Izhaja vsako prvo in tretjo soboto v mesecu. 5tane na leto 6 K, na pol leta 3 K. Posamezni listi po
30 vin.
Naročnina naj se pošilja upravni-štvu. Rokopisi pa uredništvu, JEŽH' v Ljubljani. Inse-rati se računajo
po dogovoru.
List 3. - V Ljubljani, dne 9. januarja 1908. - Leto VII.
GOSPOD FRAN LEVEČ, MEROSODEC V LJUBLJANI, KJE STE?
Nekaj časa sem so mere, s katerimi se meri pravica pri ljubljanskem sodišču, v strahovitem neredu. Ali bi ne bila Vaša dolžnost, kot zapriseženega merosodca, da malo preiščete te mere ter jih primerjate z merami celjskega, mariborskega in ptujskega sodišča?! Gotovo bo to zelo hvaležen *posel za Vas, in zlasti sedaj, ko vari Kosler pivo samo za dragonce, tudi ne preveč na-
Tiskovna pomota.
Dne 28. t. m. se je vršil občni zbor »Društva za zgradbo učiteljskega konflikta".
Trnje.
Bil prej učitelj je, odvetniški je zdaj pisar; bil prej otrokom je, zdaj je odraslim v kvar!
Vsi osli nimajo dolgih ušes.
Ne zasleduj preteklosti ženske, dokler ti ugaja nje sedanjost!
poren.
VEČ PRIZADETIH.
Ženski jezik je nevarnejši nego otrovana puščica.
*
PRAVIČEN SODNIK.
ekega lepega jutra malo pred uradnimi urami, slonel je odvetniški koncipijent Janez Bakrovec pri odprtem oknu pritlične pisarne ter molel svojo zabreklo glavo v sveži zrak, da bi se tako razkadil iz nje preobili čez noč za-vžiti alkohol.
Naporno, zelo naporno delo ga je pričakovalo še ta dan. Imel je zagovarjati zelo navihano žensko, ki je bila tožena zaradi hudodelstva tatvine. Da pa uspešno dovrši svojo nalogo ter obtoženko iztrga pravici iz rok, treba mu je bilo še pred obravnavo pogovoriti se z najetimi razbremenilnimi pričami, jim dati potrebna navodila, o obremenilnih pričah pa poizvedeti kolikor največ mogoče kompromitujočega gradiva ter jih tako pri sodniku diskreditirati. Skratka: storiti vse, kar store navadno zagovorniki omejenega duha, ki se namesto na »svojega uma svitli meč" zanašajo le na — kovarstvo.
Janez Bakrovec je slonel jedva nekoliko trenutkov tako na oknu, ko je prišel mimo okna priprost kmet, pogledal ogorčen mačkastega koncipijenta, ga lopnil z vso silo preko čeljusti ter zakričal nad njim »svinja"! na to pa godrnjaje odkorakal svojo pot proti justični palači, kjer je imel opraviti.
Toda ni še storil deset korakov, ko ga zgrabijo debele pesti razkačenega koncipijenta ter koščene roke pisarja Križa, ki sta priletela iz pisarne za kmetom.
»Kaj ste? Od kod ste? Kako se pišete?" kričala sta oba obenem na preplašenega kmeta.
„1, kmet sem, kakor vidita in to še prav pošten kmet, posestnik s Petelinjega vrha, pišem se pa za Vrbana Smolarja, če vama je s tem kaj pomagano."
. „Ali imate na posestvu vknjiženega kaj dolga?" vpraševal je nadalje oklofutani koncipijent ter se zdajinzdaj potipal po ske-lečih čeljustih.
„Kaj še! Dolga moj dom ne pozna; še dvanajst prešičev vzredim vsako leto, a ne takih, kakoršni ste tu v mestu".
„Dobro, se bomo že še videli", zažugal mu je koncipijent in izpustila sta s pisarjem kmeta ter hitela nazaj v pisarno, kjer ju je že šef na pragu pričakoval.
„Kaj pa sta imela s kmetom?" razjezil se je šef. „Ali ne vesta, da so sedaj uradne ure, in da ni časa kar tebi nič meni nič zapuščati pisarno?"
„Nič se ne hudujte, gospod doktor! Mastno raco sva ujela, ki bo vrgla naši pisarni gotovo par stotakov!" miril je koncipijent razljučenega šefa ter mu na dolgo in široko pripovedoval o prejeti klofuti. Seveda ni povedal, da je vedril pri oknu „mačka", temveč se je izgovoril, da je le okno zapiral.
