socialno delo
letnik 39 - avgust-oktober 2000 - št. 4-5
visoka šola za socialno delo
ljubljana
Uredniški svet
Vika Beve
Franc Brine
Gabi Čačinovič Vogrinčič
Bojan Dekleva
Vito Flaker
Andreja Kavar Vidmar
Zinka Koiarič
Aniea Kos
socialno delo
Izdaja Visoka šola za socialno delo Univerze v Ljubljani
Vse pravice pridržane
Glavni In odgovorni urednik
Bogdan Lešnik
Uredniki
Darja Zaviršek (knjižne recenzije)
Srečo Dragos (raziskave)
Jo Campling (mednarodni stiki)
Naslov uredništva
Topniška 33,1000 Ljubljana
tel. (061) 13-77-615, faks 13-77-122
e^Došta soeialno.delo@uni-lj.si
www.vssd.uni-lj.si/sd
Uredniški svet (nad.)
Blaž Mesec
Mara Ovsenik
Jože Ramovš
Pavla Rapoša Tajnšek
Tanja Rener
Bernard Stritih
Marta Vodeb Bonač
Marjan Vončina
Časopis Socialno delo objavlja teoretske članke, poročila o raziskavah s področja socialnega
dela, Interdisciplinarne študije in prispevke z drugih znanstvenih in strokovnih področij, kritike in
konnentarje, poročila o strokovnih srečanjih in dogodkih, pisma, knjižne recenzije in druge prispevke,
relevantne za teorijo in prakso socialnega dela. Časopis izhaja v šestih številkah na leto.
Znanstveni prispevki so recenzirani (anoninnno).
Rokopisi: teoretski članki, raziskovalna poročila in druge poglobljene študije so lahko dolgi do ene
avtorske pole (30.000 znakov); daljši so lahko le izjennonria in s privoljenjem uredništva. Druga besedila
imajo lahko do pol avtorske pole. Kako naj bo urejeno besedilo za objavo, piše na zadnji strani
časopisa. Rokopisi so lahko vrnjeni avtorju ali avtorici v dopolnitev ali popravek z uredniškimi in/ali
recenzentskimi pripombami.
Avtorske pravice za prispevke, poslane uredništvu, pripadajo časopisu Socialno delo. Uredništvo
si pridržuje pravico preurediti ali spremeniti dele v objavo sprejetega besedila, če tako zahtevata
jasnost in razumljivost, ne da bi prej obvestilo avtorja ali avtorico.
Knjige za knjižne recenzije v Soc/a/nem c/e/u je treba pošiljati na naslov: Dana Zaviršek, VŠSD,
Topniška 33, 61000 Ljubljana, s pripisom: Za recenzijo v Socialnem delu.
Oglasi: za podrobne informacije pokličite ali pišite na uredništvo. Oglas, ki naj bo objavljen v naslednji
številki, je treba poslati uredništvu vsaj mesec dni pred napovedanim izidom številke. Če je oglas že
oblikovan, ga oddajte (nezloženega) na formatu A4.
Naročnik na Socialno delo postanete, če se s pismom uredništvu naročite nanj. Na enak način
sporočite morebitno spremembo naslova in druge spremembe. Študentje imajo popust, zato priložite
dokazilo.
Avtorica fotografije na naslovnici: Meta Krese (1999).
Povzetki člankov so vključeni v naslednje podatkovne baze (ki vključujejo tematsko indeksiranje,
klasifikacijske kode in popolne bibliografske navedbe): Sociological Abstracts, Linguistics & Lan-
guage Behavior Abstracts, Social Planning/Policy & Development Abstracts, Mental Health
Abstracts, Studies on Women Abstracts.
Časopis finančno podpira Ministrstvo za znanost in tehnologijo.
Tisk: Collegium graphicum, Ljubljana
SKRB ZA STARE LJUDI
Srečo Dragoš
STARANJE V LUČI SOCIALNEGA KAPITALA
(NA SLOVENSKEM)
Da bi videli, zakaj so družbeni izzivi v zvezi
s staranjem in starostjo pomembno odvisni
tudi od socialnega kapitala, najprej poglej-
mo, kaj opredeljujemo kot socialni kapital.
Že sama sintagma nas usmerja k analogiji z
običajnim kapitalom, ki ga merimo v de-
narju in s katerim imamo opravka v gospo-
darstvu; od njega je odvisno bogastvo posa-
meznika, družine, večjih skupin prebival-
stva in celotne družbe. Čeprav so analogije
zavajajoče, če jih razumemo preveč dosle-
dno, je vseeno smiselno opozoriti na neka-
tere podobnosti med socialnim in ekonom-
skim kapitalom.
Pri obeh gre za kapital v dobesednem
smislu nečesa tako pomembnega (lat. capi-
talis = glaven), da je od količine, rasti ali
upada te vrednosti odvisna usoda celotnih
skupnosti. Tudi podlaga za obstoj obeh
kapitalov je enaka: v osnovi gre za družbeni
odnos, ki vsebuje splošne pogoje raznovrst-
nih interakcij, kar pomeni, da se z normami,
vrednotami, regulacijo odgovornosti in
načini medsebojnih vezi med akterji ustvar-
jajo predpostavke za to, da so interakcije
sploh mogoče. Torej brez analize pogojev
oz. okoliščin, v katerih interakcije potekajo,
teh interakcij sploh ne moremo razumeti
in seveda tudi ne predvideti njihovih
učinkov. Zato se v zvezi s funkcioniranjem
materialnega kapitala ekonomska znanost
osredotoča na odnose med ljudmi pri pro-
dukciji dobrin, na procese njihove delitve,
menjave in potrošnje. In podobno razmerju
med materialnim kapitalom in ekonomsko
vedo je tudi razmerje med socialnim kapi-
talom in npr. politologijo, sociologijo, so-
cialnim delom. Gre za vede, ki se usmerjajo
na evidentiranje, produciranje, uporabo in
učinkovanje socialnega kapitala na različ-
nih nivojih (na makro nivo sta pozorni zlasti
prvi dve vedi, tretja pa na mikro razmere).
Zaradi različnih prijemov, metod in tehnik
je seveda različna tudi terminologija, kar pa
ne pomeni, da lahko zaradi osredotočenosti
na posamezna drevesa še naprej zanemar-
jamo gozd, ki je vsem skupen. Socialni
kapital je eden od novejših konceptov, ki
opozarja, da se »predmeti« proučevanja
posameznih ved ne končajo tam, kjer so
tradicionalno (t. j., zlasti institucionalno)
zakoličene meje znanstvenih področij.
Politologija npr. spoznava, da politične
razmere v konkretni družbi nikakor niso
odvisne samo od tipa političnega sistema,
zakonodaje, parlamenta ali števila in inte-
resov političnih strank; politično funkcio-
niranje celotne družbe je odločilno odvisno
tudi od takih trendov, kot je npr. delež
članstva v kegljaških klubih in podobnih
razvedrilnih združenjih. Ni naključje, da
najpomembnejša politološka diskusija, kije
dobila svetovne dimenzije in traja že pet let,
poteka ravno v zvezi s tem vprašanjem.
Sprožil jo je Robert Putnam (1995) z razi-
skavami, ki potrjujejo konstantno upadanje
članstva v večjih ameriških združenjih — pri
tem se je osredotočil izrecno na nepolitične
in izključno razvedrilno usmerjene prosto-
voljne asociacije — upad članstva v njih pa
ima za pomemben indikator upadanja
socialnega kapitala. Ker so brez socialnega
kapitala ogrožene demokracija, ekonomija
in s tem celotna družba, je logično, da je
trditev sprožila zaskrbljenost v politoloških
krogih. Vendar osrednja ost polemik s
Putnamom sploh ni uperjena proti glavni
tezi, da je to dvoje usodno povezano, ampak
241
SREČO DRAGOS
bolj V tO, da je avtor upošteval samo trende
v nekaterih organizacijah in ne tudi v
drugih (lokalnih, manjših, novejših), da je
treba premisliti samo operacionalizacijo
pojma socialni kapital itd. (gl. Paxton 1999;
Rich 1999). Zaradi podobnih razlogov je
postal socialni kapital konjunkturna tema
tudi v sociologiji, saj se je na podlagi meto-
dološko rigoroznih raziskav pokazalo, da je
socialni kapital določene družbe tesno po-
vezan s tako usodnimi pojavi, kot so dohod-
kovna neenakost, zdravje in celo stopnja
smrtnosti prebivalstva. Potrdilo se je nam-
reč, da večji kot je delež prebivalstva, ki se
strinja s trditvijo, da »večini ljudi ne more-
mo zaupati«, večja je tudi neenakost v glo-
balni distribuciji dohodkov, večja je stopnja
smrtnosti v takih družbah in manjši je delež
tistih, ki zase pravijo, da so v dobri zdrav-
stveni kondiciji (Kawachi et al. 1997).
Ker je socialni kapital splošna in večpo-
menska sintagma, so zato tudi opredelitve
tega, kaj spada vanj, neenotne. Za potrebe
tega prispevka naj zadostuje definicija
Fukuyame, ki s socialnim kapitalom opre-
deljuje tiste vire in misli na take lastnosti,
ki omogočajo pripadnikom določene dru-
žbe, da razvijejo medsebojno zaupanje kot
podlago za formiranje novih skupin in
asociacij (prim. Adam 1998: 52).
Z vidika spoznanj ved, kakršni sta so-
cialno delo ali socialna psihologija, omenje-
nega poudarka ne bi mogli opredeliti kot
kakšno teoretsko novost (kljub njegovi
pomembnosti). Zavedanje o tem, da je
funkcioniranje socialnih tvorb pomembno
odvisno ne samo od formalnih, ampak tudi
od neformalnih norm, od recipročnih
pričakovanj, od stopnje zaupanja, vzaje-
mnih motivacij članov in skupinske kohe-
zivnosti, je že dlje časa prisotno in doka-
zljivo s številnimi raziskavami. Novo pa je
spoznanje, da lahko navedene lastnosti, ki
se producirajo na mikro ravneh, odločilno
kreirajo učinkovitost interakcij tudi na
makro nivojih (torej ne le znotraj družine
ali med sosedi, ampak tudi na nivoju širših
skupnosti in celo na nacionalni ali trans-
nacionalni ravni). Z vidika socialnega kapi-
tala so dimenzije kot mikro ali makro, glo-
balno ali lokalno, individualno in kolek-
tivno, odločilne zaradi pogojev produkcije
in učinkov socialnega kapitala, ne pa zato,
ker bi bil ta pomemben ali mogoč le na
nekaterih ravneh, ne pa na drugih. Zato je
za vse ravni analize pomemben poudarek,
da je »socialni kapital ideja o tem, da lahko
posamezniki in skupine povečajo lastne
vire s pomočjo medsebojnih interakcij (in
s tipom teh interakcij)« (Paxton 1999: 88).
Z viri pa produciramo materialne in nema-
terialne dobrine. Ne gre le za to, da si brez
zadrege sposodiš sol pri sosedu, če ti je
zmanjka za juho. Tudi vse svoje privatno in
javno, družinsko in poklicno, družabno in
politično življenje lahko zastaviš povsem
drugače, če imaš na razpolago vire, s kate-
rimi individualno neobvladljiva tveganja
rešuješ s pomočjo kolektivitet, v katere si
zapleten in od katerih si življenjsko odvisen.
Usoda modernih družb je v tem, da posta-
jajo ta tveganja vse pogostejša in nepred-
vidljivejša, lažje rešljiva pa so takrat, če se
lahko zaneseš na druge (posameznike, sku-
pine, mehanizme, organizacije) in če to pri-
čakovanje ni iluzorno. Tako predvidevanje
je bilo v tradicionalnih kolektivitetah lažje
in večkrat samoumevno. Cena tega pa je
bila manjša individualna svoboda (da lahko
ravnaš tako ali drugače), ki seveda nikakor
ni imela samo individualnih posledic; adap-
tivne sposobnosti tradicionalnih kolektivov
na nenadne spremembe so bile zato manjše
kot v modernih združbah. Zlasti naslednja
poudarka pa še vedno veljata tako za tradi-
cionalne kot moderne razmere in sta skup-
na tako notranjim družinskim odnosom kot
računalniškim inter-netskim stikom, veljata
tako znotraj društva zbirateljev znamk kot
znotraj državnih ministrstev ali stanovanj-
skih sosesk:
1.	Kjer se ljudje med sabo poznajo, kjer
pogosto komunicirajo in si zaupajo, je
socialni kapital večji in učinkovitost so-
cialnih relacij je drugačna kakor v okoljih z
nižjim socialnim kapitalom.
2.	»Socialnega kapitala ne morejo ustva-
riti posamezniki, ki sami delujejo v izolaciji«
(Onyx 2000: 23).
Oboje je lahko, kot rečeno, odločilen
dejavnik pri precejšnjih razvojnih razlikah
celo za makro družbene sisteme, tudi za
tiste z enako politično in ekonomsko ure-
ditvijo. V kakšni zvezi so ti poudarki s
242
STARANJE V LUČI SOCIALNEGA KAPITALA (NA SLOVENSKEM)
Staranjem prebivalstva na Slovenskem? Ker
je socialni kapital družbeno pomembna
dobrina, staranje prebivalstva pa neizbežno
dejstvo, si v tej zvezi poglejmo nekaj indi-
katorjev iz najobsežnejšega raziskovalnega
projekta pri nas. Slovenskega javnega
mnenja (SJM; vsi podatki so iz: Toš 1999a).
Slovenija se populacijsko stara, čeprav še
ni tako stara kot evropske države. Delež pre-
bivalstva, starejšega od 64 let, je 13,4%,
medtem ko je delež otrok, starih do 14 let,
še vedno nekoliko večji, tj. 16,8% (podatek
velja za leto 1998). Po deležu starostnikov
so s Slovenijo približno primerljive Češka,
Hrvaška in Nizozemska, starejše države pa
so Avstrija, Francija, Madžarska, Nemčija,
Portugalska, Švedska, Velika Britanija,
Grčija in Italija; v zadnjih dveh je že več
tistih iz starejše kategorije kot pa iz mlajše
(prim. Hanžek 1999: 65).
V zvezi s socialnim kapitalom ni vseeno,
kako bomo v prihodnosti aktivirali poten-
ciale starejšega dela prebivalstva — in ali
sploh razmišljamo o tem. Primer: v zadnjih
mesecih so nas šokirali svetovno primerljivi
podatki o alarmantno velikem deležu (fun-
kcionalno) nepismenih prebivalcev pri nas.
To je gotovo dediščina minulega izobraže-
vanja iz prejšnjih desetletij in težjega do-
stopa do izobrazbe pri odrasli generaciji; k
temu bi dodal še frustracije, ki jih proiz-
vajajo sedanje šolske reforme (boj za točke
je premosorazmeren z »drilom«!) in ki lahko
usodno priskutijo izobraževanje precej-
šnjemu delu učencev za vse življenje. Hkrati
pa je res, da se lahko pohvalimo s tem, da
se skoraj vsa današnja osnovnošolska popu-
lacija vpiše naprej v srednje šole in da je v
starostni kategoriji od 19 do 29 let manj kot
petina takih, ki ostanejo brez srednješolske
izobrazbe. Če upoštevamo, da se je tudi
število študentov v zadnjem desetletju
podvojilo, potem ni naključje, da smo po
stopnji izobraževanja (sedanje) generacije
v samem evropskem vrhu; boljša od nas sta
le še Finska in Švedska (Žibert 2000). Toda
iz tega lahko izpeljemo popolnoma napa-
čen sklep: ker so mladi zelo dobro vključeni
v izobraževanje, starejši pa tako rekoč pol-
pismeni — zakaj bi pri izkoriščanju družbe-
no koristnega znanja in spretnosti v pri-
hodnosti sploh računali na starejše, če pa
imamo mlade, ki bodo ravno takrat jedro
delovno najaktivnejše populacije. Če so
izkušnje in izobrazba dragocen človeški vir
socialnega kapitala, ali ni potem aktiviranje
starostnikov le humanitarno prizadevanje,
ki njim sicer lahko koristi, celotno družbo
pa obremeni le s stroški? Da so take izpe-
ljave napačne, lahko vidimo iz tabele 1.
Med vsemi nezaposlenimi je seveda več
starih z zelo nizko izobrazbo in takih, ki so
v delovno aktivni dobi opravljali enostav-
nejša dela. Hkrati pa je med tistimi brezpo-
selnimi, ki imajo visoko izobrazbo, precej-
šen delež starostnikov, ki ni bistveno nižji
od mlajših brezposelnih izobražencev, in
med takimi, ki so opravljali vodstvena oz.
kompleksnejša dela, je kar dobra desetina
starih nad 60 let. To pomeni, da starejša
Tabela 1(SJM 97/2): Status nezaposlenih glede na delovne izkušnje in izobrazbo v času,
preden so prenehali z delom (%)
243
SREČO DRAGOS
generacija razpolaga s precejšnjim delov-
nim izkustvom, kar pogosto zanemarjamo
in bi lahko bolj izkoristili. Res je ponovna
aktivizacija starejših v delovno razmerje
omejena in normativno destimulirana. Zelo
učinkovito pa bi se dalo ta potencialni so-
cialni kapital izkoristiti z aktivacijo starejših
za prostovoljno delo. Prav tu je rezerva, ki
je v Sloveniji neverjetno zanemarjena, saj
se preveč zanašamo zgolj na šolajočo mla-
dino, in še to običajno s preveč enostran-
skimi motivi po nadzorovani socializaciji
(da bi mladino odvrnili od drog, kriminala,
ji privzgojili prave vrednote itn.). Mogoča
razlaga predpostavke, da je prostovoljstvo
rezervirano predvsem za mladino, je prisot-
nost tradicionalno-ruralnega vrednostnega
vzorca, ki lahko v prihodnosti povzroči
ravno nasprotne učinke od želenih.
Ne pozabimo, da je Slovenija dežela z že
tipično modernizacijskimi aspiracijami, z
ekonomsko-političnim sistemom, ki je
povsem primerljiv z razvitejšimi državami,
hkrati pa se od njih razlikujemo po nizki
stopnji prostorske mobilnosti in »ujetosti«
v ista socialna okolja, pogosto za vse življe-
nje — v tem smo bolj podobni tradicional-
nim kot modernim družbam. Mimogrede:
tu je verjetno tudi jedro problema v zvezi z
izjemno visoko stopnjo samomorilnosti pri
nas. Po eni strani moderne aspiracije, sodo-
ben način življenja in s tem individualizacija
odgovornosti za osebne neuspehe — hkrati
pa nemobilnost (pomanjkanje stanovanj!)
in posledično trajna izpostavljenost social-
nim pritiskom iz okolja. Učinek: če ne
moreš emigrirati navzven, to storiš navzno-
ter, t. j., z alkoholom ali samomorom. Ver-
jetno ni nakjučen vtis, ki ga lahko dobimo
iz časopisnih črnih kronik, da se pri nas
celo umori iz strasti največkrat zgodijo iz-
ven največjih slovenskih mest in hkrati v
naseljih, ki tudi niso več tipično vaška. Teo-
retiki postmodernizma, tako v umetnostni
kot sociološki teoriji, radi poudarjajo nove
prednosti, ki nastajajo prav s kombinacijo
modernizma in tradicionalizma. To je res
in ta kombinacija je simpatična—pozabljajo
pa, da je lahko v okoljih brez prostorske in
socialne mobilnosti smrtonosna.
Zaradi spremembe vlog in statusa tudi
starost pomeni tveganje, ki je težje rešljivo
v tradicionalnih nemobilnih okoljih kot v
razvitejših modernih. Ker je Slovenija maj-
hna in nemobilna, je izredno pomembno
dvoje: pravočasna priprava na starost in
opremljenost s socialnimi mrežami. V zvezi
s prvim pogojem podatki niso dobri, v zvezi
z drugim pa niso zelo slabi.
Ko so respondente vprašali: »Ali kdaj
razmišljate, kako boste preživeli življenje po
upokojitvi?«, je tistih 70% vprašanih, ki še
niso upokojeni, odgovorilo takole: DA 22%,
NE 48,1% (SJM 92/1). Zaradi večinske nepri-
pravljenosti na staranje bi tu utegnile kori-
stiti sedanje polemike okrog pokojninske
reforme, tudi nejasnosti okrog priprave t.
i. drugega stebra, življenjskih zavarovanj,
afere pri zavlačevanju državnih dovoljenj
zavarovalnicam za tako poslovanje, celo
kakšen škandal ne bi bil povsem odveč; vse
to je namreč boljša propaganda za ozave-
ščanje aktivne populacije, da razmišlja o
starosti, kot pa vsakršni drugi načelni apeli,
ki imajo krajši domet in zlahka zdrsnejo v
moraliziranje.
Glede drugega pogoja — socialnih mrež
— v splošnem velja, da je koristneje, če so
čim raznovrstnejše in številnejše, saj je večja
verjetnost, da bodo izraziteje profilirane
glede na transakcije uslug in storitev; to, kar
zaradi specialnosti takih mrež velja za sla-
bost (ker npr. postajajo primerne samo za
eno vrsto pomoči, ne pa za druge), je bolj
prednost kot slabost, saj se lahko problemi
kompenzirajo s številčnostjo. Mrežna raz-
novrstnost v kombinaciji s številčnostjo
vezi in njihovih akterjev poveča kvaliteto
stikov v smislu avtonomije. V takih mrežah
smo manj »ujeti« in bolj fleksibilni, psiho-
socialni stroški vzdrževanja recipročnih
vezi pa so manjši. Seveda so tudi malo-
številne in enovrstne mreže boljše od
nikakršnih. Kakšne so torej socialne mreže
Slovenk in Slovencev? V drugi tabeli je
prikazano zadovoljstvo z družinskimi in
prijateljskimi mrežami v kombinaciji s
trenutno materialno situacijo in glede na
starost in bivalno umeščenost anketiranih
(številke v tabeli pomenijo samooceno
zadovoljstva z lastno mrežo v razponu od 1
do 5, kjer nižja številka pomeni nezado-
voljnost, višja pa zadovoljstvo).
244
STARANJE V LUČI SOCIALNEGA KAPITALA (NA SLOVENSKEM)
Tabela 2 (SJM 92/1): Samoocena socialnih mrež in materialne situacije
Iz tabele vidimo, da anketiranci kar
ugodno ocenjujejo sorodstvene in prija-
teljske mreže s prav dobro oceno; pri tem
so z drugo vrsto mrež še bolj zadovoljni kot
s prvo (kar je bolje, kot če bi bilo narobe).
Populacija starih je s prijateljskimi vezmi še
malenkost bolj zadovoljna od sicer visokega
povprečja, kar pa je trend, ki ni povsem
zanesljiv (prim, šesto vrstico tabele 3).
Vsekakor lahko sklepamo, da ne drži stereo-
tip o starejših, da živijo sami in zapuščeni,
kot tudi ne predsodek o zagrenjenosti in
nergaštvu, ker da z ničemer niso zadovoljni.
Tudi ocena materialne situacije nikakor ni
kritična in se bolj nagiba v pozitivno smer,
vsekakor pa ni slabša pri starostnikih kot
pri ostali populaciji. To je treba ohraniti
tudi v prihodnje, kar pa ne bo več samo-
umevno zaradi pokojninskih sprememb, ki
poudarjajo večjo individualizacijo odgovor-
nosti in manjšo kolektivno solidarnost.
Opazno, čeprav rahlo odstopanje v smeri
manjše zadovoljnosti je izraženo le pri
kategoriji, ki živi v primestnih naseljih in —
kar je tipično — to ni v zvezi z materialno
situacijo, ampak z družinskimi oz. sorod-
niškimi odnosi. To je verjetno posledica
prej omenjenega slovenskega problema:
živeti izven mesta v razmerah, ki tudi niso
več vaške, je lahko prijetno samo za tiste, ki
se za to prostovoljno odločijo in lahko
odidejo, če se jim zahoče. V nemobilnih
pogojih pa taka kombinacija postaja usodna
za kvaliteto življenja (ali celo za življenje
sámo, kar potrjuje statistika).
Z vidika dolgoročne oskrbe starejšega
prebivalstva na še ne urbanih območjih, ki
tudi niso več ruralna, ravno od osamosvo-
jitve naprej delamo velike napake. Naj ome-
nim samo glavne štiri, s katerimi se bomo
dolgoročno otepali:
•	prejšnja (socialistična) politika zmanj-
ševanja nerazvitih območij je bila odprav-
ljena ravno v času, ko so se že začeli kazati
pozitivni rezultati (statistično potrjeni);
•	zamenjana je bila z novo politiko zma-
njševanja regionalnih neenakosti, ki pa še
ni zaživela in za katero je zelo verjetno, da
tudi potem ne bo izvajana v celoviti obliki
(več o tem gl. Ravbar 2000);
•	politična centralizacija države in hkrati
fragmentacija lokalnih nivojev na nepre-
gledno število novih občin, ki so brez ma-
terialne podlage za izvajanje funkcionalne
samostojnosti, bo imela za posledico ten-
denco povečevanja regionalnih neenakosti;
na eni strani nemočne in med sabo kon-
kurirajoče občine (za minimalna državna
sredstva) bodo postajale še bolj nemočne
v primerjavi z redkimi urbanimi središči,
horizontalne povezave (mimo centrov
finančne in politične moči) pa bodo težje
zaživele kot doslej;
•	slovenska unikatnost je tudi v tem, da
ravno v letih, ko namenjamo izjemne vsote
za izgradnjo cestnega in železniškega omre-
žja (avtoceste, novi pendolino), da bi nado-
mestili zaostanke še iz sedemdesetih let,
ravno v tem času najbolj odpravljamo pri-
mestne in lokalne avtobuse, ker jih občine
ne morejo sofinancirati (bomo pa zato npr.
dobili žičnico na ljubljanski grad!).
Posledice teh strategij bodo nosili manj
razviti kraji, ki bodo v prihodnje vse bolj
obremenjeni s starejšim prebivalstvom, če
državna politika ne bo spremenila omenje-
245
SREČO DRAGOS
nih geopolitičnih trendov.
Obstoj in odnos do prijateljskih vezi je,
kot rečeno, pomemben indikator social-
nega kapitala. V raziskavi je tej temi name-
njeno posebno vprašanje, kjer respondenti
odgovarjajo z lastno oceno (na petstopenj-
ski lestvici), v kolikšni meri zaupajo pri-
jateljem. V tabeli 3 prikazujem nezaupanje
posameznih kategorij respondentov, kjer
sta združeni dve negativni oceni: »ne za-
upam jim tako zelo« in »sploh jim ne
zaupam«.
Iz poudarjenih številk v tabeli vidimo,
katere kategorije respondentov izstopajo
po nezaupljivosti do prijateljev. To so kate-
gorije, ki imajo znotraj družine še vedno
manjši delež moči, ki so starejše (s starostjo
nezaupanje narašča), ki imajo najnižjo izo-
brazbo (z višino izobrazbe zaupanje nara-
šča), ki živijo na vasi (najmanj nezaupljivih
je v mestih), ki so verni (neverni so najmanj
nezaupljivi) in ki volijo tisto politično
stranko, ki je bila pred združitvijo v novo
koalicijo v javnosti najbolj katoliško profili-
rana (zato je tudi vključevala največji delež
ruralnega prebivalstva). Zlasti rimskokato-
liška cerkev bi lahko precej storila pri pod-
pori in razvoju socialnih mrež, saj ima naj-
več pristašev ravno v kategorijah, ki hkrati
izkazujejo največjo nezaupljivost do prija-
teljev (ženske, starejši, nižje izobraženi in
iz neurbaniziranih področij). Vprašanje pa
je, koliko je cerkev kot institucionalni ponu-
dnik storitev sploh opremljena za to; njen
socialni kapital namreč vztrajno in kons-
tantno pada v celotnem zadnjem desetletju
(o podrobnejših vzrokih tega trenda gl. Toš
1999).
Če bi iz tabele umetno skonstruirali tipi-
čno osebo, ki je nezaupljiva do prijateljev.
Tabela 3 (SJM 97/2): Nezaupljivost do prijateljev (%)
246
STARANJE V LUČI SOCIALNEGA KAPITALA (NA SLOVENSKEM)
bi bila takale: stara ženska z osnovnošolsko
izobrazbo, ki živi na vasi nekje v nerazviti
spodnje-posavski regiji, je verna in voli
SKD. Nizek nivo socialnega kapitala glede
prijateljskih mrež pri naštetih kategorijah
se skoraj povsem ujema tudi s tistimi kate-
gorijami, ki so v raziskavi o kakovosti živ-
ljenja v Sloveniji evidentirane kot socialno
izključene. Največji delež socialno izklju-
čenih najdemo ravno med ženskami, med
najstarejšimi, najmanj izobraženimi in v
najmanjših krajih, kjer živi manj kot 500
prebivalcev (gl. Trbanc 1996: 307). Ob
verjetni predpostavki, da pri naštetih kate-
gorijah prva težava sovpada z drugo, lahko
v prihodnosti pričakujemo socialne pro-
bleme, ki jih v Sloveniji doslej še nismo
poznali. Socialna izključenost iz življenjsko
pomembnih virov (na treh ali več podro-
čjih: delež takih je okrog 15% celotne popu-
lacije) in kombinacija izključenosti z
nezaupljivostjo do prijateljskih vezi lahko
dodatno osiromaši socialne mreže ter po-
vzroči začaran krog, katerega posledice so
še hujše od marginalizacije. Lahko pride do
dezintegracije skupin in celotnih skup-
nosti. Demarginalizacijo socialno izključe-
nih je namreč mogoče sanirati na razmero-
ma krajši rok, npr. z ustreznimi ukrepi so-
cialne politike in s pozitivno diskriminacijo
marginaliziranih na kritičnih segmentih,
večkrat pa že zgolj z materialno pomočjo.
Vse to pa odpove, ko imamo opravka z de-
zintegracijo skupnostnih bivanjskih vzor-
cev in z razpadom integrativnih norm in
vrednot. Še tako velika finančna sredstva,
ki jih vlaga država, lahko v takih razmerah
poniknejo brez vidnejšega učinka (kar je
nekaj desetletij stara izkušnja ZDA pri sana-
ciji revščine v črnskih slumih). Ne obstaja
nobena državna ali občinska politika, niti
humanitarna niti razvojna, še manj repre-
sivna, s katero bi lahko integrirali dezinte-
grirane skupnosti od zgoraj navzdol. Zato
je socialni kapital najdragocenejša dobrina,
ki pa ga je ravno v takih razmerah najmanj.
Nasploh je slovenska družba z zaupa-
njem — kot najpomembnejšim indika-
torjem socialnega kapitala — precej slabo
opremljena. Zaupanje lahko v grobem
razdelimo na dve dimenziji, vertikalno in
horizontalno. S prvo bi lahko opredelili
(ne)zaupljivost ljudi do nadrejenih nivojev;
npr. znotraj podjetja do predpostavljenih
vodstvenih struktur, na družbeni ravni pa
npr. do državnih izpostav (institucij, fun-
kcij, normative, uslužbencev, storitev). S
horizontalno dimenzijo pa mislimo zlasti na
skupnostne vezi, ki jih ljudje vzpostavljajo
med sabo (do drugih skupin, družine, pri-
jateljev, sosedov, znancev; aU do organizacij,
s katerimi vstopajo v povsem prostovoljne
odnose, npr. različna združenja, servisi). Z
razlikovanjem teh dveh enostavnih dimen-
zij se izognemo zavajajoči posplošitvi, ko
bi evidentirane lastnosti ene dimenzije
pripisali tudi drugi ali narobe. Poglejmo si
četrto tabelo, v kateri združujem podatke
z obeh dimenzij, gre pa za primerjavo odgo-
vorov anketirancev iz prvega leta osamo-
svojitve in sedem let pozneje na enako vpra-
šanje: »V kolikšni meri zaupate naslednjim
institucijam?«
Največje in izrazito večinsko zaupanje
izražajo anketiranci do družine oz. sorod-
nikov (89%), do šolskega sistema (76,1%)
in do denarnih institucij. Na ostalih podro-
čjih pa je drugače:
•	zaupanje se giblje občutno pod 50%
(s častno izjemo bivših teritorialcev iz
osamosvojitvene vojne),
•	sedemletna tendenca je negativna,
•	zaupanje ključnim državnim institu-
cijam je kritično minimalno (z izjemo pred-
sednika Republike),
•	zaupanje v politične stranke in zlasti v
Državni zbor kot osrednje državotvorno
telo pa je katastrofalno (le 9,1%, kar je
četrtina zaupanja v skupščino prejšnjega
režima, ki tudi ni imela visoke podpore!).
Iz tega bi lahko sklepali, da je s socialnim
kapitalom zaskrbljujoče osiromašena verti-
kalna dimenzija, ne pa horizontalna. Vendar
tudi na horizontalni (civilnodružbeni)
dimenziji izstopajo kritične točke, ki bi
lahko sicer v drugačnih razmerah veljale za
generator socialnega kapitala, npr. rimsko-
katoliška cerkev in duhovščina. Kljub tciiiu,
da se v isti raziskavi skoz vsa leta okrog ""0%
Slovenk in Slovencev izjavlja za katoliško
verne, zaupa v »svojo« cerkev le 21,5% anke-
tirancev (pri drugih vprašanjih, kjer je
zaupanje v cerkev konkretizirano po
področjih, so številke še manjše). Paradoks
247
SREČO DRAGOS
Tabela 4 (SJM): Spremembe v izraženem zaupanju do slovenskih institucij
je toliko večji, ker je cerkev deležna še manj-
šega zaupanja od npr. sindikatov, ki so bili
v času anketiranja še bolj politično razcep-
ljeni med sabo kot danes in popolnoma ne-
sposobni za skupen nastop; celo kapitalisti-
čni delodajalci in šefi so deležni večjega
zaupanja od duhovnikov in to v času obeh
meritev. Ilustracijo enakega trenda pred-
stavljajo odgovori tudi na tisto vprašanje,
ki ga v vsakoletnih meritvah postavljajo v
isti obliki v zvezi z zaupanjem v cerkev oz.
njene funkcionarje. V tabeli 5 povzemam
samo negativne odgovore, kjer anketiranci
izjavljajo, da cerkvi zaupajo »malo« ali »nič«.
Nezaupanje v cerkev je večinsko in z
rahlo tendenco povečevanja, pri tem pa
med kategorijo starih in mladih ni razlik v
deležu nezaupljivosti. To nakazuje, da ni
mogoče na celotno generacijo starejših
posplošiti teze, ki jo pogosto slišimo iz
Tabela 5 (SJM): »V kolikšni meri danes zaupate RKC in njeni duhovščini?« (%)
248
STARANJE V LUČI SOCIALNEGA KAPITALA (NA SLOVENSKEM)
cerkvenih krogov, namreč, da so starejši,
ker so živeh v »ateističnem« režimu, nasilno
odvrnjeni od vere oz. bolj kritični do cer-
kve. Kot tudi ne vzdrži podobna teza, da se
mladi nasploh bolj odvračajo od vere in
cerkve kot starejša generacija. Take trditve
pozabljajo na odločilne razlike med ver(no-
stj)o in cerkveno pripadnostjo, na razliko
med deklariranim cerkvenim prepričanjem
(v smislu oficialne cerkvene dogmatike) in
kritičnostjo do usmeritve oz. storitev cer-
kvene institucije, na razlike med splošnim
trendom sekularizacijskih procesov, ki
ali celo obrnil. Tudi v primerih, ko se to
zgodi, stroški nikakor niso zanemarljivi.
Naslednji indikator socialnega kapitala
— zelo pomemben za kohezijo na horizon-
talni dimenziji — je delež aktivnih v različ-
nih neprofitnih organizacijah, ki je razvi-
den iz tabele 6. Pritrdilni odgovori pome-
nijo, da se je respondent vsaj trikrat v zad-
njih 12 mesecih angažiral s prostovoljnim
delom (mišljeno je »neplačano prostovolj-
no delo, ki prinaša korist drugim ljudem ali
skupnosti, ne le vaši družini ali prijate-
ljem«).
Tabela 6 (SJM 98/1): Prostovoljna aktivnost po področjih (%)
delujejo na celotno družbo, in različnimi
učinki teh procesov po posameznih katego-
rijah (ne le starostnih) itn. V teh trendih pa
je zagotovo predvidljivo zlasti dvoje:
•	v institucijah z nizkim socialnim
kapitalom se bodo povečali problemi pri
uresničevanju njihovega poslanstva (kakor
ga same razumejo),
•	hkrati s tem pa se zmanjšuje tudi
socialni kapital celotne družbe.
V religijsko pluralnih družbah je ta pro-
blem manjši, ker se nefunkcionalnost ob-
stoječih institucij kompenzira z nastajanjem
novih in z inovacijami na področju neinsti-
tucionalizirane ponudbe, medtem ko je to
v »monokulturnih« razmerah težje izved-
ljivo, tako zaradi monopolnih ponudnikov
kot zaradi odjemalcev oz. nerazvitosti reli-
gijskega trga. V takih razmerah pa je nevar-
no, če bi v javnem mnenju, ki je upravičeno
kritično do cerkve, prevladala logika: čim
slabše — tem bolje. To je z vidika socialnega
kapitala rušilna logika, ki je kulturno-bojne-
ga izvora. Dejstvo je, da tam, kjer socialni
kapital slabi, ni nikakršnega vnaprejšnjega
zagotovila o tem, kdaj se bo trend zaustavil
Velika večina torej ne prakticira prosto-
voljnega dela na nobenem področju, tudi
ne na verskem. Kljub splošni opredelitvi
prostovoljstva in megleni formulaciji po-
dročij so nekoliko zaskrbljujoči skromni
deleži pritrdilnih odgovorov, saj imamo v
Sloveniji okrog 12.000 aktivnih nevladnih
organizacij. Optimističen podatek pa je, da
je pomoč rizičnim kategorijam bolj privla-
čna od ostalih področij, navedenih v tabeli.
Z nizkim deležem ljudi, ki se odločajo za
prostovoljstvo, so verjetno povezani tudi
naslednji podatki (iz tabele 7), ki so z vidika
socialnega kapitala bolj alarmantni. Gre za
vprašanje, kako lahko v splošnem zaupamo
drugim ljudem.
Tabela 7 (SJM 92/1): Splošno stališče glede
zaupljivosti
večini ljudi lahko zaupamo.................16,3%
ne smemo biti preveč zaupljivi........77,6%
ne vem.........................................................6,0%
Izbira ponujenih odgovorov, ki so na
voljo za obkroževanje, je sicer nekoliko
249
SREČO DRAGOS
nerodno formulirana (se ne izključujejo).
Vseeno pa je podoba zelo verjetna: manj kot
petina ljudi meni, da lahko zaupamo lju-
dem, kar je za recipročne odnose in širitev
socialnih mrež precej nespodbudna okoli-
ščina. Če to povežemo z drugimi podatki
iz iste raziskave, ki govorijo o odporu do
tujcev, Romov, homoseksualcev, narko-
manov in kaznjencev (a tudi do desnih in
levih političnih ekstremistov!), se ne more-
mo izogniti vtisu, da majhnost slovenskega
prostora, družbena monokulturnost, zgo-
dovinsko slabe izkušnje do povezav na-
vzven, kolektivna ogroženost od zunaj,
ruralni vzorec poselitve, značilen za vsa
stoletja do danes, oviranje civilnih gibanj v
vseh dosedanjih režimih, hkrati pa nenadna
in intenzivna vpeljava kapitalsko-tržnih
odnosov — vse to v razmerah prostorske in
socialne nemobilnosti omogoča nastanek
ksenofobije. Zato je preveč enostavna teza,
da se v Sloveniji izgublja socialni kapital
samo po vertikalni dimenziji (zaradi po-
litičnih razprtij, nefunkcionalnosti poli-
tičnih institucij, neučinkovitosti državne
uprave, kriminalnih afer v ministrstvih),
medtem ko bi bila horizontalna dimenzija
neproblematična. Problemi so na obeh
dimenzijah, kar lahko celo pomeni, da alar-
mantna stopnja večinsko izraženega nezau-
panja v državne in politične institucije niti
ni največja blokada. Vemo, da je za konsoli-
dacijo demokracije in zrelost parlamen-
tarne države potrebna nekajkratna izme-
njava političnih elit na oblasti, ki korigirajo
medsebojne slabosti. V tem smislu se lahko
socialni kapital na vertikalni dimenziji v
prihodnje celo hitreje krepi kot na horizon-
talnih ravneh. K temu lahko odločilno
pripomorejo tudi zahtevani demokratični
standardi s strani evropskih povezav. Ravno
narobe pa velja za druga področja odpiranja
navzven, npr. z globalizacijo gospodarskih
tokov. Njihova nujnost je dolgoročno sicer
koristna, kratkoročno pa bomo prej izpo-
stavljeni problemom s socialno neena-
kostjo kot pa s takimi ekonomskimi pred-
nostmi, ki bi koristile tudi najnižjim slojem
in ne samo srednjim in višjim. V takih raz-
merah bo za družbo odločilen (horizon-
talni) socialni kapital. Brez njega bodo
najbolj na udaru ravno marginalne skupine.
tudi v primeru, ko bodo številčno močne
(npr. ostareli).
Da to niso le hipotetične nevarnosti, naj
navedem primer politike na področju
zdravstva. Vemo, da je reforma zdravstve-
nega sistema nujna, da je obstoječi sistem
financiranja neustrezen, da je potrebna
taka racionalizacija, ki bo občutno izboljšala
učinkovitost in hkrati (vsaj) ohranila že do-
seženo uspešnost storitev itn. Predpostavka
reforme na tako občutljivem področju, kot
je zdravstveno, pa ni zadostna akumulacija
finančnega kapitala, ampak socialnega — če
ni drugega, bo tudi prvega manj. Če bo za-
upanje v načrtovane in nujno potrebne
spremembe majhno, lahko tudi potrebni
izdatki, ki jih plačujemo iz lastnih žepov,
postanejo vprašljivi v smislu legitimnosti.
Najnovejši znaki tega so vsesplošna sumni-
čenja okrog prerazporeditve zdravil iz ne-
plačilnih v plačljive liste, vse večja nego-
tovost do privatizacije v zdravstvu, do racio-
nalizacije poslovanja v bolnišnicah, ob tem
še razni škandali pri oskrbi pacientov itn.
V razmerah, ko je zaupanje v strateške in
izvajalske akterje porušeno, so vsakršne
reforme bistveno otežene. Ker so zlasti za
starejšo populacijo zdravstvene storitve
med najpomembnejšimi pogoji kvalitet-
nega življenja, si poglejmo še podatke, ki
kažejo na (samoocenjeno) zdravstveno
stanje prebivalstva v zadnjih dveh deset-
letjih (tabela 8), na izražanje zadovoljstva z
zdravstvom na splošno (tabela 9) in izka-
zano zaupanje respondentov v zdravstvene
službe (tabela 10). Zadnji dve tabeli sta ne-
posreden indikator socialnega kapitala na
tem področju.
Iz sedme tabele je razvidno, da je bila
(subjektivna) percepcija svojega zdravst-
venega stanja ob koncu devetdesetih let
slabša kot v začetku osemdesetih; v prikaza-
nem obdobju še nikoli ni bil procentualni
delež respondentov z dobrim počutjem
tako nizek in izraženo slabo počutje tako
visoko. Deleži enih in drugih se sicer bist-
veno ne spreminjajo in tu imamo drago-
ceno prednost v primerjavi z drugimi post-
socialističnimi državami. A trend posla-
bšanja je že nakazan in nekateri novejši
statistični podatki ga potrjujejo (npr. o
umrljivosti novorojenčkov po posameznih
250
STARANJE V LUČI SOCIALNEGA KAPITALA (NA SLOVENSKEM)
Tabela 8 (SJM): »Kako ocenjujete svoje
zdravstveno stanje?« (v %)
Tabela 10 (SJM 94/1): »Ali ste prepričani ali
ne, da bi v primeru vaše bolezni zdravstvena
služba storila za vas res vse, kar zna in more,
v okviru tega, kar je medicini danes na
voljo?«
DA, prepričan sem......................39,8 %
NE, nisem prepričan..................46,7 %
ne vem............................................ 13,5 %
regijah, dostopnost do ginekoloških pre-
gledov, čakalne dobe na specialistične pre-
glede in zahtevnejše posege). Iz zadnjih
dveh tabel pa je razvidna kritičnost social-
nega kapitala na tem področju. Z zdrav-
stvom na splošno je več nezadovoljnih
(33,5%) kot zadovoljnih (24,9%) in več je
tistih, ki niso prepričani, da bodo deležni
kvalitetnih storitev, ko jih bodo potrebovali,
kot pa onih z nasprotnim mnenjem. To pa
je slaba popotnica za sedanje reforme in za
kvalitetno preživljanje starosti, ki je usodno
odvisno prav od zdravstvenih storitev.
Sklep. Prej smo videli, da kategorija sta-
rih nad 60 let ni materialno ogrožena, vsaj
ne bolj kot mlajše kategorije. Vprašanje je,
kolikšna bo prihodnja stopnja eskalacije
medgeneracijskih neenakosti; pri tem sta
največja dejavnika tveganja pokojninska re-
forma in denacionalizacija, ki koristi le
maloštevilnim, povečuje neenakost, ki ni
povezana z lastnim prizadevanjem, stroške
pa plačujemo vsi. Tudi v primeru, da pre-
moženjskih neenakosti ne bomo še naprej
povečevali, ni razlogov za zadovoljstvo.
Kvaliteta življenja na starost ni določena
le z denarjem — bistveno je odvisna zlastim
od osebnih socialnih mrež in od splošnega
socialnega kapitala. S tem pa na Sloven-
skem nismo najbolje opremljeni.
251
SREČO DRAGOŠ
Literatura
F. Adam (1998), The Relevance of Social Capital and Intermediary Structures for the Creation of
Systemic CompcXÌXÌwcncss. Journal of Social Sciences, XIV, 26: 48-58.
M. Hanžek (ur.) (1999), Poročilo o človekovem razvoju. Ljubljana: Urad RS za makroekonomske
analize in razvoj.
I. Kawachi, B. P. Kennedy, K. Lochner (1997), Long Live Community (Social Capital as Public Health).
The American Prospect, 35: 56-59.
J. Onyx, P. Bullen (2000), Measuring Social Capital in Five Communities. The Journal of Applied
Behavioral Science, 36: 1: 23-42.
P. Paxton (1999), Is Social Capital Declining in the United States? A multiple indicator assessment.
The American Journal of Sociology, 105,1: 88-127.
R. D. Putnam (1995), Bowling Alone: America's Declining Social C^ipiliiX.JournalofDemocracy, 6,
1:65-78.
M. Ravbar (2000), Regionalne razlike in razvojne politike. V: P. Tancig (ur.). Razvojni izzivi pred
Slovenijo. Ljubljana: Združenje raziskovalcev Slovenije, 111-119.
P. Rich (1999), American Voluntarism, Social Capital, and Political Culture. Annals of the American
Academy of Political and Social Science, 565: 15-34.
N. Toš (ur.) (1999), Podobe o cerkvi in religiji (na Slovenskem v90-ih). Ljubljana: FDV-IDV, Center
za raziskovanje javnega mnenja.
— (1999a), Vrednote v prehodu II. Slovensko Javno mnenje 1990-1998. Ljubljana: FDV-IDV, Center
za raziskovanje javnega mnenja.
M. Trbanc (1996), Socialna izključenost: koncept, obseg in značilnosti. V: L Svetlik (ur.), Kakovost
življenja v Sloveniji. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 287-310.
A. žibret (2000), Vstop v EU odvisen od našega znanja. Delo, XLII, 5. julija, 154: 2.
252
Vida Milosevic Arnold
PROFESIONALNE VLOGE SOCIALNIH DELAVCEV
PRI DELU S STARIMI LJUDMI
UVOD
Področja socialnega dela razlikujemo glede
na to, kakšno je mesto socialnega dela na
posameznem izmed njih. Za področja so
značilni trije različni modeli prakse:
primarni, sekundarni in partnerski. Primar-
ni model pomeni, da je socialno delo na
določenem področju nosilna stroka (deni-
mo v centrih za socialno delo). Za sekun-
darni model je značilno, da socialno delo
gostuje na področju, kjer je temeljna neka
druga dejavnost in stroka (šolstvo, zdrav-
stvo, pravosodje ipd.), partnerski model pa
pomeni, da si socialno delo na nekem po-
dročju dela enakopravno deli nosilno vlogo
z drugimi strokami (denimo zaposlovanje,
nekateri programi na področju odvisnosti
ipd.). Navedena delitev področij ostaja po-
membna ne glede na to, da se povsod vedno
bolj poudarja interdisciplinarni prijem in
uveljavlja timsko delo.
Na primarnih področjih socialnega dela
je treba tudi ob timskem delu pri reševanju
problemov ljudi dosledno zagotoviti upo-
števanje socialnodelavskih konceptov in
iskanje optimalnih rešitev problemov ob
lastni aktivni udeležbi uporabnikov. Pra-
viloma delo tima na teh področjih tudi
usmerjajo in vodijo socialni delavci.
V naših domovih za stare ljudi, ki so de-
jansko institucije socialnega varstva, torej
za socialno delo matičnega področja, se je
uveljavil partnerski ali morda celo sekun-
darni in ne primarni model, kot bi bilo
logično pričakovati. Vendar je to tema, o
kateri bomo razpravljali na drugem mestu.
Zastrow in Kirst Ashmanova (1997: 3)
navajata Beara in Federica (1978: 68), ki
pravi, da vse kaže, daje temeljno poslanstvo
socialnega dela na treh področjih, in sicer:
a)	pomoč ljudem za učinkovitejše reše-
vanje problemov in odgovorno soočanje z
različnimi življenjskimi situacijami;
b)	pomoč pri iskanju ustreznih oblik
pomoči in storitev (virov), kar socialni
delavci lahko zagotavljajo, saj delujejo v
različnih sistemih, kot so socialne službe,
lokalne in druge, državni organi;
c)	povezovanje ljudi s sistemi, da bi si
tako zagotovili dostop do razpoložljivih
virov in različnih življenjskih priložnosti.
Socialno delo se torej ukvarja predvsem
s podpiranjem socialnega funkcioniranja
ljudi.
Ne glede na področje prakse, kjer delajo,
imajo socialni delavci ključno vlogo pri
tem, da omogočijo ljudem dostop do raz-
ličnih oblik pomoči, storitev in dajatev, ki
jih potrebujejo. Vsak socialni delavec mora
torej dobro poznati ne le svoje ožje podro-
čje dela, temveč tudi bistvene značilnosti
drugih področij. Poznavanje obstoječih
možnosti za zagotovitev raznovrstnih oblik
pomoči in posameznih storitev je še zlasti
pomembno pri delu s starimi ljudmi, ki so
ranljiva družbena skupina in so njihove
potrebe (zlasti v podskupini nad 85 let)
včasih bistveno povečane. Pri tem je najpo-
membneje, da socialni delavec ne spregle-
da vseh obstoječih neformalnih podpornih
mrež (tudi potencialnih) in jih dejavno
vključi v načrt pomoči starostniku.
Strokovnjaki ugotavljajo, da se socialne
mreže starih ljudi razlikujejo od tistih, ki jih
imajo mlajši. Na splošno so te mreže ožje.
To verjetno izvira iz specifičnih potreb
starih ljudi. Socialne mreže vplivajo na
253
VIDA MILOSEVIC ARNOLD
uspešno Staranje, saj zagotavljajo več pod-
pore in tako pomagajo starim ljudem nado-
mestiti izgube, s katerimi se z leti soočajo.
Ljudje, ki to mrežo sestavljajo, lahko po
drugi strani tudi ovirajo uspešno prilago-
ditev na staranje. To se zgodi v primeru, če
zanemarijo potrebo po spodbujanju neod-
visnosti, ko se odzivajo na zdravstvene in
socialne omejitve starega človeka (Morgan,
Kunkel 1998: 175).
Zanimivo je, da so se socialni delavci v
času oblikovanja stroke izogibali delu s
starimi ljudmi. Posebne, potrebam starih
ljudi prilagojene storitve so se razvile precej
pozneje, največ šele v drugi polovici prej-
šnjega stoletja. Danes prav izobraževalni
programi za socialno delo, v katerih ima
pomembno mesto specializacija iz geronto-
logije, največ prispevajo k temu, da so
postali problemi starih ljudi prepoznavni.
Koncept gerontološkega socialnega
dela se je dokončno izoblikoval v sedem-
desetih letih 20. stol. Socialno delo s starimi
ljudmi (ali gerontološko socialno delo) je
danes pomembna specialnost socialnega
dela.
Po Koskinenu (1997: 111) je to faza for-
miranja socialnega dela, za katero je značil-
no, da je odnos med socialnimi delavci in
starimi ljudmi kot uporabniki storitev
interakativen proces (kar seveda velja tudi
za druga področja). Stari ljudje kot uporab-
niki storitev tako spreminjajo socialne
delavce in samo naravo socialnega dela.
Socialni delavci nenehoma razvijajo nove
prijeme za pomoč starim ljudem v težkih
življenjskih situacijah.
Tuje raziskave so pokazale, da se je social-
no delo dobro umestilo zlasti na področju
skupnostne skrbi za stare ljudi. Uspešno je
predvsem pri povezovanju aktivnosti same-
ga starega človeka, njegovih neformalnih
pomočnikov, prostovoljcev in drugih stro-
kovnjakov. V zadnjih desetih letih pa se
socialni delavci vse pogosteje srečujejo tudi
s pojavom različnih vrst zlorab starih ljudi.
V domovih za stare ljudi in v dnevnih cen-
trih ponekod v svetu (Velika Britanija, ZDA)
še vedno primanjkuje šolanih socialnih
delavcev.
Domačih raziskav, ki bi odgovarjale na
vprašanje, v kolikšni meri je delo s starimi
ljudmi privlačno za naše socialne delavce,
nimamo. Da o kakšnem posebnem odporu
do tega dela ne moremo govoriti, kaže že
podatek, da se od vsake generacije (rednih
in izrednih) študentov 10-20% odloči za
prostovoljno delo s starimi ljudmi. Opaža-
mo tudi, da iz leta v leto vse več študentov
za temo diplomske naloge izbere obravavo
različnih vidikov starosti in staranja. Pri tem
razmišljanju moramo upoštevati tudi dej-
stvo, da je prav naša stroka razvila inovativ-
ne programe skupin za samopomoč starih,
ki so prerasle v pravo gibanje za razvoj mre-
že medgeneracijskih skupin, ki je pomem-
bna za ljudi vseh starosti. V teh projektih je
vloga socialnih delavcev in drugih vodij
skupin daleč od »klasične« profesionalne
vloge. Eno izmed osrednjih načel delovanja
prostovoljskih skupin je, da voditelji ne
delujejo le kot strokovnjaki, temveč tudi kot
ljudje, in se s starimi ljudmi zbližajo po
človeški plati. Ni čudno, da številni voditelji
poročajo, da jim delo v takih skupinah
pomeni način za ohranjanje osebnega
ravnovesja. Lahko torej sklepamo, da je delo
s starimi ljudmi pri naših (sedanjih in pri-
hodnjih) socialnih delavcih prav tako pri-
ljubljeno kot katero koli drugo področje
dela.
Profesionalne vloge socialnega delavca
so se v procesu razvoja in uveljavljanja
stroke spreminjale, neprestano so se širile
in postajale vedno zahtevnejše. Spreminja-
nje profesionalnih vlog je povezano zlasti s
prehajanjem socialnega dela na vedno nova
področja. Splošna značilnost razvoja profe-
sionalnih vlog socialnega delavca je, da so
se najprej uveljavile tiste, v katerih je delo-
val na mikro ravni in se torej ukvarjal pred-
vsem s posamezniki in z njihovim najožjim
okoljem. Na višji stopnji profesionalnosti pa
so se razvijale tiste vloge, ki jih socialni de-
lavec uporablja takrat, ko deluje na mezo
(z različnimi skupinami) in makro (skupno-
stno socialno delo, menedžment, vpliv na
sprejemanje in spreminjanje zakonodaje in
oblikovanje socialne politike) ravni prakse
(Zastrow 1997: 22).
254
PROFESIONALNE VLOGE SOCIALNIH DELAVCEV PRI DELU S STARIMI LJUDMI
USMERITVE IN VEŠČINE SOCIALNEGA DELA
PRI DELU S STARIMI LJUDMI
Socialni delavci so si doslej pridobili že
bogate izkušnje pri delu s starimi ljudmi.
Izoblikovali so tudi posebna načela za delo
na tem specifičnem področju. Naj jih tukaj
samo navedemo, saj že sama formulacija
vsakega izmed njih dokaj jasno pove nje-
govo bistvo:
•	usmerjenost na mobilizacijo moči in
potencialov starih ljudi
•	maksimalno funkcioniranje
•	zagotovitev okolja brez omejitev
•	etičnost pri delu
•	upoštevanje kulturnih razlik
•	sistemska perspektiva
•	postavljanje ustreznih ciljev (Burack-
Weiss, Coyle Brennan 1991: 5-14).
Socialno delo danes razpolaga tudi s celo
vrsto veščin, s katerimi lahko uspešno po-
magamo starim ljudem. Ameriško združe-
nje socialnih delavcev je te veščine, znanja
in sposobnosti strokovnjakov za delo s sta-
rimi ljudmi predstavilo v posebni brošuri.
V njih lahko prepoznamo najpomembnejše
koncepte sodobnega socialnega dela in
bistvene specifičnosti, ki jih zahteva delo s
starimi ljudmi. V njih pa so izražene tudi
uveljavljene vrednote, etične norme in
koncepti socialnega dela. Tudi te smernice
bomo tukaj le navedli:
•	razumevanje razvojnih faz staranja
•	upoštevanje življenjskih izkušenj in
vlog
•	razumevanje perspektive starega člo-
veka
•	ugotavljanje funkcionalnih sposob-
nosti
•	prepoznavanje potreb na področju
duševnega zdravja in znakov depresije
•	poznavanje dinamike družinskega
sistema
•	sposobnost govora v jeziku starega
človeka
•	trdno prepričanje v neodvisnost starih
ljudi
•	problemi smrti in umiranja
•	spoštovanje vloge religije in duhov-
nosti
•	perspektiva moči (AASW 1994:12-14).
Videli smo, da je v teh smernicah pose-
bej poudarjena pravica starega človeka do
zasebnosti in do njegovega neodvisnega
življenja. V ospredju je tudi izhodišče, da
velja graditi zlasti na ohranjenih funkcio-
nalnih sposobnostih človeka. Nekatere iz-
med navedenih smernic veljajo predvsem
za ameriško okolje, saj so usmerjene na
potrebo po razumevanju kulturnih razlik,
ki pri nas niso tako izrazite, so pa nedvo-
mno tudi prisotne.
Verjetno bi kazalo postopoma tudi v
Sloveniji izoblikovati posebna načela za
socialno delo s starimi ljudmi. Izdelana
imamo načela, ki usmerjajo družbeno skrb
za stare ljudi v okviru socialnega varstva
(Program razvoja družbene skrbi za stare
ljudi na področju socialnega varstva do leta
2005), iz katerih lahko implicitno razbe-
remo tudi smernice za ravnanje strokov-
njakov pri delu s posamezniki na tem po-
dročju. Dokaj jasno imamo izoblikovana
tudi etična načela za delo z (vsemi) uporab-
niki, ki nedvomno veljajo tudi za stare ljudi.
Vendar pa v praksi včasih prihaja do kršitve
pravice uporabnika do izbire pri odloča-
nju o vrsti pomoči. Ta pravica je sicer zapi-
sana kot etična norma v kodeksih socialnih
delavcev in delavcev socialnega varstva,
vendar je še premalo prisotna v naši splošni
in strokovni kulturi. Seveda pa načela in
smernice niso dovolj, če nimamo tudi
stvarnih možnosti, da bi lahko predlagali
ljudem različne rešitve in ponudili več
možnih storitev, ki jih potrebujejo, in v
tolikšni meri, kolikor jih želijo. »Paket«
storitev, ki jih danes ponujajo, denimo, naši
domovi za stare ljudi, je še kako potreben v
primeru, če človek ob vseh razpoložljivih
oblikah pomoči na domu ni več sposoben
živeti sam. Za tiste stare ljudi pa, ki so vsaj
deloma sposobni skrbeti sami zase, je nji-
hova ponudba navadno preveč enostran-
ska. Zagotavljanje (skoraj) vseh potreb ljudi
pasivizira in jim v bistvu jemlje samostoj-
nost in možnost odločanja o drobnih vsako-
dnevnih, a življenjsko pomembnih stvaieh
(denimo čas vstajanja, ure dnevnih obrokov
in podobno). Pričakujemo lahko, da bodo
nastajajoča varovana stanovanja za stare
ljudi bolj omogočala izbiro storitev »a la
carte«.
255
VIDA MILOSEVIC ARNOLD
SODOBNE PROFESIONALNE VLOGE
SOCIALNIH DELAVCEV
O profesionalnih vlogah socialnih delavcev
ni prav veliko napisanega. Najprej si bomo
ogledali opise profesionalnih vlog socialnih
delavcev v nekaterih novejših delih ame-
riških avtorjev, nato pa še pojmovanje pro-
fesionalnih vlog Petra Lüssija. Ob vsakem
opisu bomo tudi razpravljali, ali je vloga
primerna za delo s starimi ljudmi.
Charles Zastrow (1992: 14-15) opiše te
profesionalne vloge socialnih delavcev:
a)	Usposobljevalec (Enabler). Pri tej
vlogi gre za pomoč posamezniku pri izraža-
nju potreb, razjasnjevanju in identifikaciji
problemov, iskanju najprimernejših stra-
tegij za njihovo rešitev in za razvijanje spo-
sobnosti ljudi (posameznikov, družin, sku-
pin in skupnosti) za premagovanje različ-
nih življenjskih težav.
Stari ljudje se pogosto znajdejo v stiskah
in se čutijo nemočne ob poskusih, da bi sa-
mi premagali nastale težave. Poleg tega je
njim morda še bolj kot ljudem iz mlajših
starostnih skupin težko prositi za pomoč.
Če pa bi to v njihovem imenu storil kdo
drug namesto njih, bi se počutili še bolj
nesposobne in odvisne. Tako je prav vloga
socialnega delavca kot usposobljevalca za
delo s starimi ljudmi izredno primerna, saj
uporabnikom omogoča ohranjanje avto-
nomije in s tem samospoštovanja.
b)	Povezovalec {Broker). V tej vlogi
socialni delavec povezuje posameznike in
skupine, ki potrebujejo pomoč (in je ne
znajo najti), z obstoječimi službami, ki
razpolagajo s potrebnimi viri, kjer ustrezno
pomoč lahko dobijo in jih tudi zastopa v
procesu zagotavljanja teh virov.
Pri delu s starimi ljudmi so socialni
delavci pogosto v vlogi zastopnikov, da jim
lahko na ta način zagotovijo potrebne sto-
ritve. V vsaki lokalni skupnosti je na razpo-
lago cela vrsta storitev, vendar se med seboj
razlikujejo glede svoje kvalitete in dostop-
nosti (pogojev). Socialni delavec ima po-
trebne informacije o vseh obstoječih slu-
žbah in vrstah njihovih storitev, kakor tudi
o upravičenosti posameznika do teh stori-
tev. Stari ljudje pogosto potrebujejo koga,
da jih poveže z obstoječo ponudbo storitev
in jim pomaga izbrati najprimernejšo, saj
sami včasih oklevajo in ne uveljavljajo
pravic, ki jim pripadajo, pogosto so slabše
mobilni, imajo težave s komunikacijo ipd.
c)	Zagovornik (Advocate^. Zagovor-
ništvo je proces delovanja za uporabnike
ali v njihov prid, da bi dosegli storitve in
druge potrebne vire, ki bi bili sicer zanje
nedosegljivi (Hepwort, Larsen 1993: 27).
Pri tej vlogi gre za zbiranje podatkov o po-
trebah uporabnika ali skupine uporab-
nikov, za pogajanje z ustreznimi službami,
pa tudi za poskuse vpliva na odločitve insti-
tucij glede njihove politike na posameznem
področju. To vlogo socialni delavec opravlja
takrat, ko so institucije »gluhe« za potrebe
ljudi.
Socialni delavci kot zagovorniki skupine
starih ljudi so dolžni pomagati tudi pri
odkrivanju specifičnih primerov »ageizma«,
diskriminacije in predsodkov do starih ljudi
in se z vsemi sredstvi boriti proti takim
pojavom.
d)	Aktivist (Activist). Cilj delovanja so-
cialnega delavca v tej vlogi je sprememba
politike institucij do pomembnih družbe-
nih vprašanj, kot so, denimo, prikrajšanost
in neenakopravnost posameznih družbe-
nih skupin, pojavi rasizma, odnos večinske
skupine prebivalstva do manjšine in podob-
no. V tej vlogi socialni delavec uporablja
taktike konflikta, konfrontacije, pogajanja
in podobno. Aktivist je socialni delavec
takrat, ko poskuša doseči potrebne spre-
membe na globalni ravni.
