov, vitezov ponosna truma, okoli škofa, ki od jeze bled zdaj gledal je molče v kaplana Strausa in zdaj na tla zamišljen, stiskal pest in grizel ustni si, z levicoj pa si pocukaval brado in mustače. © 105 -g) Tlačani kmetje pa od vseh stranij prinašali so lovski plen obilni na močnih plečih svojih, vsi poteč se. Tu zajci so ležali, tam srnjaki, vse križem-kražem po zeleni trati. ««Gospoda moja!»» — reče lovcem škof «»današnji lepi lov pokvaril nam gospod kaplan je ta-le iz Ljubljane! Saj slišali ste, kaj se je zgodilo. Tovariši, z menoj zdaj v Gornji grad, da pogostim vas, kakor se spodobi! Saj meni teknila ne bo večerja, čeprav sem veselil se je ves dan. Oh, jutri moram, žalibog, v Ljubljano za dalje časa bržkone. Ta smola! Za lov pa vreme kakor nalašč, bogme! Iz letovišča Gornjegrajskega, iz senčnega idilskega zatišja pa med zidovje pusto in zaduhlo ljubljansko zopet moram iti revež! V osir brenčeči vlačijo me tja, kjer pikale me bodo noč in dan ter dražile me ose luteranske! Ničesar ne opravijo brez mene; povsod, oh, moram biti sam navzočen. No, pa pokažem rogoviležu © 106 © in krivovercu temu svojo pest! O, pomnil bode ta hudobni Trubar, zakaj mi kvari lov in pa zakaj vznemirja mi življenje v Gornjem grad in mi greni počitek, sladki mir! Prisegam vam, da poteptam ga v prah Tako gotovo ga uničim kakor je res in vsemu svetu znano, da se pišem: Petrus plemeniti Seebach, po božji milosti in pa cesarja, katoliškega našega vladarja episcopus et princeps LabacensisN» @ 107 ® XII V dvorani škofove palače stare vrši se majhen sodni dan v Ljubljani. Na oknu solnce dopoldanje baš začelo je topiti rože krasne ledene in fantastično zavite. Velika ura tam tiktaka v kotu, v kaminu pa praskečejo polena, in širijo toploto po prostoru. Drugače vse je tiho za trenutek. To mir je pred nevihtoj, pred viharjem. Na stolu svojem, v krogu jezuitov in korarjev sedi škof Peter Seebach. Oblečen v težek zlatotkan ornat oblastno se ozira po dvorani ko turški paša, ne pa ko apostol. Pred njim stoji v talarju svojem črnem, s ponosnoj glavoj Trubar, a za njim posedla častna straža mu je v krogu: prijatelji njegovi protestanti, @ 108 © plemenitaši, zbor stanov deželnih. In mestni svet ljubljanski polnobrojen z županom samim spremil ga je k sodbi. Pa vstane škof in reče: «Cesar naš, presvetli Ferdinand, mi je ukazal iz Podiebrada s pismom svojeročnim, da moram te poklicati pred sebe, da sam prepričam se iz tvojih ust, katere pravzaprav si vere, Trubar! Zaslišal sem te danes drugikrat v adventnem, milosti prepolnem času. Zdaj vem, da nisi več katoličan. Dovolj je, kar sem slišal zopet danes. Ti cerkve naše si izgubljen sin. To ve že tudi v Rimu sveti oče, na zemlji pravi Kristusov namestnik, ki ti kljubuješ mu tako predrzno! Pokaj povrnil si se spet na Kranjsko ? Kaj nimam že zadosti krivovercev? Mar hočeš zapeljati vse rojake v peklenske zmote svoje, pohujšljivec ? Ah, proti moji volji si priklatil iz Nemčije se zopet — in celo z družinoj, s svojoj ženoj in z otroki! Kdo v tej deželi je pastir najvišji? Ne jaz, škof Peter plemeniti Seebach ? s> 