POMEMBEN PRISPEVEK K PROUČEVANJU BOSANSKO-HERCEGOVSKE KNJIŽEVNOSTI ZA OTROKE Idrizovič Muris: Književnost za djecu u Bosni i Hercegovini. Sarajevo, Svjetlost 1976. Književnost za djecu u Bosni i Hercegovini Muirisa Idrizoviča je vsekakor pomemben prispevek k spoznavanju te literature v družbe- nopolitičnih in literarno-estetskih okvirih ter njenih dosežkov. To delo je solidna osnova nadaljnjih podrob- nejših in bolj usmerjenih proučevanj književnosti za najmlajše, te zahtev- ne in zapletene zvrsti ustvarjalnosti. Ko jo presojamo, moramo upoštevati literarna dejstva kakor tudi psihološ- ka dejstva otroštva. Idrizovič se je lotil obravnave gra- diva predvsem kot literarni zgodovi- nar, ki je z veliko delovno vnemo in prizadevnostjo tenko prisluhnil gla- sovom preteklosti, hkrati pa dokazal, da zelo dobro pozna sodobna priza- devanja literature za najmlajše. Nje- govo delo je vertikalen in horizonta^ len prerez celovitosti tovrstnih stvaritev v koordinatah boisamsko- hercegovskega ozemlja in podnebja. Časovna aimbivalentnost vidikov, s katerih je avtor prikazal raven literarnih dosežkov sedanjosti in pre- teklosti, je dala knjigi svojevrstno f i - ziognomijo, ki se kaže predvsem v kompoziciji in v (iskateljski) usmer- jenosti k izjsledovanju. Knjiga obsega tri okvirna poglav- ja: Začetki književnosti za otroke v Bosni in Hercegovini, Sodobna knji- ževnost ter Izbor proze in poezije, ki vključuje natančnejši prikaz pojavov in ustvarjalcev ter njihovih del. Sodobna literatura za otroke, pov- sem razumljivo, obsega največji del študije, ki je razdeljena na štiri eno- te: Ustvarjalci, Sopotniki, Najmlajša generacija ter Kritika in kritiki. Toleranten, toda ne brez določenih pomislekov zlasti glede mlajših ust- varjalcev, je Idrizovič doslej najiz- črpneje prikazal kulturna in ustvar- jalna prizadevanja in dosežke na področju bosansko-hercegovske lite- rature za najmlajše. Avtor osvetljuje književnika v kontekstu časa in celo- vitosti njegovih stvaritev, jih obraz- loži in presodi, sklicuje se na mnenja drugih kritikov, toda ne zato, da bi jih ovrgel ali jim pritrdil, temveč za- radi možnosti, da drugačna dognanja dopolnijo njegove ugotovitve in opombe. V soočenju z avtorji različnih ust- varjalnih hotenj, temperamentov in literarnih metod, se je Idrizovič bolje znašel pri obravnavi pripovednikov kot pa pesnikov, zato jih je prikazal— razen Pandža in delno Bekriča — precej medlo in posplošeno in kdaj pa kdaj sploh ni prisluhnil bistvu pesmi. Verjetno je temu tako zaradi tu in tam pretirane deskriptivnosti in pa- rafraiziranja: izpisoval je pomembne nadrobnosti, ne da bi prikazal njiho- ve kreativne funkcije m njihove za- koreninjenosti v umetnikovem do- življanju. Primerjava izvirnega besedila in njegove »analize« najbolje prikazuje nesmotrnost in neučinkovitost tak- šnega ravnanja. Tako avtor verze Uspavanke Nasihe Kapidžič-Hadžič Tiha pjesmo, išarana paunovim sjajnim krilom paučinom izatkana, opšivena žutom svilom, tiša nego voda plava razlaga s sledečimi stavki: »Njena pjesma je tiha, išarana ,paunovim sjajnim krilom'. Gotovo nepostoječa, ogradena u svorn svijetu, od paučine izatkana i žutom svilom opšivena. Tiha je njena pjesma, tiša nego ,voda plava'.