Kot dodatne profesionalne vloge social-
nih delavcev pa Zastrow (ibid.) navaja še
vloge svetovalca, pogajalca, iniciatorja, po-
speševalca, načrtovalca, organizatorja, ko-
ordinatorja, konzultanta, mobilizatorja,
raziskovalca in druge.
Compton in Galaway (1986:427-437) in
drugi avtorji opisujejo še druge profesio-
nalne vloge socialnih delavcev.
e)	Učitelj (Teacher). V tej vlogi socialni
delavec daje informacije in uporabnikom
posreduje potrebna znanja in spoznanja.
Uporabniki se ob tem učijo vsega tistega,
kar jim bo pomagalo bolje funkcionirati v
življenju (denimo učenje novih vedenjskih
vzorcev, socialnih vlog, spretnosti izražanja
lastnih stališč in mnenj, sposobnosti za
256
PROFESIONALNE VLOGE SOCIALNIH DELAVCEV PRI DELU S STARIMI LJUDMI
učinkovito reševanje življenjskih proble-
mov).
Ta vloga je pri delu s starimi ljudmi zelo
pogosta. Vlogo učitelja lahko socialni de-
lavec opravlja takrat, kadar se srečujejo s
skupinami starih ljudi (delavnice v progra-
mih priprav na upokojitev, programi uni-
verze za tretje življenjsko obdobje, medge-
neracijske skupine, skupine po izgubi svoj-
ca ipd.). Seveda je vloga učitelja primerna
tudi za delo s posamezniki, ki slabše so-
cialno funkcionirajo.
f)	Posrednik (Mediator). V tej vlogi so-
cialni delavec pomaga pri interpretaciji
uporabnikovih potreb drugim strokov-
njakom ali institucijam, posreduje pri
reševanju konfliktov med uporabnikovim
sistemom in sistemi drugih posameznikov,
skupin ali organizacij. Posrednik omogoči
nevtralni prostor, v katerem se lahko uskla-
jujejo nasprotujoča si stališča in se poiščejo
zadovoljive rešitve za vse udeležence.
Vloga posredovalca pri delu s starimi
ljudmi se največkrat veže na družinsko
situacijo, kadar se mora več članov dogovo-
riti glede nege in oskrbe svojca in si pri tem
ustrezno razdeliti naloge.
g)	Svetovalec (Counselor). Pri tem gre
za usmerjanje posameznikov, družin, sku-
pin in skupnosti s pomočjo nasvetov, prika-
zovanja alternativnih možnosti, podporo
pri zastavljanju ciljev in posredovanje po-
trebnih informacij.
Star človek in njegova družina ob sooča-
nju z različnimi emocionalnimi problemi,
ki jih povzroči prilagajanje na spremenjene
življenjske okoliščine (denimo, upokojitev,
iskanje aktivnosti v prostem času, iskanje
novega smisla v življenju, zdravstveni pro-
blemi, odvisnost od tuje pomoči, namesti-
tev v dom za stare ljudi, umiranje in smrt
bližnje osebe ipd), pogosto potrebuje stro-
kovno pomoč socialnega delavca (ali dru-
gega strokovnjaka) v smislu svetovanja in
podpore.
g) Koordinator/nosilec primera (Case
Manager/Coordinator). Vse pogosteje so-
cialni delavec, morda še posebej pri delu s
starimi ljudmi, opravlja vlogo nosilca pri-
mera oz. koordinatorja. Pri tem gre za po-
sredovanje med uporabnikom in njegovim
okoljem. Uporabnik mora jasno izraziti
svoje potrebe, socialni delavec pa vzpo-
stavlja stike z ustreznimi službami in mu
pomaga pri uveljavljanju njegovih pravic,
spremlja njihovo uresničevanje in koor-
dinira delo vseh, ki sodelujejo v tem pro-
cesu (Hepworth, Larsen 1993: 26).
h)	Oskrbovalec (Care manager). Podob-
na zgoraj navedeni je tudi vloga oskrbo-
valca. Tudi ta se pogosto pojavlja pri delu s
starimi ljudmi, ki potrebujejo dobro in
zanesljivo organizirano pomoč. Pri tem
socialni delavec zagotavlja potrebne sto-
ritve za oskrbovanje uporabnika in uskla-
juje delo različnih izvajalcev (v javni službi
mora pri tem upoštevati še načelo ekono-
mičnosti).
Bistvenih vsebinskih razlik med profe-
sionalnima vlogama nosilca primera in
oskrbovalca pravzaprav ni. Obe vlogi sta se
razvili v času, ko poskušajo države zmanjšati
stroške za delo socialnih delavcev ter jih
usmeriti v bolj »papirnato« delo z uporab-
niki in od njih tudi pričakujejo, da bodo
iskali storitve, ki so (za državo) najcenejše.
Nosilec primera včasih niti nima osebnega
stika z uporabnikom. Vloga oskrbovalca se
je razvila bolj kot reakcija socialnih delavcev
na (bolj ali manj) vsiljeno vlogo nosilcev
primera in omogoča nekaj več osebnih
stikov in tudi osebne zavzetosti socialnega
delavca za uporabnika. Seveda pa je to, kako
posamezno vlogo opravlja, odvisno od
posameznega socialnega delavca in njegove
etične naravnanosti. Staremu človeku brez
svojcev, ki se znajde v hudi stiski in postane
odvisen od tuje pomoči, bržkone potrebnih
storitev ni mogoče zagotoviti le »na daleč«
in brez osebne zavzetosti.
i)	Priskrbovalec (Outreach). V tej vlogi
gre za posredovanje različnih storitev ma-
terialno ogroženim uporabnikom, ki nima-
jo dovolj lastnih sredstev, da bi zadovoljili
različne potrebe — sredstva za preživljanje,
ustreznejše bivalne razmere, zdravstveno
oskrbo, možnosti za preživljanje prostega
časa, zagotovitev prehrane in pomoči na
domu in podobno (Zastrow, Kirst-Ashman
1998: 616).
Peter Lüssi (1990:92-94) namesto pojma
profesionalne vloge uporablja pojem
»načini ravnanja v socialnem delu«. Opisane
načine ravnanja je mogoče »prevesti« v
257
VIDA MILOSEVIC ARNOLD
profesionalne vloge. Poglejmo, katere vloge
lahko na ta način prepoznamo:
•	svetovanj e/svetovalec
•	pogajanje/pogajalec
•	interveniranje/izvajalec ukrepov
•	zastopanje/zastopnik
•	priskrbovanje/priskrbovalec
•	oskrbovanje/oskrba.
Že na prvi pogled lahko vidimo, da se
vloge dokaj dobro ujemajo s predstav-
ljenimi opisi ameriških avtorjev, zato jih
tukaj ne bi ponavljali.
Že iz razmeroma skopih opisov smo lah-
ko spoznali, da se posamezne profesionalne
vloge socialnih delavcev med seboj preple-
tajo in jih je težko natačno razločevati.
Nedvomno pa profesionalne vloge izražajo
tudi bistvo predmeta socialnega dela, ki se
z njihovo pomočjo uresničuje. Gre za
zagotavljanje pomoči, varstva, doseganja
razvojnih možnosti in za socialno vljuče-
vanje, z vsem tem pa pri uporabniku in v
njegovem socialnem okolju pride do zaže-
lene spremembe.
Prav tako smo lahko ugotovili, da so vse
prikazane profesionalne vloge primerne in
še kako potrebne pri socialnem delu s
starimi ljudmi.
Glede na kompleksnost in pestrost pro-
fesionalnih vlog je pomembno, da se so-
cialni delavec sam vedno zaveda, katero
izmed njih v konkretnem primeru opravlja,
in da to tudi pojasni svojim uporabnikom
in drugim udeležencem v procesu pomoči.
Pomembno je tudi vedno znova preveriti
pričakovanja uporabnikov in jim pojasniti,
kakšne so možnosti za rešitev problema.
PROFESIONALNE VLOGE
SOCIALNEGA DELAVCA
V KONTEKSTU STORITEV
SOCIALNEGA VARSTVA ZA STARE LJUDI
V SLOVENIJI
Znanje, s katerim razpolaga sodobno social-
no delo, njegovi koncepti dela, ki najbolj
ustrezajo potrebam te ranljive skupine
ljudi, in sprejete etične norme morajo
odsevati v konkretnih storitvah, ki jih
opravljajo socialni (in drugi strokovni, pa
tudi laični, delavci). Oglejmo si najprej
storitve našega socialnega varstva in pri-
mernost posameznih profesionalnih vlog
v njihovem okviru za potrebe starih ljudi.
SOCIALNA PREVENTIVA
Socialno preventivni programi na področju
dela s starimi ljudmi imajo nedvomno po-
membno poslanstvo in skupni cilj — prispe-
vati k temu, da se bomo ljudje zdravo starali.
V socialnem smislu pomeni zdravje sposob-
nost neokrnjenega socialnega funkcioni-
ranja kljub morebitnim fizičnim in drugim
omejitvam. S preventivnimi programi lahko
dosežemo, da se potenciali starih ljudi čim
dlje ohranijo in maksimalno aktivirajo, da
najdejo v življenju ob druženju z ljudmi nov
smisel, s čimer preprečujemo njihovo so-
cialno izolacijo. Seveda bi bilo nesmiselno
pričakovati, da se bodo v preventivne pro-
grame vključevali vsi starostniki, pomem-
bno pa je, da s pestro ponudbo, dostopno-
stjo in primerno ceno pritegnemo tiste, ki
jih tovrstna dejavnost zanima, in da posku-
šamo motivirati tiste stare ljudi, ki jim grozi
osamitev.
V slovenskem prostoru se je doslej že
razvilo nekaj programov za stare ljudi,
katerih nosilci so socialni delavci, ali pa v
njih tvorno sodelujejo. Po drugi strani pa
obstajajo prav na teh področjih še velike
potrebe po preventivnih programih, ki jih
bo treba v bližnji prihodnosti ob naraščanju
števila starih ljudi še zapolniti. In nedvom-
no so tukaj še številne neizkoriščene
možnosti za našo stroko. Naštejmo nekatere
programe in poskusimo opredeliti profe-
sionalne vloge, v katerih socialni delavci v
njihovem okviru nastopajo.
Priprava na starost in staranje tako
posameznika kakor tudi družine je naloga,
s katero se bo treba v prihodnje resno spo-
prijeti. Zakonodajalec je naložil pripravo
družine na starost domovom za stare ljudi.
Vendar je vprašanje, ali je smiselno to nalo-
go vezati na eno samo institucijo, ne glede
na to, da je v njej že zbranega veliko znanja
in izkušenj o specifiki starih ljudi. Priprava
na staranje je nedvomno pomembna pre-
ventivna naloga, ki je ne moremo vezati le
na eno področje dejavnosti. Nikakor si tudi
258
PROFESIONALNE VLOGE SOCIALNIH DELAVCEV PRI DELU S STARIMI LJUDMI
ne moremo predstavljati, da bi vse vsebine,
ki bi pripravljali ljudi na starost in na to, da
bi bolje razumeli stare ljudi v svojem okolju,
lahko zajel en sam program. V najširšem
smislu bi morale biti vsebine priprave na
starost in staranje prisotne vsepovsod, v
programih različnih dejavnosti in institucij
— v vrtcih, šolah, medijih, delovnih organi-
zacijah, društvih, prostovoljnih organiza-
cijah, lokalnih skupnostih ipd. Prav gotovo
pa je socialno delo, tudi glede na to, da
deluje na številnih področjih, še posebej
poklicano, da tem vsebinam in programom
posveti primerno pozornost.
Programi priprave na upokojitev so pri
nas sicer deloma zaživeli kot del dejavnosti
Univerze za tretje življenjsko obdobje in v
programu jih ima tudi Gerontološko
društvo Slovenije. Naša stroka je programe
priprav na upokojitev razvijala že v zgod-
njih osemdesetih letih kot eno izmed nalog
socialnih delavcev v podjetjih. S temi vse-
binami so se v tistem času začele ukvarjati
tudi nekatere večje delavske univerze (Ce-
lje, Maribor). Nekaj poskusov priprav de-
lavcev na upokojitev v večjih podjetjih je
bilo takrat uspešnih, vendar jih je gospodar-
ska stagnacija na začetku tranzicije odpla-
vila (skupaj s številnimi socialnimi delavci).
Še vedno sem prepričana, da informativni
del priprave na upokojitev sodi v vsako ve-
čje podjetje in da bi lahko te naloge prevzeli
tamkajšnji socialni delavci. Po najnovejših
podatkih iz prakse pa v nekaterih, sicer še
redkih podjetjih, kjer jim ni žal naložb v
delavce, spet razvijajo vsebine, ki delavcem
pred odhodom v pokoj pomagajo najti kom-
pas, da se bodo znašli v novem življenjskem
obdobju in se dobro prilagodili na spre-
membe, ki jih prinaša upokojitev.
Skupine za samopomoč, ki so se razvile
pred slabimi desetimi leti, so v Sloveniji
postopoma prerasle v pravo gibanje za do-
bre medgeneracijske odnose in pomenijo
za voditelje nedvomno odlično pripravo na
lastno starost. S svojo vsebino, naravna-
nostjo in rezultati delovanja pa te skupine
pomembno prispevajo tudi k dobremu
psihofizičnemu počutju vseh udeležencev
in torej k zdravemu staranju sedanjih in
prihodnjih starih ljudi. Želimo lahko le, da
bi se projekt razširil na vsa okolja in posto-
poma vključil vse stare ljudi, ki to želijo, in
čim več prostovoljcev, ki si bodo na ta način
razvijali socialne mreže za svoje tretje
življenjsko obdobje.
Univerza za tretje življenjsko obdobje
je dejavnost, ki sicer ni neposredno poveza-
na s področjem socialnega varstva, vendar
se njeni številni programi odvijajo v institu-
cijah, ki delujejo na tem področju. V progra-
mih že sedaj uspešno sodelujejo številni
socialni in drugi socialnovarstveni delavci.
Nedvomno pa se bodo taki programi v pri-
hodnje še bolj razširili in razvili dejavnosti,
ki bodo ustrezale tudi manj izobraženim
upokojencem. Sedanja značilnost Univerze
za tretje življenjsko obdobje je namreč ta,
da se vanjo vključujejo predvsem intele-
ktualci, torej ožji krog starih ljudi.
Profesionalne vloge, ki jih opravljajo
socialni delavci in drugi sodelujoči v okviru
preventivnih socialnih programov, precej
odstopajo od klasičnih. Usmerjene so
bodisi v organizacijo in vodenje projekta,
pogosto pa omogočajo vzpostavljanje prist-
nejših človeških odnosov z uporabniki.
Najpogostejše vloge pri tem so: iniciator,
vodja projekta, organizator, koordinator,
učitelj, prostovoljec, pa tudi raziskovalec.
STORITVE ZA PREMAGOVANJE
SOCIALNIH STISK IN TEŽAV
a) Prva socialna pomoč. Človek navadno
išče strokovno pomoč šele takrat, ko izgubi
že vse upanje, da bi sam in s pomočjo svoj-
cev uspešno rešil problem, s katerim se so-
oča. Neuspeh pri reševanju problema pogo-
sto sproži nove konflikte. Posledica tega je
občutek nemoči in obupa. Težave se morda
kopičijo in človek počasi izgublja jasen
pregled nad bistvom problema.
Socialni delavec lahko pomaga starost-
niku pri prepoznavanju njegove stiske,
posreduje mu vse potrebne informacije o
obstoječih možnostih pomoči in vrstah
storitev. Pomembno je, da mu pomaga pre-
magati predsodke do sprejemanja pomoči
in mu jasno nakaže možnosti izbire.
Ob opravljanju te storitve starim ljudem
lahko socialni delavec nastopa v številnih
profesionalnih vlogah: usposabljevalec, ko-
259
VIDA MILOSEVIC ARNOLD
ordinator, povezovalec, zagovornik, poga-
jalec, oskrbovalec, priskrbovalec in učitelj.
b) Osebna pomoč. Pri tej storitvi je po-
membno, da socialni delavec ne upošteva
zgolj materialnega vidika stiske, temveč vidi
človeka celostno, v vseh njegovih dimen-
zijah. Socialni delavec in delavka morata biti
sposobna prepoznati tudi bolj subtilne, na
zunaj manj vidne stiske uporabnika, ga z
empatijo poslušati in mu dati oporo in
občutek varnosti, da bo lahko spregovoril
tudi o bolj občutljivih problemih, ki ga
morda najbolj tarejo.
Soočanje z izgubami, ki spremljajo
proces staranja, je boleče in človek v taki
situaciji pogosto potrebuje strokovno
pomoč v obliki svetovanja. Svetovanje
starim ljudem bo treba zagotoviti v večjem
obsegu. Poleg obstoječih oblik, ki so (vsaj
deloma) že razvite v okviru vladnega se-
ktorja (zlasti v CSD in DSO), se bodo ne-
dvomno tudi v nevladnem ustanavljale sve-
tovalnice, specializirane za stare ljudi in/ali
družine, ki se soočajo s problemi, poveza-
nimi s staranjem. Na tem področju je doslej
storila pomembne premike Zveza društev
upokojencev Slovenije.
Profesionalne vloge, ki jih lahko opravlja
socialni delavec pri tej storitvi so: sveto-
valec, usposobljevalec, pogajalec, učitelj.
Vodenje v smislu podpore je treba zago-
toviti za tiste starostnike, ki imajo različne
duševne motnje ali demenco. V tem prime-
ru je socialni delavec v vlogi koordinatorja,
priskrbovalca, oskrbovalca ali zagovornika.
Socialna oskrba je v sedanjem socialno-
varstvenem sistemu postala oblika pomoči
na domu, dejansko pa pomeni tudi osebno
pomoč, saj človek brez nje ne bi mogel
ostati in ustrezno funkcionirati v svojem
dotedanjem življenjskem okolju. Profesio-
nalne vloge socialnega delavca so v pri-
meru, ko starostniku zagotavlja socialno
oskrbo, enake kakor takrat, kadar gre za
vodenje.
C) Pomoč družini za dom. Človek ostane
član svoje družine tudi takrat, ko je star. Še
več, družina zanj postaja vse pomembnejša,
tako v psihološkem kakor tudi v instru-
mentalnem smislu.
Medgeneracijska pomoč v družini je
recipročna, poteka med člani vseh gene-
racij v smislu dajanja in sprejemanja. Ven-
dar se mora družina, ki se sooči s starostno
oslabelostjo svojega člana, naučiti funkcio-
nirati na nov način in tako, da pri tem ne
bo ogrožen kdo od družinskih članov. Pri
tem učenju gre tako za vzpostavljanje novih,
drugačnih medosebnih odnosov, kakor
tudi novo razporeditev socialnih vlog in
nalog družinskih članov. Za tako učenje je
potreben čas, veliko tolerance, pa tudi
podpore od zunaj.
Socialni delavec lahko v smislu pomoči
za dom opravlja vlogo svetovalca, usposab-
Ijevalca, učitelja, pogajalca, koordinatorja
pomoči, oskrbovalca in priskrbovalca.
č) Pomoč na domu in socialni servis.
Gerontološka znanost je že zdavnaj pouda-
rila spoznanje, da je treba starim ljudem
zagotoviti možnost, da ostanejo v svojem
dotedanjem življenjskem okolju. To velja
seveda tudi za tiste stare ljudi, ki potre-
bujejo pomoč. Dejavnosti naj bi se torej
razvijale predvsem v tem smislu, da bi pod-
pirale stare ljudi v njihovem geografskem
in socialnem okolju.
Gre torej za zagotovitev družbeno orga-
nizirane in kvalitetne skrbi, katere namen
je zlasti podpirati samostojnost starega
človeka. Pri tem je pomembno, da ima upo-
rabnik možnost izbirati med različnimi iz-
vajalci in se odločati za tisto ponudbo, ki je
zanj v vseh pogledih najustreznejša. Tudi
cena pri tem ni nepomembna. Ta pomoč
mora biti organizirana v dogovoru z dru-
žinskimi člani in doogovorjena tako, da z
njo zapolnimo vrzeli, ki se pokažejo med
tem, kaj star človek še zmore sam in kaj zanj
lahko postorijo svojci. Pri načrtovanju je
vedno treba misliti na vse ure dneva in na
vse dni v tednu. V načrt pomoči seveda
vključimo tudi druge člane starostnikove
neformalne socialne mreže — sosede, prija-
telje, druge sorodnike in prostovoljce. Če
ljudem zagotovimo potrebne storitve in jim
tako omogočimo, da ostanejo v svojem do-
mu, smo pripomogli k temu, da ohranjajo
svojo avtonomijo in zasebnost in se tako
izognejo dolgotrajnemu prilagajanju na
življenje v ustanovi (dokler in če to ni nujno
potrebno).
Profesionalne vloge socialnega delavca
pri storitvi pomoči na domu so lahko: no-
260
PROFESIONALNE VLOGE SOCIALNIH DELAVCEV PRI DELU S STARIMI LJUDMI
silec primera/koordinator, svetovalec, os-
posabljevalec, učitelj, posrednik, pogajalec,
iniciator, zastopnik, zagovornik, posrednik,
aktivist, organizator, supervizor prosto-
voljcem.
d) Institucionalno varstvo. Socialni de-
lavec v domu za stare ljudi je zlasti povezo-
valec med stanovalcem in okoljem, iz ka-
terega je prišel (in v katerega se bo morda
spet vrnil). To pa pomeni, da mora domski
socialni delavec vse svoje delo zasnovati v
tem smislu. Da bi dotedanje socialne mreže
stanovalca ostale aktivne tudi po sprejemu
v dom, jih mora socialni delavec že pred
tem dobro spoznati in poskušati vzpostaviti
stik s čim več ljudmi iz stanovalčevega
življenjskega okolja (otroci, vnuki, soro-
jenci, prijatelji, sosedje, člani društev in
organizacij). Na vzdrževanju in negovanju
teh stikov mora socialni delavec delati tudi
v času bivanja stanovalca v domu. Nedvom-
no predstavljajo svojci stanovalcev domov
potencial, ki bi ga bilo smiselno izkoristiti
še kako drugače kot tako, da jih dom enkrat
letno povabi na srečanje s svojci. Kontinui-
rano in odprto sodelovanje med delavci
doma in svojci bi omogočilo njihov trajen
dialog v dobro stanovalcev in tudi delavcev.
To bi stanovalcem zmanjšalo občutek ogro-
ženosti in socialne izolacije. Čutili bi, da so
še vedno pomembni in so povezani z doga-
janjem v domu in izven njega.
V institucionalnem varstvu lahko social-
ni delavec opravlja praktično vse možne
profesionalne vloge, zato jih tukaj ne bom
ponovno naštevala. Vseeno pa bi poudarila
dve vlogi kot pomembnejši med njimi. Sem
sodi vloga povezovalca v tem smislu, da je
socialni delavec tisti, s katerim stanovalec
najprej vzpostavi stik in mu je dolžan natan-
čno (in večkrat) predstaviti vse dejavnosti,
ki v domu potekajo, in ga tudi motivirati,
da se vanje vključi. Vloga zagovornika je v
naših razmerah pomembna zaradi prevla-
dujočega medicinskega modela v domovih.
Socialni delavec mora vedno poudarjati
predvsem preostale sposobnosti vsakega
stanovalca posebej in vztrajati, da se te v
domskem sistemu ohranjajo (denimo
prinašanje hrane v sobo delno gibljivemu
stanovalcu, prehitro ponujanje plenic ipd.).
Zagovorništvo v širšem smislu pa pomeni
skrb za dosledno spoštovanje dostojanstva
vsakega stanovalca in spreminjanje delova-
nja institucije, kadar se to ne upošteva.
Socialni delavec mora torej spremljati splo-
šno klimo v domu in neprestano opozarjati
na potrebo po celostnem pogledu na stare
ljudi kot uporabnike storitev institucije.
SKLEP
Iz povedanega smo lahko videli, da so vloge
socialnih delavcev pri delu s starimi ljudmi
raznolike in zahtevne. Z njimi vedno posega
na vse ravni: mikro (posameznik in druži-
na), mezo (skupina, soseska, institucija,
društvo, oranizacija) in makro (občina,
država).
Število storitev, ki so namenjene potre-
bam starih ljudi, postopoma raste in v
prihodnje jih bomo potrebovali še več. Za
socialne delavce je področje dela s starimi
ljudmi nedvomno perspektivno. Že samo
razvoj oblik dejavnosti in novih storitev, ki
jih pri nas načrtujemo za to skupino pre-
bivalstva (denimo, dnevni centri in varova-
na stanovanja bodo lahko izziv za obliko-
vanje novih profesionalnih vlog socialnih
delavcev na tem področju).
Vsekakor skrb za stare ljudi v postmoder-
ni dobi ne pomeni zgolj zagotavljanja po-
trebnih storitev v sistemu zdravstvenega in
socialnega varstva, temveč postaja tudi del
kulture. Vprašanja, kako uspešno reševati
vsakodnevne življenjske probleme in v čem
najti smisel življenja v starih letih, postajajo
prav tako pomembna, kot je zadovoljevanje
osnovnih življenjskih potreb. In prav tukaj
ima gerontološko socialno delo svoje naj-
pomembnejše področje delovanja (Koski-
nen 1997: 115).
Seveda pa bomo morali socialnim delav-
cem na tem področju zagotoviti možnosti
za podiplomsko izobraževanje (bodisi kot
specializacijo in/ali magistrski študij).
Verjetno ne bi bilo odveč organizirati
dodatno funkcionalno usposabljanje za
opravljanje profesionalnih vlog, ki se v naši
praksi šele uveljavljajo in ki se bodo še
razvile. Prav gotovo pa je nujno potrebno
socialnim delavcem (tudi v institucional-
nem varstvu!) zagotoviti supervizijo.
261
VIDA MILOŠEVIČ ARNOLD
Literatura
B.	Accetto (1987), Starost in staranje: Osnove medicinske gerontologije, Ljubljana: Cankarjeva
založba.
C.	B. Burack-Weiss (1991), Social Work with the Elderly. New York: The Haworth Press.
B. Compton, B. Gaiaway (1987), Social Work Processes. Chicago: The Dorsey Press.
D.	Hepworth, J. A. Tarsen (1993), Direct Social Work Practice. Pacific Grove, Cal.: Brooks/Cole.
I. HojNiK ZuPANC (1991), Poriprava na upokojitev. V: Sedanjost in prihodnost gerontoloških
dejavnosti: Okrogla miza Gerontološkega društva Slovenije. Ljubljana: Gerontološko društvo.
N. R. HooYMAN, H. Asuman Kiyak (1993), Social Gerontology: A Midtidisciplinary Perspective. Boston:
Allyn and Bacon.
S. Koskinen (1997), Aging and Social Work. V: N. Stropnik (ur.), Social and Economic Aspects of
Ageing Societies: 5th Biannual Europen Inter-University Consortium for International Social
Development — European Branch. Ljubljana: Institute for Econimic Research.
M. Marshall, M. Dixon (1996), Social Work with Older People. London: Macmillan Press.
M. Marshall, Ch. Rowlings (1998), Facing our Futures: Discrimination in Later Life. V: B. Lešnik
(ur.). Countering Discrimination in Social Work. Aldershot: Ashgate.
Ministrstvo za delo, družino in socl\lne zadeve (2000), Program razvoja družbenega varstva starih
ljudi na področju socialnega varstva do leta 2005. Ljubljana.
V. MiLošEvič Arnold (1999), Razvoj socialnega dela s starimi ljudmi. V: Kaljenje 1, Bilten Skupnosti
Centrov za socialno delo.
L. Morgan, S. Kunkel (1998), Л^ш^ in Societal Context. Thousand Oaks, Cal., London, New Delhi:
Pine Forge Press.
National Association of Social Workers (1994), Social Work with Older People. Washington, D.C.:
NASW Press.
J. Ramovš et al (1992), Skupine starih za samopomoč, Ljubljana: Inštitut za socialno medicino.
Ch. Zastrow (1992), The Practice of Social Work. Belmont, Cal.: Wadsworth Publishing Company
Ch. Zastrow, K. K. Kirst-Ashman (1997), Understanding Human Behavior and the Social
Environment. Whitewater: Nelson-Hall Series in Social Work, University of Wisconsin.
262
Bernard Stritih, Miran Možina
NARCISTIČNE MOTNJE, DUŠEVNE KRIZE
IN EKOLOŠKA SUPORTIVNA POMOČ V STAROSTI
Kot je zapisal Martin Buber, narcisi niso spo-
sobni odnosov jaz-ti. Nekateri narcisi sicer
priznavajo, da so drugi ljudje drugačni, a
takoj, ko to priznajo, tak človek zanje postane
eden izmed »onih« — sovražnik. Njihovi od-
nosi do drugih so samo »jaz-oni« ali »mi-oni«.
Njihovo razmišljanje sodi v skupino »ali si
povsem z menoj ali pa si proti meni«. Včasih
narcisi niso sposobni priznati, da so drugi
ljudje »osebe«. Zanje drugi obstajajo samo
zato, da jih lahko uporabijo, kot mehanska
orodja ali lastnina brez čustev. To je odnos,
ki ga je Buber imenoval »jaz-ono«. In končno,
narcisi marsikdaj niso sposobni prepoznati
razlike med seboj in drugimi. Zanje obstaja
samo odnos »jaz-jaz«, zgolj odnos do samega
sebe.
Scott Peck (1994:111-112)
UVOD
V prispevku bova prikazala primer starej-
šega človeka, s katerim ni bilo lahko živeti
in ki ga ni bilo lahko razumeti. Lahko bi mu
rekla tudi »ostareli narcis«. Zgodbo o Nar-
cisu poznamo kot zgodbo o mladeniču, ki
je zagledan sam vase in nekako ne more res-
nično priti do drugih in biti z drugimi. Kako
pa je videti ta mladenič na stara leta v domu
upokojencev? Morda se vam bo ob branju
primera gospoda Antona to vsaj deloma
izrisalo. Primera nisva izbrala zato, ker bi
bil kaj posebnega, ampak ker verjetno je in
bo podobnih primerov vedno več.
Izbrala sva ga tudi zato, ker žal mi, poma-
gajoči, pogosto nismo na drugi strani. Ne,
zgodba o gospodu Antonu je deloma tudi
zgodba o mnogih med nami, ki se uvrščamo
ali bi se vsaj radi uvrstili med kolikor toliko
zdrave in normalne. Tudi pomagajoči smo
večinoma bolj ali manj vpeti v t. i. narcis-
tični vzorec, se z njim mučimo, otepamo
in ga morda vedno znova tudi presegamo.
Primer gospoda Antona je bil za naju tudi
opozorilo, večkrat zelo mučno, da si ni do-
bro zakrivati oči pred podobnimi problemi
pri sebi in v lastnih odnosih. Soočanje z
bolečimi protislovji tega osebnega in kul-
turnega vzorca nas lahko tudi trezni in
spodbuja k odločitvam za bolj kakovostno
življenje.
Ne nazadnje sva izbrala ta primer tudi
zato, ker nadaljujeva raziskovanje o kultur-
nih vidikih pojava narcizma. Kot sva že pre-
cej izčrpno opisala v eseju o pojavu narci-
zma v sodobnih razvitih družbah oz. v za-
hodni kulturi (Možina, Stritih 1992: 155-
215), nam lahko koncept narcistične motnje
omogoči, da razmišljamo hkrati o posame-
zniku, njegovih pomembnih bližnjih in širši
skupnosti tja do celotne ekologije.
Mnogi avtorji s področja psihoterapije
in psihiatrije (npr. Ammon, 1984, govori o
»arhaičnih motnjah jaza« in v tem okviru o
»borderline sindromu« in o »narcistični
depresiji«, pri nas ppriljubljeni ameriški
psihoterapevt Scott Peck, 1994, govori o
»narcističnih motnjah«. Marie Louise von
Franz, 1988, opisuje »večnega dečka« oz.
»večno deklico«, Allice Miller, 1993, pred-
stavi grandiozni in depresivni obraz nar-
cistične motnje, Gostečnik, 1997, opisuje
pomen projektivne identifikacije pri obli-
kovanju prisilnega začaranega kroga nar-
cističnih motenj) opozarjajo na to, da se
številnim ljudem morda nikoli ne posreči
263
BERNARD STRITIH, MIRAN MOŽINA
odrasti. To SO osebe, pri katerih je potekal
razvoj osebnosti tako, da se določena fun-
kcija ni razvila v zadostni meri. V otroštvu
ni prišlo do postopnega osamosvajanja, raz-
mejevanja, pogosto pa ostanejo tudi motnje
na področju doživljanja strahu in v razvoju
agresivnosti.
Oznaka »narcistična motnja osebnosti«
pomeni, da so taki ljudje večkrat bolestno
egocentrični, da drugih ljudi ne morejo
doživljati kot enakovrednih sebi, ampak so
jim pomembni le, če strežijo njihovemu
samopotrjevanju. Čeprav ti ljudje navzven
večkrat ustvarjajo videz samostojnosti,
samozavesti in »domišljavosti«, s tem le
zakrivajo pogosta doživetja notranje pra-
znine, ranjenosti in odvisnosti. V marsičem
so grandiozni, npr. hlepijo po visokih idea-
lih in se ženejo za zelo ambicioznimi načrti,
vendar zanemarjajo resnično življenje, ki ga
lahko človek pogosto odkrije le v »nepo-
membnih« malenkostih odnosov s pomem-
bnimi drugimi. Tako postanejo odvisni od
uspehov in priznanj ali pa tudi od ljubezni
in občudovanja drugih ljudi. S tem posku-
šajo napolniti oz. nadomestiti (kompen-
zirati) doživetja notranje praznine in pri-
krajšanosti. Vendar Ammon (1984) opo-
zarja, da to polnjenje praviloma poteka po
vzorcu »soda brez dna« — uspehov, priznanj
in občudovanja drugih ni nikoli dovolj, da
bi res zapolnili primanjkljaj.
Za ljudi z narcistično motnjo osebnosti
je tudi značilno, da včasih živijo, kot da ne
poznajo strahu, a se strahu pravzaprav bo-
jijo in so lahko nenadoma zelo nebogljeni,
ko se znajdejo v situaciji, kjer je doživetje
strahu neizogibno. Prav starost prinaša obi-
lo takih situacij, hkrati pa ima upokojenec
manjše možnosti (nad)kompenzacije, t. j.,
stalnega potrjevanja in dokazovanja lastne
učinkovitosti in pomembnosti v svetu dela.
Zato je v starosti duševno ravnotežje takih
ljudi praviloma še bolj krhko.
Gospoda Antona lahko po veljavnih dia-
gnostičnih kriterijih v psihiatriji uvrstiva
med motnje osebnosti, in sicer v podsku-
pino histrionične, narcistične in borderline
motnje osebnosti. Ljudje s takimi motnjami
osebnosti lahko velik del življenja (nad)-
kompenzirajo (torej relativno uspešno
skrivajo ali nadomeščajo) nekatere deficite.
primanjkljaje, »luknje« v lastnem doživljanju
oz. lastni identiteti. Skoraj vsaka človeška
aktivnost lahko streže kompenziranju de-
ficitov: npr. kdo z uspešnim služenjem
velikih vsot denarja, drugi z gradnjo hiš in
vikendov, tretji s kariero, četrti s skrbjo za
otroke itn. Večkrat se šele v starosti do
temeljev porušijo ti (nad)kompenzacijski
mehanizmi in se razgalijo globlji strahovi,
neizpolnjenosti, prikrajšanosti, občutki
ne(iz)živetega življenja, ki so jih ljudje do
takrat nekako držali na vajetih, pod kon-
trolo. Takrat lahko govorimo o »zapoznelih
krizah«, saj razgaljenost ljudje praviloma
doživimo kot hudo »krizo«.
Uvrščava se med tiste strokovnjake, ki
verjamejo, da tudi v krizah starostnega ob-
dobja obstajajo možnosti za njihovo razreše-
vanje z učenjem, da se torej lahko učimo
novih načinov ravnanja in sprejemanja se-
be, dokler živimo. Pri tem pa ni pomembno
le lastno stališče osebe, ki se je doslej izo-
gibala izkušnjam, iz katerih bi se lahko učila.
Pomembno je tudi, v kakšnem socialnem
okolju človek živi. Ali mu okolje omogoča
novo učenje? Ali okolje daje novemu učenju
dovolj velik pomen? Ali se okolje sámo uči,
kako je mogoče »shajati« s takim človekom?
S skico primera iz svoje prakse želiva
opozoriti strokovne delavce na področju
varstva starih na podobne primere. Čeprav
so taki stari ljudje dvakrat ogroženi (krhko
duševno ravnovesje in postopno usihanje
možnosti za nadomeščanje primanjkljajev
z aktivnostjo), pa nas lahko prav njihove
poudarjene stiske spodbudijo, da se skupaj
z njimi učimo, da pri njih in pri sebi (če so
za nas dovolj pomembni) odkrivamo nove,
bolj smiselne načine sožitja.
Meniva, da ravno primer gospoda Anto-
na kaže, da je lahko pomoč takim osebam
smiselna. Švicarski psihiater in psihotera-
pevt Jiirg Willi je v svoji najnovejši knjigi
Ekološka psihoterapija: Razvijanje z obli-
kovanjem osebne niše (1999) razvil mnoge
ideje, ki so po najinem mnenju uporabne
tudi za t. i. ekološko suportivno pomoč v
okviru socialnega dela. Delo z zahtevnimi
narcističnimi klienti, ki jih je Ammon po-
imenoval tudi »nedosegljivi«, zahteva od
pomagajočih večje napore, saj jih je težje
razumeti in težje je ohranjati fleksibilnost
264
NARCISTIČNE MOTNJE, DUŠEVNE KRIZE IN EKOLOŠKA SUPORTIVNA POMOČ V STAROSTI
pri obravnavi. V Willijevih konceptih eko-
loške suportivne pomoči sva našla nove
možnosti za razumevanje narcističnih oz.
osebnostnih motenj in potrditev lastnih
izkušenj pri njihovem obravnavanju.
Sledi opis primera gospoda Antona, nato
pa podobnega primera iz prakse ameriške-
ga psihiatra in psihoterapevta Scotta Pecka.
Nato sva podala okvir za ocenjevanje (dia-
gnostiko) narcističnih in drugih osebno-
stnih motenj. Po prikazu ključnih koncep-
tov ekološke suportivne pomoči pa članek
skleneva z nekaterimi vodili oz. opornimi
točkami za obravnavo po načelih ekološke
suportivne pomoči.
PRIMER GOSPODA ANTONA
Zanimivo je, da ob spominjanju na gospoda
Antona ne moreva mimo besede »gospod«.
Ne moreva je izpustiti, kajti do konca živ-
ljenja se je na neki ravni poudarjeno trudil,
da bi ostal gospod. Tako ga nikoli nisva na-
slavljala samo z imenom, kar se nama veči-
noma dogaja v pogovorih z ljudmi v stiskah,
ki jih spremljava skoz daljše obdobje. Tudi
v tem se zrcali ključna problematika narcis-
tične motnje »gospoda« Antona. V mnogih
trenutkih, ki sva jih z njim podelila, je bil
bolj »gospod ubožec« in je na eni ravni hre-
penel po bližini, razumevanju, po tem, da
bi morda slišal ljubeče izgovorjeno samo
svoje ime. Hkrati pa je na drugi ravni stalno
izražal tudi odpor do vsakega poskusa ljudi,
da bi bil samo Anton. Tako naj ostane go-
spod Anton.
Prvo srečanje z gospodom Antonom je
bilo maja 1987, ko je bil star štiriinšestdeset
let. Bernarda Stritiha (B. S.) je za pogovor
prosila njegova znanka Melita, ki je pove-
dala, da je Anton diplomiran inženir, ki je v
življenju uresničil zavidanja vredno poklic-
no kariero — čeprav se je distanciral od
politike, je bil več kot deset let na pomem-
bnem vodstvenem položaju.
Gospod Anton je po besedah njegove
prijateljice Melite nenadoma popolnoma
spremenil vedenje. Celo življenje je bil
gospod Anton znan kot zelo uspešen člo-
vek, ki se je ukvarjal s športom in veliko
potoval bodisi iz službenih razlogov ali pa
v zvezi s športnimi prireditvami. Sedaj pa
se je popolnoma izoliral. Prej ponosen in
samosvoj človek je nenadoma postal malo-
dušen in odljuden.V odnosu do gospe Meli-
te pa prav nadležen, odvisen — kar naprej
ji je telefonarli.
Gospod Anton je povedal, da je bil pred
tremi tedni na koncertu skupaj s svojo
znanko Melito. Nenadoma je doživel »nera-
zložljiv napad slabosti«, zapustil je dvorano.
Melita ga je peljala domov, kjer ga je že čez
pol ure obiskal zdravnik, družinski prijatelj.
Zdravnik ni mogel ugotoviti nobene tele-
sne bolezni in je postavil domnevo, da je
Anton živčno izčrpan. Zdravnik je vseeno
je poskrbel, da je bil Anton v naslednjem
tednu vsestransko pregledan pri raznih
specialistih — od nevrologa do kardiologa.
Izvidi so bili »b. p.«. Gospod Anton pa je
vseeno imel občutek, da je izčrpan, bolan.
Popolnoma se je izoliral. Zaprl se je v svoje
stanovanje in cele dneve poležaval, ponoči
pa ni mogel spati. Nekoliko je shujšal, a
hkrati je bil prepričan, da tehtnica ne po-
kaže pravega stanja in da je dejansko popol-
noma oslabel, le da se to navzven še ne vidi.
Na vprašanje, ali se je v zadnjem času v
njegovem življenju morda kaj spremenilo,
je g. Anton dajal paradoksne odgovore,
npr. : pozimi je bil kot vsako leto na smu-
čanju, v istem stanovanju živi že od rojstva,
z gospo Melito prijateljuje že vrsto let. V
zadnjem času je celo večkrat pomislil, da
bi bilo pametno, če bi se z njo poročil, a
mu je bolezen prekrižala vse načrte. Na
vprašanje, kakšno pomoč bi želel od B. S.,
je odgovoril, da bi zlasti želel vedeti, kaj je z
njim narobe. Psiholoških pogovorov prav-
zaprav ne potrebuje. Prepričan je bil, da to,
kar se z njim dogaja, nikakor ne more biti
le od živcev. Rekel je, da mu je B. S. simpa-
tičen kot oseba. Če bi bil zdrav, bi ga povabil
na igro tenisa ali na sprehod. B. S. je prijel
za to ponudbo in ponudil za prihodnji dan
skupen jutranji sprehod skozi Tivoli na
Rožnik. Gospod Anton je obupoval, da ne
more nič, da je prišel do VŠSD z največjim
naporom itn. Vendar je na koncu le sprejel
predlog.
Drug dan ob 7.30 je gospod Anton na
dogovorjenem mestu pred Namo že čakal
na B. S.. V isti sapi s pozdravom je že izrekel
265
BERNARD STRITIH, MIRAN MOŽINA
vrsto pritožb, npr., da VSO noč ni spal, da še
nikoli ni bilo tako grozno; če ne bi obljubil,
cel dan ne bi šel iz stanovanja; prišel je z
zadnjimi močmi in je vesel, ker je B. S. prišel
do minute točno; v življenju je vedno cenil
točnost; ta trenutek pa misli, da je najbolje,
če se vrne v svoje stanovanje, pravzaprav
je to še edino, kar zmore; včeraj je bilo nje-
govo počutje res slabo, a ta trenutek je še
desetkrat slabše.
B. S. se je opravičil, da ni prišel že kakšno
minuto prej. Potem je opisal nekaj dogodiv-
ščin pri iskanju parkirnega prostora. S svojo
pripovedjo je zrcalil uvod g. Antona in na
koncu dodal predlog, da lahko g. Antona
pelje z avtom do stanovanja, če je tako hudo.
G. Anton se je takoj pričel braniti ponujene
usluge, češ da bi pot do doma zmogel tudi
peš. B. S. je poprijel: »Potem vas pa peš po-
spremim. Skrbi me za vas in vem, da mi te
usluge ne boste mogli odkloniti.« Sledilo je
obotavljanje in potem sta oba moška počasi
odšla po ulici v smeri stanovanja g. Antona,
ki je bilo oddaljeno kakšen kilometer.
Med potjo je g. Anton najprej začel s
podobnimi pritožbami kot prejšnji dan.
Nenadoma pa je spremenil temo pogovora.
Rekel je: »Ne morem si predstavljati, da bi
lahko psiholog ali psihiater komu pomagal.
Če komu razlagam svoje težave, mi ni nič
lažje.« B. S. je odgovoril, da imajo različni
strokovnjaki različne oblike dela in da on
sam misli podobno kot g. Anton, da ni
koristno preveč in vedno znova govoriti o
težavah. Vendar pa tudi ni narobe, če človek
trpi, ima sveto pravico, da ga drugi razu-
mejo, itn. Nato se je iz g. Antona vsulo, da
ga njegova sestra sploh ne razume, da mu
celo očita. Da ga pravzaprav tudi njegova
mama ni povsem razumela, ampak ona je
bila stara in se je trudila. Potem je povedal,
da je celo življenje živel pri mami. »Ampak
veste, jaz sem tako stalno potoval, komaj da
sva se kdaj videla. Odkar pa je mama umrla,
je doma vseeno praznina. In sedaj še ta bole-
zen, zaradi katere sem obsojen na samoto
doma.«
Za B. S. so bila to presenečenja:
•	prejšnji dan je g. Anton govoril o tem,
da se v njegovem življenju ni nič spreme-
nilo;
•	g. Anton je ob govorjenju prišel v
presenetljivo dober tempo hoje;
•	B. S. je dodal, da sedaj razume gospo
Melito, ki je rekla, da spodbuja g. Antona,
naj ne bo sam doma, ampak naj hodi v
družbo;
•	g. Anton je svoj položaj opisal na nov
način. Sam bi šel rad v družbo, vendar ima,
odkar se je upokojil, občutek, da ga vsi
gledajo drugače, kot so ga gledali prej.
Ko sta oba moška prišla do stanovanja,
je g. Anton predlagal, da se obrneta in gre-
sta nazaj po prvotnem načrtu skozi Tivoli
na Rožnik. Sprehod je trajal uro in pol. Malo
pred ločitvijo je g. Anton povedal, da se
počuti precej bolje, da je presenečen nad
seboj in da pogovor ni bil tako prisiljen, kot
si je predstavljal. Rekel je: »Zdaj bom šel
domov, vzel tableto za spanje in prvič po
dolgih tednih spal!« B. S. je odsvetoval ta
spontani načrt:
»Vi ste vendar človek ustaljenih navad in
želite živeti tako, kot ste živeli celo življenje.
Torej začnite danes drugače. Če boste šli
domov, ne boste ostali budni, pojdite torej
v trgovino, pojdite k znanki, pojdite z njo
na kosilo itn. Postelja vas bo ob deseti uri
zvečer pozdravila kot dobrega znanca, ki je
spet našel svoj običajni življenjski red.«
Nato je sledil dogovor še za tri srečanja:
dva sprehoda in predvidoma zadnje spet v
pisarni. G. Anton je v nadaljnjih srečanjih
govoril o svojem življenju tako, kot da je o
stvareh mogoče govoriti le kot o tistem, kar
se je zgodilo tam in takrat. Ko je B. S. po-
skušal preusmeriti pogovor na to, kako na
vse to gleda danes, se je g. Anton kar izgubil,
kot da je vse, kar je bilo, izgubilo svoj smisel.
Lažje je bilo govoriti o načrtih za bližnjo
prihodnost.
Na zadnji (peti) razgovor je prišel g. An-
ton dobro razpoložen. Težave so minile.
Ko se je B. S. prvič srečal z g. Antonom,
seveda ni mogel niti slutiti, da se bo z njim
srečeval še več let. G. Anton se je znašel v
prelomnem obdobju svojega življenja, ko
ni bilo dovolj le prilagoditi se novim
okoliščinam (upokojitev, izguba svojcev),
ampak je bilo treba spremeniti tudi pogled
na lastno življenje. Ta navidez lahka naloga
zahteva od človeka, da se ozre nazaj in se
vpraša: kako sem doživel doslej, kakšni so
bih moji življenjski cilji in kako sem jih
266
NARCISTIČNE MOTNJE, DUŠEVNE KRIZE IN EKOLOŠKA SUPORTIVNA POMOČ V STAROSTI
uresničil. Temu pa sledi vprašanje, ali lahko
pogledam tudi naprej, v prihodnost: kaj
želim oz. verjamem, da bi lahko še smisel-
nega delal v letih, ki prihajajo.
Pri tem je lahko šibka točka ravno v ne-
sprejemanju naravnih telesnih sprememb,
ki nujno spremljajo staranje. Zato je B. S.
predlagal g. Antonu tak način osebne
pomoči s svetovalnim delom, da bi bilo
pogovarjanje povezano z gibanjem v naravi.
Po eni strani je vedel, da ima g. Anton dobre
zdravniške izvide. Po drugi strani pa je upal,
da se bo pri g. Antonu prebudil tekmovalni
čut, da v hoji ne bo mogel dolgo vleči nazaj
in bo ob tem nehote in nevede zdrsnil iz
doživetja nemoči v doživetje »saj še zmo-
rem«. Ta predpostavka se je potrdila. Hkrati
pa je g. Anton pri B. S. pustil vtis, ki ga takrat
ni mogel povsem razumeti. Po eni strani je
bil ugledna, spoštovanja vredna osebnost,
po drugi strani pa je dajal vtis ranljivega,
občutljivega človeka, polnega bojazni, ki se
je sramežljivo umikal iz vsakdanjih odnosov
(to bi lahko izrazila z enačbo: če v druža-
bnih stikih ne morem igrati prve violine,
potem je bolje, da se umaknem).
Melita je B. S. ponovno klicala šest let
pozneje, leta 1993. G. Anton je doživel
podobno krizo kot pred šestimi leti, le da
je bilo tokrat stanje mnogo hujše. Pred
dvema letoma je doživel lažjo obliko mo-
žganske kapi. Zdravljenje je bilo hitro in
uspešno — hitro je obnovil normalen način
življenja. Pred dvema mesecema pa se je
začela podobna kriza kot pred šestimi leti.
G. Anton se je popolnoma izoliral, opustil
je vsakdanja opravila, preselil se je k sestri
in tam cele dneve nemočno sedel na po-
stelji ali pa hodil po sobi.
Ob ponovnem stiku je bil g. Anton
precej spremenjen. Ves obraz je imel v
krčih. To je dajalo poseben poudarek nje-
govemu govorjenju. Pritoževal se je, da ga
nihče ne razume. Vsi bi se ga radi otresli,
to še posebno velja za nečake, ki so do njega
skrajno nestrpni. B. S. je dobil vtis, da je bila
zgradba psihosocialne eksistence g. Antona
že mnogo bolj razrušena. Slikovito bi to
opisala s prispodobo stare hiše, ki ima
močno poškodovano streho. Vsakdo, ki vidi
tako hišo, ve, da se rušenje nadaljuje kar
samo od sebe. Strokovno pa bi to stanje
lahko opisala kot nesposobnost avtopoeze
(samoobnavljanja) psihosocialnega sistema
(v tem primeru s sistemom označujeva
celoto osebe in njene niše), z drugimi bese-
dami, njegova naravna socialna mreža se je
pričela trgati na vseh koncih. G. Anton je
bil skoraj popolnoma odvisen od svoje štiri
leta starejše sestre in precej mlajše prija-
teljice Melite. Obe sta z njim ravnali zelo
dobrohotno, a g. Anton s stanjem nikakor
ni bil zadovoljen (domnevala sva, da ne pre-
nese odvisnosti). To je vplivalo na nadaljnje
vsestransko slabšanje stanja.
Kakor je ugotovila v svoji diplomski
nalogi Helena Dobovišek (1998), se je zde-
lo, kot da g. Anton ni dozorel za svojo sta-
rost. Z nežnostjo in prepričanostjo v glasu
je kot svoj cilj navajal: »Rad bi bil spet zdrav,
rad bi bil tak, kot ste vi!« Čeprav se je bilo
mogoče z g. Antonom inteligentno pogo-
varjati o marsičem, nikakor ni mogel razu-
meti, da je med njim in B. S. petnajst let
razlike. Tudi dobrih medicinskih izvidov ni
mogel sprejeti kot dobre novice, ker se je
počutil slabo. In ker se je počutil tako slabo,
se mu je porušil ustaljeni ritem dneva in
noči; podnevi je ždel na postelji, ponoči ni
mogel spati in je blodil po stanovanju. Pogo-
vor je postal bolj koristen, ko je B. S. naredil
natančen povzetek njegovih pritožb, ki ga
je sklenil z ugotovitvijo: »Oba sva se v po-
govoru prepričala, da ste res v zaskrbljujoče
slabem stanju. Dogovoriti se morava o tem,
kaj bi lahko bil smiseln in uresničljiv cilj
vaših naporov v prihodnjem tednu. Ali mi-
slite, da bi lahko vsak dan prehodili stopni-
ce do tretjega nadstropja (zjutraj in popol-
dan)? Dogovoriti se morava za vaš prvi
korak v pravo smer, v smer boljšega zdravja
in obnavljanja vaše moči. Če se bova dobro
dogovorila, boste to nalogo res opravili.
Potem ne bo težko narediti novega koraka.
Želim enako kot vi, da bi se kmalu lahko
srečala v vaši priljubljeni kavarni in se zače-
la pogovarjati o vaši ponovni preselitvi v
lastno stanovanje in o vaši ponovni osamo-
svojitvi.«
B. S. se je prvič srečal s sestro g. Antona,
ki je povedala, da je bil Anton celo življenje
posebnež. Bil je najmlajši sin. Rodil se je
pravzaprav po nesreči, ko je mama želela
pretrgati vse stike z možem (zaradi moževe
267
BERNARD STRITIH, MIRAN MOŽINA
nezvestobe). Mama je potem tega sina obo-
ževala, vedno je poskrbela za to, da je imel
čim boljše pogoje. Mama je veliko bolj
skrbela za sina kot zase. Njen egoizem se je
pokazal šele, ko je pričel Anton dvoriti neki
sošolki v gimnaziji. Mama je bila ob tem
tako prizadeta, da je Antona prisilila, da se
je vpisal na fakultetni študij v Beograd. Nato
je prišla vojna. Anton je doštudiral na var-
nem v Rimu. Po vojni se je vrnil v Ljubljano.
Takrat je doživel prvo krizo. Potem je bil še
večkrat pri raznih psihiatrih, vendar se o
tem ni smelo govoriti. Krize so trajale razli-
čno dolgo: najmanj mesec dni, največ pa
eno leto. Glavni znaki kriz so bili vedno
podobni: umišljene bolezni, težnja po izo-
laciji, neutemeljene bojazni in odvisno
vedenje. Sestra je izrazila obup, da brata ne
more več prenašati, da jo izčrpuje. Prosila
je, da bi g. Antona spravili v bolnico ali v
drugo primerno ustanovo.
V naslednjih štirinajstih dneh so sledili
majhni, a prepričljivi uspehi. Najprej sta B.
S. in g. Anton naredila dogovor o ponovni
vrnitvi v stanovanje. O tem so se pozneje
skupaj dogovorili še s sestro. Nato pa se je
zgodil prvi »padec pod bremenom odločit-
ve za samostojnost«. G. Anton je pozno zve-
čer telefoniral B. S., da je bil ponovno pri
zdravniku, ki sicer ni našel novih dokazov
bolezni, a mu je na njegovo prošnjo vseeno
napisal napotnico in ga sprejel na svoj od-
delek, kjer je lahko opravil natančne pre-
iskave delovanja imunskega sistema. G.
Anton je bil v bolnici še bolj nesrečen kot
doma. Čez teden je odšel iz bolnice v svoje
stanovanje. S tem se je prvi del strateškega
načrta vendarle uresničil. Pokazal pa se je
tudi doživljajsko-medčloveški vzorec, ki se
je pozneje ponavljal še več let. Ni bilo mo-
goče napraviti več korakov v konstruktivno
smer, ne da bi prišlo do »padca v bolezen«.
Tak padec je lahko imel obliko stopnjevanih
hipohondričnih pritožb. Večkrat pa se je
tudi zgodilo, da je g. Anton v trenutku iz-
boljšanja resnično telesno zbolel (akutno
vnetje žolčnika in nujna operacija, plju-
čnica).
S tem se je pričela zgodba, ki je trajala še
pet let. Tri leta je g. Anton še preživel v svo-
jem stanovanju, zadnji dve leti pa v domu.
Dokler je živel v svojem stanovanju, si je v
veliki meri sam organiziral mrežo pomoči.
Stiki s z B. S. so bili redni. Pomembno je
bilo to, da je psiholog vedno pokazal pri-
pravljenost prisluhniti pritožbam, ki so se
vedno znova pričele takole: »Tako hudo kot
danes pa ni bilo še nikoli.« B. S. je lahko le
ugotavljal, da je stanje slabo, da je slabo tudi
zato, ker se g. Anton ne more sprijazniti z
normalnimi tegobami starosti. G. Anton je
soglašal s psihologom, da je sam ponosen
človek, ki želi sam kontrolirati svoje življe-
nje in tudi ljudi, ki mu pomagajo. Ko je v
pogovoru prišel do te točke, se je večkrat
zgodil mali čudež in g. Anton je lahko odšel
na krajši sprehod. Pomembno je bilo, da je
B. S. opozarjal tudi druge, naj prisluhnejo
g. Antonu, naj ga ne tolažijo in naj posku-
šajo upoštevati vse tiste želje g. Antona, ki
so v njegovo življenje prinašale več aktiv-
nosti.
V	zadnjih letih je g. Anton nekajkrat
razvil obsežen paranoidni sistem, v katerem
so nastopali razni tajni agenti in generali
JLA. Glavna tema pa so bile ljubezenske
spletke z gospo Melito. Trikrat je bil za krajši
čas hospitaliziran na psihiatrični kliniki v
Polju. Redno je jemal nevroleptike in pro-
duktivna paranoidna problematika se je
hitro polegla.
Preden bova opisala nekaj opornih točk
strateškega načrta za delo z g. Antonom,
navajava še citat iz že omenjenega Ammo-
novega (1984: 155) članka:
V	naših individualnih analizah in v skupin-
skih terapijah, v ambulantnem delu in na
kliniki vedno znova naletimo na ljudi, ki jih
ne moremo doseči, čeprav ostajajo leta dolgo
v obravnavi. To so ljudje, ki jih ni mogoče
doseči niti v njihovem načinu biti človek
[Menschsein] z ustvarjanjem človeškega stika
in ki ostajajo nedosegljivi tudi za telesne
dotike. Pogosto jih obdaja avra, ki nam ote-
žuje, da bi se jih dotaknili; in tudi oni se ne
morejo resnično dotakniti nobenega druge-
ga človeka. Človeku ob njih sploh ne pride
na misel, da bi jih pobožal ali jih objel, prav
tako pa oni sami niso sposobni priti v telesen
stik z drugimi. Ti ljudje spadajo med molčeč-
neže na terapevtskih skupinah in na timskih
sestankih. S tem izzivajo agresivnost drugih
in vedno znova ustvarjajo situacije, ki se jih
268
NARCISTIČNE MOTNJE, DUŠEVNE KRIZE IN EKOLOŠKA SUPORTIVNA POMOČ V STAROSTI
najbolj bojijo in v katerih najbolj trpijo. Tako
so te osebe vedno znova zapuščene in nera-
zumljene. Ti ljudje prenašajo svoj bes in drob-
ce svoje identitete na ljudi, ki jih obdajajo.
Pri tem pa so nesposobni izraziti lastno
agresivnost. Njihov način ravnanja je destruk-
tivno agresiven do njihovih odnosnih oseb
in navsezadnje proti njim samim. Nedoseglji-
vi pacient bo vedno izgubljal osebe, ki so mu
pomembne. Tudi v terapiji bo ponovno do-
življal situacije poraza, ki se jih tako boji.
Pogosto sam izziva poraz. Včasih s tem, da
se solidarizira s poraženimi v socialnem oko-
lju ali pa z begom v mrtve odnose... Posebna
privlačnost nedosegljivih je, da znajo biti
občasno tudi prisrčni, sposobni za stike in
ljubeznivi. To se zgodi praviloma takrat, ko
sledijo svojemu cilju. Na ta način pogosto
izkoriščajo svoje partnerje, ob drugih pri-
ložnostih pa so spet hladni in nedostopni.
Ammon v svojem članku navaja izkušnje
iz psihiatričnih ustanov, vendar se s temi
ljudmi dogaja nekaj podobnega, tudi ko
rabijo pomoč služb socialnega varstva. Tudi
v naših službah se žal izmenjujejo kratka
obdobja upanja in lažnega zaupanja (ki se
hitro izkaže kot klientova manipulacija in
zavajanje pomagajočih) z vedno novimi ra-
zočaranji in situacijami življenjskih pora-
zov, v katerih ostajajo ti ljudje prav tragično
izolirani.
Ob drugi krizi je bil z g. Antonom precej
hitro dosežen prvi uspeh, saj se je ponovno
preselil v svoje stanovanje. Drug korak je
bil vzpostavljanje mreže pomoči v njegovi
niši. Pokazalo se je, da je bil g. Anton pri
tem tudi sam precej uspešen. S pomočjo
sestre in Melite je po telefonu organiziral,
da so začele k njemu prihajati gospodinjske
pomočnice, plačani in neplačani ljudje, ki
naj bi mu delali družbo, pa tudi privatni
zdravnik. G. Anton v tej mreži ni bil le
oseba, ki dobiva pomoč, ampak je bil tudi
organizator in »nadzornik« mreže.
Tako se je postopoma razvil cel spekter
dejavnosti, ki so rabile ekološki suportivni
pomoči ne le g. Antonu, ampak tudi na šte-
vilnih relacijah med g. Antonom in pomem-
bnimi drugimi in v odnosih med različnimi
pomagajočimi. Glavne sestavine sistema
ekološke suportivne pomoči so bile:
•	enkrat tedensko enourni pogovori z
g. Antonom (te pogovore je večinoma vodil
B. S., v srednji fazi pa tudi M. M.);
•	mesečni supervizijski pogovori med
nama;
•	dvakrat tedensko prostovoljni enourni
obiski študentov VŠSD, ki so prihajali zlasti
z namenom družabništva (najdlje so vztra-
jali Simona, Matej in Helena);
•	mesečni supervizijski pogovori s štu-
denti prostovoljci;
•	občasni svetovalni pogovori z Anto-
novo sestro in prijateljico Melito;
•	občasni pogovori z drugimi pomaga-
jočimi, ki so obiskovali g. Antona (gospo-
dinjske pomočnice, ženska, ki je prinašala
hrano, ljudje, ki so skrbeli za kurjavo);
•	občasni pogovori z osebami v soseski,
s katerimi je imel g. Anton bolj ali manj red-
ne stike (stanodajalec, prodajalci v trgovini,
osebje v kavarni in slaščičarni).
Večkrat pa se je pokazala potreba po
delu na interakcijski učinkovitosti (ta Willi-
jev koncept bolj natančno predstaviva v
nadaljevanju) med g. Antonom in ljudmi v
njegovi niši. Prav to je bila večkrat ključna
naloga B. S., ki je prevzemal vlogo tolmača
in posrednika ob nesporazumih. Kot blažil-
ci nesporazumov pa so delovali tudi prosto-
voljni sodelavci, študentje VŠSD, ki so
poskušali pod vodstvom mentorja B. S. vna-
šati v življenje g. Antona kreativne novosti.
Helena Dobovišek (1998: 39-41) je v
zaključku svoje diplomske naloge zapisala:
Najbrž nihče ni pomislil, da je g. Antona
njegov način življenja pripeljal v bolezen, ki
je predvsem socialna osamitev. Ostal je skoraj
brez socialnega sistema. Tega so mu nadome-
ščali plačani ljudje. Z njimi ni mogoče nado-
mestiti prave socialne mreže, svojce in prija-
telje. Plačani ljudje so morali delati tisto, kar
je želel on. Sprejeti so morali njegovo »moč-
no nemoč«, drugače jih je odslovil. Tako so
še bolj podpirali njegovo nezmožnost in
ohromelost, da bi bil v normalnem stiku s
seboj in člani socialne mreže. Vedno je po-
udarjal, da lahko vse plača. Torej mu ni treba
nikogar prositi za uslugo, nikomur mu ni
treba biti hvaležen za njegovo pomoč (...).
Pomemben premik pri delu z g. Antonom
je nastal, ko sta se prostovoljca Simona in
269
BERNARD STRITIH, MIRAN MOŽINA
Matej pod vodstvom mentorja B. S. dogovo-
rila, da bosta pomagala članom gospodove
niše, da se bodo izogibali tistim oblikam
obnašanja, ki pomagajo vzdrževanju njego-
vih težav. S strategijo majhnih korakov so
želeli spremeniti navade g. Antona. Vsak naj
bi si domislil, kako naj bi v svoje ravnanje z
g. Antonom vnesel kakšno majhno nepred-
videno novost. Simona in Matej sta se npr.
dogovorila, da ne bosta več ubogala gospoda,
ko bo želel, da bi mu skuhala čaj. Začela sta
tarnati in jadikovati, da sta tako utrujena, da
niti sebi ne bi mogla skuhati čaja, čeprav si
ga želita. G. Anton se je spozabil in jima sku-
hal čaj. Ko je Matej potem gospoda pohvalil,
se je g. Anton razjezil. Ni hotel priznati, da je
tudi on nekomu naredil uslugo. Ni se zavedal,
da bi zanj prav drobna hišna opravila lahko
pomenila nekaj, kar bi mu pomagalo ohra-
njati se v psihični in fizični kondiciji. Okoli
sebe je imel polno zanemarjenih stvari (...).
