Johannes Berger ALI OBSTAJA POSTMODERNA DRUŽBENA RAZVOJNA STOPNJA * Prev. iz J. Berger Gibt es im nachmodernes Gesellschafrsstadium?, Soziale Welt, št . 4, 1986, Marksismus und Modernisierunfstheorie in Widerstreit Navzkrižje med teorijo modernizacije in marksizom I. Različne raziskovalne tradicije, v katerih se sociologija ukvarja z evoluci- jo tistega družbenega sistema, kateremu dolguje svoj lastni nastanek, slone na skupni premisi, da je moderna družba sicer nastala z revolucioniranjem vseh ustaljenih produkcijskih in življenjskih razmerij, revolucioniranjem, ki v zgo- dovinskem pogledu nima vzora, vendar pa, da družbeni red, ki ga je le-to po- rodilo, ni podvržen novi preobrazbi, ki bi odpravila vse tiste socialne katego- rije, ki jih je priklicala sama industrijska revolucija. Sociološki neoevolucioni- zem kot - na nižji ravni abstrakcije - denimo raziskovanje modernizacije, teo- rije racionalizacije v tradiciji Maxa Webra in gospodarsko-antropološko razi- skovanje (Polanyi), vse to izhaja iz dejstva, da so (a) moderne družbe nastale iz radikalnega preloma s tradicionalno družbo ; da je (b) ta korak od enega do drugega razvojnega pola nedvoumen in nepovraten in da (c) ta korak ni zgolj evolucijska etapa, ki bi ji sledil še postmoderni stadij . Pogledi na to, katere okoliščine morajo biti dane za razvojni korak od tra- dicionalne v moderno družbo, kakšne posledice ima ta korak, koliko neogi- ben je ta proces nasploh in ali ima v sebi univerzalni pomen, so se sicer med seboj razhajali . (cf. Zapf, 1975 in Flora, 1974) . Ustalilo pa seje temeljno nazira- nje, da so moderne družbe plod svetovnozgodovinske cezure - katere izho- dišča in posledice so tema teorije modernizacije - pri čemer te družbe nika- kor niso klini na prikazovani lestvi vzpenjajočih se družbenih formacij, ki bi jih puščala za seboj evolucija med svojim nadaljnjim vzponom . Moderna druž- ba se poraja z radikalnim prelomom s tradicijo, vendar je njen nadaljnji razvoj kontinuiran; prelom s tradicijo same moderne ni več mogoč . Samo revolucionani marksizem se je postavil po robu temu pomovanju . Z meščansko revolucijo se konča šele predzgodovina človeške družbe (Marx, 1969, str. 9) . Meščanski revoluciji neogibno sledi proletarska, ki ustvari druž- bo povsem novega kova . Kakor je »predzgodovina človeštva« oznamovana z »antagonizmom, ki se poraja iz življenjskih razmer individuumov«, tako šele v proletarski revoluciji prvikrat nastane neantagonistična in »brezoblastniška« družba. Res je sicer, da obstajajo v Marxovem teoretičnem delu s tem razhaja- joče se zamisli, ki se ujemajo s sociološko teorijo modernizacije in v katerih iz ideje o svetovno-zgodovinski cezuri med predmeščanskimi družbami in meščansko družbo odseva koncept postmeščanske družbe povsem novega kova, toda »Marxovo partijo« je opredeljevalo evolucijsko naziranje, po kate- rem bo razvoj moderne družbe pretrgan z novim prelomom kontinuitete in nas pravi prelom z zgodovino celo šele čaka . Ker bi rad s sredstvi teorije družbe nekolikanj osvetlil vprašanje preloma z moderno, bom v nadaljevanju najprej pokazal, zakaj je evolucijski koncept marksizma navzdržen . V zvezi s tem je potrebno preučiti intelektualno oza- 87 dje, iz katerega izhaja. Potem se bom posvetil pogledom na kontinuiteto so- ciološke teorije modernizacije . Če so kapitalistično-teoretične trditve o notra- njih mejah razvoja napačne, to še ne pomeni, da so pogledi o ustaljenosti in kontinualnosti moderne neizpodbitno pravilni. Pri tem kaže opozoriti na pro- blemska žarišča in meje razvoja, ki majejo domneve o neomejenem prilagodi- tvenem potencialu takih družb . S tem pa se osredotočamo na razvojne poti ti- stih družb, ki sicer ne zapuščajo tal moderne, a vendarle slonijo na naziranju, da prihodnosti kratko in malo ni mogoče razumeti kot golega nadaljevanja razvojnih smeri, znanih iz preteklosti . Za osvetlitev te ideje pa moramo izobli- kovati nezožen sociološki pojem moderne . II. E. Nolte je nedavno (1983) znova energično ugotovil, da pomeni »indu- strijska revolucija« gonilno os v Marxovem in Engelsovem mišljenju . Zanju je le-ta odločilni dogodek v dosedanji zgodovini človeštva (str . 351) ; nobenega drugega prevrata v zgodovini ni mogoče primerjati s tem . Z Marxovim teore- tičnim delom se zato najlaže spoprimemo, če ga prebiramo kot dosledno izpe- ljan poskus miselnega obvladovanja nastanka docela novega družbenega reda, ki se poraja iz ruševin staroevropske družbe . Marx in Engels se od svojih teoretsko-zgodovinskih kontrahentov ne raz- likujeta po poudarjanju te svetovno-zgodovinske cenzure, temveč po tem, da računata z vnovičnim in popolnim prekucom »komercialnega sistema-, na- stalega v industrijski revoluciji, kot z nasledkom ravno te revolucije (prim . : Nolte, str. 510) . To revolucionarno-teoretično prepričanje je v poglavitnih po- tezah oprtano splošno dobro in ga zato ni potrebno na široko utemeljevati . V jedru pomeni prepletanje dejavno-teoretskega mišljenja, ki postavlja v središ- če kolektivne akterje, in strukturalističnega mišljenja, ki operira s sistemski- mi problemi. »Če to izrazimo s preprostim obrazcem, se moderna družba v Marxovih in Engelsovih očeh razvija tako, da stopa vse od začetka industrij- ske revolucije vse močneje v ospredje kapitalski odnos, namreč pretvarjanje delovne sile v blago in vnovčenje le-tega pod vodstvom kapitalistične direkci- je, tako da naposled družbo oblikujeta v poglavitnem le še oba glavna razre- da, razred kapitalistov in razred proletarcev. Od obeh doseže slednji, števil- čno vse močnejši, na koncu ravno tako neizbežno in popolno zmago, kakor jo je nekoč dosegla buržoazija v svojem boju zoper fevdalni sistem (prav tam 466 f.) . Meščanska revolucija je zgled za proletarsko . Kakor seje buržuazija uvelja- vila na račun plemstva, tako se bo proletariat uveljavil na račun buržoazije in prevzel oblast. Seveda pa bi bile takšne revolucije kot projekti kolektivnih ak- terjev obsojene na neuspeh, če ne bi merile na sistemska protislovja, ki jih s kolekturnimi akterji tudi poskušale reševati . Za splošno umevanje tega proti- slovja uporablja Marx pojmovno dvojico, in sicer proizvajalne sile in proizva- jalne odnose . »Družbenaformacija nikoli ne propade, preden se ne razvijejo vse proizvajalne sile, ki jih slednja premore, novi, višji proizvajalni odnosi se nikoli ne uveljavijo, dokler stara družba sama ne zasnuje materialnih eksi- stenčnih možnosti zanje« (Marx, 1969, str . 9) . S svojim zakonom tendenčnega padanja profitnega deleža je Marx posku- šal nadeti tej splošni ideji o rušečem protislovju med proizvajalnimi silami in proizvajalnimi odnosi razčlembno dojemljivo in izkustveno preverljivo podo- bo. Kakor je znano, je imel Marx ta zakon za »v slehernemu pogledu . . . najpo- membnejši zakon moderne politične ekonomije in za sredico razumevanja najzapletenejših razmerij« (Marx, 1953, str . 