« (str. 154). Tuga na livadi iste avtorice: Sa najljepšim vjenčičem, ukrasom na glavi, bijela rada cvjetala u visokoj travi. Kad su ljudi kosili travu vitku mladu, nečujno posjekoše Ijepoticu radu. Tužno krila spustiše leptiriča jata a sunce se zaplaka suzama od zlata. pojasnjuje govoreč o »bijeloj radi s najljepšim vjenčičem ,kao ukrasom na glavi'. Došli su odnekud, ljudi, ne djeca, kosci neki, pokosili ,travu vit- ku, mladu', ugasio se život ljepotice rade, tužno su savehli njeni cvjetiči kao krilo ptice. Tom tužnom činu prirode ni sunce nije moglo odoljeti, jzaplakallo se' ,suzama od zlata'.« (str. 155). Toda takšnih »globokoumnosti« ni napiisal le v razlagah pesmi, čeprav so prav v njih pogostejše. V eksplikaciji vzgibov doživljanja v zvezi s pravlji- cami Ahmeda Hromadžiča Idrizovič med drugim piše: »Posmatra prirodu, to jest život. Vidi jata bespomočnih ptica kad prži sunce i kad bjesne olu- je. Vidi ptice i zvijeri. Vidi jih srečne i tužne. Kao u životu. Vidi zvijeri lu- de od mržnje, vidi nježne majke, do- bre prijatelje.« (str. 111) Če primerjamo citirano besedilo z odlomkom Hromadžičeve analize ustvarjalnega procesa (Dječji pisci o sebi I, Sarajevo 1969, str. 64—65): »Posmatrao sam prirodu. Posmatrao život. Posmatrao sam ptice i zvijeri. I vidio sam ih srečne. Vidio sam ih tužne. Vidio sam ih lude od mržnje. Vidio sam nježne majke, dobre pri- jatelje,« je povsem očitno, da Idrizo- vič vsekakor ni mogel računati s tem, da bi s svojo interpretacijo dog- nal kaj pomembnega o bistvu umet- nine. Avtor ostaja na površju, pri evi- dentnih nadrobnostih, ne da bi pro- drl do jedra pesniške stvaritve, zato se dogaja, da precenjuje vlogo in po- men posameznih ustvarjalcev (npr. Kulidžana) ali da slučajno podobnost posplošuje v dominantno pesniško kvaliteto. Takšna je npr. trditev, da ustvarjalnost Nasihe Kapidžič-Had- žičeve »živi u dalekom odjeku Zmaj- Jovine poezije«. Toda če se temeljite- je poglabljamo v njene verze in tudi v to, kar se da prebrati med vrstica^ mi, ugotovimo, da je v Nasihini poe- ziji, ki je nedvomno samonikla, du- hovna in čustvena sorodnost z lirskimi stvaritvami Desanke Maksi- movič. Rahločutna je in filigranska, polna čustvenih odtenkov, vzhičena hvalnica naravi, ki je zanjo svet cve- tov in žuželk: njene lirično ubrane pesmi, ki so ožarjene z notranjo svet- lobo in jih odlikujejo zvočna orna- mentika in ekspresivna ter ritmična plastičnost, se še najbolj približujejo partituri Sunčevih podanika Desanke Maksimovič. Tudi glede motivike je zaslediti neke skupne spodbude: pesnici sta našli navdih v istih pojavih, toda še- le njihova verbalna realizacija potr- juje samoniklost umetnine. V Nasihi- nih pesmi Svitanje marsikaj spominja na okolje in čustveno vzdušje Vožnje Desanke Maksimovič, čeprav se raz- likujeta po okvirni in časovni deter- minanti: sončni zaton — jutranja zarja. Tuga na livadi Nasihe Kapid- žič-Hadžičeve je odmev lirične ubra- nosti Pokošene livade srbske pesnice, a iskrive in kakor iz čipk stkane Pa- huljice so svetel odblesk Pahuljica snežnih Desanke Maksimovič. Spričo možnosti takšnih primerjav postane tisti morebitni »Zmajev od- jek« irelevanten. Tenko prisluhniti otroštvu — to je skupna značilnost dobrih književnikov, ki ustvarjajo