Drugič sta se Simona in Matej z gospo-
dom natančno dogovorila, da bodo skupaj
jedli hrano iz druge restavracije, kot pa jo je
dobival do takrat. Ni se držal dogovora in
spet je bilo vse po starem. Onadva pa sta mu
dejala, da ju mora jemati resno, ker tudi
onadva njega jemljeta resno. K njemu ne
hodita zato, da bi ga razvajala, ne želita mu
jemati odgovornosti za lastno življenje. Rekla
sta mu, da želita delati z njim drugače kot
drugi ljudje. Naslednjič jim je uspelo, da so
skupaj kosili. Gospod je sam pripravil krož-
nike in jedilni pribor. Med kosilom si je celo
sam razrezal meso, kar ni bila njegova navada.
Na koncu bi moral še vsak za sabo pospraviti,
vendar je za gospodom pospravila gospa, ki
mu je prišla pospravljat stanovanje. Simona
in Matej sta si komaj izborila pravico, da sta
lahko pospravila za seboj (...).
Naročila sta mu, naj vsak teden na listek
napiše dobre stvari, ki se mu bodo zgodile.
Bila sta zadovoljna, ker je napisal osem
dobrih stvari. A nekatere stavke, ki jih je začel
z lepo mislijo, je zaključil s temnimi občutki.
S strategijo majhnih korakov so zelo lepo
napredovali in g. Anton je študenta celo spra-
ševal, kaj naj še naredi. Simona in Matej sta
se zavedala, da ima gospod veliko organiza-
cijskih sposobnosti. Svoj urnik je imel popol-
noma popisan z obiski ljudi, ki so hodili k
njemu. Dogovorili so se, kako bo postopoma
sam začel hoditi na kavo, sprehode in v trgo-
vino. Tako bo sam prevzel odgovornost za
svoje življenje. Načrt so napisali na list papi-
rja, ga vsi trije podpisali in obesili na steno.
Gospod je načrt zelo sistematično uresni-
čeval, celo ga je nekoliko prehiteval. Pomaga-
lo mu je, ker je bil po poklicu inženir.
Razmeroma uspešno obdobje sodelova-
nja s Simono in Matejem se je žal sklenilo z
nenadnim akutnim vnetjem žolčnika in
operacijo. Po operaciji sta si sestra in Melita
prav herojsko prizadevali, da se je vrnil v
svoje stanovanje. Vendar je bila krivulja
njegovih aktivnosti spet na dosti nižji ravni.
Študentka Helena se je vključila v proces
pomoči, potem ko je bil g. Anton že v domu
upokojencev. Delo z njim je bilo vedno
težje.
V sklepu svoje diplomske naloge je med
drugim tudi zapisala (prav tam):
Narobe je bilo tudi to, da sem takoj mislila,
da bom gospodu lahko pomagala. Kasneje
sem ugotovila, da njegovih težav pravzaprav
nisem jemala resno. Preveč sem izhajala iz
svojih občutij. Sem kar precej pogumna in
nisem prav razumela, kaj pomeni težava pri
navezovanju stikov. Nisem se zavedala, da je
to tudi moja težava.
PRIMER MOOREHOUSE
Scott Peck (1994: 119-133) opisuje pretre-
sljiv primer zakoncev Moorehouse. Odlo-
čila sva se, da ga bova povzela v skrajšani
obliki, saj se zanimivo dopolnjuje s prime-
rom gospoda Antona. Za naše razmere je
bil gospod Anton kar premožen, vendar
neprimerljivo manj kot ameriški par. Kljub
temu da sta bila zakonca Moorehouse mili-
jonarja, se vseeno nista mogla izogniti nar-
cistični problematiki. Ljudje se lahko uja-
memo v narcistične pasti tudi in včasih še
bolj, ko dosežemo materialno blagostanje.
Tudi letošnji zmagovalec v tekmovanju za
filmske oskarje, film Lepota po ameriško
(American Beauty), v karikirani obliki
prikazuje, kako razpadajo malomeščanske
sanje (razkroj dveh nuklearnih družin v za
nas luksuznih hišah v luskuzni mestni
270
NARCISTIČNE MOTNJE, DUŠEVNE KRIZE IN EKOLOŠKA SUPORTIVNA POMOČ V STAROSTI
Četrti) na čereh narcizma, podobno kot se
je razbil Titanic ob ledeni gori. Vsekakor je
zanimivo, da lahko pri proučevanju narci-
zma odkrivamo tudi paralele med našo
situacijo in situacijo ljudi v razvitem svetu.
Najprej se je Peck kot konziharni psihia-
ter srečal s triinšestdesetletno gospo Mar-
tho Ann Moorehouse, pri kateri je kirurg v
času okrevanja po trebušni operaciji opazil
znake depresivnosti. V pogovoru se je po-
kazalo, da ni še nikoli potrebovala psihiatri-
čne pomoči in jo je tudi še naprej odkla-
njala. Z možem sta imela tri otroke — dve
hčerki in sina. Vsi so bili poročeni in jim je
šlo dobro. Po operaciji jo je nenadoma »za-
senčila« potrtost s strahom in obupom, ven-
dar si je do pogovora s Peckom že kar precej
opomogla. Na vsa Peckova vprašanja je od-
govarjala tako, da je ni bilo mogoče doseči
kljub nekaterim neverbalnim znakom, ki so
Pecka opozarjali na njeno življenjsko dra-
mo. Vsi njeni odgovori so bili gladki, nikjer
ni niti namignila, da bi imela kakšen pro-
blem. Tudi o svojem možu Claytonu Moore-
housu, predsedniku upravnega odbora ve-
like korporacije, je govorila zelo pozitivno.
Zako je bil po njenem mnenju idealen. Clay-
ton že po videzu ni bil povprečen človek:
čeden, nevsiljivo oblečen, videti je bil je
mlajši od žene, čeprav je bil v resnici dve
leti starejši, izžareval je močno voljo, odloč-
nost, energijo in samozavest, šarmanten.
Pecku je povedal, da v ženinem življenju ni
bilo nikakršnih posebnih pritiskov. Denar-
nih skrbi nista imela. Z otroki ni bilo težav.
Zakon je bil brezhiben. Rada sta skupaj igra-
la golf in potovala. Potovala sta veliko in
imela sta zelo podobne okuse glede stvari,
ki sta si jih hotela ogledati, in najboljših
hotelov, v katerih sta prenočevala.
Naslednje jutro je Pecku telefonirala hči
zakoncev Moorehouse, ki je povedala, da
je oče čudovit človek, dokler je na vrhu,
dokler ima vse niti sam v rokah. Da je vedno
hotel imeti nadzor nad vsem in da je mamo
povsem stri.
Ko sem bila majhna, sta se veliko prepirala.
Potem pa, pred petindvajsetimi leti, se je
mama preprosto zaprla vase. Odtlej se vedno
strinja z vsem, kar reče oče. Nobenega
svojega mnenja nima več. Iz nje je naredil
otroka. Po malem ji daje žepnino. Prepričana
sem, da se boji, da mu bo spet ušla iz rok, če
boste še enkrat govorili z njo (...). Vedno je
pozoren, kadar je bolna. To je zanj spet prilož-
nost, da je na vrhu. Kakor hitro pa je mama
zdrava, spet leta po vsej državi na tiste svoje
sestanke in nima zanjo niti trenutka časa (...).
Ko bi jo lahko pripravili do tega, da bi
spregovorila o sebi, zakonu. Bojim se, da bo
umrla, če tega ne bo zmogla. Vi ste zadnje
upanje zanjo.
Na naslednjem obisku je gospa Moore-
house Pecka odločno zavrnila, češ da je šlo
za nepomembno telesno reakcijo na opera-
cijo. Pokazalo se je, da je v denarnih in dru-
gih stvareh prepustila možu ves nadzor. Še
isti dan je zapustila bolnico. Štiri leta po-
zneje je hčerka ponovno poklicala Pecka
in povedala:
Ne gre za mamo. Šest mesecev po tistem, ko
ste govorili z njo, je doživela infarkt in umrla
(...). Zdaj vas pa prosim za pomoč očetu (...).
Po materini smrti se je kar dobro držal. Ostal
je predsednik upravnega odbora. Hodil je
ven z drugimi ženskami in celo razmišljal, da
bi se še enkrat poročil. Pred desetimi tedni
gaje zadela kap. Po desni strani je paraliziran.
To stanje se s fizioterapijo uspešno izboljšuje.
Zdaj že lahko hodi s palico (...). Ves čas ima
ob sebi negovalko. Težava je v tem, da je kap
prizadela tudi del možganov, povezan s šte-
vilkami. Govori skoraj enako kot prej, bere
in razume brez težav, ne zna pa sešteti niti
dve in dve. Temu pravijo »akalkulija«. Nevro-
logi pravijo, da zaenkrat ni nobene možno-
sti, da bi se stanje bistveno izboljšalo. Zato
so ga seveda upokojili. Spravlja me v obup.
Kriče in meče stvari. Komaj najdemo novo
negovalko, že jo nažene. Ali pa odidejo same,
ker je tako razdražljiv. Kot da je zato, ker ne
more več preštevati svojega presnetega
denarja, postal zgubljena duša v peklu.
Skratka, potrebuje psihiatrično pomoč v
najbolj skrajni obliki in če je ne bo dobil, jo
bom potrebovala tudi jaz.
Zaradi prezasedenosti je Peck primer
predal kolegu psihiatru, ki je čez dve leti
poročal o nadaljnem poteku te zgodbe.
271
BERNARD STRITIH, MIRAN MOŽINA
Možgani so bili presenetljivo malo prizadeti,
če odštejemo gibalni del in akalkulijo. Glasno
sem mu bral zapletene odlomke filozofskih
del in ne le, da mu jih je uspelo tako rekoč
dobesedno ponoviti, še bolj presenetljiva je
bila njegova smiselna, celo briljantna inter-
pretacija. Rad se je kosal z menoj. Na nego-
valke, ki so naju zmotile z zdravili, pa je kričal
in jih zmerjal z najgršimi besedami. Nemalo-
krat mi je potrgal gumbe iz suknjiča, ko me
je poskušal zadržati, da še ne bi šel. Groza ga
je bilo, da bi ostal sam in da bi umrl. To je
bilo očitno vsem. In vendar nikoli, ko sem
načel vprašanje strahu, ni hotel govoriti o
tem. Najbolj si je želel, da ne bi na koncu
pristal v sanatoriju, toda obnašal se je tako,
kot da nas hoče prisiliti, naj ga pošljemo tja.
Kako nekateri ljudje pristanejo v sanato-
rijih? Njegovo čisto premoženje je vredno
približno trideset miljonov dolarjev. Plače-
vanje redno zaposlenih negovalk na domu
zanj ni bilo nikakršno razkošje. Nobenega
telesnega vzroka ni bilo za to, da bi ga mo-
rali poslati v sanatorij. Toda nobena zasebna
negovalka ni hotela delati z njim, čeprav jim
je družina nudila vso podporo. Bil je preveč
žaljiv in ukazovalen. Nobena zasebna psihia-
trična bolnica ga ni hotela sprejeti, ker je bilo
njegovo stanje kronično in neozdravljivo.
Družina se ni mogla sprijazniti s tem, da bi
ležal na kakšnem odročnem oddelku držav-
ne bolnice. Tako so ga navsezadnje odpeljali
v sanatorij, tam pa so ga zato, ker je stalno
kričal, namestili na oddelek za bolnike v
komi. Zadnji dve leti so mu morali skoraj ves
čas omejevati gibanje.
O Claytonu Moorehouseu moram govo-
riti tudi zato, da se olajšam. Je najbolj pomi-
lovanja vreden bolnik, kar sem jih kdaj imel.
Nič od vsega tega, kar se z njim dogaja, ne bi
bilo potrebno. Potem ko so ga namestili v
sanatorij, so me njegovi domači prosili, naj
ga enkrat na mesec obiščem, če bi si morda
premislil. Ves čas so ga bili pripravljeni
sprejeti nazaj v svoj dom. Samo premisliti bi
si moral, pa bi lahko sedel doma, bral in
užival ob sončnih zahodih, za vse njegove
potrebe bi bilo poskrbljeno in okoli sebe bi
imel vnuke in zanimive prijatelje, s katerimi
bi se lahko pogovarjal. Vsak mesec znova sem
mu poskušal to predočiti. Samo svoji težnji
po oblasti bi se moral odreči, se sprostiti in
uživati življenje. Tega pa ni bil sposoben. Ni
se bil sposoben odreči oblasti. Tako je hiral
med nezavestnimi bolniki, neskončno obse-
den s svojo prebavo, ki je ostala edino, nad
čemer je še imel oblast. Kričal je na negoval-
ke, ker si jih ni mogel podrediti, da bi plesale,
kot je on žvižgal. Privezan na posteljo je v
neskončni grozi cele ure kričal v zaprta vrata.
Res je bilo pomilovanja vredno (...). In zdaj
bi rad z vami slavil. Pred par dnevi je Claytona
Moorehousa še enkrat zadela kap, tokrat zelo
močna, in predvčerajšnjim je umrl. Hvala
bogu, da je revež končno umrl.
V nadaljevanju bova ob prikazu (za naš
prostor socialnega dela) novih teoretskih
konceptov ekološkega modela interpretira-
la tudi oba primera. Najprej pa bova pojave,
ki jih zajema pojem »narcizem«, umestila na
spekter duševnega zdravja. S tem bi rada
preprečila, da bi videli te pojave samo pri
določenih ljudeh s težkimi psihiatričnimi
diagnozami. Narcistično problematiko
razumeva namreč kot posebno dimenzijo
osebnega in medčloveškega dogajanja, ki je
prisotna v življenju vsakega človeka.
NARCIZEM KOT POMEMBNA DIMENZIJA NA
LESTVICI OZ. SPEKTRU DUŠEVNEGA ZDRAVJA
Skynner in Cleese (1993; 1994) sta v svojih
dveh bestselerjih posvetila veliko pozor-
nosti temu, da bi izrisala spekter duševnega
(ne)zdravja in opisala bistvene razlike med
tremi deli tega spektra: bolnimi, povpre-
čnimi in zdravimi (razporejeni naj bi bili
po Gaussovi krivulji, torej 20% bolnih, 60%
povprečnih in 20% zdravih). Pri tem na-
vedeta dve opozorili (1993: 4-5):
• O bolnih, povprečnih in zdravih težko
govorimo, ne da bi zdrseh v napačno pred-
stavo, po kateri gre za tri ločena področja
in za različne ljudi. Dejansko se raven na-
šega duševnega zdravja ves čas spreminja.
Vsi se počutimo bolj zdravi v trenutkih, ko
nam gre dobro, ko se počutimo ljubljeni in
spoštovani, ko smo v čem uspeli. In vsi se
počutimo manj zdrave, ko smo pod stre-
som, ko se nam izmaknejo naši običajni viri
podpore, ko smo odpovedali, ko vstanemo
z napačno nogo. Prav tako raven zdravja ni
272
NARCISTIČNE MOTNJE, DUŠEVNE KRIZE IN EKOLOŠKA SUPORTIVNA POMOČ V STAROSTI
enaka na vseh področjih našega delovanja.
Oseba, ki je »povprečna«, je lahko izstopa-
joče zdrava na nekaterih področjih, čeprav
na drugih funkcionira bolj slabo.
• Njuna sistematizacija se v glavnem opi-
ra na raziskave, ki so jih v raznih razvitih
deželah izvedli v dokaj privilegiranih sku-
pinah oz. slojih: belci, srednji razred, ki so
relativno dobro materialno preskrbljeni.
Narcistično problematiko lahko tudi
razvrstimo na to lestvico duševnega zdravja.
Za bolni del spektra so značilne najtežje
oblike narcističnih motenj (s katerimi se
veliko ukvarja psihiatrija: hude depresije,
hude psihosomatske motnje, psihoze,
motnje osebnosti, odvisnosti, težje oblike
nevroz). Na srednji del spektra, kjer lahko
še vedno proučujemo narcistično proble-
matiko v vsej njeni pestrosti (razlika med
bolnim in srednjim delom spektra je bolj v
kvantiteti kot v kvaliteti) bi lahko umestili
večji del nevroz. Za lažje razumevanje spe-
ktra sva po Skynnerju (1994: 54-57) dodala
tudi opis odzivanja na stres in koristi, ki jih
prinašajo določeni vedenjski in doživljajski
vzorci iz različnih delov spektra.
Ammon (1984) je razumel narcizem kot
jedrno funkcijo človekove identitete in je
opisal tri njene dimenzije: deficitarni.
destruktivni in konstruktivni (zdravi)
narcizem. Zdravi, konstruktivni narcizem
pomeni, da je človek sposoben pozitivnega
odnosa do lastnega nezavednega, do lastnih
funkcij jaza, ki jih lahko konstruktivno
izraža v odnosih. Pomeni zdravo obliko lju-
bezni do sebe in dopuščanje doživetij uspe-
ha. Je nujen za otrokov razvoj in se izraža
tudi v zadovoljstvu v potrjevanju lastne
telesnosti, interesov, duhovnosti. Kakor je
narcizem ključnega pomena za duševni
razvoj, ima tudi ključno vlogo pri razvoju
duševne bolezni. Z razlikovanjem med kon-
struktivnim, deficitnim in destruktivnim
narcizmom se je Ammon izognil običajni
pejorativni uporabi tega pojma. Običajne
negativne predstave, ki se vzbujajo ob upo-
rabi pojma narcizem, kot so privatizem,
osamljenost, nesposobnost za odnose, ego-
izem, razume Ammon kot sekundarna in
reaktivna izkrivljenja izvorno konstruktiv-
nega narcizma.
Do deficitnega in destruktivnega nar-
cizma pride pri premajhni naklonjenosti,
okrnjeni doživljajski sposobnosti, pri rigi-
dni in enostranski komunikaciji matere in
primarne skupine. Namesto konstruktiv-
nega narcizma pride do defekta v tej fun-
kciji človekove identitete, do strukturnega
BOLNI
deficitni narcizem
depresije
psihoze
motnje osebnosti
odvisnosti
psihosom. motnje
nezreli načini odzivanja
na stres: zatekanje v fantazijo,
iskanje krivca, paranoidne
projekcije, izbruhi - agiranje,
hipohondrija, zatekanje v
bolezen
Korist: jaz nimam problema;
igra s telesnim trpljenjem.
POVPREČNI
destruktivni narcizem
nevroze
povprečni nevrotski
načini odzivanja na
stres: izrivanje, izolacija
intelektualizacija, premik,
avtoritarni načini kontrole,
reaktivne formacije
Korist: zavest o problemih
in stik z realnostjo je boljši;
blokiranje lastnih
ustvarjalnih potencialov;
življenje z občutkom, da je
najpomembnejša kontrola.
ZDRAVI
konstruktivni narcizem
zreli, zdravi načini
odzivanja na stres:
predvidevanje,
potlačevanje,
zadrževanje,
sublimacija,
altruizem,
humor
samoobvladovanje
Korist: zavest o
lastnih problemih
in ohranjanje
razmejenosti,
ne neodvisnost,
temveč soodvisnost
273
BERNARD STRITIH, MIRAN MOŽINA
deficita v osrednjem jedru osebnosti. Pri
destruktivnem in deficitnem narcizmu se
razvije trajna odvisnost jaza od narcisti-
čnega potrjevanja od zunaj. Jazu stalno pri-
manjkuje energije, ki jo mora dobivati od
zunaj, če ne, grozi psihična dezintegracija.
Ti ljudje imajo stalno občutek, da je vse, kar
počnejo, nezaslišano naporno, da se vse,
kar si želijo doseči, uresničuje neskončno
počasi. Že ob najmanjših pritiskih in za-
htevah realnosti porabijo še tisto malo
energije, ki jo imajo.
Upoštevajoč ti Skynnerjevi opozorili, pa
žal tudi vemo, da raziskave o ljudeh, ki smo
se odločili za pomagajoče poklice, kažejo,
da večinoma spadamo v srednji razred du-
ševnega zdravja (čeprav nihamo po lestvici
sem in tja). To pa pomeni, da je med nami
pomagajočimi gotovo precej pogosta tudi
osebnostna struktura, v kateri je šibka točka
ravno doživljanje lastnih narcističnih po-
treb oz. zadovoljstev. Torej smo lahko sami
sebi zanimiv primer raziskovanja narci-
stične problematike in seveda tudi trenu-
tkov, ko jo presegamo.
OCENA TIPA IN TEŽAVNOSTI
OSEBNOSTNE MOTNJE
Glede na tip lahko gospoda Antona in za-
konca Moorehouse po veljavnih diagno-
stičnih kriterijih v psihiatriji uvrstiva med
motnje osebnosti, in sicer v podskupino
histrionične, narcistične in borderline mo-
tnje osebnosti (opis teh tipov sledi v nada-
ljevanju). Tisti, ki smo se znašli v direktnem
stiku z obema primeroma, pa se nismo
veliko spraševali o tipu motnje, temveč smo
bili v zagati zaradi težavnosti teh motenj.
Poudarek gornje predstave spektra du-
ševnega zdravja je bolj na težavnosti motenj
kot na tipih psihosocialne patologije. Na
patologijo gospodov Antona in Moorehou-
sa lahko s pomočjo spektra pogledamo na
dva načina:
•	da sta bila večji del svojega življenja
»povprečno zdrava«, na starost pa sta zani-
hala v tisti del spektra, ki ga psihoterapevti
in psihiatri opisujejo kot »motnje oseb-
nosti«;
•	da so se značilnosti osebnostne motnje
kazale vse življenje (čeprav zelo izrazito
šele po upokojitvi), vendar sta bila pred
upokojitvijo večji del časa povprečno zdra-
va, ker sta v glavnem dobro kompenzirala
svoje primanjkljaje.
Obe oceni pa lahko pustita nelagoden
občutek, saj po pazljivem proučevanju
zgodb obeh gospodov, tako kot pravi Sky-
nner, ločnica med povprečnim zdravjem in
boleznijo oz. med boljšim in slabšim pov-
prečnim zdravjem ni tako jasna, kot bi glo-
boko v sebi želeli, če se zaenkrat nahajamo
(oz. si predstavljamo, da se nahajamo) na
zase zadovoljujoči točki duševnega in so-
cialnega zdravja.
Čeprav sva po nekaj letih pomoči nehote
izvedela za dobro varovano skrivnost Anto-
nove sorodstvene mreže — da je bil g. Anton
v življenju že večkrat deležen psihiatrične
pomoči —, to ni spremenilo poglavitnega
vtisa, ki sva ga dobila o njem. Da je namreč
vse svoje življenje zelo uspešno opravljal
svoje poklicne vloge. Ne glede na to, da je
vsak duševni bolnik vreden spoštovanja, je
treba to ob podobnih primerih »ostarelih
narcisov in narcis« še posebej poudariti:
•	ker so si to spoštovanje z uspešnim
življenjem in pridnim delom tudi zaslužili;
•	ker prav ti ljudje zelo potrebujejo
spoštljiv odnos drugih;
•	ker osebe, kakršni so g. Anton in za-
konca Moorehouse, pogosto prebujajo pri
drugih željo, da bi »malo razbili njihov
osebni mit« oz. razbili njihovo fasado.
Kako torej oceniti težavnost narcistične
oz. osebnostne motnje, da bomo nato lažje
izbrali ustrezno obliko pomoči? Danes v
svetu prevladuje stališče, da pri izbiri oblike
pomoči bolj kot tip osebnostne motnje
odloča njena težavnost. Ocena težavnosti
temelji na oceni ravni psihosocialnega fun-
kcioniranja, ki jo omogočajo lestvice GAF
(Global Assessment of Functioning, tudi
peta os v DSM-IV), SOFAS (Socialand Occu-
pational Functioning Assessment Scale) in
GARF (Global Assessment of Relational
Functioning Scale). Ocena psihosocialnega
funkcioniranja je v veliki meri to, kar
poimenujejo v ekološkem modelu sposo-
bnost za oblikovanje in razvoj osebne niše.
Trenutno veljavni ameriški diagnostični
sistem DSM-IV (Diagnostic and Statistical
274
NARCISTIČNE MOTNJE, DUŠEVNE KRIZE IN EKOLOŠKA SUPORTIVNA POMOČ V STAROSTI
Manual—ссШз. revizija) pri psihosocialnih
motnjah uporablja za peto os diagnostične
ocene zgoraj omenjeno lestvico GAF za
splošno oceno psihosocialnega funkcio-
niranja. Na lestvici od O do 100 najdemo (z
določenimi prekrivanji) naslednjih šest
ravni:
kode 91-100\ maksimalno funkcionira-
nje v širokem spektru aktivnosti, lahko
obvladuje resne probleme, drugi ga izbirajo
zaradi pozitivnih kvalitet, ni simptomov;
kode 71-90: občasni, minimalni, prehod-
ni simptomi, dobro ali rahlo moteno de-
lovanje na vseh področjih življenja, na
splošno zadovoljen z življenjem razen v
zvezi z vsakdanjimi problemi in konflikti;
kode 6l-70\ lahka simptomatika, npr.
potrto razpoloženje ali lažja nespečnost ali
nekaj problemov v socialnem in delovnem
funkcioniranju, vendar na splošno dobro
funkcionira, ima nekaj pomembnih med-
osebnih odnosov;
kode 41-60: srednje težki do težki sim-
ptomi in nekaj resnih težav ali motenj v so-
cialnih ali delovnih odnosih (nekaj ali nič
prijateljev, konflikti s sodelavci, nesposo-
bnost, da bi obdržal službo);
kode 31-40: nekaj motenj pri testiranju
realnosti in v komunikaciji ali velike motnje
na raznih področjih, kot so delo, družinski
odnosi, presoja, mišljenje ali razpoloženje
(npr., izogiba se stikom s prijatelji, zanema-
rja družino ali je delanezmožen);
kode 1-30: precejšnja nevarnost, da
poškoduje sebe ali druge, stalne težave, da
bi skrbel zase in za svojo higieno, velike mo-
tnje v komunikaciji, po cele dneve ostaja v
postelji, nima zaposlitve, doma ali prijate-
ljev, resna samomorilna nevarnost.
Kdor ocenjuje po lestvici GAF, torej za
vsakega klienta v določenem trenutku izbe-
re določeno kodo. Npr. pred sprejemom v
dom upokojencev je g. Anton poskušal sa-
momor, slabo skrbel za svojo higieno in pre-
hrano, se izoliral, večji del dneva je ostajal
v postelji. Njegovo takratno raven psiho-
socialnega funkcioniranja bi ocenila z GAF
kodo 19.
Slika 1 prikazuje ravni psihosocialnega
funkcioniranja v obliki piramide, ki im-
plicira, da vsaka višja raven temelji na stabil-
nosti spodnjih. To pomeni, da so indicirane
oblike pomoči na višjih ravneh, če ne ob-
staja deficit ali motnja, ki zahteva obliko
pomoči za nižje ravni.
Klienti, ki se obračajo po pomoč na cen-
tre za socialno delo, so večinoma s srednjih
dveh ravni GAF na sliki (kode 30 do 60). Za
kliente s spodnje srednje ravni (kode 31-
40) pridejo v poštev socialno psihiatrične
institucije in rehabilitacijski programi »na
pol poti« med klasičnim azilom in življe-
njem v skupnosti (npr. dnevni centri, stano-
vanjske skupine, posebne delavnice, dnev-
ne bolnice, nočni oddelki, miljejski projek-
ti). Za kliente z zgornje srednje ravni (kode
41-60) pridejo v poštev suportivna psiho-
terapija, razne metode socialnega dela (npr.
pomoč za dom in na domu, zagovorništvo,
socialno kulturno delo, skupine za samo-
pomoč, pomoč prostovoljcev), pomoč v
okviru uporabniških, prostovoljskih organi-
zacij (skupine za samopomoč, klubi). Willi-
jev koncept ekološke suportivne pomoči
(ki ga bova predstavila v nadaljevanju) se v
marsičem prekriva s temi prijemi v social-
nem delu in v uporabniških organizacijah,
hkrati pa omogoča nove teoretske in pra-
ktične rešitve.
Za kliente s spodnje ravni (kode 1-30),
kot sta bila g. Anton in g. Moorehouse pred
sprejemom v dom upokojencev oz. sana-
torij, je treba urejati namestitev v ustanovo,
ki omogoča varen azil (ki zagotavlja fizično
varnost in osnovne pogoje življenja — stre-
ho, hrano, nego). Za kliente z zgornje ravni
na sliki (kode 61-90) pride v poštev psiho-
terapevtska pomoč v ožjem pomenu (Kern-
berg npr. govori o ekspresivni psihoterapi-
ji) in osebna pomoč s svetovanjem v social-
nem delu (za posameznike, pare, družine,
skupine).
Piramido iz slike 1 in zgoraj prikazani
spekter duševnega zdravja lahko tudi po-
vežemo. Ljudje z narcističnimi oz. osebno-
stnimi motnjami se lahko v različnih fazah
svojega življenja vzpenjajo in spuščajo po
piramidi. Tragika takih primerov, kot so g.
Anton in zakonca Moorehouse, pa je v tem,
da lahko z velikimi (nad)kompenzacijskimi
napori priplezajo razmeroma visoko, ven-
dar lahko nenadoma padejo zelo globoko
(kdor visoko leta, nizko pade).
Willi je oprl svoj ekološki model na
275
BERNARD STRITIH, MIRAN MOŽINA
Slika 1: Indikacije za obliko psihosocialne pomoči glede na težavnost motnje psiho-
socialnega funkcioniranja oz. sposobnost oblikovanja osebne niše
simptomatsko klasifikacijo motenj osebno-
sti, vendar vsako motnjo osebnosti postavi
v medosebni kontekst, kjer ima pomembno
mesto trenutna interakcijska učinkovitost
posameznika v osebni niši (Kobal 2000).
Na osnovi raziskav, ki jih je s sodelavci opra-
vil na psihiatrični polikliniki (ki jo vodi v
Zürichu), je izdelal svojo lestvico za ocenje-
vanje psihosocialnega funkcioniranja, ki ni
usmerjena na patologijo, torej na tisto, česar
pacienti ne zmorejo, ampak na vrste odno-
sov, ki jih pacienti zmorejo. To je v skladu z
ekološkim pristopom, ki dela zlasti na pozi-
tivnih izbirah, ki so pacientom na voljo.
Podrobnejša predstavitev te lestvice bi pre-
segla namen tega članka in jo bova prihra-
nila za drugo priložnost.
KLJUČNI KONCEPTI
EKOLOŠKE SUPORTIVNE POMOČI
Za naš namen bova predstavila samo neka-
tere Willijeve ideje, s katerimi bomo lahko
tudi lažje razumeli suportivno obliko po-
moči, ki sva jo razvijala ob gospodu Antonu.
To so: koevolucija, osebna niša, posamezni-
kova interakcijska učinkovitost v osebni ni-
ši, koluzija kot patološka oblika koevolucije,
psevdodidaktični poskusi.
KOEVOLUCIJA
Pri obravnavanju zahtevnih klientov v so-
cialnem delu se nam kaj lahko zgodi, da za
hude krize v njihovih odnosih in za pone-
srečene poskuse pomoči pripišemo preti-
276
NARCISTIČNE MOTNJE, DUŠEVNE KRIZE IN EKOLOŠKA SUPORTIVNA POMOČ V STAROSTI
ran pomen njihovi »težavnosti« aU »pato-
logiji«. Na tak način pride velikokrat iz naših
ust prav diagnoza »osebnostna motnja« —
kot del socialne igre, ki bi jo lahko poime-
novali: »našli smo dežurnega krivca oz. gre-
šnega kozla«. V tej igri se lahko kot zavezniki
v boju proti »psihopatu« znajdemo skupaj
s pomembnimi bUžnjimi tako označenega
človeka tudi mi, pomagajoči. Koncept ko-
evolucije pa odpira drugo možnost, saj nas
opominja, da smo z drugimi stalno v istem
čolnu in da lahko zelo hitro, praviloma ne-
zavedno, prispevamo k težavnosti oz. pato-
logiji identificiranega pacienta. Koncept
koevolucije izhaja iz ekološke teorije oz.
vedenjske biologije, ki postavlja v ospredje
evolucijski pogled. Optimalna učinkovitost
posameznika izvira iz njegovega prizadeva-
nja, da izbira vedenje, ki okolju najbolj ustre-
za. Koevolucija je proces, pri katerem se ena
vrsta prilagodi drugi kot odgovor na njeno
prilagoditev. Skozi recipročnost obe vrsti
pridobita. Vsako bitje ustvari svojo ekolo-
ško nišo, s katero je v odnosu soodvisnosti.
Poudarek ni toliko na avtonomiji kot na so-
odvisnosti. Za ekološki pristop je značilno,
da nas zanima predvsem krožni odnos med
posameznikom in okoljem oz. njegovo nišo.
Med njima deluje povratna zvcz^ prek katere
se stalno preoblikujeta. (Kobal 2000.)
Časovna dimenzija je pomemben dejav-
nik v razvoju medsebojnega učinkovanja.
Dolgoročni odnosi imajo drugačne značil-
nosti kot kratkoročni. Ravno te kvalitete
imajo posebno vlogo za osebnostni razvoj
in jih lahko v kontekstu ekološke pomoči
pojmujemo kot koevolucijo.
Koevolucija je proces vzajemnega vpli-
vanja na osebnostni razvoj, ko partnerji
živijo skupaj ali so kako drugače v inter-
akciji dolgo časovno obdobje. Koevolucija
zajema vzajemno zgrajen okvir pogojev, ki
določa skupno življenje partnerjev in usme-
rja razvoj v določeno smer. Tako partnerja
ustvarita skupni svet in ga tudi skupaj po-
selita. To pomeni, da se od tega trenutka
naprej odločilno spremeni perspektiva
njunega gledanja, tako da vsako vedenje
med njima upoštevata v kontekstu skupne
perspektive.
OSEBNA NIŠA
Koncept osebne niše se navezuje na temelj-
no tezo ekološke teorije, da je sposobnost
posameznika za oblikovanje odzivnega oko-
lja velikega pomena za njegovo zdravje in
osebni razvoj. Pojem osebna niša temelji na
konceptu ekološke niše, ki ga najdemo v
vedenjski biologiji. Pomeni dinamično
strukturo, ki se oblikuje v medsebojnem
vplivanju organizma in okolja in pomeni
njuno recipročno adaptacijo. Vgnezdena je
v subjektovo osebno polje (kultura, dom,
ljudje, socialni razred itn.). Bolj kot na
lokacijo, kjer subjekt je ali biva, se osebna
niša nanaša na naravo in razsežnost posa-
meznikovega osebnega funkcioniranja in
učinkovanja. Zajema objektni svet in svet
odnosov, s katerimi je subjekt v resnični in
tekoči interakciji. Zajema tako prijatelje,
prijetne objekte, kot sovražnike, tekmece,
kritike. Subjekt skoz interakcijo ocenjuje
svojo realnost in dobiva odgovore na svoje
učinkovanje.
Osebna niša ne zajema oseb, ki se le na-
ključno pojavijo v okolici, ali objektov, ki
so navzoči, vendar subjekt z njimi ni vzpo-
stavil nobenega stika. V osebno nišo tudi
ne sodijo notranji objekti, ki sestavljajo
pomemben del psihoanalitične paradigme.
V sestavi niše ima pomembno vlogo dejav-
nik pomembnosti, ki ga ima določena ose-
ba ali objekt za subjektov mentalni razvoj.
Latentna niša pa predstavlja odnose, ki niso
trenutno aktivni, lahko pa se obudijo in
predstavljajo pomemben socialni resurs.
Vsakdo teži k temu, da oblikuje tak ose-
bni svet v kontekstu obstajajočega okolja,
ki mu bo omogočal osebno rast. Osebna
niša ne pomeni česa, kar subjekt ima, tem-
več nekaj, kar neprenehoma oblikuje, pro-
ducira in ustvarja. Pomen osebne niše s
kliničnega vidika je v tem, da kakršno koli
duševno motnjo spremlja tudi motnja v
osebni niši.
V nasprotju s socialno mrežo, ki se na-
naša na stike z ljudmi in ima enosmeren po-
men socialne podpore, je poudarek osebne
niše na recipročnem odnosu socialne pod-
pore. Vsebuje pa tudi odnose s predmetnim
okoljem. Osebna niša vključuje vse tisto, kar
smo naredili, kar imamo še narediti, naše
277
BERNARD STRITIH, MIRAN MOŽINA
delo, naloge, ki jih poskušamo izpeljati in
jih vidimo kot pomemben izziv.
POSAMEZNIKOVA INTERAKCIJSKA UČINKOVITOST
V OSEBNI NIŠI
Tako kot druga živa bitja so tudi ljudje
neprestano in intenzivno v interakciji s svo-
jim okoljem in na ta način ustvarjajo svojo
osebno nišo. Ljudje neprestano iščejo odzive
okolja na svoje akcije. Pri otrocih lahko vi-
dimo, kako je zanje pomembno učinkovanje,
saj učinkovanje pomeni, da so. Učinki pa so
najhitrejši in največji v podiranju, razdiranju.
Hkrati pa je v tem obdobju pomembna spo-
sobnost odrasle osebe, da zariše varne meje,
ki niso moralistično utesnjene, niti ne tako
ohlapne, da otrok nikakor ne more doseči
meja. (Kobal 2000.)
Nenehen tok poskusov za doživljanje
kompentence ob aktivnem oblikovanju
okolja poimenujejo v ekološki teoriji inter-
akcijska učinkovitost (učinkovitost vzajem-
nega delovanja). Zajema izkušnjo posame-
znika, da interaktivno oblikuje okolje in ob
tem dobi povratno informacijo o svojem
učinkovanju. Učinkovanje ni enako aktivno-
sti, saj smo v določeni situaciji veliko bolj
učinkoviti, če npr. samo čakamo, molčimo.
Za posameznika je pomembno zlasti to, ali
je sposoben oblikovati okolje na tak način,
da mu omogoča osebno rast.
Vzdrževanje osebne učinkovitosti je te-
žavno, saj učinkovanje na druge pomeni
tudi njihovo neprestano spreminjanje, kar
nujno pripelje v nove konfiguracije. Isti
pogoji za interakcijsko učinkovitost se ne
morejo nikoli ponoviti. V odnosu se spremi-
nja naša odzivnost na učinkovanje drugega,
kar pomeni spreminjanje v stopnji ujema-
nja. Nekatere kvalitete odnosa se lahko raz-
vijejo samo v kontekstu konstantnega med-
osebnega učinkovanja. To je mogoče včasih
doseči v službenem sodelovanju, navadno
pa to pripada kontekstu življenja parov in
družin.
KOLUZIJA KOT PATOLOŠKA OBLIKA KOEVOLUCIJE
Za ponazoritev koluzije bomo vzeli primer
diadnega partnerskega odnosa. V procesu
koevolucije partnerja recipročno vplivata
drug na drugega na področjih, kjer želita
razvoj. Vendar lahko partnerja drug druge-
mu tudi »pomagata« izogniti se pozitiv-
nemu razvoju zaradi strahu pred spremem-
bo. Še posebej lahko okrepita regresivne
impulze, infantilne in nerealne želje, pri-
čakovanja, sanje in fantazije. Vsakdo ima
svoje šibke točke v lastnem interesu za raz-
voj in vsakdo trpi zaradi neizpolnjenih pri-
čakovanj. Npr., eden pričakuje, da ga bo
partner popeljal v raj, ob tem se mu lahko
varno prepusti, se zlije z njim v harmoniji
in se s tem reši potrebe, da bi bil močan in
neodvisen. Drugi partner lahko izkoristi
regresivne tendence v boju moči, da se
izkaže kot močan, kontrolirajoč, učinkovit.
Destruktivna oblika koevolucije je tudi
izsiljevanje partnerja z »dolgom«, ko en part-
ner na videz brezpogojno nekaj naredi za
drugega, potem pa to uporabi za čustveno
izsiljevanje.
Koluzija je nezavedna notranja igra med
partnerjema, ki sloni na sovpadajočih od-
nosnih strahovih in deficitih. Partnerja se
počutita posebej blizu in nepogrešljiva
drug drugemu. Koluzija tudi zagotavlja mo-
tivacijo za vstop v partnerski odnos. Brez
te možnosti se nekateri ljudje nikoli ne bi
spustili v odnos. Koluzija postane patolo-
ška, ko prisili partnerja, da omejita interak-
cijsko učinkovitost na določeno obliko. To
pripelje partnerja v prekršitev avtonomije
in integritete drugega. Nevede postaneta
udeležena v vzdrževanju koluzije, s tem da
sprejemata destruktivne zahteve drugega
brez vsakršnega odpora, ali s sprejemanjem
vedenja, ki hromi njun osebni razvoj. Pou-
darjeno izražena potreba po varnosti in
kontroli povečuje tveganje za razvoj kolu-
zije, kar večina ljudi močneje doživlja v svo-
jem prvem resnem odnosu, pa tudi pozneje
na začetku in ob propadanju odnosa.
Partnerji stopajo v odnos z upanjem, da
bodo dobili nove priložnosti za razvoj, ali
da bodo ob pomoči drugega uresničili nove
stvari v svojem življenju. Taka pričakovanja
ustvarjajo občutek, da je drugi neobhodno
278
NARCISTIČNE MOTNJE, DUŠEVNE KRIZE IN EKOLOŠKA SUPORTIVNA POMOČ V STAROSTI
potreben, da je njun odnos nekaj posebne-
ga in enkratnega. Ta občutek je še zlasti mo-
čan, ko vsak od partnerjev upa, da mu bo
drugi zagotovil nadomestek za deficite in
travme, ki izhajajo iz njegove zgodovine, iz
otroštva ali odraslosti. Npr. upanje, da bo
drugi zagotovil varnost, sprejemanje, ljube-
zen, ki je nikoli ni dobil od matere. AU pa
drugi po dolgem obdobju odnosa, v kate-
rim je bil ponižan, sedaj vzcveti ob partner-
ju, ki ga lahko neguje in gleda, kako se
razcveta. Na ta način partnerja pridobivata
bazične izkušnje. To vrstne potrebe se še
lažje aktivirajo, če se partnerja vedeta kom-
plementarno.
Pozicija enega partnerja je lahko regre-
sivna, drugega progresivna. Partner v re-
gresivni poziciji se nagiba k nemočnemu,
pasivnemu, odvisnemu in občudujočemu
vedenju, partner v progresivni poziciji pa
k pomagajočemu, aktivnemu, vodečemu,
avtonomnemu vedenju. Partnerja vplivata
drug na drugega tako, da bolj kot je eden
negujoč, bolj je drugi nemočen. Ko takega
vedenja ni več mogoče svobodno izbirati,
ko postane kompulzija in obveza, ko ne pod-
pira več razvoja, temveč ga omejuje, posta-
ne taka polarizacija motnja. Koluzija posta-
ne problematična, ko partnerja potrebujeta
drug drugega kot dejavnik stabilizacije.
Drug drugemu ne moreta dovoliti nikakr-
šne svobode, drug drugega kontrolirata, ne
vesta, kako postaviti meje, kako se upreti
ali izzvati drugega, da bi se obnašal bolj
neodvisno.
Polarizacijo med progresivnim in regre-
sivnim vedenjem je Willi prikazal na dveh
oseh (glej sliko 2):
•	dinamično proti strukturirajočemu
•	progresivno proti regresivnemu (ak-
tivno proti pasivnemu).
Slika 2: Polarizacija med progresivnim in regresivnim vedenjem v paru
279
BERNARD STRITIH, MIRAN MOŽINA
Partnerja lahko polarizirata svoje vede-
nje na naslednje načine:
progresivno
dinamičen
daje iniciative
kreativen
stremi naprej
pogumen
gre v svet
kaotičen
regresivno
strukturirajoč
dovzeten
premišljen
zadržan
previden
opozarjajoč
omejujoč, resnoben
podpirajoč
zaščitniški
Druga oblika progresivno-regresivne po-
larizacije je lahko takale:
progresivno
strukturirajoč
omejevalen
strukturirajoč
ukazajoč
kontrolirajoč
racionalen
zanesljiv
»odrasli«
regresivno
dinamičen
kaotičen
nestrukturiran
neodgovoren
čustven
nagonski
impulziven
lakomen
»otročji«
Dinamika odnosa se oblikuje okoli sku-
pne nezavedne teme. Partnerja, ki imata
fiksacijo na podoben nerazrešen konflikt,
čutita posebno privlačnost drug do dru-
gega. Drug drugega z lahkoto razumeta in
med njima se z lahkoto razvije intenzivna
interakcijska učinkovitost. Med partner-
jema se lahko razvije polarizacija, ki nastopa
v različnih oblikah. Polarizacija ima pome-
mbno vlogo v koevoluciji, saj se partnerja
skoz njo dopolnjujeta. Problem pa nastane
takrat, ko se partnerja (ali vsaj eden od
njiju) čutita ujeta v določeno vedenje, ali v
tem vedenju spodbujata drug drugega. V
zdravih odnosih partnerja spoštujeta avto-
nomijo in osebno odgovornost drugega. V
koluziji pa partnerja determinirata vedenje
drug drugega, drug drugemu diktirata, od-
vzemata ali prevzemata določene ključne
funkcije. To so npr. neodvisno zaznavanje,
procesiranje, ocenjevanje, sprejemanje
odločitev, akcije in odgovornost, kar po-
meni vse funkcije, ki so odgovorne za
samokontrolo in avtonomno osebnost. V
primeru, ko začne kdo prevzemati te fun-
kcije, pride do destruktivnih oblik od-
visnosti. Zamegljene meje privlačijo, ker
ustvarjajo na videz še bolj intimen in po-
seben odnos, kot v resnici je. Ko ljudje
dovolijo drugemu, da jih strukturirajo,
izgubijo zaupanje v svoje sposobnosti samo-
regulacije. Na ta način ustvarijo partnerju
prostor, da jih lahko kritizira in ponižuje in
hkrati od njih zahteva nemogoče — da bi
bili bolj samostojni. Če koluzija rabi temu,
da potlačuje nadaljnji razvoj, bosta part-
nerja prej ali slej naletela na globok konflikt
in medsebojno napetost. V trenutku stresa
se lahko zgodi, da eden od partnerjev de-
kompenzira, npr. v bolezen, kar omogoča
nadaljevanje koluzije, s tem pa imata part-
nerja opravičilo za vztrajanje v starem.
Partnerja se lahko resnično soočita samo
takrat, ko spoštujeta lastno in partnerjevo
samoregulacijo.
Pri zakoncih Moorehouse je mož zavzel
progresivno (pomagajočo, aktivno, vodečo,
avtonomno), žena pa regresivno (nemoč-
no, pasivno, odvisno, občudujočo) pozicijo.
Ker je postala ta polarizacija prisilna in je
začela omejevati razvoj njune identitete, je
postala moteča koluzija. Peck je uporabil
besedo »oblast« oz. »da se Clayton ni mogel
odreči težnji po oblasti«. To je enostranski
poudarek — mož je obvladoval ženo. Za naju
pa je pomemben krožni pogled in beseda
»kontrola«, ki ju predlaga Willi — torej, mož
je kontroliral ženo, ona pa moža. Namesto
»nista se bila sposobna odreči težnji po
oblasti« bi raje rekla — nista se bila sposobna
odreči težnji po kontroli drug drugega. S
tem sta si zagotovila neko obliko varnosti,
ki pa sta jo drago plačala. Bateson (1985:
61-72) je imenoval take pojave »komple-
mentarno stopnjevanje«.
Glede na to, da imamo tudi pomagajoči
v večji ali manjši meri pri sebi opraviti z
narcistično problematiko, je jasno, da se
nam pri delu s podobnimi ali še težjimi mo-
tnjami dogajajo tudi fenomeni, ki jih je Willi
opisal s pojmom »koluzija« in »psevdodi-
daktični poskusi« (glej v nadaljevanju).
Gugenbuehl-Craig (1997) v knjigi Pomoč
ali premoč s primeri iz prakse socialnega
dela in medicine prikaže primere koluzije,
ko se pomagajoči zaplete v podoben odnos
280
NARCISTIČNE MOTNJE, DUŠEVNE KRIZE IN EKOLOŠKA SUPORTIVNA POMOČ V STAROSTI
(pre)moči, kot se je to zgodilo Claytonu
Moorehousu z ženo.
MOTNJE OSEBNOSTI KOT SAMOZDRAVITVENI
POSKUS IN KOT OBLIKA (KO)EVOLUCIJSKE
PRILAGODITVE
Motnje osebnosti, tako kot vročina, ne izra-
žajo le bolezni, temveč so tudi poskus po-
sameznika, da se zdravi. Med osebnostno
motene bi lahko šteli veliko svetnikov, ume-
tnikov, revolucionarjev in izumiteljev
(Vaillant 1985). »Na neki način mora biti
diagnoza osebnostne motenosti povezana
z razumevanjem, čemu rabijo z vidika pri-
lagoditvene funkcije (...). Simptome tako
vidimo kot rezultat poskusov, da bi se
organizem prilagodil« (Benjamin 1996). V
jeziku Maturane in Várele (1998) bi lahko
rekli, da je to, kar kot opazovalci prepozna-
mo kot motnjo osebnosti, rezultat zgodovi-
ne strukturnih sprememb organizma, ki so
nastajale v neprestani težnji po ohranjanju
autopoiesis in prilagojenosti.
Slika 3: Psevdodidaktični poskusi oz. oblikovanje začaranega kroga psevdodidaktične
niše
PSEVDODIDAKTIČNI POSKUSI OZ. OBLIKOVANJE
ZAČARANEGA KROGA PSEVDODIDAKTIČNE NIŠE
To SO navidez razumni poskusi ljudi v niši,
da bi na posameznika vplivali pozitivno
vzgojno. Z najboljšimi nameni pa prispe-
vajo k oblikovanju začaranega kroga in več
istega. Na sUki 3 so prikazane tri možnosti
psevdodidaktičnih poskusov (pri shizoid-
nih, histrioničnih in odvisnostnih motnjah
osebnosti).
281
BERNARD STRITIH, MIRAN MOŽINA
Motenj osebnosti ni enostavno razumeti.
Nevrotiki so pogosto samodiagnosticirani
grešniki, ki prosijo za pomoč, zaupajo svoje
probleme in se pogosto tudi pozdravijo. V
udomačeni psihološki terminologiji so
njihovi simptomi avtoplastični in ego-
distoni. Posamezniki z diagnozo motnje
osebnosti pogosteje zavračajo pomoč, npr.
psihiatrično, ter bolj vidijo, kje so problemi
pomagajočega. Njihovi simptomi so alopla-
stični in ego-sintoni. Če nevrotik trpi zlasti
navznoter in lahko ostajajo njegovi pro-
blemi relativno neopazni za okolico, potem
je posameznik z diagnozo motnje osebnosti
navadno predvsem moteč za bližnje in oko-
lico. Ker simptomov, ki jih zaznava okolica
kot boleče, ne zaznavajo kot del lastne mo-
tenosti oz. bolečine, so navadno nemo-
tivirani za pomoč (Vaillant 1985).
Skupne značilnosti vseh motenj oseb-
nosti so (Vaillant 1985):
1.	nefleksibilni in slabo prilagojeni
odgovori na stres;
2.	nesposobnost na področju dela in
področju ljubezni, ki je na splošno resnejša
in vztrajnejša kot pri nevrotikih;
3.	izsiljevanje v medosebnih konfliktih;
4.	posebna sposobnost, da zlezejo po-
magajočim pod kožo.
Motnje osebnosti kažejo ponavljajoče,
samo-škodljive odgovore, ki so podobni
reakcijam ljudi, ki so izčrpani ali pod hudim
stresom, ki imajo poškodbe možganov ali
so nezreli ali kako drugače v regresiji.
Drugič, na lestvici mentalnega zdravja
uvrščamo motnje osebnosti med nevroze
in psihoze. Na splošno pa bodo na lestvici
povprečnega mentalnega zdravja vedno
uvrščeni pri dnu. Posamezniki z diagnozo
motnje osebnosti imajo probleme z delom
in ljubezenskim področjem. Pod tem se
skriva anksioznost in depresija. Za vse mo-
tnje osebnosti bi lahko veljali ti pridevniki:
odvisen, oralen, narcističen, dvomeč vase,
pesimističen in pasiven. Ti posamezniki ne
uravnavajo svoje jeze niti kakšnega drugega
močnega čustva na primeren način.
V nasprotju s psihozami in nevrozami se
motnje osebnosti skoraj vedno pojavijo v
medosebnem kontekstu. Motnjo osebnosti
lahko vidimo kot boleč odnos z ljudmi, s
katerimi posameznik ne more živeti in niti
ne more živeti brez njih. Motnje osebnosti
so pogosto način, kako se posameznik so-
oča z ljudmi, s katerimi težko shaja. Posame-
znik ne more ugledati podobe, ki jo imajo
drugi o njem. Vedno znova zdrsne v konfli-
kte z drugimi. Ker za druge postaja moteč,
ga označijo kot slabega ali bolnega.
Stapljanje osebnostnih meja, ki je značil-
no za motnje osebnosti, se kaže v globokih
učinkih, ki jih ima ta oseba na druge. Gre
za subtilen in nezaveden način učinkovanja
drug na drugega, ki je značilen za zaljublje-
nce, za odnos med materjo in dojenčkom.
Tako lahko postanejo tudi pomagajoči del
začaranega kroga osebnostne motnje. Me-
niva, da so osebnostno moteni ljudje po-
sebno trd oreh ravno za socialno delo, ker
so pri reševanju družinskih in drugih spo-
rov nerodni, hkrati pa zelo kreativni, ko
poskušajo drugemu naprtiti krivdo za svoje
življenjske neuspehe.
EKOLOŠKI POGLED NA HISTRIONIČNE,
NARCISTIČNE IN BORDERLINE
MOTNJE OSEBNOSTI
Osebe s histrioničnimi, narcističnimi in
borderline motnjami osebnostmi (kamor
uvrščava zgoraj navedena primera) neka-
teri uvrščajo v posebno diagnostično pod-
skupino. Opisujejo jih kot pretirano drama-
tične, čustveno labilne, muhaste in nespo-
sobne oblikovati medosebne vezi. Živijo po
principu samopotrjevanja skoz zunanjo
učinkovitost. Zelo so okupirani s svojo
trenutno učinkovitostjo in potrebujejo
neprestano potrjevanje iz zunanjih virov.
Vedno so negotovi, če si potrditev res
zaslužijo, in se bojijo, da bodo prej ali slej
izločeni, da jih bodo drugi odbiH, zavrniU.
Posamezniki s histrionično motnjo
osebnosti morajo biti vedno v središču
pozornosti. Na druge poskušajo vplivati s
teatralnim vedenjem, čustvenimi izbruhi.
Oblačijo in gibljejo se tako, da zbujajo
pozornost. Zelo so povezani z okoljem, so
sugestibilni in potrebujejo neprestano
potrjevanje in pozornost. Velikokrat se
obnašajo kot na odru, videti so izumetni-
čeni in pogosto so seksualno zapeljivi.
Neprestano se bojijo, da bi izgubili spošto-
282
NARCISTIČNE MOTNJE, DUŠEVNE KRIZE IN EKOLOŠKA SUPORTIVNA POMOČ V STAROSTI
vanje drugih in da jih ljudje ne bi resno
upoštevali. Če izgubijo odziv iz niše, so v
nevarnosti, da izgubijo samospoštovanje.
Postanejo nezadovoljni, razočarani, čemer-
ni, razdražljivi, potrti in se umikajo na očit-
no apelirajoč način, torej v upanju, da bodo
z umikom ponovno vzbudih pozornost.
Histrionične osebnosti spodbudijo v niši
psevdodidaktično vedenje pomembnih
drugih (glej sliko 3). Ti jim ne namenijo več
pozornosti, ampak celo manj, odreagirajo
zelo nečustveno, navzven delujejo profe-
sionalno, hladno in nedotaknjeno, kot da
vedenje histrionične osebnosti nanje ni
napravilo nobenega vtisa, osorno zavračajo
spolno zapeljevanje in čustvenih izbruhov
ne upoštevajo zelo resno. Vedenje histrio-
nične osebnosti pa postaja še bolj drama-
tično.
Ljudje z narcistično motnjo osebnosti
kažejo v svojih predstavah in vedenju
vzorec grandioznosti, so egocentrični. Ko
govorijo, se zdi, da poslušajo le sebe. Sebe
pojmujejo kot čudovite, uspešne, enkratne,
pomembne in jemljejo kot samoumevno,
da tako mislijo o njih tudi drugi. Če jih drugi
zaradi njihove arogantnosti zavrnejo, me-
nijo, da so ljubosumni. Kažejo le malo em-
patije in težko razumejo občutke in čustva
drugih.
S psevdodidaktičnim vedenjem (glej
sliko 3) poskušajo drugi narediti posamez-
nika z narcistično osebnostjo skromnega,
mu porezati krila in ga narediti majhnega.
Toda bolj kot so odzivi iz niše ponižujoči in
podcenjujoči, bolj postaja njegovo vedenje
grandiozno in veličastno.
Za ljudi z borderline motnjo osebnosti
je značilna izrazita nestabilnost v medoseb-
nih odnosih, v samopodobi in čustvenih
stanjih. Zlahka se razburijo in hitro nihajo
med idealizacijo in zavračanjem, med tem,
da so »notri« in »zunaj«. Velikokrat prehitro
dovolijo bližino in se spustijo v intimnost,
prav tako hitro pa se lahko umaknejo, saj
bližine in intimnosti ne prenašajo dobro
zaradi strahu pred izgubo sebe ali pred
zavrnitvijo in zapustitvijo. Tako pogosto
pretrgajo odnose, ker se bojijo, da bodo to
sicer storili drugi. Pogosto izražajo samo-
destruktivne, samomorilne težnje, pa tudi
težnje k zasvojenosti in bulimiji. Trpijo
zaradi nizkega samospoštovanja, notranje
praznine in nesposobnosti, da bi čutili sami
sebe. Njihovi odnosi so pogosto kaotični in
nestabilni. Zapletajo se v viharne prepire
in spore, po katerih se ločujejo, potem se
spet pobotajo in za kratka obdobja spet
živijo skupaj. V primeru zasvojenosti se
ponavljajo recidivi.
Drugi poskušajo s psevdodidaktičnim
vedenjem (glej sliko 3) vpeljati strukturo.
Divja razpoloženjska, čustvena nihanja in
kaotično vedenje borderline osebnosti pri-
vlači nekatere pomembne druge, da posku-
šajo vnesti manjkajoči red, strukturo, stabil-
nost. Vendar se zlahka razvije začarani krog,
tako da oseba z borderline motnjo oseb-
nosti odreagira z vedno bolj eksplozivnimi
krizami (izguba kontrole, poskus samo-
mora, recidiv, prevelika doza mamil), s
katerimi poskušajo razrahljati občutke
zvezanosti, ujetosti. Opravičevanje, občutki
krivde in depresija že pripravljajo iztočnico
za novo eksplozijo.
Za ljudi iz tega razreda motenj osebnosti
je značilno, da razmeroma lahko in hitro
vzpostavljajo odnose, težje pa vzdržujejo
dolgotrajne odnose. Bojijo se, da bodo iz-
gubili stik s seboj ali da bodo zavrnjeni, ko
postaja odnos bolj rutinski in dolgočasen.
Za njih je lažje, če jih je partner pripravljen
mirno in jasno konfrontirati, če lahko
empatično poskrbi za strukturo, ne da bi
vedno popustil, in če lahko tiho tolerira
njihovo stalno nestanovitnost. Osebnosti iz
te podskupine so lahko stabilne v nekaterih
in nestabilne v drugih odnosih. Lahko
prepoznajo, da imajo težave z dolgotrajnimi
odnosi (še zlasti z zakonskim odnosom),
zato se raje odločijo za ljubimce, a z njimi
ne živijo. Na ta način se tudi zavarujejo pred
zadevanjem ran lastnemu samospoštova-
nju, gladijo stalna nihanja med vzponi in
padci, zmorejo brez recidivov in lahko do-
segajo tudi večjo stabilnost.
283
BERNARD STRITIH, MIRAN MOŽINA
NEKAJ VODIL oz. OPORNIH TOČK ZA
EKOLOŠKO SUPORTIVNO POMOČ LJUDEM Z
NARCISTIČNIMI MOTNJAMI V STAROSTI
Meniva, da se v obravnavi g. Antona kažejo
tudi naslednje značilnosti ekološke supor-
tivne pomoči:
Pomagajoči mora takim pacientom zagoto-
viti strukture in meje, ki jih sami ne uspevajo
postavljati in spoštovati. Večkrat mora biti
trden in odločen, pogosto mora tudi kon-
frontirati, vendar ne poniževati. Obstaja
nevarnost, da pomagajoči zdrsne v morali-
ziranje, sramotenje, diskreditiranje. Ko se v
pacientu pripravlja nova kriza, nov izbruh,
novo odreagiranje, ki naj bi omogočilo čust-
veno katarzo, lahko pomagajoči to poskusi
preprečiti, zato da bi pacienta obvaroval
pred novo poškodbo samozaupanja. Še zlasti
borderline osebnosti pogosto privlači živ-
ljenjski stil, v katerem prevladujejo vedno
nove krize, in včasih prevlada vtis, da skoraj
uživajo v uničevanju svojih odnosov. CWiUi
1999:161.)
G. Anton je spravljal vse, ki so mu posku-
šali pomagat, v doživljanje mučne negoto-
vosti: stalno je namreč oddajal močne znake
—	pusti me pri miru, saj mi nič ne pomaga.
Imel je »števec« za negativna doživetja, za
pozitivna pa ne. Dobre namene pomaga-
jočih je neštetokrat sesul v prah. V Nemčiji
sva pred leti slišala sočen naziv za take pa-
ciente: »Therapeutenkiller« (ubijalec tera-
pevtov). Pomagajoči ob takih pacientih
doživljajo tudi občutke jeze ali kar besa,
maščevalnosti, nemoči, osebne prizade-
tosti, užaljenosti, ponižanosti, zgroženosti,
gnusa, odpora, frustracije, občutke, da jih
pacient izrablja, itn. Zelo pošteno in odkrito
je tovrstne svoje (neprijetne) odzive na g.
Antona opisala socialna delavka Helena
Dobovišek (ki mu je pomagala v domu za
stare kot prostovoljna sodelavka) v svoji
diplomski nalogi. Naravna, popolnoma
razumljiva reakcija pomagajočih na to
paleto neprijetnih občutkov je izogibanje
takemu človeku. To pa seveda zbuja tudi
občutke krivde. Pomagajoči si jih lahko
olajšajo tudi z diagnozo in to po principu
—	težja kot je (npr. paranoidna psihoza bolj
»zaleže« kot alkoholizem), bolj se lahko pred
sabo opravičimo, ko se mu izogibamo (saj
se mu ne da pomagati).
Ammon nas opozarja, da nedosegljivi
(osebe z narcistično problematiko) niti
sebe niti drugih ne jemljejo resno. Čeprav
so pogosto nesposobni pokazati resnično
agresivnost (ne znajo se postaviti zase niti
za koga drugega od najbližjih), vseeno
znajo biti izredno destruktivni, tako da vse
ljudi odbijejo. Šele na točki, ko pomaga-
jočega tak klient človeško prizadene oz. ko
čuti negativne posledice njegovih dejanj,
je mogoč stik z neulovljivim klientom.
Podobnih primerov je v domovih upoko-
jencev verjetno veliko. Psihiatrično zdrav-
ljenje se praviloma utemeljuje glede na
produktivno (t. i. pozitivno) simptomatiko
(nemir, hetero- in avtoagresivnost, haluci-
nacije, blodnje) oz. glede na t. i. »aktivne«
faze. Pogosto pa taki ljudje doživljajo tudi
apatijo, brezvoljnost, občutke nesmisla,
upad interesov (t. i. negativna simptoma-
tika). Ocenjujeva, da je bil za g. Antona velik
dosežek, da se je obdržal v okolju običajnih
ljudi. Njegovi svojci so tu pomagali, da ga
niso dali na zaprti oddelek, čeprav je bilo
videti, da za kvaliteto njegovega življenja
niso bili pripravljeni veliko narediti.
Celotna zgodba pomoči g. Antonu pa kaže,
kako težko je vplivati na povečanje kvalitete
življenja take osebe.