634). V apokaliptično zvenečih 88 mislih »Temeljnega orisa((je takole strnjeno utemeljil ta zakon : Razvoj proizvajalnih sil, ki ga v svojem zgodovinskem razvoju spodbuja sam kapital, na kon- kretni točki (odpravlja) samoplemenitenje kapitala, namesto da bi ga porajal . Od določene točke naprej je razvoj proizvajalnih sil ovira za kapital ; kapitalski odnos je torej ovira za razvoj proizva- jalnih sil dela . Na tej točki vzpostavi kapital, se pravi mezdno delo, v isti odnos z razvojem družbe- nega bogastva in proizvajalnih sil, ki so ga nekoč vzpostavili cehovstvo, dninarstvo in sužnji, in bo kot spona neizbežno odpravljen. S tem bo sneta zadnja hlapčevska podoba, ki si jo nadeva člove- kova dejavnost, podoba mezdnega dela na eni in kapitala na drugi strani, in to snetje samo bo po- sledica kapitalu podajajočega se proizvajalnega načina ; materialni in duhovni pogoji za negacijo mezdnega dela in kapitala, ki so že sami na sebi negacija poprejšnjih oblik nesvobodne družbene produkcije, so izidi njegovega proizvajalnega procesa. V razhajajočih se protislovjih, krizah in kr- čih se zrcali vse večje nesorazmerje med produktivnim razvojem družbe in njenimi dotlejšnjimi proizvajalnimi odnosi . Nasilno uničenje kapitala, ki ga ne bodo povzročila razmerja zunaj le-tega, temveč bo nastopilo kot pogoj njegove samoohranitve, je odločilna in usodna oblika, v kateri bo našel 'advice to be gone and to give room to a higher state of social production' (prav tam 635 f.) . Definitivna meja za nadaljnji razvoj kapitalističnih sistemov se zanje zato- rej ne poraja iz konflikta med mezdnim delom in kapitalom, temveč iz pove- zave tega konflikta s sistemskim protislovjem, namreč iz dejstva, da kapitali- stični sistemi tako rekoč vzorčno izpolnjujejo svojo najsamoniklejšo nalogo, revolucioniranje tehnične baze produkcije . To revolucioniranje pa ima po Marxu neželen učinek, da namreč profitna stopnja upada. In na tem upadanju profitne stopnje sloni utemeljitev, da se produkcijski proces, oprt na razmerje med mezdnim delom in kapitalom, naposled izteče v svoji negaciji . Ta poskus znanstvene utemeljitve neizbežnosti revolucije pa ni najbolje prenesel kritike, ki je sledila. Ekonomska razprav je neprizanesljivo razgalila šibko utemeljeno zakonitost tendenčnega upadanja profitne stopnje . 2 Kritika je dosegla vrhunec z dokazom, da profitna stopnja kot nasledek tehničnih ino- vacij v običajnih ravnovesnih okoliščinah in ob konstantni realni mezdi raste in ne pada . 3 Z Marxovim razrednim konceptom so se ukravjale sociološke raziskave . Zakaj izvor in gonilo industrijske sociologije pomeni polemika z Marxovo tr- ditvijo, daje proletariat žarišče sistem ogrožajočega nemira (Lipset, 1981) . Tu ne moremo nadrobno nanizati argumentov in ugotovitev, ki proletariatu opo- rekajo vlogo svetovno-zgodovinskega akterja . Zato sem se omejil na zgoščene navedbe osrednjih ugovorov . Proletariat (pojmovan kot » strojno osebje«) se v zahodnih družbah števil- čno redči in ne raste ; njegov razredni položaj se ne enoti, temveč diferencira, proletarski milje se rahlja (prim .: Mooser, 1983) ; konfliktne cone modernih družb niso podvržene enemu samemu in preprostemu razrednemu naspro- tju, temveč se spričo nameščencev pojavljajo novi razredni položaji, ki jih ni mogoče jasno včleniti v razredno nasprotje (denimo B . Wright, 1985) ; ekspan- zija kapitalističnih sistemov ne sloni neogibno na slabšanju položaja delav- cev, temveč je lahko - kot denimo po vojni - v sozvočju z izboljševanjem le- tega (prim .: Strachey, 1957) . Za povojno kapitalistično državo blaginje vseka- kor drži, da njena dinamlka ni temeljila na uveljavljanju -železnega mezdnega zakona«, temveč na razveljavljanju le-tega (prim .: Lutz, 1984). Cilj delavskega gibanja je odprava deprivacije na osnovi sodelovanja pri napredku in ne revo- lucioniranje pričujočega družbenega reda . Revolucionarni tokovi postanejo 'množično učinkoviti' kvečjemu tedaj, če pričujoči družbeni red ne priznava vsem njihovega kakor koli že odmerjenega deleža pri gratifikacijah . V naspro- tju z naziranjem čiste teorije pa so kapitalistični sistemi tako spremenljivi, da je mogoče pravno in politično enakost in izboljšanje socialnega položaja (od- visno) zaposlenih doseči znotraj samega sistema (strnjeno o tem Przeworski, 1985) . Zanikovanje te preobraževalne in prilagoditvene sposobnosti je glavna 89 zmota revolucionarnega marksizma (Strachey, 1957) . »Socializem - zadnji sta- dij kapitalizma«; s to ironično opredelitvijo je Heilbronner (1982) izrazil ome- njene težnje kapitalističnega razvoja. Marxova ideja o tranzitorni naravi kapitalističnega produkcijskega nači- na in iz le-te izhajajoče pričakovanje proletarske revolucije pa ne šepata zgolj spričo podcenjevanja prilagoditvene sposobnosti v industrijski revoluciji na- stalega družbenega sistema in precenjevanja akcijske pripravljenosti kolek- tivnih akterjev, temveč tudi spričo nenavadno zastrtih ciljev proletarske revo- lucije. Kakor je znano, Marx znanstvenemu raziskovanju ni naložil naloge, naj zasnuje podobe brezrazredne družbe prihodnosti . Vendar pa vzrok za to, da ostaja razloček med postmeščansko in meščansko družbo nejasen, ne tiči zgolj v znanstveni zadržanosti, temveč predvsem v zmoti glede stopnje sistem- ske diferenciacije modernih družb . Kakor dokazuje Nolte, je Marx od nemškega idealizma prevzel idejo o »nravstveni totaliteti« . Od odprave industrijskega sistema si Marx obeta na- stanek docela drugovrstnega stanja - »ukinitev slehernega odtujevanja in od- prava diferenciacije in kompleksnosti v konkretnosti 'univerzalnih individu- umov'« (str. 499) . Sedanjost je scela postavljena na kolesje nemškega idealiz- ma in kot takšna prepoznana kot doba razkola, razdvojenosti in popolne od- tujenosti . Kakor pri Heglu je njena osnovna značilnost tudi tukaj razhod indi- vidualne eksistence in splošnega življenja vrste . »Ko iz življenja ljudi izgine moč združitve in se nasprotja . . . osamosvojijo,« govori znano mesto v Heglo- vem 'Diferenčnem spisu', »se porodi nuja filozofije« (Hegel, 1962, str. 14) . Marx je sicer do konca zavrgel Heglovo vero v spravljivo moč filozofske ref- leksije, vendar pa je ohranil temeljno figuro »filozofije združevanja«.Kakor povzema Nolte, je Marxova interpretacija industrijske revolucije kot kapitali- stičnega produkcijskega načina podvržena nameri, da možnost ali kar neiz- bežnost prevrata iz abstrakcije življenja zanese v konkretnost pouniverzalje- nih individuumov« (str. 488) . V kritiki družbenega stanja, v katerem produk- cijski proces obvladuje človeka, človek pa slednjega še ne (Marx, 1968, str. 93), je čutiti »temeljni afekt, uperjen zoper vse indirektno, zapleteno, neprepo- znavno, posredovano in posredujoče, zoper diferenciranje« (str . 460), afekt, ki se ga Marx in Engels nikoli nista mogla do konca otresti . V svojem delu sta se sicer res večkrat spoprijela s »temeljnim vprašanjem,«ali se družbi lahko po- sreči narediti svoj produkcijski aparat ravno tako obvladljiv in prepoznaven za vse njene člane, kakor se je to domnevno posrečilo Ownovi 'skupnosti' (str . 394), vendar pa sta se ognila streznjujočim posledicam analize, ki bi upošteva- la stopnjo diferenciacije modernih družb . »Kar je 'univerzalni individuum', ki v sebi in iz sebe samega opravlja celotno družbeno delitev dela in ji zato ni podvržen, je razpoznavno v Fourierjevih vrtnarskih falansterah in tudi v Ow- novih vaških zadrugah, vendar pa kaže vsaj podvomiti o tem, ali lahko pojem ohrani svoj smisel tudi tedaj, če asociacija zajame vso zemljo in se je polasti vse tisto, kar so ustvarile in razvile prejšnje generacije .« (str . 