Sedem križev Če bi vzel za primero drevo, davno z ljubečo roko vsajeno v tcnko toda dovolj rodovitno plast zcmlje, v podnebje ostrih zim, mrzlih pišev in bore nebeškega sonca, bi se moral čuditi, kako da je dancs po sedemdesetih letih pognalo v tako silno rast, da jc morda danes prav tako mladostno kot ob rojstvu, da pa sc razrašča in rodi kot v zreli dobi. Sedcmdeset tcžkih let je odpadalo listjc s tega drcvcsa in gnojilo zemljo pod seboj, raslo jc samo iz sebe, se ukoreaičilo in zdaj jc mogočno. Zgnilo je listje, odpadli so sadovi, toda glej mladc veje! — polne so napetcga brstja in še bo cvetelo, rodilo, gnojilo, v lastnem naročju rojeno čudežno drevo. Čudežno, ker je sleherno leto mlajše, močnejše, rodovitncjšc ... * * » Vse je lahko simbol. Tudi kino dvorana. Na platnu tam sprcdaj, ki je kakor ncštctokrat zbrisana tabla, na katcri so odživelc usode. Na sedežih, od koder so odšli tisoči z nečem novim v sebi. V tišini, ki je kakor grobnica, kjcr je nekaj pokopano ali pa uklcnjeno v večni nemir kot privid. V vsem. Vse je lahko simbol... To je bilo v kino dvorani Maticc v soboto, 11. t. m. »Prosim. kaj pa čaka tu pred kinom toliko l.judi?« vpraša nekdo. »Eh, nič za vas, noben film, ampak sedemdesetletnica nckega društva se bo obhajala. Zares, nič za vas.« »Hvala, zares nezanimivo.« Nekdo zamahnc z roko, grc, kaj bi pač drugega ... Dvorana jc prepolna. Galerija, parter, in šc prihajajo. Spodaf jc bilo filmsko platno, spredaj dolga miza, okrog nje predsedniki enajstih društev in gospod paragraf s svinčnikom in uradno fizionomijo... Zvonec... Film steče, vrti ga dnevni red. Pozdravi, čcstitke. zvonec ... Zunaj sneži. znotraj postaja vroče. Še boli vroče. Najbolj vroče, kajti zdaj tečejo na platnu zgodovinski prizori iz doline Jozafat. Svinčnik je tenko priostren, pretenko za težko ročico. Zlomi se in film teče do kraja. Ljudstvo je navdu- šeno, ploska, pritrjuje, protestira, kaj si ga vem ... Drugo dejanjc in tako do kraja. Vrši v mladem vcjcvju, brstje se napenja, čeprav zunaj sncži. Pomladanski viharji, ki prinašajo cvetenje! S praga stopa noga v nov svet, tam daleč je tenja osmega križa. Visoka je gora s križem, mnogo je vmcs dolin, prepadov, potov, steza, stczic, toda lc ena je prava. Tista do križa, najtežavnejša, vredna vseh naporov. Premeri pot za seboj, določi ji smer in vidcl boš naprej. Film je stckel. Dolg trak: sedemdesetkrat tri sto pet in šestdesct dni! Neskončno je v njem skritcga truda, razočaranj, naporov... Kdor ga ni ustvar jal, ne vc o tem ničesar. Zanj je zdaj zgolj ono tiho, belo platno v ozadju. Zbrisana tabla. * * * V avli Drame poprsje velikega upornika, sanjača Cankarja med venci, trakovi in cvetjem. Gremo mimo tega velikega izpovcdnika naših duš in src v hišo tihi, zbrani, pripravIjcni na kes in očitno izpoved. Tisoč ali več nas je. Iz skritih gorskih vasic, trgov in mest smo prišli in zasedli vse, kar je tam prostora od vrha do tal in kraja. Potem je stopil med nas on sam, pokazal in rekel, kakor nas jc poznal takrat in danes. Samo, da smo takrat klonili vase, dancs smo mu vzklikali, če ne bi nas zadušilo tisto, tisto, kar se jc zdelo zaklenjeno in ne bi smelo na dan. Kai bi nam rckel dancs? Ali bi poglcdal globljc, kakor je znal lc on sam? Kakšna bi bila sodba? Vidim ga: nasmehnil bi se, pokimal in odšel v kavarno. Zamišljen bi scdel v stari kot in pomignil naj mu prineso kavo in pisalo. Morda bi pisal, pisal, pisal... Ali pa bi spil kavo in se smejuškal. Ne, zarcs ne vem, kaj bi bil storil. Bil jc pač svoj človek... Toda mi od danes smo bili zadovoljni in smo si nasmihali iz oči v oči. Je bila to očitna izpoved? Tako lahka in kakor da je brez krivice. kar smo storili. V tem nasmchu so bi!i odblcski prestanih viharjev, bičajočih nas v tla, pa tudi ponosni vzponi nazaj k nebu. Kakor da smo si povcdali, da je drevo od viharjev še trdnejšc, upornejšc in vcčjc postalo... Sedem križcv te jc pomladilo, o, drevo samoživo!