Ko je bil šef o vsej aferi natančno poučen, pomiril se je ter koncipijentu celo iz hvaležnosti za uspešni lov stisnil v roko desetico:
„Tu imate za angleški obliž, a sedaj bomo pa napravili tožbo", je dostavil ter si zadovoljno mencal roke.
„Sedaj bomo pa napravili tožbo", ponovil je koncipijent, spustil desetico v žep ter se potipal po zabreklih ustnicah.
„Sedaj bomo pa napravili tožbo", utaknil se je vmes tudi pisar Križ ter se popraskal po glavi.
In napravili so kakor pravljica od jare kače in steklega polža dolgo tožbo zoper Vrbana Smolarja, posestnika na Petelinjem vrhu, zaradi prestopka žaljenja časti ter telesne poškodbe.
Poteklo je kakih štirinajst dnij od tega dogodka.
Vrban Smolar je že davno pozabil na to, ko mu je nekega dne prinesel sel od c. kr. okrajnega sodišča pozivnico, s katero se poživlja na dan 24. t. m. k c. kr. okrajnem sodišču v sobo štev. 28, kjer se bo zaslišal zaradi prestopka žaljenja časti ter lahke telesne poškodbe.
Smolar je debelo gledal to pozivnico; toda tu mu ni bilo pomišljati, kar iti bo treba, kajti na pozivnici je bil droban do-stavek, da se bo s silo tiral na sodišče, ko bi se prostovoljno ne zglasil napominanega dne.
In določenega dne se je Vrban Smolar nič hudega sluteč podal v mesto na c. kr okrajno sodišče v sobo štev. 28.
■X-	iS
-V.
Obtožnico, ki jo je sodnik prečital Smolarju je ta poslušal, kakor da bi se ne tikala njega. Tudi, ko ga je koncipijent črnil in slikal sodniku, kakor samega peklenščka, ki zasluži najmanje vislice za svoje hudodelstvo, Smolar ni trenil niti z očesom. Kakor kip je stal v razpravni dvorani in še le, ko ga je sodnik vprašal, če priznava dejanje in če ima k obtožbi kaj pripomniti, kar bi utegnilo olajšati kazen, predramil se je Smolar kakor iz sna ter začel debelo gledati okoli sebe:
„Kaj pa se je zgodilo, gospod sodnik? Ali ste mene vprašali?"
„Vas, seveda, vas; koga pa druzega in vprašam vas še enkrat, če priznavate dejanje in če imate kaj pripomniti, kar bi utegnilo zmanjšati kazen?"
„Kaj sem pa naredil?" začudil se je Vrban Smolar.
„Tega gospoda ste dne 2. t. m. brez povoda udarili po po obrazu, ko je gledal skozi okno in „svinja" ste zakričali nad njim, kar je s pričo dokazano."
„Aha, gospod sodnik, zdaj se pa že spomnim; toda jaz po pravici povem, da nisem vedel, da je bilo tisto, kar je molelo skozi okno — obraz".
Sodnik je na to dolgo nepremično zrl naravnost v obraz tožitelju koncipijentu, nato je vstal, pokril čepico ter pričel:
„V imenu Njega Veličanstva i. t. d. se toženec Vrban Smolar posestnik na Petelinjem vrhu prestopka telesne poškodbe, kakor tudi žaljenja časti popolnoma oprosti. Razlogi: Kakor sem se sam prepričal je obraz gospoda tožitelja s stvarjo, ki je ne morem tu imenovati prav lahko, zlasti v naglici zamenjati, kar se je tudi obtožencu pripetilo, ki je šel naglo mimo okna. Da pa je bil obtoženec ogorčen vsled te zamenjave, razumljivo je samo ob sebi, istotako je razumljivo, da je v tej ogorčenosti oplazil dotično
stvar ter obenem izustil besedo »svinja", ki pa v tem slučaju ni razžaljiva."
Splošen krohot je zašumel po razpravni dvorani.
Vrban Smolar se je sodniku z globokim poklonoin zahvalil za pravično razsodbo, koncipijent tožitelj pa je razočaran capljal domov. Da ga šef ni posebno prijazno pozdravil, je gotovo, kajti »mastna raca" je odšla na Petelinji vrh in koncem meseca si je še šef ono desetico, ki jo je usodnega dne podaril koncipijentu za angleški obliž, odtegnil od mesečne mezde.
