DRUŠTVENIH LETO 1933 — ŠTEVILKA 4 V dve smeri (Konec.) Proti prvi nesreči, ki grozi danes našemu slovenskemu narodu, to je proti fašizmu in komunizmu, bo torej najtrdnejši obrambni zid dosledno in podrobno izvedena katoliška akcija, ki je neobhodno potrebna prav v vsaki slovenski župniji, da bo vzgojila in prepojila res s trdnimi katoliškimi načeli armade naših mož in fantov, žena in deklet. Kje tiči nevarnost komunizma in fašizma? V njih naukih, ki izgledajo za površnega lahkoverneža na prvi pogled ja-ko vabljivi in celo odrešilni v današnjih stiskah in bedi, ki bi pa pomenjali v resnici nepopisno nesrečo za vse človeštvo, če bi zmagali za trajno, ker bi pomenjalo to nevarnost za povratek v — paganstvo. Edina in najtrdnejša obramba proti tej nevarnosti je jasna, načelna, krščanska vzgoja našega ljudstva, da bo takoj in v vsakem položaju znalo ločiti zrno od plev, saj menda ni treba še posebej dokazovati, da je rešitev človeštva iz sedanjih stisk le v povratku družbe k večno veljavnim naukom evangelija. Cim bolj se namreč človeštvo oddaljuje od resnične krščanske ureditve družbe, v tem večji polom in v tem večjo zmedo prihaja. In dati tako resno,jasno in trdno načelno vzgojo širokim plastem našega ljudstva, to je prva in n a j - v a ž n e j š a n a 1 o g a k a t o 1 i š k i h a k-c i j, zato ne odlašajte z njeno ustanovitvijo v nobeni župniji in vanjo je treba pritegniti prav yse, kar je katoliškega. Druga nesreča, ki tare danes naše slovensko ljudstvo, je socialno-gospodar-skega značaja. Kmetiški domovi propadajo, ker so kmetski pridelki skoro brez cene, a vse, kar mora kmet kupovati, je drago. Dohodki zato niti od daleč ne pokrivajo več stroškov in kmetiški domovi lezejo v vedno večje dolgove. Tako je danes z gruntarji in polgruntarji. A kaj naj rečemo celo o bajtarjih in delavcih? Ti preživljajo danes čase, kakršnih ne pomni že več rodov. Tisoči in tisoči lačni prezebajo s svojimi družinami v luknjah, ki bi ne bile primerne niti za živino, kaj šele za človeška stanovanja. Še oni, ki imajo delo, ne zaslužijo danes večkrat niti za hrano, dočim se nahajajo desettisoči brezposelnih s svojimi družinami v obupnem položaju. Pred našimi očmi se vrši danes trašna žaloigra, v kateri duševno in telesno propadajo tisoči in tisoči naših bratov v Kristusu, brato\ in sester po krvi in po jeziku. In med temi tisoči niso samo odrasli, ki morejo končno vsaj beračiti, temveč so tudi tisoči nedolžnih otrok, ki umirajo v največji bedi pred očmi staršev, ki jim ne morejo pomagati. Skratka: velika večina našega naroda živi danes v najhujši gospodarski stiski, tisočerim propada imetje, tisočeri pa propadajo celo sami, duševno in telesno. « Ali moremo ostati pri pogledu na te razmere brezbrižni? Ne in stokrat ne! To nam prepoveduje naša krščanska vera in naša narodna zavednost. Ljubezen do bližnjega je prva osnovna dolžnost kristjana, ki nam jo veleva evangelij na neštetih mestih. Kdor te dolžnosti ne izpolnjuje, je kristjan samo na papirju in na jeziku, ne pa tudi v srcu. Dajanje miloščine evangelij na mnogih mestih naravnost ukazuje in prvi kristjani so šli tako daleč, da so izročali sploh vse svoje imetje skupnosti. Kdor podpira reveže, torej ne kaže le dobrega srca, ampak vrši svojo dolžnost. O tem je 2e- menda vsako nadaljnje pojasnjevanje odveč. Prav