PrijateJjski spomin. ,,Tako tedaj loči britka amrt?" Te beaede sv. pisma so prišle nehote na miael vsakemu, kdor je stal binkoštno nedeljo popoldne pri sv. Lenartu v slov. goricah na gomili preblagega Herinana Pečovnika, bogoslovca 4. leta. Zares britka smrt je ločila — vzela je tovarišem najIjubšega so.šolca, dobremu očetii in skrbiii seatri nepozabljivega sina iu brata, bogoslovju nadepolnega vestnega duhovnega pastirja. V kratkib mesecih ga je čakalo ganljivo veselje, da prvokrat opravi najsvetejšo daritev. Kaka žalost toraj, ko so ga spremljali čč. gg. predstojniki in tovarši, aorodniki in farmani mesto k altarju k hladnem grobu, ko ao mu tovarši 8 težkim srcem mesto vesele zahvalnice zapeli tužne žalostinke za slovo. Da je bil pogreb veličasten, pao ni treba omenjati. Ne želiino St. Lenarškim župljauoin še kedaj takega sprevoda, ker večkrat že jib je zadela nesreča, da so zgubili mladenča. ravno ko je priplezal na vrhunec in imel venčan biti z duhovno krono. Njim se je pridružil tudi rajni Herman Trdnega zdravja menda ni bil nikdar. Kot slabotea deček prišel je v gimnazijo, in ko jo je imel po trudapolnih, dobro dovršenih osmih letih zapustiti, loti se ga bolezen. da amo se že takrat bali, da ga zgubimo še pred maturo. Ali ljubi Bog imel je ž njim še vičje namene. Dal mu je priložuoat si še več zaalug za nebeaa nabrati in še lepšo krono zaslužiti. Stoječega na razpotju življenja vede ga previdnoat božja v bogoslovje. Ko je tedaj roko na plug položil, ni ae nič več nazaj oziral, vdal se je avojemu poklicu z duao in telesom. Kdor ga je poznal celi čaa njegovili dijaških let. moral je biti prepričan, da ga je miloat božja v duhovski stan poklicala. Reanična pobožnost mu je bila temelj, na katerega je zidal vaa svoja opravila. Izredna nadarjenost je podpirala njegovo neumorno marljivost Čim bližje je pribajal čaa, da bi imel poslan biti v vinograd Goapodov, tim bolj je rasla njegova gorečnost si pridobiti vseatranake znanosti, duhovniku tak zelo potrebne. Veselil se je prihodnje pastirake službe, nadeial se je, da mu bo ona utrdila slabotno zdravje. Ali Bog je drugače ukrenil. Začetkom posta vlegel ae je na boleniško posteljo, v velikonoenem tednu pokopali so mu drago mater. Na njeno meato poda 8e on v domačo hišo ; slutil je že, da se ne povrne več med svoje tovarae. Ali mogoče vendar. da ga sestrina čuječnost še otme zevajočega smrtnega brezdna! Ni rau bilo več pomočka na zemlji. Mirno v božjo voljo vdan preseli se v večnost k materi, star še le 22 let. Zares grenka knpica za vse zaostale. ,,Kako britko je zgubiti takega eina. brata, takega bogoslovca". Te britke čute izrazili ao tudi mil. g. kanonik in ravnatelj bogoslovja F. Ogradi v ganljivem govoru, ki je V3em v cerkvi uavzočim solze v oči prisilil. Ali ob enem so tudi tolažili vse žalujoče za ranjkitn. Saj se verni kristijan skoz solze z zaupanjem ozre v nebeške višave. Še ni črna jama vseh vezi pretrgala. Krščanska ljubezen sega tudi unstran groba. Ker verujemo v občestvo svetnikov, zato ostanemo združeni s Teboj, mili tovarš, tudi po smrti. Mi proaimo za Te, Ti pa pred obličjem božjim ne zabi nas, ki nas še čaka račun, katerega si Ti, kakor upamo, že dobro prestal. Srečaejši si od nas. v dubu slišimo tvoj prijateljski glas: Bratec, danes meni, jutre tebi. Da bi se le vsi ločili tako lehko in mirno. kakor Ti! R. I. P.