Zadovoljstvo pijančka.
„Glej, stara, midva lahko Boga hvaliva, da nama gre vse po sreči; sosedu Sršenu je pogorela bajta, Lužarju je vse polje toča pobila, Vražarju je pa zdravnik pijačo prepovedal."
ZVONIMIR MASLE:
OB ŽGOČI SUŠI . . .
Ob žgoči suši svet obdan s soparjem, navidezno v življenju strt umira, do vihre-črne v dalj pogled upira pod svetlim solncem, silnim gospodarjem.
Med jeznim hruščem, bliskovim udarjem, v temini piše, groze in nemiia zatiran svet poživljen se ozira, mu doba lepših dni dospe z viharjem . . . .
Zatiran rod na videz le podleže,
teptan, brez šol in vprežen v robstva teže
v viharje ljute stavi svoje nade....
V jezove silne zbira sile mlade, da čil svobodi došli v roko seže in se obrani nove strahovlade .. .!
DR. ZANE Z IBLANE.
Zdej pa mama hudiča! Čist prou se nam gudi, za kua sma se pa zmeri špeteral med saba in štenkai kokr de b na mel druzga uprauka. Edn drug-mo sma gledal na prste, kua ta al pa un dela; nemšku-tari sa se pa ublizval ta cajtin rini naprej kokr krti. Ja čist prou se nam gudi! Buh je douh cajta skus prste gledu naš špeter. Upuminu nas je in štrafvou iz putresam, suša in drugem šibam božjem, nazadne mu je blu pa le use prenaumn in s je mislu: če vas božja štima na ukruti in šiba božja na zbrihta in na ta prava pot prpele, vas u pa —
—--— in ubrnu nam je
hrbet, kumanda čez nas Krance je pa izroču ta Črnmu. No, in zdej mama hudiča!
Kuku nam ta Črn zdej na ush plateh škoda dela, je škoda, de b guvoru, sej usak sam dobr vid. Putresa nam scer na more skumenderat, kokr nam ga je Buh; zatu je pa puslou nad nas tacga, ke zna putres delat; in tu je za en tal še hujš. Ta nas u rukumavhu, kulkr se u dal, pusebn ke se na nč druzga na za-stop, kokr na putres, in mi uma piskal, de nas u fula bulela, če na uma še bi skp držal, špeter pa zmečkal in se najn usedi.
Jest sm že zdavni vedu, de u pršou enkat nad nas en pulom, in sm tud tu zmeri pridgvu; sam puslušat in ubugat me ni tou nubedn, ampak s je mislu usak: „kua pa ve Žane! Žane nej se iz sojem čikem obgeba, nas nej pa pesti pr gmah! Tu sa tulk cajta trubil in mene nazaj pustaulal, de sm nazadne res utihnu in lepu putrpežliu čaku, kdaj de u pršlu na moje besede. In zdej pa mama hudiča! Men se sam tu še dobr zdi, de jest nism nč tega uržah. Če b mene pušlušal, b blu use drgač.
No, pa scagat nam glih še ni treba. Ena lastuka še na nardi pumlad in en putresfabrikat še tud na u ush Sluvencu iz zemle dol stresu. Sam pubulšat se morma in skp držat, čez nemškutarje pa nardet kontumac. Scer ne tku, de b gofl na mogl udperat, ampak tku, de uja lohka udperal gofle, sam vajne de na uja mel kej uteknt.
Tu u ta nar bulš in če uma tku naredi se nam tud samga ta Črnga ni treba bat! Zatu pa vošm usm Slovencem ne sam en veseu nou let, ampak še pusebi en tak let, de nas u u nem srečala ta prava pamet.
Cesarski svetnik je prebival na svojem posestvu na Dolenjskem.
Nekega dne ukaže svojemu hlapcu, naj ga pelje v mesto, ker ima nujne opravke.
„Danes pa ne morem! Imam tudi jaz nujne opravke doma".
„Ako ti ukažem, pa moraš storiti in prav nič ugovarjati".
„Dobro," odvrnil je hlapec ravnodušno, „saj meni je nazadnje vseeno, ali vozim vas ali pa gnoj; a mislim, da je bolj potrebno gnoj voziti na njivo, kakor pa vas v mesto".
Trnje.
Čim manjše človeče temboljši jokey,
če konj ni za ježo, pa jezdi ljudi!"
Lakoničen odgovor.
