Januš Goleo: 11 Hči mariborskega mesfaega sodnika Ljudaka poveat lz junaške dobe obrambe Marlbora pred Turkl leta 1532. Bistrica je bila lzropana, vendar ne požgana. Usoda Izropanja je zadela tudi Limbuš, od koder je zavila Kurdgunda proti Vrhovemu dolu. Kako veselo presenečenje in vzradoščenje ter zadoščenje za toliko v nekaj dneh prestanega gorja, ko ji je povedal že vhod v bajno vinogradno dolinico, da se je Turčin ni dotaknil! Vrhov dol z veliko Wildenrainerjevo viničarijo ni doživel nezaželjenega obiska in je ostal z bogato trgatvijo vred nepoškodovan. Kunigunda bi bila najrajši na vozni poti zdrknila na kolena v zahvalo Bogu in nebeški Materi božji za odvrnitev turške šibe božje. S šepetajočo molitvijo je odklenila stanovanjsko hišo. Vse je ostalo na svojem mestu, kakor je bila zapustila pred pobegom v Ruše. Ravno je hotela poklekniti pred razpelo v kotu, ko je njeno spremstvo presunljivo zakričalo na dvoriš.u. Odložila je zahvalno molitev in odbrzela pogledat, kaj za božjo voljo je moglo doleteti služinčad tako nepričakovano. Na pragu se ji je nudil grozen prizor... Uskoki so premetavali po tleh kričeče in braneče se ženske, njej se je pa bližal od gospodarskega poslopja vražje spačen obraz, povešenih brk, režečega se obraza in nekako radostnega pogleda. V neznancu s spakedranim licem in v bogati uniformi graničarskega stotnika je spoznala strašnega — Petra Čatoriča! Iz Kunigundinih prsi je ušel pretresljiv krik, zavrtelo se ji je v glavi, zgrudila se je nezavestna ob pragu očetove viničarije v Vrhovem dolu pri Limbušu ... Kako dolgo je trajala od presenečenega živčnega presunka povzročena omotica, ni vedela. Komaj je odprla na postelji trudne oči, že ji je zopet prebodel srce pogled v vražji obraz bitja, katero ji je bilo najbolj zoprno in katerega se je najbolj bala pod božjim soncem. Peklenšček v kolikor toliko človeški podobi ji je skušal poljubiti roko in jo nežno pobožati po licu. Z vsemi močmi se je dvignila na postelji in jasno ji je postalo, da je po zmagoviti rešitvi iz turških rok zapadla robstvu — uskoka, kateri se je prikradel do nje kot maščevalec. Par trenutkov molčečega preudarka in že je bila na nogah, izdrla je bodalo izza pasa laži-graničarja in sunila ozko ostrino v dekliška prsa. Med glasnim uskoškim krikom se je zgrudila v naročje onemu, katerega snubitev je pred nedavnim zavrnila in odbila s pestjo ter pobegom ... Čatoričevo spremstvo je po onečaščenju pobilo WJ1denrainerjeve dekle ter pripravilo udobno nosilnico, katero so skrbno pritrdili med dva močna konja. Jesenski črički »o si odgovarjali z ljubko večerno pesmijo iz bogato obloženih pekrskih vinogradov, luna Je pokukala v nedotaknjeni Vrhov dol, povsod naokoll grobna tišina... Uskoška pošast v bogati graničarski preobleki je prinesla v naročju iz Wildenrainerjeve viničarije kakor mrtvo žensko truplo in ga položila leže z najv ečjo skrbjo ter nežnostjo v med dva konja navezano nosilnicb. Hladna luna je še enkrat pogledala za slovo smrtnobledi obraz Kunigunde, preden jo je pokrilo pregrinjalo in je dal Izdajica ln poturica Pero povelje za odhod v Limbuš, proti mariborskemu Magdalenskemu predmestju ter v noč proti jugu, kamor so zatonili in se skrili roki pravice uskoki, če so zagrešili izdajstvo in druge v tistih krutlh Časih prepovedane zločine ... Janez Pihl«r preganja in pokončuje turško vojsko na umiku Omenjeno je že bilo, da se je pred Mariborom odcepil od sultanove armade precejšen oddelek lahke konjenice, požigalcev in plenilcov. Ta svojat si je poiskala najbolj plitvo strugo Drave pri Vurbergu, kjer jo je prebredla In preplavala. Na desnem bregu Drave so roparji zagledali pred seboj obdelana polja ter z živino bogato založene velike vasi po Dravskem ter Ptujskem polju. Razkadili so se po ravnici, katera je kakor nalašč za lahke jezdece. Že je zakolobaril gost dim iz naselij. Zveri v človeški podobi so pobijale, kar ni bilo za na pot v sužnost zmožnega, vse drugo pa so z živino vred tirali proti Ptuju, da bi bila glavna sultanova moč takoj