za najmlajše, in upoštevajoč to stališče, moramo pritrditi, da med njimi ob- staja vsebinska, duhovna in čustvena sorodnost. Svojevrstnost Nasihine poezije je vsekaikor nekakšna dvoglaisnost ču- stev: otroška brezskrbnost in materi- na zaskrbljenost, ki kakor svetle in temne niti prepletajo njeno lirično besedno tkanje. Idrizoviču je neustrezni metodični postopek onemogočil, da bi misel in čustvo povezal z izraznimi sredstvi, da bi pokukal v laboratorij pesniške- ga snovanja, se osredotočili na besedo in zvok, ki sta najkonkretnejše in najotipljivejše gradivo pesniške umetnine in prodrl v edino avtentič- no sfero umetnikovega bistva in bi- stva umetnine: le tako bi zaobjel po- mensko celovitost pesmi, ki ni samo v predmetnosti izrečenega, temveč tudi v nakazovanju zamolčanega, v podpovršinskih plasteh in odtenkih misli, čustev, primerjav in asociacij, iz katerih umetnina črpa svoj vita- lizem in svojo večpomenskost. Podobni spodrsljaji so tudi v obravnavi proznih del, ki so izrazito lirično ubrana. Ko presoja zaradi marsičesa po- memben roman Planina Draška Šče- kiča, Idirizovič spregleda časovno rno- zaičnoist, svojevrstno dekompenzacijo fabule in to, da lirična in dramska jedra zajezujejo tok pripovedi in dro- be njeno epsko strukturo. Ščekičeva edina pesniška zbirka Radio-kljun ni njegova zapoznela li- rična izpoved, kar bi se dalo sklepati po letnici izida, temveč je nastala do- sti prej, v dneh pesnikovih prvih nav- dihov in besedne obsedenosti, toda zaradi določenih okoliščin je to delo izšlo precej pozneje, v obdobju, ko je avtor že dokazal svojo plodovistost v drugačni zvrsti literarne ustvar- jalnosti. Potem takem Radio-kljun ne »zak- ljučuje kroga«, ki ga je književnik spletel svetu svojega otroštva, tem- več ga celo šele začenja in nakazuje ter pojasnjuje nekatere Ščekičeve afinitete in značilnosti. Prvotni im- pulz liričnih doživetij, ki ga je avtor izpovedal v pesmih, je sublimiran v novo pomensko kvaliteto v romanu Planina, ki je psihološko dognana, iskrena, realistična izpoved, svojevr- stna avtobiografija otroštva in po marsičem pravcata posebnost v bo- sansko-hercegovski literaturi za otroke. Zamorjeni pesnik je v Planini spregovoril s pravcatim izbruhom subjektivnih čustvenih vsebin in go- stobesednostjo osebno obarvane go- vorice, vnesel pa je tudi rekli bi ne- katera sredstva, značilna za liriko: svobodnejšo manipulacijo časa, ele- mente asociativne kompozicije, drobi strnjenost fabularne plasti in kaže čut za zvočno-pomeniske vrednosti pesniškega izražanja. V Zlatih legendah je prikazan pre- rez vertikalne in horizontalne ravni časov (legendarni in ¡sedanji), zgodba je bolj strnjena, kaže večjo koheren- co, toida v marsičem je zbledel čar Ščekičeve najboljše knjige. Torej, tu ne more biti govora o »narušavanju stilske cjeline« in o »ne sasvirn funkcionalnoj metaforično- sti«, temveč o svojevrstni povezavi načinov ustvarjanja epike in lirike, o takšni metaforični projekciji, ki konkretnosti posameznega doživet- ja — avtobiografskemu podatku — vtisne splošnejši pomen in tako pla- nina ni samo realno življenjsko oko- lje, temveč tudi sinonim domačijske pripadnosti in otroštva. Idrizovič v oceni pravljičnega sve- ta Ahmeda Hromadžiča ugotavlja, da