Dijak je brzojavil domov, ko ni prvega v mesecu prejel od doma denarja: „Kje je ostal denar?" — Odgovorilo se mu je takoj brzojavno: „Denar je ostal doma".
Buh žiu sluvensk duh, nemškutari sa tku ud muh!
(D^G)
Z DEŽELE.
Ne grajaj dneva pred večerom.
Ne grajaj dneva pred večerom.
Tu čitam v „Slovenski pisarni" kolobocijo „Po dvajsetih letih", ki nima ne repa ne glave; zlasti repa nima in ne morem si misliti drugo, kakor, da misli „pisatelj" priobčiti tudi še kolobocijo „Pred dvajsetimi leti" in ta utegne biti zanimivejša.
Računanje v odstotkih.
Jajteles: Ti si mi prodal zadnjič, ko sem imel hud nahod 186 jajc in si trdil, da jih je od sto najmanj 90 nepokvarjenih, v resnici pa jih je bilo 72 pokvarjenih. Ti si slepar!"
Fa j teles: „Kakšen slepar? Rekel sem ti, da jih je od sto 90 nepokvarjenih, za onih 86, kar jih je bilo čez sto ti pa nisem rekel, da so dobri: ker jih je pa bilo od vseh 186 samo 72 pokvarjenih, si dobil še celo 25 dobrih jajc več, kakor sem trdil. Napravil si'toraj celo dobro kupčijo!"
MOJ POLDE!
Nič straha ! Ne bom Vam po vzgledu Zofke Jelovšek-Kve-drove opisoval svojih otrok, katerih me Bog vsaj še pred zakonom varuj. Tudi ni Polde moj oče in ne moj brat, še manj pa moj prijatelj. Dosedaj poznam še samo tri žive stvari tega imena. Eden je moj kolega, ki si je po meni vzel vzorec, da je ravno tak dolgin kot jaz in ga zato ne morem videti živega ; drugi je oštir v naši vasi in župan v naši občini, zaradi njega sem moral jesti en teden ričet in sva zato stara »prijatelja". Da ga bo pa vsakdo poznal, povem, da je po rojstvu Čuber, po krstu pa Leopold ali kakor smo ga splošno klicali, dokler je po šolskih klopeh trgal svoje vedno raztrgane hlače, Poldac. Toraj Polde ali Poldac Čuber! Tretji Polde in o tem Vam hočem kaj več povedati je pa moj — pes.
Predno preidem popolnoma k svojemu psu, pripomnim le še, da so moj pes Polde, Poldac Čuber in tisti teden ričeta v jako tesni, zvezi. Moj ričet izvira od Poldaca in moj pes Polde od ričeta ali krajše rečeno: moj Polde prihaja od Poldaca.
Bilo je pred enim letom. Takrat so bile razpisane v naši občini volitve. To je kaj vsakdanjega. Vsakdanje pa ni, da je bil pri teh volitvah izvoljen za župana — Poldac. Seveda ni volilo takrat ljudstvo, pač pa Kržičnikovi golaši in vino iz različnih kleti. Na uho Vam povem, da sem mislil takrat, da bom župan jaz, ker vem, da imam za župana v takih občinah kot je naša vsaj toliko zmožnosti kot Poldac Čuber. Svoje posestvo pustim upravljati svoji sestri, ker ga sam ne znam, dočim ga Poldetu opravlja mati. Poleg tega pa tudi nimava časa za tako delo, ker sva še obadva samca in si morava tudi že enkrat zbrati družice
za najina pota skozi življenje. Hm, lahko reči, da se ženiva, ampak oženiti se pa ni tako lahko niti pri meni niti pri Poldetu. Jaz sem cel longin in imam tudi sicer več napak, katere ženske tako hitro zapazijo; Poldac je pa sicer prav čeden fant, samo nos ima orlovski, čelo nazaj pomaknjeno, usta skoro do ušes, pri hoji se drži postrani, kot bi nesel vrečo žita v mlin in glavno da nima nič — brk. Kratko povedano: jaz sem do sedaj samec. Poldac pa tudi. Ponašam se lahko samo s tem, da se jaz niti ženit nisem šel, Poldac je pa dobil košarico pri Nini, vendar ima pa Poldac upanje, da se ga usmili tista kuhinjska dekla iz
ljubljanskega hotela----no, kako se že pravi: pri „kne-
delju" ali pri „štrudeljnu" ali tako nekakšno. To vem, da je ena močnata jed. Jaz sem pa tam oni teden obljubil večno devištvo, in pri tem ostanem. Toraj ženske meni mir!