109 @ In kdo si tir Heretik, prerok kriv! Ti hočeš žeti, kjer smo mi sejali! Kdo dal ti je oblast in pa doklej boš begal ljudstvo moje z zmotami? Svobodno odgovarjaj mi sedaj! Trubar. Res, moja vera to ni vaša vera; moj Bog to ni vaš Bog, častiti škof! Ne, Jezus moj to ni vaš rimski Jezus! Moj Jezus Kristus hodi peš med ljudstvom — sam siromak v preprostem oblačilu — pa poučuje ga in mu svetuje; odpušča njim, ki so zgrešili pot, tolaži jih pa vabi zopet k sebi skesane grešnike ko dober oče. Vaš Jezus vozi v lepih se kočijah, z bogatimi se druži velikaši — na ljudstvo pa ubogo je pozabil! Kaj njemu mar, kako tlačani revni svoj pot prelivajo za kruh vsakdanji! Kaj njemu mar, če v tesnih kočah kmečkih nevednosti kraljuje črni mrak! In trdega srca je Jezus vaš! Gorje človeku, kdor drugače misli ko on! Preganja besno ga in muči, najrajši pa sežge ga na grmadi. © no @ Vaš Jezus tisti ni ko v evangelju! " Ne, vaša cerkev ni več moja cerkev, nazori vaši, res, več niso moji! Ponašam se in srečnega se čutim, da dneva novega rudeča zarja posvetila je tudi v mojo dušo. In čim dotaknil bil se me je žarek, nastal je v prsih mojih hud razpor. Pa kaj vi veste, kaj je dušni boj! Kaj veste, lenoglavci, kaj je dvom! Dva Trubarja borila sta se v meni, dve svoji glavi imel sem tačas, dve vroči srci bili sta mi v prsih in z jazom vojskoval se drug je jaz. Oh, koliko prebedel sem nočij v premišljevanja borbah silovitih! Sedaj je sklenjen v duši moji mir. Ponehal dvomov ljuti je prepir. Pretrgane so vse vezi med nami. Le jeden Trubar tu stoji pred vami, zedinjen v samem sebi in jednoten, soglasen v mislih in značaj celoten. Predsodkom starim vsem sem dal slovo. Nazaj se ne ozira več oko. Tam sužnosti je dušne črni mrak, tam vlačijo se megle mojih zmot. Naprej pogled obračam in korak; © ni ® k resnice luči vodi zdaj me pot. To luč nazivate vi krivo vero . . . Heretik sem, seve, po vaših mislih, a stokrat boljši sem kristjan ko vi! Kar sem, to sem. Sežgite me, gospoda, ko Husa ste sežgali na grmadi! . . . A kaj zaleže ves ta vaš napor? Ej, neprestano se vrti naprej jekleno časovo kolo mogočno — in vi ga ne ustavite nikoli! Ne s palicami škofjimi, ne z žezli cesarskimi ga ne zasuknete, da bi vrtelo se nazaj. Zaman! A kdor poskuša drzno to storiti, kolo ga časovo ubije, stere! . . . Jaz žanjem, koder ste sejali vi? Resnica je! Jaz žanjem ljuliko, ki vi ste zasejali jo med žito. Zakaj pa ves slovenski narod naš prisega danes na zastavo mojo? Ker vidi, da njegov sem pravi sin, ker govorim v jeziku mu domačem, ker spisal prve knjige sem slovenske. Jaz sam prebudil sem si ljudstvo svoje. Učil sem ga doslej jaz sam. In vi ? Vi nemški škof, Vi tujec z mrzlim srcem, kaj vi storili ste že zanj? Ničesar! @ 112 @ Jaz Kristu sem pokoren — Rimu ne! Vaš papež, kaj je? Rimski imperator in cezar vsemogočni z mečem v roki! On vodi vojske in preliva kri — in to naj bil bi Kristusov namestnik? V palači vam kraljuje presijajni. V bogastvu valja se. Zlato, srebro blešči povsod se, kamor le pogleda. Živi razkošno ko nobeden kralj na svetu. Cele trume hitrih slug z obličja berejo mu željo vsako . . . A kaj je videl že apostol Janez na Patmosu? Pohotno krasno ženo oblečeno v škrlat in težko svilo, posuto z biseri in dijamanti. In čašo zlato je držala v roki. Na čelu njenem pa je stal napis: »Skrivnost, velika Babilonka, mati pregreh in razuzdanosti posvetne.