so njegove bajke »uvele djecu u vi- linski, čarobni svijet bajki, u ambi- jent šuma i životinja u kojem se na naj fantastični j i način dogadaju lič- nosti njegovih knjiga,« (str. 109). Takšna opredelitev je pomanjklji- va, ker ne precizira svojevrstnosti teh zgodb, ki nikakor niso »vilinske«. Predpogoj uspešne komunikacije z delom je točna opredelitev kvalitet fantastičnega, iz katerega nastaja tkivo Hromadžičevih pravljičnih be- sedil. Fantastično ise v njegovih zgodbah le redkokdaj prikazuje kot nekaj čudežnega in nemogočega, precej pogosteje kot nekaj izjemnega, torej možno, toda malo verjetno, kar daje izjemnost stvaritvam Ahmeda Hromadžiča, ki »visoko nadmašuje mjeru prosječnog«. Fantastično v pravem pomenu be- sede se pojavlja le v nekaterih pri- merih, in sicer v povezavi s sanja- mi — Mrtvi grad — ali v pojasnilu, kako so nastale in izginile škratove pravljice (pojavlja se in izginja del prostora) v zbirki Patuljak vam priča. Škratje, junaki otroške fantastične kozmogonije, v njegovih pravljicah niso nikakršna čudežna bitja, temveč bitja, ki iso po svoji psihologiji in mentaliteti, po ravnanju in nehanju blizu otrokom (ali ljudem). Hromad- žič zelo pogosto stke svojo pravljico iz dogajanj, ki se primerijo v resnič- nosti, vendar so ižjemna in nespre- jemljiva v svetu naših izkušenj. Za- radi tega pisatelj večkrat pojasnjuje izjemnost kot dominantno kvaliteto in tako osvetli pomen opisanih dogod- kov (»Dogodilo se nešto što se doga- da u stotinu godina, što se gotovo i ne pamti, što se možda nikad u toj planini nije dogodilo«, »Jer što se to- ga dana dogodilo dogada se zaista rijetko, u stotinu godina, a ipak se dogodilo«). Z večina nastopajo živali kot junaki (zlasti ptice v zbirki Patuljak vam priča) in prav zato imajo Hromadži- óeve pravljice lastnosti basni: zgošče- nost dogajanja, razraščanje zgodbe z dialogom, jasno orisane, v psihološ- kem oziru poenostavljene osebnosti, ki imajo eno samo dominantno last- nost, dramski poudarek in naposled poanto, ki od posameznih usod stremi k splošnejšim ugotovitvam o življe- nju in izkušnjah. Idrizovič je začutil ambivalentnost sestavnih prvin teh izjemnih stvari- tev in osvetljuje (govoreč o Bijelom slavuju in Plamenoj) možnosti njiho- vih alegoričnih razlag, vendar ne omenja tega, da prav alegorična su'b- stancialnost bistveno opredeljuje Hro- madžičeve pravljične zgodbe. Torej, ne pozabimo, ailegorionost je svoje- vrstnost zbirke Patuljak vam priča pa tudi romana Patuljak iz zaborav- Ijene zemlje. Avtor poudarja ritmičnast in zvoč- nost Hromadžičevega stavka, toda ne opazi dveh divergentnih stilskih po- stopkov v strukturi njegove pripove- di. Za Hromadžiča je bistveno to, da se v njegovi zgodbi vedno pojavlja pripovedovalec, ki malokdaj skriva svojo identiteto ali pa prevzame po- dobo škrata, ki pripoveduje pravljice. Zgodba živi v svojem svetu, reali- zira se z drugačnimi jezikovnimi sredstvi kot tisti deli, ki so le nekak- šno vezivno tkivo, s katerimi pisatelj navezuje stik s svojimi malimi poslu- šalci oziroma bralci, budi njihovo ra- dovednost in jih spodbuja k sodoživ- ljanju pravljične pustolovščine otro- štva. Ker je Idrizovič v analizah s svoje- ga zornega kota zajel samo pesniška in prozna