Toraj dovolj! Jaz nisem bil župan in to me je jezilo, da se mi je prevračal žolč. Zato sem zabavljal na vse mogoče načine čez Poldaca. Tudi Polde je bil jezen na mene. Po svet, kako bi mi bolj nagajala, je šel k občinskemu tajniku in res sta jo iztuhtala. Lepo nedeljo in nedelja je vsaka lepa, je bilo pred cerkvijo oklicano, da se v naši občini upelje pasji davek.
Načrt je bil jako dober. Jaz sem imel več psov in tako sem bil v prvi vrsti oškodovan jaz, oškodovan je bil pa tudi Poldac, zakaj tudi on je imel psa. No, pa on si je pomagal, jaz si pa nisem mogel. Bilo je ravno tisti čas, ko je bilo treba plačati davke, ko pride k meni občinski sluga in mi pomoli tri pasje znamke pod nos, zahtevajoč zanje 6 K. Tekel sem k sestri, da bi mi dala 6 K za znamke. Naletel sem slabo, zapodila me je, češ da mi je ravno pred dvema mesecema dala 10 K. Toraj naj plačam s temi 10 K pasji davek! Oh, kje so že bile te kronice! Občinskemu slugi sem rekel, da ne plačam pasjega davka. „Naj le pride konjederec po pse, saj bo moral Poldetovega tudi vzeti".
„0 ne, gospod! Polde je že plačal!
„Kako, saj je ravnotako vedno suh kot jaz!"
„Da! Ampak sem mu jaz posodil dve kroni!"
Drugi dan je prišel konjederec po moje pse. Zvečer sem čul — spomin, vedel sem, da je to spomin mojih psov, ki so se preselili v boljši svet, kjer ni pasjega davka.
Vse to me je seveda jezilo in še bolj na debelo sem zabavljal čez Poldaca. Poldac je hotel meni jezik zavezati, kar se
mu pa seveda ni posrečilo, ker en vozel mojemu jeziku prav nič ne škoduje, ker je toliko dolg, da je še za par vozlov dovolj prostora: ovadil me je, da sem rekel, da občinski sluga prodaja Poldetove fotografije. Pri razpravi mi je sodnik g. dr. Vrana povedal, da se to ne sme reči in mi za nagrado prisodil en teden ričeta. Nič ni pomagalo, da sem trdil, da je pasja glava na znamki res popolnoma podobna Čuberjevetnu obrazu. Odsedeti sem moral tisti teden, Poldacu sem pa prisegel pri „kibli" večno maščevanje.
Komaj sem prišel iz luknje, sem že imel mladega psička, katerega sem krstil s — Polde. Seveda sem moral plačati tudi pasji davek. Sedaj grem pa vsak dan najmanj petkrat mimo Ču-berjeve gostilne in kličem: „Ta, Polde, ta, ta!" Ako me kdo upraša, kaj kličem, seveda rečem, da mojega psa, mislim si pa — Poldaca.
To je prvo in zadnje poglavlje iz življenja mojega Poldeta.
ZVONIMIR MASLE:
DELO.
Ko vname roso žar lesketajoči, bučele čile odpode iz panja, v sladkobnem delu njih življenje sanja, neznan nagon jim v cvetke radost toči.
Čez noč poživljene so v mladi moči — in v mladem jutru zopet se priklanja jim jezero cvetov ... in le letanja in le nošenja je do trde noči.
O srečen ta, ki dela se zaveda — počitek nočni ga v močeh pomlaja, in on vesel in čil na delo vstaja!
Gorje mu, komur delo le preseda — ker črno vojno vodi nadenj beda, nesreče grob odpira mu do kraja .. .!
BREZ NASLOVA, i.
Našel sem starega prijatelja iz mladostnih let v gostilni. Mnogo let se že nisva videla in vesela sva bila drug druzega.
Beseda je dala besedo in liter je dal liter in tako sva posedela precej pozno v noč med prijetnim kramljanjem v gostilni.
Kar se odpro vrata in v sobo prisopiha ženska ter začne kričati na mojega prijatelja. Vseh imen, kar se jih more in ne more dati človeku — seveda ne iz pratike •— deležen je bil moj prijatelj in konec temu duhovitemu govoru je bil, da ga je ženska pograbila ter pahnila skozi vrata na prosto.
Po tem dogodku vstal sem tudi jaz, plačal račun ter odšel domov.