508) . Če to vidimo v pravi luči, se ne moremo izogniti posledicam, ki nas pripe- ljejo k enemu izmed osrednjih vprašanj Marxove interpretacije, namreč, ali je bil »totalni idealizem«, iz katerega je izhajal Marx, kdaj opuščen v prid »mate- rializma« (str . 329) . Kakor je znano, je bil za Althuserja prelom med ideologijo in znanostjo nepreklicno dopolnjen že z »Nemško ideologijo« iz leta 1845 . Toda v luči gradiva, ki ga je obdelal Nolte, se mi zdi vendarle verjetneje, da je bil Marx močneje obremenjen z dediščino filozofije združitve, kakor je to pri- pravljena verjeti strukturalistična, antihumanistična interpretacija . Načelni razloček med filozofsko in sociološko časovno diagnozo obstaja v 90 načinu in metodi, kako je zasnovano razmerje med razumno enovitostjo in di- ferenciacijo. Za »filozofijo združitve- je vodilno gledišče analize modernih družb (v njih neuresničena) »razumna identiteta« . Medtem ko ostaja v levem heglovstvu vse tja do kritične teorije vodilna zamisel »identiteta identitete in diference«, je sociološka teorija sistemov to paradigmo nadomestila z »dife- renco identitete in diference« (Luhmann, 1984, str . 26) . Poleg krizno-teoretskih in filozofskih utemeljitev za tranzitorno naravo kapitalističnega produkcijskega načina obstaja še tretji splet argumentacij za isti dokazni cilj, da je lahko kapitalistično podružbljanje le prehoden pojav . Tudi tretjo različico lahko prisodimo Marxovemu delu . V središču tokrat niso protislovja glede določanja kapitalistične forme niti nasprotje med normativ- no idejo nravstvene totalitete in empirično realnostjo, temveč specifično »zu- nanje razmerje« kapitalističnega sistema . Izhodiščna figura argumentacije je Marxova teorija izkoriščanja. Spričo le-te eksistenčna in ekspanzijska sposob- nost kapitalističnega sistema ne sloni na imanentni sposobnosti samorepro- dukcije, temveč na vpijanju zunanjega »vira moči«.Iz svojega okolja ta nene- hno črpa resurse, ne da bi le temu kdaj za to povrnil ekvivalent . Dimenzija iz- koriščanja je za Marxa delo. Izkoriščanje je v svoji čisti obliki pričujoče tedaj, če skupina ljudi jemlje proizvode dela drugi skupini, s katero nima ničesar skupnega, jemlje vse do pičlega ostanka, ki ga slednja potrebuje za preživetje . Teoretični ramen Marxove kritike politične ekonomije je pokazati, da je raz- merje med kapitalistom in delavcem v nasprotju z videzom, ki se poraja iz pravne enakosti in uresničevanja načela subjektivne svobode, oznamovano s takšnim »jemanjem« brez nadomestila . »Skrivnost« profita je tako presežno delo delavcev . Pri Marxu je bilo razmerje med kapitalistom in delavcem tolikanj ambi- valentno, kolikor pravzaprav ni bilo zasnovano kot razmerje med sistemom in njegovim okoljem, temveč se je pogrezalo v sam sistem . Delovna sila je rav- no tako blago kot vsaka druga in kot takšna oblikuje element posplošene bla- govne proizvodnje . Delo, ki ga kapitalist jemlje delavcu, pa po drugi strani ni blago; toliko pri kapitalističnem gospodarskem sistemu ne gre za »blagovno proizvodnjo ob pomoči blaga« (Straffa), temveč za odprt sistem z vsaj enim »primarnim inputom«, ki ga ni zasnoval sam sistem . To figuro izkoriščanja je teorija imperializma posplošila in jo hkrati očistila ambivalence, po kateri naj bi bil objekt izkoriščanja hkrati tudi sestavni del sistema, ki je slednjega tudi zasnoval . Pri posplošenem razumevanju prilaščanje brez nadomestila ni ome- jeno samo na delo in proizvdoe le-tega, temveč lahko zajema sleherno obliko resursov . Kapitalistični sistemi žive od prilaščanja resursov, za katerih ohra- njanje in vzdrževanje sami ne prispevajo ničesar - tako se glasi splošna zami- sel. Pojavlja se v najrazličnejših različicah, denimo v ideji, da kapitalizem izra- blja znanstveni napredek in se ga polašča kot brezplačne produktivne sile, ali v ideji, da živi le-ta od neplačanega ženskega dela ali da zapravlja ekološki ka- pital, si prilašča bogastva tretjega sveta . Tudi Burkart Lutz (1984) je pri razlagi prosperitetnih faz kapitalističnega razvoja uporabil isti »osvajalski model« . Na njem je tako prosperitetna faza kapitala pred prvo svetovno vojno kakor tista po drugi temeljila na dejanju »osvajanje zemlje« : zunanjega osvajanja pred prvo in notranjega pridobivanja po drugi . S slednjim Lutz razume, da je moderni, industrijski sektor skoraj do popolnosti absorbiral tradicionalni sektor narodnega gospodarstva . Ekspan- zija kapitalističnih sistemov trči na svoje meje tam, kjer ni mogoče ničesar več pridobiti. »Če se bo,« končuje Lutz svojo knjigo, »prosperiteta tudi v prihod- nosti uveljavljala po istem temeljnem vzorcu, lahko vsekakor le z globoko 91 skepso gledamo na prihodnost zahodnih industrijskih nacij« (str . 261) . Tudi teza o »imperialističnem prisvajanju zemlje« je po moji presoji pre- malo prepričljiva, da bi bilo z njo mogoče utemeljiti načelno minljivost kapi- talističnih sistemov . Ekonomska teorija za utemeljitev bogastva razvitih dežel kot denimo klasična teorija imperializma nikoli ni mogla docela prepričati, saj predvsem ni zmogla identificirati transfernega mehanizma, ki pri menjal- nih tečajih skrbi za to, da bogastvo revnih priteka čez meje bogatih . Teorij ne- enake izmenjave, ki so imele nekoč precejšnjo veljavo, nihče več ne omenja, a ne zato, ker bi hotel zamolčati resnico, temveč zaradi njihove inkonsistentno- sti (prim . : A. Schmidt, 1979). Razvite države večinoma trgujejo med seboj in le pičlo z nerazvitimi državami, te pa le malo trgujejo med seboj in so trgovinsko zvečine povezane z razvitimi državami. Iz tega lahko sklepamo, da lahko raz- vite države živijo docela brez trgovanja z nerazvitimi, nerazvite države pa ne morejo živeti brez trgovanja z razvitimi (Ward, 1981, str . 85 f.) . Tudi domnevi, da je bistveni vzrok za povojno presperiteto notranje pri- svajanje zemlje z absorbcijo tradicionalnega sektorja, je mogoče tehtno ugo- varjati . Nikakor nočem zanikati, da je v povojnem času napočil modernizacij- ski udar brez primere, katerega posledica je bil domala popoln razpad usta- ljenih komunikacijskih oblik in življenjskega sloga . Z Lutzom lahko zares so- glašamo v tem, da je bilo »masivno prežemanje vseh gospodarskih in življenj- skih območij, ki so še sredi tega stoletja oblikovala tradicionalni sektor, z in- dustrijsko tehniko, tržnogospodarskimi komunikacijskimi oblikami in ve- denjskimi usmeritvami domala neizbrisljivo vrezano v izkušnjo ljudi, katerih spomin sega v prva povojna leta« (str. 138) . »Spodjedanje« (R. Luxemburt) pričujočih družbenih razmerij je domala zrcalni učinek kapitalistične ekspan- zije . Toda, ali je razpad pričujočih oblik življenja vzrok za ekspanzijo? Eno iz- med najočitnejših znamenj družbenega ustroja v povojnem obdobju je v pri- merjavi s predvojnim in celo medvojnim obdobjem dramatično krčenje pri- dobitniških kategorij samostojnosti in »sodejavnih članov družine« .V tem se uveljavlja razmah proletarizacije, ki je odvisno pridobitniško delo uveljavil kot normalno obliko zagotovitve eksistence . Toda to še zdaleč ne pomeni, da bi moralo gospodarskemu sistemu v ekspanziji nekoč manjkati ljudi, ki bi jih bilo mogoče preobraziti v »proletarce« . Če se ozremo na gospodarsko zgodo- vino Zvezne republike Nemčije po letu 1970, je nekako videti, da je zmoglo gospodarstvo zaposliti okrog 22 do 23 milijonov ljudi . Toda