tako nam veleva/podpiranje re-vežev in sploh lajšanje gospodarske in socialne bede tudi naša narodna zavednost. Slepar je, kdor kriči o narodnjaštvu, pri tem pa brezbrižno gleda, kako večina naroda gospodarsko in socialno propada. In da se mi danes polagoma izpreminja-mo v narod beračev, ni nobenega dvoma. Ljubezen do naroda se kaže v tem, da z vsemi silami podpiramo politični, kulturni, gospodarski in socialni napredek lastnega naroda, vse drugo je sleparija 'in demagogija, ki danes okrog nas tako bohotno cvete in se šopiri. In ker sta ravno gospodarska in socialna beda danes pri nas najbolj pereči vprašanji, obstoji pravo in resnično narodno delo pred vsem v lajšanju gospodarskega in socialnega gorja, ne pa v praznem kričaštvu ter v prirejanju parad in veselic. Vsega tega smo se doslej pri nas vse premalo zavedali Krivico bi delali našemu ljudstvu, ako bi trdili, da ne pozna krščanskega usmiljenja. Nešteto solza so obrisale že usmiljene slovenske roke in nešteto lačnih je bilo nasičenih, a prav tako je res, da gledamo dan za dnem okrog sebe tudi kričeče primere prav ne-krščanske trdosrčnosti. In to povsod, v mestih in na kmetih. Le spomnimo se na vnebo vpijoče razmere, v katerih žive pogosto naši prevžitkarji in ki jih tolikokrat osvetljujejo žalostne pravde pred sodiščem. Ali pomislimo na obupno usodo občinskih revežev, ki so otfcojeni ua oskrbo »po številkah«, na usodo brezposelnih itd. A, da še močnejše potrkamo na našo vest: le spomnimo se na trdosrčno prevzetnost, s katero je med vojno gledala marsikaka kmetica na stradanje med meščani in delavci. In danes: v marsikaki meščanski hiši zaslužita po dva, po trije, a kako trdosrčno zaloputavajo vrata pred reveži, ki potrkajo nanje. Skratka: mnogo dobrih, usmiljenih krščanskih src je pri nas, a tudi še mnogo, premnogo nekr-ščanske trdosrčnosti in nerazumevanja za bedo bližnjega. Časih se pri celoti to ni poznalo. Ako revež ni dobil pri eni hiši, je potrkal pač na druga vrata in za silo se je že pretolkel. Danes je pa drugače. Danes je pri nas toliko revščine, da moramo odpreti svoja srca in svoje roke prav vsi, če hočemo rešiti umiranja od lakote vsaj najpotrebnejše. Danes mora oni del naroda, ki še kaj ima, zbrati prav vse sile, da reši popolnega propada tisti del, ki nima prav nič. To nam ukazujeta naša narodna in krščanska dolžnost. Kako? Treba je, da store svojo dolžnost javni zastopi in pa zasebna dobrodelnost. Naše občine ne smejo ostati več brebrižne napram brezposelnim, onemoglim, sirotam itd., temveč morajo začeti posvečati tudi socijalnemu skrbstvu vso svojo pozornost, ki jo jim nalagajo tudi postave, a so se doslej zanje tako malo brigale. Toda tudi najboljše organizirano javno socialno skrbstvo nikoli ne bo moglo obrisati vseh solza in olajšati vsega gorja. V tem pogledu bo vedno neobhodno potrebna tudi dobro organizarana zasebna dobrodelnost. Cerkev je že davno poskrbela tudi zato in pospeševala ustanavljanje Vincencijeve konference za moške ter E 1 i z a b e t n i h konferenc za ženske. Po mestih in po večji delavskih krajih obstojajo tudi pri nas že dolgo let prelepo delujoče Vincencijeve in Elizabetne konference, dočim so po kmetih še skoro nepoznane. Res je, da časih morda niti potrebne niso bile, toda v zadnjih letih je beda med našim ljudstvom tako silno narastla, da