« In angel je priplaval iz nebes, mogočen angel pa zaklical: »Cujte, podrl se, pal je Babilon veliki, ki z vinom grešnim je napajal svet!» . . . Vi škof pastir ste, pravite, najvišji? Pastir ste, res je — zajcev gornjegrajskih! A duš pastir slovenskih — to sem jaz! @ 113 ■© In ljudstvo me poklicalo je samo iz Nemčije domov, da ga učim namesto vas, ki ne utegnete! In vi? Naj cesar Ferdinand umakne zaščitni meč mogočni svoj od vas — in kaj ste brez zaslombe dvorske? Ničla! Škof Seebach. Nesramni krivoverec! O, zdaj vem, zakaj izgnal te bil je prednik moj, škof Urban, iz dežele! V pekla dnu med pogubljenci cvrl se bodeš večno v goreči smoli, apostat nesrečni! A dolgo mi ne bodeš delal zgage! Zatožim pri cesarju te še danes in kmalu zopet letel boš črez mejo, odkoder te prinesel bil je satan! Nastane hrum in glasno godrnjanje v dvorani. Jezuitje planejo pokoncu pa grozijo Trubarju razkačeni s pestmi . . . Odpro se vrata z ropotom, strašnim truščem na stežaj in roj meščanov oboroženih prihruje in kriči v dvorano sodno: • Kaj hočejo s teboj papisti rimski? Hej, kje si, Trubar? Ali potrebuješ že naše pomoči? Tu smo, tu smo!» . . . ■S) 114 ž) V zvoniku bijejo že plat zvona. Na ulici narašča divji punt. A sred zmešnjave oglasi se zdajci župan ljubljanski, Blaž Zamrl, pa pravi: »Mirujte, bratje, in ne bojte se za Trubarja! Mi stražimo ga zvesto. A vi, častiti škof, tožite nas in Trubarja pri njega veličanstvu cesarju Ferdinandu, če vam drago! Potem zatožimo pa mi vas tudi! Zakaj — to veste! Ali ste vrnili soprogo tistemu meščanu že, ki odpeljali bili ste jo lani s seboj v svoj Gornji grad za kratek čas Ko strela bila bi zadela ga, omahne smrtnobled v svoj naslonjač škof Peter plemeniti Seebach in umolkne. Palica srebrna kriva iz rok mu pade, zazvenči po tleh . . . Vsi ostrmijo ko okameneli, kanoniki in patri jezuiti. Se dihati ne upajo se skoro. Zaprl jim sapo je župan Zamrl. Tako ukrotil na ukaz je božji bil prerok Natan kralja Davida, -g) 115 S) ki polastil se bil je Betzabe, nesrečnega Urije lepe žene . . . «Dovolj, prijatelji!« zdaj reče Trubar, pa se okrene od sodnikov svojih s ponosnoj glavoj zmagovalec smel. In sam ostane škof, potrt v dvorani s kanoniki in jezuiti vred . . . Na trgu zunaj pa se shaja ljudstvo in orijo navdušeni se kliki: «Hej, Trubar! Bog te živi! Slava, slava K svobodi pot nas vodi tvoja prava. Ti naš buditelj si in naš učitelj, slovenski prerok naš in naš voditelj!