zgornja meja 23-ih milijonov ni meja rasti, temveč zaposlovanja . Povrhu je bila rast po vojni de- javna ob nenehnem padanju delovnega volumna celotnega gospodarstva . Za- kaj industrijski sektor ni zgolj mobiliziral vse večjega deleža delovne sile tra- dicionalnega sektorja, temveč je obenem sproščal vse večje količine njenega individualnega življenjskega časa . Protislovno je problem v zvezi z okoliščinami, ki so vplivale na nastanek in na rast kapitalističnih sistemov, problem, ki tiči za »tezo o prisvajanju ze- mlje«, obdelan v raziskavah nastanka kapitalizma kot svetovnega sistema . Wallerstein (1974) je nastopil s tezo, daje bil potreben presežni dotok iz peri- fernih in polperifernih območij, da je kapitalizem lahko prodrl v središčih (prim .: Senghaas, 1979, str. 17). To je samo razširitev dependenčne teorije G . Francka, po kateri je razvojna zaostalost Latinske Amerike in drugih držav tretjega sveta strukturno opredeljena s prenosom resursov najprej v metro- pole nerazvitih držav samih in nato v metropole kapitalističnega središča . Protiteza le-tega se glasi, da je racionalni kapitalizem sistem, sposoben repro- dukcije. »Evropske in neevropske, danes visoko industrializirane družbe, so zvečine prodrle s svojimi lastnimi močmi - in ne zaradi včlenitve kolonialnih 92 držav v mednarodno delitev dela svetovne kapitalistične ekonomije devetnaj- stega stoletja« (Senghaas, str . 20). S sklicevanjem na Elsenhansa (1979) je Sen- ghaas natančno opredelil to protitezo teze o transferju presežka : kapitalizem je v svetovnem pogledu edini gospodarski sistem, ki ima v sebi težnjo po ino- vaciji. Ekspanzijska sposobnost tega sistema sloni na tem, da bi imel na voljo produktivno . tehniko in da bi jo stalno obnavljal . Obenem avtor takole opo- zarja na osrednjo slabost teorij o transferju presežka : »Brez dokaza o količin- skem redu in uporabnosti takšnega presežka ostaja vzročnost le hipoteza, sklicevanje na teorijo neenake izmenjave (katero?), pa je sprejemljivo zgolj za šibko podkrepljeno vzročno zvezo« (str . 17) . III. S temi ugotovitvami nisem imel namena kratko in malo zanikati kriznih procesov (še zlasti ne na mednarodni ravni) in pripisati kapitalistično zasno- vanim industrijskim družbam nekakšno ultrastabilnost . Zakaj za omejenost in nestabilnost akumulacije kapitala je vendar dovolj dokazov . Bowles (1983) je denimo izpeljal povojni razmah ameriškega gospodarstva iz treh struktur- nih značilnosti : iz pax-americana, iz »capital-labour accorda« in iz »capitalisti- citizen accorda«. S koncem mednarodne prevlade Združenih držav in z izsto- pom tamkajšnjega delavskega gibanja iz ekspanzijske koalicije ter z odporom državljanskih iniciativ zoper logiko dobičkarskega gospodarstva, ki vodi v po- polno uničenje naravnega okolja, naj bi uplahnil tudi povojni razmah. Četudi takole argumentacijo sprejmemo, se moramo vendarle spopasti tudi z vpraša- njem»razsežnosti«omenj nih dejstev: ali lahko iz njih izpeljamo zgolj konste- lacijo rasti, specifično za dobo, ali pa se iz njih poraja trditev, da kapitalistično gospodarstvo brez teh dejavnikov domala ne more preživeti (problemi viabi- lity)? Omenjeni strukturni dejavniki pod vodstvom ZDA izsiljenega mednarod- nega usklajevanja interesov, razrednega kompromisa in zadovoljevanja inte- resov porabnikov na račun naravnega in družbenega okolja se, kakor poveda- no, nanašajo na omejeni odsek razvoja ; lahko nas sicer prepričajo o tem, »da stvari poslej potekajo drugače« in da smo pred družbenimi spremembami, vendar pa so kot argumenti, ki naj bi izpričevali načelno minljivost kapitali- stičnih gospodarskih ustrojev, neprimerni, in jih tudi niso razvili s tem name- nom. Ostaja torej vprašanje, ali je v kriznih procesih, kakor jih obravnavajo politična ekonomija, »filozofija združitve«in dependenčne teorije, pričujoč preobrazbeni potencial, katerega sprožanje žene družbeno evolucijo čez meje z industrijsko revolucijo nastalega modusa podružbljanja . V zvezi s tem je ka- zalo argumentirano predstaviti tri teze: kapitalistični gospodarski , sistem nima vgrajenega mehanizma, ki bi ga gnal v zlom ; z uveljavitvijo takšnega si- stema postanejo zahteve po ponovni vzpostavitvi »nravstvene totalitete« od- več in tak sistem pridobi možnost svojega kontinuiranja iz sebe samega in ne iz izkoriščanja svojega okolja . Najsi so te ugotovitve še tako tehtne, nikakor ne služijo temu, da bi nas odvračale od dejstva, da se moderne družbe srečujejo z obremenjujočimi in svojevrstnimi problemskimi stanji - srečujejo s posledico le-teh, da je na rešetu vprašanje »strukturne preobrazbe« ali kontinuitete raz- vojne poti, na katero smo zavili z industrijsko revolucijo . Vsekakor je v sodo- bni zavesti močno pričujoče naziranje, da so zahodne industrijske družbe na robu družbenega preloma epohalnih razsežnosti . Nadaljnji razvoj sociologije je v marsičem odvisen od tega, ali se bo zmogla spoprijeti s temo »prelomnih sprememb« in s katerimi pojmovnimi sredstvi se je bo lotila . 93 Sam bi predlagal nekaj bržčas neizvirnega, da namreč kaže osrednje pro- bleme sodobnih družb v strokovnih socioloških obravnavah pojmovati kot problemske nasledke za slednje tipičnega modusa podružbljanja . Za osvetli- tev te trditve si moram najprej sposoditi strokovno-sociološki pojem moder- nizacije; in za sklep je potrebno nato odgovoriti še na vprašanje, ali je modifi- kacija za moderno značilnega modusa podružbljanja uspešen odziv na razre- ševanje problemskih nasledkov modernizacije . Na dlani je, da na tako veliko- potezno zastavljeno vprašanje ne moremo odgovoriti v pičlem spisu in da stvari tudi s celo knjigo ne bi bili docela kos . Vseeno pa bom poskusil vsaj bežno - najsi bo to še tako nepopolno in pomanjkljivo - očrtati oziroma naka- zati vsaj smer, v kateri kaže po mojem mnenju iskati odgovor na zastavljeno vprašanje . V kritiki politične ekonomije se je Marx osredotočil na izdiferenciranje pridobitniško gospodarskih delovnih oblik iz siceršnjih dejavnosti in na ero- zijo neproduktivnih dejavnosti, izhajajočo iz tega procesa . Jedro te družbene modernizacije je preobrazba dejavnosti v podjetniško organizirano mezdno delo in s tem povezana uveljavitev mezdnega dela kot dominante oblike indi- vidualne reprodukcije . V tem procesu izluščanja dejavnosti, ki jih je mogoče rentabilno organizirati, izluščanja iz celote človekovih dejavnosti, se spremi- nja tako narava dela, ki si ga sprva formalno in potem vsebinsko podvrže ka- pital, kakor tudi narava sebi prepuščenih domačih in vsakdanjih opravil, ki se izmikajo nadzorstvu kapitala . Kar je z gledišča neposrednega proizvajalca videti kot posploševanje mezdnega dela, je z gledišča kapitala uveljavljanje kapitalskega odnosa . Kot proces »nenehnega oplajanja vrednosti« se kapital ne nanaša samo na mez- dno delo, temveč predvsem sam nase . Kot vrednost, ki se nanaša sama nase, je v poglavitnem: proces akumulacije kapitala . Kapitalistično gospodarstvo se od poprejšnjih gospodarskih oblik ne razlikuje po samem kovanju presežka, temveč po vnovični naložbi tega presežka. Če se vprašamo, zakaj je tak samonanašajoč proces oplajanja vrednosti mogoč šele na tleh moderne, trčimo na drugo temeljno potezo družbene mo- dernizacije, potezo, s katero se je Marx seznanil pri študiju Heglove filozofije prava in ki jo marksistična literatura tematizira kot -ločitev ekonomskega odpolitičnega«.