Pri sklepanju dogovorov s starimi z
narcistično problematiko lahko pademo v
več istega, saj se na ta način narcistične mo-
tnje reproducirajo, vzdržujejo. V primeru
g. Antona se je to pokazalo, ko je pri prvem
sprejemu v dom upokojencev zahteval last-
no sobo s TV (v smislu čim večje osamitve)
in jo seveda tudi dobil. Že po okoli desetih
dneh samote v sobi se je pri njem razvila
produktivna paranoidna psihotična simpto-
matika (npr. slušne halucinacije). Pri dru-
gem sprejemu v dom upokojencev pa ni
bilo proste sobe in so mu rekli, da ga za silo
lahko sprejmejo v sobo z naglušnim, neko-
munikativnim, petnajst let starejšim člove-
kom. To je bil prvi človek v njegovem živ-
ljenju, s katerim je potem preživel dve leti
skupaj. In ta človek je bil prvi, ki je g. Antona
prenesel toliko časa v tako tesnem sožitju.
Delavci v domu so se zavedeli, da se je za g.
284
NARCISTIČNE MOTNJE, DUŠEVNE KRIZE IN EKOLOŠKA SUPORTIVNA POMOČ V STAROSTI
Antona po naključju zgodilo nekaj dobrega,
da bi bila v izolaciji zanj večja možnost raz-
cvetanja psihotične produktivne simpto-
matike.
Ob prvi krizi B. S. ni dobil podatkov o
psihiatrični bolezenski zgodovini. Šele pred
gospodovo smrtjo je zvedel, da je bil g. An-
ton v življenju večkrat pri raznih psihiatrih
in da se mu je enkrat celo že zgodilo, da
celo leto ni mogel stopiti iz stanovanja.
Pomembno se nama zdi, da se je bil pri-
pravljen pogovarjati z B. S. do konca in da
ga je bil vedno znova vesel.
Ob pogledu nazaj ugotavljava, da je bilo
g. Antonu mogoče pomagati do te stopnje,
da je ohranjal samostojnost in da je okoli
njega nastala precej obsežna mreža pomo-
či. Eden od študentov, ki je dve leti obis-
koval g. Antona, je svoje izkušnje povzel
takole: »Zame je g. Anton borec. Nikoli v
življenju nisem srečal človeka, ki bi se tako
boril za svojo samostojnost in za svoj člo-
veški ponos.«
285
BERNARD STRITIH, MIRAN MOŽINA
Literatura
G. Ammon (1984), Die Unerreichten: Zur Behandlungsproblematik des Urnarzissmus. Dyn Psychiat
17-. 145-164.
G.	Bateson (1985), Steps to an Ecology of Mind. New York: Ballantine Books.
L. S. Benjamin (1996), Interpersonal Diagnosis and Treatment of Personality Disorders. New York:
The Guilford Press.
H.	Dobovišek (1998), Pomoč starejšemu moškemu. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo
(diplomska naloga).
M. L. von Franz (1988), Puer aeternus. Ljubljana: META.
C. Gostečnik (1997), Človek v začaranem krogu. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski
družinski center.
A. Gugenbuehl-Craig (\991), Pomoč ali premoč. Ljubljana: Sophia.
L. Kobal (2000), Ekološki model motenj osebnosti. Ljubljana: Filozofska fakulteta (seminarska
naloga).
H. R. Maturana, F. Varela (1998), Drevo spoznanja. Ljubljana: Studia Humanitatis.
A. Miller (1993), Drama je biti otrok. Ljubljana: Tangram.
M. MožiNA, B. Stritih (1993), Narcizem kot metafora o drami individuacije nadarjenih, pridnih in
ubogljivih ljudi v zahodni kulturi. V: A. Miller, Drama je biti otrok. Ljubljana: Tangram (155-
215).
M. S. Peck (1994), Svet, ki čaka, da se bo rodil Ljubljana: Mladinska knjiga.
R. Skynner, J. Cleese (1994), Life and how to survive it London: Mandarin.
— (1993), Družine in kako v njih preživeti. Ljubljana: Tangram.
G. E. Vaillant (1985), Personality Disorders. V: H. L Kaplan, B. J. Sadock, Comprehensive Textbook
of Psychiatry (4. izdaja). Baltimore: Williams&Wilkins.
J. Willi (1999), Ecological Psychotherapy : Developing by Shaping the Personal Niche. Seatlle-Bern:
Hogrefe&Huber.
286
Gabi Čačinovič Vogrinčič
DRUŽINA IN STAR ČLOVEK
STARANJE V DRUŽINI
Vsaka družina se sooči s starostjo in
staranjem in vsaka družina to opravi na svoj,
edinstven način. V večini družin to ni
»delovna tema«, kot bi rekli v socialnem
delu. Potrebujemo novo razumevanje,
dogovarjanje in skupno iskanje dobrih
sprememb, vendar se ne organiziramo tako,
da bi zmogli več razvidnosti in nove,
drugačne, odgovornosti. Prej bi rekli, da
mladi in stari, pa oni vmes, »zdrknemo« v
starost ali soočenje z njo.
Potrebujemo postanek, da bi se razgle-
dali in dopolnili, spremenili sestavljanko
svojega življenja. Govorim o sestavljanki kot
o prispodobi življenja, o kateri piše Mary
Catherine Bateson (1990), ko pravi, da je
življenje podobno sestavljanki; na voljo
imamo nešteto kosov, da vedno znova se-
stavimo tiste, ki jih potrebujemo, tako kot
jih potrebujemo — in z ljudmi, s katerimi
živimo.
V prispodobi vidim vabilo, da vedno zno-
va pogledamo sestavljanko, in sporočilo, da
jo je mogoče spremeniti. Lahko uporabimo
že zavržene kose, lahko odkrijemo ali dobi-
mo nove. Prispodoba spodbuja in opogum-
lja za postanek v sedanjosti vseh generacij
ene družine, da bi se naloge lotili skupaj.
Moja teza je, da je lahko staranje skupen
družinski projekt. Potrebujemo več upo-
rabnega znanja o družini in pogosto tudi
strokovno pomoč socialnega dela, da bi se
lahko začel delovni dogovor. V članku
načenjam obe temi, temo uporabnega zna-
nja o družini in temo socialnega dela, ki
prispeva k ustvarjanju družinskega projekta
pomoči in spreminjanja.
Tri pomembne družinske teme nam po-
magajo, da ubesedimo staranje, da bi bolje
razumeli, da bi se lahko bolje dogovorili.
Prva je nerazrešljiva drama ločitve med
starši in otroki in (s prispodobo rečeno)
popkovnice, ki nas povezuje iz roda v rod
(Stierlin 1978). Druga tema je ohranitev
generacijskih razlik v konceptu (Lidz 1971).
Tretja je tema družine kot delovne skupine
(Bion 1983). To niso teme vsakdanjih po-
govorov v družinah, so pa po mojih izku-
šnjah pomembne delovne teme, ki prispe-
vajo k večji razvidnosti in ozaveščenosti. V
prispodobo sestavljanke prispevajo ko-
ristne dele za novo razumevanje, za nove
dogovore.
NERAZREŠLJIVA DRAMA LOČITVE
MED STARŠI IN OTROCI PRI H. STIERLINU
Starega človeka v družini povabimo, da nam
pove o svojem življenju, o ljudeh, ki jih je
poznal, o svetu, v katerem je živel. Tako v
družino prinese pomembno dimenzijo, ko
skupno sedanjost poveže s preteklostjo, da
bi jo lahko vzeli s seboj v prihodnost. Mi-
slim, da je pomembna družinska naloga, da
povabimo starega človeka, da ostane na ta
poseben in edinstven način udeležen v
družini.
Stierlinov pojem delegacije dobro za-
jema temeljno dramo vsake družine: dramo
ločitve (odveze, Ablösung) staršev in otrok,
ki je v drami generacij ne more biti. Vsaka
družina delegira svojega otroka. Delegirati
pomeni predati poslanstvo, biti delegiran
pomeni prevzeti poslanstvo, zavezo lojalno-
sti, osebno zavezo tistemu, ki delegira.
287
GABI ČAČINOVIČ VOGRINČIČ
Otrok je delegiran, ko dobi dovoljenje
in spodbudo, naj se osamosvoji. Vendar
lahko odide le pogojno. Ostane na dolgi
vrvici. Otrok je poslan v samostojnost,
vendar s poslanstvom, ki ga mora opraviti
za starše. Kot delegat svojih staršev mora
oditi in ostati hkrati.
»Dolga vrvica delegiranosti« pomeni, da
vse življenje ostajamo povezani s starši, še
več, družina se poveže z generacijami, iz
katerih izvira. Vezi vsebujejo hvaležnost,
ljubezen, občutke krivde in sramu, krivice
in odpuščanja, zaveze in zavrnitve. Vrvice
ni mogoče pretrgati; v zapletenem meha-
nizmu dajanja in jemanja ni mogoče napra-
viti odrešilnega obračuna. Vsaka družina
potrebuje spravo. Po Stierlinu je to izkušnja
in odločitev, da sprejmemo preteklost, da
odstopimo od poravnave, da vzamemo, kar
nam je naložilo življenje, in se nehamo
boriti za to, da bi spremenili ali maščevali
preteklost. Družina lahko stopi v prihod-
nost samo s tistim, kar ima. In prihodnost
je mogoče in treba spremeniti, vendar spre-
meniti tako, da v njej ostanemo živi, ne
prezrti in ne preslišani.
Stierlin pomaga razumeti, da so v sestav-
ljanki skupnega projekta staranja deli, ki
varujejo vezi, ki jih ne moremo razrešiti.
Potrebujemo preteklost v sedanjosti —
vendar za prihodnost. To pomeni dialog in
sodelovanje, kjer se bomo lahko razumeh,
sporazumeli, dogovorili. Dialog, ki bo
prispeval k temu, da bolje razumemo tako
sami sebe kot starega človeka, ki živi z nami
s svojo preteklostjo »tukaj in zdaj«.
Eno najlepših doživetij v mojem življenju
je povezano z odkrivanjem popkovnice, ki
mene veže v družino. Moj oče je pisal knjigo
o svojem otroštvu in mladosti v Rakičanu,
ko sem bila sama z otroki in možem na po-
čitnicah pri svojih starših. Vsako jutro je
sedel za svojo pisalno mizo in vsak večer
ob šestih mi je prinesel v branje novo po-
glavje. Brala sem o očetu, ko je bil star pet
let, o odraščanju na vasi, o otroštvu in mla-
dosti moje ljube Omame, o življenju med
dvema vojnama. Odnos med nama se je za
vedno spremenil, za vedno se je spremenila
podoba o očetu, o meni sami in o nas. Hva-
ležna sem za bogastvo nove vednosti, novih
podob. Očetova preteklost je zdaj postala
neizbrisen del naše sedanjosti in prihod-
nosti.
Podobno izkušnjo imajo naši študentje,
ko pri vajah iz psihologije odkrivajo debla
svojih družin. Oživijo babice in dedki,
zgodbe in usode.Vse generacije lahko pri-
spevamo k temu, da ostane družinska zgo-
dba ali družinska sestavljanka živa, s tem da
ostanemo v stiku z vsemi delci, ki jih imamo
na razpolago.
Spravo na koncu vedno opravi vsakdo
sam. Družinska odločitev je, da ostanemo
v dialogu s starim človekom.
OHRANITEV GENERACIJSKIH RAZLIK
V KONCEPTU TH. LIDZA
Lidzov koncept temeljnih značilnosti, ki
morajo biti zagotovljene v sleherni družini,
da bi zadovoljila temeljne potrebe človeka,
usmerila njegov razvoj in omogočila njego-
vo integracijo v kulturo in družbo, dobi v
kontekstu staranja v družini novo dimen-
zijo. Moja teza je, da sta zavezništvo med
staršema in ohranitev generacijskih razlik
pomembna v vseh obdobjih življenja dru-
žine. V postanku, ki ga potrebujemo v
starosti, se lahko opremo nanje.
Koncept je znan, zato povzemam značil-
nosti samo toliko, kolikor so potrebne, da
bi jih razumeli v kontekstu spreminjanja
družine s starostjo. Obe se nanašata na od-
nose med starši in otroci oziroma na odno-
se v paru in v starševski dvojici. Zavezništvo
pomeni, da starša drug drugega podpirata
v svojih vlogah, da vzajemno povečujeta
občutke varnosti in gotovosti, da v svojem
odnosu do otrok upoštevata drug drugega,
tako da se vlogi zakoncev in vlogi staršev
ne izključujeta. Ohranitev generacijskih
razlik pomeni najprej, da starši v zadovo-
ljevanju svojih potreb ne smejo postati
odvisni od svojih otrok. Ohranitev genera-
cijskih razlik obvaruje otroka pred tem, da
bi moral prevzeti vlogo razbremenjevalca
v družinskih konfliktih.
V večgeneracijski družini, ki se reorga-
nizira za starost in staranje, koncepta zave-
zništva in ohranitve generacijskih razlik
dobita nov pomen, ko odpirata pomembna
vprašanja za družinski projekt spreminja-
288
DRUŽINA IN STAR ČLOVEK
nja. Ali bo srednja generacija, ki prevzema
skrb za stare starše, zmogla zavezništvo
tako, da bi si sin in snaha, zet in hči delila
skrb? Da se ne bi zgodilo, da se en partner
žrtvuje, ker zavezništva ni bilo ali ni zdržalo?
Kako naj srednja generacija ohrani zavez-
ništvo, da bi zmogla ohraniti generacijske
razhke tako v odnosu do generacije otrok
kot v odnosu do generacije staršev oziroma
starih staršev? Ali imajo stari starši oziroma
straši dovolj pomoči, da vzdržujejo svoje
zavezništvo in vztrajajo pri ohranitvi ge-
neracijskih razlik? In ali srednja generacija
zmore spoštljivo ravnati z generacijskimi
razlikami in podpreti starše v zavezništvu?
To so pomembna vprašanja za vsakdanje
življenje. Starajoči se straši ne smejo postati
odvisni od svojih otrok. Tudi tisti starši ne,
ki so nemočni in potrebni pomoči. Posebna
naloga družine je, da razloči odvisnost od
staršev od pomoči otrok ali vnukov — od
takega ravnanja z njimi, kot da so otroci oni
sami. Ohranitev generacijskih razlik zdaj
pomeni, da zavestno ohranjamo spošto-
vanje in dostojanstvo staršev, ju vedno
znova ubesedimo sebi in njim.
V kompleksni mreži medosebnih odno-
sov med tremi generacijami sta zavezništvo
in ohranitev generacijskih razlik večni temi,
ki ju je treba operacionalizirati zato, da ne
bi spregledali žrtvovanja v bolečih zavez-
ništvih ali dobrih virov moči tam, kjer lahko
vsaka generacija opravi svoje naloge.
DRUŽINA KOT DELOVNA SKUPINA W. R. BIONA
Tretja tema je družina kot delovna skupina,
saj raziskovanje prispevka posameznih čla-
nov družine v vsakdanjem življenju odpira
pot za spreminjanje vlog, za nova pravila,
drugačno organiziranost. Še vedno velja, da
smo premalo pozorni na delovno skupino
v družini, čeprav je ravno delovna skupina
produktivno izhodišče za soustvarjanje
nove zgodbe: zgodbe sodelovanja v starosti.
Bionova (1983) postavka o delovni sku-
pini oziroma o delovni funkciji skupine, ki
se mora izoblikovati v sleherni družini, nam
odpira možnost, da vidimo za družino zna-
čilen način postavljanja in opravljanja nalog
in dolžnosti. Po moji razlagi Bionovega
koncepta deluje družinska skupina v fun-
kciji delovne skupine, ko ravna po principu
realnosti. Predstavlja torej zavestno delitev
dela, individualizacijo in diferenciacijo med
člani za opravljanje tistega, kar je treba
opraviti v družini in za družino. Delovna
skupina pomeni vpletenost, izpostav-
ljenost, akcijo, poseganje. Predpostavlja
postavljanje ciljev ter delo in odgovornost
za njihovo uresničitev. Biti v delovni
skupini pomeni biti živ, dejaven, odziven.
Družinski sistem se vedno vzpostavi
tako, da k njegovi ohranitvi prispeva vsak
njen član. Vsako obdobje življenja družine
prinaša nove in drugačne naloge. Eno-
stavno vprašanje, kaj kdo dela, se redko
postavi zato, da bi se osvetlila situacija, da
bi se drugače porazdelile naloge, zastavile
nove, olajšale stare. Prav delovna funkcija
družine je v vsakdanjem življenju slabo
razvidna, malo ozaveščena. Iz terapevtskih
izkušenj vem, kako produktivno je lahko
delo na skupnih ciljih, kako pomembno je
izreči prispevek posameznika v družini.
Moja teza je, da so spremembe, ki jih
družina potrebuje zato, da bi v njej lahko
nastal prostor za življenje s starim člove-
kom, ki potrebuje pomoč, spremembe v
funkciji družine kot delovne skupine. V
moji praksi se je pokazalo, da je mobilizacija
družine kot delovne skupine produktivna
pot. O delovnem prispevku se je mogoče
pogovarjati, o njem se je mogoče pogajati.
Če se ustvari odprt prostor za pogovor,
potem se lahko razdeli delo: nekdo mora
nakupiti, nekdo kuhati, nekdo pospraviti,
nekdo delati družbo, nekdo opogumljati in
reševati konflikte.
Delovni dogovori niso edini pomembni
dogovori, so pa nujni in v nekem času
delujejo, tudi če še ni bilo mogoče vzpo-
staviti razumevanja, če še ni bilo mogoče
govoriti o spravi.
V družinski delovni skupini ima svoj
prispevek tudi tisti član, ki potrebuje po-
moč. Njegov delež v skupnih ciljih pomem-
bno prispeva k dobremu občutku lastne
vrednosti in ohrani učinkovitost »osebne
niše« (Willi 1999). Willijev pojem osebne
niše je zelo pomemben, saj je z njim mo-
goče dobro pojasniti, zakaj je tako pomem-
bno, da človek ohrani svoj delež v družinski
289
GABI ČAČINOVIČ VOGRINČIČ
delovni skupini. Willi definira osebno nišo
takole (op. cit..X)\ »Osebna niša je prostor,
v katerem oseba razvije interaktivno učin-
kovitost. S tem mislimo na resnični del
okolja, s katerim je oseba res v odnosu [...]
Osebe v niši so partnerji, pomembni drugi,
drugi.« In naprej (op. cit. : 26): »Osebna niša
je človekov delovni prostor v okolju [...] Iz
te niše človek povzame dražljaje, izzive,
naloge in odgovore, ki jih potrebuje za
notranji razvoj [...] Niše vsebujejo objekte
realne in tekoče interakcije, v odnosu do
katerih posameznik ocenjuje svojo stvar-
nost in učinkovitost svojih odgovorov
nanjo«.
Z Willijevimi besedami bi lahko rekli, da
ljudje potrebujemo učinkovito interaktivno
nišo. Star človek, ki ima aktivno vlogo v
delovni skupini, ima dobro možnost, da
varuje in vzdržuje osebno nišo. Srednja in
mlada generacija v družini lahko zavestno
prispeva k temu, da osebna niša ostane
interaktivno učinkovita. Interaktivna niša
bo ostala učinkovita, če bo star človek ostal
vključen v dialog in sodelovanje, če bo
ohranil svoje mesto v družinskih delovnih
projektih.
SOCIALNO DELO Z DRUŽINO,
KI POTREBUJE POMOČ PRI REORGANIZACIJI
ŽIVLJENJA S STARIM ČLOVEKOM
Temeljni prispevek socialnega dela je, da
vzpostavi z družino delovni odnos, ki
omogoči varno in ustvarjalno raziskovanje
kompleksnih problemov družine in skupno
iskanje rešitve. V procesu instrumentalne
definicije problema nagovarjamo družino;
vsi člani, udeleženi v problemu, raziskujejo
uresničljiv delež v rešitvi. Dober izid je
dogovorjen, edinstven projekt.
Prvi korak ni iskanje rešitev, temveč
vzpostavljanje delovnega dogovora, zago-
tavljanje odprtega prostora za pogovor, da
bi najprej bolje videli sedanjost, novo se-
stavljanko, in tako omogočili procese razu-
mevanja, sporazumevanja, dogovarjanja.
Ko družina pride po pomoč, ker ne more
več sama poskrbeti za starega človeka, po-
trebuje tako pomoč, v kateri bo tudi sama
udeležena, pomoč, o kateri se dogovorimo
skupaj. V jeziku naše stroke ponujamo
sodelovanje in tudi učenje za sodelovanje.
V socialnem delu je družina dogovorjena
hkrati na dveh ravneh. Prva je raven mobi-
lizacije, dela, iskanja rešitev znotraj kon-
cepta instrumentalne definicije problema.
Na drugi ravni nagovarjamo družinsko
dinamiko: socialni delavec se odzove na to,
kako v družini ravnajo drug z drugim. Tema
delovnega projekta so spremembe, ki jih
načrtovane rešitve prinesejo v družinsko
dinamiko — kako se spreminjajo družinska
pravila in vloge, kako prizadevajo posa-
meznikovo potrebo po avtonomiji in pove-
zanosti, kako posegajo v hierarhijo moči.
Na prvi ravni torej vzpostavimo social-
nodelavski delovni dogovor za instru-
mentalno definicijo problema, raziščemo
mogoče in uresničljive rešitve in delež
družinskih članov v njihovi uresničitvi.
Oskrba v družini, oskrba doma s tujo po-
močjo, premestitev v dom — alternative se
raziščejo in preverjajo.
Delovni projekt za dober razplet ne
more biti uspešen, če se ne odzove na psi-
hološke značilnosti družine, če ne prispeva
k večji razvidnosti sedanjosti družine. Teme
delegacije oziroma človekove vezanosti v
družino, temi zavezništva in ohranitve
generacijskih razlik, tema delovne skupine
so po mojih izkušnjah uporabni koncepti,
zato da bo delovni projekt soustvarjen z
družino, da bo uresničljiv. V družini je treba
o njih govoriti. Prispevek stroke je, da jih
prepoznamo v procesih sporazumevanja,
da jih vnesemo kot možna izhodišča za
dialog in sodelovanje.
Raziskave kažejo to, kar dobro vemo
osebno in v stroki, namreč, da nihče ne
more docela nadomestiti družinskih vezi,
zato ji je vredno »prevesti« v uresničljivo.
Če družina prevzame skrb za starega člo-
veka, vzdrževanje delovnega odnosa omo-
goča, da vzdržujemo dialog med stroko in
vsemi udeleženimi in tako vedno znova
definiramo možne dobre razplete.
Prav vzdrževanje delovnega odnosa in s
tem pogovora, ki se lahko nadaljuje, je
dragocena oblika pomoči družini.
V sodelovanju doma in družine gre prav
tako za delovni odnos, ki ustvarja odprte
prostore za pogovor in omogoča projekt.
290
DRUŽINA IN STAR ČLOVEK
ki traja leta in je pomemben, ker vedno
znova smiselno povezuje vse udeležene:
sostanovalce, medicinske sestre, delovne
terapevte, zdravnike, socialne delavce, sta-
rega človeka in družino.
Povezuje jih v delovni projekt zelo eno-
stavne naloge skrbi in spoštovanja. Svojci
so povedali, da je stara gospa nesrečna, če
nima negovanih in namazanih nohtov, zato
je v njeni omari lak in aceton in nohti se
kdaj uredijo tudi v delovni terapiji. Gospa
sama ne zna več povedati, da si to želi, zna
se pa vesehti, ko so roke lepe. V družini
vedo, kakšno frizuro je nekoč želela neka
druga gospa in kaj je najrajši bral gospod,
ki zdaj časopis še prepozna in ga zadovoljno
drži pri mizi.
Sodelovanje z družino varuje starega člo-
veka v dobesednem in prenesenem pome-
nu besede. Varuje razpoznavno identiteto
in temeljni občutek lastne vrednosti zanj
samega in javno, v socialnem okolju; varuje
interaktivno učinkovitost njegove osebne
niše. V podpori družine lahko prepozna
izkušnjo vezanosti, pripadnost in spošto-
vanja
Socialnodelavski projekti pomoči se red-
ko omejujejo na namestitev v domu ali na
priskrbo pomoči na domu. Prva strokovna
ponudba je delovni odnos z družino, da bi
se lahko soustvaril projekt vseh udeleženih
v rešitvi iz perspektive moči, kot pravi D.
Saleebey (1992: 3): »Praksa, ki temelji na
perspektivi moči, pomeni, da bo vse, kar
kot socialni delavec delaš, nekako uteme-
ljeno s tem, da pomagaš odkriti, olepšati,
raziskati in izkoristiti klientovo moč in vire,
ko mu pomagaš, da doseže svoje cilje, ures-
niči svoje sanje in razbije okove oviranosti
in nesreč.«
To v socialnem delu vedno velja. Še zlasti
pri socialnem delu s starim človekom in
njegovo družino. In velja za vse, za starega
človeka, člane družine in strokovnjake.
291
GABI ČAČINOVIČ VOGRINČIČ
Literatura
Bateson, M. C. (1990), Composing a Life. New York: Penguin, Plume.
Bion, W. R. (1983), Iskustvo u radu sa grupama. Zagreb: Naprijed.
Čačinovič Vogrinčič, G. (1998), Psihologija družine. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.
—	(2000), Socialno delo z družino. Ljubljana: VŠSD (študijsko gradivo).
Čačinovič Vogrinčič, G., L. Šugman Bohinc (1999), Učinkovitost razgovora v socialnem delu z
družino: Poročilo o raziskavi. Ljubljana: VŠSD.
Lidz, Th. (1971), Familie und psychosoziale Entwicklung. Frankfurt/Main: Fischer.
Lüssi, P. (1991), Systemische Sozialarbeit. Bern, Stuttgart: Haupt.
Saleebey, D. (1992), The Strength Perspective in Social Work Practice. New York, London: Longman.
Stierlin, H. (1978), Delegation und Familie. Frankfurt/Main: Suhrkamp.
—	(1980), Eltern und Kinder. Frankfurt/Main: Suhrkamp.
Willi, J. (1999), Ecological Psychotherapy. Seattle, Toronto, Bern, Gottingen: Hogrefe, Huber.
292
Srečo Dragoš
SOCIALNE MREŽE INSTAROS
Staranje vpliva na socialne mreže, na izbiro
ljudi, s katerimi se družimo, in na način, ka-
ko to počnemo. Še bolj pomembno pa je,
da velja tudi narobe. Socialne mreže vpliva-
jo na staranje — kar pomeni, da ne moremo
razumeti socialnih vidikov staranja, če ne
poznamo obsega socialnih vezi, njihovih
potencialov, kvalitet in učinkov. Kakšni so
ti učinki, bomo videli v drugem delu članka.
V prvem pa opozarjam na problem, ki izha-
ja iz začetnega stavka: če namreč staranje
vpliva na socialne mreže (ki vplivajo na
staranje), potem ni vseeno, kako razumemo
sam pojem staranja in kaj sploh pomeni
(kogar zanima samo socialni vidik, naj pre-
skoči prvi del!).
STAROST
Staranje je kompleksen proces. Jedrnato ga
lahko opredelimo kot biološki, kulturni,
ekonomski, socialni in fenomenološki
pojav. Običajno ga reduciramo le na prvi
dve oznaki, ker sta najbolj dostopni nepo-
sredni izkušnji. Biološki vidik nam je lažje
razumljiv, ker se vsi staramo že od vsega
začetka. Biološko starost merimo v vsak-
danjosti s časovnimi enotami, rojstnimi
dnevi in npr. z upokojitvenim pragom.
Eksperti pa s spremembami v ožilju, v ce-
licah in z razumevanjem genske strukture,
zlasti dolžine telomerov (drobnih nitk na
periferiji kromosomov). Da je starost tudi
kulturni pojav, odvisen od navad, vrednot
in simbolov, se lahko prepričamo s pri-
merjavo različnih družb ali pa različnih ča-
sovnih obdobij znotraj neke družbe. Ljudje
iste (kronološke) starosti so v različnih
kulturnih kontekstih vrednoteni različno.
Starost je, podobno kot otroštvo in odra-
slost, fenomen »generacijskih razlik«. Od
številnih dejavnikov je odvisno, kakšno bo
razvrščanje ljudi v eno ali drugo generacijo,
kako je ena generacija razumljena s strani
druge in kakšen je odnos med njimi.
Omenjena razmerja komplicira že npr.
povprečna življenjska doba kot najprepro-
stejši in eden od najpomembnejših dejav-
nikov, ki vpliva na odnose med generaci-
jami. Pred sto leti je bila povprečna dolžina
človeškega življenja v bogatejših industria-
liziranih državah 28 let, v revnejših državah
pa okrog 20 let. Zato današnje podaljšanje
pričakovane dolžine življenja tja čez sedem-
deseta leta že samo po sebi revolucionira
naše izkušnje s tem, kar označujemo s pojmi
kot so otroštvo, odraslost, družina in starost.
Gre zlasti za naslednje vplive:
1.	Podaljšanje življenja revolucionira iz-
kušnjo otroštva in starševstva že s tem, da
radikalno zmanjša možnost, da bi otroci
izgubih starše, preden dopolnijo 16. let.
Pred sto leti je bila verjetnost, da se to zgodi,
kar 24 odstotna, danes je manjša kot odsto-
tek. Podobno velja za možnost staršev, da
doživijo prehod svojih otrok v otroštvo in
odraslost. Pred sto leti je 250 otrok od 1.000
umrlo pred enim letom in 33% jih ni doča-
kalo 18 let. Danes na 1.000 otrok le 10 umre
pred dokončanim prvim letom in manj kot
5% pred doseženo polnoletnostjo (gl. Fe-
rrante 1992: 335-338). Podaljšanje življenja
v tem stoletju je torej radikalno vplivalo na
intergeneracijske odnose in omogočilo, da
se intenzivirajo v različne smeri.
2.	Dolgost življenja vpliva tudi na part-
nerske odnose. Pred sto leti je lahko sveže
293
SREČO DRAGOS
poročen par pričakoval, da bo njuna zveza
trajala okrog 23 let, preden umre eden od
zakoncev (seveda s predpostavko, da se prej
ne ločita). Danes lahko zakonca, če se ne
razideta, pričakujeta 53 let skupne zveze,
preden jo pretrga smrt enega od njiju. Zato
nekateri menijo, da je ravno podaljšanje
življenja ključni dejavnik, ki vpliva na porast
ločitev zakonskih zvez in s tem tudi na spre-
menjene družinske vzorce ter na vklju-
čenost v sorodstvene mreže (ibid?). Ko se v
zakonu pojavijo konflikti in nezadovoljstva
trajnejše narave, takrat ni vseeno, ali zakon-
cema preostane le še nekaj let zveze ali pa
se zavedata, da je pred njima še kakšnih 20
ali celo 50 let skupnega življenja. V drugem
primeru seveda poraste verjetnost, da se
vsaj eden od njiju odloči za življenjske eks-
perimente.
3. Podaljšanje povprečne življenjske
dobe pomeni, da vse več ljudi doživi starost.
Leta 1970 je okrog 25% ljudi v svojih poznih
petdesetih letih imelo vsaj enega živega
starša, deset let pozneje je bilo takih že 40%
petdesetletnikov. Leta 1990 je bilo med šest-
desetletniki kar 20% ljudi s še živečim star-
šem in takih je bilo celo med sedemdeset-
letniki kar 3%. Številčno naraščanje katego-
rije starih tudi pomeni, da ta kategorija
postaja vse bolj raznolika navznoter: tako
po spolu kot po starosti (še vedno uvr-
ščamo v isto kategorijo ljudi, med katerimi
se starostna razlika vse bolj povečuje, hkrati
pa so današnji starostniki tudi več desetletij
starejši od starostnikov pred stotimi leti),
različni pa so si tudi po slojevski pripad-
nosti in seveda glede na preživljanje vsak-
danjega življenja. Že zgolj omejitev na dva
dejavnika osebne avtonomije — sposobnost
skrbeti sam zase in zmožnost opravljanja
osnovnih vsakodnevnih opravil — nam
pokaže, da je kategorija starejših bistveno
bolj raznolika od vseh drugih kategorij. Na
primer, leta 1990 je Ameriška zveza upoko-
jencev opozorila na razlike med svojim čla-
nstvom (op. cit:. 338), prikazane v tabeh 1.
Lahko si predstavljamo, da se razlike,
navedene v tabeli, zelo potencirajo, ko se
kombinirajo z materialnimi, zdravstvenimi,
psihičnimi in socialnimi dejavniki (mreže)
in s širšo družbeno regulacijo (npr. s po-
nudbo in dostopnostjo ustreznih storitev).
Ob tem ne gre zanemariti tudi dveh global-
nih trendov: osupljiv in nepredvidljiv razvoj
medicinskih ter bioloških ved (zlasti mole-
kularne genetike) in večanje socialnih ne-
enakosti. Za oba trenda se že ve, da sta dol-
goročna in prevladujoča, zlasti v sodobnih
družbah. Njuna kombinacija pomeni, dabo
na voljo vse več postopkov za odpravljanje
in preprečevanje bolezni — vse bolj verjetna
so celo pričakovanja o podaljševanju živ-
ljenja — hkrati pa je jasno, da bodo zaradi
naraščajočih stroškov take usluge dostopne
le na trgu (za državo so že zdaj predrage).
Torej namenjene manjšini in ne večini.
To je le nekaj poudarkov, da resno vza-
memo pomisleke o sami ustreznosti poj-
mov, kot so staranje in starost. Smiselnost
njihove uporabe, kot rečeno, problemati-
zira že samo podaljševanje življenjske dobe
in naraščajoča heterogenost kategorije, ki
ji rečemo starostniki. Ob tem pa gre še za
dodaten premislek: starost ni le biološki,
kulturni, ekonomski in socialni pojav, tem-
več tudi fenomenološki. Če to zanemarimo,
je lahko že sama uporaba pojma »starost«
zavajajoča. Kaj sploh pomeni biti star aH
ostarel? S fenomenološkega vidika se pri
odgovoru na to vprašanje zaostrijo trije
problemi:
1.	vprašanje biti (star)
2.	vprašanje starosti (koga ali česa)
3.	vprašanje časovnosti kot konteksta, v
Tabela 1: Delež oseb, starejših od 65 let, ki imajo probleme z naslednjimi aktivnostmi
294
SOCIALNE MREŽE IN STAROST
katerem mislimo koga ali kaj, ko uporabimo
sintagmo »biti star«.
Čeprav gre za zahtevna vprašanja, jih
bom tu le na kratko omenil, ker mislim, da
se jih je dobro zavedati tudi pri konkretnem
delu z ljudmi. S tem zavedanjem se namreč
lažje izognemo predsodkom.
Ad 1. Prvi problem je v tem, kar npr.
Heidegger povezuje z »oskrbovanjem« kot
osnovno človekovo usmerjenostjo »biti-v-
svetu«. Oskrbovanje je v tesni zvezi s »pri-
ročnostjo«, oboje pa z načini in napotiH, ki
konstruirajo svet okrog nas, vključno z
nami. Enostavneje rečeno: to, kar je moja
eksistenca — tj., kar jaz dejansko sem, kako
razumem sebe in kaj lahko postanem — to
je vselej določeno že s tem, kje sem in kako
sem oz. kaj počnem. Z odnosom do priro-
čnosti določam svojo eksistenco in tudi
narobe: priročnost, ki me obdaja (kot nav-
zočnost sveta, v katerem sem), določa mojo
eksistenco. Če uporabljam kladivo (= vidik
priročnosti) za to, da druge tolčem po
prstih, sem nasilnež (= eksistiram kot nasil-
než); če kladivo uporabljam za to, da tolčem
po žebljih in izdelam mizo, sem mizar. To
pomeni, da tisto, kar naredim in kako to
naredim (iz samega sebe, drugim, sebi), je
odvisno:
•	od mene, kako se sam odločim
•	hkrati je odvisno od konteksta, v kate-
rem sem (npr., ali imam na razpolago kla-
divo ali kaj drugega)
•	odvisno pa je tudi od tega, ali se v da-
nem kontekstu zavedam, da je izbira od-
visna od mene, ali pa se sploh ne sprašujem
o tem in se izbiri odrečem že s tem, ko se je
sploh ne zavedam.
Zaradi izpostavljenosti priročnosti, kije
eden od osnovnih načinov (po Heideggru:
»eksistencialov«) seznanjanja s svetom, se
nam večkrat zgodi, da se sploh ne spra-
šujemo o svojih zmožnostih. Ker je kladivo
pri roki, ga pač uporabim, ne da bi se vpra-
šal, zakaj ga sploh potrebujem in v čem je
smisel (ne)uporabe; analogno — ko bomo
do konca razbrali človeški genom, bomo z
njim tudi manipulirali, ker pač lahko to
naredimo, ne glede na vse pomisleke itn.
Vse, kar postane izvedljivo, se tudi izvede.
Ta duh človeku ni ušel iz steklenice šele v
zadnjem stoletju. Njen zamašek se je izgubil
že tam nekje v samih začetkih učlovečenja
— izgubil zato, ker ga je človek odvrgel, saj
je bilo to priročno z vidika oskrbovanja.
In ena od takih priročnosti je tudi kate-
goriziranje, s katerim lažje manipuliramo s
karakteristikami, ki nas zanimajo, npr. s
karakteristikami določene skupine ljudi, ki
jim pravimo »stari«. Nevarnost, ki iz tega
izhaja, je v tem, da zaradi priročnosti zane-
marimo vse druge, tudi izvirno pomembne
(bitne) lastnosti ljudi. To se zgodi, kadar nas
ne zanima človek, ki ima svoje take ali dru-
gačne probleme (ker je star), ampak nas
zanima star človek, ker ga želimo oskrbeti
(ker ima probleme, tipične za staro popu-
lacijo). Celo na ravni izjave lahko znotraj
iste sintakse pride do premika, ko z oskr-
bovalnim vidikom prekrijemo vse druge,
tudi tiste najpomembnejše, npr.:
A: »Janez je star 70 let; treba mu je
pomagati...«
B: »Janezke star 70 let; treba mu je
pomagati.«
Nevarnost je, da poudarki v izjavi tipa A
spodrinejo poudarke, izpostavljene v izjavi
tipa B. Priročnost uporabe pojma star (ko
npr. razpravljamo o načrtih socialne oskr-
be) nas lahko zavede, da Janezovo eksi-
stenco (tištite) in osrednji smisel pomoči
(namenjene njemw) reduciramo na nekaj
nepopolnega, kar niti v stavku ne more stati
samo zase. Besedici^e in mu ne moreta stati
sami zase zato, ker ostaneta z izpraznjenim
pomenom takoj, ko odmislimo njuno
navezo z drugimi obeležji, ki v varianti A
veljajo za najpomembnejša (»star«, »70 let«,
»pomagati«). Besedici je in mu — centralni
govorni označevalki Janezove eksistence —
postaneta nepomembni zaradi osredoto-
čenja na oskrbo. Ko se to zgodi, gledamo
na Janeza le še kot na starca, katerega »tu-
bit« je starost; da Janez je, da obstaja, je zdaj
reducirano le na to, kar velja specifično za
starost z vidika oskrbovalnega namena. In
v skladu s tem se tudi obnašamo. Skratka,
poudarek je na tem, da ni problematična
oznaka ali številka, ki jo damo konkretni
osebi. To je še vedno vidik priročnosti, ki
se mu ne moremo izogniti in ki tudi ni
nujno škodljiv (zato v zdravniški čakalnici
dobimo številko, s pomočjo katere vemo mi
in zdravnik, kdaj bomo na vrsti — brez te
295
SREČO DRAGOS
Številke se ne moremo zvrstiti na pregled
in tudi sam režim s številkami je smiseln,
racionalen). Problem nastane takrat, če
smo tudi obravnavani kot številka, ne pa kot
oseba s konkretno eksistenco.
A v tem opozorilu ne gre za to, da bi
apelirali na humanost, etiko, pristen odnos,
bonton, sploh pa ne gre za moraliziranje.
Tudi ne gre za pozivanje k takim strokov-
nim veščinam, s katerimi bi človeka obrav-
navali bolj kot osebo in ne kot kategorijo
ali številko. Težava je hujša. Smisel Heide-
ggrove analize je v tem, da je že sama stru-
ktura sveta, v katerem smo (»biti-v-svetu«),
take narave, da nas zaradi svojega oskrbova-
nja sili v površno obravnavo, tj., v površnost
do svoje eksistence in do eksistence drugih.
S to strukturo smo vselej determinirani že,
ker sploh smo (kot bivajoče) in ne šele po
tem, kako ravnamo. Naslednje opozorilo pa
je, da nas taka (priročnostna) struktura
sveta zgolj sili — ne pa odloča. Znotraj te
sile se odločamo vselej mi sami, celo takrat,
ko se o tem ne odločamo (ker smo npr. po-
vršni). Humanejše veščine in boljše tehnike
so potrebne, a niso odločilne. Kajti že iz
vsakdanje izkušnje vemo, da je najprej
odločilna odločitev, ali bomo sploh posegli
po drugačnih tehnikah — pred to začetno
odločitvijo pa je razmislek o tem, kaj po-
čnemo in kaj smo. V zvezi s tem razmis-
lekom zato Heidegger govori o skrbi kot
temeljni strukturi tu-biti.
Ad 2. Videli smo, da je uporaba katego-
rije »star«, »starostnik«, »ostarel« nevarna
takrat, ko prekrije bitne lastnosti osebe, ki
jo taka opredelitev zadeva. Problematična
pa je tudi sama kategorija kot taka, tj., z
vidika njenega pomena. Zakaj koga ali kaj
opredelimo kot starega? Natančneje: kaj je
tisto, kar koga ali kaj »dela« starega in zaradi
česar se zatekamo k takemu opredelje-
vanju? Za primer vzemimo star predmet,
razstavljen v muzeju. Po čem je ta predmet
star in zaradi katerih lastnosti velja za zgo-
dovinski predmet? Primer je Heideggrov,
zato si poglejmo način, kako išče odgovor
na zastavljeno vprašanje in kje ga najde:
V muzeju shranjene »starine«, na primer
domače orodje, pripadajo »preteklemu času«,
obenem pa so vendarle navzoče v »seda-
njosti«. Koliko je to orodje zgodovinsko, ko
pa vendarle še ni nekaj preteklega? Morda le
zaradi tega, ker je postalo predmet histori-
čnega interesa, muzealstva in narodopisja?
A historični predmet lahko takšno orodje
postane le, ker je samo na sebi nekako zgo-
dovinsko. Vprašanje se ponovi: S kakšno
pravico imenujemo to bivajoče zgodovinsko,
ko pa ni nekaj preteklega? Ali pa imajo te
»stvari«, čeprav so navzoče še tudi danes, »na
sebi« vendar »nekaj preteklega«? So, navzoče
stvari, tedaj še to, kar so bile? »Stvari« so se
očitno spremenile. Naprave so »v teku časa«
postale trhle in črvive. Vendar specifični
preteklostni karakter, ki jih napravlja za nekaj
zgodovinskega, ne izhaja iz tega minevanja,
ki se nadaljuje še tudi med navzočnostjo v
muzeju. Kaj je tedaj na orodju tisto prete-
klostno? Kaj so bile »stvari«, kar danes niso
več? Še zmerom so določena uporabna
orodja — toda zunaj uporabe. A če postavimo,
da jih uporabljamo še tudi danes, kot na
primer mnoge podedovane dele pohištva, ali
tedaj še niso zgodovinske? Naj jih upora-
bljamo ali ne, vsekakor niso več to, kar so
bile. Kaj je »preteklo«? (Heidegger 1997: 514;
podč. v izvirniku.)
Naj nas ne zmoti, če zgornje govorjenje
o starih predmetih navezujem na problema-
tiko ljudi. Nelagodje, ki ga ob tem zaznamo,
je bistveno. Kajti v obeh primerih imamo
opraviti z vprašanjem, kaj je tista bitna last-
nost staranja in starosti, zaradi katere s to
isto besedo opredeljujemo tako ljudi kot
stvari. Če namreč določeno kategorijo ljudi
opredelimo z isto oznako kot določeno
kategorijo predmetov, potem se lahko na
enak način vprašamo, kaj je tisto specifično
na njih, da jih tako opredeljujemo. Iz citi-
ranega Heideggerovega spraševanja lahko
razberemo štiri opozorila o tem, kar ne
more biti specifičnost starih, čeprav se v
vsakdanji govorici zmotno predpostavlja,
da je:
1.	specifičnost starih ni v kakšni obje-
ktivni danosti, zaradi katere bi spadali v
pretekli čas (v zgodovino), saj so navzoči v
sedanjosti, tu in zdaj; imajo pa, tako kot vsi
mi, svojo preteklost;
2.	specifičnost starih tudi ni v subje-
ktivni kategorizaciji, kot jih pač mi (= mi
296
SOCIALNE MREŽE IN STAROST
mlajši, mi delovno aktivni, mi v socialnem
delu, statistika, socialna politika) samovolj-
no označujemo za stare;
3.	prav tako ni specifičnost starih »mine-
vanje«, se pravi, nekakšno stanje izgubljanja
ali izgube, ko se v sedanjosti znajdejo brez
tistih značilnosti ali sposobnosti, ki so jih
imeli nekdaj, pa so jih zaradi procesa stara-
nja izgubili; izguba ne more veljati kot spe-
cifičnost starih zaradi (vsaj) petih razlogov:
a)	ker ni konsenza in tudi ni povsem
jasno, katere lastnosti so odločilne za uvr-
stitev v kategorijo starih in kaj velja za mero
njihovega »minevanja« oz. slabljenja;
b)	da slabitev, krnitev ali izguba nekih
lastnosti ne more biti glavni razlog za to,
da koga opredelimo za starega, je razvidno
že iz dejstva, da izmed vseh, ki jim je opešal
vid, izmed vseh, ki se ne morejo premikati
brez tuje pomoči, ki imajo psihične proble-
me, ki se težko prilagajajo na spremembe,
ki imajo težave s samostojnostjo, ki so tik
pred smrtjo itn. — med vsemi temi oprede-
Umo kot stare le nekatere, drugih pa ne;
č) ker za nekatere lastnosti velja ravno
narobe, da se s časom ali z uporabo krepijo
ali celo dozorijo, ne pa slabijo;
d)	ker takrat, ko se osredotočamo na
neke določene lastnosti in njihovo slablje-
nje ali krepljenje, dobimo razlike, ki so večje
med posamezniki znotraj iste kategorije kot
pa med eno in drugo starostno kategorijo
(razlika med sto let starim nepokretnim
starostnikom in npr. stoletnikom Leonom
Štukljem je večja kot pa med povprečnim
starostnikom in povprečnim odraslim pri-
padnikom ali mladostnikom);
e)	ker se o vseh štirih poudarkih (pod a,
b, C, d) lahko na enak način sprašujemo za
vsako starostno kategorijo, ne pa le za tisto
nad 65 let;
4.	specifičnost starih tudi ni v tem, da so
»zunaj uporabe«, npr. izključeni iz trga
delovne sile; kajti tudi v primeru, da so
zaposleni honorarno ali pa v sivi ekonomiji,
jih še vedno opredeljujemo kot stare, hkrati
pa vseh ostalih, ki so dejansko brezposelni
ali pa za delo nesposobni, ne opredeljujemo
kot starih.
Vrnimo se k Heideggrovem vprašanju s
konca prejšnjega citata: »Kaj je 'preteklo'?«
Njegov odgovor: »Nič drugega kot svet.
znotraj katerega so stvari, spadajoče v neko
sovisnost, nastopale kot nekaj priročnega
in bile uporabljene s strani oskrbujoče, v-
svetu-bivajoče tubiti. Tega sveta ni več. Še
zmeraj pa je navzoče znotrajsvetno tega
sveta« (ibid^.
S tem se približamo odgovoru na vpra-
šanje, kaj je na tistem muzejskem predmetu
»preteklega« in zakaj velja za starega. To je
bivši način uporabe tega predmeta v svetu,
ki ga zdaj ni veČ. Še vedno pa je navzoče
»znotrajsvetno« tistega sveta. Kako? Prek
predmeta, ki je navzoč tu in zdaj. Čeprav
starinski baročni svečnik iz 17. stoletja,
recimo, še vedno uporabljamo za razsve-
tljavo pri vsakodnevnih opravilih, je ta
svečnik še nekaj drugega kot pa običajni
svečnik iz trgovine. Z njim si svetimo na
enak, čeprav ne na isti način. Presežek sta-
rinskega svečnika nad navadnim je v tem,
ker nam je z njegovo bleščavo (funkcio-
niranjem) zdaj navzoče svetljenje (sveta),
kakršno se je dogajalo v 17. stoletju. Seveda,
še enkrat, ne gre za isto svetljenje svečnika
kot nekoč: naša senca, ki jo starinski svečnik
povzroča na steni, je seveda drugačna od
sence tistih, ki so bili z njim osvetljeni v
preteklosti, prostor je drugačen, zrak ni isti,
dogodki so drugi itn. A izgorevanje svečni-
ka, že njegova navzočnost in bitna zmož-
nost, da sveti, če ga prižgemo, je ista nav-
zočnost, ki je bila pričujoča tudi takrat, ko
so si z njim svetili v 17. stoletju.
Naj znova spomnim, da se tu ne sprašu-
jemo o primerjavi stvari z ljudmi in da ne
primerjam svečnika s človekom. Gre za vpr-
ašanje staranja in starosti, ki je skupno
vsemu, kar je, stvarem, živalim in ljudem,
tako socialnim združbam kot mitološkim
strukturam z bogovi vred. Staro je tisto, kar
je bilo nekoč v drugačni uporabi kot zdaj
in kar s svojo navzočnostjo — tu in zdaj —
priča o so(od)visnosti preteklosti s sedanjo-
stjo. Zato Heidegger to, kar je staro, oziroma
bit tega, zaradi česar nekaj velja za staro,
opredeljuje z izrazom »tubivšujoče«. (op. cit.:
515). Skratka, ne gre za iztrošenost, nefun-
kcionalnost ali manjvrednost česa ali koga,
ki velja za starega. To ni bitno obeležje
starosti; ti predsodki se producirajo zato,
ker omenjeno oznako površno enačimo z
eno tistih zmot, na katere sem opozoril v
297
SREČO DRAGOS
Zgornjih ahnejah. Poudarek ni na manku,
ampak na presežku, ki omogoča zvezo med
pretekhm in sedanjim in prihodnjim.
Starost je modus časovnosti. Z njo pa je
povezana tretja vrsta problemov, ki so po-
membni tudi pri delu s starimi. Pozneje
bomo videli, da se z istimi vprašanji, ki jih
načenjam v naslednji točki, ne ukvarja le
fenomenologija, ampak že tudi socialno
delo. Poglejmo torej, zakaj je časovnost
pomembna, hkrati pa problematična v
vsakdanji govorici.
Ad 3- Heidegger opozarja na problem,
ki ga je po njegovem zakrivila stavčna teo-
rija in teorija sodb, ko je ontološki smisel
tistega »je« zmahčila v kopulo (gl. Ad /). V
zvezi s tem je nastala zmota tudi okrog po-
mena »star«, ki se uporablja, grobo rečeno,
bolj za stigmatiziranje bivajočega kot pa za
razumevanje časovnosti. Zakrito je ravno to,
za kar pri vsej stvari gre, namreč presežek
kot zveza med preteklim, sedanjim in pri-
hodnjim. Časovnost je enotnost preteklosti,
sedanjosti in prihodnosti, to pa je temelj
razumevanja vsega, kar je, kar biva. Zato je
Heidegger svoje osrednje delo tudi naslovil
Bit in čas. Zakaj je časovnost podlaga razu-
mevanja?
Razumevanje primarno temelji v časovnosti
/.../ Časenje ne pomeni kake »sosledice«
ekstaz. Prihodnost ni kasneje kot bivšost in
ta ni prej kot sedanjost. Časovnost se časi kot
bivšostna-upričuječevalna prihodnost. (Op.
cit.-. 474; podč. v izvirniku.)
Kako razumeti citirano formulacijo in
zakaj je tako razumevanje časovnosti sploh
pomembno? Najprej odgovor na drugi del
vprašanja: razumevanje časovnosti je po-
membno zaradi svoje lastne eksistence in
eksistence drugih. Eksistirati pomeni, da
poskušamo razumeti bit (mene ali pa dru-
gih, tukaj in zdaj, z vsem, kar me trenutno
obkroža, vključno z vsemi potenciali). Če
poskušam razumeti svojo bit, se moram
ozreti tudi nazaj in se vprašati, zaradi česa
sem, kakršen sem, in kaj bi bil zdaj, če bi v
preteklosti ravnal drugače; oziroma, kaj bi
pridobil ali izgubil, če se mi ne bi zgodilo,
kar se mi je. Krajše rečeno: eksistirati vklju-
čuje tudi interes za evalvacijo lastne
preteklosti, brez katere mi je zastrta sedanja
eksistenca. In enako se sprašujem tudi o
prihodnosti, saj si z ignoranco do vprašanj,
kaj želim, po čem stremim itn., zaprem*^
možnost samorefleksije v sedanjosti. Tega
premisleka prav tako ni mogoče reducirati
na spraševanje, kako sem funkcioniral v
posameznih vlogah (poklicnih, družinskih,
prijateljskih) ali kako bom to počel v pri-
hodnje. To ne zadostuje. Zaustaviti se pri
tem je enostransko, ker sem kot oseba vselej
še nekaj drugega in presežnega od social-
nih vlog, ki jih opravljam. Razmišljati le o
svojih vlogah je vidik oskrbovanja, v kate-
rem ostajam, če ga ne presežem. Eksistirati
zato pomeni poskušati se razumeti v celoti,
tj., v svoji biti in iz nje. Razumevanje v celoti
pa vključuje, kot rečeno, tako pogled nazaj
kot naprej:
Bodi to, kar si, pomeni: prevzemi nase svojo
vrženost v tu svoje končne biti-v-svetu in bodi
to, kar si zmerom že bil, na samolasten način.
(Hribar 1993: 335; podč. v izvirniku.)
Moja preteklost je navzoča v sedanjosti
in oboje je podlaga nadaljnjega razvoja.
Časovnost je ta odločilna zveza, zaradi kate-
re ne morem v prihodnosti narediti iz sebe
ničesar, kar ne bi bilo prav v ničemer po-
vezano s sedanjostjo, ki je (tudi) akumula-
cija moje preteklosti. V tem smislu prihod-
nost »ni pozneje«, kot pravi Heidegger,
ampak je na neki način že tu; in tudi bivšost
»ni prej kot sedanjost«, saj je bivšost še
vedno sestavina sedanjosti, ki je odločujoča
za prihodnost. Zato bivšost ni (minula)
preteklost, bodočnost ni (oddaljena, še ne-
zgodena) prihodnost in tudi zdajšnjost ni
sedanjost v smislu odsotne preteklosti in
prihodnosti. Našteti izrazi označujejo
posamezne »ekstaze« (izpostave) časa in od
tod Heideggrov poudarek, da »časenje« (=
dogajanje časovnosti) ni nikakršno sosledje
njegovih ekstaz na način »najprej ena,
potem druga, nato tretja«. Hribar celo
dodaja, da slovenski jezik omogoča jasnejšo
terminologijo za izražanje razlik, o katerih
govori Heidegger. Ta Hribarjeva opozorila
o označevanju časovnosti (Hribar 1993:
335) shematsko združujem v tabeli 2.
298
SOCIALNE MREŽE IN STAROST
Tabela 2: Časovnost kot troedinost ekstaz
Iz tabele vidimo, da vulgarno razumljena
časovnost, s kakršno imamo opraviti v vsak-
danji govorici, implicira povsem drugačna
vprašanja (desni stolpec) kot v primeru, če
izpostave časovnosti razumemo za enoten
fenomen. Levi stolpec opozarja, da bodoč-
nost vsebuje tudi bivšost, medtem ko se
zdajšnjost dogaja kot bivajoča prisotnost
obeh. Na to pozabljamo, ker nas izraza
prihodnost in preteklost zavajata, saj sta v
običajni govorici prepogosto rezervirana za
označevanje nečesa, česar ni (še ni, oziro-
ma, ni več). Pri tem se nam izmika, kar že je
(tu in zdaj) in kar je nerazdružno povezano
z drugima dvema izpostavama časa. To velja
tako za kamnine, rastline, strukturo vesolja
kot za razvoj posameznika in družbe. Od
tod poudarek, ki ga v poglavju »Temeljni
ustroj zgodovinskosti« Heidegger zapiše že
v uvodu, namreč, da se zato »interpretacija
zgodovinskosti tubiti v temelju izkaže le kot
konkretnejša razdelava časovnosti« (Heide-
gger 1997: 517).
Kaj se zgodi, če tega ne vidimo? Če pre-
teklost, sedanjost in prihodnost razumemo
zgolj kot izključujoče zaporedje v smislu: ne
več / zdaj / še ne? Kaj se zgodi s tako razum-
ljenim časom v neizbežnem kontekstu, kjer
smo izpostavljeni oskrbovanju in priroč-
nosti?
Z vidika priročnosti je vse, kar je pre-
teklo, neuporabno, torej nepomembno.
Tudi prihodnost je nepomembna, ker je
sploh še ni, oziroma, kohkor se sploh ozi-
ramo naprej, to počnemo le z vidika seda-
njosti kot trenutnosti: le to, kar imam zdaj
za potrebno, računam, da mi bo tudi v pri-
hodnje. Če se oziram v zgodovino, produ-
ciram npr. le tako zgodovinopisje, kot ga
potrebujem zdaj; zgodovino reduciram na
oskrbovanje zdajšnjosti, vse drugo me ne
zanima. Isto je s predmeti in ljudmi, ki jih
opredelim za stare v kontekstu vulgarno
razumljene časovnosti — kolikor jih sploh
še potrebujem, jih imam le za ostalino
preteklosti, za relikt. Redukcija preteklosti
na relikt predpostavlja ravnanje, ki v celoti
zapade oskrbovalnosti. Če namreč prete-
klost velja za minulost (saj je ni več), se tudi
do stvari in ljudi — kot reliktov — obnašam
enako kot do preteklosti. Ali jih ignoriram
ali pa imam do njih povsem drugačen
odnos kot do vseh ostalih tukajšnjih stvari,
ki so mi (kot sedanje) bolj pomembne, saj
so uporabne. Česar ne uporabim, je z vidika
uporabnosti nevidno, oziroma, za nevidno
naredim vse, česar ne uporabljam, kar po-
meni, da zavržem (na odpad) oz. odložim v
skladišče (na podstrešje, v muzej, v izolira-
ne institucije). S tujko se temu reče ageism,
ki ima enak pomen kot rasizem, seksizem
ali etnocentrizem. Gre za diskriminacijo.
Tu velja izrecno opozoriti na razliko —
ki je z vidika socialnega dela in družbenih
odnosov odločilna — med diskriminacijo,
zmoto in predsodki. Diskriminacija sicer
res največkrat vsebuje predsodke in zmote,
nista pa vsaka zmota in predsodek že tudi
diskriminatorna. Zmota je najmanj nevarna
redukcija (ljudi, stvari, sveta), ker temelji na
predpostavki resnice v smislu empirične
preverljivosti. Če gre samo za zmoto, jo je
mogoče korigirati s protidokazom. Ko pa
se napačna stališča tudi z dokazi ne morejo
spremeniti, imamo opraviti s predsodki (tj.,
s tako pred-sodbo o kom ali čem, ki se ne
ozira več na dejstva). Ker predsodki niso
nič drugega kot zmote, »osvobojene«
empiričnega preverjanja, jih ne moremo
korigirati z empirično evidenco, ampak z
299
SREČO DRAGOS
vrednotami. Zato se predsodkom ne more-
mo izogniti s poučevanjem, ampak s pri-
vzgojo drugačnih vrednot, oziroma, s pre-
vzgojo, kadar žehmo že obstoječe pred-
sodke spremeniti (torej s sociahzacijo). V
odnosu do živih bitij učinkujejo predsodki
sami po sebi kot diskreditacija, ne pa še kot
diskriminacija. Če verjamem, da so ženske
manj vredne od moških, črnci manj pamet-
ni od belcev, starejši manj sposobni od mlaj-
ših, jim jemljem veljavo, ugled in dostoja-
nstvo (»kredibilnost«), ni pa rečeno, da jih
diskriminiram. Diskriminacija je, če imam
moč, da tako tudi ravnam. V vsakdanjosti
smo vsi polni zmot in predsodkov, navse-
zadnje je že taka struktura vsakdanjega živ-
ljenjskega sveta, saj je zanj značilno, da ga
konstruiramo in vzdržujemo s pomočjo
raznih tipizacij (Berger 1988). Temu se ne
moremo popolnoma izmakniti — lahko pa
to reflektiramo. Zares nevarna je v socialnih
interakcijah moč, spojena s predsodki in
zmotami.
Ageism je diskriminacija na podlagi raz-
ločitve med bolj ali in manj starim (ostare-
lim / mladim; še-nekoristnim / koristnim /
že-nekoristnim), ki je take vrste, da nekomu
škodi, drugemu pa koristi. S fenomeno-
loškega vidika se izkaže, da izvirni problem
zapostavljanja po starosti (ageism) ni na
ravni pravic. Socialna pravila privilegiranja
in deprivilegiranja in njihove posledice
(ageism) so vselej že izvedena pravila. Nji-
hova predpostavka je vulgarno razumljena
časovnost (mišljena kot sekvenca njenih
ekstaz) in vulgarno razumljena starost (kot
neuporabnost). A tudi ta izvirna predpo-
stavka še ni izvirna v bitnem smislu. Je še
vedno zgolj/>rei/postavka, ki je sicer izvirna
le z vidika nadaljnih izpeljav (npr. za tvorbo
predsodkov in za njihovo spajanje z močjo,
tj., za diskriminiranje), ni pa izvirna v smislu
izvira, osnove oz. temeljne pod-stave, funda-
menta. Tisto, kar je res izvirno in rabi za
podstavo vseh drugih predpostavk, predso-
dkov in pravil, je (če uporabim Heideggro-
vo terminologijo) sama časovnost, ki se
»časi« (odvija, dogaja) v kontekstu oskrbo-
vanja in priročnosti. To je bitni izvir diskri-
minacije. Njeno strukturo ponazarjam v
tabeli 3, ki jo je treba brati od spodaj na-
vzgor, od izvira k višjim, izvedenim plastem.
Če fenomenološko razumevanje age-
isma (kot diskriminatornega odnosa do
starostnih razlik) izrazimo v sociološkem
žargonu, pridemo do pojava, ki je značilen
za sodobne industrijske družbe. Ta pojav
avtorja Michael Young in Tom Schuller
opredelita s sintagmo »age-lockedsociety«,
se pravi, družba, togo spredalčkana po sta-
rostnih kategorijah (g. Giddens 1993:615).
Problem s sociološko refleksijo tega pojava
pa je, da nas lahko zaradi enostranskih po-
udarkov zapelje. Ne zato, ker bi bili napačni,
ampak zaradi reduciranja problemov z dis-
kriminacijo le na oskrbovalni vidik, npr. na
politiko enakih možnosti, na populacijsko
in socialno politiko, na zakonodajo, preživ-
ninske dodatke, upokojenske plače, na šte-
vilo postelj v domovih za stare, na razvitost
tržne ponudbe, neformalnega sektorja itn.
Če so ti poudarki enostranski, to še ne
pomeni, da niso nujni, koristni in priročni.
Z njimi odpravljamo socialne napetosti, ra-
cionaliziramo izdatke, demonopoliziramo
državo, spodbujamo novo ponudbo in kre-
pimo socialni kapital celotne družbe. Nav-
sezadnje ni naključje, da se svarilo enega
od zadnjih svetovnih socioloških kongresov
glasi: največji problemi modernih družb
bodo problemi s starostno generacijo in
problemi z uničevanjem smeti.
Vendar je poanta tega razdelka drugje.
Če je starost fenomenološko vprašanje (in
ne samo biološko, kulturno, sociološko),
potem je zanemarjanje tega vidika tem bolj
škodljivo, čim bolj imamo opravka z nepo-
srednim stikom z ljudmi. Eden od osrednjih
vidikov socialnega dela kot specializirane
profesije je tudi oskrbovanje. To pomeni,
da moramo razvijati veščine in metode, skr-
beti za uspešnost in hkrati za učinkovitost
ponujenih storitev. Brez tega ni strokov-
nega socialnega dela — in prav v tem je tudi
past: samo veščine niso dovolj. Metode in
veščine, vključno s teorijo, so (po Heide-
ggru) tehnični vidik zgodovinsko določe-
nega načina, v katerem se razkriva bit. Zato
je tehnika nujna (za oskrbovanje), hkrati pa
tudi nevarna, če se ob tem spozabimo in
reduciramo vse bivajoče (vključno s samim
seboj) zgolj na uspeh in učinek, proiz-
vodnjo in porabo. Tehnika je zapeljiva v tem
smislu, da vse, česar se dotaknemo, razume-
300
SOCIALNE MREŽE IN STAROST
Tabela 3: Fenomenološka struktura diskriminacije (ageisni)
mo le še kot sredstvo, material, vrednost (ne
pa vrednoto). Od tod tudi pogosta surovost
moderne tehnike, ki vse in vsakogar upo-
rablja kot surovino za izdelke. Zato ima npr.
vsako novo zdravilo vrednost ne po tem,
kolikim ljudem lahko pomaga in v čem,
ampak zgolj glede na pričakovan tržni
učinek. Zato je aspirin cenejši od viagre, ta
je cenejša od cepiv, vse skupaj pa je drobiž
v primerjavi z genskimi odkritji, okrog
katerih se že bije milijardni boj za patente.