* © 116 © ■ XIII Kapela svete Lizabete majhna v Spitalski ulici je spet pretesna. Od vseh stranij slovenske domovine prispeli so na Trubarjev poziv v Ljubljano evangeljski predikanti, prvaki nove vere Lutrove, slovenskih knjig širitelji marljivi in Rimu kljubovalci trdovratni. Tu so ljubljanski pridigarji: Tulščak in Jurij Juričič, Andrej Latomus pa Lenart Budina, ravnatelj šolski. Iz Kranja prišel je Rokavec Gašpar, iz Radeč Maček, z Bleda Krištof Fašank in s Krasa Stradijot, a iz Metlike prispel junak je Gregor Vlahovič. A kdo pozna imena vseh meščanov, plemenitašev kranjskih luteranskih, ki sešli so se v bratovski ljubezni! In ko tovariši objemljejo © 117 © in poljubujejo se med seboj, ko brat podaje roko svojo bratu, kako veliko govorijo ti pozdravi nemi in tembolj prisrčni! Pa kaj odseva danes s teh obrazov bradatih, resnih neka tajna skrb? Zdaj oglasijo orgle se na koru in zagrmi koral ubran, slovesen, iz krepkih prsij jednoglasen spev: «0 Bog, naš Bog, veliki Bog, ki vladaš ves svetovni krog, pred veličanstvom tvojim zbrani, klečimo, molimo skesani. ♦ Po temi tavali smo zmot, zgrešili k tebi pravo pot; kako nesrečni smo živeli, po luči tvoji hrepeneli! «Kdaj nam zasvita že se dan? In kdaj slovenski bo tlačan sam tudi mislil s svojo glavo, kdaj pamet rabil svojo zdravo? «In črna je minula noč! Pregnala jo je tvoja moč. Zdaj solnce tvoje nas obseva, premrzla srca nam ogreva. © ns © »Otresli sužnosti igo, vsem blodnjam dali smo slovo; svobodni gledamo ti v lice, o Bog resnice in pravice I ♦ Po svetu vidiš vse stvari, poglej še s svetimi očmi na duše naše prerojene in v evangelju posvečene! ♦Ne v mrak in greh nazaj! — Naprej To geslo naše je poslej. A ti, Gospod, pred nami hodi, pot razsvetljuj nam in nas vodi! «In kadar vrag nas sili v boj, ti hrabro nam na strani stoj! Slovence verne svoje brani, na -pravi poti nas ohrani! ♦ Glej, divji Turek nam grozi, 1 prelivati če našo kri! Sovražijo nas zli papisti in drugi taki antikristi. ♦ Usmili se nas, močni Bog, in ne odtegni svojih rok od nas, ne pusti nas zatreti! Ne pusti zlodju nas požreti! @ 119 © «In kadar omahujemo in kadar obupujemo, podpiraj nas tedaj in dvigaj, poguma žar nam v prsih vžigaj!» ... Močneje in močneje plavajo pod strop valovi nove svete pesmi, da tresejo se skromne cerkve stene. Kako preprosti so glasovi ti, obenem pa kako so čuvstvoviti! V zvokovih teh ne slišiš li je duše slovenske same protestantovske ? Zdaj moli duša ta, Bogu udana, zdaj upa, osvobojena od spon in uka zmagovita, a sedaj trepeče pred trinogi svojimi in plaka solzna in obupana. Zdaj zopet vzpenja se pogumna kvišku in neustrašena gre v vroči boj za ideale, za svobodo svojo . . . Utihnil veličastni je koral, utihnil zadnji je akord na orglah. Tam spredaj pred oltarjem vstane Trubar pa govori: »Prijatelji in bratje! Vi veste pač, zakaj sem vas pozval. @ 120 ® Nov čas nastopa mladi veri naši. Oblaki zbirajo se zopet črni na našem nebu. Domovina naša dobila novega je gospodarja. Ni ljubil cesar Ferdinand nas nikdar, a sin njegov, vladar dežel slovenskih, nadvojvod Karel, nas črti, to veste. Sovraži vas in mene . . . Štiri leta smo trudili na njivi se domači, orali smo, pripravljali si zemljo, sejali seme čiste smo resnice, snovali šole smo med ljudstvom svoje in dvigali smo duše iz mraku k svetlobi s knjigami slovenskimi! Sedaj pa bliža nam se črna toča, ki nam uniči lepo setev našo. Lahko zdaj mane si roke škof