100
„DOM IN SVETS' 1889, štev. 4.
»Pregled, povjesti zagrebške gimnazije« in »Pregled stare hrvatske literature«, in v časopisu »Kolo« je obelodanil in razložil imenitni »Vino-dolski zakon«.
Telo položili so mu dne 20. decembra pr. 1. v rakev med preporoditelje.
»Ne samo Hrvatska,« kakor je rekel v nagrobni besedi vseučiliščni profesor dr. Fr. Mar-kovič, »nego sva slavenska jezikoslovna znanost upisala je medju zlatnimi imeni i ime Antun Mažuranič!«                                    Lešnički.
Vadnica.
3. Svet. Nebrojno pisanih cvetek Na polju širocem duhti', Med cvetkami   bujnimi   v   travi Pa dete neskrbno sedi.  —
In trga si cvetko za  cvetko Sadeč si jih na srce, Zdaj  boža jih nežno in gladi, Zdaj meče jih zopet  od se. —
In svet — kot dete cvetlice, — Na srce si vsaja  ljudi, Zdaj boža jih nežno in   gladi, In zdaj  z obupom mori. —
Primera: svet — dete je prisiljena. Primerjati moremo sploh le predmete, kateri se ujemajo se svojstvi, pri katerih se nam prav zategadelj primerjanje samo usilja; a svet nam pomenja nekaj velikega, mogočnega, dete je mladostno, šibko. Dete trga cvetove brez namena; brez vsake misli je gladi in meče od sebe, s kratka: igra se ž njimi v otroški svoji preprostosti; svet ravna z ljudmi nekoliko drugače. Dete sedi sredi cvetov, potemtakem bi moral biti svet sredi ljudij, ali v tem primeru ravno ljudi v njihovi celoti imenujemo svet; dete cvetove meče od se — da bi svet metal ljudi od sebe, tega seveda niste mogli reči, zato pravite, da jih z obupom mori — kje je tukaj podobnost? — O nedostatkih, kateri sicer kaze Vašo pesem, samo nekaj primerov: Priloga »bujne« cvetke in »neskrbno« dete ne značita ničesar; po bujnih cvetkah bi morali o detetu povedati podobno svojstvo, ali ker tega ne morete, nasprotno svojstvo,  torej   »bujne   cvetke«
—   »nežno (šibko) dete«. — Saditi si cvetke na srce ni dobro rečeno; božati in gladiti je jedno.
—  Ne vemo, ali se nalašč niste držali vseskozi istega ritma, ali ste v 1., 6., 9. in 12. vrstici izpustili po jedno stopico nevedoma! — Pesem ni brez vsacega čustva in tudi verzifikacija je dosti spretna, samo krepkih rim pogrešamo: duhti, sedi; srce, se; ljudi, mori —¦ take rime sicer niso slabe, ako se ne ponavljajo prepogosto, vendar mislimo, da so krepke možke rime kakor »hrast, čast; vas, glas« lepše in boljše od tacih rim na naglašen samoglasnik.
4. Oltrap.
Na nočno gledal  sem  nebo, Opazoval je v mesečini, Padhi je zvezda na zemljo, Se izneverila množini.  —
To zvezda jasna ni bila, Bilo je vbogo srce moje, Ki je zgrešilo pota vsa Do nedosežne sreče svoje! —
Samo dve, tri vprašanja: Zakaj ste postavili pesmi naslov »Obup«? Zakaj pravite, da se je zvezda, ki je padla na zemljo, izneverila »množini« ? In naposled: Kako morete tej zvezdi primerjati »ubogo« svoje srce, ki je zgrešilo vsa pota do nedosežne (?) sreče svoje ? A tako, zdaj pač umejemo: hoteli ste povedati, da se je to srce dvigalo k sreči, da pa je palo z višine; hm, bodi — ali pa je pala zvezda tudi zategadelj? Recimo odkritosrčno: pesnik, kateremu resnično, ne umišljeno gorje razdvaja srce, nikdar in nikoli ne more zapeti take pesmi; prav zategadelj pa tudi vemo, da je Vaše srce še zdravo in veselo — daj Bog, da bi nikoli nobena bolest ne potrkala nanj! —
4*5. Cvetlici  in  ptiček.
Dve kitici od vseh desetih bodeta menda dovolj. Ptiček poje:
»Oh, ljudje so obdolžili Nezaslišanih  hudob In brezčutno položili Na zatožno so me klop.«
»Češ, to je prekanjen ptiček, K cvetkam kratko   več ne sme; Vrh drevesa je vršiček, Tam drži naj  ptiček se.«
Bridka resnica, ali dober svet! Mi samo še želimo, da bi se tako nikoli več ne oglasil ta ptiček v pesniškem logu slovenskem, ker smo živo prepričani, da bi ga ljudje znova in po vsej pravici položili na zatožno klop! Kaj hočete: vsakdo ne more biti slavec; kure in race so tudi potrebne ptice! —¦ »TrioleU je prav navadna erotična pesem brez vsacega pesniškega vzleta; dikcija okorna, rime pa naravnost grozovite. Ne moremo! —                                               F.
Cena: Za celo leto 2 gld.; za pol leta 1 gld. Uredništvo in upravništvo
je v Marijanišču.
Izdajatelj, lastnik in urednik dr. France Lampe.       Tiskala »Katoliška Tiskarna« v Ljubljani.