pri srečanju s požigalci in plenilci preskrbljena z obilno prehrano in človeškim plenom. Ognjeni zublji po Dravskem polju so bili za Janeza Pihlerja v taboru na Ptujski gori znak in povelje, da se jim bliža prilika, ko bo lahko vsaj delno maščeval strašna opustošenja po slovenskem delu štajerske dežele. Z bliskavico je zbral okrog sebe svoj slovenski prapor in zadel na turške roparje pri Hajdini, kjer so čakali z naropanitn na sultana. Janezovi dragonci so s silovitim zaletom pomendrali vse, kar se je količkaj zoperstavljalo in mu ni uspel pobeg. Napad je plenilce čisto iznenadil, Baj jih ni nikdo svaril pred krščansko konjenico po ravninah ob Dravi proti Ptuju. Od Hajdine je odbrzel Janez Sulejmanu naproti po gozdovih do Hoč, katere so Turkl požgali a cerkvijo vred in so celo zvonove naložili ter jih peljali a seboj. Kakor hitro je ta oddelek kakih deaet minut niže cerkve obtičal v močvirju, je bil pobit do zadnjega moža od Turčinom liki iz oblakov na hrbet padlih jezdecev. Hočki zvonovi 80 ostaili na mestu, kjer ao jih morali pustiti roparji. S posebno slovesnostjo so pozneje otete zvonove prepeljali ter jlh obesiU v zvonik nove cerkve; ondi pa, kjer so se Turki za božji rop pokorili s smrtjo, so pozidali v hva- ležen spomin kapelico, ki še danes stoji na poti od hočke cerkve k železniški postaji. : Na prodnatem Dravskem in Ptujskem polju je manjkalo Turkom zdrave in žiste vode, zato so se razkropili pred zbirališčem pred Ptujem na manjša krdela, ki so divjala na rop celo pod Pohorje ter so razdejala gradova Frain in Slivnico. Slivniške in framske požigalce je deloma pobil ter ra«tepel na vse strani Pihlerjev prapor. Spomin na poraz Turčinov pri Slivnici in Framu je ohranil narod v pravljici, katera slika pred krščanskimi jezdeci v Slivniško Pohorje pobeglo Turkinjo. Radi popolne izčrpanosti in onemoglosti se je zatekla v preprosto pohorsko kočo, v kateri je prebivala stara kmetica. Kočarica je sprejela pomoči potrebno in ji je stregla vso noč. Zjutraj se je počutila Turkinja pokrepčano in toliko zdravo, da je sklenila nadaljevati pot. Poklicala je dobrotnico z besedami: »Pridi k meni, bogato te bom nagradila!« Turkinja se je povzpela na konja in je segla v žep, kakor da bi hotela potegniti iz njega cekin. Privlekla pa je dolg nož in udarila z njim rešiteljico po glavi... Ko je umikajoči se sultan zaznal, da ga obletava skrivnostno krščansko krdelo, katero mu neusmiljeno pokončava vse razposlane plenilce, je poslal nad Janeza velikega vezirja Ibrahima s konjenico, pehoto in lažjimi topovi. Slovenski jezdeci so se pravočasno potegnili iz objemajočih jih klešč ter so se zatekli pod okrilje ptujsko- gorskega tabora, kamor jim je sledil veliki vezir. Da bi oplašil drzneže, je pustil obstreljevati Ptujsko goro, ker se je naskočiti ni upal. Na obstreljevanje Marijinega svetišča na Ptujski gori nas spominja tale pripovedka: Turški topovi so grmeli, krogle so se zaletavale v obzidje tabora in grozile cerkvi s porušenjena. Pri popolnoma vedrem jesenskem vremenu se je spustil nad Marijino hišo božjo tako gost in neprodiren oblak, da turški topničarji niso več videli cilja in so se morali umakniti proti Ptuju. Turška glavna vojska se je zbrala 22. septembra pred Ptujem. Sultan se tukaj ni nič mudil, ampak je z enim oddelkom odrinil 8e isti dan po blatnih halolkih klancih, v katerih je mnogo živali obtičalo in pocepalo, v Vinico na Hrvatsko. Ostali pa, kar jih ni mahnilo pri Ptuju na drugo stran Drave, kjer so se zbirali oni turSki oddelki, kateri so ropali po Slovenskih goricah, so prispeli upehani v Vinico šele drugi dan. Kaj radi bi se bili Turki polastili Ptuja. Mesto je bilo preved močno utrjeno, radi tega se ga niso upali lotiti, pač pa so oropali in požgali predmestje s cerkvijo »v. Ožbalta vred. Zato je vlada pozneje ukazala, naj dotičnim prebivalccm, katerim so bile hiše pogorele, odkažejo v mestu stanovanja, bužja služba pa se naj s slovensko pridigo zanje opravlja v mestni župnijski cerkvi ali pa v cerkvi Vseh svetnikov. (Dalje sleOU