Šele s funkcionalno diferenciacijo obeh sfer nastane sfera eko- nomije in politike v modernem pomenu te besede . Funkcionalna diferenci- acija pomeni pri tem dvoje: osredotočanje izdiferenciranega subsistema na zanj osrednji referenčni problem in avtonomizacija, zamišljena kot obdelava tega referenčnega problema s kriteriji, specifičnimi za subsistem, upoštevaje abstrakcijo vplivov, ki jih ima osredotočanje na zgolj lastne naloge, na druge subsisteme, in ob abstrakciji njihovih racionalnostnih standardov . Podjetja se denimo osredotočajo na gospodarske probleme (in ne na zemljiško načrtova- nje) in jih rešujejo kot gospodarsko opredeljene probleme, upoštevaje speci- fična gospodarnostna merila . Poleg strukturno-ekonomskega vidika zajema modernizacija tudi simbo- lično-kulturni vidik (prim .: Eisenstadt, 1979) . Na ravni kulture pomeni moder- nizacija »diferenciacijo vrednostnih sfer« znanosti, morale in umetnosti, (Ha- bermas, 1981) in sicer kot posledico univerzalno-zgodovinskega procesa od- čaranja, v katerem se bo religija kot »pečat-razletela na »totaliteti nravstve- nega spleta življenja- (Habermas, 1985, str . 104). Kakor omenja sam Haber- mas, kaže idejo o kulturni modernizaciji kot vzajemnem osamosvajanju sfer znanosti, morale in umetnosti pripisati Maxu Webru : »Max Weber,« je zapisal na posebno vidnem mestu, (Habermas, 1981a str . 452), »je kulturno moderni- 94 zacijo označil z razlago, da substančni um, izražen v religioznih in metafizič- nih podobah sveta, razpada na tri momente, ki so eno le še formalno (v obliki argumentiranega utemeljevanja) . Ker podobe sveta razpadajo in je tradicio- nalno podedovane probleme, razcepljene spričo specifičnih gledišč resnice, normativne pravilnosti, avtentičnosti ali lepote, zdaj mogoče obravnavati kot vprašanja spoznavanja, zdaj kot vprašanja pravičnosti in zdaj kot vprašanja okusa, se v novem času srečujemo z izdiferenciranjem vrednostnih sfer zna- nosti,ti, morale in umetnosti .« Razlaga enovitosti uma pa je že gonilni motiv Kantove filozofije in velja v sociologiji za dediščino kantovstva . Razcepitev enovitega uma na raznotere vrednostne sfere je teoretično učinkovito orisa- na v treh Kantovih kritikah, zato je denimo Rickert imel Kanta upravičeno za »filozofa moderne kulture« (Rickert, 1924, prim . posebej : str. 141 in kasneje) . Modernizacija ima še tretji vidik : racionalizacijo sveta življenja (Haber- mas). Proces modernizacije se ne sproži tako, da nastanejo posamični subsi- stemi s specifičnimi funkcijami ; ravno tako pomembno je dejstvo, da je ena sfera »družbe« izpuščena iz »skupnosti« . Če prav vidim, Habermasov pojem sveta življenja nadomešča tisto predmetno območje, ki ga Parsons imenuje družbena skupnost in na katerega meri Tonniesovo »Razločevanjemed skup- nostjo in družbo. Že Tonnies (1982) je ugotovil, da se - kolikor bolj napreduje družbeni razvoj - toliko hitreje pojema ne le družbeno življenje kot takšno, temveč družbeno življenje skupnosti, poraja novo, iz potreb, interesov, želja in odločitev delujočih oseb izhajajoče vzajemno učinkovanje, se nato vse bolj krepi in polagoma prevlada« (str. 38) . Življenjski svet, osvobojen gospodarskih in oblastvenih preračunljivosti, postaja domena jezikovnega sporazumevanja . Habermas je razločeval tri funkcije tega sporazumevanja: kulturno reprodukcijo, socialno integracijo in socializacijo. Torej je odločilnega pomena, da so tudi te funkcije podvržene modernizaciji, ki jo Habermas razlaga kot proces racionalizacije . Glede na kulturno reprodukcijo se racionalizacija funkcij življenjskega sveta izteče v povečani refleksivnosti; nobena, še tako častitljiva tradicija naj poslej ne velja več na slepo, ne da bi jo preverjali. Z oziroma na socialno integracijo pomeni racionalizacija toliko kot generalizacija vrednot. (Izoblikovanje univerzalistič- nih norm) (prim .: Nelson, 1977, univerzalna bratovščina Ljudi), v zvezi s proce- si socializacije pa je racionalizacija dejavnik večje individualizacije . V refleksi- viziranju kulture, generaliziranju vrednot in norm in v zaostreni individuali- zaciji podružbljenjih subjektov obstaja potemtakem normativna vsebina mo- derne (prim .: Habermas, 1985, str. 400) . Ali imajo ti trije vidiki modernizacije skupno korenino, ali pa morebiti obstajajo nepovezani in sami zase? Skupni imenovalec imajo po moje v tem, kar bi lahko skupaj s Tonniesom imenovali izmikanje vezi skupne narave ali takole izrazili z Dahrendorfovo (1979) pojmovno dvojico »opcij« in »ligatur« : število opcij raste, vezi pa plahnijo . Na prehodu v moderno se pretrga kultur- na mreža, ki je v tradicionalnih družbah povezovala različne dejavnosti v celo- ti življenjskega toka ; medtem ko so tradicionalne družbe normativno integri- rane, v modernih družbah ni več primerljivega normativnega središča, ki bi lahko uveljavljalo zahtevo po usmerjanju razvoja tistih potencialov, ki so pri- čujoči v posameznih sferah dejavnosti . Za gospodarsko področje je Marx z be- sedami o »oplajanju vrednosti« kot »neizmernega gibanja« (Marx, 1968, str . 167) postavil impresivno formulacijo za elementarno stanje izluščenja (priva- tizacije) iz poprejšnjega življenjskega reda . S prehodom na funkcionalno diferenciacijo, v kateri vidi neoevolucioni- zem odločilno novost na poti moderno, se razpoči tisti življenjski spoj, ki ga je 95 Hegel imenoval »nravstvena totaliteta« in o katerem je Marx sodil, da ga je mogoče ponovno oživiti z odprao meščanske družbe ob ohranitvi civilizacij- skih pridobitev . Za ločitvijo neposrednega proizvajalca od proizvajalnih sred- stev se skriva ločitev osamosvojenega gospodarskega procesa od družbene skupnosti. Zato teorija, ki vidi v institucionalizaciji kapitalskega odnosa in v monetarizaciji delovne sile le razredno nasprotje, spregleduje pravi, v središ- ču modernizacije pričujoč proces, osvobajanje gospodarstva iz družbenih in i kulturnih vezi staroevropske družbe in s tem povezano preobrazbo gospodar- stva v »samoreglementirano področje« . Iz prepletanja obeh procesov : ločitve delavcev od proizvajalnih sredstev, torej nastanka razrednega nasprotja, in lo- čitve družbe od skupnosti se poraja že omenjena nejasnost glede ciljev soci- alističnega prevrata . Za Marxa je bila odprava razrednega ustroja in raztopi- tev sistemske samosvojosti funkcionalno izdiferenciranih in konkretiziranih področij interakcije engten sindrom« (Habermas, 1985, str. 412) . Pri progra- mih socialističnih strank je nejasno vsaj to, ali njihova uresničitev pomeni »le« odpravo delavčeve podrejenosti kapitalu in odpravo dohodkov, ki niso plod dela, ali pa meri odprava zasebne lastnine tudi na zastoj tiste diferenci- acije, ki pomeni jedro moderne družbe . Ali je sploh mogoče ustaviti izluščenje gospodarstva iz družbebene skup- nosti? In ali je odprava zasebne lastnine učinkovito sredstvo za ta cilj? Ali si je zanj sploh vredno prizadevati? Kaj je napak z difereciacijo? Če ob tem nadvse resno upoštevamo celovito preobrazbo družbenih temeljev na prehodu v mo- derno, si na ta vprašanja ne moremo pritrdilno odgovoriti . Sicer si je mogoče zamišljati družbene razmere - in v skladu s tem snovati strategije za reinte- gracijo ekonomije v »družbeno skupnost« - v katerih