Naslednji dan sem zopet srečal prijatelja. Pristopil je k menj, stisnil mi roko ter se začel opraščati zaradi večernega dogodka:
»Oprosti, da ti nisem sinoči predstavil svoje žene!"
„Ni bilo treba! Uganil sem sam, da ženska, ki meče mož-kega iz gostilne, ne more biti druzega nego zakonska »nežnejša" polovica!"
„Beži, beži! saj ni tako hudo, kakor si predstavljaš! Sinoči, ko si bil ti zraven, imela je pogum, ker me pozna, da se izogibam javnim škandalom in raje potrpim. Doma pa je kakor ovca in si ne upa niti besedice črhniti."
»Tako, tako!" in podala sva si kot dobra prijatelja roki ter se razšla.
Nekoč sem hotel obiskati nekega izmed svojih prijateljev, ko sem slučajno prišel v dotični kraj, na domu.
Bila sva si nekdaj prav dobra prijatelja in uverjen sem bil, da se me bo razveselil, ko me bo zagledal, zato sem se namenil žrtvovati mu kake pol urice, dasi sicer ni bila moja navada v tujem kraju tratiti časa z obiski.
Poizvedel sem prav lahko za njegovo gnezdo; a ko pridem do vrat njegovega stanovanja začul sem ženski krik in pokanje.
Ne da bi pomišljal dolgo, potrkal sem na vrata ter jih obenem odprl in čuden prizor sem vzrl prej seboj: Moj prijatelj je klečal sredi sobe ter si z obema rokama zakrival lica, nežnejša njegova zakonska polovica pa ga je držala z levico za lase, desnico pa je imela visoko dvignjeno nad njegovo glavo.
Ko sta me zazrla, skočila sta hipoma narazen in prijatelj je prihitel k meni ter me ves radosten objel: „Dobro došel! Res prav dobro došel, prijatelj! Prosim, kar z menoj se potrudi!" in odvedel me je v drugo sobo.
Ko sva bila sama v sobi ter sedla na divan, začel je prijatelj: „V neprijetnem položaju si me našel, toda ne misli, da je vse tako, kakor bi mislil. Tu doma, ko nihče ne vidi, že pustim ženi malo veselja in potrpim, toda, ko bi se drznila v kaki družbi vesti nedostojno, zdrobil bi ji vse kosti. Veš, žena moja je zelo pohlevna, le včasih jo tako prime in kako veselje ji moram tudi pustiti.
To je bil isti moj prijatelj, kojega je žena pahnila iz gostilne.
Točen odgovor.
Potovale c (v železniškem kupeju sopotovalcu): »Prosim, kdaj pa se pripeljemo v Lesce?"
Sopotovalec: „To vam pa ne morem povedati. Pa saj je v Lescah na kolodvoru ura, bomo pa pogledali nanjo, ko pridemo tja."
ZVONIMIR MASLE:
GAZELE, i.
Ob sinjem morju na obali sta šetali se bitji zali. Ko srečali sta se tam prvikrat, pogled sta v tla povesili; ko "srečali sta se tam drugikrat, v oči sta si pogledali, ko srečali sta se tam tretjikrat, ljubezen sta zagledali.
II.
Oj, le te ženske! Rade bi podjetne z možkimi menjale službe prijetne, rade prevstvarile svet bi drugače, zase pa vkazale možke — krojače: al, če krojači jim prav bi služili, in jim vse čipke in gumbe našili, lahko prevstvarijo svet si drugače, lahko oblečejo potlej si hlače...!
III.
Po brezmejno ljubih teh stezicah v sanjah nočnih tavam sam, in, kaj sledni dan po teh cveticah roko stegam ■— sam ne znam: saj so cvetke te navadne cvetke, zapuščene od deklet, in stezice take niso redke, mnogo lepših ima svet! Al — tu stopnje se glase dekleta, vzdramljenega že iz tmin: in zato ta tla so meni sveta, in te cvetke drag spomin .. .!
Potresa se nam ni treba bati.
Štefan: „Ali si slišal, kakšen hud potres so imeli na Laškem? Bog ve, če se bo tudi pri nas ponovil?"
Primož: „Nič se ne boj! Včeraj sem slišal, ko sem bil v mestu, da so se tistemu profesorju, ki dela potrese, polomile vse mašine tako, da smo lahko brez skrbi."
Založba in tisk Dragotina h..barja v Ljubljani. — Ureja Srečko Magolič.