Peter, lahko zdaj vriskajo spet jezuiti! Ostaviti vas moram, dragi moji! Tako glasi ukaz se Karlov strogi. Pa kaj zato! Duh moj ostane z vami in le za vas srce bo bilo moje! . . . Naj bo! Odhajam. Boljše je tako. Zakaj, če ne umaknem se beričem, zapro me, izroči me patrijarhu oglejskemu. Ta poslal bi me v Rim, in tam bi dali srebati mi juhe @ 121 @ zabeljene s pobožnim črnim strupom! A taka čorba inkvizicijska mi ne diši! Živeti moram še! Veliko je še dela v Urahu, kjer Ungnad, plemeniti moj prijatelj, zalaga knjige naše in jih tiska. Prevedeno še ni vse Sveto pismo na jezik naš slovenski in hrvaški. Težko že čakajo sotrudniki: učeni Dalmatin in škofVergerij pa spretni Konzul mojega prihoda . . . Za izobrazbo našega jezika in za povzdigo ljudstva našega, za slavo domovine skupne naše boril bo Trubar vaš se tam na Nemškem in sukal meč duševni svoj — pero, dokler bo mogla ga držati roka! A vi — ne bojte se! Pokoncu glave! Mar bali so se bratje Makabejci krvnikov strašnih Antijohovih? Al bali mučeniki so krščanski zverij se koloseja rimskega? Pogumni, bratje, bodite junaki, edini, složni ko jeklen obroč! Ob rami ramo kos ste burji vsaki, sovražnikov vas ne podere moč! Prepričanja ne skrivajte nikdar, © 122 @ pa naj preganja novi vas vladar, zaveznik jezuitov, še tako! In Rim naj vas preklinja — kaj zato! A če ko mameluki se bojite, pred vsakim ostrim vetrom že bežite, prodali že ste svojo moško čast — hudič pa vas ujel je v svojo past!» . . . «»Prisegamo! Ne! Nas ne straši boj! Pred nami pojde svetli prapor tvoj!»> zaori Trubarju odgovor buren . . . A sredi cerkve vstane predikant metliški, hrabri Gregor Vlahovič, prikloni se pred Trubarjem pa pravi: »Res, žal nam je, da ločiš se od nas! Preprost sem belokranjski kmet, to veš. Nikoli nisem videl šol latinskih, in znam le ljubi jezik svoj slovenski. A knjige tvoje znam na pamet vse, in kakor sveti Pavel svoje dni potrkati se smem na prsi svoje, da storil dosti sem za našo stvar. Metliko spreobrnil sem dodobra, in tudi v Zagrebu sem pridigal pred samim banom in pred škofom že. In po slovenskem Štajerskem sem znan. Pozna me tudi škof ljubljanski, Peter, -g) 123 © 7* in ljubi me tako, da le nerad izpustil me je bil iz ječe svoje na lepem Vranskem. Cele tedne tri bil gost njegov sem v temni, hladni luknji ob vrču vode in plesnivem kruhu . . . Pa glad ni mučil me že toliko, le sram me bilo je takrat zato, da postil sem se prav po stari veri papistovski! In bal sem se že res, da znanci moji ne bi mislili, da papežnik postal je Gregor v ječi! . . . Častiti Trubar, srce me boli tako, da ti povedati ne morem, ker kmalu več ne bode te med nami! Bog spremljaj te na tvoji daljni poti, da kak sovražnik kje te ne zaloti! Na tujem živi zdrav še mnogo let pa vodi nas in naš slovenski svet!» Oko nobeno ni ostalo suho po teh besedah kmečkega moža, Gregorja, predikanta samouka. Vsi brišejo si solze po kapeli, možje mladi in starci osiveli pa Trubarju podajajo roke, poslavljajo od njega se molče. ® 124 @ XIV Gorje, Ljubljana — Turki so prihruli! Resnični, živi, krvoločni Turki! Široke