bo gospodarstvo blažje ločeno od družbene skupnosti in bo bolj nasledek svojega okolja . Toda strate- gije reintegracije, tudi parcialne reintegracije, vedno znova zadevajo ob pro- blem izgube pri opravljanju gospodarsko-specifičnih funkcij . Tudi sama vzročnost odprave zasebne lastnine je vse prej kot nekaj jasnega in nedvo- mnega. Ali bi bilo mogoče imeti gospodarski ustroj brez zasebne lastnine pro- izvajalnih sredstev za predhodnika tistega z zasebno lastnino - okoli tega vprašanja se že 150 let vrti politično nazorska debata - ob vse manjši prepri- čljivosti socialističnih argumentacij . Ta debata se je osredotočila na zagovar- janje - ali zavračanje -nasprotja med delom in kapitalom ; vendar pa se je og- nila tematizaciji ločitve gospodarstva in družbene skupnosti, ločitve, katere izhodišče je ravno tako zasebna lastnina proizvajalnih sredstev. Zamisli o ob- čedružbeni spremembi, zamisli, ki izhajajo iz odprave zasebne lastnine, pa predvidevajo, da obstaja center, ki družbo organizira . Kolikor bolj diferenci- ran in s tem kolikor bolj decentraliziran je družbeni ustroj, toliko manj ute- meljene so takšne predstave . Ločeno od vsakokratne intelektualne provenience te družbene teorije so si v različnih zametkih le-te vse od 18. stoletja vseskozi prizadevali s sorodni- mi pojmi izraiti bistvo tistega velikega družbenega preloma. Glede na izhodiš- če tega prevrata gre v negativnem pogledu za izluščenje gospodarstva iz druž- benih in normativnih vezi; Polanyi je za ta proces skoval izraz »disembedded- ness« . Glede na končni namen se konstitutivno znamenje procesov moderni- zacije pojavlja kot nekakšna 'samonanašanje brez pridržkov' : vsi ustroji in vsi procesi so samoelekcije iz okoliščin, ki so zmeraj pričujoče in ki bi se lahko tudi drugače zasukale (prim.: Luhmann, 1984) . Najsi se opredelimo za Lukac- sevo (1986) »čisto podružbljanje«ali za Freyerjeve (1961) »sekundarne siste- me«, ostaja temeljna misel zmeraj ista modernizacija obstaja v osvobajanju in osamosvajanju sfer delovanja. Toda tega procesa ne bi dobro razumeli, če bi 96 imeli za njegovo posledico porajanje stanja »breznormativne socialitete« . Razpočila se bo samo nravstvena totaliteta starega sveta, zasidrana v religioz- ni podobi sveta. Moderni človek se ne nahaja več »v okviru«, temveč je - če povemo z Durckheimovim izrazom - »desencadre« (padel iz okvirja) . Ta izraz, kakor poudarja Freyer, kajpak ne pomeni, da se človek ne nahaja v nikakrš- nem družbenem redu, (temveč celo v zelo zapletenem redu), vendar ta red ni okvirje, ki ga oklepa, temveč pentljasta mreža, ki ga zgolj sili k dejanjem« (Fre- yer, 1961, str. 97) . VI. Modernizacija torej pomeni : diferenciacija in smiselna usmerjenost te di- ferenciacije je emancipacija od tradicionalnih, podedovanih življenjskih re- dov. Od konservativne različice te temeljne ideje se kritična v načelu ločuje le po tem, da vzpostavlja razumno identiteto družb (ne da bi zmogla jasno prika- zati, v čem naj bi te obstajale), medtem ko ima konservativna teorija ravno takšne zahteve za »staroevropsko miselnost« . Za sociološko teorijo diferenci- acije obstaja modernost modernih družb natanko v tem, da sploh ne morejo izoblikovati takšne razumne identitete . Njihova načelna gonilna oblika izvze- ma izoblikovanje gledišča, s katerega bi bilo mogoče razsojati o racionalnosti ali iracionalnosti družbe . (prim .: Breuer, 1983, str. 601) . Bistvena posledica tega novega v industrijski revoluciji nastalega »decen- tralnega« in »samonanašujočega« modusa podružbljanja je v tem, da v posa- mezne »povratno-referenčno« izoblikovane podsisteme niso več vgrajena prekinjevala za doseganje njihovih območno-specifičnih ciljev . Obstajajo si- cer zunanji »constraints« (denimo pomanjkanje), zato pa ni omejevalnih pra- vil, specifičnih za subsisteme, ki bi izdiferenciran subsistem ovirala pri priza- devanju za njegov cilj. Kakor poudarja Luhmann, ne obstajajo denimo ni- kakršne specifične ovire, ki bi vzgojitelja odvračale od vzgajanja, nikakršne znanstvene zavore za proizvodnjo resnic in nikakršni gospodarski razlogi zo- per prizadevanje za dobiček . Od tod navsezadnje nenehno doživljanje pospe- ševanja (Kosellek, 1977), vse naglejše dinamike inovacij in revizije sestavov v družbi, v kateri je spreminjanje postalo »morale canonique« (Gumbrecht, 1978, str. 126) . Ta morala preobraževanja in »mentaliteta izboljševanja«je izredno neso- razmerno razporejena po družbenem sistemu . Kakor je videti, je njena dome- na tehnična baza družbe, tarča njenih napadov pa so konkretne navade in običaji, ki razpadajo in stopajo v ozadje . Rastoča industrijsko-kapitalistična družba razkraja vse pričujoče življenjske oblike, nenehno izumlja nove proiz- vode in proizvajalne postopke in golta še zadnje cone neokrnjene narave . Toda v razmerju do družbenih kategorij, ki jih je ustvarila sama industrijska revolucija, se vede konservativno . Te evolvirajo, vendar se izmikajo načrtova- nim spremembam . V modernih družbah je postalo vse nadvse kontingentno, hkrati pa toliko vkalupljeno v »sistemske« splete, zasedene z interesi, da - kakor je videti -»ničveč ne gre«. Kaj je mogoče še spremeniti: avtomobilski promet, razdelje- vanje dohodka ali vsaj čas zapiranja trgovin? Izkušanje trdnosti družbenih razmerij se zmedeno pleteta z zavestjo o kontingentnosti . Če upoštevamo, daje zasebno, normativnih ovir osvobojeno, denarno vo- deno konkurenčno gospodarstvo vir tehničnih inovacij in povečevanja mož- nosti izbire, priložnosti porabe itd ., tedaj - če hočemo ohraniti to opcijo stop- njevanih opcij - odprava le-tega ne sme biti opcija . Obstajajo torej sestavi, v 97 katere ne kaže drezati, če nočemo prizadeti prilagoditvene sposobnosti mo- dernih družb. Vsekakor je pri zadevnih teoretskih izhodiščih vselej sporno, za katere institucije pri tem vsakokrat gre . Tudi brez navajanja tistih struktur, ki se ravno zato ne smejo spreminjati, da se lahko porajajo nove spremembe, lahko poskusimo imenovati osrednji problem družb, ki se nenehno modernizirajo, tako da se osvobajajo tradicio- nalnih podedovanih vezi. V ta namen je funkcionalizem ponudil kategorijo in- tegracije . Integracija se nanaša na uglašenost in relacioniranje deloma subsi- stemov družbe, deloma vzajemnega delovanja individuumov . Poleg proble- mov v zvezi z integracijo sistemov in družbeno integracijo obstajajo veliki problemi tudi v zvezi z vplivi razvoja v družbenih subsistemih na naravno in kulturno okolje družbe . Ali decentrirana družba, ki razpada v funkcijske siste- me in ki je kot takšne ne ohranja več nobena skupna življenjska oblika, lahko v celoti nadzira delovanje novosti, ki se porajajo v posameznih subsistemih, na okolje družbenega sistema? Za kaj gre, si lahko ponazorimo tako, da nadaljujemo stopnjevanje funkci- je znanstvenega ali gospodarskega sistema . Naravoslovna znanost je dosegla tudi stopnjo razkrojevalne in rekombinativne zmogljivosti, pri kateri so po- stali tudi najelementarnejši temeljni kamni narave dostopni za manipulacijo . Jedrski tehniki se je posrečilo prodreti v atomsko jedro ; genetska tehnika se danes na podoben način polašča človekove dedne substance . Če je narava vse manj tisti sestav, s katerim mora družba računati, saj ima slednja na voljo teh- niko, pred katere posegom niso več