Če pri socialnem delu s starimi zgubimo
občutek za »biti star«, potem pozabimo, da
ta fenomen najprej pomeni biti in šele
301
SREČO DRAGOS
potem star. Enako pomembno pa je tudi,
narobe, da fenomena »biti star« ne reducira-
mo samo na nekakšno abstraktno in spiri-
tualno »bit« ter ob tem ignoriramo atribute
starosti. Starost je način biti (človeka, ki je
star). To pomeni, da v primeru, če starost
odmislimo, zatajimo človekovo bit z redu-
kcijo na vsakdanje floskule v smislu:
•	»leta niso pomembna, važno je, kako
se počutiš«
•	»leta gor-ali-dol, tudi ostareli je človek,
kot smo vsi drugi«
•	»ni razlik med mladimi in starimi« itn.
Take floskule imajo kot vsakdanje fraze
izpraznjen pomen zaradi dveh razlogov (gl.
tabelo 3): najprej, ker predpostavljajo, kot
smo videli, vulgarno razumevanje časa; in
drugič, ker so priročne za izmikanje klju-
čnemu vprašanju — kakšen smisel ima biti
star. Ker je odgovor na to eksistencialno
vprašanje bistven in ker nikoli ne more biti
dokončen, se s floskulami izogibamo
tesnobi in skrbi, ki ga vprašanje sproža.
Smisel je tisto, v čemer se zadržuje razum-
ljivost nečesa, ne da bi tega samega ugledali
izrecno in tematično. (Hribar 1993: 333 )
Enostavneje rečeno: spraševati se o smi-
slu pomeni, da si ostrimo občutljivost in
bistrimo razumljivost o spraševanem ter
hkrati upamo, da bomo uspeli — a brez
gotovosti, da bi lahko tisto (nekoga, nekaj)
dokončno razumeli ali občutili, se pravi,
dokončno doumeli brez preostanka, o
katerem se ne bi več spraševali.
Vulgariziranje staranja in starosti je
odraz zapadlosti v vsakdanje razumevanja
časa. Je redukcija časovnih ekstaz v izklju-
čujoče sosledje, torej destrukcija fenomena
časovnosti v enostavno kronološko zapo-
redje. Ta destrukcija je oskrbovalni refleks
priročnosti, saj omogoča, da enim skupi-
nam ljudi (iz iste starostne kohorte) pripi-
šemo drugačne lastnosti, ki so večkrat tudi
povsem nasprotne, kot pa drugim skupi-
nam ljudi. Priročnost tega početja je, da
omogoča zasedanje novih statusov in pre-
razdelitev socialnih vlog. Na primer, ko do-
sežem 18 let, postanem naenkrat odrasel,
saj nimam več 17 let in nisem več otrok. Od-
rasel sem zato, ker velja, da zdaj posedujem
neke bistveno drugačne kvalitete kot prej.
Ker so pripisane kvalitete nekakšna legiti-
macija za opravljanje vlog, pridobim v zvezi
s tem tudi privilegije: lahko vozim avto, sa-
mostojno naročam alkohol, grem na volitve,
sklepam pogodbe. Ko grem v pokoj, se mi
spet pripišejo drugačne kvahtete, spreme-
nijo vloge, znižajo statusi itn. Predpostavka
vseh teh sprememb je, kot rečeno, reduk-
cija časa na kronološko sosledje. Zaradi te
poenostavitve postanejo sporne tudi izjave,
s katerimi bi si ravno v vsakdanji govorici
lahko pomagali pri adekvatnem izražanju
starosti, tj., takem, kjer ne bi bil žrtvovan
občutek za enotnost fenomena časa. Taka
je, na primer, izjava: »Ko grem v hribe, se
počutim mladega, ko grem v disko, pa se
mi zdi, da sem že star«.
Z vidika časovnosti kot troedine enot-
nosti (bivšosti, zdajšnjosti in bodočnosti)
ni z zgornjo izjavo nič narobe. Adekvatno
izraža realno počutje in upoštevano je tudi
dejstvo, da različne lastnosti (psihične, so-
cialne, biološke) niso različne samo zaradi
časovnih ekstaz, v katerih se nahajajo, tem-
več tudi zaradi konteksta, ki je različen zno-
traj vsake posamične ekstaze. Kar pomeni,
da ni nemogoče, da se v bodočnosti znaj-
dem v nasprotni situaciji in bom, recimo,
ravno prav mlad za v disko, za v hribe pa
prestar. Torej sta »mladost« in »starost«
večkrat mogoča tudi na hkratni, zdajšnji
način. Če pa si predstavljamo prejšnjo iz-
javo, formulirano na isti način, a razumljeno
skoz predpostavko staranja v smislu vulgar-
ne časovnosti (zgolj sosledja dogodkov, let,
obdobij), takrat izjava postane nelogična.
Če sem namreč zdaj mlad, kako je mogoče,
da sem hkrati tudi star, saj je starost od-
maknjena v prihodnost, ki je še ni. Zato bi
moral »pravilneje« reči: »Počutim se mla-
dega, a v disko pač ne hodim...« — kar pa je
seveda povsem druga in drugačna izjava.
Skratka, sekvenčno razumljena časovnost
vsiljuje svojo logiko razmišljanja, svoj način
izjavljanja in tudi svojo podobo staranja.
Zavest o problemih s časovnostjo se vse
bolj krepi tudi v socialnem delu. Stanley
Witkin (1999) piše v ameriški reviji Social
Work o istem problemu. Sicer se ne opira
izrecno na fenomenološko izpeljavo, a z
navezavo na lastno izkustvo staranja pride
302
SOCIALNE MREŽE IN STAROST
do enakih sklepov. Tudi njemu se zdi zava-
jajoča predpostavka (in za odnos do stara-
nja stigmatizirajoča) o nekakšni zaporedno-
sti časovnih enot, ki da samoumevno pote-
gnejo za sabo tudi »zaporedno« razumljeno
staranje. Svoj članek začne z izkušnjo, kako
so ga pri njegovih 13. letih vsi prepričevah,
da je zdaj že odrasel, čeprav se je sam še
vedno počutil otroka. Pri tridesetih se je
počutil zelo postaranega, ko je prvič videl,
da njegovi otroci že prenočujejo izven
njegovega stanovanja; zdaj, pri petdesetih,
pa se čudi samemu sebi, kako lahko človek
tako dolgo ostane mlad. Torej fenomena
staranja in starosti ni mogoče reducirati na
kronologijo. Ravno tu pa je običajno (vul-
garno, kot bi rekel Heidegger) razumevanje
časa nevarno: ker omogoča predsodke. Ti
se vzdržujejo zlasti s samoumevnim in ru-
tinskim pojmovanjem časa kot kvantita-
tivne, progresivne, sekvenčne in singularne
danosti — in ravno od tod predsodki tudi o
staranju. Kako Witkin razume te povezave.
prikazujem v tabeli 4, kjer shematsko
povzemam glavne poudarke iz njegovega
članka.
V naslednjem razdelku se bom omejil
samo na socialne vidike staranja, oziroma,
še ožje, na socialne mreže kot najpomem-
bnejši, čeprav ne edini vidik staranja.
Staranje bom obravnaval kot relacijski
učinek. Poudarek je pomemben, ker nava-
dno povsem napačno mislimo, da ima sta-
rost socialne posledice, medtem ko sama
naj ne bi bila socialna posledica, saj ima
asocialne vzroke (biološke, medicinske).
Sicer pa tudi za pristop v naslednjem raz-
delku velja, da je še vedno le redukcija redu-
kcij (kompleksnega fenomena na socialni
pojav, socialnega pojava na mrežne inter-
akcije). Enostranska obravnava kompleks-
nega fenomena ni nujno napačna, je pa ne-
celovita. Ker nobena in nikakršna eksper-
tiza o starosti ne more biti popolna, so zato
potrebni različni prijemi, teorije, različne
stroke in različne izkušnje, ki nas lahko le
Tabela 4: Zveza med vulgarno razumljeno časovnostjo in predsodki o staranju
303
SREČO DRAGOS
bolj ali manj približajo razumevanju stara-
nja in starosti. Zato sem se tudi toliko zadr-
žal pri fenomenoloških poudarkih. Z njimi
se pridružujem Witkinovi sklepni misli,
kjer pravi, da njegov namen ni »vsiljevanje
kakšnih partikularnih zaključkov, ampak
poziv k razmišljanju o obstoječih oprede-
litvah starosti in o njihovih posledicah,« ki
so lahko zavajajoče, če jih imamo za nekaj
samoumevnega (Witkin 1999: 5119).
SOCIALNE MREŽE
Empirične raziskave kažejo, da so učinki so-
cialnih mrež tesno povezani z zdravstvenim
stanjem starih ljudi (vključno z nižjo smrt-
nostjo), s kardiovaskularnimi obolenji, z
umrljivostjo zaradi raka in z nivojem fun-
kcionalnih zmožnosti. V teh zvezah je
potrjeno, da so socialne mreže varovalni
dejavnik, seveda pa ne za vse v enaki meri.
Učinek mrežnih interakcij je odvisen od
različnih okoliščin, med katerimi so bistve-
ne zlasti tri: dohodek oz. materialno stanje,
fizična kondicija starega človeka in njegov
spol. Od teh je materialni dejavnik še naj-
bolj predvidljiv. Tisti z nižjimi dohodki so
praviloma bolj izpostavljeni zdravstvenim
tveganjem, imajo slabši dostop do zdravst-
venih storitev, so pogosteje žrtev kriminal-
nih napadov (ker živijo v revnejših soseskah
z višjo stopnjo kriminala) in imajo manj
ustrezno prehrano (gl. Robert 1996). Zato
je verjetno, da materialno slabše preskr-
bljeni bolj potrebujejo storitve socialnih
mrež in so bolj prizadeti, če ostanejo brez
njih, kot pa to velja za premožnejše. Po-
manjkliva vključenost v socialne mreže se
torej lažje kompenzira z denarjem, ker si z
njim olajšamo dostopnost storitev na tržni
osnovi, čeprav tega ne gre posploševati.
Nekateri opozarjajo, da je višina dohodka
ključnega pomena predvsem takrat, ko gre
za odločitve starejših, ki so zaradi odvisnosti
od vsakodnevne pomoči postavljeni pred
dilemo: ali še naprej ostati v lastnem gospo-
dinjstvu ali pa se preseliti k otrokom, sorod-
nikom oz. v institucionalno oskrbo. Tu je
pogosto materialni dejavnik izjemno, tako
rekoč življenjsko pomemben, medtem ko
je pri drugih vprašanjih le malo pomemben
ali pa sploh ni. Ob tem tudi vemo, da se
socialne mreže razlikujejo od formalnega
trga (med drugim tudi) po tem, da večino-
ma delujejo na drugačne, nedenarne »pogo-
ne«. Torej je koristno upoštevati opozorilo,
da je višina dohodkov pomemben faktor za
uporabnike le v nekaterih, ne pa v vseh si-
tuacijah (gl. Doty 1998).
Podobno bi lahko sklepali tudi o fizični
kondiciji: kdo, ki je zdrav v tem smislu, da
ne trpi zaradi funkcionalnih omejitev in
posledic kroničnih bolezni, je lahko pov-
sem avtonomen v vsakodnevnih aktivnos-
tih in torej manj odvisen od socialnih mrež,
ali pa narobe. Ko se znižane fizične zmož-
nosti kombinirajo s pomanjkljivostmi v
socialnih mrežah oz. z njihovo odsotnostjo,
lahko to povzroči resne zdravstvene posle-
dice. Te posledice so lahko povezane tudi s
spolom. Razlike med moškimi in ženskami,
(ne)vključenimi v socialne mreže, se različ-
no povezujejo tako z učinki mrežnih sto-
ritev kot z zdravjem. Trditev, da je za starejšo
populacijo zveza med spolom, mrežami in
zdravjem pomembna, je precej verjetna —
vprašanje pa je, na kakšen način. Gre za dve
hipotezi, ki se zdita enako verjetni:
1.	hipoteza. Ker so zaradi socializacijskih
dejavnikov ženske verjetno bolj socialno
spretne (tj., se bolje »znajdejo« v socialnih
mrežah: jih lažje poiščejo oz. vzpostavijo,
ko jih potrebujejo, jih uspešneje aktivirajo,
vzdržujejo), so zaradi tega tudi suportivni
učinki socialnih mrež močnejši pri ženskah
kot pri moških. Bolj ko npr. razpolagaš z
običajnimi veščinami, uporabnimi v gospo-
dinjstvu, pogosteje ko vzdržuješ kontakte s
sosedi in sorodniki (kar je v patriarhalni
kulturi bolj domena žensk kot moških), več
lahko tudi prispevaš in zato več dobiš nazaj.
Drugače velja za moške, ki smo verjetno bolj
instrumentalno nevešči (zlasti okrog go-
spodinjstva, kuhe, nege) in mogoče tudi
vedenjsko (npr. težje poiščemo ali celo
zaprosimo za osebno pomoč itn.). Vse to
lahko na starost pomeni, da imajo socialne
mreže močnejši učinek na ženske, ker se
znajo z mrežnimi potenciali uspešneje
soočati in jih bolj učinkovito izkoristiti od
moških.
2.	hipoteza. Zaradi istih razlogov lahko
sklepamo tudi, narobe, da imajo mreže
304
SOCIALNE MREŽE IN STAROST
močnejši vpliv na moške kot na ženske. Če
se razlike v otroški socializaciji in v prevze-
manju odraslih družinskih in pokhcnih
vlog odražajo med žensko in moškim tudi
v starosti — in če velja, da so na starost social-
ne mreže pomembne —, potem so moški,
ker so manj socialno spretni od žensk, tudi
bolj ranljivi, če ostanejo brez mrežnega su-
porta. Lahko si predstavljamo, da je za žen-
sko, ki na stara leta ostane brez moža, ki
nima otrok in je brez stika s sorodniki, bolj
verjetno, da bo svojo socialno izoliranost
hitreje zmanjšala z vzpostavljanjem novih
vezi (oz. z okrepitvijo obstoječih šibkih
vezi), kot pa to velja za moškega v isti situa-
ciji. Če je to res, potem je smiselno predpo-
staviti, da imajo socialne mreže večji učinek
na moške kot na ženske, torej, da je razlika
med zdravstvenimi posledicami tistih, ki so
močneje ali šibkeje vključeni v mreže, večja
med moškimi kot med ženskami.
Zaradi verjetnosti, da razlike med spo-
loma učinkujejo prek socialnih mrež na
zdravje, in ker ni jasno, ali se to dogaja bolj
na prvi ali bolj na drugi način, so se v ZDA
lotili raziskave na to temo. Primerjali so ka-
rakteristike 4.030 starostnikov in starostnic,
starih med 70 in 79 leti, in prišli do
naslednjih ugotovitev (gl. Unger 1999):
•	da imajo socialne vezi močnejše učin-
ke na moške in še zlasti na tiste moške an-
ketirance, za katere je značilen nižji nivo
osnovne fizične kondicije;
•	da so učinki vdovstva na kardiovas-
kularno smrtnost močnejši pri vdovcih kot
pri vdovah;
•	kljub logični predpostavki, da mate-
rialno stanje (višina oz. »nižina« dohodkov)
pomembno vpliva na izkoristek socialnih
mrež in na zdravje, takega vpliva s to razi-
skavo niso mogli zanesljivo potrditi, zato
gredo razmišljanja v drugo smer, namreč,
da ima suport, ki ga starejše osebe dobijo v
socialnih mrežah, bolj mediatorski kot pa
moderatorski učinek na povezavo med nji-
hovim dohodkom in zdravjem (na primer,
oseba z višjimi dohodki lahko posredno več
dobi oz. »potegne« iz mreže — s kakršno
sicer razpolagajo tudi revnejši —, ker si lažje
privošči transportne stroške, skupinske
izlete in podobne aktivnosti, s katerimi se
vzdržuje prisotnost v mrežah);
• nadalje se je pokazalo, da ni pomem-
bno samo vprašanje, kateri dejavniki v
socialnih mrežah zvišujejo oz. znižujejo su-
portivne učinke na mrežne akterje, ampak
gre tudi za problem, da mreže različno učin-
kujejo na posameznike glede na njihovo
obstoječo individualno fizično kondicijo
(in ne le glede na spol); rezultati kažejo, da
socialne mreže delujejo bolj protektivno na
tiste, ki imajo nižji nivo fizične kondicije,
čeprav koristijo tudi onim z višjo kondicijo,
a v manjši meri.
Sposobnosti, ki jih tu imenujem fizična
kondicija, so v raziskavi ugotavljali s t. i.
Nagijevo fizično-funkcionalno mero, ki jo
je oblikoval avtor Nagi leta 1976 in se po
njem tudi imenuje. Gre za merjenje težav,
ki jih imajo starostniki pri opravljanju petih
nalog: potiskanje/vlečenje večjih stvari,
poklekniti/upogibati se, dvigati/prenašati
določeno težo, iztegniti/razširiti roke in
pisati/držati manjše stvari. Zaznane težave
pri opravljanju teh nalog respondenti
(samo)ocenijo z eno od treh ocen, na tej
podlagi pa se oblikuje Nagijev točkovnik v
razponu od O do 5 točk, kjer večje število
doseženih točk pomeni višjo stopnjo fun-
kcionalne nesposobnosti oz. oviranosti. V
naslednjega dveh tabelah, narejenih iz po-
datkov iste raziskave (ibid?), je razvidno, da
je gostota socialnih mrež pomembna za
zdravje žensk in moških, a za slednje še bolj
kot za prve in za fizično manj sposobne še
bolj kot za fizično bolj sposobne.
Torej, z večjim številom socialnih vezi se
vsem zboljšuje izmerjena funkcionalna spo-
sobnost (= znižanje Nagi-točk), ženskam in
moškim, tako tistim s podpovprečno fizič-
no kondicijo kot onim z nadpoprečno, če-
prav ne vsem enako. Največji učinki so pri
moških in pri tistih v podpovprečnem fizič-
nem stanju. Osnovni poudarek pa je, da so
pri starejši populaciji pozitivni vplivi so-
cialnih mrež povezani že s samim številom
socialnih vezi.
V najnovejši in največji raziskavi šved-
skih starostnikov pa so se ob kvantiteti face-
to-face kontaktov osredotočili tudi na nji-
hov izvor (gl. Lennartsson 1999). Gre za
vprašanje, kaj konkretno pomeni trditev, da
mreže vplivajo na bolezensko oz. zdravstve-
no stanje ljudi. Pokazalo se je, da je treba to
305
SREČO DRAGOS
Tabela 5a: Razmerje med Nagijevim točkovnikom, spolom in številom socialnih vezi pri
starejši populaciji
Tabela 5b: Razmerje med Nagijevim točkovnikom, osnovno fizično kondicijo in številom
socialnih vezi pri starejši populaciji
trditev razumeti takole: pomembni so zlasti
viri pomoči, ki (aktivirani skozi mreže) do-
ločajo učinke mrežnih vplivov. V raziskavo
je bil zajet vzorec 537 ljudi, omejili pa so se
na najstarejšo populacijo, staro med 77 in
98 leti. Socialno mrežo so v raziskavi instru-
mentalno opredelili kot število neposred-
nih kontaktov s tremi kategorijami: z last-
nimi otroki (in/ali vnuki), s sorodniki in s
prijatelji. Gre za vprašanja v smislu »koliko-
krat in kako dolgo ste imeh stik z...«, odgo-
vore na ta vprašanja pa so klasificirali v štiri
skupine: vsakotedenski stiki, vsakomesečni
stiki, stiki vsak tretji mesec aH manj, od-
sotnost stikov. Zdravstveno stanje so merili
na štiri načine: s samooceno o splošnem
zdravstvenem stanju oz. počutju anketi-
rancev, s spraševanjem o konkretnejših
zdravstvenih težavah (v zadnjih 12 mese-
cih), z indikatorji problemov z obtočili
(bolečina v prsih, visok pritisk, šibko srce
ipd.) ter s funkcionalnostjo pljuč, ki so jo
dobili z merjenjem pihanja. Gre za t. i. test
PEF (Peak Expiratory Flow), s katerim
izmerijo pljučno kapaciteto respondenta,
ki je vdihnil in z vso močjo izdihnil zrak.
306
SOCIALNE MREŽE IN STAROST
Potrjeno je, da je test PEF dokaj zanesljiv
pokazatelj telesne zdravstvene kondicije, saj
visoko korelira s problemi, kot so visok krv-
ni pritisk, bolečine v prsih, funkcionalne
omejitve, srčne kapi in umrljivost. Kaj so
ugotovili, ko so tako opredeljeno zdravje
primerjali s številom socialnih stikov in
njihovim izvorom? Pokazalo se je naslednje
(ibidy.
•	logično pričakovanje, da socialni kon-
takti z otroki naraščajo sorazmerno s teža-
vami starostnikov pri njihovih vsako-
dnevnih opravilih, se v tej raziskavi ni
potrdilo; frekvenca stikov z lastnimi otroki
je neodvisna od instrumentalne pomoči, ki
jo starostniki potrebujejo;
•	ugotovljena pa je močna zveza med
testom PEF in stiki z brati oz. sestrami in
drugimi sorodniki: tisti, ki so brez tega vira
kontaktov (tj., brez bratov, sester, sorod-
nikov), imajo nižje vrednosti testa PEF kot
oni, ki imajo vsaj osnovne, čeprav redke
tovrstne stike; iz tega bi lahko sklepali, da
je za telesno zdravje odsotnost sorodnikov
verjetno bolj kritična kot maloštevilnost
stikov z njimi;
•	podobno se je potrdila tudi močna po-
vezava med nizko (samo)ocenitvijo svojega
splošnega psihičnega počutja in med red-
kostjo stikov z najožjimi in drugimi sorod-
niki; to kaže na suportivni pomen socialnih
mrež, ki zelo verjetno delujejo tudi v tem
smislu, da se tisti, ki sorodnike sicer imajo,
a so z njimi v redkih stikih, obojega tudi
zavedajo, kar pomeni, da lahko neizpolnje-
no individualno pričakovanje do možnih
potencialnih stikov, ki se ne aktivirajo, po-
tegne za sabo nižjo samoevalvacijo počutja;
•	ugotovljena je zveza med odsotnostjo
stikov s prijatelji in dramatičnim porastom
psihičnih problemov in nižjih ocen na testu
PEF; pokazala se je tudi rahla zveza med psi-
hičnimi problemi, nizkim PEF in redkostjo
prijateljskih stikov, a ta zveza ni bila stati-
stično signifikantna: odločilna je odsotnost
prijateljev.
Kljub ugotovljenim povezavam, ki so
jasno potrjene, pa še vedno ostaja nejasno
vprašanje, aH je obolevanje starejših ljudi
predvsem posledica pomanjkanja socialnih
mrež ali pa se jim mreže redčijo zato, ker
niso zdravi. S križanji ostalih indikatorjev
in s skHcevanjem na druge podobne razi-
skave se Carin Lennartsson nagiba k pr-
vemu sklepu — namreč, da je bolj verjetno,
da ljudje telesno in psihično zbolijo zaradi
pomanjkanja socialnih stikov, kot pa da bi
manj kontaktirali zato, ker bi jih omejevali
bolezenski simptomi. Torej je treba resno
upoštevati možnost, da lahko imajo mreže
pomembne »zdravilne« učinke (z nareko-
vaji ali brez).
Z vidika te dileme je zanimiva tudi razi-
skava med starostniki v Kanadi, ki so uži-
valci psihofarmakov. V raziskavi, opravljeni
v Montrealu, so primerjali 109 uživalcev
zdravil s skupino 90 neuživalcev. Starostni
razpon obeh skupin je od 62 do 98 let, vsi
pa so vključeni v program pomoči na domu.
Z raziskavo so preverjali tri osnovne hipo-
teze (Perodeau 2000: 26, 37). Predpostav-
ljali so:
a)	da. so uporabniki psihofarmakov bolj
anksiozni in depresivni od neuporabnikov
(depresijo so merili s posebnim vprašal-
nikom CES-D, kjer so anketiranci ocenjevali
20 ponujenih postavk s štiristopenjsko
lestvico in si prislužili od O do 60 točk; an-
ksioznost pa so merili s šestimi postavkami
in podobno štiristopenjsko samooceno)
b)	da bodo uporabniki teh zdravil v večji
meri kot neuporabniki poročali o dvojem:
o pomanjkanju socialnih mrež in o tem,
da so se jim zgodili pomembni in stresni
življenjski dogodki (v zadnjih 12 mesecih;
gre za spisek 21 dogodkov, kakršni so npr.
smrt zakonskega partnerja, nenadna finan-
čna kriza, poroka oz. ponovna poroka ipd.)
c)	da bodo za uporabnike zdravil v pri-
merjavi z neuporabniki značilne večje
variacije v (samo)izraženi stopnji anksio-
znosti in depresije, ki jo navajajo v povezavi
s svojimi življenjskimi dogodki in objektiv-
nimi in subjektivnimi učinki mrežnih stikov
(pri tem je z objektivnimi učinki mrež mi-
šljeno število socialnih stikov, npr. obiskov,
stikov po telefonu, zakonski status, status v
gospodinjstvu — se pravi, ali živijo sami ali
še s kom —, možnost zaupnih stikov s kom,
dostopnost neformalne pomoči, ko jo po-
trebujejo; s subjektivnimi učinki pa je mi-
šljeno ne/zadovoljstvo s kvantiteto stikov,
npr. občutek osamljenosti, samoocena o
tem, ali obstoječi stiki »zadostujejo«, in
307
SREČO DRAGOŠ
občutek pomanjkanja OZ. trpljenja, če nimaš
»zadostnega« števila stikov).
V raziskavi se je v celoti potrdila resnič-
nost prve in tretje hipoteze, medtem ko se
je druga hipoteza (b) pokazala za precej
napačno. Uporabniki psihofarmakov niso
bili izpostavljeni (v zadnjem letu) niti po-
gostejšim niti bolj stresnim življenjskim
dogodkom kot neuporabniki in tudi social-
ne mreže, s katerimi razpolagajo, niso bile
bistveno (signifikantno) drugačne od mrež
neuporabnikov. Edina, a pomembna razlika
med obema skupinama se je pokazala pri
občutku osamljenosti: uporabniki zdravil
so se v občutno večji meri pritoževali nad
osamljenostjo. Natančneje, učinek obsto-
ječih mrež (ki se, kot rečeno, med obema
skupinama ne razlikujejo bistveno) so upo-
rabniki zdravil samoocenjevali bolj kritično
in to samo z dveh vidikov: z vidika izraženih
»občutkov osamljenosti« in z vidika postav-
ke »ne videti sorodnike in prijatelje tako
pogosto, kot bi si želel« (= indikator subje-
ktivnih mrežnih učinkov). To pomeni, da
razlog za močnejše občutke osamljenosti in
nezadovoljstva z obstoječo socialno mrežo
ni zgolj v večji depresivnosti uživalcev zdra-
vil glede na primerjalno skupino (hipoteza
a), ampak tudi v tem, da so uživalci v večji
meri kot neuživalci nagnjeni k bolj depre-
sivnemu odzivanju na osamljenost, konkret-
neje, v večji meri opredeljujejo obstoječo
socialno oporo, ki jim jo daje mreža, za ne-
zadostno:
Zdi se, da imajo uživalci zdravil večjo potrebo
po socialnem suportu in so tudi bolj psiho-
loško prizadeti kot neuživalci, če njihove
potrebe niso zadovoljene tako, kot bi želeli.
Pri tem objektivni kazalci (»število znanih
ljudi, ki pridejo na obisk«, »dostopnost po-
moči, ko si v krizi«) tudi vplivajo na stopnjo
anksioznosti in depresivnosti uživalcev
zdravil, a v zelo nizki meri. (Op. cit:. 37-38.)
Skratka, gre za poudarek, da so med uži-
valci in neuživalci pomembne razlike v
stopnji psihiatričnih simptomov zato, ker
so te razlike povezane predvsem s psiho-
socialnimi spremenljivkami. Na to opozar-
jajo tudi druge raziskave, npr. izTexasa, kjer
so ugotovili, da je ravno samoocenjena
nezadostnost neformalnih mrež pri starej-
ših tesno povezana z visoko stopnjo uživa-
nja psihofarmakov (Eve 1981). Zato avtorja
Perodeau in Galbaud du Fort zaključujeta
svojo raziskavo z opozorilom psihiatrom, da
uporaba psihofarmakov pri starejši popu-
laciji nikakor »ni samo medicinsko vpraša-
nje, ampak je lahko prav tako znamenje
kroničnih psihosocialnih težav, ki izhajajo
na primer iz močnih občutkov osamljeno-
sti.« Torej bi bilo napačno, pravita, orien-
tirati se samo na izbiro boljših zdravil in
njihovih učinkov, ampak »bi morala biti
intervencija pri starejših osebah bolj osre-
dotočena na raziskovanje občutkov osamlje-
nosti in na njihovo sposobnost, kako se s
tem soočati. Koristno bi bilo tudi večje
vključevanje družinskih članov v ta proces«
(Perodeau 2000: 39). Zelo uporaben sklep
ravno za socialno delo.
Če se spet navežem na prejšnjo raziskavo
Carin Lennartssonove: gre za dva poudarka.
Prvič, da je zdravstvena simptomatika starih
najverjetneje odvisna zlasti od mrež (ne pa
narobe), in drugič, da v mrežah niso po-
membne samo storitve, ampak tudi njihovi
viri. Verjetnost prve trditve povečujejo, kot
smo videli, tudi ugotovitve o uživalcih
psihofarmakov. Drugo trditev pa je potrdila
že Lennartssonova. Dokazala je, da pri so-
cialnih mrežah ni vseeno, kdo jih sestavlja
in iz katerih virov prihaja pomoč. Pomem-
bno je tudi spoznanje, da je vzdrževanje
stikov s prijatelji še pomembnejše za zdra-
vje kot stiki iz ostalih neformalnih virov in
da zanemarjanje sorodnikov zagotovo ni
bolj nevarno kakor to, da sorodnikov sploh
ni več. Navsezadnje je nujno tudi upoštevati
razlike med pomočjo samo (kot dejavno-
stjo), njenimi učinki (uspešnost + učinko-
vitost) in viri, iz katerih prihaja pomoč.
Osrednji poudarek njene raziskave je ravno
upoštevanje virov (sorodniki, prijatelji itn.),
ki so lahko različni za enako vrsto pomoči.
Podobna je tudi raziskava o intergeneracij-
skem aktiviranju virov, kjer je glavna ugoto-
vitev, da se trije pomembni viri pomoči
(razpoložljivi čas, bivalni prostor, ponujeni
denar) ne prenašajo na enak način od otrok
k ostarelim staršem (gl. Boaz 1999).
Najbolj simpatična raziskava o virih
pomoči, ki sem jo zasledil v strokovnih
308
SOCIALNE MREŽE IN STAROST
publikacijah, pa je poročilo, objavljeno v
ameriški vç.yî)î Nursing Homes z naslovom
»Dotik čarodejnosti« (Sherman 1999). Gre
za kratko evalvacijo uspešno izvedenega
eksperimenta v negovalno-zdravstvenem
domu za stare v New Yorku. V tej megainsti-
tuciji z 816 posteljami imajo poseben od-
delek za bolnike z Alzheimerjevo boleznijo,
na katerem je 63 oseb. Odločili so se, da za
oskrbo teh bolnikov izkoristijo prav pose-
ben vir pomoči — pse. S posebnim progra-
mom so jih usposobili za različne tehnike
spremstva, nadzorstva in pomoči z name-
nom, da varovancem minimalizirajo tve-
ganja, ki izhajajo iz dezorientacije in poza-
bljivosti (ko se npr. pri beganju izgubijo),
hkrati pa jim omogočijo občutek domač-
nosti in čustveno in socialno oporo (celo
socialno oporo — ki je tipičen učinek so-
cialnih mrež — so sposobni dajati psi!).
Rezultati so bih čudežni, na kar opozarja
tudi naslov, s katerim so objavljeni. Vsi
načrtovani in želeni cilji so se uresničili; tu
pa na kratko povzemam tudi tiste pozitivne
stranske učinke, ki na začetku niso bili pri-
čakovani in so razvidni iz izjav sorodnikov
varovancev, ko so obiskali svojce ter komen-
tirali uporabo psov:
Pes mi je pomagal priti na obisk. Zdaj se
imam o čem pogovarjati s svojo materjo. Zdaj
s sabo pripeljem tudi otroke, da vidijo psa.
Moj oče ljubi pse in še nikoli ga nisem
videl tako srečnega.
Pes mi olajša celo priti na obisk. Z njim se
lahko pogovarjamo, ga ljubkujemo in vsi
skupaj se počutimo boljše.
Moja mati zdaj več govori in na sploh je
bolj vesela. S psom se pogovarja, ga carta in
se sprosti. Tudi mi smo imeli doma takšnega
kužka.
Moj oče je kot prerojen, ko je s psom. Je
bolj zgovoren in nasploh videti bolj vesel.
Takih učinkov pri načrtovanju programa
ni nihče predvidel. Vemo sicer, da je v bol-
nišnicah že kar običajna praksa, ko npr.
hospitaliziranim otrokom priskrbijo pliša-
ste medvede in to definirajo kot del tera-
pije. Da bi pa kdo sofisticirano zdravstveno
oskrbo starostnikov oplemenitil z živim
kosmatincem in to argumentiral z večjo fre-
kventnostjo obiskov in izboljšavo njihove
kvalitete, tega pač ni mogoče predvideti.
Zaradi neobičajne inovacije si lahko pred-
stavljamo, da je bilo zaposleno negovalno
osebje izrazito razdvojeno pred uvedbo
psov na oddelek, kar je razvidno iz tabele
6. Da je kljub dvomom program zaživel, je
gotovo zaslužna tudi splošna »klima« (orga-
nizacijska kultura, kot bi rekli menedžerji)
te ustanove, očitno naklonjena eksperimen-
tiranju. Če tega ne bi upoštevali, bi bil lahko
eksperiment blokiran z banalnostmi, kakr-
šna je, denimo, pomislek visoko izobraže-
nega eksperta, ki se vsakodnevno v beli halji
in belih copatah izogiba pasjim iztrebkom
in pri tem ne ve, zakaj bi to sploh še pre-
našal. Kakšne so torej končne ocene pro-
grama?
Tabela 6: Mnenje strokovnega osebja o uvedbi »pasjega« programa na Alzheimerjev
oddelek (ibid.)
309
SREČO DRAGOS
Program so tudi zaposleni ocenili izra-
zito pozitivno, čeprav so bili pred začetkom
precej razdeljeni. Vključitev psov v institu-
cionalno ponudbo je nazoren primer akti-
viranja dragocenih virov pomoči, o kakr-
šnih navadno sploh ne razmišljamo. Verjet-
nost ignorance je večja, če pozabimo na
razliko med pomočjo in viri. Z razliko-
vanjem določene storitve od njenih (iz)vi-
rov pa smo bolj odprti za dodatne možnosti:
•	za kombinacijo različnih virov za
zagotavljanje enake vrste storitev, npr.:
druženje (= storitev), ki ga lahko omogoči
sorodnik, prostovoljec, strokovnjak, pes (=
viri);
•	za aktiviranje istega vira, namenjenega
ra^zličnim storitvam, npr.: aktiviramo la-
tentno prijateljsko zvezo (= vir), da zago-
tovimo uporabniku materialno ali osebno
pomoč, sofinanciranje, nastanitev (= sto-
ritve);
•	za kombiniranje različnih virov,
namenjenih različnim storitvam, npr.:
povežemo socialno službo, volontersko
organizacijo, patronažno službo, osnovno-
šolsko kuhinjo (= viri), da starostniku na
njegovem domu naredimo dostopne razli-
čne storitve.
Pri kom oz. kje iskati vire, kako jih akti-
virati, optimalno kombinirati in za kak-
šen namen, ravno to je za socialno delo
osrednji strokovni izziv. V tem je ena od
ključnih posebnosti socialnega dela in po
njej se najbolj razlikuje od drugih sorod-
nih profesij.
Mrežne analize so pomembne tudi za so-
cialno politiko (čeprav ne ravno v smislu,
kot bi si verjetno politiki želeli). Za Švedsko
je znano, da gre za svetovni primer zgledno
razvitega formalnega storitvenega sektorja,
tako za tiste, ki so oskrbovani v institucijah,
kot za one, ki ostanejo doma. Lennartsso-
nova omenja tudi podatke, da stari ljudje
na Švedskem niso le zelo zadovoljni z jav-
nimi storitvami, ampak so tudi naklonjeni
temu, da raje prejemajo storitve iz javnega
sektorja kot od svojih otrok. Hkrati pa, kot
smo videli, prejšnja raziskava kaže (Lennart-
sson 1999), da stiki z otroki obstajajo in da
niso instrumentalno obremenjeni oz.
pogojeni z nujnostjo neformalne oskrbe. To
pomeni, da skrb države in razvoj javnih
storitev za stare ne povzroča domnevnih
odtujitvenih učinkov na medgeneracijske
odnose, sploh pa ne sproža upada stikov,
kar očitno velja celo za Švedsko, kjer je javni
sektor najbolj razvit. Mogoče bi lahko skle-
pali celo takole: če starostnike oskrbujejo
drugi, nesorodstveni in formalizirani ponu-
dniki (npr. javni), je verjetno, da bodo tudi
zaradi tega ohranili pogoste in pristnejše
odnose s svojimi otroki. Vsekakor pa velja,
da bodo tisti starostniki, ki so deležni po-
moči svojih otrok in sorodnikov, še vedno
potrebovali formalizirane storitve na neso-
rodstveni podlagi. Še več, nekatere razis-
kave celo dokazujejo, da »tam, kjer je več
družinskih članov vpletenih v izvajanje
pomoči starostniku, ravno tam pride tudi
do pogostejše uporabe formalnih storitev«
(Barrett 1999: б9б). Torej je sklicevanje na
nedotakljivost družinskih odnosov — v
imenu katerih se naj bi država umikala s
področja posegov v družino, da ne bi de-
struirala naravnih mrež itn. — napačen
argument, ki diši po ideoloških investicijah
(zlasti v smeri racionaHzacije, tj., preusme-
ritve proračunskega denarja na druga po-
dročja in v smeri retradicionalizacije od-
nosov med generacijami itn.).
V Sloveniji sicer še nisem slišal, da bi kdo
v imenu varovanja družinskih mrež zago-
varjal umik države s področja skrbi za stare.
So se pa že sklicevali na enako logiko, npr.
pri otroških vrtcih (žena naj bo doma...) in
pri reduciranju jasličnih oddelkov. Na
obzorju je tudi vstop Slovenije v NATO, kar
bo ob izgradnji cest zagotovo najdražji
projekt, ki si ga bomo »samoumevno« pri-
voščili v novi državi. Seveda s to razliko, da
se ob vsakokratnem predimenzioniranju
stroškov za ceste vsaj dogajajo javne pole-
mike in parlamentarna prerekanja, v pri-
meru vstopa v pakt NATO pa doslej nihče,
niti iz oblasti niti iz opozicije, ni nikoli
sprožil vprašanja, od kod bomo vzeli denar.
Od kod vzeti denar vselej pomeni: komu ga
vzeti! Ob tem pri nas ravno zdaj začenjamo
tudi povsem novo, dolgoročnejšo tranzi-
cijo, ki ne bo nič manj usodna od vseh prej-
šnjih: tranzicija pokojninskega sistema. Tu
se lahko veliko naučimo na napakah drugih.
V Čilu so z reformo pokojninskega sistema
afirmirali privatno-tržno logiko (kjer je
310
SOCIALNE MREŽE IN STAROST
višina pokojnine odločilno odvisna od
individualnih vložkov v času zaposlenosti),
pri tem pa pozabili na spol kot pomemben
dejavnik takih reform. Z reformo so s tem
(sistemsko) povečali tveganje ravno za
ženske. V nasprotju z moškimi je za ženske
značilno, da imajo daljšo pričakovano živ-
ljenjsko dobo, da se prej upokojijo, da pre-
jemajo nižje plače, da zato od prejemkov
manj odvajajo za pokojnino in da se težje
vključujejo na trg delovne sile. Posledica so
mjhne in pogosto premajhne pokojnine (gl.
Arenas de Mesa 1999). Skratka, tudi spol je
pomemben dejavnik, ki mora biti izrecno
upoštevana v socialno-političnih reformah.
Feminizem se je v prvi fazi boril za enako
zakonodajo za vse, v druga faza se bori za
enako uporabo zakonodaje na vseh podro-
čjih, v tretji fazi pa se bo bolj osredotočil le
na nekatera področja in na posebne pro-
bleme. Eno od takih so nacionalne strate-
gije za starejšo populacijo, saj je večina
žensk tako med prejemniki kot med izva-
jalci pomoči. Poenostavljeno rečeno: sta-
ranje je sicer res spolno nevtralno, a starost
je ženskega spola. Kakšno težo ima ženski
dejavnik, lahko zaslutimo, če primerjamo
spolno strukturo izvajalk in izvajalcev
neformalne nege, npr v ZDA.
Tabela 7: Starostna in spolna struktura
neformalnih izvajalk/izvajalcev pomoči
starejšim v ZDA (Doty 1998)
Gre za podatke iz ZDA, torej iz države,
kjer je javni sektor šibkejši od tržnega, sla-
bosti obeh pa kompenzira neformalni se-
ktor. To je tudi eden od glavnih razlogov za
presenetljiv upad rasti negovalnih bolniš-
nic za stare v ZDA, čeprav se seveda delež
stare populacije nenehno zvišuje. Medtem
ko so se še v sedemdesetih letih kapacitete
negovalnih bolnišnic povečevale s stopnjo
4,8% letne rasti, se je rast v osemdesetih
letih zmanjšala na 1,7% in v devetdesetih
pristala celo na 0,4% letne rasti (Koretz
1999). Ob tem pa je v isti državi med starej-
šo populacijo le 27% prejemnikov pomoči
hkrati tudi samoplačnikov katere koli pre-
jete storitve (Doty 1998), kar pomeni, da
tudi na tem področju ne drži običajni ste-
reotip o Ameriki v smislu, da se vse dobi
»samo za denar«. Dobi se tudi zastonj; bolj
kot tržni sektor je pomemben neformalni.
Iz zgornje tabele vidimo, da se problemi
starostne populacije rešujejo zlasti tako, da
stare ženske pomagajo starim ženskam. In
zmotno bi bilo misliti, da taka rešitev ni
funkcionalna, čeprav je vrednostno sporna
(seveda bolj v Evropi kot v Ameriki). Podat-
ki iz Dotyeve raziskave kažejo, da je ravno
ženska neformalna delovna sila zelo dovzet-
na za tradicionalno etiko dobrodelnosti in
da tega ne more bistveno ogroziti niti nji-
hovo večje vključevanje v formalna delovna
razmerja. Nekateri se bojijo, da bi se z ve-
čjim zaposlovanjem žensk zmanjšala nefor-
malna pomoč, ki jo ponujajo starim, a to je
malo verjetno. Zakaj? Najprej zato — kakor
je razvidno iz tabele 7 —, ker je polovica
(49,1%) vseh izvajalcev in izvajalk pomoči
starih 65 let ali več in torej ne spadajo v
populacijo, ki je delovno aktivna (v formal-
nem smislu!). Tudi med samimi ženskami,
ki so pri izvajanju neformalnih storitev
najštevilnejše, je najštevilnejša kategorija
tistih, ki so stare 65 let. Naslednji razlog,
zakaj formalno zaposlovanje žensk ne bo
bistveno vplivalo na zmanjšanje neformal-
nih pomoči, pa je v tem, kar potrjujejo tudi
druge empirične raziskave (ki jih navaja
Doty, ihidy.
•	žensko vključevanje v formalno zapo-
slovanje pri teh, ki to storijo, večinoma ne
vpliva na njihovo odločitev, ali bodo kljub
temu pomagale stari osebi ali ne (velja za
ženske v srednjih letih)
•	tiste zaposlene, ki vseeno pridejo v to
dilemo, pa se v prid neformalni negi starih
pogosteje odločijo za reduciranje ur formal-
ne zaposlitve ali celo za odpoved službe.
Od tod izhaja pomembna in dolgoročno
usodna socialnopolitična dilema, ki je
opazna tudi že pri nas in ne le v razvitih
zahodnih državah. Gre za dilemo, ki je zlasti
311
SREČO DRAGOS
načelne narave in je nikakor ni mogoče
rešiti samo s sklicevanjem na strokovne
argumente, hkrati pa tudi ni odvisna zgolj
od vsakokratnega razmerja med levimi in
desnimi političnimi strankami v zakono-
dajnih telesih (ki odločajo o socialnopoli-
tični zakonodaji). Gre za zahtevnejši pro-
blem, ki je zlasti kulturno (vrednostno)
pogojen, tj., določen z razmerjem med tra-
dicionalnimi in modernimi življenjskimi
vzorci. Ta dilema se glasi; kako upoštevati
pomembno vlogo spolnega dejavnika v
strategiji razvoja neformalnih storitev, kaj
narediti v zvezi s tem, oziroma, kaj je bolj
koristno. Gre za izbiro med dvema nasprot-
nima možnostma:
1. Ali naj s sklicevanjem na redukcijo
javnih stroškov cimhoì] prevalimo breme
javne skrbi za stare na neformalne mreže,
tj., na ženske, ki to breme tudi s tradicional-
nim razumevanjem sprejemajo, hkrati pa
država s privarčevanim denarjem stimulira
naložbe zlasti v gospodarstvo in v izobraže-
vanje. Na ta način se dolgoročno okrepita
zlasti tržni in neformalni sektor na račun
javnih (državno financiranih) storitev. S
prihranki pa se po eni strani zvišuje vključe-
vanje ljudi v izobraževanje in s tem posred-
no krepi ozaveščanje o enakopravnejši
porazdelitvi delovnih obremenitev po
spolnih vlogah (kar je zlasti kulturno vpra-
šanje, konkretneje: vprašanje zviševanja
izobrazbene ravni žensk, ki ima neposred-
ne vplive na njihovo emancipacijo). Po
drugi strani pa z državnimi naložbami v
gospodarstvo dolgoročno pospešujemo
tudi ekonomsko rast, s tem pa plače in mo-
žnost, da ljudje individualno poskrbijo za
svojo starost že v času, ko so delovno aktiv-
ni. To je značilno ameriško razmišljanje, za
katerega ne bi mogli reči, da ne deluje. Pri
njih je izvedljivo in tudi demokratično, saj
gre v ameriškem primeru za tipičen kultur-
ni vzorec, za katerega so značilni individua-
lizacija življenjskih tveganj (ne pa kolektivi-
zacija), tradicionalno razumevanje družine
in ženskih vlog, hkrati pa zaupanje v mone-
tarno stabilnost, ekonomsko prosperiteto
in v delnice. Zato tudi npr. ne preseneča
podatek, da menedžerji največjih (150)
ameriških podjetij menijo, da so ravno
delnice najpomembnejša oz. najustreznejša
naložbeno-varčevalna varianta individual-
ne finančne skrbi za starost (gl. Anonymous
1999).
2. Ali pa se je, prav narobe, treba zavze-
mati za bolj enakopraven sistem, ki bi tudi
na področju varstva in storitev za starejše
enakomerneje »porazdelil« naloge in odgo-
vornosti tako med posameznike in državo
kot med spoloma"^ To pomeni: zavzemati se
za sistem, ki bo v imenu enakih možnosti
resno problematiziral socialnovarstveni
model, kakršen je značilen prav za ZDA,
kjer se gospodarstvo — s sklicevanjem na
ekonomsko konkurenčnost — razbreme-
njuje socialnih dajatev, hkrati pa se v nižjih
slojih latentno problematizira socialno
vprašanje. Ameriški čudež razmeroma ni-
zke stopnje brezposelnosti (ki v Evropi
zbuja zavist) ni tako zelo čudežen, če upo-
števamo opozorila nekaterih ekonomistov,
da je sicer res na voljo več delovnih mest, a
ljudje segajo po njih zato, ker morajo za
enako vsoto denarja delati čedalje več časa.
Če bi se ta trend nadaljeval, bi to pomenilo,
da bodo ljudje čedalje težje varčevali za
starost. Tudi vlaganje v delnice kot varianta
skrbi za starost so lahko zelo negotova nalo-
žba, zlasti v globalni soodvisnosti tržnih
nihanj, prenapihnjeni internetni ekonomiji
in pogostimi »črnimi petki« ali »črnimi
ponedeljki« na borzah. Zanašanje na žensko
delovno silo pri neformalnih storitvah za
starejše in obstoječi sistem privatiziranega
socialnega varstva v Ameriki že kaže struk-
turne socialne »stroške«: starejše ženske
dvakrat pogosteje kot moški zapadejo v
revščino, medtem ko je za samske ženske
(ločenke in vdove) še huje — verjetnost, da
se znajdejo v revščini, je pri njih kar petkrat
večja kot pri omoženih ženskah (ibid.).
Pri izbiri med prvo in drugo varianto se
bodo v prihodnosti čedalje bolj lomila
kopja v političnih bojih. Čeprav izvirno ne
gre za politično vprašanje, temveč za kul-
turno, je mogoče na tej podlagi mobilizirati
volilce v to ali ono smer, kar bodo kmalu
odkriU tudi naši poUtiki (ko sklicevanje na
razne »nomenklature« in »udbomafije« ne
bo več prepričljivo). To pa pomeni, da bo
rešitev zgornjega vprašanja odvisna od tega,
kakšne izbire kulturnih vzorcev se bodo
na Slovenskem dolgoročno utrdile oz.
312
SOCIALNE MREŽE IN STAROST
prevladale. Za socialne mreže je še bolj kot
za formalne institucije značilno, da so od-
visne od prevladujoče kulture celotne
družbe. Tako je npr. raziskava sosedskih
odnosov v Pekingu pokazala, da so socialne
medsosedske mreže kulturno povsem raz-
lične od mrež v zahodnih družbah (Yuen-
Tsang 1999). Kulturni vzorci imajo odloči-
len vpliv tudi znotraj posameznih etničnih
manjšin, ki so npr. emigrirale iz tradicio-
nalnih družb v moderna, multikulturna
okolja; to je dobro vidno iz raziskave o ne-
formalnih mrežah med mehiškimi prise-
ljenci v Ameriki (Patterson 2000). V njej je
bilo potrjeno predvsem dvoje: da kljub
modernemu (individualiziranemu) dru-
žbenemu okolju neformalna pomoč med
mehiškimi priseljenci deluje po logiki kon-
centracije na razširjeno družino — ker pa
so meje razširjene družine tako raztegnje-
ne, da so že zabrisane, se neformalne mreže
širijo tudi na sosedske odnose. Druga zani-
mivost pa je, da sta v prevzemanje odgovor-
nosti za neformalno pomoč vključena oba
spola in ne en sam, seveda v skladu s tra-
dicionalnimi socializacijskimi vzorci, kar
pomeni, da je dolžnost, pomagati drugim
(»našim«), za žensko razumljena zlasti v
negovalno-skrbniškem smislu, medtem ko
je ista zahteva, ko se naslavlja na moškega,
razumljena bolj na način moralne obvez-
nosti.
Socialno delo se osredotoča na socialne
mreže in na nosilce in vire pomoči, ki jih je
mogoče znotraj njih aktivirati oz. kombi-
nirati. To je osrednje področje naše pro-
fesije, kar pa ne pomeni, da smo lahko zato
brezbrižni do širših družbenih vprašanj, kot
je, recimo, socialna politika, socialna ne-
enakost ali feminizem.
313
SREČO DRAGOŠ
Literatura
Anonymous (1999), Women and Social Security: Are private accounts the answer? Journal of
Accountancy 187, 6: 12-13.
A. Arenas de Mesa, V. Montecinos (1999), The privatization of social security and women's welfare:
Gender effects of the Chilean reform. Latin American Research Review 34, 3: 7-37.
A. E. Barrett, S. M. Lynch (1999), Caregiving networks of elderly persons: Variation by marital
status. The Gerontologist39,6: 695-704.
P. L. Berger, T. Luckmann (1988), Družbena konstrukcija realnosti. Ljubljana: Cankarjeva založba.
R. F. BoAZ, J. Hu, Y. Ye (1999), The transfer of resources from middle-aged children to functionally
limited elderly parents: Providing time, giving money, sharing space. The Gerontologist 39, 6:
648-657.
L Bouty (2000), Interpersonal and interaction influences on informal resource exchanges between
R&D researches across organizational boundaries. Academy of Management Journal, 43, 1:
50-65.
P. Doty, M. E. Jackson, W. Crown (1998), The impact of female caregivers' employment status on
patterns of formal and informal eldercare. The Gerontologist 38, 3: 331-341.
S. В. Eve, H.J. Friedsam (1981), Use of tranquilizers and sleeping pills among older Texans./owrw«/
of Psychoactive Drugs 13, 2:165-173.
J. W. Ferrante (1992), Sociology: A Global Perspective. California: Wadsworth Publishing Company.
A. Giddens (1993), Sociology. Oxford: Polity Press.
M. Heidegger (1997), Bit in čas. Ljubljana: Slovenska matica.
T. Hribar (1993), Fenomenologija I. Ljubljana: Slovenska matica.
G. KoRETz (1999), Who's caring for the aged? Business Week, 3635, June 28: 26.
C. Lennartsson (1999), Social ties and health among the very old in Sweden. Research on Aging 21,
5: 657-681.
S. L. Patterson, F. F. Marsiglia (2000), »Mi casa es su casa«: Beginning exploration of Mexican
Americans' natural helping. Families in Society 81,1: 22-31.
G. M. Perodeau, G. G. du Fort (2000), Psychotropic drug use and the relation between social support,
life events, and mental health in the elderly. The Journal of Applied Gerontology 19, 1: 23-41.
S. Robert, J. S. House (1996), SES diferentials in health by age and alternative indicators of SES.
Journal of Aging and Health, 8: 359-388.
K. Sherman (1999), A touch of »magic«. Nursing Homes 48, 9: 29-34.
J. B. Unger, G. McAvay, M. L. Bruce, L. Berkman, T. Seeman (1999), Variation in the impact of social
network characteristics on physical functioning in elderly persons: MacArthur studies of
successful aging. The Journal of Gerontology 54B, 5: 245ss.
S. L. Witkin (1999), How »ripened« are you? Social Work 44, 6: 509-511.
A. W. K. Yuen-Tsang (1999), Chinese communal support networks. International Social Work 42,
3:359-372.
314
Jože Ramovš
MEDGENERACIJSKA POVEZANOST, SAMOPOMOČ
IN KAKOVOSTNA STAROST
Izhajamo iz človeške potrebe po kakovostni
starosti in iskanju vloge socialnega dela pri
skrbi zanjo. Vprašanje je aktualno za dana-
šnje socialno delo zlasti zaradi priprave
stroke na bližnjo prihodnost ob dejstvu, da
se zahodne družbe — slovenska seveda prav
tako — hitro starajo (Olson 1994). Že danes,
ko je na primer pri nas okrog 13% starih
ljudi, je njihov delež najvišji v zgodovini. V
naslednjih petindvajsetih letih se bo število
starih ljudi dvignilo na več kakor petino
prebivalstva, to pa bo eden najtežjih kro-
ničnih in epidemičnih socialnih problemov
doslej.
Socialno delo ima na gerontološkem
področju dva zaostanka. V preteklih deset-
letjih se je izogibalo dela s starimi ljudmi,
tako da se je začelo šele v zadnjem času po-
svečati sistematičnemu razvijanju socialne
gerontologije. Drugi zaostanek je vsebinski:
socialno delo je bilo — podobno kakor
druge antropološke vede — pozorno samo
na nekatere človeške razsežnosti, navadno
na družbeno ali pa na duševno. Za kakovost-
no starost pa je nujna pozornost na celot-
nega človeka. Zato se v tem članku najprej
zaustavljamo ob integralni antropologiji
kot izhodišču za sodobno socialno geronto-
logijo, iz katere med drugim izhaja tudi po-
vezanost vseh treh generacij v eno celoto.
Osrednji del članka govori o konceptu
kakovostne starosti, izhajajoč iz človeških
potreb, v njegovem zadnjem delu pa bomo
okvirno prikazali samopomoč kot primer-
no pot h kakovostni starosti v prihodnje ter
pomembno vlogo socialne stroke, ki naj bi
ponujala ljudem pomoč za samopomoč in
samoorganizacijo pri pripravi na kakovost-
no starost in skrbi zanjo.
INTEGRALNA ANTROPOLOGIJA -
IZHODIŠČE ZA SOCIALNO GERONTOLOGIJO
Temeljno znanstveno spoznanje pokojnega
Antona Trstenjaka je, da je antropologija
temelj vsake znanosti o človeku; vsebujejo
ga vsaTrstenjakova dela, posebej razčlenju-
jejo pa njegove tri sistematične antropolo-
gije (Trstenjak 1968; 1985; 1988). To spo-
znanje je samoumevno, saj je tudi izrečeno
kot tavtologija. Vendar pa je zelo aktualno,
saj so bili v preteklih desetletjih splošno
uveljavljeni redukcionistični pogledi na
človeka ter pristopi pri delu z ljudmi in za-
nje v vseh antropoloških vedah in strokah:
v družboslovnih predvsem sociologizem ali
psihologizem, v medicini pa biologizem.
Specifično človeške razsežnosti so vse vede
in stroke bolj ali manj obšle.
Ob koncu 20. stoletja je splošni trend vse
bolj celostno, holistično in sitemsko gle-
danje na stvarnost. V naravoslovju je že dalj
časa udomačeno, tako da je postalo že del
splošne ekološke zavesti, v družboslovju pa
prihaja do tega pozneje, tako da se celostni
pogled na človeka kristalizira šele zadnje
čase pri vidnejših mislecih. »Zeleni« čut za
skladno upoštevanje vseh človekovih raz-
sežnosti se v gledanju na človeka in na med-
človeške odnose pojavlja šele pri zelo ozave-
ščenih posameznikih, ki pa tudi nimajo na
voljo primerne »tehnologije« za uresniče-
vanje temu ustreznega vedenja v sodobnih
razmerah (Ramovš 1995a). Med znanimi
psihologi je posvečal izrecno pozornost
celostnemu gledanju na človeka Viktor E.
Franki (1905-1997), ki je znan po tridimen-
zionalnem konceptu človeka (Franki 1971),
med našimi znanstveniki pa Anton Trste-
315
JOŽE RAMOVŠ
njak (I9O6-I996), ki je bil že po svoji pro-
fesionalnoti večdisciplinaren (filozof,
teolog, psiholog, psihotrapevt), življenjsko
pa najbolj predan celostni antropologiji.
Gerontologija je bila večinoma biologi-
stično somatizirana, pozorna le na zdravje
v starosti, ali pa ekonomsko sociologizirana,
pozorna samo na materialno preskrbljenost
starih ljudi. Po teh redukcijah se zdi, da pri-
haja v ospredje potreba po antropologi-
zaciji gerontologije, ali z drugimi besedami,
potreba, da na starega človeka gledamo v
luči sistemske celovitosti vseh razsežnosti,
ki so lastne človeku. Gre torej za menjavo
paradigne, kakor jo Franc Pediček razčle-
njuje za pedagoško področje, ki potrebuje
po obdobjih psihologizacije in sociologi-
zacije novo paradigmo antropologizacije
(Pediček 1992; 1994). Socialna geronto-
logija se temu približuje zlasti z interdisci-
plinarnim pristopom, zato so novejša dela
navadno zbirka številnih avtorjev (Red-
burn, McNamara 1998).
Sistemsko celostni ali hoHstični pogled
na človeka, ki ga razvijamo na temelju Trste-
njakove integralne antropologije v antropo-
higieni (Ramovš 1990, 1996), upoševa:
•	vse človekove razsežnosti, ki se kažejo
v prečnem preseku slehernega trenutka
življenja,
•	vsa obdobja življenja, ki jih prehodi
človek v razvoju od spočetja do smrti in
•	iskanje ravnotežja pri nihanju v te-
meljni, to je količinsko kakovostni človeški
polarnosti.
Oglejmo si vsakega od teh treh vidikov
celostne, sistemske ali holistične podobe
človeka.
ŠESTDIMENZIONALNI MODEL CELOSTNE PODOBE
ČLOVEKA V PREČNEM PRESEKU
Šestdimenzionalni model celostne podobe
človeka smo razvili v antropohigieni za po-
trebe preventivnega in terapevtskega dela.
Izhajah smo iz osnovne tridimenzionalne
podobe človeka v psihoterapiji Viktorja E.
Frankla (1971: 30-35) in jo dopolnili s tremi
sestavljenimi razsežnostmi. Po tem modelu
je torej človek nedeljiva celota, ki jo se-
stavlja šest razsežnosti.
1.	Biofizikalna ali telesna razsežnost je
osnova vseh višjih razsežnosti in skupni
imenovalec človeka z drugo živo in neživo
naravo. V telesno razsežnost sodi organi-
zem z organi in organskimi sistemi, pre-
snova in rast, razmnoževanje, zdravljenje in
celjenje. Dinamični ali energetski potencial
biofizikalne razsežnosti so vse organske
potrebe in fizikalno-kemijske zakonitosti, ki
jim je podvržen človek enako kakor vsa
druga živa in neživa narava.
2.	Psihična ali duševna razsežnost je
komunikacijska izmenjava med človekom
in okoljem na temelju razvitega živčnega
sistema, ki je človeku skupen zlasti z višje
razvitimi sesalci. V duševno razsežnost sodi
zaznavanje okolja in sebe s čutili, intelek-
tualna predelava informacij, čustvena barva
dogajanja v zavesti, spomin, navade, obna-
šanje; vse to na zavedni in nezavedni ravni.
Dinamični ali energetski potencial psihične
razsežnosti so vse človekove duševne po-
trebe.
3.	Noogena ali duhovna razsežnost je
človekovo samoprepoznavanje in njegova
zavestna orientacija v ekološki celoti pro-
storsko-časovne stvarnosti. Njeni glavni last-
nosti sta svoboda odločanja in odgovornost
za svoje odločitve, kar predpostavlja zmo-
žnost prepoznavanja več stvarnih možnosti
in vrednostno orientacijo med njimi. Dina-
mični ali energetski potencial noogene
razsežnosti so človekove duhovne potrebe,
zlasti potreba po svobodi.
4.	Medčloveško-družbena razsežnost. Va-
njo sodijo povezave med ljudmi na ravni
temeljnih odnosov in parcialnih razmerij v
temeljnih človeških skupinah in vsa razmer-
ja v družbi. Dinamični ali energetski poten-
cial medčloveško družbene razsežnosti je
človeška potreba po soljudeh, komunikaciji
in sožitju z drugimi, z vso ambivalentnostjo
privlačevanja in odbojnosti med ljudmi.
5.	Zgodovinsko-kulturna razsežnost ob-
sega človekov individualni ali ontogenetski
razvoj od spočetja do smrti in vrstni ali filo-
genetski razvoj človeštva od hominizacije
naprej. Ker temelji razvoj na človekovi učlji-
vosti in ustvarjalnosti, lahko zgodovinsko
kulturno razsežnost opazujemo na dejanski
človekovi učljivosti in ustvarjalnosti ali pa
na doseženem napredku. V tej razsežnosti
316
MEDGENERACIJSKA POVEZANOST, SAMOPOMOČ IN KAKOVOSTNA STAROST
temelji tudi delitev človeškega življenja na
tri glavna obdobja, mladost, srednja leta in
starost, in družbe na tri generacije, mlado,
srednjo in staro. Človek sprejme v mladost-
nem obdobju iz nakopičenega kulturnega
zaklada vsa glavna spoznanja in izkušnje
dvomilijonske zgodovine človeštva, pride
zlasti v srednjih letih z delom in ustvar-
jalnostjo do novih spoznanj in izkušenj, ki
jih že sproti — dozorele pa v starosti vse do
smrti — predaja soljudem in tako vdela v
kulturni zaklad ter zgodovinski spomin.
Dinamični ali energetski potencial zgodo-
vinsko kulturne razsežnosti je človekova
potreba po razvoju in napredku, po učenju
in ustvarjalnosti.
6. Eksistencialna ali bivanjska razsežnost
pa je človekovo spraševanje, kaj je smisel
posameznega dejanja, trenutka ali situacije
v okviru ekološke ali sistemske celote re-
sničnosti, njegovo iskanje smisla večjih
obdobij svojega življenja in smisla življenja,
zgodovine in celotne stvarnosti. Dinamični
ali energetski potencial eksistencialne
razsežnosti je človekova volja do smisla.
Prvi dve od navedenih razsežnosti sta
človeku skupni s celotno naravo in vsemi
živimi bitji (biofizikalna) ali vsaj najvišje
razvitimi živalmi (psihična), medtem ko so
noogena med osnovnimi tremi in vse tri
sestavljene razsežnosti izvirno človeške,
značilne samo zanj.
