. Nove katakombe. V okoHci Rima se nahajajo podzemeljski rovi. Stari kristjani so v časih preganjanja nekatere teh rovov porabili za zavetišča, kjer so se zbirali, da so poslušali besedo božjo ter prisostvovali daritvi sv. maše in prejemali sv. zakramente, obenem so tukaj pokopavali svoje rajne. Katakombe so neprecenljive zgodovinske važnosti, ker spričujejo s svojimi slikami in napisi o mišljenju in življenju kristjanov prvih stoletij. Kakor se poroča iz Rima, so pred kratkim našli ob cesti »via Latina« (latinska cesta) nove katakombe. Vatikanskim starlnoslovcem je bilo že precej časa znano, da se nahajajo na navedenem mestu podzemeljski rovi. Niso pa hoteli o tem javnosti prej obvestiti, dokler se niso prepričali, da ne gre za navadno groblje, marreč za prave starokrščanske katakombe. Kraj, kjer so bile katakombe najdene, sicer ne spada pod Vatikansko državo, ki je neodvisna last rimskega papeža, toda po Iateranski pogodbi, sklenjeni med papežem in rimsko državo, preidejo nove katakombe v lastništvo Vatikana. Začela so se že vsa dela, ki so potrebna, da postanejo katakombe pristopne vernikom. Zaradi notranjosti, krajevnih razmer in okolice so ta dela prav težka. V Lurdu je nedavno nagloma ozdravel neki bolnik, ki so ga pripeljali z romarji iz Arrasa. Ko so ga skopali v vodi v lurški votlini, se je takoj čutil zdravega. Zdravnik je ugotovil, da je izginil tuberkulozni tvor na ledvicah, z njim pa so tudi prenehale neznosne bolečine, ki jih je bolnik do tega trenutka trpel. Ni to edini primer ozdravljenja, ki se je letos zgodil v Lurdu. Predsednik zdravniške komisije v Lurdu, dr. Vallet, je objavil poročilo o čodovitih ozdravljenjih, ki so se zgodila letos o priliki francoskega narodnega romanja. Po tem obvestilu so čudežno ozdraveli: Amere Debuisson, gospa Dock, Jean Roye in gospa Daladriere-Crespel, Leroy in Luiza Marin. Lažnim svobodomislecem ta čudežna ozdravljenja nikakor ne gredo v račun. Zato se trudijo, da bi jib. razložili zgolj naravno, predvsem kot plod sugestije (umišljanja). To svojo modrost je nedavno- razkladal na javnem zborovanju neki svobodomislec v francoskem mestu Lilleu. Proti njemu je na tem zborovanju nastopil neki katoliški duhovnik. Vzel je v zaščito sv. Bernardiko, ki ji je očital brezverni svobodomislec, da je bila živčno bolna in imela varljive privide. Duhovnik je dokazal, da je Bernardika iz zdrave družine, da je bila živčno povse zdrava ter ni trpela na halucinacijah. (samoprevarah). Do leta 1926 se je zgodilo v Lurdu 4445 čudežnih ozdravljenj, od teh se samo 285 primerov nanaša na živčne bolezni, vsi drugi pa na organske bolezni, ki se ne dado ozdraviti s sngestijo. Leta 1934 sta biia ozdravljena dva človeka, ki sploh nista imela vere. Ozdravljena sta tudi dva otroka, eden star osem let, drugi pa tri leta. Ne more tudi biti govora o naravnih silah, ki bi naj delovale v Lurdu. Če te tajne naravne sile delujejo v Lurdu, zakaj pa ne dehijejo drugod? MJslim, zato verujem. Pred štirimi leti se je spreobmil h katolicizmu znani nizozemski (holandski) pravoslovec in politik Henrik Peta: Marchant, bivši prosvetni minister in predsednik svobodomiselne demokratske zveze. Pot, ki ga je dovedla v okrilje katoliške eerkve, je opisal v knjigl ki ji je dal naskov >Premagani predsodki«. Marchant je eden izmed tistih spreobrnjencev, ki so našli pot do resnice ne naenkrat, ne po čustvu, marveč po dolgo trajnem razmišljanju. postavija zanimivo trditev: »Mislim, zato verujem«, in izjav Ija, da je njegova knjiga kakor sploh vs! spisi spreobrnjencev od sv. Avguštma dalje prav zz. prav samo priznanje prejšaje nepoiičenosti. »Vsi, ki se čudijo mojemv koraku, to storijo, ker ne poznajo katolicizma. Za mene pa, ki ga zdaj poanam, jc Čudno samo to: kako sem mogel tako dolgo s toliko drugimi ostati v neznanj,u.< Moral je kajpada premagati cel nasip predsodkov, dokler ni bil povse znotraiije tako svoboden, da se ni več brigal za mnenje ljudi, kateri vidijo v katoliški veri samc mešanico »neumnosti, zablod in častihlep ja«. Odločno protestira proti temu, da b. ga kdo smatral kot »žrtev, ki se je zapletla v zanke kakšnega lovca duš«. Sam se je poglobil v katoliško versko reaaiec »brez duhovniške pobude in vodstva, poskižil pa se je katoliške književnosti«. — Marchantova knjiga je zaradi svoje zanimive vsebine vzbudila pozornost v svetski javnosti ter je že prevedena na več, evropskih jezikov.