varni navidez še tako trdni sestavi, tedaj vse to tako vpliva na samo družbo, da pri opisu njenega dramatičnega stanja ni mogoče pretiravati . Človeku ni treba kratko in malo pomisliti na ekstrem- ni primer samouničenja človeštva v atomski vojni (za katerega bi bilo odgo- vornost napak pripisovati znanstvenemu sistemu), da bi sprevidel, da novosti, proizvedene v delu družbe, vplivajo na sestav družbe kot celote . Podobno ve- lja za vplive ekonomskih proizvodnih procesov na naravo . V tem primeru ne gre za manipulacijo narave z znanstvenimi posegi, temveč je le-ta spričo izra- be resursov, uničevanja zemljišča, iztrebljanja vrst na eni strani ter onesnaže- vanja s škodljivimi snovmi na drugi kot celota ogrožena v svojem sestavu, ogrožena z nasledkom, da postaja katastrofalno povratno učinkovanje na družbo toliko verjetnejše, kolikor svobodneje poteka uničevanje narave . Bilo bi sicer poenostavljeno imeti gospodarstvo za edinega krivca za uničevanje okolja, toda s primerom vplivov gospodarskih procesov na naravno okolje je mogoče isti problem toliko osvetliti, daje moč ugotavljati, ali v sebi diferenci- rana družba poseduje možnosti, da vpliva na takšne procese, ki ogrožajo druž- beni sistem v celoti, in katere so te možnosti v konkretnih primerih . Po moje moramo ostro ločevati med problemom integracije, pojmova- nim kot medsebojno prilagojenost delnih sistemov družbe, in kompatibilnos- tjo družbenih razvojev s spremembami v njihovem naravnem okolju, spre- membami, ki so jih sami sprožili. Če navedem primer: povečanje opcij, ki ga omogoči ekspanzija izobraževalnega sistema (za vse večji del prebivalstva po- staja udeležba pri izobraževalnih procesih izbirna možnost), sicer lahko nega- tivno vpliva na gospodarstvo, vendar pa to ni neizbežno, če ni izobraževalni sistem predrag ali če norme, ki vladajo v njem, posegajo tudi v gospodarski si- stem itd. Tovrstnih integracijskih problemov ni mogoče zanikati, vendar pa so vselej obstajali in zaradi tega po moje ni razloga, da bi probleme tega tipa navajali kot utemeljitev za zaviranje izdiferenciranja in se tako opredelili za korekturo modusa podružbljanja, ki prežema moderno . Nikakor ne drži, da specificiranje funkcij in večanje zmogljivosti v podsferah le otežuje probleme 98 drugih podsfer; to »sosednje« funkcijske sisteme le razbremenjuje in jim olaj- šuje reševanje nalog . Kolikor bolje, denimo, deluje gospodarstvo, toliko več davčno izpeljivih resursov pošilja političnemu sistemu za reševanje njegovih nalog. Moderne družbe so v načelu sposobne spoprijeti se s problemi vzajem- nega razmerja med podsistemi . Zares hudi problemi se raje pojavljajo na področju ogrožanja naravnega in kulturnega okolja družbe . Problemov na tem področju ni mogoče kratko malo razložiti z diferenciacijo . Lahko ostanejo dolgo prikriti, že zgolj zaradi tega, ker variirajo skupaj s kapaciteto, ne družbe, temveč njenega okolja . Čas, ob katerem se pojavijo, je zato nadvse kontingenten. Ko pa se pojavijo, so do- cela zmožni ogroziti obstoj modusa podružbljanja, temelječega na normativni sprostitvi. Ker pa je korak od »samoniklega« do »čistega«podružbljanja izre- verzibilen, ne kaže drugega kakor iskati tiste modifikacije tega tipa podruž- bljanja, ki potekajo na njegovih tleh . Problemi, ki nastajajo iz povratnih učinkov spreminjanja naravnega (in kulturnega) okolja na samo družbo, vsiljujejo vsaj vprašanje, ali stopnja dife- renciacije modernih družb sploh dopušča, da se družba spreminja kot celota . Kakor poudarja Habermas, je praktična filozofija nekoč za obvladovanje kri- ze velikopotezno ponujala sredstvo revolucionarne prakse (1985, str . 415) . Toda ne le, da je to sredstvo iz razlogov, ki smo jih obravnavali v drugem po- glavju, izgubilo svojo verjetnost, ob tem se tudi ni oziralo na problem razmer- ja družbe do človekove notranje in zunanje narave . Mlajša sociološka literatura v zadnjem času pod različnimi gesli (»Nova družbena gibanja«, »Remoralizacija«, »Razdiferenciacija, »Refleksija«) obra- vnava možnost občedružbenega krmiljenja . Vsem tem teoretskim poskusom, razvitim pod temi gesli, je skupno negativno izhodišče spričo vse manjšega za- upanja v sposobnost političnega sistema, da usmerja občedružbeni razvoj . Z gledišča teoretske diferenciacije se tudi politični sistem kaže le kot podsistem družbe. Čeprav ima nalogo sprejemati občedružbeno zavezujoče odločitve, v sebi ne more idealno poosebljati celotne družbe . Iz relativne avtonomizacije podsistemov pa ne sledi zgolj dejstvo, da tudi politika gleda na družbo z gle- dišča svojega specifičnega podsistema, temveč tudi to, da so učinki državnega delovanja negotovi. Če je bila vsa socialdemokratsko-socialistično obarvana reformna debata v znamenju precenjevanja možnosti načrtovanja in v zname- nju podcenjevanja, kar zadeva težavnost obravnave socialne preobrazbe kot projekta, si je danes utrla pot nekakšna kvazi-»modernizacijsko-teoretična« streznitev . Ta pa hkrati spodbuja k iskanju takšnih možnosti usmerjanja, ki bodo upoštevale stopnjo diferenciacije modernih družb . Omejil se bom na ne- kaj pičlih ugotovitev v zvezi z omenjenimi gesli . Pogoj za učinkovitost Novih družbenih gibanj (primerjaj v zvezi s tem : Japp, 1986) je obstoj javnosti, v kateri si lahko družba, najsi je še tako razce- pljena, izoblikuje skupno razdeljeno problemsko definicijo . Le-ti po kanalih javne razprave vplivajo na ravnanje države . Njihovo učinkovitost opredeljuje več zadržkov: posrečiti se jim mora, da si utrejo pot v javno zavest ; ta javna za- vest mora biti tudi dejansko mesto intersubjektivnega sporazumevanja ; po- stavlja se vprašanje, ali država tudi zmore, kar naj bi hotela . Kar zadeva umi- ranje gozdov, se je novim družbenim gibanjem vsaj posrečilo kolektivno defi- nirati ta problem, toda ali lahko kaj podobnega pričakujemo tudi za področje genske tehnologije? Nemara najbolj znani primer prizadevanja, da bi z moraličnimi diskusija- mi (etičnimi komisijami itd .) obvladovali občedružbene nasledke razvoja v enem podsistemu, je gensko-tehnološko raziskovanje . Takšne diskusije sicer 99 pripravijo nekatere odgovorne raziskovalce do tega, da se odpovedo nadalj- njemu raziskovanju, vendar pa je nadvse dvomljivo, ali zmorejo vplivati na smer in ustaviti naglico znanstvenega izumljanja . Ko iščemo možnosti usmerjanja, se lahko ustavimo ob procesih razdife- renciranja. Če drži, da so nova torišča ogroženosti, izhajajoča iz uničevanja za- dnjih ostankov samostalnosti in lastne logike subjektivne in objektivne nara- ve, povezana s procesom diferenciacije modernih družb, je pametno iskati iz- hod v vse večjem prepletanju funkcijskih območij . Buss (1983) meni, da se že kaže strukturna preobrazba, ki bi jo bilo mogoče razložiti kot razdiferencira- nje. Pri tem se sklicuje na križanje trga in družbe v »komunikativni tržni jav nosti« . »Moderni tržni sistem je oznamovan s kontrastnim prepletanjem stra- teške in komunikativne tržne racionalitete, z vzporedno potekajočimi procesi izdiferenciranja in razdiferenciranja« (str. 155). Ta strukturna sprememba naj bi terjala preformuliranje sistemsko-teoretično teorijo evolucije in njenega je- dra, teorije diferenciacije, preformuliranje z uvedbo teorema razdiferencira- nja . Medtem ko se teorija diferenciacije osredotoča na »domala ad infinitum rastoče relativno osamosvajanje, samoracionalizacijo in funkcionalno speci- alizacijo družbenih subpodročij«, stopa s konceptom razdiferenciranja v os- predje »preklic strateške samoracionalitete notranjeekonomskih procesov« (str . 