nosijo na nogah hlače in turbane na glavah pisane; pod nosom dolge jim vise mustače in puške vam imajo risane, s smodnikom črnim vse nabasane, a ostre handžarje pripasane! Zgubljena si, Ljubljana ti uboga! Zadela šiba božja te je stroga. Napočil ti je strašni sodni dan. Do tal poruši divji te Osman! V potokih tekla bo krščanska kri. Usmili, Bog, nesrečnih se ljudij! . . . Ne bojte se! Res, Turek je v Ljubljani pa samo jeden, paša bosenski, beg Uzrajm hrabri, ki pa ga premagal pri Novem bil je Herbart grof Turjaški pa vzel s seboj v Ljubljano ujetnika. @ 125 @ In slabo ne godi se Uzrajm-begu! Saj na ljubljanskem gradu bolj je gost ko ujetnik ponosni turški paša. Po viteško mu streže grof Turjaški in željo izpolnuje rad mu vsako. Pozabil skoro paša je na Bosno in udomačil se je že na gradu. Sedaj se izprehaja po dvorišču, zdaj pije žganje, vdan v usodo svojo, in gladi dolgo brado svojo sivo, zdaj moli in zdaj s slugami se šali . . . Prekrasen danes junijski je dan. In Uzrajm-beg kleči pod senčnoj lipoj na pisani preprogi svoji turški. Pa klanja se zamaknjen Allahu, šepeče svete sure iz korana in razprostira roke ter poljublja tla zemeljska pa kvišku spet se vzpenja . Glej, človek tuj prikaže se pred njim! Oblečen v črn talar je mož popotni. Pred pašo stopi, seže mu v roko, predstavi se mu: »Jaz sem Primož Trubai Pred dvema letoma ostavil sem Ljubljano in več nadejal se nisem, da vidim jo še kdaj, kar piše mi © 126 © pred kratkim grof Turjaški, tvoj gostitelj, naj pridem te obiskat, slavni beg! In brž zajahal iskrega sem konja in prišel sem iz daljne Nemčije samo zaradi tebe, hrabri paša! Pomenil rad bi danes se s teboj o veri naši in o veri tvoji. > ♦ «Mir s tabo, brate! Allah te poživi!" — pozdravi paša Trubarja prijazno, povabi ga na čilim pisani, počene in s podvitimi nogami sedi pred njim pa gladi sivo brado . . . ««Ime mi tvoje častno je že znano. Veliko pravil grof mi je Turjaški o tebi in o lepih knjigah tvojih. Učen si, pravil mi je moj gostitelj, pobožen si! Poslušam te. Govori!«» »Bošnjaki ste Slovenci kakor mi, edino vera loči vas od nas. In to je škoda! Ali bi ne hteli sprejeti našo vero evangeljsko in z nami se boriti proti Rimu? Saj boljši ko koran je evangelj, in večji nego Mohamed je Kristus!« -a> 127 @ Visoko vzrasle paši so obrvi, v očeh zabliskal se mu žar za hip pa spet ugasnil. In okoli ust mu zaigral ironski je smehljaj. Pogleda Trubarja pa reče mirno: ««Ti citati ne znaš mi alkorana, a jaz ne evangelja tvojega. Kako potem bi vedel, kaj je boljše? Jaz mislim, brat učeni moj, tako: Vsak človek hvali to, kar je njegovo. Ti hvališ svojo, jaz pa svojo vero. Katera pa je boljša — to ve Allah! Ime njegovo bodi počeščeno! Ostaniva si brata pa pustiva na strani alkoran in evangelje! Nad vsemi verami je bratovstvo, nad črkami je mrtvimi ljubezen! Kaj nameravaš, vem, in grof Turjaški že pravil mi o tvojih je načrtih. Spojiti hočeš brate na Balkanu s slovenskoj biblijoj v družino jedno, ustaviti prelivanje krvi. Srce je tvoje plemenito. Bogme! Osivel že sem ti v krvavih bojih. Mehkužnež nisem niti