Dinamični ali energetski potencial je
osnova značilnih potreb v vsaki razsežnosti.
V vseh šestih razsežnostih motivirajo po-
trebe človeka k iskanju možnosti za njihovo
zadovoljitev. Zadovoljitev človeških potreb
v vseh razsežnostih pa z drugimi besedami
pomeni opravljanje človekovih življenjskih
nalog ali kakovostno človeško življenje.
Vseh šest razseženosti je nedeljivo
vtkanih v sleherno človekovo doživljanje in
ravnanje skozi vse življenje. Seveda delujejo
nekatere zmožnosti že od trenutka člove-
kovega spočetja, druge pa se vključujejo v
razvoj pozneje, zlasti med nosečnostjo ter
v zgodnejših otroških in mladostniških
letih. Dejstvo je, da se človek razvija vse
življenje, prav do smrti. Razvojni psihologi
so večinoma obravnavali razvoj samo do
konca mladostništva, ker so imeli pred očmi
le telesno in duševno razsežnost.
Celostna šestdimenzionalna podoba člo-
veka daje socialni gerontologiji teoretsko
podlago za razumevanje vseh potreb, s tem
pa tudi možnosti in nalog v starosti.
MODEL TREH OBDOBIJ ŽIVLJENJA
V ČLOVEKOVEM VZDOLŽNEM RAVZOJU
Model treh obdobij življenja v človekovem
vzdolžnem razvoju od spočetja do smrti je
drugi bistveni vidik sistemsko celostnega
ali holističnega pogleda na človeka. Z vidika
integralne antropologije prehodi človek v
življenju tri obdobja: mladost, srednja leta
in starost.
1.	Mladost je razvojno obdobje človeka
od spočetja do samostojnosti. V tem obdob-
ju telesno dozori za razmnoževanje, v osno-
vi pa se vključijo v delovanje tudi vse druge
razsežnosti. Glavna naloga mladostnega
obdobja je zdrava rast in temeljno učenje.
Oboje se zraste v zmožnost za samostojno
lastno družino in delo. Danes se mladostno
obdobje čedalje bolj podaljšuje, njegova
povprečna meja je v naših civilizacijskih raz-
merah že prešla petindvajseto leto starosti.
2.	Srednja leta so obdobje, ko ljudje ro-
dijo in odgojijo svoje potomstvo (naslednjo
generacijo) in proizvodno delajo za preži-
vetje sebe, mlade in stare generacije. V naši
civilizaciji sovpada to obdobje s službenimi
leti do redne upokojitve.
3.	Starost pa je obdobje, ko človek prepu-
šča skrb za materialni razvoj naslednji gene-
raciji, sam pa ob nadaljnji aktivnosti člove-
ško dozori do polne samouresničitve. Svoja
zrela življenjska spoznanja in izkušnje zmo-
re predati neposredno soljudem ali posred-
no kulturi. Dejavno kljubuje starostnemu
usihanju in boleznim, če pa to ni mogoče,
oboje sprejema v svoj življenjski svet, vključ-
no s smrtjo, ki je zadnji mejnik življenja.
Za socialno gerontologijo je pomembno,
da razlikujemo tri starosti:
•	kronološko, ki jo pokaže rojstni datum
(tretje življenjsko obdobje se v modernih
družbah začenja z napolnjenim 65. letom
življenja),
•	funkcionalno, ki se kaže v tem, koliko
človek zmore samostojno opravljati temelj-
na življenjska opravila, in
317
JOŽE RAMOVŠ
•	doživljajsko, ki se kaže v tem, kako
človek sprejema in doživlja svojo starost in
vse, kar je povezano z njo.
Vsako od treh obdobij življenja se seveda
deli na več podobdobij. Mladost je zelo
dinamično obdobje in njeni posamezni deli
so med seboj zelo različni. Razvojna psiho-
logija se je posvečala zlasti mladostnemu
razvoju človeka. Različni razvojni psihologi
delijo mladostno obdobje pod določenim
vidikom v različno število podobdobij; Erik
Erikson na primer v šest (Erikson 1966).
Mladostni razvoj je najbolj raziskan in opi-
san, medtem ko se razvoja človeka v sred-
njih letih in v starosti razvojni psihologi
večinoma sploh ne dotaknejo. Med redki-
mi, ki so razvojno shemo raztegnili skozi vse
človekovo življenje, sta že omenjeni Erikson
in Daniel Levinson (1978). Toda tudi Erik-
son, ki ima za integralno antropologijo po-
srečen pristop, se daleč največ posveča mla-
dostnemu obdobju, ki ga deli, kot rečeno,
v šest podobdobij, medtem ko srednjim le-
tom in starosti dodeli po eno samo obdobje.
Zaradi razlik v poteku njihovega trajanja
je treba vsekakor razdeliti na podobdobja
tudi obdobje srednjih let in starosti. Zdi se,
da je za splošne namene ustrezna delitev
vsakega na tri podobdobja glede na krono-
loško in funkcionalno starost.
Srednja leta delimo v:
•	zgodnja srednja leta od 26. do 35. leta;
to je navadno čas priprave in začetkov
lastne družine z majhnimi otroki, odhoda
iz rodne družine in uvajanja v poklicno delo
oziroma službo,
•	osrednja srednja leta od 36. do 50. leta
s šolskimi otroki do njihovega osamosva-
janja in čas poklicno službenega vrhunca,
•	pozna srednja leta od 51. do 65. leta,
za katera je po navadi značilno, da so otroci
že samostojni, čeprav dokaj pogosto živijo
še pri starših; poleg tega je to čas postopne
priprave na upokojitev, v številnih primerih
so ljudje že upokojeni, nekateri že ovdoveli.
Starost pa delimo v:
•	zgodnje starostno obdobje od 66. do
75. leta, ko se človek privaja na upokojensko
svobodno življenje, po navadi je dokaj zdrav
in trden ter živi zelo dejavno,
•	srednje starostno obdobje od 76. do
85. leta, v katerem se privaja na upadanje
svojih moči in zdravja, večinoma mu umre
partner in naglo izgublja vrstnike,
•	pozno starostno obdobje po 86. letu
starosti, ko postaja kot prejemnik pomoči
nemi učitelj zadnjih temeljev človeškega
dostojanstva za mlajši dve generaciji, sam
pa opravlja zadnje naloge v življenju.
Z doživljajskega vidika pa je lahko človek
enako mladostno svež v vseh starostnih ob-
dobjih vse do trenutka smrti, če je seveda
pri polni zavesti in dovolj osebnostno zrel.
Vsak pozna stare ljudi, ki v poznih letih
življenja niso manj mladostni, kakor so bili
v mladosti in v srednjih letih. Doživljajska
starost je pri starem človeku ogledalo do-
življanja sebe, drugih in sveta v prejšnjih
obdobjih življenja, in s tega vidika povsem
drži slovenski pregovor: kakršno življenje,
taka smrt.
V današnji civilizaciji je starost tabui-
zirana, podobno kakor je bil pred tem zače-
tek življenja s spolnostjo. Iz tega izhajajo
štiri vrste množične patologije v stališčih
in ravnanjih glede starosti:
•	med generacijami ni povezanosti,
•	stara generacija ne sprejema svoje sta-
rosti,
•	stari ljudje so marginalizirani v družbi,
•	srednja generacija zanemarja pripravo
na lastno starost.
Ob dejstvu, da bo v prvih dveh deset-
letjih 21. stoletja prišlo do izjemno poveča-
nega deleža starega prebivalstva v družbi
— z manj kakor 8 odstotkov starejših od 65.
let bo v obdobju enega človeškega življenja
prišlo do 20 odstotnega deleža —, je nujna
detabuizacija in s tem povezana spremem-
ba omenjenih patoloških trendov v današ-
nji družbi.
Poznavanje in upoštevanje vseh obdobij
življenja v človekovem vzdolžnem razvoju
od spočetja do smrti daje socialni geronto-
logiji teoretsko podlago za razumevanje sta-
rega človeka iz njegove osebne življenjske
zgodovine, prav tako pa za razumevanje
posebnosti in medsebojne komplementar-
nosti vseh treh generacij, o čemer bomo
posebej govorili, saj je za model medgenera-
cijskih skupin za kakovostno starost, ki ga
razvijamo, značilno prav postmoderno
medgeneracijsko povezovanje.
318
MEDGENERACIJSKA POVEZANOST, SAMOPOMOČ IN KAKOVOSTNA STAROST
ISKANJE RAVNOTEŽJA PRI NIHANJU
V KOLIČINSKO KAKOVOSTNI
ČLOVEŠKI POLARNOSTI
Tretji bistveni vidik sistemsko celostnega ali
holističnega pogleda na človeka je nenehno
iskanje ravnotežja pri nihanju v količinsko
kakovostni človeški polarnosti. Z vidika
integralne antropologije in antropohigiene
je človek bitje, ki nenehno niha med šte-
vilnimi polaritetami v vsaki od šestih razsež-
nosti, na primer med zdravjem in boleznijo,
blaginjo in revščino, veseljem in žalostjo,
navdušenjem in malodušjem, svobodo in
ujetostjo, med osamo in medčloveško po-
vezanostjo, delom in počitkom, ustvarjal-
nostjo in omamnim regresom, uspehi in
porazi, med doživljanjem smisla in občut-
kom praznote... Za kakovost življenja je
pomembna človekova zmožnost, da lahko
v skladu z okoliščinami brez usodnih posle-
dic za svojo osebnost niha daleč proti ene-
mu ali drugemu polu in se pri tem vedno
vrača v osebnostno in medčloveško odnos-
no ravnotežje.
Temeljna človeška polarnost pa je ni-
hanje med količino in kakovostjo in iskanje
ravnotežja pri tem. Kaj to pomeni?
Martin Buber je izhajal iz dejstva, da je
osnovna človekova determinanta odnosna
povezanost, ta pa ima dve temeljni obliki:
neosebno razmerje jaz-ono in osebni odnos
jaz-ti (Buber 1999). Podobno je ugotavljal
Erich Fromm, da sta temeljni usmeritvi člo-
veka »imeti« in »biti« (Fromm 1976). V Trste-
njakovih antropoloških delih je rdeča nit
razločevanje med količinskim ali kvanti-
tativnim vidikom pri človeku, ki mu je v
osnovi skupen z ostalo naravo, in kako-
vostjo ali kvaliteto, po kateri se dviga na
specifično človeško raven.
V tem smislu bi lahko navajali klasične
filozofske ali sodobne odnosne avtorje, ki
s tega ali onega vidika ugotavljajo temeljno
človekovo polarnost med usmerjenostjo v
količinsko merljive in oprijemljive cilje, ki
mu omogočajo vsakdanje preživljanje, in v
kakovost človeškega življenja kot celote, ki
ni količinsko merljiva, temveč osebno
doživljajska kategorija (Ramovš 1990a).
Količinski pol je človekov delavnik, z
njim si zagotavlja materialno osnovo za
življenje, kakovostni pol je človekov praz-
nik, z njim si oblikuje raven svoje samoures-
ničitve, osebne sreče, medčloveških odno-
sov in spoštovanja pri ljudeh.
Količinski pol je porabnim njegovi dose-
žki se dobesedno sproti porabljajo, presnav-
Ijajo in kvarijo, kakovostni pol je presežni,
njegovi dosežki ostajajo neuničljivo shra-
njeni v kašči človekove osebne izkušnje, jav-
nega spomina nanj, zlasti pa v obliki uresni-
čenih nalog na svetu, tudi ko je že mrtev.
Poznavanje in upoštevanje človekovih
nihanj med številnimi polaritetami, zlasti
med količinskim polom delavnika in kako-
vostnim polom praznika, daje socialni gero-
ntologiji teoretsko podlago za razumevanje
dinamičnosti starostnega obdobja življenja,
ko se smisel preveša od količinske skrbi za
imetje k človeški samouresničitvi v osebno-
stni kakovosti.
VSE TRI GENERACIJE
SO ENA SISTEMSKA CELOTA
Razčlenitivi ene same celote človeškega
življenja v tri glavna obdobja odgovarja na
družbeni ravni delitev prebivalstva v tri
generacije, mlado, srednjo in staro. Ustavili
se bomo ob temeljnem antropološkem
spoznanju o sistemski povezanosti vseh
treh generacij v celoto družbe.
V družbi vlada med generacijami dolo-
čena napetost, ki se lahko sprevrže v pravo
družbeno patologijo, na primer geronto-
kracijo, evtanazijo nemočnih starcev, zane-
marjanje otrok ipd. Manjše medgeneracij-
ske napetosti so v družbi normalen pojav,
vsaka večja medgeneracijska patologija pa
najprej škodi eni generaciji, nato pa se
njene škodljive posledice razširijo tudi na
ostali dve.
Temeljno medsebojno razmerje gene-
racij je njihovo komplementarno dopol-
njevanje, ki je osnovno gibalo človeškega
razvoja.
Komplementarno dopolnjevanje gene-
racij izhaja iz njihovih naravnih značilnosti.
Poglejmo to na primeru prve in tretje
generacije.
Temeljni smisel prvega obdobja življenja
je, da otrok odraste v zrelega, samostojnega
319
JOŽE RAMOVŠ
in uravnovešenega odraslega človeka. Da se
to zgodi, potrebuje otrok - tako majhen ka-
kor mladostnik — veliko investicijo vlože-
nega časa, človeških čustev in osebnih živ-
ljenjskih izkušenj od starejših dveh genera-
cij. Kako je z razpoložljivim časom, čustvi
in življenjsko izkušnjo srednje generacije?
Srednja generacija po svojem temeljnem
poslanstvu rojeva potomstvo in dela za
preživetje vseh treh generacij, zato ima zelo
malo časa za otroke in mladino. Prav tako
nima dovolj čustev za potrebe prve gene-
racije. Veliko se jih ji zgubi v neplodnih
intrapsihičnih in odnosnih konfliktih in
zgrešenih čustvenih naložbah. Srednji
generaciji primanjkuje čustev celo za lastne
medsebojne odnose, ki so temeljna vzgojna
determinanta za mlado generacijo.
Življenjska izkušnja pa dozoreva šele po
prestani krizi srednjih let in v starosti.
Navadno se v starosti človekova izkušnja
izčisti do stopnje življenjske modrosti, ki je
potrebna za medgeneracijsko prenašanje
zgodovinskega spomina in kulture.
Srednja generacija, ki je seveda primarna
v starševski vlogi do prve generacije, torej
sama ne more povsem zadostiti njenim raz-
vojnim potrebam. Komplementarno dopol-
nilo starševske generacije pri zadovolje-
vanju razvojnih potreb otrok in mladine je
tretja generacija. V čem?
Stara generacija ima — če seveda spreje-
ma svojo starost in jo živi kolikor toliko
smiselno in kakovostno — svobodno na
razpolago ves svoj čas. Del svojega časa so
babice in dedki od nekdaj posvečali vnu-
kom. Za čustva je značilno, da ostajajo sveža
tudi v starosti — »čustva ne poznajo skle-
roze«. V starosti dozorijo v smeri, kakor se
je človek oblikoval v srednjih letih. Otroci
občutijo pristna in zrela čustva, zato imajo
tako radi svoje dobre babice in dedke. Zlasti
pa dozori v starosti življenjska izkušnja.
Naše izkušnje pri prostovoljskem družab-
ništvu mladostnikov s starimi ljudmi nene-
hno presenečajo s tem, kako pristno se po-
veže mladostnik s starim človekom, ko se
spoznata in ujameta.
Tesen stik stare in mlade generacije je
torej življenjskega pomena za dober razvoj
prve generacije. Nič manj pa ni pomemben
za tretjo generacijo.
Mlada generacija je polna življenja, pre-
šerno razposajena, zvedavo radovedna, s
svojimi pogledi je na čelu razvoja, pred njo
so vse življenjske možnosti. V nasprotju s
tem pa se star človek približuje koncu življe-
nja, njegove možnosti so vse bolj izčrpane,
čedalje bolj je neokreten. Ob tesnem stiku
z mladimi sodoživlja in vpija mladostne
razsežnosti življenja, da lahko svojo starost
živi polno in se bliža svojemu zatonu z upa-
njem v življenje. Šele ob stiku z otroci in
mladino se v starem človeku izkristalizira
temeljno življenjsko stališče: starost je po-
vsem drugačna, kakor sta bili mladost ali
srednja leta, vendar pa je enako smiseln del
življenja.
Podobno bi lahko analizirali tudi kom-
plementarnost srednje in stare generacije.
Stara generacija potrebuje srednjo — če
pomislimo samo na materialne potrebe —,
da z delom proizvaja vse potrebno za vsak-
danjo potrošnjo, da ji z mesečnimi prispev-
ki za pokojninsko zavarovanje omogoča
redno prejemanje pokojnine, da ji v zdravst-
venih, socialnih in drugih ustanovah opra-
vlja usluge, ki jih potrebuje, da kdo bolnega
ali onemoglega starega človeka oskrbuje.
Tudi v drugih razsežnostih so potrebe sta-
rega človeka v marsičem komplementarno
povezane s srednjo generacijo.
Povsem isto velja za srednjo generacijo.
Kolikšna je materialna pomoč upokojenih
staršev v gospodinjstvu in pri varstvu otrok,
občutijo tiste mlade družine, ki nimajo v
bližini nikogar od staršev; težko je rešljiv
že problem, kdo bi zVečer popazil na maj-
hne otroke, ko bi partnerja šla v gledališče...
Človek srednjih let ima nešteto potreb v
vseh razsežnostih, ki terjajo za svojo polno
zadovoljitev sodelovanje s tretjo generacijo.
Odločilna pa je eksistencialna potreba po
doživljanju smisla celote življenja, vključno
z doživljanjem smisla starosti, ki jo je mo-
goče prav zadovoljiti le z osebnim pozna-
njem starih ljudi, ki sprejemajo svojo starost
kot smiselni del življenja. Brez tesnega stika
s starim človekom v njegovem starostniš-
kem šarmu kakor tudi v njegovi predsmrtni
nebogljenosti se človek srednjih let ne
more pripravljati na lastno kakovostno
starost, kakor se otrok brez učitelja ne more
izšolati za рокИс.
320
MEDGENERACIJSKA POVEZANOST, SAMOPOMOČ IN KAKOVOSTNA STAROST
ČLOVEŠKE POTREBE - PRIMEREN PRISTOP
H KONCEPTU KAKOVOSTNE STAROSTI
Dober pristop k razumevanju človeka so
njegove potrebe, še zlasti pa je njihovo
poznanje pogoj za kakršno koli smiselno
delo z ljudmi in za ljudi.
Potrebe so temeljni mehanizmi živih
bitij, da se ohranjajo in napredujejo. Vsaka
potreba je informacija, kaj živo bitje tre-
nutno potrebuje za svoj obstoj in napredek,
obenem pa je motivacijska energija za dose-
go ali uresničenje tega. Živo bitje občuti ta
notranji energetski potencial kot napetost,
stisko ali nujo, dokler energija ni porab-
ljena, oziroma potreba zadovoljena.
V vsem živem svetu se odvija pojavljanje
in uresničevanje potreb samodejno in neza-
vedno po instinktih, človek pa se svojih po-
treb bolj ali manj zaveda in mora zavestno
iskati načine, kako jih bo zadovoljil. Vse-
kakor so potrebe tudi pri človeku glavna
motivacijska energija; stiska ob njihovi
nezadovoljenosti poganja osnovni socialni
imunski vzgib pri človeku, to je samopo-
moč (Ramovš 1992). Zadovoljevanje narav-
nih potreb, ki jih ima v vsaki od razsežnosti,
je pogoj za normalen človeški razvoj in
samouresničitev.
Utemeljitelji psihoterapij so večinoma
izhajali iz določene psihične potrebe in
njene frustracije, na primer Sigmund Freud
iz potrebe po užitku in njene zavrtosti ali
Alfred Adler iz potrebe po veljavi in ugledu
in njene blokade. Na potrebi, ki so jo imeli
v žarišču svoje pozornosti, so navadno
zgradili podobo človeka in svoj psihotera-
pevtski pristop.
Kakovost človeškega življenja se meri po
tem, v kolikšni meri in v kakšni medsebojni
skladnosti ima zadovoljene vse potrebe. Še
tako dobro zadovoljevanje nekaterih po-
treb ob zanemarjanju drugih pomembnih
potreb povzroča življenjske motnje, lahko
pa izniči vse zadovoljstvo obstoječe zadovo-
ljitve. Pogosto na primer opažamo pri starih
ljudeh, ki imajo idealno zadovoljene mate-
rialne potrebe, so zdravi in duševno zmo-
žni, da so popolnoma nezadovoljni, ker so
osamljeni in frustrirani na področju med-
človeških odnosov.
Pri velikem številu najrazličnejših člove-
ških potreb se najlažje orientiramo, če ima-
mo pred očmi vse njegove razsežnosti. V
vsaki od šestih razsežnosti, ki smo jih pri-
kazali zgoraj, ima človek specifične potre-
be, kot na primer:
•	v biofizikalni razsežnosti potrebe po
rasti, zdravju, hrani in tekočini, toploti,
gibanju itn.,
•	v psihični potrebe po informacijah,
užitku, varnosti, veljavi ipd.,
•	v noogeni potrebe po svobodi, odgo-
vornosti in življenjski orientaciji,
•	v medčloveško-družbeni razsežnosti
potrebe po temeljnih medčloveških odno-
sih in funkcionalnih razmerjih, po ugledu
v družbi, po smotrni organizaciji družbe in
redu v njej itd.,
•	v zgodovinsko-kulturni razsežnosti po
učenju, razgledanosti in napredovanju, po
ustvarjalnosti in delovni uspešnosti, po
predajanju svojih življenjskih spoznanj in
izkušenj drugim in v petrificiran kulturni
zaklad,
•	v eksistencialni razsežnosti pa ima člo-
vek zelo močno »voljo do smisla« (Franki),
to je, potrebo po doživljanju smisla posame-
znega trenutka ali posamezne situacije, v
kateri živi, posameznih razdobij v svojem
življenju in svojega življenja kot celote, pa
tudi splošneje po doživljanju smisla zgodo-
vine in celotne resničnosti.
Človeku se v slehernem trenutku pojav-
ljajo potrebe po določeni zakonitosti. Pred-
nostno hierarhijo potreb je ugotavljal že
klasik v psihološkem raziskovanju potreb
in utemeljitelj humanistične psihologije,
Abraham Maslow. Potrebe je razvrstil v
osnovne (biološke), njim pa sledijo potreba
po varnosti, potreba po ljubezni in pripad-
nosti, po ugledu in samospoštovanju, po-
vsem na vrhu vrednostne piramide pa je
potreba po samouresničitvi (Maslow 1954).
Višje človeške potrebe se prebudijo v glav-
nem šele potem, ko so nižje zadovoljene.
Značilnost nižjih bioloških potreb je tudi,
da delujejo kot direktna nuja, ki ne trpi
veliko časovnega odlaganja niti vsebinskih
modifikacij v zadovoljitvi; dihanje, uživanje
tekočine in hrane in podobne potrebe
mora človek zadovoljiti bolj ali manj take,
kot so, in takrat, ko se pojavijo. Potrebe v
višjih človeških razsežnostih so bolj gibljive:
321
JOŽE RAMOVŠ
njihovo zadovoljitev je mogoče dalj časa
odlagati, deloma pa tudi nadomeščati z
drugačno. Odlaganje zavodovoljitve potreb
in nadomeščanje direktne zadovoljitve z
bolj smiselno v dani situaciji je pri človeku
do neke mere potrebno za poln razvoj svo-
bode, nesmiselna pretiravanja v tem pa po-
vzročajo psihično bolestne ali nevrotične
motnje.
Naj poudarimo še to, da poteka zado-
voljevanje nekaterih osnovnih bioloških
potreb povsem samodejno po nagonskih
vzgibih; mnoge potrebe zadovoljujemo ru-
tinsko, ker smo se tega navadili z učenjem,
nekatere pa lahko zadovoljujemo le z vsako-
kratno zavestno odločitvijo in ob polni
zavesti.
V	razhčnih obdobjih življenja so pred-
nostno dejavne različne človekove razsež-
nosti, zato se tudi potrebe pojavljajo skoz
življenjski razvoj različno: nekatere skoz vse
življenje enako, druge z različno inten-
zivnostjo v posameznih obdobjih, tretje pa
so značilne samo za določeno obdobje živ-
ljenja. V predporodnem obdobju, V otro-
štvu in mladosti je najmočnejša potreba po
telesnem in duševnem razvoju, v srednjih
letih so v ospredju zlasti noogene potrebe
po svobodi odločanja in odgovornosti in po
plodnem medčloveškem sožitju, ker je od
njihove zadovoljenosti odvisna dejavna in
rodovitna ustvarjalnost zrelega življenj-
skega obdobja.
V	starosti pa so v ospredju precej dru-
gačne potrebe kakor v mladosti ali srednjih
letih.
Tudi v starosti imajo prednost — enako
kakor v mladosti in srednjih letih — temelj-
ne telesne in materialne potrebe, kar je s
kančkom prijetne ironije izrazil že rimski
pregovor, da je treba najprej živeti, potem
pa filozofirati (primum vivere, deindephi-
losophari). Osnovna zadovoljenost nižjih
potreb je izhodišče za normalno zaznavanje
in zadovljevanje višjih potreb. Toda šele
zadovoljitev višjih potreb omogoča specifi-
čno človeško raven življenja, tako da lahko
parafraziramo Bubrovo spoznanje o člove-
kovem porabnem razmerju in osebnem
odnosu, da brez zadovoljitve osnovnih
telesnih in duševnih potreb človek ne more
preživeti, brez zadovoljitve potreb v višjih
štirih razsežnostih pa človek ne živi na člo-
veški, ampak zgolj na živalski ravni (prim.
Buber 1999: 32).
Kakor v vsakem obdobju življenja imajo
torej tudi v starosti prednost telesne po-
trebe po hrani, obleki, toplem stanovanju,
čistoči, zdravljenju bolezni, razvedrilu, kar
največji samostojnosti v gibanju in komuni-
kaciji. V tem okviru so za pozno starost in
terminalno obdobje prav značilni nekateri
poudarki v telesnih in duševnih potrebah.
Tak primer je potreba po telesnem stiku in
kožnem kontaktu. Znano je, kako osamljen
star človek kar steguje roke, da bi mu jih
drugi stisnil, za umirajočega pa je komaj kaj
bolj pomirjujočega, kakor da ga najbližji
ljubeče držijo za roko.
Upoštevajoč povedano pa moramo po-
udariti, da v tretjem življenjskem obdobju
izstopajo predvsem višje tri človeške razsež-
nosti, medčloveško-družbena, zgodovinsko-
kulturna in eksistencialna, s svojimi specifi-
čnimi potrebami:
•	po temeljnem ali osebnem medčlo-
veškem odnosu,
•	po predajanju svojih življenjskih izku-
šenj in spoznanj mladi in srednji generaciji
ter
•	eksistencialna potreba po doživljanju
starosti kot enako smiselnega obdobja živ-
ljenja, kakor so bili mladost in srednja leta.
Seveda so v starosti žive še druge nema-
terialne in višje človeške potrebe, na primer
verske, za katere sistematično skrbijo reli-
gije. Navedene tri so izrazito socialnega zna-
čaja. Socialna stroka se mora sistemsko spra-
ševati o fenomenologiji njihove narave, o
patoloških posledicah, če niso zadovoljene,
in o metodičnih pogojih za njihovo zadovo-
ljevanje v današnjih družbenih razmerah.
Na kratko se bomo ustavili ob vsaki od njih.
POTREBA PO TEMELJNEM ALI OSEBNEM
MEDČLOVEŠKEM ODNOSU
Potreba po tesni medčloveški povezanosti
z nekim »svojim« človekom je najbolj pereča
nematerialna socialna potreba v starosti.
Bogat in zdrav star človek je lahko povsem
na tleh, ker nima nikogar, za katerega bi
občutil, da ga jemlje resno kot človeka, da
322
MEDGENERACIJSKA POVEZANOST, SAMOPOMOČ IN KAKOVOSTNA STAROST
ga sprejema takega, kakršen je, da rad pri-
sluhne njegovi besedi, pa naj je vesela ali
žalostna, da ceni njegove življenjske iz-
kušnje...
Star človek potrebuje reden osebni stik
z nekom, ki ga ima za svojega. Ko rečemo
»svojega«, je to pomenilo v tradicionalni
družbi krvnega družinskega člana in so-
rodnika ali morda soseda, s katerimi je prej
desetletja živel in prijateljeval. Z zatonom
tradicionalne družbe pa krvno sorodstvo
in krajevno sosedstvo v precejšnji meri
izgubljata to vlogo. Nadomešča ju nekrvno
»sorodstvo« in nekrajevno »sosedstvo«, kjer
so ljudje povezani po lastni iniciativi na
prijateljskem principu. Medgeneracijske
skupine za kakovostno starost in individual-
no prostovoljsko družabništvo s starim člo-
vekom, ki jih razvijamo, so taka postmoder-
na oblika rednega osebnega stika starega
človeka z nekom iz prve ali druge gene-
racije, ki drug drugega čutita kot »svojega«.
Lahko je tesno ob starem človeku na
desetine ljudi, toda če nikogar od njih ne
doživlja kot »svojega«, je osamljen. To se
staremu človeku navadno dogaja pri biva-
nju v bolnišnici ali v domu za stare ljudi.
Veliko število specializiranih »tujcev« lahko
staremu človeku odlično zadovoljuje vse
telesne potrebe in nič več — še čustvenih
ne, kaj šele, da bi se jim lahko star človek
odprl s svojimi stiskami ali pa s svojim
bogastvom življenjske izkušnje. Za temeljni
osebni odnos je dovolj eden, ki ga star člo-
vek čuti kot svojega in je gotov v trdnost in
trajnost odnosa z njim. Ta eden je staremu
človeku zadosten most do vseh priložno-
stnih in stalnih stikov z drugimi, »tujimi«
ljudmi, da jim zaupa in njihova storitev pri
njem doseže svoj polni človeški namen.
Osamljenost v starosti je ena najhujših
tegob. Osamljeni stari začno doživljati tudi
vso svojo bogato življenjsko preteklost kot
nekaj praznega in nevrednega; pogosto
rečejo: »Saj se ni nič splačalo!« Duševno se
zaprejo sami vase, gledajo predse v tla ali
srepo v daljavo in začno duševno čedalje
bolj životariti.
Osamljenost je za starega človeka enako
huda kakor telesna podhranjenost. Tudi po-
sledice so podobne: od telesne podhranje-
nosti začene hirati in napadejo ga bolezni.
če ga muči osamljenost, pa izgubi tek in
spanec in prav tako pogosto se ga nato lotijo
tudi razne bolezni; mogoč odziv starega člo-
veka na osamljenost paje tudi, da kar naprej
dremajoče čemi. Po prihodu v dom za stare
se na primer nadpovprečno dvigne smrt-
nost; poleg tega, da v dom pogosto prepe-
ljejo skoraj umirajoče ljudi, se to dogaja tudi
z ljudmi, ki so bili prej še kar zdravi. Po pre-
selitvi iz znanega okolja se star človek po-
čuti osamljenega in malodušnega, zato mu
pade odpornost in oboleva. Isto zakonitost
kažejo tudi podatki v nasprotni smeri: ko
se stanovalci v domu za stare vključijo v
medgeneracijske skupine za kakovostno
starost, niso več osamljeni in občutno upa-
de njihova poraba zdravil in obolevnost.
Če star človek nima zadovoljene potrebe
po temeljnem ali osebnem medčloveškem
odnosu s kom, je osamljen, pa naj je okrog
njega še toliko ljudi. Osamljenost v starosti
je lakota po bližini nekoga od svojih ljudi.
Prav osamljenost pa je ena najbolj razšir-
jenih in najhujših stisk današnih starih ljudi.
POTREBA PO PREDAJANJU
SVOJIH ŽIVLJENJSKIH IZKUŠENJ IN SPOZNANJ
MLADI IN SREDNJI GENERACIJI
Za starega človeka je bistveno, da doživlja
svoje dotedanje življenje kot nekaj vred-
nega in smiselnega. To pa se zgodi, če drugi
— zlasti mlajši od njega — njegove življenjske
izkušnje jemljejo resno. Človekove življenj-
ske izkušnje so njegovo najbolj osebno in
največje bogastvo, so temelj, ki daje vrdnost
vsemu drugemu premoženju. Če si je, na
primer, kdo v življenju pridobil materialno
premoženje, pa se drugi zanimajo le za to,
se star človek čuti v temelju razvredno-
tenega, zato bogati ljudje neredko zapustijo
svoje imetje nekomu ali nečemu (funda-
ciji), ki ceni, upošteva in ohranja njihovo
osebno življenjsko izkušnjo.
Človek je bitje napredka, saj vsaka gene-
racija nadaljuje zgodovinski razvoj tam, kjer
ga je prejšnja končala. Ta proces temelji na
človekovi temeljni potrebi, da v drugem,
zlasti pa v tretjem življenjskem obdobju pre-
da svoje življenjske izkušnje in spoznanja
drugim ljudem in kulturi nasploh.
323
JOŽE RAMOVŠ
Pri tem je treba poudariti dejstvo, da so
bile v preteklosti pomembne zlasti mate-
rialne in porabne izkušnje starih ljudi, to
je, izkušnje o delu in delovnih postopkih
in orodjih. Te so bile odločilne za preživetje
ljudi. Danes paje materialni napredek tako
hiter, da tehnologija in delovne izkušnje
zastarajo že v nekaj letih, zato so tovrstne
izkušnje starih ljudi prvič v zgodovini mlaj-
šima generacija nepotrebne in nekoristne.
Pač pa so čedalje bolj iskane življenjske iz-
kušnje o medčloveškem sožitju in o oseb-
nem spoprijemu z življenjem. Te pa doslej
niso bile v ospredju pozornosti ljudi, zato
se jih slabo zavedajo in o njih navadno ne
znajo govoriti. Za sedanjo srednjo genera-
cijo je ena od odločilnih nalog pri pripravi
na starost tudi večja pozornost na osebno-
stni razvoj in na medčloveške odnose in
komunikacijo. Ta prioriteta se seveda po-
stavlja zlasti zato, da bo srednja generacija
sama živela in so-živela bolj zadovoljivo,
toda pomembno je tudi, da bo potem, ko
ostari, imela kaj zanimivega in smiselnega
iz svojih izkušenj povedati mladi in srednji
generaciji.
Če v starosti človek ne more zadovoljiti
potrebe po predajanju svojih življenjskih
izkušenj in spoznanj prvi in drugi gene-
raciji, doživlja svoje dotedanje življenje kot
nesmiselno, s tem pa je povezana tudi bi-
vanjska praznota in brezciljnost v doživlja-
nju same starosti, kar je pogosta tegoba
današnih starih ljudi.
POTREBA PO DOŽIVLJANJU SMISLA STAROSTI
V starosti je zelo živo vprašanje smiselnosti.
Staremu človeku se ob neuresničenih živ-
ljenjskih zamislih in čedalje manjšem social-
nem pomenu vsiljuje vprašanje, kolikšno
vrednost in kakšen pomen je imelo prizade-
vanje v njegovem življenju. Ob pojemajočih
telesnih in duševnih močeh, boleznih, osa-
mljenosti, zavesti zmot in krivde v življenju,
bližajoči se smrti in drugih starostniških
tegobah se mu čedalje ostreje zarezuje v
zavest vprašanje o smislu vsega tega, o po-
menu in vrednosti sedanjega trenutka, o
smislu življenja v celoti. Če teh vprašanj ne
reši, se ga polašča bivanjska praznota ali
eksistencialni vakuum (Franki 1971:18-21)
— huda noogena motnja, ki usodno vpliva
na celotno njegovo doživljanje in ravnanje.
Viktor Franki je odkril in razčlenil, da je
človekova volja do smisla temeljna človeška
energija, ki omogoča uporabo vseh drugih
številnih človeških sil. Če je volja do smisla
zablokirana, postanejo zaradi tega neučin-
koviti tudi vsi drugi viri človeške energije.
Star človek, ki ne doživlja smisla svoje sta-
rosti, ostane brez energije za opravljanje
številnih nalog, ki bi jih sicer zmogel, in za
klubovanje starostniškim težavam.
Človek doživlja potrebo po smislu kot
brezpogojno možnost, da je življenje smi-
selno v celoti, s slehernim trenutkom ali
situacijo; če obstaja ena sama situacija v živ-
ljenju, ki ne bi vsebovala nikakršne smisel-
ne možnosti za človeka, bi to pomenilo, da
življenje kot celota nima smisla. Če star člo-
vek ne doživlja smisla svoje preteklosti, smi-
sla svojega sedanjega trenutka z vsemi staro-
stniškimi tegobami vred in smisla prihod-
nosti z bližajočo se smrtjo vred, se mu vse
njegovo življenje zdi prazno in brezciljno.
Franki je moral kot Jud preskusiti pristnost
in moč eksistencialne človeške potrebe po
smislu v skrajno okrutni situaciji nacisti-
čnega koncentracijskega taborišča, kjer so
se mu potrdila njegova prejšnja akademska
in klinična spoznanja o možnosti smisel-
nega stališča do tragike, bolečine, krivice,
krivde, zmote in smrti (Franki 1946).
V mladosti in srednjih letih človek od-
kriva in uresničuje smisel zlasti v ustvar-
jalnem delu in v doživljanju narave, kulture,
sebe in drugih ljudi — to je, v ljubezni in
medčloveških odnosih. V starosti pa je pred
njim vse več neizogibne tragike v obliki trp-
ljenja zaradi bolezni, zavesti o zmotah in
krivdi v življenju, ob umiranju bližnjih in
bližajoči se lastni smrti. V nerešljivi tragiki
se lahko človek po Franklovih ugotovitvah
uresničuje le z vztrajnim iskanjem smisel-
nega stališča do svojih hudih izkušenj.
Tudi v starosti sta ustvarjalno delo in do-
življanje bogastva medčloveškega sožitja,
narave in kulturnega bogastva dve poti, ki
imata prednost pri uresničevanju smisla
življenja, vendar pa v tem obdobju življenja
gotovo ne moremo mimo zahtevne naloge
iskanja smiselnega stališča do tragike. Star
324
MEDGENERACIJSKA POVEZANOST, SAMOPOMOČ IN KAKOVOSTNA STAROST
Človek se ji izogne le, če se tako ali drugače
omamlja, kar pa je že v osnovi beg iz člo-
veške zavesti in od samouresničitve.
Predpogoj za osebno iskanje smisla sta-
rosti je torej sprejetje starosti z vsemi nje-
nimi specifičnimi možnostmi in omejit-
vami, ob prepričanju, da je to enako smi-
selno obdobje življenja, kakor sta mladost
in srednja leta. In prav tako upoštevanje
dejstva, da je iskanje smiselnega stališča do
tragike veliko težja naloga, kakor je doživ-
ljanje smisla, ko človek ustvarjalno dela ter
bogato doživlja soljudi, sebe in svet.
Volja do smislu je torej osnovna človeška
potreba in energija. Če ni zadovoljena,
doživlja človek svoje življenje kot prazno;
mladi zasvojenci radi rečejo, da je vse »brez
veze«, stari ljudje pa, da »se tako in tako ni
nič splačalo«. Nezadovoljenost potrebe po
doživljanju smisla starosti se kaže kot brez-
ciljnost in bivanjska praznota starih ljudi.
Ta motnja je čedalje bolj pogosta in povsem
onemogoči kakovostno starost.
Ob koncu razpravljanja o potrebah v sta-
rosti si postavimo še dve vprašanji. Prvo je,
kako so danes zadovoljene različne potrebe
stari ljudi.
Pregled pisanja in govorjenja o starosti
v javnih občilih (v tem je bilo izjemno
plodno zlasti mednarodno leto starih ljudi
1999) pokaže, daje skorajda vse usmerjeno
na področje materialnih potreb starega člo-
veka — v vse tisto, kar se da kupiti z denar-
jem: stanovanje, hrana, zabava, potovanja,
kulturna ponudba, zdravstveno varstvo, so-
cialna nega, fiziterapija, družbeni položaji
in službe... Čim več denarja ima star človek,
tem bolje si lahko poskrbi za zadovoljitev
vseh materialnih potreb in želja.
Poudarili smo že, da so materialne in
telesne potrebe osnova, ki omogoča pojav-
ljanje in zadovoljevanje vseh višjih člove-
ških potreb. Zato bi se bilo nesmiselno
truditi za kakovostno zadovoljevanje višjih
človeških potreb, ki so za starost specifične,
ob zapostavljanju osnovnih.
Vendar pa te nevarnosti dandanes sko-
rajda ni. V razvitih modernih družbah so
materialne potrebe starih ljudi zadovoljene
neprimerno bolje, kakor so bile kdaj koli v
dosedanji človeški zgodovini, hkrati pa so
stari ljudje bolj osamljeni, doživljajo svoje
življenjske izkušnje kot manj plodne, svojo
starost pa kot bolj brezciljno in nesmiselno,
kakor je to bilo v preteklosti. Kakovost živ-
ljenja na stara leta pa je skupna raven urav-
notežene zadovljenosti vseh potreb v vseh
šestih razsežnostih človeškega življenja. Če
gledamo s tega vidika, je treba opraviti veli-
ko nalog, da dosežemo v razvitih modernih
družbah kakovostno življenje na stara leta.
Navedene tri temeljne potrebe v med-
človeški, kulturno-zgodovinski in eksisten-
cialni razsežnosti so specifična pogonska
energija za kakovost življenja v tretjem živ-
ljenjskem obdobju. Raven njihove zadovo-
ljitve je odločilni pokazatelj kakovosti živ-
ljenja v starosti oziroma starostne človeške
samouresničitve.
In še drugo vprašanje o potrebah v staro-
sti. Kdo in kako je zadovoljeval razne po-
trebe starih ljudi v tradicionalni družbi, kdo
in kako jih danes v moderni in prehodni
postmoderni družbi?
V tradicionalni kmečko-obrtniško-sta-
novski družbi je starim ljudem dajala mate-
rialno varnost njihova družina in deloma
krajevna soseska in sorodstvena mreža. V
izjemnih primerih, ko so krvne in krajevne
socialne mreže odpovedale, je blažila stisko
solidarnost v širši skupnosti, zlasti dobro-
delnost verskih skupnosti, na primer z raz-
deljevanjem hrane in z ubožnicami, ki so
jih imeli verski redovi in bratovščine. V tej
mreži so stari ljudje zadovoljevali tudi svoje
nematerialne socialne potrebe. Bili so vtka-
ni v tesno medčloveško povezanost, zlasti
z vnuki, ki so jim s pripovedovanjem pre-
dajali svojo življenjsko izkušnjo. V tradicio-
nalni družbi so torej stari ljudje doživljali
materialno varnost in človeško bližino sa-
mó v krvni družini in krajevnem sosedstvu.
Industrijska družba je materialno var-
nost starih ljudi socializirala. Socialno prav-
ni sistem države zagotavlja mreže pokojnin-
skega, invalidskega in zdravstvenega zava-
rovanja in zavarovanja za nego na starost,
pravice do socialnih prejemkov, domove za
stare ljudi in negovalne bolnice. Dvogene-
racijska nuklearna družina in krajevno so-
sedstvo v medčloveško odtujenih urbanih
naseljih sta v veliki meri izgubila stisk s
starimi ljudmi, zato ne moreta več skrbeti
za zadovoljevanje njihovih nematerialnih
325
JOŽE RAMOVŠ
socialnih potreb. V industrijsko-porabniški
družbi so bile nematerialne potrebe na-
sploh odrinjene napol v pozabo, napol pa
je vladalo prepričanje, da stacionarne in
druge socialne institucije za starostnike
zadovoljijo vse njihove potrebe s svojimi
storitvami.
Toda to prepričanje je iluzija. Uslužbenci
socialnih institucij lahko ponudijo vsakemu
staremu človeku zelo dobro materialno pre-
skrbo, na področju nematerialnih potreb
pa to ni mogoče. Uslužbenci morajo oprav-
ljati storitve za vse, oseben medčloveški
odnos pa se ne da zapovedati ali izsiliti, tem-
več se zgodi spontano, od srca do srca; ne
more ga imeti eden do stotih ljudi, ampak
je omejen na enega ali na peščico ljudi.
Medicinska sestra, ki veliko let zavzeto dela
v domu za stare ljudi, je takole zapisala svojo
izkušnjo o tem, da ustanova ne more zado-
voljiti vseh potreb starega človeka: »Malo
je starostnikov, ki jih odhod v dom za stare
po svoje ne ubija.«
Iluzija, da ustanova zadovoljuje tudi
nematerialne socialne potrebe svojih os-
krbovancev, je podobna iluziji, da lahko
država ali družba človeku zagotovi srečo.
Celo Edvard Kardelj, ki je bil vse življenje
ideolog kolektivistične zamisli srečnega
sožitja v komunistični družbi, je to iluzijo
proti koncu svojega življenja spregledal, ko
je dejal: »Sreče človeku ne more dati niti
država niti sistem niti politična partija«
(Kardelj 1978: 9.)
Pač pa je osnovno merilo kakovosti po-
nudbe sodobne socialne ustanove za stare
ljudi, koliko pozornosti posveča sistemskim
pogojem za osebni medčloveški odnos, za
predajanje življenjskih izkušenj in za uresni-
čevanje smiselnih nalog v starosti. Eno je
skrb ustanove za dobre pogoje in razmere,
v katerih lahko ljudje zadovoljujejo te in
druge nematerialne socialne potrebe, nekaj
povsem drugega pa je iluzija, da te potrebe
zadovoljuje ustanova s svojimi sistemizira-
nimi storitvami. Spet gre za isto zakonitost
kakor pri sodobni socialni državi, ki mora
zagotoviti le ugodne pogoje in razmere, da
v njej ljudje lahko najdejo svojo srečo, ne
pa jim načrtovati in vsiljevati svoje »sreče«.
Industrijska družba je torej naredila ko-
rak naprej na področju materialne varnosti
za stare ljudi in korak nazaj na področju
skrbi za zadovoljevanje njihovih nemate-
rialnih socialnih potreb. Življenje pa v
spremenjenih razmerah vedno najde nove
poti za zadovoljitev vseh temeljnih potreb.
Današnja prehodna postmoderna družba
teži za tem, da ohrani in izpopolni mreže
za zadovoljevanje materialnih potreb v sta-
rosti. Institucije se skušajo odpirati tako, da
se povezujejo s svojci oskrbovancev, s svojo
krajevno okolico, da pritegujejo prostovolj-
ce za osebno družabništvo starim ljudem
in na podobne načine. Zlasti pa se uveljav-
ljajo nove formalne mreže (Hojnik 1999:
104 s\., Program 1997):
•	pomoč in nega na domu,
•	pomoč družini s starim človekom,
•	prilagojena stanovanja za stare ljudi:
od povsem samostojnih prek »stanovanj za
babico«, ki so napol povezana z stanova-
njem mlajših dveh generacij, do stanovanj-
skih stavb s servisi, varovanih in oskrbova-
nih stanovanj,
•	dnevno varstvo za stare ljudi,
•	gerontološki centri,
•	pomoč pri samostojnosti starega člo-
veka s tehničnimi pripomočki za zboljše-
vanje njegovih funkcij, zlasti s telekomu-
nikacijskimi sredstvi, ki mu omogočajo po-
vezanost z družbo, z oddaljenimi svojci ter
povečajo njegovo zdravstveno in osebno
varnost.
Nič manj pomembna novost v post-
moderni družbi niso neformalne socialne
mreže (Hojnik 1999:133 s., Program 1997).
Vanjo sodijo neštete oblike individualnega
in skupinskega povezovanja s starimi lju-
dmi, ki nastajajo spontano na temelju pro-
stovoljstva in solidarnosti. Družino in for-
malne mreže dopolnjujejo pri materialni
oskrbi starih ljudi. Njihov glavni prispevek
je medčloveško zbliževanje in medgene-
racijsko povezovanje. To so sodobne oblike
nakrvnega »sorodstva« in nekrajevnega
»sosedstva«, ki odlično rešujejo problem
osamljenosti na stara leta in na postmo-
derni ravni znova povežejo generacije v
celoto. V celoti se tej nalogi posveča model
skupin starih za samopomoč (Ramovš in
sod. 1992) oziroma mreža medgeneracij-
skih skupin za kakovostno starost (Ramovš
1999).
326
MEDGENERACIJSKA POVEZANOST, SAMOPOMOČ IN KAKOVOSTNA STAROST
Rapravljanje o potrebah starega človeka
povzemamo v tri misli:
•	Potrebe v starosti so smerokaz pri pri-
zadevanjih za kakovostno starost.
•	Materialne potrebe so ena noga kako-
vostne starosti, nemateriale pa so druga.
•	V starosti so medčloveški odnosi enako
pomembni kakor materialna preskrblje-
nost.
V socialani gerontologiji lahko torej ka-
kovostno starost očrtamo z zadovoljenostjo
splošnih in posebnih potreb starega člo-
veka, ki jim odgovarjajo splošne in posebne
možnosti in naloge v starosti.
SAMOPOMOČ IN POMOČ ZA SAMOPOMOČ -
POT DO KAKOVOSTNE STAROSTI
V PRIHODNJE
Med številnimi nihanji človeka je tudi ni-
hanje med socialno blaginjo in socialnimi
problemi. Blaginja je ugodna in zaželena,
človeku omogoča varno življenje in napre-
dek. Probleme pa človek doživlja kot od-
vratno stisko in njihov smisel mu ni jasno
razviden. Podrobnejši antropološki pogled
pa odkrije pomembno vlogo stiske. Človeka
v marsičem ne usmerjajo več avtomatizmi
nagonov in drugih nezavednih zakonitosti,
ampak se mora sam zavestno. Stiska, ki jo
človek doživlja v socialnih težavah, je pri
tem energetski naboj in sprožilec njego-
vega zavestnega ukrepanja za reševanje pro-
blemov, pa tudi za preventivno izogibanje
novim težavam s krepitvijo socialne kleno-
sti. Stiska je torej temeljna energija človeške
zavestne samopomoči. Samopomoč pa je
človekov osnovni socialni imunski vzgib,
podobno kakor je bolečina pri bolezni ali
poškodbi osnovni sprožilec zavestne skrbi
za zdravljenje v človekovi telesni razsež-
nosti. Ta povzetek socialne imunologije, ki
jo razvijamo in obširneje obravnavamo
drugod (Ramovš 1992, 1995: 60-74), nam
tukaj rabi kot orientacija pri iskanju usme-
ritve prizadevanj za kakovostno starost
danes in jutri ter za iskanje vloge socialnega
dela pri tem.
STISKE STARIH LJUDI SO ENERGIJA
ZA DVIGANJE KAKOVOSTI ŽIVLJENJA
NA STARA LETA
Če star človek nima uravnoteženo zadovo-
ljenih glavnih potreb, doživlja stiske. Dana-
šnje stiske zaradi nezadovoljenosti nekate-
rih potreb starih ljudi so glavna motivacija
in energetiski potencial za dviganje kakovo-
sti življenja na stara leta. Ta proces pa se ne
zgodi nujno, zlasti pa ne samodejno.
Energija človekove stiske ima vedno dva
možna izhoda: porabi se za delo, ki rešuje
težavo in dviga kakovost življenja, ali pa
uničuje človeka, ga pohablja in mu pušča
brazgotine. Razdiralna uporaba stiske je
navadno nezavedna, zavita v kopreno bol-
nih osebnostnih in odnosnih obrambnih
mehanizmov (Brajša 1982: 87-108; 1983),
ki jih za Freudom razčlenjujejo številne
smeri psihoterapije. Neredko pa človek
stisko zablokira s katero od neštetih oblik
omamljanja. Ko omenjamo omamo, smo se
dotaknili še drugega razloga, da človek ne
doživlja stiske ob nezadovoljenih ali neurav-
noteženo zadovoljenih potrebah: to so
umetne potrebe, zlasti škodljive, s katerimi
deloma nadomesti zaznavanje in zadovolje-
vanje svojih naravnih potreb v vseh člove-
ških razsežnostih. Najbolj očiten primer
tega so razne oblike zasvojenosti in omam-
nih motenj in razvad pri zadovoljevanju
naravnih potreb. Pa tudi javno mnjenje,
družbeni pritiski, moč reklame in podobni
vplivi zameglijo človekovo osebno zavest,
da ne doživlja stiske ob nezadovoljenosti
naravnih potreb in da ne ukrepa za njihovo
uravnoteženo zadovoljevanje.
Ugotovili smo, da današnji stari ljudje
pogosto nimajo zadovoljenih zlasti višjih
človeških potreb, kar zelo znižuje kakovost
življenja na stara leta, srednji generaciji pa
onemogoča pripravo na lastno starost. Če
je tako, bi morali čutiti množično stisko
med ljudmi. Pa jo izrecno zaradi tega le tu
in tam, bolj ali manj pritajeno. Razlog za to
je današnja tabuizacija starosti, ki v najšir-
šem obsegu blokira zavedanje problema
kakovostne starosti in zastira vpogled v
možnosti njegovega reševanja. Tabu starosti
in konca življenja v današnji družbi deluje
zelo podobno, kakor je deloval v preteklosti
327
JOŽE RAMOVŠ
tabu spolnosti in začetka življenja: veliki
problemi, ki jih je prikriva, se kažejo pre-
oblečeni v druge stiske, na primer v stiske
odrinjenosti starih ljudi zaradi družbene
marginalizacije ali v grozeče slutnje mate-
rialnih problemov v prihodnje zaradi pove-
čanega števila starih ljudi. To dvoje sta resni-
čna problema, toda pot do njune rešitve
pelje prek sprejemanja starosti, njenih spe-
cifičnih potreb in možnosti, kar sprosti
potrebne energetske potenciale za samo-
pomoč in samoorganizacijo ljudi pri skrbi
za kakovostno starost. Naše izkušnje pri
uvajanju skupin starih za samopomoč in pri
medgeneracijskem povezovanju to spozna-
nje povsem potrjujejo. Izkazalo pa se je tudi,
da ima socialna stroka pri tem pomembno
vlogo.
SOCIALNO DELO LAHKO POMAGA
PRI PREBUJANJU IN ORGANIZIRANJU
SAMOPOMOČI ZA KAKOVOSTNO STAROST
DANES IN JUTRI
Omenili smo, da tabuizacija starosti v so-
dobni družbi blokira zavedanje o možno-
stih in nalogah skrbi za kakovostno starost
in s tem energije za samopomoč in samoor-
ganizacijo. Prav tako smo omenili dejstvo,
da bo izjemno povečan delež starega prebi-
valstva v naslednjih desetletjih eden najhuj-
ših socialnih problemov doslej. Naj dodamo
še dejstvo, ki je značilno za postsocialistične
dežele. Politično onemogočanje civilne
samoorganizacije, osebne pobude in ose-
bne odgovornosti in sorazmerno uspešna
socializacija preskrbe človekovih potreb v
socialistični socialni državi, kar je trajalo
dve generaciji, se je v ljudeh internaliziralo
in povzročilo zakrnitev osebne in civilne
pobude in odgovornosti, prav tako pa čuta
in izkušenj za civilno samoorganizacijo pri
zadovoljevanju raznih potreb. V tej situaciji
je bila zelo na mestu prva predvolilna paro-
la prenovljene komunistične stranke: po-
moč za samopomoč.
Ob navedenih dejstvih in prihajajočih
problemih staranja prebivalstva so tri akut-
ne naloge:
1. Srednja generacija se mora takoj ove-
deti lastne nujne naloge, da se pripravi na
kakovostno starost. Priprava na starost je
namreč mogoča samo v srednjih letih, ena-
ko kakor je v mladosti nujna priprava na
poklicno in družinsko življenje za srednja
leta življenja.
2.	Nemudoma je treba detabuizirati sta-
rost in v družbi demarginalizirati stare ljudi,
kajti priprava srednje generacije na lastno
starost je mogoča le v tesni povezanosti
srednje s staro generacijo.
3.	Takoj je treba oblikovati nove socialne
mreže za postmoderno zadovoljevanje ne-
materialnih socialnih potreb v starosti. Ob-
likovanje socialne mreže za zadovoljevanje
posameznih potreb namreč terja obdobje
cele generacije, če je temu posvečena iz-
recna skrb; sedanja stara generacija je na
primer potrebovala petindvajset let, da je
pri nas postavila dobro mrežo domov za
stare ljudi.
V navedeni situaciji je najboljša rešitev
zavestna in organizirana pomoč za samo-
pomoč in samoorganizacijo. To nalogo
imata država s pravno in finačno regulativo
in socialna stroka in druge s svojimi stro-
kovnimi spoznanji in metodičnimi tehni-
kami. Posebej ustrezna metoda za to so
razvojni akcijskoraziskovalni projekti, ki
temeljijo na prostovoljstvu, stroka pa oprav-
lja zlasti razvojno in izobraževalno delo.
Odločilni pomen in velike možnosti social-
ne stroke pri pomoči za samopomoč in
samoorganizacijo na področju socialne
gerontologije so se v zadnjih desetih letih
pokazali pri projektu uvajanja in širjenja
skupin starih za samopomoč in mreže
medgenracijskih skupin za kakovostno sta-
rost. O tem je veliko napisanega, med dru-
gim je projektu posvečena glavnina prvih
dveh letnikov revije Kakovostna starost
(1998 in 1999); tukaj ga le omenjam kot
ponazorilo teze, ki sem jo skušal prikati v
članku in jo povzemam v sklepno spo-
znanje.
Socialna stroka ima ob prihajajočem pro-
blemu povečanega deleža starega prebival-
stva velike možnosti in naloge zlasti pri
strokovni pomoči za samopomoč ljudem
srednje generacije v pripravi na kakovostno
starost in pri samoorganizaciji postmoder-
nih socialnih mrež za zadovoljevanje ne-
materialnih socialnih potreb .
328
MEDGENERACIJSKA POVEZANOST, SAMOPOMOČ IN KAKOVOSTNA STAROST
Literatura
P. Brajša (1982), Človek, spolnost, zakon. Ljubljana: Delavska enotnost.
—	(1983), Freudova psihoanaliza in individualni obrambni mehanizmi. V: J. Rugelj, Uspešna pot.
Ljubljana: Rdeči križ Slovenije (156-166).
M. Buber (1999), Dialoškiprincip. Ljubljana: Dvatisoč.
E. Fromm (1976), Haben oder Sein. Stuttgart: Deutche Verlags-Anstalt.
E. H. Erikson (1966), Identität und Lebenszyklus. Frankfurt am Main: Suhrkamp Verlag.
V. E. Franki. (1993), Kljub vsemu rečem življenju da. Celje: Mohorjeva družba.
—	(1994), Zdravnik in duša. Celje: Mohorjeva družba.
L Hojnik Zupanc (1999), Samostojnost starega človeka v družbeno—prostorskem kontekstu.
Ljubljana: Znanstvena knjižnica FDV
Kakovostna starost: Časopis za socialno gerontologijo in gerontagogiko (1998,1999). Ljubljana:
Inštitut Antona Trstenjaka.
E.	Kardelj (1978), Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja. Ljubljana:
ČZP Komunist.
D. J. Levinson (1978), The Seasons of a Man's Life. Nev^ York: Alfred A. Knopf
A. H. Maslow (1954), Motivation and personality. New York: Harper and Row.
L. K. Olson (1994), The Graying of the World. New York etc.: The Haworth Press.
F.	Pediček (1992), Pedagogika danes: Poglavja za antropološko snovanje slovenske pedagogike.
Maribor: Založba Obzorja.
—	(1994), Edukacija danes: Poglavja za pedagoško antropologijo. Maribor: Založba Obzorja.
Program razvoja varstva starejših oseb na področju socialnega varstva v Sloveniji do leta 2005
(1997). Ljubljana: Ministrstvo RS za delo, družino in socialne zadeve.
J. Ramovš (1990), Sto domačih zdravil za dušo in telo 1 : Antopohigiena. Celje: Mohorjeva družba.
—	(1990a), Doživljanje, temeljno človekovo duhovno dogajanje. Ljubljana: Založništvo slovenske
knjige.
—	(1992), Socialni imunski sistem. Socialno delo XXXI, 1-2: 130-143.
—	(1995), Slovenska sodala med včeraj in jutri. Druga, predelana in dopolnjena izdaja. Ljubljana:
Inštitut Antona Trstenjaka.
—	(1995a), Današnja kriza vzorcev vedenja za medgeneracijsko prenašanje vrednot v družini. V:
Družina: Zbornik predavanj na osrednjih strokovnih prireditvah v Sloveniji v letu družin.
Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka (263-288).
—	(1996), Logotheoretische Grundlagen der Anthropohygiene./owrnß/i/es Viktor-Frankl-Instituts.
An InternationalJournal for Logotherapy and Existential Analysis 4,1 (Spring 1996): 78-96.
—	(1999), Mreža medgeneracijskih skupin za kakovostno starost v domu za stare ljudi. Kakovostna
starost 2,
J. Ramovš, T. Kiadnik, B. Knifič in sod. (1992), Skupine starih za samopomoč. Ljubljana: Inštitut za
socialno medicino in socialno varstvo.
D. E. Redburn, r. p. McNamara (1998), Social gerontology. Westport etc.: Auburn House.
A. Trstenjak (1968), Hoja za človekom. Celje: Mohorjeva družba.
—	(1985), Človek bitje prihodnosti. Ljubljana: Slovenska matica.
—	(1988), Človek končno in neskončno bitje. Celje: Mohorjeva družba.
329
Jana Mali
SKRB ZA DEMENTNE STANOVALCE
V DOMU STAREJŠIH OBČANOV PREDDVOR
Staranje in starost prinašata v človekovo živ-
ljenje številne spremembe zlasti na misel-
nem, čustvenem in socialnem področju.
Poleg teh običajnih starostnih motenj pa
poznamo v starosti bolezen, za katero so
značilne bolj ali manj moteče spremembe
in izgube sposobnosti na čustvenem, mi-
selnem področju in področju socialnega
vedenja.
Tej bolezni, ki je v zadnjem času v veli-
kem porastu, pravimo demenca.
Tudi v Domu starejših občanov Preddvor
se v zadnjih letih srečujemo s problematiko
dementnih stanovalcev. Ne le, da je med
prosilci za sprejem v dom čedalje več de-
mentnih oseb, tudi sami stanovalci doma
obolevajo za različnimi stopnjami in obli-
kami demence; posledica je drugačna oskr-
ba, prilagojena njihovim potrebam, in spre-
menjena organizacija dela v domu.
Za strokovne delavce Doma to pomeni,
da se morajo udeleževati številnih preda-
vanj s to tematiko ter seznanjati z različnimi
oblikami dela z dementnimi stanovalci v
domovih doma in po svetu. Glede na tako
pridobljene izkušnje smo se v Domu odlo-
čili za skupinsko obliko dela z dementnimi
stanovalci, ki sicer prebivajo skupaj z osta-
limi stanovalci.
Skupina dementnih stanovalcev se se-
staja v dopoldanskem in popoldanskem
času vse dni v tednu, razen ob nedeljah.
Skupino vodi delovna inštruktorica, ob
njeni odsotnosti pa medicinska sestra.
Osnovni namen skupinskega dela lahko
strnem v naslednje točke:
1.	zaposlitev
2.	spoznavanje posameznika in njegove
stopnje dementnosti
3.	ohranjanje sposobnosti, ki jih posa-
meznik še ima
4.	prilagajanje posameznikovim indivi-
dualnim željam, potrebam.
Za doseganje teh ciljev se zaposleni v
skupini prilagajajo posamezniku in izvajajo
njegovi stopnji bolezni ustrezno pomoč v
okviru delovne terapije.
Zavedamo se, da ta način dela še ni do-
končno oblikovan in bo potreboval še
določene organizacijske in vsebinske spre-
membe.
STAROST IN DEMENTNOST
Večina laikov, pa tudi mnogi strokovnjaki
gledajo na staranje kot na proces prido-
bivanja in izgubljanja (Pečjak 1998: 12). V
zgodnjem obdobju človek nekaj pridobiva
(npr. učenje), v poznem pa izgublja (npr.
pešanje spomina). Vsaka človekova funkcija
spominja na let topovske krogle: najprej se
dviga, nato leti na približno enaki višini,
nato pade.
Toda mnogi strokovnjaki pojmujejo sta-
ranje drugače — kot dvojni proces prido-
bivanja in izgubljanja, ki poteka povezano
in sočasno. V vsakem življenjskem obdobju
posameznik nekaj izgublja in nekaj pri-
dobiva. Že kot dete izgubi nekatere refle-
kse, a tudi v visoki starosti se še zmeraj mar-
sičesa nauči. Razlika je v tem, da v mladosti
več pridobiva kot izgublja, v tretjem živ-
ljenjskem obdobju pa praviloma več izgu-
blja kot pridobiva.
Bolezen, ki je značilna za starost in jo
spremljajo izgube različnih sposobnosti, je
demenca. Bolezen se lahko začne že v
331
JANA MALI
srednjem življenjskem obdobju, v jasni
obliki pa se pokaže predvsem v starosti.