bo morda le malokatera župnija še, kjer bi bila res še odveč, a zato bi naj pa iz takih redkih srečnih fara podprli konference v številnih takih župnijah, kjer domače konference nikakor ne morejo vsega. In teh je dandanes žal toliko! Potom Vincencijevih in Elizabetnih konferenc bi se morala danes organizirati vsa krščanska zasebna dobrodelnost našega ljudstva, da s skupnimi močmi in smotrenim delom pretolčemo hude čase, ki jih danes naš narod preživlja in da ne propadejo telesno in duševno celi sloji. In iz teh konferenc bi naj izhajale tudi pobude za vse socijalno delo naših občin, saj gotovo nima nihče toliko resničnega in globokega-vpogleda v osrčje današnje bede, kot ravno konference. Potrebna je krščanska prosveta, ne obsojamo poštene zabave, toda v vsaki dobi moramo posvečati največjo pozornost rešitvi onih vprašanj, ki so tedaj najbolj pereča. In nobenega dvoma ni, da sta to danes predvsem duhovna zmedenost in socijalna beda. Prvi postavimo Občine in V eni lanskih številk »Društvenika« smo pojasnili, kaj je komunalna politika in kaj pomenja izraz »politika« v obče. Dejali smo, da hočemo vzbuditi zanimanje za delo v blagor ljudstva in za javne posle v občinah zlasti med mladino, ne samo med moško, marveč tudi med žensko. Pa ne samo to. Saj imamo v društvih — hvala Bogu! — še može in žene, samostojne, ki jim prav tako veljajo naše razprave. Vsak občan torej, ki je prizadet v občini kot davkoplačevalec, in o r a sodelovati pri občinski upravi. Kako — o tem se bomo poraz-govorili v naslednjih člankih, ki naj se v prihodnjih zimskih mesecih razmotrivajo doma in v društvih. Na kratko bodi še povedano: 1. kaj je občina?, in 2. kdo so občani? Občina (— imenuje se tudi: krajevna ali politična ali po novi terminologiji upravna občina —) je skupnost ozemlja, določenega z zakonom s točno zarisanimi mejami in na tem ozemlju bi-vajočega prebivalstva. — Oboje — ozem-^ lje in prebivalstvo — tvori neločljivo celoto ali splošnost, — a vse skupaj tudi upravno in samoupravno edinico kot prvo in temeljno celico vse javne uprave. — Predaleč bi nas vedlo, ako bi hoteli v okviru omejenega prostora razpravljati, kako je nastala občina z vsemi dolžnostmi in pravicami kot upravna enota.* — Svoj postanek so imele občine že v davni dobi (predustavni dobi), to je pred zgodovinskim letom 1848., ki je omajalo temelje stare Avstrije. Nov za- Ob sebi umljivo se nanašajo razprave v tem in naslednjih člankih le na občine dravske banovine na podlagi zakonodaje v bivši Avstriji. nasproti v vsaki župniji katoliško akcijo, drugi pa Vincencijevo in Elizabetno konferenco. To sta danes osrednji vprašanji slovenske katoliške organizacije, zato bomo o vsaki posebe izpregovorili v prihodnjih številkah še podrobneje. E. naša društva časni — lahko bi rekli tudi: prvi občinski zakon je bil objavljen z dnem 17. marca leta 1849. — Na čelo temu zakonu so bile postavljene kot še vedno veljaven izrek besede: »Temelj svobodne države je svobodna občina.« Svoboda v tem primeru je seveda zakonito zajamčena samouprava občine. To o pojmovanju občine, ki so ji bite z zakonom začrtane meje, kakršne obstoje v glavnem še danes. — Omenjeno bodi samo še to, da je bila že po dveh letih (1851.) ukinjena ustava, in da je bila naravna posledica — tudi ukinitev samoupravnih pravic v občinah, ki je bila takrat zadušena v kali. Nov občinski zakon, ki je sicer zagledal luč sveta 1. 