165). Kakor se pri diferenciaciji stekata dva procesa, specifikacija funkcij in avtonomizacija za svoje funkcije specializiranih podobmočij, tako je mogo- če tudi v kompleksu razdiferenciranja razločevati funkcijsko difuzijo in hete- ronomizacijo. Glede na gospodarstvo pomeni funkcijska difuzija prevzemanje drugih funkcij, denimo izobraževanja z gospodarstvom ; relativna heterono- mizacija zadeva odpiranje podsistema za sistemu tuje norme delovanja in kri- terije racionalitete . V prvem primeru si gospodarstvo prizadeva za druge in ne za gospodarske cilje, v drugem odloča v skladu z drugimi in ne gospodar- skimi kriteriji . Je takšno pričakovanje realistično? Dvomi v zvezi s tem so pri- peljali do tega, da se je zadnja diskusija o teoriji usmerjanja, diskusija, ki jo je sprožil problem, ali družbeni sistem sploh zmore zaznati svoje vplive na dru- ge sisteme in jih s samokrmiljenjem obvladati, izrekla za »refleksijo« kot za zadnji izhod, kije še ostal (prim . samo: Tuebner/Wilke, 1984, Luhmann, 1984) . S pojmom refleksija lahko v splošnem razumemo samoomejevanje druž- benega podobmočja pri prizadevanju za območno-specifične cilje. Takšno sa- moomejevanje ali obzirnost je lahko sicer racionalna za ogroženo okolje, vprašati pa se seveda kaže, v kakšnih okoliščinah je zastajanje, »odspeševa- nje« ali zaviranje denimo gospodarstva ali znanstvenega raziskovanja racio- nalno tudi za slednje samo . Samoomejevanje je v konfliktu s svojim lastnim interesom . Če svojega interesa ni mogoče obiti, bi morali nastopiti mehaniz- mi, ki bi ta lastni interes porabili za reduciranje negativnih vplivov na sistem- ska okolja. Ekološko-politična diskusija zato priporoča oblikovanje ekonom- skih motivov za preprečevanje uničevanje okolja . Ta cilj bi bilo mogoče dose- či s povečanjem cen za pravico do izrabe narave . Denar lahko sicer pogubno vpliva na odnose sveta življenja, vendar pa je »kot takšen za okolje neškod- ljiv«, je menil Bonus (1985) . Za varstvo naravnega okolja je nemara priporoč- ljivo prevesti politične nasvete kot ogibanje onesnaževanja okolja v jezik cen, stroškov in dobička . Učinkovitost tega prevoda izhaja iz tega, da goji gospo- darstvo skupaj s svojim denarjem poseben jezik in samo tega razume . Toda, ali velja isto tudi za moderne znanosti in za njihovo težnjo po vse hitrejšem razgrajevanju in vnovičnem spajanju pričujočega? Ali je znanstvena resnica ravno tako specialni jezik? 100 Osrednji problem današnje dobe se - tako je argumentiral spis - poraja iz »sproščanja« ; »ligatur« ni mogoče kratko in malo vzeti iz shrambe tradicije, temveč morajo biti same proizvedene (denimo v obliki novih družbenih gi- banj, z remoraliziranjem, razdiferenciranjem, refleksijo) . Ali mar niso potem možnosti za zlom tistih razvojnih smeri, ki so pripeljale v nove nevarne cone, na moč majhne? Najsi bo skepsa o tem še tako razširjena, na rezultate sociolo- ške teorije modernizacije se ne more sklicevati . Slednja v skladu s svojo ire- verzibilnostjo obravnava le sam »moderni« tip podružbljanja in ne konkretne ureditve izmenjave med družbo in njenim naravnim in kulturnim okoljem . Kolikšno ogrožanje okolja prenese konkretna družba, je odvisno od številnih dejavnikov, ki so tudi sicer tema socioloških raziskav : denimo od institucio- nalnih razmer, kulturnih dejavnikov in razdelitve moči med družbenimi sku- pinami . Ali torej obstaja postmoderna družbena razvojna stopnja? Odgovor na to vprašanje je odvisen od tega, kako je proces modernizacije razložen v tekmu- jočih teoretskih izhodiščih . Če moderna pomeni meščansko kapitalistično dobo, tedaj postmoderna družba ni zgolj teoretično mogoča, temveč tudi že obstaja, in zagotovo več kot polovica človeštva živi v družbenih ureditvah, ki veljajo za nemeščanske. Če pa težišče modernizacijskega dogajanja preide na osamosvajanje od podedovanih življenjskih redov, stopi v ospredje ekspan- zionizem vseh podsistemov kot osrednji posledični problem tega razvoja. V perspektivi teorije osvobajanja in diferenciranja postmoderni stadij v smislu nazadovanja tega procesa po temeljnih pogledih teorij ni mogoč. Vendar pa ima prihodnost teoretično in praktično nalogo brzdati »ekspanzionizem« spe- cifičnih modernih institucij, tako da slabosti tega procesa ne bi izničile njego- vih prednosti . Prevedel Štefan Vevar LITERATURA 1 . Althusser, L . (I968): Fiir Marx, Frankfurt . 2. Bonus, H . (I985) : Gesetz der Natur. Marktwirtschaft und Umweltschutz sind kein Widerspruch In : Die Zeit, Nr. 41,4 .I0.85 . 3 . Bowles, S ., Gordon, D . M ., Weifikopf, T . E . (1983) : Beyond the Waste Land A Democratic Alterna- tive to Economic Decline, New York . 4. Breuer, S. (1983): Sozialgeschichie des Naturrechts. Opladen . 5. BUg, E. (1983): Marki und Gesellschaft . Berlin . 6. Dahrendorf, R. (1979) : Lebenschancen. Frankfurt. 7 . Eisenstadt, S . N. (1979): Tradition, Wandel und Modernität. Frankfurt . 8. Elsenhans, H . (1979) : Grundlagen der Entwicklung der kapitalistischen Weltwirtschaft . In : Sen- ghaas, P. (Hrsg.) : Kapitalistische Weltokonarnie, Frankfurt. 9 . Flora, P. (I974) : Modernisierungsforschung: Zur empirischen Analyse der gesellschaftlichen En- twicklung, Opladen . 10 . Frank, A . G . (1968) : Kapitalismus und Unterentwicklung in Lateinamerika . Frankfurt . 11 . Frank, M . (1983) : Was ist Neostrukturalistnus? Frankfurt. 12 . Freyer, H. (196I): Theorie des gegernwärtigen Zeitalters. Stuttgart . 101 13. Gumbrecht, H. A. (1978) : Modem, Modernitdt, Moderne. In: Brunner, O., Conze, W ., Kosellek, R. (Hrsg.) : Geschichtliche Grundbegriffe. Band 4 . 14 . Habermas, J . (1951): Theorie des Komrzzunikativen Handelns. 2 Bände, Frankfurt.15 . Habermas, J. (1981a) : die Moderne - ein unvollendetes Projekt. In: ders . (Hrsg.) Kleine poli- tische Schriften . S . 444 ff. Frankfurt. 16. Habermas, J. (1985) : Der philosophische Diskurs der Moderne. ZwoIf Vorlesungen . Frankfurt. 17. Hegel, G . W. F. (1962) : Differenz des Fichteschen und Scheliingsc)zen Systems der Philosophie . Hamburg. 18 . Heilbroner, R L (1982): The Future of Capitalism In: Challenge, S. 32 ff. 19 . Japp, K P. (1986) : Neue soziale Bewegungen und die Kontinuitet derModerne . In diesem Band. 20 . Kosellek, R. (1977): Neuzeit'-ZurSemantik rnodernerBewegungsbegriffe . In : Ders, (Hrsg .): Stu- dien zum Beginn der modernen Welt . Stuttgart, S. 264 ff. 21 . Lipset, S. M. (1981) : What ever happened to the Proletariat? An Historic Mission Unfulfilled . In : Encounter, Vol . 56, S . 18 ff. 22. Lukacs, G . (1968) : Geschichte und Klassenbewu$tsein. Neuwied-Berlin . 23. Luhmann, N . (1984) : Soziale Systeme . GrundriB einer allgemeinen Theorie . Frankfurt. 24. Lutz, B . (1984) : Der kurze Traurn immerwährender Prosperität. Eine Neuinterpretation der indu- striellkapitalistischen Entwicklung im Europa des 20. Jahrhunderts. Frankfurt. 25 . Marx, K. (1953) : Grundrisse der Kritik der Politischen bkonomie (Rohentwurf) . Berlin (DDR). 26. Marx, K (1968) : Das Kapital. Kritik der Politischen Ökonomie . Marx-Engels Werke Band 23. Berlin (DDR) . 102