Zato tudi govorimo o dementnosti kot o
bolezni starih ljudi.
Dr. Vida Drame Orožim (1999: 3) defi-
nira demenco kot upad ali izgubo sposob-
nosti mišljenja, spomina, govora, učenja,
presoje itn. To je propad osebnosti, ki ga
zaznamuje obubožanje višjih psihičnih fun-
kcij zaradi bolezenskega procesa in pelje na
koncu v razosebljenost. Višje psihične
funkcije — mišljenje, govor, delo, socialno-
čustveno funkcioniranje — so v življenju
namreč pridobljene, v nasprotju z nižjimi,
ki so samodejne. Bolnikovo funkcioniranje
se spremeni, in sicer tako, da ni več spo-
soben samostojnega življenja.
Pri normalnem staranju ne propadajo
vse spoznavne funkcije enakomerno. Ene
propadajo hitro (npr. senzorne in reaktiv-
ne), druge počasi ali pa se lahko celo dvig-
nejo (npr. modrost in sposobnost izkori-
ščanja preteklih izkušenj). Razlikujejo pa se
tudi posamezniki med seboj. Nekateri znan-
stveniki so napisali svoja najpomembnejša
dela celo po 70. aH 80. letu starosti (Pečjak
1999: 2).
Pri demenci ATD (Alzheimerjeva bole-
zen) je upad funkcij veliko hitrejši in ena-
komernejši, nobena od posameznih funkcij
ni dobro ohranjena. Pri MID (cerebro-
vaskularna bolezen) pa so lahko nekatere
funkcije ohranjene in se pojavijo tudi za-
časna izboljšanja.
Med najbolj vidnimi propadajočimi fun-
kcijami je spomin. Spominske motnje so
značilne tako za normalno kot za dementno
staranje, vendar so pri dementnem dosti
hujše in napredujejo hitreje. Zato dementni
starostniki slabše ohranjanjo informacije,
sprejete pred nekaj dnevi, tedni ali meseci.
Zelo dobro pa uporabljajo informacije, ki
so jih zbirali vse življenje.
DELO Z DEMENTNIM BOLNIKOM
Daljša življenjska doba je postala izrazit člo-
veški, socialni in medicinski problem sodo-
bnih razvitih družb. Z napredkom medici-
ne se spreminjajo pogledi na vzroke de-
mence, njihovo kvalifikacijo in zdravljenje.
Na splošno še vedno prevladuje mnenje,
čeprav napačno, da je bolnik, pri katerem
je bila postavljena diagnoza demence, ob-
sojen na stalno slabšanje bolezni in neizo-
gibno smrt. Zato je zelo pomembno, da
ohranjamo psihične in fizične sposobnosti
dementnega bolnika. Treba ga je spodbujati
k različnim dejavnostim.
Dejavnosti, ki jih poznamo za dementne,
lahko delimo v tri skupine (Gamse 1998: 2-
3):
1.	intelektualne: ohranjanje spomina,
orientacije, mišljenja, presojanje in reše-
vanje problemov
2.	telesne: telovadba, sprehodi, ples
3.	sestavljene: vzdrževanje vsakdanjih
aktivnosti (oblačenje, osebna higiena, go-
spodinjska dela).
Aktivnosti so različnih težavnosti in so
prilagojene bolniku glede na stopnjo de-
mence.
Pri delu z dementnimi osebami ni po-
membno, česa vsega ti ljudje ne zmorejo
več. Pomembno je, kaj še vedno zmorejo
in kaj lahko storimo za razvoj preostalih
funkcij, da bi bila kakovost življenja teh ljudi
čim boljša.
Dogaja se, da svojci dementnemu bol-
niku zaradi njegove počasnosti in manjše
učinkovitosti pogosto jemljejo delo iz rok.
Vendar je pomembno, da bolnik še opravlja
delo, ki ga zmore. Dr. Pentkova (1997:144)
posebej poudarja, da je napačno, na primer,
oblačiti dementnega bolnika, če ob pravilni
pomoči to dejavnost zmore sam. Raziskave
so pokazale, da večina bolnikov rada kaj po-
čne v kuhinji; pomagajo pri pripravi hrane,
čistijo zelenjavo, mešajo pijače, zmes v
posodi, pomivajo in brišejo posodo. Lahko
pomagajo pri ostalih gospodinjskih opra-
vilih, kot so pospravljanje, zlasti brisanje
prahu, zlaganje perila. Radi sodelujejo pri
raznih družabnih igrah, kot so kartanje in
odkrivanje ter opisovanje predmetov v vre-
čah in posodah, žoganje. Veseli so nagrad.
Lahko kaj barvajo, zlagajo, lepijo različne
lepljenke, oblikujejo šopke. Priljubljena je
tudi vožnja z avtomobilom.
332
SKRB ZA DEMENTNE STANOVALCE V DOMU STAREJŠIH OBČANOV PREDDVOR
DEMENTNI BOLNIK
V DOMU STAREJŠIH OBČANOV
Biti dementni bolnik ali pa imeti takega
bolnika doma, v domačem okolju, je težka
življenjska preskušnja. Demenca prinaša
težave, ki se globoko zarežejo v medsebojno
razumevanje. Ob tem so pogosti občutki
nemoči, potrtosti, pa tudi jeze in nera-
zumevanja. Ob slabšanju bolezni potrebuje
dementni bolnik tudi 24-urni nadzor, kar
največkrat pomeni, da ostane edini izhod
za starostnika in njegove svojce namestitev
v dom starejših občanov.
V domovih poznamo tri osnovne oblike
varstva dementnih oseb: integrirano, se-
gregirano in delno segregirano (Imperi
1999).
Pri integrirani obliki prebivajo demen-
tni stanovalci skupaj z ostalimi stanovalci.
Taka oblika ima seveda svoje prednosti in
slabosti. Lahko jih strnemo v naslednjih
nekaj točk:
Prednosti:
•	v idealnem primeru spodbuja medse-
bojno razumevanje, sprejemanje
•	zmanjša se agresija
•	pozitivno vpliva na ravnanje/vedenje
dementnih
•	psihično zdravi stanovalci zaradi svo-
jega prispevka k boljšemu življenju dement-
nih pridobivajo samozavest.
Pomanjkljivosti:
•	starostnik je vse manj toleranten
•	ni naklonjen nenehnemu »opozar-
janju«: tak bom lahko kmalu tudi sam
•	tudi z vidika dementnih je lahko ta
oblika obremenilna: obremenjuje jih od-
klanjanje ostalih
•	pogoste so situacije, ki so zanje
prezahtevne, jih naredijo agresivne in
depresivne
•	v posebni skupini je lahko vse prila-
gojeno njim.
Na dnevnem redu so številni konflikti.
Dementni bolnik pogosto leže v posteljo
sostanovalca, opravi fiziološko potebo v
smetnjak v drugi sobi, seže v sosedov kro-
žnik (Ključevšek Novak 1994:48). Potrebni
so pogovori s prizadetimi in vznemirjenimi
sostanovalci, ki težko razumejo, da je to bo-
lezen, in zahtevajo svoj mir.
Zato se v nekaterih domovih pojavlja
segregirana oblika varstva dementnih oseb,
kjer bivajo dementni stanovalci ločeno, na
posebnih, varovanih oddelkih.
Vmesna možnost pa so na primer sku-
pine za dementne stanovalce, kakršna je v
Domu starejših občanov Preddvor.
REZULTATI RAZISKAVE
Raziskava se omejuje le na stanovalce, ki jih
je lečeči zdravnik diagnosticiral kot demen-
tne. Izbrala sem šest stanovalcev, ki v domu
prebivajo različno dolgo, imajo različno
stopnjo, vrsto in obliko demence, so pa vsi
vključeni v skupino dementnih stano-
valcev. Zaradi narave bolezni stanovalcev
nisem spraševala samih stanovalcev, ampak
sem v raziskavo na osnovi vzorca stanoval-
cev zajela svojce teh starostnikov. Odločila
sem se, da raziščem problem na podlagi
posameznega primera, zato sem za zbiranje
empiričnega gradiva pri svojcih izbrala
anketni vprašalnik, v katerem sem spra-
ševala o funkcioniranju svojca pred priho-
dom v dom, v času bivanja v domu in v času
delovanja skupine dementnih stanovalcev.
Konkretnega vprašanja o poznavanju de-
lovanja skupine pa jim namenoma nisem
zastavila, saj mi verjetno ne bi pomagal
oblikovati realnega poznavanja skupine pri
svojcih.
Predpostavljala sem, da mi bodo lahko
največ informacij o funkcioniranju stano-
valcev dali zaposleni, ki delajo v skupini
dementnih, zato sem se omejila le na štiri
zaposlene z bogatimi izkušnjami dela v
skupini. Vzorec zaposlenih so sestavljale tri
medicinske sestre in delovna inštruktorica.
Zanje sem izbrala vprašanja v obliki stan-
dardiziranega intervjuja. Sestavila sem ga v
tri enote.
V prvem delu sem se osredotočila na
analizo posameznega starostnika, saj sem
spraševala po spremembah v funkcioni-
ranju posameznika, opažanju sprememb v
vedenju posameznika pred vključitvijo v
skupino in po njej in o pogostosti stika svoj-
cev z voditelji skupine. V dugem delu me
je zanimalo, ali vključenost posameznika v
skupino vpliva na delo s posameznikom na
333
JANA MALI
oddelku. Zanimalo me je tudi, ali imajo
ostali zaposleni v zdravstveno-negovalni
službi zdaj kaj drugačen odnos do teh sta-
novalcev, so mogoče bolj razumljivi do njih
in potrpežljivejši.
V	tretjem delu pa me je zanimal vpliv
dela v skupini na zaposlene, ki skupino vo-
dijo (ali se več izobražujejo, lažje opravljajo
delo z dementnimi in ostalimi stanovalci
itn.).
Na podlagi kvalitativne obdelave podat-
kov sem prišla do naslednjih rezultatov:
Princip dela, ki ga Dom starejših obča-
nov Preddvor organizira za dementne sta-
novalce, je delna segregacija. Dementni sta-
novalci so vključeni v bivalno okolje z os-
talimi stanovalci, le daje zanje organizirana
oblika skupinske terapije, ki jo imenujemo
skupine za dementne stanovalce.
Za dobro delo v skupini je nujna posta-
vitev zaposlenega v vlogo dementnega
starostnika in prilagoditev njegovi stopnji
razumevanja sveta. Zaposleni se zato iden-
tificirajo s starostnikom. Poskušajo ga ra-
zumeti skozi njegovo bolezen, a ga hkrati
obravnavajo kot zdravega človeka. Zelo po-
membno pri tem je, da uporabljajo vikanje,
saj tako ohranjajo pri starostniku občutek
pomembnosti in spoštovanja.
V	skupini prav manjše število starost-
nikov omogoča individualen stik zapo-
slenih z dementnimi. Zaposleni se lahko
posvetijo individualnim potrebam posa-
meznika, ga dobro spoznajo in se mu pri-
lagodijo. Zato ne gledajo le na to, kaj sta-
rostniku manjka, ali je dovolj čist, je bil
danes že nahranjen itn. To jim omogoča
prepoznavati posameznikove ohranjene
sposobnosti in spodbujati njegovo samo-
stojnost. Zato se nekateri stanovalci od
vključitve v skupino naprej prehranjujejo
sami, drugi ne potrebujejo več pomoči pri
oblačenju, spet tretji sami opozarjajo na
odvajanje blata in urina in zato ne potre-
bujejo več plenic.
Pri opravljanju osnovnih življenjskih
funkcij so ti starostniki večinoma samo-
stojni. S tem je odveč pretirano zaščitništvo
do njih, ki proces demence le še pospešuje.
V	laičnih, pa tudi strokovnih pojmo-
vanjih demence je še zelo pogosto prepri-
čanje, da demenca pelje le še v počasen
propad človeka. Vendar je s pravilnim pri-
jemom mogoče še marsikaj storiti. Uspeh
je že vzdrževanje obstoječega psihičnega in
fizičnega stanja. V skupini je opaziti to-
vrstno stagnacijo, ki jo omogočajo zlasti
različne oblike in metode dela z njimi.
Enega od neposrednih rezultatov dru-
ženja dementnih starostnikov v skupini bi
lahko poimenovali socializacija. Stanovalci
med seboj čutijo večjo povezanost, pripad-
nost, lahko bi rekli, da so na svoj način po-
vezani med seboj. Komunikacija med njimi
poteka na drugačen način kot med ostalimi
stanovalci, a je usmerjena v medsebojno
druženje in življenje.
Med seboj občutijo zaupanje in toplino.
Ker redno prihajajo v že znan prostor in se
srečujejo z že poznanimi ljudmi, lahko
razvijejo zaupanje do drugih in do samih
sebe.
Dementne osebe običajno zmorejo več,
kot od njih pričakujemo ali kot same pri-
čakujejo od sebe. Potrebujejo pa veliko
zaupanja, da lahko znova razvijejo zaupanje
vase.
Med njimi je opaziti tudi boljšo orien-
tiranost. Časovno, prostorsko in situacijsko
so bolje orientirani v vsakdanjem življenju.
To se še posebej kaže pri starostnikih, ki so
prišli v dom šele pred kratkim in so z od-
hodom v dom doživeli velike spremembe.
Vsi ti neposredni rezultati vključenosti
starostnika v skupino omogočajo razbre-
menitev dela na bolniškem oddelku. Na
oddelku so starostniki bolj vodljivi, mir-
nejši, ne uhajajo, ne potrebujejo več po-
moči pri hranjenju, oblačenju itn. Veliko
lažje je delati z njimi.
Zelo pomembno za zaposlene, ki delajo
v skupini, je izobraževanje. Redno obisku-
jejo seminarje, ki jih organizirajo različna
podjetja in društva. Nekateri pa tudi izven
tega okvira spremljajo literaturo in različne
publikacije o tej tematiki.
Spremljanje in razumevanje demence in
z njo povezanih težav pomaga vzpostaviti
boljši odnos med dementnimi stanovalci,
njihovimi svojci in zaposlenimi v domu.
Napačno razumevanje starostnikov in
nepoznavanje bolezni lahko prav hitro
pripelje do pretirane skrbi in zaščitništva
do starostnika. Namesto da bi upoštevah
334
SKRB ZA DEMENTNE STANOVALCE V DOMU STAREJŠIH OBČANOV PREDDVOR
ohranjene zmožnosti in sposobnosti staro-
stnika, mu ponujamo preveč in na napačen
način. To starostniku onemogoča samo-
stojnost in pelje v osebno nazadovanje in
napredovanje bolezni.
Zelo pomembno spoznanje, ki ga je
prinesla raziskava, je to, da svojci dement-
nih stanovalcev niso seznanjeni z načinom
in oblikami dela, ki jih poznamo za dement-
ne starostnike v našem domu.
Svojci o obstoju skupine za dementne
stanovalce niso bili vprašani neposredno,
ampak posredno. Neposredno vprašanje o
poznavanju skupine ne bi dalo točnih po-
datkov o tem, koliko poznajo delovanje
skupine.
Dejstvo je, da o namenu, načinu in obliki
delovanja skupine niso seznanjeni. Zato se
tudi ne vključujejo v tako obliko dela. Zani-
mivo pa je, da čutijo potrebo po tovrstnem
delu v našem domu in predlagajo, da bi v
okviru delovne terapije vključevali stano-
valce v zaposlitev.
Svojci so izrazili tudi nemoč, ki so jo
občutili ob skrbi za dementnega sorodnika
v domačem okolju. Zaradi upada življenj-
skih funkcij starostnika ga niso mogli ali
znali ustrezno negovati in posledica tega
je bil odhod v dom starejših občanov.
Zelo malo tudi vedo o sami demenci kot
bolezni, zato so mnenja, da se zaposleni ne
morejo dovolj približati starostniku in upo-
števati njegovih potreb, interesov in želja.
Večina svojcev ugotavlja upad indivi-
dualnih potreb pri dementnih sorodnikih,
zato menijo, da se zaposleni ne morejo
približati posamezniku kot individumu s
svojimi potrebami. To pomeni, da bivanje
svojih dementnih znancev v domu do-
življajo kot bivanje v totalni ustanovi, ki ne
dopušča preseganja institucionalnih ok-
virov.
postavili nova spoznanja in nove izkušnje
ter tako olajšali dementnim starostnikom
življenje, sebi pa delo.
Najprej bomo izboljšali seznanjenost
svojcev s tem načinom dela in z boleznijo
samo. Sledili bomo novim spoznanjem o
delu z dementnimi doma in po svetu.
Nekako ne morem mimo misli, ki jo je
izrekel George Marshal in lepo ponazarja
naša prizadevanja na tem področju: »Drob-
na dejanja, ki jih naredimo, so boljša kot
velika, ki jih samo načrtujemo.«
ZA KONEC
V našem domu smo se odločili za tako
obliko dela z dementnimi stanovalci zato,
ker je bila v določenem obdobju najpri-
mernejša. To ne pomeni, da gre za edino
mogočo obliko dela in da se ne bo nič
spremenila. Je temelj, na katerega bomo
335
JANA MALI
Literatura
Acceto, B. (1987), Starost in staranje, Osnove medicinske gerontologije. Ljubljana: Cankarjeva
založba.
Gamse, J. (1998), Psihogeriatrični dnevi — povzetki predavanj.
HojNiK-ZuPANC, L (1994), Institucionalno bivanje starih ljudi. Ljubljana: Gerontološko društvo
Slovenije.
—	(1997), Dodajajmo življenje letom. Ljubljana: Gerontološko društvo.
Imperl, F. (1999), Delo z dementnimi osebami v socialnovarstvenih zavodih — staranje in trendi
razvoja. Ljubljana: FIRIS IMPERL in CO.d.n.n.
Kijučevšek-Novak, B.(1994), Dementni bolnik v domu za starejše občane. V: Hojnik-Zupanc, L (ur.),
Dementni bolnik in njegova okolica, I Učna delavnica, Medijske toplice — Izlake. Ljubljana:
Gerontološko društvo.
Kogoj, A. (1998), Psihogeriatrični dnevi — povzetki predavanj.
Orožim, v. d. (1999), Medicinski vidiki demence. Ljubljana: Firis Imperl in Co.
Pečjak, V. (1998), Psihologija tretjega življenjskega obdobja. Ljubljana: samozaložba.
—	(1998), Psihološki vidiki staranja in demence. Ljubljana: Firis Imperl in Co.
PoŽARNiK, H. (1981), Umetnost staranja: Leta, predsodki in dejstva. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Stoppard, m. (1991), Življenje po petdesetem. Ljubljana: DZS.
336
Adela Postružnik
NEMATERIALNA POMOČ STAROSTNIKOM
DRUŽBENE SPREMEMBE IN DANAŠNJI
POLOŽAJ STARIH LJUDI V DRUŽBI
Današnji socialni položaj starih ljudi v ra-
zvitem svetu zahodne civilizacije bi lahko
označili takole: pokojninsko in invalidsko
zavarovanje in mreža socialnih in zdravst-
venih ustanov omogočata starim ljudem
razmeroma dobro materialno in telesno
preskrbljenost.
Odnos do starih ljudi in razdvojenost
generacij v današnjih življenjskih razmerah
pa jih socialno, kulturno in bivanjsko potis-
kajo na družbeni rob, v osamo in nekorist-
nost, tako da je ta stran njihovega socialnega
položaja verjetno med najslabšimi v zgodo-
vini (Ramovš, Knific, Kiadnik 1992).
Današnja družba je izrazito potrošniško
naravnana. Star človek, ki ni vključen v
proizvajanje dobrin, ampak je samo njihov
uživalec, je potisnjen na družbeni rob, v
pasivnost in nekoristnost.
V družbi velja stereotip, da so stari ljudje
bolni, zanemarjeni, senilni in zaradi tega v
napoto. Starost se na osnovi takega druž-
benega mišljenja tabuizira v nekaj manj-
vrednega, nezaželenega in obrobnega.
Biološkemu zmanjšanju sposobnosti
starih ljudi sledi na osnovi stereotipnega
družbenega vrednotenja starosti diskrimi-
nacija lastne podobe, saj se v luči družbe-
nega razvrednotenja spreminja tudi osebna
samopodoba. Tako se stari ljudje v skladu z
družbenimi pričakovanji počutijo prazne,
nekoristne, potisnjene na rob družbe, bol-
ne in potrebne pomoči.
Razvoj industrije v zahodni Evropi in pri
nas po drugi svetovni vojni je privedel do
razpada velike družine, družinske tradicije,
obstoječih norm in vrednot. S preseljevan-
jem ljudi s podeželja v mesto, v majhna sta-
novanja v blokih, za stare ljudi, potrebne
pomoči, v družini ni več prostora, temveč
je morala skrb zanje prevzeti družba s svo-
jimi institucijami — domovi za starejše ali
domovi za upokojence ali domovi počitka,
kakor jih pač imenujemo.
V	Sloveniji je bil ob koncu leta 1994 delež
starih ljudi nad 65 let že 12% prebivalstva.
Glede na delež starejših od 65 let nas klasi-
fikacija OZN uvršča med stare narode.
Delež starih ljudi pa se bo povečal v letih
2010-2020; ko bodo najštevilnejše genera-
cije stare, se bo odstotek starih ljudi gibal
med 20 in 25%.
V	domovih za stare živi 3,8% vseh sta-
rejših od 65 let.
V	obdobju, ko se družba neustavljivo
stara in delež starih ljudi narašča, je insti-
tucionalno varstvo nuja oz. potreba, ki jo
narekuje sodoben način življenja.
Stari ljudje v domovih za stare živijo da-
nes na splošno v razmeroma dobrih mate-
rialnih razmerah; za njihovo hrano, obleko,
čistočo, toploto in urejeno bivališče ter za
zdravje je neprimerno bolje poskrbljeno
kot v prejšnjih časih.
In vendar to za stare ljudi ne pomeni le
ugodja.
Prihod v dom in življenje v domu pome-
ni za starega človeka veliko osebno spre-
membo. S prihodom v dom je star človek
izkoreninjen iz svojega dotakratnega
domačega življenjskega okolja.
Srednja generacija ima do stanovalcev
doma »služben odnos«. Njegovo vsakdanje
življenje je odvisno od »službenih« odnosov
z uslužbenci doma.
337
ADELA POSTRUŽNIK
S prihodom v dom izgubi star človek svo-
je dotedanje socialne stike z družino, sose-
di, prijatelji in znanci, saj se pozneje omejijo
le na občasne, čedalje redkejše obiske. Sta-
novalci doma so tako osiromašeni za temelj-
ni medčloveški odnos, ki ga lahko uresniču-
jejo le v primarni družini, v manjši skupini.
To jih potiska v pasivnost in jim daje ob-
čutek nekoristnosti in nepotrebnosti.
Tako izgubijo stike s srednjo in mlado
generacijo, kar jim onemogoča prenos
bogatih življenjskih izkušenj in spoznanj,
vse to pa pripelje do osamljenosti, čustvene
otopelosti in marginalizacije.
Z brezkompromisnim prilagajanjem
domovskemu redu izgubljajo ljudje v domu
občutek individualnosti in lastne osebnosti,
s tem pa se izgubljata tudi notranji mir in
zaupanje vase.
kljubuje usodi in da veliko lažje obvlada
telesne, duševne, socialne in druge rizične
situacije, če v njih odkrije smisel in ga
udejanja kot svojo nalogo. Živeti za koga ali
za kaj. Potreba po smislu je po njegovem
prva in temeljna človekova potreba.
Za kakovostno življenje na stara leta je
potrebna zadovoljitev materialnih potreb
po stanovanju, hrani, obleki in drugem,
enako pomembne pa so za kakovostno in
smiselno starost tudi nematerialne ali
socialne potrebe po:
•	medčloveški povezanosti in tesnih
medčloveških odnosih,
•	doživljanju starosti kot posebnega,
toda enako smiselnega obdobja, kot so
mladost in srednja leta življenja,
•	predajanju zrelih življenjskih izkušenj
in spoznanj mladi in srednji generaciji.
SMISEL ŽIVLJENJA V STAROSTI
Z upoštevanjem in iskanjem smiselnosti
življenja v starosti se srečuje večina starih
ljudi, ko se zaradi življenjske situacije od-
ločajo za življenje v domu. S tem se ukvarja
psihološka smer, imenovana eksistencialna
analiza (teoretsko izhodišče), logoterapija
(psihoterapevtska smer), antropohigiena
(preventivna ali vzgojna smer). Utemeljitelj
te psihološke smeri je dunajski psihiater
Viktor Emanuel Franki.
V starosti je zelo živo vprašanje smiselno-
sti, ob neuresničenih življenjskih zamislih
in manjšem socialnem pomenu se staremu
človeku čedalje bolj vsiljuje vprašanje, koli-
kšno vrednost in kakšen pomen je imelo
prizadevanje v njegovem življenju. Ob
pojemajočih telesnih in duševnih močeh,
bolezni, osamljenosti, bližajoči se smrti in
drugih tegobah starostnikov se vse bolj
zarezuje v zavest vprašanje o smislu vsega
tega, o pomenu in vrednotah sedanjega
trenutka, o pomenu življenja v celoti.
S tem povezan in pogost je v starosti
problem življenjske praznine, ko človek ne
doživlja smisla svoje preteklosti, smisla
svojega sedanjega, pogosto tako težavnega
in osamljenega trenutka, in smisla prihod-
nosti z bližajočo se smrtjo. Ena osnovnih
Franklovih hipotez je, da človek z duhom
OBLIKE IN NAČINI POMOČI ZA
ZADOVOLJEVANJE NEMATERIALNIH POTREB
STANOVALCEV DOMA
V velikem domu, kot je Dom upokojencev
Danice Vogrinec v Mariboru, z raznoliko
strukturo stanovalcev tako po starosti kot
po socialnem statusu, je nematerialna po-
moč stanovalcem zelo občutljiva in kom-
pleksna zadeva.
Stari ljudje v domu živijo v sorazmerno
dobrih materialnih razmerah; za njihovo
hrano, obleko, čistočo, toploto in bivališče
in za zdravje je dobro poskrbljeno, bolje kot
v prejšnjih časih. Vendar to za stare ljudi v
domu ne pomeni vedno le ugodja.
Življenje v domu poteka po določenem
redu; ta seveda zahteva od starega človeka
veliko prilagajanja, kar pa je v visoki starosti
zelo težko, skoraj nemogoče.
Odnosi med stanovalci in zaposlenimi
so hierarhično določeni, kot nalaga zakoni-
tost institucije.
Naj se zaposleni še tako trudimo, da bi
ljudem olajšali življenje v domu, je nemo-
goče organizirati življenje za tako veliko
ljudi z različnimi življenjskimi navadami, da
bi bilo vsem dobro in bi bili vsi zadovoljni.
Ko star človek pride v dom, izgubi stik s
svojim prejšnjim okoljem, kjer je živel.
Obiski svojcev niso tako pogosti in z njimi
338
NEMATERIALNA POMOČ STAROSTNIKOM
ni več V Stalnem odnosu. Zaradi starosti in
pogosto tudi težje pomičnosti lahko gredo
sami domov le poredkoma.
V domu odpade tudi samostojna skrb za
pripravo hrane in še za nekatera druga vsak-
danja opravila, ki staremu človeku dajejo
smisel in občutek potrebnosti.
Star človek ima v domu naenkrat veliko
prostega časa, kar pri nekaterih stanovalcih
preide v brezdelje in pasivnost ter jim daje
občutek negotovosti.
Pojavlja se osamljenost. To je huda tego-
ba starih ljudi, ki živijo še v domačem oko-
lju, doživljajo pa jo tudi stanovalci doma,
ne glede na to, koliko ljudi jih obkroža.
Nematerialne potrebe v domu zadovo-
ljujemo s strokovnim delom in rednimi de-
javnostmi in z dopolnilnimi dejavnostmi v
domu.
STROKOVNO DELO IN REDNE DEJAVNOSTI ZA
ZADOVOLJEVANJE NEMATERIALNIH POTREB
Nematerialna pomoč stanovalcem v domu
se prične že pred prihodom starega človeka
vanj. Da lahko staremu človeku olajšamo
vživljanje v domsko življenje, je prav, da
socialni delavec in z njim tudi drugi delavci
čim bolje poznamo njegovo družino oziro-
ma okolje, v katerem je živel pred prihodom
v dom. Glede na dane možnosti poskušamo
upoštevati želje stanovalcev in prav je, da
dobro spoznamo njegova pričakovanja.
Če je le mogoče, upoštevamo tudi želje
oskrbovancev po enoposteljni sobi ali
garsonjeri. Z željo po tem, da bi bil rad v
sobi sam, izraža namreč svojo potrebo po
intimnosti, ki je lahko pri starostnikih
močno poudarjena.
Že na začetku privajanja starostnika na
življenje v domu se z njim temeljito pogovo-
rimo o njegovih posebnih željah, navadah
in potrebah. Poskušamo čim bolj prisluh-
niti njegovim željam, potrebam ter upošte-
vati njegove navade. Tako upoštevamo nje-
govo željo po spanju, da ga ne zbudimo ob
sedmih zjutraj, upoštevamo tudi njegove
posebne prehrambene navade. Stanoval-
cem doma omogočimo, da si sobe opremijo
po lastni želji, si od doma prinesejo njim
drage stvari in podobno.
Zaradi vrste čakajočih in prostorske sti-
ske pa vsem stanovalcem, žal, pogosto ne
moremo zadovoljiti potrebe po intimnosti
— po lastnem prostoru, kamor bi se lahko
umaknih. Potreba po pripadnosti, spreje-
tosti, prijateljstvu in ljubezni je močno iz-
ražena tudi v starosti. V ospredju je seveda
zlasti potreba po prijateljstvu in skupnem
preživljanju prostega časa, tudi med stano-
valci nasprotnega spola.
Parom, ki se srečajo v domu in izrazijo
željo po skupnem bivanju, to brez zadržkov
omogočimo, saj ugotavljamo, da tako dru-
ženje pripomore k boljšemu osebnemu po-
čutju in izboljšanju zdravstvenega stanja ter
pomaga pri premagovanju osamljenosti in
iskanju smisla življenja.
Občutek potrebnosti stanovalcev, da
lahko vsaj delno poskrbijo sami zase, želimo
ohraniti zlasti na oddelkih s pomičnimi sta-
novalci, tudi s tem, da jim omogočimo, da
si v čajnih kuhinjah skuhajo kavo in čaj ali
pripravijo manjši obrok.
V	dom prihaja čedalje več bolnih starih
ljudi, zato so vedno bolj odvisni od tuje
pomoči.
Stanovalce doma želimo čim bolj prite-
gniti k sodelovanju in jih vključiti v aktivno
življenje. Tako imamo kot redno obliko dru-
ženja s stanovalci, zlasti na oddelkih s pomi-
čnimi stanovalci, sestanke po nadstropjih,
in sicer dvakrat mesečno. Udeležijo se jih
socialna delavka, višja medicinska sestra,
delovni terapevt, fizioterapevt, psiholog,
dietetičarka in po potrebi direktor doma.
Na sestankih seznanjamo stanovalce o kul-
turnih in družabnih prireditvah v domu, do-
govarjamo se za skupne izlete, piknike itn.
Stanovalci dajejo predloge in ideje in s tem
aktivno vplivajo na življenje v domu.
Pogovarjamo se tudi o problemih in
skupno rešujemo določene aktualne pro-
bleme stanovalcev. Cilj sestankov je čim bolj
aktivno sodelovanje in vključevanje stano-
valcev v življenje v domu.
Seveda pa so individualni pogovori stro-
kovnih delavcev in drugega osebja s stano-
valci doma nepogrešljiva oblika za razvija-
nje pristnih medčloveških odnosov.
V	domu zaposleni delavci si morajo vzeti
čas za stanovalce, čas za pogovor, za poslu-
šanje. Pogosto se stanovalci doma delavcem
339
ADELA POSTRUŽNIK
zahvalijo za njihovih »pet minut«. Na žalost
imajo strokovni delavci premalo časa tudi
za neformalne pogovore s stanovalci doma,
kot človek s človekom. Zlasti je to potrebno
na bolniških oddelkih, kjer ljudje, vezani na
bolniško sobo ali posteljo, potrebujejo
pristne medčloveške odnose in zaupanje.
Strokovni delavci so člani strokovnega
skupine, ki celostno obravnava vse potrebe
stanovalcev, tako materialne kot nemate-
rialne.
V okviru rednih dejavnosti v domu orga-
niziramo za zadovoljevanje nematerialnih
potreb stanovalcev naslednje aktivnosti:
•	Praznovanje rojstnih dni — enkrat na
mesec.
•	S kulturnimi in družabnimi prire-
ditvami obeležimo praznike, kot so božič,
silvestrovo, novo leto, velika noč, 8. februar,
pripravljamo pustovanja z živo glasbo, sta-
novalci se maskirajo in pripravijo program,
spomnimo se praznika, ko se ptički ženijo
—valentinovo, za materinski dan in 8. marec
nam pogosto pripravijo program osnovno-
šolci ali srednješolci.
•	Na leto organiziramo po dva izleta.
Daljšega se udeležujejo stanovalci, ki zmo-
rejo daljšo vožnjo, krajši izlet pa je primeren
tudi za težje pomične stanovalce in tiste na
invalidskih vozičkih.
•	Organiziramo martinovanje s progra-
mom, krstom mošta v vino.
•	Vsako leto obišče dom več kulturnih
skupin, pevskih zborov in različnih amater-
skih gledaliških skupin.
•	Pogosto obiščejo naš dom tudi znane
osebe s političnega, kulturnega in zabavno-
glasbenega področja.
•	Enkrat na mesec pripravimo kulturni
popoldan s književnikom Dušanom Mevljo,
ki živi v naši enoti na Taboru.
•	Imamo tudi pevski zbor stanovalcev.
•	Moška in ženska kegljaška ekipa
tekmujeta na turnirjih, ki jih organizirajo
društva upokojencev mariborskega ob-
močja.
•	Veliko pridobitev za zadovoljevanje
duhovnih-religioznih potreb stanovalcev
pomeni kapelica v četrtem nadstropju
našega doma. V njej se udeležujejo verskih
obredov, se zatečejo k molitvi. Večini staro-
stnikov v našem domu to veliko pomeni.
PROSTOVOLJNO SOCIALNO DELO
KOT DOPOLNILNA DEJAVNOST ZA
ZADOVOLJEVANJE NEMATERIALNIH POTREB
STANOVALCEV V DOMU
Kot dopolnitev profesionalnega dela smo
v domu upokojencev v Mariboru razvili več
oblik prostovoljnega dela. Prostovoljno
delo v našem domu ima že desetletno tradi-
cijo in se je uveljavilo kot posebna vrednota.
Oblike prostovoljnega dela v domu so:
•	skupine starih za samopomoč,
•	medgeneracijsko povezovanje stano-
valcev doma in dijakov mariborskih sre-
dnjih šol — Druge gimnazije Maribor,
Srednje ekonomske šole. Gimnazije Ruše in
Srednje kemijske šole — in Dijaškega doma
Maribor,
•	prostovoljno delo učencev osnovne
šole,
•	mednarodno prostovoljno delo štu-
dentk z Dunaja,
•	individualno prostovoljno delo odra-
slih oseb,
•	sodelovanje z društvom Hospic.
SKUPINE STARIH ZA SAMOPOMOČ
Prvi skupini, ki sta bili temelj za nadaljnji
razvoj domovske mreže skupin, sta bili usta-
novljeni v sodelovanju s Centrom za social-
no delo Maribor v maju 1990. Zdaj deluje v
domu 20 skupin starih za samopomoč ob
pomoči 38 voditeljic.
Take skupine starih so osebna povezava
ljudi, ki temelji na samoiniciativni pomoči
v skupnih potrebah, težavah in stiskah. So
sodobna oblika nekrvnega sorodstva, velike
družine.
Z vidika osnovne funkcije jih lahko
definiramo kot :
•	zdravilo proti osamljenosti starih ljudi,
•	pomoč pri doživljanju smiselne sta-
rosti,
•	možnost povezave treh generacij.
Skupine delujejo na srečanjih, ki pote-
kajo enkrat na teden, vedno ob istem času
in v istem prostoru.
Dejavnosti v skupinah so:
•	temeljna dejavnost v skupini je pogo-
vor (izbira določene teme pogovora, ki je
340
NEMATERIALNA POMOČ STAROSTNIKOM
Starim ljudem blizu — spomini, izkušnje,
spoznanja),
•	petje,
•	razglednica s pozdravi,
•	odhod skupine na kavo,
•	izleti, pikniki, obiski prireditev,
•	praznovanje rojstnih dni, jubilejev
(prigrizek, pijača),
•	skromne obdaritve ob praznikih,
•	družabne igre, gost skupine, obiski
bolnih članov,
•	spomini ob smrti članov.
Vodenje skupin starih temelji na prosto-
voljnem ljubiteljskem delu. Voditeljice
skupin so delavke doma iz različnih služb
in zunanje prostovoljke. Voditeljice se za
vodenje skupin izobražujejo po programu,
ki ga organizirata Združenje za socialno
gerontologijo in gerantogogiko in Inštitut
dr. Antona Trstenjaka. Voditeljice se pove-
zujejo v intervizijske skupine, kjer se učijo
druga od druge in rešujejo dileme, ki na-
stajajo pri delu v skupinah. Supervizijo
izvaja združenje za socialno gerontologijo
in gerantogogiko.
Danes je v skupine vključenih 230 sta-
novalcev doma, saj delujejo v obeh enotah.
Skupine starih za samopomoč so se v naši
ustanovi pokazale kot dobra oblika aktiv-
nosti za izboljšanje medčloveških odnosov
v domu.
Odnosi med zaposlenimi in med njimi
in stanovalci, zlasti tistimi, ki so vključeni v
skupine, so postali prijaznejši ter bolj spro-
ščeni in humani. K izboljšanju odnosov pa
pripomorejo tudi zunanji prostovoljci, ki
prinašajo v vsakdanje življenje v domu del-
ček zunanjega sveta.
Stanovalcem doma pomenijo skupine
nadomestilo za izgubljeno družino in prej-
šnje socialno okolje, v njih se počutijo varne
in sprejete, vlivajo jim zaupanje vase, vra-
čajo smisel življenja in so tako dobra obli-
ka pomoči pri premagovanju osamljenosti.
Ko se voditeljice izobražujejo za delo v
skupinah, si pridobijo dodatno znanje in
nova spoznanja s področja gerantologije,
logoterapije in psihologije. Vse to jim pri
delu v skupini omogoči boljše razumevanje
starih ljudi. Hkrati pomeni to delo tudi
osebno rast, zadovoljstvo in pripravo na
lastno starost.
Pri organizaciji vodenja skupin delavcev,
zaposlenih v domu, smo deležni velikega
razumevanja in finančne podpore vodstva
doma.
Projekt so finančno podprli tudi ministr-
stvo za delo, družino in socialne zadeve,
mestna občina Maribor in fondacija SOROS.
PROSTOVOLJNO DELO SREDNJEŠOLCEV -
MEDGENERACIJSKO POVEZOVANJE
STANOVALCEV DOMA IN DIJAKOV
MARIBORSKIH SREDNJIH ŠOL
V Domu upokojencev Danice Vogrinec v
Mariboru, enota Pobrežje, že več let sode-
lujemo s srednjimi šolami, kot so Srednja
ekonomska šola Maribor, Gimnazija Ruše,
Srednja kemijska šola Ruše, ter z Dijaškim
domom Maribor.
Program z imenom »Prostovoljno delo
srednješolcev — medgeneracijsko povezo-
vanje« vodimo, organiziramo in koordi-
niramo socialne delavke v domu ter men-
torji — profesorji in svetovalni delavci na
šolah.
Mentorji na šolah pripravijo na začetku
šolskega leta skupno srečanje »starih« in
bodočih, »novih« dijakov-prostovoljcev.
Socialne delavke pa skupno s stanovalci
doma, ki imajo s prostovoljci že določene
izkušnje, predstavimo to obliko sodelovanja
na šoli.
Sledi naše skupno srečanje v domu. Nanj
povabimo stanovalce doma, ki želijo pri-
jateljevati z mladimi, in dijake, ki so se po
našem prvem srečanju na šoli odločili za
prostovoljno delo v domu.
Na tem prvem skupnem srečanju se
mladi in stanovalci doma predstavijo.
Po predstavitvi se spontano, na osnovi
interesa (glasba, branje, jeziki), simpatij in
prijaznega nasmeha oblikujejo pari »babic/
dedkov in vnukov/vnukinj«.
Dijaki pozneje obiskujejo svoje »babice«
in »dedke« v domu po enkrat na teden.
Navadno jih obiščejo v sobi, kjer se pogo-
varjajo, po želji jim kaj preberejo, skupaj
poslušajo glasbo, napišejo pismo ali kartico,
gredo skupaj na sprehod in podobno,
Dejavnosti potekajo med šolskim letom
od prvega skupnega srečanja naprej v
341
ADELA POSTRUŽNIK
različnih oblikah: od individualnih obiskov
in skupnih srečanj s pogovori do kulturnih
prireditev in ustvarjalnih delavnic ob pra-
znikih (izdelovanje prazničnih voščilnic,
krasitev jelke, peka kruha in velikonočnih
pletenic, barvanje velikonočnih pirhov
itn.).
Organiziramo skupne izlete, piknike,
druženja ob koncu šolskega leta.
Dijaki s svojimi prispevki sodelujejo tudi
v glasilu našega doma, izdali pa smo tudi
skupno glasilo ob deseti obletnici humani-
tarnih dejavnosti na Srednji ekonomski šoli.
Dijake-prostovoljce ob koncu šolskega
leta in ob praznikih nagradimo s skromni-
mi darili, tistim, ki končujejo šolanje, pa
izročimo tudi pohvale.
V druženje se pogosto vključujejo tudi
starši in prijatelji prostovoljcev in sorodniki
in prijatelji stanovalcev. Prijateljevanje se
včasih nadaljuje še po končanem šolanju
dijakov.
Dijaki-prostovoljci obiskujejo bolniške
oddelke dòma, kjer so potrebe po druženju
še večje.
Mladi dijaki-prostovoljci prinašajo v dom
življenjsko vedrino in veselje. Pomagajo
starim ljudem pri premagovanju občutka
nepotrebnosti in osamljenosti. Druženje z
mladimi omogoča stanovalcem doma, da
lažje nadomestijo izgubo prejšnjega social-
nega okolja.
Pri medgeneracijskem druženju gre za
vzpostavljanje, negovanje in obnavljanje
temeljnega odnosa med dvema človekoma,
»babico« in »vnukom«. Ta odnos omogoči
staremu človeku, da se počuti sprejetega in
zaželenega, kar daje obojim življenjsko moč
in energijo ter pomaga najti smisel življenja.
Gre za obojestransko dajanje in spreje-
manje.
Stanovalci doma s hvaležnostjo in pono-
som sprejemajo mlade, njihovo neposred-
nost in vedrino, starejši pa na mlade pre-
našajo svoje bogate življenjske izkušnje in
spoznanja. Druženje med dijaki in stanoval-
ci doma pripomore k doseganju sožitja in
zmanjševanju medgeneracijskega propada,
kar pomeni demarginalizacijo obeh gene-
racij. Dan, ko mladi, s katerimi prijateljujejo,
pridejo v dom, je za stanovalce poseben
dan.
Prisluhnimo nekaterim odgovorom sta-
novalcev doma na vprašanje, kaj jim pome-
nijo obiski dijakov. Danica: »Nina je krasna,
tako živahna je, toliko si veva povedati.«
Ivan: »To je moja deklica, kako je lepa!«
Jožica: »Ko pride Metka, posije sonce.«
Mladi prostovoljci so s svojo vedrino in
sposobnostjo vzpostavljanja pristnih med-
človeških odnosov s starostniki v veliko
pomoč delavcem doma, ker posredno vpli-
vajo na izboljšanje medsebojnih odnosov
med zaposlenimi in stanovalci doma ter
dvigajo kvaliteto življenja v domu.
Mladi dijaki prostovoljci, ki so zaradi da-
našnjega načina življenja in odnosa družbe
do starosti pogosto prikrajšani za izkušnjo
druženja s starim človekom, na primer z ba-
bico ali dedkom, se pri druženju s stano-
valci doma naučijo sprejemati drugačnost,
spoznajo življenje nekoč, so sprejeti taki,
kot so, občutijo hvaležnost, veselje, žalost,
dobijo »veliko zase«, česar jim pogosto ne
morejo dati starši, prijatelji, sošolci, učitelji
in vzgojitelji, spoznavajo drugo plat življe-
nja in se učijo živeti.
Sodelovanje doma upokojencev z mari-
borskimi srednjimi šolami omogoča odpi-
ranje institucije navzven, kar pa posredno
vpliva tudi na odnos širše družbe do doma
upokojencev in ljudi, ki živijo in delajo v
njem.
V lanskem letu smo na našem območju
prvič organizirali medgeneracijski tabor
skupaj z domom upokojencev Poljčane,
Centrom za socialno delo Slovenska Bistri-
ca, mariborskimi srednjimi šolami in Dija-
škim domom Maribor.
Tabora na Dominikovem domu na Po-
horju so se udeležili stanovalci doma, dijaki
prostovoljci, mentorji s šol, voditeljice sku-
pin za samopomoč in stari ljudje iz domače-
ga okolja, skupno 46 udeležencev. Tabor je
nekakšen vrhunec celoletnega druženja,
kjer se kot velika družina združijo vse tri
generacije.
Medgeneracijski tabor je postal vsako-
letna oblika druženja treh generacij, letos
smo tabor organizirali na Tojzlovem vrhu
na Kozjaku.
Pri organizaciji prostovoljnega dela sre-
dnješolcev nam pomaga in nas finančno
podpira vodstvo doma upokojencev, pa
342
NEMATERIALNA POMOČ STAROSTNIKOM
tudi Šole in dijaški dom podpirajo to
dejavnost njihovih dijakov in mentorjev.
Projekt finančno podpira tudi ministr-
stvo za delo, družino in socialne zadeve. Žal
ga letos ni podprla Mesta občina Maribor.
Fundacija SOROS ga je finančno podprla v
lanskem letu.
MEDNARODNO PROSTOVOLJNO DELO
Sodelovanje s študentkami z Dunaja se je
pričelo na pobudo gospoda Branka Mačka,
direktorja škofijske Karitas Maribor, in sicer
leta 1994, ko so se obrnili nanj z željo, da bi
dekleta (študentke) z Dunaja opravljale hu-
manitarno dejavnost v Sloveniji. Zaradi
hudih spopadov v sosednji Hrvaški je bilo
tam delo zanje prenevarno. To sodelovanje
smo ohranili in spodbujali do lanskega leta,
ko se mentorjem ni več posrečilo pridobiti
deklet.
Študentke z Dunaja so več let za dva do
tri tedne prihajale v naš dom. Stanovale so
izven doma. Dnevno so delale v domu od
9. do 14. ure. Obiskovale so stanovalce
doma, zlasti nepomične in težje pomične.
Dejavnosti so obsegale druženje, pogovore,
branje, sprehode, spremljanje v trgovino,
na pokopališče, domov ali k sorodnikom.
Stanovalci doma — med njimi jih veliko
razume in govori nemški jezik — so jih lepo
sprejeli. Dekleta, pretežno študentke iz
različnih držav, so imele za delo s starimi
ljudmi poseben smisel in občutek. Do njih
so bile zelo pozorne, prisluhnile so njiho-
vim željam. Stanovalce doma so obiskale tu-
di za božič, jim pripravile božično priredi-
tev (naučile so se zapeti Sveto noč v sloven-
ščini). Stanovalce so obdarile s skromnimi
darili, s seboj so prinesle revije in časopise
za tiste, ki radi berejo in razumejo nemški
jezik.
Z nekaterimi stanovalci si dopisujejo še
danes.
S svojim obiskom v domu so popestrile
vsakdanji utrip življenja v njem. S takimi
oblikami sodelovanja omogočamo stano-
valcem doma, da se družijo, vzpostavljajo
pristne medčloveške odnose ter ohranjajo
smisel življenja in tako premagajo osam-
ljenost in otopelost.
INDIVIDUALNO PROSTOVOLJNO DELO
ODRASLIH OSEB
Stanovalce doma upokojencev v obeh eno-
tah, zlasti tiste, ki nimajo ožjih sorodnikov
in so osamljeni, obiskujejo odrasle prosto-
voljke. To so v glavnem mlajše upokojenke,
brezposelne osebe na čakanju in še zapo-
slene osebe.
Ta oblika prostovoljnega dela odraslih
oseb, ki se je v našem domu uveljavila
nazadnje, se je začela razvijati na osebno
pobudo prostovoljke, ki je prišla v dom z
željo, da bi koga obiskovala. To je bil povod,
da smo tudi sami začeli iskati prostovoljce,
tako da smo to možnost ponudili prek sred-
stev javnega obveščanja, s prostovoljnim
delom pa smo ljudi seznanjali tudi na pred-
stavitvenih dnevih in seminarjih.
Danes imamo v domu 10 odraslih prosto-
voljk, ki so prišle k nam prek kluba prosto-
voljcev OZARA, Karitasa in drugih ustanov.
Možnost druženja s prostovoljkami po-
nudimo osamljenim stanovalcem, ki nimajo
več svojcev, zato si takega druženja želijo.
Na tako druženje stanovalca in prostovoljko
posebej pripravimo in ju seznanimo z insti-
tucijo. Za čas in pogostost obiskov se dogo-
varjata prostovoljec in stanovalec sama.
Mentor opozori prostovoljke tudi na
morebitne zaplete in na koga naj se v takih
primerih obrne. Prostovoljko vodi in spre-
mlja mentorica, socialna delavka doma, ki
daje podporo v osebnih stiskah. Ob more-
bitnih težavah pomagamo tako prostovoljki
kot stanovalcu doma.
Ob koncu leta prostovoljke nagradimo s
skromnimi nagradami, povabimo jih na
prireditve, izlete in piknike, ki jih organi-
ziramo za stanovalce.
Ta obhka prostovoljnega dela poteka že
četrto leto in prepričljivo kaže na to, da je
uvajanje prostovoljstva v domu uresničljivo
in da prav gotovo sodi k izboljšanju kvali-
tete življenja njegovih stanovalcev.
Prisluhnimo misli prostovoljke Rezike, ki
obiskuje gospo na bolniškem oddelku v
domu:
Najina četrtkova popoldanska srečanja so
lepa skupna druženja in obojestranska
potreba. Z radostjo in lahkoto postorim nekaj
343
ADELA POSTRUŽNIK
drobnih opravil, ki jih ga. Štefka sama ne
zmore več. Včasih ji kaj preberem iz časopi-
sov in revij, za knjigo že zmanjka časa. Rada
jo presenetim s priboljškom iz domače
kuhinje. Vzameva si čas za pogovor. Postali
sva medsebojno zaupni, nastal je nov, trajen
medosebni odnos, ki nama dan polepša in
obogati. Kar delamo s srcem, ni težko, in za
to se čas vedno najde.
PROSTOVOLJNO DELO UČENCEV
OSNOVNE ŠOLE
Na pobudo socialne delavke z osnovne šole
Tone Čufar v naši soseščini smo v lanskem
šolskem letu organizirali prostovoljno delo
z učenci 8. razreda te šole.
Učenci so kljub mladosti in šolskim
obveznostim vzeli resno svoje novo poslan-
stvo. Večina jih je prihajala na obiske v dom
redno enkrat na teden. Mentorica osnovne
šole je z učenci prostovoljci redno sodelo-
vala. Pogovarjali so se o vsem, kar jih je
zanimalo, o doživetjih med obiski v domu,
pomislekih, dilemah, o tem, kako skrajšati
samotne urice starim ljudem v domu. Na
zaključnem srečanju ob koncu šolskega leta
je večina učencev obljubila, da bodo pro-
stovoljno delo v domu nadaljevali tudi kot
dijaki srednjih šol.
Vsi smo bili enotni, da jih tako druženje
osebno bogati, da si pridobivajo življenjske
izkušnje, da dobro vpliva na medčloveške
odnose in ljudi zbližuje — kljub razlikam v
letih.
Stanovalci doma so učence lepo sprejeli,
med pogovori, poslušanjem glasbe ali med
igranjem kart so postali so prijatelji...
SODELOVANJE Z DRUŠTVOM HOSPIC
Življenje v domu je neizogibno povezano s
težko boleznijo, umiranjem in smrtjo.
Zaradi preobilice dela, premalo izkušenj
in poguma, ponuditi potrebno oporo umi-
rajočim, se jim osebje doma pogosto pre-
malo posveča, ko gre za lajšanje njihovih
težav in osebnih stisk. Dobro opravljena
zdravstvena nega je pogosto vse, kar lahko
ponudimo umirajočim. Tudi svojci pogosto
ne zmorejo čustvenega bremena, ki ga do-
življajo ob umirajočem.
Osnovna potreba večine umirajočih je,
da niso sami in da jim lajšamo morebitne
bolečine.
Človek, ki umira v domu, morda še bolj
kot drugi potrebuje:
•	da z njim do konca ravnamo kot z
osebo, ki o sebi odloča sama,
•	da ima možnost pogovora z ljudmi, ki
jih želi,
•	da ga poslušamo,
•	telesni dotik, lepo besedo, njemu ljubo
glasbo, zaželeno poglavje iz knjige, stik z
naravo,
•	obisk duhovnika, če je veren.
Za pomoč umirajočim — zlasti tistim, ki
nimajo svojcev ali so ti že ostareli oziroma
bolni, zato zanje ne zmorejo velike skrbi —
se v domu občasno obračamo na društvo
Hospic.
Prostovoljke Hospica obiskujejo umira-
joče v domu in jim pomagajo lajšati bole-
čine, na pomoč pa priskočijo tudi njihovim
svojcem.
SKLEPI
Država je s svojo socialno politiko v prej-
šnjem obdobju dobro poskrbela za zadovo-
ljevanje materialnih potreb starih ljudi.
Kolektivni duh bivšega obdobja je krepil in
ohranjal medčloveške odnose na zadovo-
ljivi ravni. Danes je družba v prehodnem
obdobju, v katerem je zaradi globalnih dru-
žbenih sprememb prišlo do sprememb pri
zadovoljevanju tako materialnih kot nema-
terialnih potreb ljudi. Današnja družba je
izrazito individualistično usmerjena, zato je
nujno, da na vseh nivojih družbe zaživijo
oblike pomoči v smislu samopomoči.
Odnos družbe do drugačnosti, do staro-
sti, ter način življenja in materialne možno-
sti še vedno ne dopuščajo, da bi lahko stari
ljudje ostali v domačem okolju tudi takrat,
ko zbolijo in potrebujejo pomoč. Tako so v
sedanjem obdobju potrebe po institucio-
nalnem varstvu zelo velike, saj naša družba
še ni osvojila »novih oblik« pomoči starim
ljudem. Tako se poslužujemo »najlažjega«
načina rešitve problema — namestitve sta-
344
NEMATERIALNA POMOČ STAROSTNIKOM
rega človeka v dom. Seveda pa je to v večini
primerov neobhodno potrebno.
Domovi so danes kadrovsko in mate-
rialno na zadovoljivi ravni.
Za starega človeka pa pomeni odhod v
dom veliko osebno spremembo.
Vključitev v življenje v domu je lažja za
tiste stare ljudi, ki prihajajo iz družin z ure-
jenimi medosebnimi odnosi, kjer se imajo
v družini radi in se spoštujejo. Ti stanovalci
so bolj vedri, imajo večje zaupanje vase in
v okolje.
V domu si prizadevamo, da bi glede na
dane možnosti zagotovili čim bolj humano
bivanje starih ljudi. V dopolnilne oblike
dela, kot so skupine starih za samopomoč,
prostovoljno delo srednješolcev in odraslih,
želimo vključiti čim več starih ljudi. S temi
dejavnostmi poskušamo čim bolj približati
življenje v domu potrebam posameznika in
omogočiti starim ljudem, da najdejo smisel
svojega življenja tudi v tej, za marsikoga
izredno težki življenjski situaciji.
Na tem mestu bi želela poudariti, da bo
za dobro počutje starih ljudi v domu v pri-
hodnje neobhodno zagotoviti boljši bivalni
standard, zlasti za zadovoljitev potrebe po
intimnosti, ki je pri starih ljudeh zelo izra-
zita. Ljudje, ki pridejo v dom potem, ko so
svoje življenje preživeli v določenem okolju
in imajo svoje navade, vrednote ter potrebe,
ki se nanašajo tudi na slabšo zdravstveno
stanje, bi morali v domu imeti možnost bi-
vanja v enoposteljni sobi s svojimi sanita-
rijami.
Zavedati se moramo, da je to najnujnejše,
kar lahko ponudimo staremu človeku, ko
se odloči oziroma je primoran živeti v
domu. Izhajati moramo iz tega, da večina
starih ljudi zaradi izgube, še zlasti žensk
zaradi izgube življenjskega partnerja, pred
prihodom v dom tudi po več deset let živi
samih.
345
ADELA POSTRUŽNIK
Literatura
J. Kambič (1998), Institucionalni vidiki življenja v domovih za stare. Socialno delo 37, 2.
T. Kiadnik (1996), Skupine za samopomoč kot odgovor na nematerialne potrebe starih ljudi.
Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta (magistrska naloga).
A. MiKuž Kos et al (1997), Prostovoljno delo pri varovanju zdravja in v zdravstvu. Ljubljana.
Prostovoljstvo v Mariboru (1998). Maribor: drugi kongres prostovoljcev (zbornik referatov).
J. Ramovš, B. Knific, T. Kladnik (1992), Skupine starih za samopomoč: Metodični priročnik. Ljubljana:
Inštitut za socialno medicino in socialno varstvo.
Zbornik referatov petega strokovnega seminarja (1998). Maribor: Zbornica zdravstvene nege
Slovenije — sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v socialnih zavodih.
346
Alenka Košak
STALIŠČA MEDICINSKIH SESTER IN SOCIALNIH DELAVK
DOSMiï
FENOMEN SMRTI
Kaj je smrt, kako človek umira, kaj se z njim
dogaja po smrti? Ta vprašanja so skrivnost,
odkar obstaja človeštvo. Nanje poskušajo
odgovoriti različni znanstveniki in znan-
stvene discipline, vsaka s svojo filozofijo.
Vendar pa je smrt in umiranje zelo zasebna
zadeva. Nuland (1997:16) pravi, da smrt ni
soočenje, ampak je le dogodek v zaporedju
valujočih ritmov narave. Pravi sovražnik ni
smrt, temveč bolezen, in z njo se je treba
soočiti.
Ljudje izrivajo iz zavesti dejstvo, da bodo
nekoč umrli. Vzrokov za to je več. Mnogo
ljudi se smrti boji. Predvsem so to ljudje, ki
imajo občutek, da jim življenje ni dalo
tistega, kar so od njega pričakovali.
VPLIV SMRTI NA DRUŽINO
Hude bolezni in smrt so v družinah nekaj
naravnega, pa vendar velike življenjske
tragedije. Smrt ima na družino velik vpliv,
pogosta se družinski člani znajdejo v novih
vlogah, reševati morajo nove, težke pro-
bleme. E. Asen (1998: 209-210) v svojem
delu navaja, da je vpliv smrti na družino
različen, odvisen pa je od narave smrti, časa
smrti, starosti in razvojne stopnje posame-
znih družinskih članov, družinske zgodo-
vine prejšnjih izgub, položaja in vloge
umirajoče osebe in od načina, kako se
družina spoprime s položajem, kar pa je
odvisno tudi od kulture in od podpore, ki
jo družina prejme od družbe in kroga
prijateljev.
SPREMLJANJE DRUŽINE IN UMIRAJOČEGA
Spremljanje družine je temeljnega pomena.
Družinski člani doživljajo hudo bolečino in
težke čase ob umiranju in smrti svojca.
Klevišarjeva (1990: 51) pravi, da svojci po-
gosto niso sposobni razumeti informacij, ki
jih dobijo od zdravnika. Pogosto so njihovi
upi in pričakovanja od medicine preveliki,
pričakujejo nekaj nemogočega in to skoraj
zahtevajo. Nekateri ponujajo tudi večje
vsote denarja, samo da bi bolnik ozdravel.
Nekatere zagrabi panika in to razpoloženje
se prenaša na vso družino in tudi na bolnika
samega. Poleg spremljanja družine umira-
jočega je pomembno tudi samo spremljanje
umirajočega. Klevišarjeva (1994:31) defini-
ra spremljanje umirajočega bolnika kot po-
magati mu živeti na zadnjem delu njegove
življenjske poti. Poudarek je na živeti, to
pomeni, omogočiti bolniku, da lahko do
konca živi čim bolj polno in da je do konca
kot živ človek čim bolj vključen v dogajanje
okrog sebe. Spremljati pomeni vstopiti v
odnos s tistim, ki je potreben pomoči.
POTREBE UMIRAJOČEGA
Tudi umirajoči ima, tako kot svojci, dolo-
čene potrebe. Mogoče ima nekaj skromnih
zahtev, in če bi jim ugodili, bi čutil, da lahko
mirno umre. Včasih gre za sporočila dolo-
čenim ljudem ali za podrobnosti pogreb-
nega obreda. Umirajoči človek ne zahteva,
da bi ga naredili nesmrtnega, želi le zaokro-
žiti svoje življenje. Mnoge njegove skrbi
zahtevajo čas. Potrebuje čas za premislek,
potrebuje čas, da bi lahko vse uredil.
347
ALENKA KOŠAK
Kastenbaum (1985: 117) pravi, da se lahko
z njim bolje razumemo, če se ne obreme-
njujemo z upanjem, temveč se mu pribli-
žamo kratko malo kot človeku, ki nam je
podoben.
ŽELJE IN POTREBE SVOJCEV
Glavna potreba in želja svojcev je, da bi jih
drugi razumeli. To je težko uresničljivo.
Razlogi za to so različni. V začetku težkega
dogodka lahko opazimo veliko, vendar
kratkotrajno razumevanje. Svojci pogosto
čutijo pripravljenost drugih, da se vživijo v
njihov položaj. Opažajo pripravljenost in
željo ljudi, da bi pomagali z nasvetom in
dejanjem. To razumevanje pa je navadno
kratkotrajno. Mnogi se zadovoljijo z radove-
dnostjo in trenutno pripravljenostjo za
pomoč in pravzaprav ne bi radi zvedeli kaj
več kot le »stanje stvari«. Svojci pa se poču-
tijo razumljene takrat, ko čutijo, da kdo
zanje skrbi in jih podpira. To pa ni kratko-
trajna stvar. Potrebno je veliko volje in
poguma, da zdržimo in da smo pripravljeni
vedno priskočiti na pomoč.
Fassler-Weibel (1996: 109) navaja splo-
šne in posebne potrebe svojcev ob smrti:
•	Svojci potrebujejo pomoč, nasvete in
podporo, vendar tudi zahtevajo, da se lahko
samostojno odločajo.
•	Svojci pogosto niti sami ne vedo, kaj
pravzaprav hočejo ali potrebujejo. Na novo
morajo postaviti svoj družinski sistem.
Praznino, ki nastane zaradi smrti, morajo
sami ustrezno napolniti.
•	Naučiti se moramo, da svojce povpra-
šamo po njihovih željah in potrebah, in ne,
da o njih ugibamo. Nimamo pravice ugotav-
ljati, ali je odziv žalovanja ustrezen ali ne.
•	Svojci čutijo potrebo, da jim kdo stoji
ob strani, jih podpira in razume, in sicer
tako dolgo, dokler to potrebujejo, in na
način, kakor to želijo.
•	Svojce je treba opogumljati, da govo-
rijo o svojih vzgibih in o svojem razpo-
loženju. Potrebujejo sogovornike, ki jim
lahko zaupajo in ki jim lahko te občutke
pokažejo.
•	Svojci ne potrebujejo nasvetov, kaj de-
lajo narobe in kaj bi lahko naredili drugače.
Potrebujejo le iskren pogovor.
•	Vsak svojec ima pravico, da sme živeti
svojo individualno žalost, ne da bi ga kri-
tizirali, zavračali ali mu celo prepovedovali.
•	Svojci čutijo potrebo, da lahko govorijo
tudi o neprimernih čustvih do umrlega.
•	Svojci potrebujejo ljudi, ki imajo veliko
časa in si ga tudi vzamejo zanje. Te osebe si
izberejo sami in jih je pogosto malo.
•	Svojci se počutijo varne, če lahko
govorijo tudi o negativnih doživetjih v
razmerju z umrlim. To poveča občutek, da
jih drugi razumejo.
•	Svojci potrebujejo informacije o
oblikah žalovanja in o vedenju žalujočih.
Potrebujejo veliko opogumljanja, da iščejo
svoje oblike žalovanja.
ŽALOVANJE
Smrt bližnjega človeka sproži v nas mnoga
močna čustva, telesne in duševne reakcije.
