590
B. Baebler: Ladja mi po temnem morju plava.
poljubljajo devojkam žarna lica. A on kot črni rob se tukaj plazi, požira prah in pije znoj  in solze, poljublja kamen rezani in pesek.
A čuj, priplaval od nekod je tam
klavirja zvok kipeči in mameči!
Kako zvene te melodije jasne,
kako akordi trepetajo burni!
Privzdignil le za hip je motno glavo,
za hip le vzplavala v srce mu radost
in burna sreča in omama sladka.
Le hip — in spet v srce je legla žalost,
in v glavi se rodile bolne želje:
Da v krsti črni sanjal bi nevzdramno,
pod hladno grudo in v pokoju svetem,
pozabil trud in solze — in ne nosil
bi križev več ko enega na grobu . . .
Demeter.
Ladja mi po temnem morja plava . . .
adja mi po temnem morju plava, plava, plava v nedosežne dalje — a ob bregu jaz stojim in zrem ladjo, ki mi jo odnesel val je.
Vse te moje nekedanje nade,
ki sem hranil jih na dnu srca,
zapustile svoje so pristane,
kam so šle — ne vem, ne vem, Bog zna.
Zapustile svoje so pristane kam so šle — ne vem, ne vem, Bog zna . . . Ladja mi po temnem morju plava, plava ž njo sto mojih nad,  želja. . . .
B. Baebler.