dela, ni obravnaval dram- skih stvaritev in radijskih iger za otroke, ki postajajo vse bolj popular- ne: s to zvrstjo literarne dejavnosti se ukvarjajo tudi nekateri avtorji, zastopani v Književnosti (Bekrič, Na- siha K. Hadžič, Jeknič), ki so na tem področju dosegli lepe uspehe. Te pripombe, mimo tistih, ki so jih že navedli predhodni kritiki (Marj a- novič, Radanovic, Jeknič, Trifkovič) vsekakor ne zmanjšujejo izjemne po - membnosti Idrizovičevega ustvarjal- nega podviga. Seveda, v besedilih so tudi nekateri spodrsljaji, ki so nasta- li zaradi uporabe neustreznega meto- dičnega postopka pri obravnavi lite- rarnega gradiva, v njej namreč manjkajo nekatere teoretične pojas- nitve, kar pa je bilo neizbežno, saj avtor ni dovol j celovito prikazal poe- tike ustvarjanja za otroke. Izid knjige Književnost za djecu u Bosni i Hercegovini pomeni važen datum v zgodovini te literature in afirmira svojega avtorja, ki vestno in temeljito obvešča ter pojasnuje nje- ne pojave in dogajanja. Zorica Turjačanin (Prevedla Gema Hafner) PO SLEDI NAIVNE PESMI Danojlič Milovan: Naivna pesma. Ogledi o dečjoj književnosti. Beograd, Nolit 1976. Književnost za otroke predstavlja specifično ontologijo in zato je logič- no njen bivanjski prostor pod nebom otroštva. Čeprav se ustvarjalnost za najmlajše in odrasle po značaju lite- rarnega in življenjskega gradiva, ki ga obsežeta, pojmovno pa tudi načel- no razhajata, je kritični akt enoten, ker se ukvarja predvsem z literarno estetskim bistvom umetnine (»z umetniškim v umetnosti«), a šele na- to z razlikami, ki izvirajo iz psihološ- ko emocionalnih dimenzij dela. Notranja korespondenca s stvarit- vijo, ki je v podtekstu vsakega kri- tičnega vrednotenja, seveda implicite terja neudušenost otroške senzibilno- sti, izključuje pa njihovo naivno za- vest, kajti književna kritika te vrste se ne omejuje na čustvo in intuicijo, temveč se naslanja na znanje, izkuš- njo, ustvarjalno logiko, način lastne udeleženosti v celovitosti umetnine, ki jo opazujemo. Kritik književnosti za otroke mora potemtakem ohraniti določeno mero pesniškega in otroškega začudenja nad svetom, emocionalno drhtavico, ki j o izzove čudežna prisotnost bitij in stvari, pa tudi trezno sodbo, zrelo refleksijo, ustvarjalni dvom in pre- verjeno izkušnjo. Drugače poveda- no — idealni kritik te poezije bi bil pesnik-esejist. Če bi prevladala le ena komponenta — racionalna ali infan- tilno kreativna — bi bil dosežek manjši. Kajti pesnik lahko najbolj pristojno govori o tem, kar je v poe- ziji blizu njegovemu otroškemu ob- stoju, tistim metafizičnim prostorom otroštva, ki so del njegovega ustvar- jalnega sveta in človeške zavesti, esejist pa po urejenosti svojega mi - selnega angažmaja izključuje iz te poezije otroka, podvrže jo racional- nim špekulacijam, ki neredko prese- gajo predmet izhodiščnih literarnih določil. Milovan Danojlič je v svojem teo- retično-kritičnem postopku asimiliral ta dva pristopa otroški pesmi. Najno- vejša knjiga — Naivna pesma — od - kriva ambivalentnost njegove ust- varjalne narave. Svoj čas pozdravljen kot avtor us- pešnih pesniških zbirk za najmlajše (Kako spavaju tramvaji, 1959; Furu- nica jogunica, 1969), se je z dragoce- nimi ustvarjalnimi izkušnjami znašel