strahopetec. Vsak hip pripravljen planiti sem v boj, boriti s handžarjem se golim v roki ® 128 i& za našega preroka Mohameda in za oblast kalifovo ... In vendar, če spraviš boj s sveta, sem tvoj zaveznik, pomagam rad ti pri velikem delu. A s Svetim pismom ne — z ljubeznijo pomiriš nas in nas zediniš brate. Kako sva ljuto se napadala pri Novem tam s Turjaškim hrabrim vašim! Premagal me je — Allahova volja! — ujel me je, a zdaj je moj prijatelj. Kar naju veže, pa ni mrtva črka, ne vera, ne koran, ne evangelje — le srci naju vezeta pošteni!«» «Razumel sem te, modri Uzrajm-beg! Imej se dobro na ljubljanskem gradu! A jaz odhajam spet nazaj na Nemško!« « »Zdravstvuj, in Allah spremljaj te na poti!«« In vstal je Trubar in se poslovil, zajahal konja svojega pred vrati. A Uzrajm-beg pokleknil je nazaj na pisano preprogo, klanjal se in molil, razprostiral roke svoje, šepetal iz korana svete sure pod grajskoj lipoj do večerne ure. <22> •g) 129 © XV Nad Derendingenom zapada solnce. Poslednji žarki pozlačujejo rudeče mestne strehe. Tu pa tam pogledajo skoz okno za slovo. Ozrli so se tudi v tiho sobo župnišča starega in skromnega pa poljubujejo bolnika v njej. Na posteli leži domači župnik, častiti sivolasi starček Trubar. Potrta zbrana je pri njem družina. Ob vzglavju mu žalujeta sinova Felicijan in Primož, a pri vznožju ihti objokana hči Magdalena. Vzravna bolnik se . . . »Deca moja draga!« spregovori — »težko se loči solnce, še težje ločim se od njega jaz. Bog ve, če videl bodem ga še jutri. Sami ostali smo na tujem svetu. Ah, ona, ki vam dala je življenje, ® 130 © odišla davno pred menoj je v večnost! Le vas imam še in na jugu tam sorodnike Slovence, brate svoje . . . Kaj pišejo prijatelji od doma?> ««Preljubi oče!>» reče sin mu Primož — ««prispelo pisem več je iz Ljubljane. Pa marsikdaj pomakali pero prijatelji so naši v kri in žolč, in marsiktera stran na teh papirjih s solzami poškropljena je, to vidim . . . Po vsem Slovenskem vlada nova vera, in knjige vaše čita ljudstvo rado. Povsod rasto iz zemlje naše šole — a papežu, seve, to ni pogodu . . . Le slepo vero v svojo nadoblast to hoče, to zahteva sveti Rim . . . In tu so druga pisma, dragi oče. Iz pisem teh odmeva skriven strah pred bližajočim se viharjem črnim . . . Že švigajo vohuni Karlovi po domovini pa priganjajo nazaj Slovence tvoje v stari hlev»» . . . »Ne bojte se!» — globoko vzdihne Trubar in govori s poslednjimi močmi — «Verujte v sebe in pa v vzore svoje! ■g) 131 © O, glejte, jaz verujem. Kakor skala ta vera moja trdna je in stalna! V svobodne misli jaz verujem moč, verujem v božjo luč neugasljivo. Nesmrtni sta resnica in pravica. Vem, kaj vse pride nad Slovence moje. Odpirajo oči se mi preroške in gledajo v bodočnost našo daljno. In gledam in vse vidim pred seboj. Usodo vidim domovine svoje . . . Grmade bodo zopet plamenele pa pokončavale slovenske knjige. In truda mojega življenskega izbrisan kmalu bo poslednji sled. In kakor poteptajo turški konji s kopiti težkimi slovenske njive, tako nam pomandrajo lepo setev prosvete narodne in evangeljske goreči protireformatorji . . . V puščavo spremeni se domovina. Mrtvaški mir povsod ko na grobišču! In kamor ozre moje se oko, noč kroginkrog. Nikjer nobene luči . . . Ubit je duh slovenski, pokopan. Okamenelo ljudstvu je srce. Sto let in spet sto let bo spal Slovenec v gomili svoji temni in globoki. © 132 @ In svet pozabi nanj, na mrtveca . . . A bistre moje so oči preroške in jasno vidim pred seboj bodočnost. Nikoli ne umrje duh človeški . . . Mrtvaški mir po domovini naši to je le videz za oči površne! Duševnega življenja sveti ogenj, ki jaz zanetil bil sem ga nekdaj, ugasnil ni. O, neki lepi dan užge se iskra, tleča na skrivaj — in vnovič oživi duh narodov! Sijalo spet bo solnce domovini, in na perutih naglih jugovih spet nova zlata prileti pomlad! Tedaj pa iz grobov stoletnih svojih vzbudijo se slovenski protestanti! In ljudstvo naše vstane spet od mrtvih pa poj de v boj za staro pravdo svojo . . In zopet čislan jezik bo slovenski in čitale se bodo knjige naše. In mladih bojevnikov čila četa bo verovala v svojo svežo moč in pa v Boga svobode in pravice . . . In. ti, Felicijan, enkrat še daj mi postilo Lutrovo, poslednjo knjigo, ki skupaj sva prevajala jo rada! ■S) 133 @ Kaj pravi božji naš spasitelj? Čitaj: <«Ce svet vas bo sovražil, vedite, da mene je sovražil že poprej!«» In «-blagor jim, ki jih preganja svet! In «»blagor lačnim in pravice žejnim, ker njihovo kraljestvo je nebeško — in njihova velika končna zmaga!»» In dalje, kaj o sebi piše Pavel? «»Pošteno sem se bojeval ves čas za narod svoj zasužnjeni ubogi; in vero sem ohranil svojo živo, ki v temni grob ponesem jo s seboj. In dalje: ««Ljubite se med seboj»» in ne pozabite na zemlji tuji, da oče vaš bil hraber je Slovenec! . . Cuj, Magdalena, draga moja hči, popravi vzglavje zdaj-le mi tako, da videl bom lahko večerno zarjo! Ti božje solnce, gledaš tam sedaj na domovine moje daljni kraj. Izroči moj poslednji ji pozdrav! Slovo ji moje nesi iz daljav! Pozdravi mi rojake, moje brate, poljube siplji nanje svoje zlate! Odganjaj od Slovencev mrak in noč, © 134 © v višave svetle k sebi duh jim dvigaj! Ogrevaj srca jim, pogum jim vžigaj in vlivaj v kri jim svojo silno moč! Ti razsvetljuj jim, kaži pot jim jasno iz časovih neviht v bodočnost krasno! Objemljejo že smrtni me mrakovi . . . Po licu mrzle srage mi teko . . . Otroci moji, čuvaj vas nebo! . . . O, Bože, ljudstvo moje blagoslovi!« @ 135 •© A. Aškerčevi spisi. Balade in romance. 1903. II izdaja. Str. 156. Cena broš. 2 K, vez. 4 K. Lirske in epske poezije. 1896. Str. 196. Cena broš. 2 K 60 h, vez. 4 K. Nove poezije. 1900. Str. 222. Cena broš. 3 K, vez. 4 K. Tri dramatične študije. 1900. Str. 113. Cena broš. 2 K. Zlatorog. Pravljica izpod Triglava. 1904. Str. 78. Cena 1 K 60 h. Četrti zbornik poezij. 1904. Str. 247. Cena broš. 3 K 50 h, vez. 4 K 50 h. Izlet v Carigrad. Potopis. 1893. Dva izleta na Rusko. Potopis. 1903. Skupaj z I. Veselom: Ruska antologija. Ruski pesniki v slov. prevodih. 1901. Str. 464. Cena broš. 3 K, vez. 4 K 50 h. Knjigarna Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA 000130421862 A00000421862A J