1859., sploh ni stopil v veljavo, razen določil o občinski domovinski pristojnosti. Februarska ustava iz 1. 1861. je dala Avstriji zopet značaj ustavne države. Zato je bila ena izmed prvih nalog državnega zbora dati tudi občinam novo ustavo. Tako je bil že z dnem 5. marca 1862. 1., drž. zak. št. 18, objavljen državni okvirni zakon, ki je pa vseboval le osnovna določila, kako naj se uredi občinsko poslovanje. Priznati moramo, da je bil ta zakon dober. Imel je samo XXVI. članov, a v zadnjem je imel pomembno do-. ločilo, da naj na podlagi teh osnovnih določil deželna zakonodaja izda d e -žel ne zakone odnosno občinske rede, ki veljajo pri nas še danes. — Ti zakoni (občinski) redi so podlaga za naših razprav. Odgovoriti moramo še na vprašanje: Kdo so občani? — To je namreč važno zato, ker morajo — kakor že rečeno — občani sodelovati pri občinski upravi, zlasti pri občinskem gospodarstvu kot najvažnejši panogi te uprave. Popred naj omenimo še, da imamo lahko v občini poleg občanov tudi tujce, ki jim pa ne gredo vse tiste pravice kakor občanom ne glede na to, da je bila v naši državi tujcem slovanske narodnosti tudi v občinah priznana volilna pravica. Po določkah občinskih redov (§ o. za bivšo Kranjsko, § 6. za b. Koroško, m §6 za b. Štajersko) so občani: a) vsi domačini, t. j. oni, ki imajo v občini domovinsko pravico; in b) občinski deležniki (sodrugi, o. r. štaj.), to so vsi tisti, k; sicer niso domovinsko pristojni v občino, imajo pa v občinskem ozemlju kako hišno ali zemljiško posest, ali taki, ki plačujejo direktni davek od pridobitka (podjetja) ali obrti, izvrševane samostojno, končno tisti, ki stanujejo v občini in tam od kakšnega koli dohodka plačujejo davek. — Med občane se torej ne morejo šteti ostali tujci, ki se jim sicer ne more kratiti pravica bivati v občim, dokler žive v njej neomadeževano, toda ne plačujejo ondi nobenega davka. Sedaj mislim, da ste vsi na jasnem, kaj je občina in kako važna javnopravna edinica je in bo tem bolj, ako se bo vsak občan zavedal, kakšne dolžnosti m aravice mu nalaga odnosno daje zakon Slede soodločevanja pri občinski upravi, da bo res dobra. Ni prav in ni treba, da se prepušča vsa skrb in vsa odgovornost za občinsko gospodarstvo občinskim odborom. najsi so izvoljeni ali pa postavljeni po višji oblastveni odredbi — V tem je namreč bistvo po zakonu občinam zajamčene samouprave: da izvršujejo občani javno nad- zorstvo nad občinskim gospodarstvom! — Pogrešno bi bilo, ako bi se hotela izbegavati ali preprečevati javna kontrola v tistih mejah, ki jih ne samo dovoljuje, ampak tudi ukazno določa zakon (občinski red). Treba je torej vedeti, v katerih primerih je kontrola javnosti, to se pravi sodelovanje občanov pri občinski upravi in pri občinskem gospodarstvu ne samo po zakonu dopustna marveč naravnost nujna in potrebna. Danes navajamo samo naslove omn poslov občinske uprave, pri katerih ima vsak občan z dolžnostjo zvezano pravico izvrševati javno nadzorovanje nad gospodarstvom občin. — Te pravice so: 1 Navzočnost občanov pri javnih sejah občinskih odborov ter izpodbijanje sklepov s pritožbami. 2. Vsak čas dovoljen vpogled v občinski inventar (= popis vsega premoženja in pravic občine) 3. Pregledovati občinski proračun, ki