Tekavčič-Gradova (1994: 137) pravi, da
žalovanje ni stanje, pač pa proces, v katerem
žalujoči predeluje svojo izgubo in se nanjo
prilagaja. Zato je žalovanje nujno in za
nadaljnje življenje žalujočega tudi potreb-
no. Žalujoči mora predelati štiri različne
stopnje:
Sprejeti realnost izgube. Žalujoči se
mora sprijazniti z dejstvom, da je bližnji
umrl, da ga ne bo več in da se ne bo več
srečal z njim.
Sprejeti bolečino, ki jo povzroča žalost
V naši kulturi se od žalujočega pričakuje,
da bo svojo bolečino čim hitreje »pospravil«
v zabebnost in je ne bo kazal v družbi, ker
je ob tem okolici pogosto neprijetno.
Nekateri poskušajo ob izgubi zanikati svoja
čustva ali preprečiti bolečino z različnimi
aktivnostmi ali delom. Drugi poskušajo
zaustaviti vse boleče misli v zvezi s pokoj-
nikom, dopustijo si le prijetne, ali pa si
pomagajo s tabletami in alkoholom ubežati
resničnosti. Zgodi se, da tisti, ki so zanikali
svoje občutke, pozneje reagirajo z depre-
sivnim razpoloženjem.
Prilagoditi se okolju, v katerem umrli
manjka. S smrtjo vsak žalujoči izgubi nekaj,
kar mu je umrli dajal. Včasih ni takoj jasno,
kaj bo najbližji najbolj pogrešal: družbo.
348
STALIŠČA MEDICINSKIH SESTER IN SOCIALNIH DELAVK DO SMRTI
oporo, poslušalca, finančno pomoč ali kaj
drugega. Žalujoči navadno po treh mesecih
dokončno ugotovijo, kaj najbolj pogrešajo
kot posledico izgube. Žalujoči se bo moral
prilagoditi dejstvu, da bo moral sam pre-
vzeti nove vloge in zadolžitve namesto
umrlega.
Čustvenoponotranjiti umrlega in začeti
z novim življenjem. Žalujoči se mora pri-
praviti, da vstopi v nove odnose in v novo
življenjsko obdobje. Zato mora najti v sebi
tisti kot za umrlega, ki mu bo dopuščal
dovolj prostora tudi za druge, nove odnose
z okoljem.
SMRT - IZZIV ZA SOCIALNO DELO
Z izkušnjami umiranja in smrti se posredno
pri svojem poklicnem delu srečujejo tudi
nekateri socialni delavci. To so zlasti tisti,
ki so zaposleni v domovih za stare, bolni-
šnicah, centrih za socialno delo in podo-
bno. To je področje, na katerem bi lahko
imeli socialni delavci večjo vlogo, treba pa
bi bilo pridobiti več znanja o tem že v
samem procesu izobraževanja.
Govoriti o smrti je pri nas še vedno tabu
in mogoče se ravno zaradi tega malo so-
cialnih delavcev odloča za delo na tem po-
dročju. Po drugi strani pa bi lahko bili ravno
oni tisti, ki bi razbijali ta tabu. Socialni de-
lavci se največkrat srečujejo s to pomočjo
posredno, denimo, z denarno pomočjo ob
izgubi partnerja, kritjem dela stroškov
pogreba, namestitvijo vdove ali vdovca v
dom za stare... Tu gre največkrat za material-
ne oblike pomoči, saj svojci le redko pridejo
po pomoč zaradi duševne stiske ob izgubi
drage osebe. Svetovalno pomoč potrebuje-
jo zlasti starši ob izgubi otroka in starejši
človek ob izgubi partnerja. Predvsem starej-
ši ljudje ne vedo, kam bi se lahko obrnili
po tovrstno pomoč, in večina jih tudi nima
priložnosti, da bi se vključili v skupino za
samopomoč. Poleg svetovanja ljudje potre-
bujejo tudi praktične nasvete in infor-
macije, npr. o tem, kako se pogovarjati z
umirajočim, kakšne potrebe ima umirajoči,
o sami organizaciji pogreba in podobno.
Pomoči pa so potrebni tudi ljudje, ki se
poklicno veliko srečujejo s smrtjo, denimo
medicinske sestre. Tudi te doživljajo stisko
ob smrti pacientov, pa imajo le malo prilo-
žnosti dobiti ustrezno strokovno pomoč.
Tudi pri reševanju tovrstnih težav bi lahko
sodelovali socialni delavci kot supervizorji
in pomočniki.
V	raziskavi sem poskušala ugotoviti,
kako srednje in višje medicinske sestre ter
socialne delavke, zaposlene v bolnišnici,
doživijo umiranje in smrt bolnika, kako ob
tem ravnajo in kako to vpliva na njihovo
delo.
Vprašanja, na katera sem poskušala
odgovoriti, so bila tale:
•	kako zaposlene medicinske sestre in
socialne delavke doživijo umiranje in smrt
bolnika,
•	kakšno pomoč ponudijo umirajočim
bolnikom in njihovim svojcem,
•	ali se zaposleni med seboj pogovarjajo
o umiranju, smrti, žalovanju in ali imajo
dodatna izobraževanja v zvezi s tem,
•	kaj jim pomeni njihovo delo v bolni-
šnici,
•	ali v vsem tem obstajajo kakšne razlike
med zaposlenimi medicinskimi sestrami na
Pediatrični kliniki, kjer se zdravijo in tudi
umirajo otroci, in na Onkološkem inštitutu,
kjer se osebje sooča z umiranjem odraslih
in starejših ljudi.
Merski instrument je bil vprašalnik za
standardiziran intervju. Vprašalnik je vse-
boval 14 vprašanj.
V	raziskavo je bilo vključenih 19 inter-
vjuvanih oseb. Vse so bile ženske, ker med
zaposlenimi v bolnišnicah prevladujejo
ženske. Intervjuje sem izvedla na Pediatri-
čni kliniki, oddelek z onkološkimi obolenji
otrok, na Onkološkem inštitutu, kjer zdra-
vijo odrasle onkološke bolnike, in v socialni
službi Kliničnega centra.
Intervjuvane so bile štiri srednje in štiri
višje medicinske sestre na Pediatrični kli-
niki, štiri srednje in štiri višje medicinske
sestre na Onkološkem inštitutu in tri so-
cialne delavke v Kliničnem centru.
REZULTATI RAZISKAVE
Že sama misel na smrt nam povzroča ne-
lagodne občutke, nekaterim celo zbuja
349
ALENKA KOŠAK
Strah, zato to temo nekako puščamo ob
strani. Zato je ravno pogovor o tem tisto, s
čimer lahko popustijo zavore v nas in na ta
način premagamo strah pred smrtjo in lažje
prenesemo izgubo, ko se pojavi. Vendar pa
ljudje, ki se poklicno vsakodnevno sreču-
jejo s smrtjo, ne morejo uiti pogovoru na
to temo. Hote ali nehote se pogovarjajo o
njej. Z leti začnejo drugače gledati na to in
jim pogovor o smrti ne zbuja več toliko
nelagodja in strahu. Nekako jim postane
rutina, del njihovega delovnega procesa.
Seveda pa je to zelo posplošeno in ne velja
ravno za vse. Tako rezultati kažejo, da se
nekatere medicinske sestre zelo težko
pogovarjajo o smrti in se pogovoru raje
izognejo. Na drugi strani pa bi se nekatere
zelo rade pogovarjale o tem, pa opažajo, da
je njihove sodelavke strah pogovora. Opa-
ziti je tudi, da se starejše delavke več po-
govarjajo o tem, medtem ko so pobudnice
teh pogovorov zlasti mlajše delavke.
Medicinske sestre imajo priložnost za
pogovor o tem tudi na oddelčnih sestankih,
kjer lahko razrešijo tudi probleme, ki jih
ima posameznik v zvezi z doživljanjem
smrti.
Tema smrti je med zaposlenimi tako
vedno prisotna in jim omogoča tudi neke
vrste samopomoči pri predelavi travme.
Vsaka smrt v bolnišnici je za zaposlene
določena psihična obremenitev. Kakšna je
ta obremenitev in kako jo človek doživlja,
je odvisno od starosti umrlega, od starosti
zaposlenega, osebnih izkušenj pri umi-
ranju, od človekovega značaja, pogleda na
smrt, bližine umrlega ipd.
V grobem bi lahko razdelila zaposlene v
dve skupini: v prvo sodijo tisti, ki so od-
govorili, da jih smrt nekako prizadene,
vendar to doživljajo kot del življenja, jim
nekako postane »rutina«. Na drugi strani pa
so nekatere delavke z veliko empatije opi-
sale svoje doživljanje smrti, ki je zanje zelo
boleče; nekako se ne morejo »navaditi« na
to in občasno potrebujejo pomoč. Bolj čust-
veno prizadeti ob tem so bili mlajši zapo-
sleni in zaposleni na pediatrični kUniki. Tu
umirajo otroci, na Onkološkem inštitutu pa
odrasli.
Dva odgovora sta se nanašala na to, da v
službi ni časa misliti na smrt in jo doživljati.
ampak to »pride pozneje za tabo«.
Na pediatrični kliniki so skoraj vse so-
govornice izrazile mnenje, da so čustveno
bolj prizadete, če umre otrok, na katerega
so se navezale, je postal njihov »ljubljenček«.
Če ima sestra v isti izmeni več smrti, je to
zanjo veliko bolj obremenjujoče kot ostalo
delo na oddelku, ki je fizično morda na-
pornejše.
Po prvem srečanju s smrtjo človeku
ostane nekaj, zaradi česar si ta dogodek
zapomni. Strah pred prvim srečanjem s
smrtjo je bil navzoč pri večini intervjuvanih
medicinskih sester in socialnih delavkah.
Vse so bile takrat zelo mlade, komaj na
začetku pokUcne poti, aH pa so se s smrtjo
srečale že na praksi v srednji šoli. Strah se
je pojavil zaradi neizkušenosti. Večina jih
ni vedela, kako reagirati, kako se obnašati,
kaj je treba storiti. Zaradi tega sta se pojavila
stiska in nelagodje, kar je še dodatno otežilo
situacijo.
Pri prvem poklicnem srečanju s smrtjo
je šlo bolj za »opazovanje«, bilo je manj sode-
lovanja. Večina se jih je po prvi taki izkušnji
otresla strahu pred smrtjo. Če je bil umira-
joči pripravljen na smrt in so bili ob njem
pripravljeni tudi svojci in zdravstveno ose-
bje, je bilo dosti lažje »preživeti« to izkušnjo.
Nekatere intervjuvane so zelo nazorno
in natančno opisale dogodek srečanja s
smrtjo, nekatere pa se ga niso spomnile ali
pa so opisale le svoje doživljanje in občutke
ob tem. Zanimivo je, da se dogodka niso
spomnile izključno mlajše delavke, medtem
ko so ga starejše opisale zelo empatično in
natančno.
Nekatere je bolj kot sama smrt prizadelo
doživljanje svojcev, zlasti staršev ob smrti
otroka. Prvič so namreč videle in občutile
stisko staršev ob tem dogodku.
Tudi tu ni bila osamljena izjava: »Priza-
deta sem bila, ker sem se navezala na pa-
cienta.« To pomeni, da so bile medicinske
sestre, ki so že nekaj časa spremljale pa-
cienta in ga bolje spoznale, tudi bolj
prizadete ob njegovi smrti. Večina je bila
prvič v življenju neposredno navzoča ob
smrti.
Za umirajočega bolnika je zelo pomem-
bno, kako bo preživel zadnje dni življenja.
Iz odgovorov je razvidno, da je pomoč
350
STALIŠČA MEDICINSKIH SESTER IN SOCIALNIH DELAVK DO SMRTI
osebja bolniku dvojna: na eni strani strokov-
na, zdravstvena pomoč, na drugi strani pa
psihična opora umirajočemu. Zdravstvena
pomoč obsega zlasti lajšanje bolečin in
nego bolnika. Umirajočemu bolniku posve-
čajo več pozornosti pri negi. Intervjuji
kažejo, daje najpomembneje, da umirajoči
ni sam, da občuti navzočnost nekoga, ker
mu to daje občutek varnosti. Vse inter-
vjuvane medicinske sestre se tega zavedajo
in poskušajo temu kar se da ugoditi. Na
pediatrični kliniki so ob umirajočem otro-
ku skoraj vedno navzoči svojci — starši, kar
jim nekako olajša stisko. Starši in otroci se
navadno bolj navežejo na določeno medi-
cinsko sestro in se nanjo več obračajo po
pomoč. Mnoge so poudarile, da jim je bilo
na začetku poklicne poti zelo težko poma-
gati umirajočim, z leti pa so si pridobile več
izkušenj in jim je postal pristop do teh ljudi
lažji. Pri sami negi in oskrbi posvečajo
umirajočim bolnikom več pozornosti kot
ostalim. Zavedajo se, da bi potrebovali še
več pozornosti in psihične opore osebja,
kar pa zaradi preobremenjenosti in po-
manjkanja časa ni mogoče.
Pri umirajočih otrocih se morajo medi-
cinske sestre velikokrat pretvarjati, da sta-
nje ni tako hudo. To jim povzroča stisko,
saj jih otroci sprašujejo, ali bodo umrU. V
takem primeru zaposleni velikokrat ne
vedo, kako reagirati in kaj odgovoriti, zato
se morajo pretvarjati, da bo vse v redu. Pri
majhnih otrocih je lažje, ker se ne zavedajo
smrti, hudo pa je pri starejših najstnikih in
odraslih.
Umirajočim bolnikom poskušajo tudi
ugoditi v različnih željah. Starejši bolniki
navadno nimajo kakšnih posebnih želja, le
vsakdanje potrebe. Če že, potem imajo željo
po navzočnosti medicinskega osebja ali
družinskega člana, po duhovniku, po do-
ločeni hrani in podobno. Otroci izražajo
več želja, zlasti željo po kakšni igrači, želijo
domov, ne želijo biti sami, ker jih je strah,
želijo videti kakšno znano medijsko zve-
zdo... Medicinsko osebje se potrudi, da tem
željam ugodi, velikokrat pa otroci želje
izražajo tudi svojim staršem.
Socialna služba pomaga s socialnega
vidika. Tu gre zlasti za nego in oskrbo po
odpustu iz bolnišnice. Velikokrat je to
sprožitev postopka za prehod v domsko
varstvo. Prek centra za socialno delo orga-
nizirajo laično pomoč na domu, vključena
pa je tudi patronažna služba. Organizirajo
kosila na dom. Gre zlasti za pomoč nepo-
kretnim in slabo pokretnim ljudem. Če ima
kakšen umirajoči željo, da bi se pogovoril z
njimi, jih z oddelka pokličejo in pridejo na
pogovor. Socialne delavke se zavedajo teh
potreb in vidijo prihodnost tudi v večji
pomoči umirajočim, ki je trenutno bolj
posredna.
Pri vsakem poklicnem delu se pojavljajo
ovire ali težave, zaradi katerih delo mogoče
ni opravljeno najbolje. To pri svojem delu
opažajo tudi zaposlene v bolnišnici.
Delo z umirajočimi bolniki je zelo za-
htevno in naporno. Rezultati kažejo, da
zaposlene občutijo velik problem v pomanj-
kanju časa za umirajoče bolnike, kar je po-
gojeno s pomanjkanjem kadra na oddelku,
zlasti medicinskih sester. Zaposlene se
zavedajo, da umirajoči potrebujejo več
nege in pomoči kot ostali bolniki, vendar
jim to zaradi omenjenega problema težko
dajo. To jih velikokrat spravi v stisko, še
posebno takrat, ko umirajoči bolnik nima
ob sebi nikogar od svojih bližnjih. Mnoge
sestre se zavzemajo za osamitev teh bolni-
kov, še zlasti na pediatričnem oddelku, ker
bi lahko bili starši v tem primeru navzoči
ves čas. Te možnosti so zaradi prostorskih
omejitev zelo omejene. Zdaj morajo večkrat
pred drugimi otroki prikrivati, da je v sobi
umirajoči otrok. To pa je zelo težko in
naporno.
Nekatere, zlasti višje medicinske sestre,
so poudarjale, da bi moralo biti več izobra-
ževanja za osebje glede postopkov dela in
komunikacije z umirajočimi bolniki. To naj
bi potekalo v obliki tečajev, pogovorov,
svetovalnih skupin za zaposlene in v samih
timih. Opozorile pa so tudi na premalo
pogovorov osebja s svojci, predvsem s starši
hudo bolnih otrok. To je verjetno prav po-
sledica pomanjkanja tega znanja. Zaposleni
občutijo preveliko obremenjenost z admi-
nistrativnim delom, kar jim še dodatno od-
vzema čas, ki bi ga lahko posvetih tem
bolnikom.
Socialne delavke vidijo problem zlasti v
tem, da je premalo domov in inštitucij, ki
351
ALENKA KOŠAK
bi pomagale takim ljudem. Starih ljudi je
vedno več in je velik problem priti v dom.
Zato morajo izčrpati vse možnosti in vložiti
veliko truda in energije, da lahko komu
omogočijo sprejem v dom.
Ob smrti bližnjega doživljajo svojci
veliko stisko, ki potrebuje pomoč. Misel, da
izgubljajo dragega človeka, je zelo boleča.
Zato je pomembno, da dobijo ustrezno
pomoč in podporo, saj bodo lahko le tako
sami pomagali svojcu, se znali pogovarjati
z njim, se otresli strahu in lažje preboleli
izgubo. Iz rezultatov je razvidno, da je bist-
vena pomoč zaposlenega osebja svojcem
ravno pogovor, tolažba, psihična opora.
Medicinsko osebje poskuša priti v kontakt
s svojci, ker se zavedajo, da ob umirajočem
človeku zelo trpijo. Starejše, bolj izkušene
medicinske sestre lažje najdejo pravo be-
sedo v pogovoru s svojci. Mlajše sestre so
zelo pogosto v zadregi, ker ne vedo, kako
pristopiti k svojcem, kako in kaj sprego-
voriti z njimi. Pogosta izjava mladih je bila:
»Ne najdem pravega pristopa do svojcev,
raje se skrijem, da gre kakšna starejša sestra
v sobo.« To so bile zlasti mlajše zaposlene
na Pediatrični kliniki, kjer so starši ob
izgubi otroka še toliko bolj prizadeti.
V pogovoru poskušajo pojasniti svojcem
postopek zdravljenja, jih postopno pripra-
viti na smrt in jim pomagati pri reševanju
njihovih stisk. Svojcem je v veliko tolažbo,
da vidijo in dobijo občutek, da je za bolnika
dobro poskrbljeno, da so njegove osnovne
potrebe zadovoljene in da je v dobri negi.
Svojci vidijo medicinsko osebje na eni
strani kot strokovnjake, na drugi strani pa
kot »domače«, najbližje bolniku.
Na Pediatrični kliniki imajo psiholo-
ginjo, ki strokovno pomaga svojcem. Imajo
pa tudi starševsko skupino, ki se srečuje en-
krat tedensko. Nekateri starši se srečujejo
tudi še dalj časa po smrti otroka. Tako si
med seboj pomagajo in delijo stiske in te-
žave. Medicinsko osebje seznani vsakega
starša hudo bolnega otroka, da obstaja taka
skupina, oni pa se potem odločijo, aU bodo
vstopili.
Svojci so lahko pri bolniku na Onkolo-
škem inštitutu ves dan, tudi ponoči, če iz-
razijo posebno željo. Na Pediatrični kliniki
je staršem omogočeno biti ob umirajočem
otroku štiriindvajset ur na dan. Otroku in
staršem dajo posebno sobo, kjer se lahko
starši tudi odpočijejo, ponudijo jim zajtrk,
lahko se umijejo... Problem je v tem, da ima-
jo premalo takih sob. Zaposleni opažajo, da
je za starše velik napor, če so ob otroku
štiriindvajset ur, zato jim poskušajo poma-
gati tudi pri tem.
Tudi socialna služba je vključena v po-
moč svojcem. Prek bolnika pridejo v stik s
svojci in v pogovoru jim socialne delavke
poskušajo pomagati preboleti izgubo drage
osebe. Delajo z družino bolnika. Tu dobijo
tudi informacije o različnih društvih in sku-
pinah in informacije o tem, kje lahko dobijo
dodatno pomoč.
Permanentno poklicno izobraževanje je
zelo pomemben dejavnik uspešnosti dela
vsakega posameznika. Iz odgovorov na mo-
ja vprašanja je razvidno, da je tega izobra-
ževanja v zadnjih letih vse več, tudi na temo
umiranja, smrti in žalovanja. Večina inter-
vjuvanih oseb rada hodi k izobraževanju,
le ena oseba se temu izogiba in tudi ni
zasledila, da bi na to temo obstajal kakšen
seminar. Na Onkološkem inštitutu so imeli
že kar nekaj predavanj na temo smrti, zlasti
iz društva Hospic, kamor je večina zaposle-
nih tudi včlanjena. Na Pediatrični kliniki je
tovrstnih izobraževanj nekaj manj, vendar
se veliko pogovarjajo tudi o tem in jih več
pripravljajo v prihodnje.
Zaposleni vidijo problem v tem, da za-
radi službenih obveznosti ni mogoče, da bi
se udeležili vseh seminarjev. Izobraževanja
bi moralo biti več, več pa bi se morali o tej
temi pogovarjati že na strokovni ravni v šoli.
Pogosto je bilo tudi mnenje, da strokovnjaki
na tem izobraževanju ne morejo dati na-
potkov ali pravil, Jkako ravnati v določeni
situaciji smrti, kajti vsak primer je speci-
fičen. Zato jim pri premagovanju različnih
težav in stisk v povezavi s smrtjo veliko bolj
pomaga pogovor v teamu.
V socialni službi izobraževanja na to
temo še niso imeli.
Zadovoljstvo na delovnem mestu je eden
temeljnih pogojev za uspešnost dela. Še
toliko bolj to velja v poklicih, kjer pretežno
delajo z ljudmi. Iz dobljenih odgovorov je
razvidno, da je večina zaposlenih zado-
voljna s svojim delom in ga rada opravlja.
352
STALIŠČA MEDICINSKIH SESTER IN SOCIALNIH DELAVK DO SMRTI
VeČina rada dela z ljudmi, a ker gre za težke
in tudi umirajoče bolnike, se je na to delo
morala nekako »privaditi«. Še zlasti težko je
na začetku poklicne poti.
Zelo pogost je bil tudi odgovor, da jih
delo zelo izčrpa in utrudi. Nekaterim pa to
delo pomeni življenjski cilj in profesionalni
izziv. Nekatere mlajše delavke se počutijo
utesnjene na delovnem mestu. Razlog za to
je v nepredelanem odnosu do smrti. Težav
in nepredelanih travm pa ne morejo pustiti
za zaprtimi vrati bolnišnice, veliko jih
nosijo domov. To pa spet potrjuje dejstvo,
da zaposlene nujno potrebujejo pomoč, da
bi lahko pomagale drugim.
Tudi socialne delavke so zadovoljne z
delom v bolnišnici, ker je zelo dinamično
in raznoliko. Od vsakega primera se naučijo
nekaj novega. Je pa večkrat tudi naporno
in zato službene zadeve težko pustijo v
službi.
Literatura
E. Asen (1998), DrMŽme.ljubljana: Državna založba Slovenije.
P. Fassler-Weibel (1996), Blizu v težkem času. Ljubljana: Družina
R. Kastenbaum (1985), Staranje. Murska Sobota: Pomurska založba.
M. Klevišar (1990), Kako udomačiti bolezen. Ljubljana: Katehetski center — Knjižice.
— (1994), Spremljanje umirajočih. Ljubljana: Družina.
S. B. Nuland (1997), Kako umremo. Ljubljana: Vodnikova založba.
O. TekavCiC-Grad (1994), Pomoč človeku v stiski. Ljubljana: Planprint.
353
Blaž Mesec
TEORIJA ROBERTA ATCHLEYA
O KONTINUITETI V STAROS
Lani (1999) je izšla knjiga profesorja Ro-
berta C. Atchleya (sociologa, predstojnika
Oddelka za gerontologijo pri Inštitutu
Naropa v Boulderju, Kolorado, ZDA) z
naslovom Kontinuiteta in adaptacija v
starosti, y njej predstavlja novo geron-
tološko teorijo, teorijo o kontinuiteti v
starosti. Po besedah avtorja ta teorija trdi,
da sta razvoj in prilagajanje (adaptacija) od-
raslega nepretrgana, kontinuirana. Teorija
naj bi pojasnila »splošno empirično ugoto-
vitev, da veliki večini starajočih se odraslih
uspeva ohranjati telesno, psihološko in
socialno blagostanje in zadovoljujoče
odnose in življenjske sloge v družbi, ki je
usmerjena na mladost in pogosto ni naklo-
njena staranju in starim ljudem. Ta teorija
domneva, da se ljudje zvečine neprestano
učijo iz življenjskih izkušenj in da se
namerno razvijajo in rastejo v smeri, ki so
jo sami izbrali. Teorija kontinuitete je splo-
šna teorija, ki poskuša pojasniti, zakaj je
kontinuiteta idej in življenjskega sloga v
središču razvoja odraslega v srednjih in
poznejših letih in zakaj je kontinuiteta tako
običajna strategija obvladovanja sprememb
v srednjih letih in pozneje.« (vii)
Delo temelji na empiričnih podatkih
longitudinalne raziskave (Ohio Longitu-
dinal Study of Aging and Adaptation —
OLSAA), ki jo je avtor izvajal v obdobju od
1975 do 1995 in je vanjo vključil celotno
populacijo odraslih, starih 50 let in več, v
manjšem mestecu v osrednjem delu ZDA.
Prvotno je nameraval izvesti pancino
raziskavo, v kateri bi vsaki dve leti ponovno
anketiral isto populacijo, zaradi prekinitve
financiranja pa je lahko izvedel zaporedna
anketiranja v letih 1975, 1977, 1979, 1981,
nato pa šele v letih 1991 in 1995. Število
respondentov pri zaporednih anketiranjih
je bilo 1.106, 852, 678, 667, 474, 335. Pri
zadnjem anketiranju leta 1995 so bih vsi
anketiranci stari 70 let ali več. Od prvotne
množice jih je 347 umrlo, 332 se jih je
preselilo, 260 pa jih je odpadlo iz drugih
razlogov. Longitudinalne raziskave so redke
(ker jih je težko izvajati in ker so njihove
ugotovitve negotove zaradi osipa), že zato
ta raziskava zasluži pozornost, ne glede na
to, kaj si mislimo o njenem teoretskem
pomenu.
Teorija se namreč v jedru zvede na ugo-
tovitev, da so starajoči se ljudje v obdobju
20 let (od najmanj 50. leta do najmanj 70.
leta starosti) ohranili osnovne osebnostne
značilnosti, značilnosti svojega doživljanja
in življenjskega sloga ter da so si ves ta čas
aktivno prizadevali, da bi jih ohranili. Ohra-
njanje ali kontinuiteta osnovnih pogojev
bivanja je prevladujoča strategija starajočih
se pri obvladovanju različnih življenjskih
obremenitev ali diskontinuitet. Preprosto
povedano: jedro teorije je splošno znana
resnica, da stari ljudje nimajo radi korenitih
sprememb življenjskega sloga in da se spre-
membam prilagajajo tako, da poskušajo
kolikor mogoče vzpostaviti prejšnje stanje.
Teorija se v tej splošni ugotovitvi zdi tri-
vialna, vsebuje pa nekaj podrobnosti in
dokazovanj, ki so zanimivi.
Poudarjanje in dokazovanje tako splošno
znane resnice, kot je ugotovitev o kontinui-
teti življenjskih slogov, je lažje razumljivo,
če vemo, da so se v gerontologiji uveljavile
tudi druge vrste teorij, teorije o diskonti-
nuiteti, ki v splošnem trdijo, da pride ob
upokojitvi oziroma ob drugih prelomnicah
355
BLAŽ MESEC
V starosti do korenite spremembe življenj-
skega sloga. Med temi omenja Atchley
teorijo deaktiviranja Elaine Gumming in
Williama Henryja (disengagement theory,
1961) in teorijo krize identitete Stephena
Millerja(1965).
Teorija dezaktiviranja pravi, da pride po
upokojitvi do psihološkega in socialnega
dezaktiviranja, ki si ga tako posameznik kot
družba želita in ki je za oba pozitivno. Tej
teoriji nasprotna je teorija aktivnosti (Ha-
vighurst 1963; Rosovv^ 1967), po kateri se
stari ljudje najbolje prilagodijo na spre-
membe v starosti, če najdejo nadomestne
dejavnosti in odnose in če vzdržujejo aktiv-
nost na ravni, ki je primerljiva z ravnijo v
srednjih letih. Teorija krize identitete (Mi-
ller 1965) pravi, da izguba poklicnih vlog
po upokojitvi izzove v družbi, kjer je po-
klicno delo vrednota, krizo identitete, ki
pripelje do umika iz družabnih odnosov, do
zmanjšanja zadovoljstva z življenjem in do
poslabšanja zdravja. Atchley je v svojih
predhodnih raziskavah ugotovil, da se
večina primerov upokojencev, ki jih je
preučeval, ni skladala s to teorijo; z njo se
tudi niso ujemala spoznanja več drugih
raziskav. V eni od svojih raziskav je Atchley
preverjal hipotezo, da upokojitev negativno
vpliva na podobo o sebi in samozavest
upokojenk. V skladu s to svojo domnevo je
spraševal zlasti po negativnih vplivih upo-
kojitve. Neka anketiranka ga je ob koncu
intervjuja vprašala: Kdaj pa me boste vpra-
šali po dobrih plateh upokojitve? Zavedel
se je, da je bil nevede pristranski, ob tem
pa se je zamislil tudi nad teorijo krize in
diskontinuitete. Teorija kontinuitete naj bi
imela svoj pomen predvsem kot ravnotežje
teorijam krize in diskontinuitete po upo-
kojitvi.
Splošni model teorije kontinuitete ima
obliko linearne vzročno-pošledične verige
s feedback zankami: »življenjska struktura«,
ki jo sestavljajo »mentalni vzorci« in »vzorci
življenjskega sloga«, vpliva na »odločitve«,
tem slede »dejanja«, ki imajo svoje »posle-
dice«, te pa vzvratno vplivajo na preobli-
kovanje dejanj, odločitev in same življenjske
strukture. Model je tako abstrakten, da bi
ga lahko aplicirali na kar koli, kar pomeni,
da ne pove kaj dosti o kontinuiteti in
adaptaciji v starosti. Avtor pač želi z njim
povedati, da je kontinuiteta samoustvar-
jajoče dogajanje. Sedanja življenjska stru-
ktura (mentalne strukture in življenjski
slog) vpliva na odločitve in dejanja, ki imajo
prilagoditveno naravo in vzvratno utrjujejo
to življenjsko strukturo, kar je v času vidno
kot kontinuiteta mentalnih in socialnih
struktur starega človeka.
Avtor dokazuje kontinuiteto štirih ele-
mentov: notranjih oblik (elementov oseb-
nostne strukture), zunanjih oblik (življenj-
skih pogojev in življenjskega sloga), prilago-
ditvene zmožnosti in razvojnih ciljev.
Notranja kontinuiteta. »Veliko respon-
dentov mi je reklo, da ne morejo verjeti,
kako so se postarali, ko se pogledajo v ogle-
dalo. Ko se gledajo navznoter, so sami sebi
videti precej mlajši. Mnogim se zdi, da so
navznoter še vedno taki, kot so bili, ko so
bili veliko mlajši.« V resnici kažejo podatki,
da se na treh dimenzijah notranjih struktur
ni veliko spremenilo. Samozaupanje je
prepričanje o tem, da smo sposobni doseči
cilje, se uveljaviti v odnosu do ljudi nasploh
in do avtoritet posebej. Lestvico samo-
zaupanja (oziroma pomanjkanja samozau-
panja) so v raziskavi sestavljale postavke,
kot so: »Lahko storim skoraj vse, kar se na-
merim.« »Sem človek, ki uresniči, kar si je
zamislil.« »Bojim se govoriti z avtoritetami.«
»Imam težave, če moram govoriti o sebi.« —
Pokazalo se je, da je prav samozaupanje ob
začetku raziskave med vsemi drugimi zna-
čilnostmi najvišje koreliralo s samozaupa-
njem po 20 letih. Kot pri samozaupanju se
kaže kontinuiteta tudi pri čustveni odpor-
nosti, merjeni s postavkami, kot so: »Čim
bolj se staram, tem slabše je.« »Sem enako
srečen, kot ko sem bil mlajši.« »Veliko veselja
imam s preprostimi rečmL« »Včasih pomi-
slim, da ni vredno živeti.« Tudi tu se izkaže,
da je pretekla čustvena odpornost najpo-
membnejši napovedovalec poznejše. Ose-
bne cilje so merili s postavkami, kot so: »Biti
dobro informiran in načitan.« »Imeti tesne
družinske vezi.« »Biti pomemben v skupno-
sti.« »Iskati nova doživetja.« Pokazalo se je,
da so osebni cilji zelo stabilni, vendar tudi
precej odvisni od trenutne stopnje funk-
cionalne zmožnosti in nivoja dejavnosti.
Opazen je premik od družbeno usmerjenih
356
TEORIJA ROBERTA ATCHLEYA O KONTINUITETI V STAROSTI
vrednot, kot je ugled v družbi, k vrednotam,
kot so družinske vezi in osebne kvalitete:
biti zanesljiv, samozadosten, sprejemati
samega sebe.
Pri vseh indikatorjih notranjih struktur
je očitna kontinuiteta. Od drugih variabel,
ki določajo sedanje stanje notranjih stru-
ktur, je najpomembnejša stopnja aktivnosti.
Bolj aktivni ljudje so bolj sposobni vzdrže-
vati kontinuiteto notranjih struktur. Samo
staranje ne pojasni variacij v notranjih
strukturah, spol in izobrazba korelirata po-
sredno, preko samoocene zdravja, funkcio-
nalne zmožnosti in aktivnosti.
Zunanja kontinuiteta. Ureditev zuna-
njih vidikov življenja je odvisna od člo-
vekovih predstav o življenjskem slogu in
družbenih razmer, to je, od razmerja med
priložnostmi na eni strani in ovirami in
omejitvami na drugi. Človek si uredi živ-
ljenje kolikor mogoče po svojih predstavah
in potrebah. Ko se približa starost, se zado-
volji z doseženim na materialnem področju
— nekakšnemu socialnemu avtomatičnemu
pilotu — in se bolj usmeri v kontemplacijo.
Atchleyevi respondenti so ob začetku ra-
ziskave vsi živeli v samostojnih gospodinj-
stvih (ne v domu), 80 odstotkov jih je imelo
lastne hiše. Po 20 letih jih je več kot 60
odstotkov še vedno živelo v isti hiši ali sta-
novanju. Pri tistih, ki so se selili, je na to
odločilno vplivala sprememba zakonskega
stanu: razveza ali vdovstvo. Od poročenih,
ki so postali samski oziroma so ovdoveli, se
jih je preselila več kot polovica. Običajen
pojav pa je kontinuiteta zakonskega stanu
in bivahšča. 85 odstotkov respondentov je
ves čas zagotavljalo, da je njihov dohodek
ustrezen, skoraj enak odstotek je tudi ves
čas imel avto. Več kot polovica anketiranih
navaja tudi ves čas enako raven prostočasne
dejavnosti (51%), seveda pa pri precejšnjem
deležu (38%) opazimo upad prostočasne
aktivnosti. V splošnem lahko tudi na po-
dročju dejavnosti opazimo kontinuiteto v
dvajsetletnem obdobju.
Atchley je ugotovil sedem slogov prosto-
časnih dejavnosti: raznolik slog, ki ga spre-
mlja visoka raven dejavnosti (pogostost,
intenzivnost); družaben, ki vključuje de-
javnosti, kot so obiskovanje prijateljev,
opravljanje družbenih funkcij; obiskovanje
prireditev; športni slog, za katerega je zna-
čilno bolj samotarsko posvečanje telesne-
mu urjenju; sodelovanje v organizacijah in
različnih skupinah, socialnih, kulturnih,
verskih; konjičkarski slog, kamor sodijo
različna ročna dela; samotarski slog, kjer
prevladuje branje in zbirateljstvo; in na
koncu minimalistični slog, kjer se dejavnost
omejuje na poslušanje radia in skrb za
samostojno življenje.
Zmožnost prilagajanja ali adaptivna
kapaciteta je tretji element Atchleyevega
modela. Človek ima tem večjo zmožnost
prilagajanja, čim več ima socialnih virov in
usmeritev, ki jih potrebuje za prilagoditev
na pomembne spremembe telesnih in so-
cialnih okoliščin. Imeti to zmožnost pome-
ni biti sposoben osmisliti spremembe in se
učinkovito odločati za odgovore nanje, tudi
na spremembe, ki jih človek sam povzroči
pri doseganju svojih ciljev. Za Atchleya je
zmožnost prilagajanja spremenljivka, ki je
odvisna od kontinuitete. Prilagajanje je
lažje, če obstaja kontinuitçta osnovnih virov
in opor: dohodek, zdravje in telesno funk-
cioniranje, socialna podpora. Notranja in
zunanja kontinuiteta sta vir obvladovanja
kriz. Za obvladanje kriz sta pomembni pro-
aktivna naravnanost in motivacija za kon-
tinuiteto. Človek je proaktivno naravnan ali
proaktivno obvladuje težavo, če jo predvidi
(anticipira) in vnaprej ustvari pogoje za
njeno obvladanje. Prizadevanje za notranjo
in zunanjo kontinuiteto je proaktivna ada-
ptivna strategija. Atchley ugotavlja, da se
ljudje zavedajo, da uporabljajo to strategijo
adaptacije.
Tako je, na primer, več kot 90 odstotkov
anketiranih izrazilo strinjanje z naslednjimi
trditvami iz lestvice usmerjenosti k kon-
tinuiteti: »Ko moram rešiti kakšno težavo,
navadno poskusim rešitve, ki so se mi ob-
nesle že prej.« »Dovolj dobro se poznam, da
vem, kaj je zame dobro.« »V teh letih sem
nadaljeval dejavnosti, ki mi ustrezajo, in
opustil tiste, ki mi ne.« Ne strinjajo pa se s
trditvami, kot so: »Ne vem, v kateri smeri
naj bi teklo moje življenje.« »Moje odločitve
so le redko tako uspešne, kot bi si želel.«
»Moja osnovna prepričanja in vrednote so
se v zadnjih desetih letih bistveno spre-
menili.«
357
BLAŽ MESEC
Morda najuporabnejši del Atchleyeve
raziskave je empirična klasifikacija strategij
obvladovanja, ki jih uporabljajo njegovi
anketiranci.
Posebno pozornost posveča Atchley
obvladovanju posebnih sprememb, upo-
kojitve, izgube zakonca, funkcionalnih
omejitev.
Upokojitev. Tu se je Atchley vrnil k vpra-
šanju, ki ga je zanimalo že pri prejšnjih
raziskavah, namreč, kako vpliva upokojitev
na splošno počutje in odnos do življenja.
To splošno razpoloženje (oz. »moralo« v
pomenu življenjskega optimizma ali moči
duha) je meril z lestvico, razvito v filadel-
fijskem Geriatričnem centru (Philadelphia
Geriatric Center Morale Scale), ki vsebuje
postavke, kot so: »Zdaj sem prav tako srečen,
kot ko sem bil mlajši.« »Včasih me tako tarejo
skrbi, da ne morem spati.« »S prijatelji in
sorodniki se dovolj pogosto videvam.« »Vča-
sih se mi zdi, da ni vredno živeti.« »Skoraj
vsak dan imam polno opravkov.« »Imam
veliko razlogov za žalost.« »V starih časih je
bilo boljše.« Ipd. Anketiranec je pri vsaki
trditvi označil svoje strinjanje od »zelo se
strinjam« do »sploh se ne strinjam«. Za mo-
ške velja, da je po upokojitvi njihovo razpo-
loženje ostalo na enako visoki ravni ali pa
se je izboljšalo (pri 83%), medtem ko se je
pri še zaposlenih moških razpoloženje v
letih pred upokojitvijo poslabšalo. Izidi pri
ženskah niso bistveno drugačni, le da pri
njih zaznamo nekoliko manjše izboljšanje
razpoloženja kot pri pravkar upokojenih
moških. Zanimivi so učinki upokojitve na
raven aktivnosti. Pri ženskah se takoj po
upokojitvi aktivnost poveča, pri moških pa
zmanjša. Vendar bi se strinjali z Atchleyem,
ki ocenjuje, da je v obeh primerih to
Tabela 1: Strategije obvladovanja sprememb (Atchley 1999)
Pozitiven odnos - Pozitivno stališče: gleda svetle strani, sodelovanje, ne skrbi, upanje,
sreča, ljubezen, humor, vera v ljudi
-	Vztrajnost: močna volja, pogum, odločnost, ne odnehaj
-	Veselje do življenja: želja živeti, zanimanje za življenje
-	Samopodoba: sprejemanje sebe, samozavest, dobri spomini,
vrednote, samostojnost, majhne radosti
-	Radovednost: biti na tekočem z dogodki, zanimanje, kako se bo
kaj izšlo, ukaželjnost, želja po novih doživetjih
-	Vernost: vera, božja milost, molitev
-	Uživanje narave: skrb za naravo, za živali, rastline, za vrt, ohranjanje
narave
Odnosi	- Zakon: pozitiven odnos z zakoncem
-	Družina: ohranjanje stikov z otroki, vnuki, pravnuki, sorojenci
-	Prijatelji: biti z ljudmi, imeti rad ljudi, sprejeti podporo od ljudi
Situacijski dejavniki - Dobro telesno zdravje
-	Duševno zdravje
-	Udobna življenjska situacija: gmotna varnost, primerno bivahšče,
varnost, prilagodljiv urnik, udoben dnevni red
Cilji	- Produktivna zaposlitev: prostočasne dejavnosti, interesi ali
zaposlitev
-	Služenje drugim: prostovoljstvo, skrb za izboljševanje razmer v
skupnosti
-	Odgovornosti in dolžnosti
Drugo	- Nima izbire, mora prebiti s tem, kar ima
358
TEORIJA ROBERTA ATCHLEYA O KONTINUITETI V STAROSTI
znamenje pozitivne prilagoditve: človek se
približa svoji želeni meri aktivnosti.
Vdovstvo. Pri vdovah se razpoloženje po
izgubi zakonca, potem ko prebolijo izgubo,
izboljša. Nekatere doživijo izgubo kot olajša-
nje, saj so morale daljši ali krajši čas oskrbo-
vati prizadetega zakonca. Na moške izguba
žene vpliva bolj negativno: poslabša se jim
razpoloženje, merjeno z že omenjeno lest-
vico »morale«, upade pa tudi njihova aktiv-
nost. Vdovci se poskušajo ponovno poro-
čiti, kar se večini tudi posreči, ženske pa se
le redke ponovno poročijo.
Funkcionalne omejitve. Stopnja funk-
cionalne prizadetosti je določena s številom
vsakdanjih dejavnosti, ki jih oseba ne more
opravljati (daljša hoja, hoja po stopnicah,
poklicno delo ipd.). Splošna ugotovitev je,
da nastop funkcionalnih omejitev ne vpliva
bistveno ne na splošno razpoloženje (»mo-
ralo«) ne na raven aktivnosti. Nakazana je
možnost, da se moški odzovejo celo z izbolj-
šanjem razpoloženja, med ženskami pa jih
je več, ki se jim razpoloženje poslabša. (Ra-
zlike niso statistično pomembne.) Kako
vpliva nastop funkcionalnih omejitev na
občutek nadzora nad svojim življenjem, na
čustveno odpornost in na osebne cilje?
Najbolj opazna je kontinuiteta občutka
nadzora nad svojim življenjem; ne starost
sama ne spol ne izobrazba ne vplivajo na ta
občutek, kar je v nasprotju z zdravo-
razumskimi pričakovanji. To pomeni, da
ljudje v splošnem, ne glede na starost, spol
ali izobrazbeno skupino, ohranijo ta
občutek skoz dolga obdobja staranja. Edini
posamezni dejavnik, ki ogrozi ta občutek,
je prav funkcionalna oviranost. Nekaj
podobnega velja za čustveno odpornost.
Tudi pri tej so opazili izrazito kontinuiteto
(raven čustvene odpornosti ostaja enaka
skozi desetletja), ki jo ogroža le funkcio-
nalna oviranost. Še najmanj odvisni od
oviranosti so se pokazali osebni cilji, pri
katerih je opazna visoka stopnja nespre-
menljivosti ali kontinuitete.
Analiza primerov je pokazala, da je
mogoče razdeliti načine obvladovanja funk-
cionalnih omejitev v štiri skupine: prvi je
vzorec konsolidacije ali strnitve aktivnosti.
Pri tem načinu človek ohrani raven aktiv-
nosti, zmanjša pa število aktivnosti, tako da
se posveča le tistim, ki mu več pomenijo,
oziroma, ki jih lahko opravlja. Ta položaj
ilustrira primer anketiranca, ki ga je para-
liza priklenila na voziček, tako da je moral
opustiti vrtnarjenje in igre z žogo, zato pa
več časa posveča organizirani družbeni
dejavnosti in gledanju televizije, ob tem pa
je njegovo splošno počutje ves čas nadpov-
prečno. Drugi slog je »upad s kontinuiteto«.
Ta se pojavi pri anketirancih, ki so doživeli
resne funkcionalne omejitve in so morali
zato precej omejiti svojo aktivnost, vendar
so ohranili veliko različnih dejavnosti. Pri-
mer ženske, ki je morala zaradi več različnih
bolezni precej omejiti svoje dejavnosti, je
pa še vedno zelo zaposlena in se ukvarja z
vsaj desetimi različnimi dejavnostmi. Tretji
način prilagoditve na funkcionalno ovira-
nost je upad dejavnosti, opustitev nekaterih
dejavnosti, toda povečano ukvarjanje z ne-
katerimi drugimi, ki kompenzirajo izpad
prejšnjih. Neka ženska je tako morala opu-
stiti vrtnarjenje in igranje golfa, več pa sode-
luje pri skupnostnih in cerkvenih dejavno-
stih in obiskovanju športnih prireditev.
Četrti način prilagoditve je deaktiviranje,
opustitev velikega števila dejavnosti, ne da
bi jih nadomestili z drugimi. Deaktiviranje
je izhod v sili in ne osebni namerni izbor.
Atchley je razporedil posamezne prime-
re v tri splošne tipe prilagoditve na starost:
postopno staranje, velike spremembe s po-
zitivnim izidom in neželena diskontinuiteta
z negativnim izidom.
Postopno staranje ilustrira primer sre-
čno poročenega vodstvenega delavca več-
jega podjetja, ki se je upokojil s 65 leti,
potem ko je šel na svoje zadnji od štirih
otrok. Ob prehodu v pokoj je ohranil svoj
prejšnji življenjski slog, kar so mu omogo-
čali tudi zelo dobri gmotni pogoji, le da je
močno skrčil dejavnosti, povezane s svojo
prejšnjo poklicno vlogo, druge družabne
stike pa je obdržal. Telesno in duševno
zdrav je več časa prebil z ženo; skupaj sta
potovala in pogosto obiskovala svoje otro-
ke. V prostem času je delal okrog hiše,
ukvarjal se je s športom ter poskušal živeti
zdravo in se posvečati družini. Bolj pozoren
je postal na svoje notranje doživljanje, za-
čutil je povezanost z vesoljem (gerotrans-
cendenca), smrti se ni bal.
359
BLAŽ MESEC
Velike spremembe s pozitivnim izidom
opisuje primer socialne delavke z dvema
nepreskrbljenima otrokoma, ki se je upoko-
jila, da bi skrbela za svojega zaradi nevro-
loške bolezni predčasno upokojenega mo-
ža; nazadnje je še sama zbolela za rakom, ki
pa so ga uspešno pozdravili. Ker sta se oba
predčasno upokojila, sta imela nižjo pokoj-
nino, kot sta pričakovala, in sta se morala
gmotno zelo omejiti. Kljub neugodnim
okoliščinam in naporom je ženska ohranila
optimizem. Svoje upokojensko življenje je
ocenjevala kot produktivno in dobro. Mo-
rala je sicer opustiti nekatere prejšnje dejav-
nosti kot vrtnarjenje, šivanje, ročna dela,
zbiranje slik in podobno, posvetila pa se je
pisanju in se zadnje čase prek interneta na-
vdušeno povezovala s pisateljskimi krožki.
Nezaželeno diskontinuiteto z negativ-
nim izidom ilustrira primer upokojene
učiteljice plesa, ki si je po zelo aktivnem in
produktivnem upokojenskem življenju
zlomila kolk in ni mogla več voditi vaj za
upokojence. Njeno razpoloženje se je zelo
poslabšalo. Ko si je opomogla, pa je morala
skrbeti za bolnega moža. Ob tem se je sama
precej popravila in je ponovno začela obi-
skovati upokojensko središče. Tako je šlo
vse do moževe smrti, ki jo je zelo prizadela,
poleg tega pa se je, kot posledica slabo za-
zdravljenega zloma in naporov pri negi
moža, poslabšalo tudi njeno zdravje. Ko je
skrbela za moža, je opustila družabne stike
in postala osamljena. Preselila se je v drugo
zvezno državo k mlajši sestri in svaku. Tam
pa se ji je zdelo, da je v breme, ni se vključila
v novo okolje, še v cerkev ni več hodila,
brezdelno je poležavala in obupavala nad
tem, da bi lahko še kaj vplivala na svoje
življenje.
Kateri dejavniki napovedujejo negativne
izide, slabo prilagoditev na starost? Tudi tu
je Atchleyev odgovor nedvoumen. Slabo
razpoloženje, pesimizem, pomanjkljivo
samozaupanje, negativno stališče do upoko-
jitve, nedejavnost, slaba samoocena zdravst-
venega stanja in funkcionalna oviranost so
del kontinuitete. Tisti anketiranci, ki so bili
ob začetku raziskave, torej v svojih zrelih
srednjih letih, pri teh značilnostih na spo-
dnjih klinih lestvic, so tam (v povprečju)
ostali vseh dvajset let. To velja še zlasti za
tiste, pri katerih se kombinira več nizkih
ocen. Atchley tudi ugotavlja, da ljudje, ki so
slabše prilagojeni na starost, ne uporabljajo
kontinuitete kot strategije prilagajanja. To
je vsekakor protislovno. Po eni strani ugo-
tavlja kontinuiteto slabe prilagojenosti, po
drugi pa očita ljudem, da si ne prizadevajo
za kontinuiteto. Očiten je torej problem z
definicijo osnovnega pojma teorije konti-
nuitete.
Kontinuiteti osebnih življenjskih ciljev
pripisuje Atchley odločilen pomen v okviru
strategije kontinuitete. Kontinuiteta oseb-
nih ciljev je jedro, ki usmerja človekovo
pozornost, prizma, skoz katero osmišlja
spremembe, ki se dogajajo, in osnova za od-
ločitve glede prihodnosti. Za proučevanje
tega vidika kontinuitete je sestavil inventar
osebnih ciljev, ki vsebuje 17 ciljev ali
vrednot, ki bi si jih človek želel uresničiti
(prevod je provizoričen): »Sprejemati se
takega, kot sem.« »Zanesti se nase.« »Imeti
udobno bivališče.« »Biti zanesljiv.« »Poma-
gati drugim.« »Imeti tesne družinske vezi.«
»Biti dobro poučen in načitan.« »Imeti trdna
prijateljstva.« »Imeti dober družinski doho-
dek.« »Biti veren.« »Imeti tesne, intimne
odnose.« »Da bi me drugi imeli za dobrega
čoveka.« »Biti zakoreninjen v skupnosti.«
»Doživeti kaj novega.« »Imeti delo, ki me
veseli.« »Biti ugleden član družbe.« »Da bi
me upoštevali vplivni ljudje.« Ti cilji so tukaj
navedeni po vrsti od tistega, pri katerem je
kontinuiteta (odstotek ponovnih obkro-
ženj, npr. 98,3% za prvi cilj) v 20-letnem
obdobju najvišja, do tistega, kjer je kontinui-
teta najnižja (46,3%). Pri več kot 90 odstot-
kih respondentov se je pokazala kontinui-
teta njihovih ocen pri prvih sedmih ciljih;
pri več kot 80 odstotkih se je pokazala
kontinuiteta pri naslednjih treh ciljih na
seznamu. Pri vseh ostalih ciljih z izjemo
zadnjega je več kot polovica vprašanih od-
govorila v smislu kontinuitete. S staranjem
upade zlasti pomen ciljev, ki so povezani s
statusom in sodelovanjem v širši skupnosti:
biti ugleden, upoštevan ipd.
Atchley vpelje pojem »dispozicije za kon-
tinuiteto«, ki jo operacionalizira z nasled-
njimi trditvami: »Kadar moram rešiti kako
težavo, se navadno oprem na rešitve, ki so
se pri meni obnesle kdaj prej.« »Dovolj
360
TEORIJA ROBERTA ATCHLEYA O KONTINUITETI V STAROSTI
dobro se poznam, da vem, katera odločitev
je zame najboljša.« »Vsa ta leta sem nadalje-
val z dejavnostmi, ki mi ustrezajo, in opustil
tiste, ki mi ne ustrezajo.« »Pri odločitvah se
vedno opiram na svojo življenjsko filo-
zofijo.«
Nato je primerjal skupino z najvišjimi
rezultati, to je, najbolj nagnjene k kontinui-
teti, in skupino z najnižjimi rezultati. Kljub
temu, da sta bili skupini majhni, je ugotovil
statistično pomembne razlike v aktivnosti
in oceni splošnega počutja med obema
skupinama. Ljudje z visoko nagnjenostjo h
kontinuiteti so bolj aktivni in bolj zado-
voljni s svojim življenjem.
Ko pride starost, se začne človek tudi
bolje zavedati svojih duhovnih potreb.
Človek postane notranje bolj umirjen in
kontemplativen, poveča se njegova nagnje-
nost k introspekciji in refleksiji. S tem v
zvezi je švedski raziskovalec Tornstam
(1994) razvil teorijo gerotranscendence, ki
poskuša razrešiti nasprotje med teorijo
deaktiviranja Cummingove in Henryja in
teorijo aktivnosti. Starejši se v resnici na
poseben način deaktivirajo, umaknejo iz
družbenega življenja, vendar to ni pasiven
umik, ampak prenos pozornosti od družbe-
nega udejstvovanja v mlajših letih k bolj
ponotranjeni aktivnosti. Gerotranscenden-
ca je premik v metaperspektivi, za katerega
je značilno med drugim naslednje: narašča-
joč občutek povezanosti z vesoljnim du-
hom; redefinicija časa, prostora in pred-
metov v smeri bolj fleksibilnih pojmovanj
preteklosti, sedanjosti in prihodnosti;
zmanjšan strah pred smrtjo in občutek
zabrisanih meja med življenjem in smrtjo;
povečan občutek sorodnosti s preteklimi
in prihodnjimi generacijami; zmanjšano
zanimanje za materialne zadeve; zmanjšana
usmerjenost nase; več časa je porabljenega
za meditacijo.
Atchley je poskušal preveriti nekaj teh
postavk in prišel do nekaterih nasprotnih
ugotovitev kot Tornstam. Ameriški staro-
stniki materialnemu blagostanju niso pri-
pisovali manjšega pomena, kot bi pričako-
vali po teoriji in kot se je zgodilo s švedskimi
starimi; prav tako se niso strinjali, da se
manj posvečajo sebi, ampak narobe, da se
več ukvarjajo sami s sabo. Sicer pa kaže, da
gerotranscendenca, to je, bolj poduhovljen
odnos do življenja, pozitivno korelira s
splošnim življenjskim zadovoljstvom zlasti
pri ljudeh, ki se soočajo s funkcionalnimi
omejitvami.
V povzetku osnovnih ugotovitev je naj-
prej pregled stopenj kontinuitete, izraženih
v odstotkih vprašancev, ki so dajali »konti-
nuirane« ali »diskontinuirane« odgovore.
Kontinuiteto odraža odgovor, ki je ostal v
mejah ene standardne deviacije distribucije
odgovorov pri prejšnjem anketiranju.
Očitno je torej, da kontinuiteta prevla-
duje na večini dimenzij in je samo pri skup-
nostnem delu, tj. pri sodelovanju v družbe-
nih organizacijah, pri večini pretrgana.
Atchley sodi, da so potrjene osnovne
postavke njegove teorije (152-154):
•	Splošni vzorci mišljenja, vedenja in
odnosov so trdni in se lahko v podrob-
nostih spreminjajo, ne da bi prišlo do dis-
kontinuitete. V splošnih potezah notranjih
in zunanjih struktur in osebnih vrednot in
ciljev je očitna kontinuiteta, to pa ne po-
meni, da ni bilo v življenju anketiranih
nobenih sprememb, temveč pomeni, da so
se te fluktuacije med seboj izravnavale
znotraj stabilnejših okvirov osebnostnih in
socialnih struktur.
•	Ko se odločajo glede samopodobe,
poteka življenja in življenjskega sloga ter
doživljajo posledice svojih odločitev, si
posamezniki pridobijo občutek, da obvla-
dujejo svoje življenje. Da aktivno odločajo
o svojem življenju, sodi 78,6 odstotkov
vprašanih. Uspešno obvladovanje telesne
bolezni ali prizadetosti lahko celo okrepi
samospoštovanje in motivacijo za življenje.
•	Trajni vzorci mišljenja, vedenja in
odnosov so posledica selektivnega investi-
ranja časa in pozornosti v daljšem življenj-
skem obdobju. Ko se staramo, kolikor mo-
goče aktivno ohranjamo dejavnosti in raz-
mere, ki nam ustrezajo, tako da poskušamo
ob spremembah zadeve vrniti v prejšnje
stanje ali nadomestiti izpadle elemente.
•	Kontinuiteta splošnih vzorcev mi-
šljenja in odnosov je prva strategija, ki jo
uporabljajo ljudje pri doseganju svojih
ciljev in pri prilagajanju na spreminjajoče
se razmere. Ljudje se v veliki večini opirajo
na v preteklosti preizkušene rešitve.
361
BLAŽ MESEC
Tabela 2: Kontinuiteta in diskontinuiteta posameznih struktur in dejavnosti (OLSAA,
1975-1995, n=309, po Atchley 1999)
Opomba: Seštevek odstotkov po vrstah ni 100 zaradi manjkajočih primerov.
V splošnem, sodi avtor teorije kontinui-
tete, empirični podatki njegove raziskave
podpirajo to teorijo.
Svoje kritične pomisleke bomo strnih
okrog dveh vprašanj, vprašanja o teoriji in
vprašanja o metodologiji.
Teorija. Avtor pravi, da so mu očitali, da
je njegova teorija presplošna in da ni pre-
verljiva (155); da ne daje receptov za us-
pešno staranje ali za uspešno prilagoditev
na starost. Mi se sprašujemo, ali je to sploh
teorija, ki kaj pojasnjuje (kar se sicer pri-
čakuje od teorije), ali pa je zgolj ugotovitev
in podkrepitev nekega dejstva, opis pojava,
ki bi ga bilo šele treba pojasniti. Od geron-
tološke teorije pričakujemo, da bo pojasnila
biološke, psihološke in socialne določilnice
in pogoje »uspešnega« in »neuspešnega« sta-
ranja, ali — če se po vsej sili žehmo izogniti
vrednotenju — pogoje takega in drugačnega
poteka staranja. Izhodišče take teorije je
ugotovitev različnih mogočih potekov sta-
ranja. In na tej točki je teorija kontinuitete
v nevarnosti, da bi jo bili prisiljeni interpre-
tirati kot ugotovitev, ki v kali zatre kakršno
koli gerontološko teorijo. Zakaj? Teorija
kontinuitete trdi, da se poglavitni subje-
ktivni in objektivni vzorci iz mladih ali iz
srednjih let kratko malo nadaljujejo v sta-
rost. Kar se Janezek nauči, to Janez zna. Ali
drugače, da sploh ni nobenega staranja, vse
se nadaljuje, se prenese: samopodoba osta-
ne ista, čustvena odpornost ostane ista, so-
cialni stiki se nadaljujejo, življenjski cilji os-
tanejo nespremenjeni itn. Kar se spremeni,
so manjše spremembe v okviru nespreme-
njenih poglavitnih struktur. Ali nekoliko
ublaženo: človek se sicer stara, nekako u-
pada in se krči, saj mora na koncu izginiti,
ampak v njegovi celostni življenjski konsti-
tuciji ostane vse po starem. Ta se ne »stara«
z njim. Staranje ostaja tako biološki proces
brez pomembnih psiholoških in socialnih
posledic, sprememb. Psihološkega in social-
nega staranja ni, na teh področjih je vedno
vse po starem, je že od nekdaj vse staro.
Da bi bila uganka še bolj zapletena, Atch-
ley trdi, da je pravzaprav vseeno, kaj se
nadaljuje, dobro ali slabo, nizki ali visoki re-
zultati na njegovih lestvicah, pomembno je,
da se nadaljuje. In nadaljuje se. Diskontinui-
teta je tudi tu, toda tako rekoč zanemarljiva.
362
TEORIJA ROBERTA ATCHLEYA O KONTINUITETI V STAROSTI
Prevladuje kontinuiteta. Diskontinuiteta je
po njegovem pravzaprav neke vrste konti-
nuiteta, saj tisti, za katere je bila značilna
diskontinuiteta v preteklosti, nadaljujejo z
diskontinuiteto. Tudi diskontinuiteta je
kontinuirana. Kaže, da imajo prav Atchle-
yevi kritiki, ki pravijo: teorija je tako abs-
traktna, da je ni mogoče preveriti. Če doka-
žemo diskontinuiteto, pogoj za tak dokaz
paje zadostno število (ponavljanje) diskon-
tinuitet, smo dokazali prav kontinuiteto. Ali
pa rečemo: diskontinuiteta je izjema, ki
potrjuje pravilo. Človek se vedno nekako
ujame in pride na staro, in ko gero-trans-
cendira, se vse skupaj nadaljuje v večnost
— večna kontinuiteta.
Metodologija. Kakšen je pravzaprav lo-
gični model Atchleyeve raziskave? Kakšen
je status njegovih osnovnih variabel? Nje-
gove osnovne variable so notranja in zu-
nanja konsistentnost, zmožnost adaptacije
in razvojni cilji. Pravzaprav sta variabli le
dve: konsistentnost v vseh dimenzijah,
vključno z razvojnimi cilji, in zmožnost
adaptacije. Ti dve variabli imata v glavnem
status variabel, odvisnih od socio-demo-
grafskih variabel (spol, starost, izobrazba).
Celotna teorija je torej opis notranje stru-
kture odvisnih variabel (opis pojava), njena
osnovna ugotovitev na tej ravni pa je, da so
notranje in zunanje strukture in življenjski
cilji neodvisni od socialno-demografskih
variabel, pač pa je sedanje stanje struktur
odvisno zlasti od njegovega preteklega
stanja. Ob tem Atchley obetavno variablo
»zmožnost adaptacije« (adaptivna kapaci-
teta) reducira na »usmerjenost h konti-
nuiteti«. Tako vse dimenzije, ki bi jih moral
jasno razlikovati, reducira na eno samo —
kontinuiteto.
Kakšen bi lahko bil logični model razi-
skave? Možnosti sta najmanj dve: model bi
moral vsebovati variablo »adaptacije«, tj.,
mero boljšega ali slabšega prenašanja sta-
rosti ali vsaj različnih možnih potekov
starosti kot odvisno variablo. Za pojasnitev
stanj te variable bi lahko vpeljali bodisi
dejansko preteklo kontinuiteto ali časovno
konsistentnost življenjskih vzorcev, seveda
ob upoštevanju vsaj dveh stanj te variable
(kontinuiteta in diskontinuiteta), bodisi
»usmerjenost k kontinuiteti«, tj., vrednostno
usmerjenost, visoko vrednotenje ohranja-
nja nespremenjenih življenjskih razmer.
Druga možnost je, da bi kontinuiteto (de-
jansko ali vrednostno) pojmovali kot od-
visno variablo (kontinuiteta-diskontinui-
teta) in njena stanja pojasnjevali z različ-
nimi neodvisnimi variablami. To je Atchley
pravzaprav storil, le da ni mogel ugotoviti,
s katerimi variablami se povezujejo diskon-
tinuirani vzorci. Vse, kar je lahko storil, je,
da je ugotovil, da je oseb z diskontinuiranim
vzorcem življenjskega poteka tako malo, da
je analiza nemogoča in da je vse, kar je mo-
goče ugotoviti, velika prevlada kontinui-
ranega življenjskega vzorca.
Zgodilo se je, kar je treba pri longitu-
dinalni študiji pričakovati: velikanski osip
iz začetnih 1.106 na 335 anketiranih: 347
umrlih, 260 odpadlih, 332 preseljenih. Že
samo kratkoživost v primerjavi z dolgo-
živostjo je odlična odvisna variabla, indi-
kator adaptacije na starost. Sodelovanje ali
nesodelovanje v anketi je indikator sodelo-
valne nagnjenosti, preselitev je diskonti-
nuiteta itn. Skratka: prava raziskava bi mo-
rala pojasniti osip in pri tem pojasnjevanju
bi ji vsekakor prav prišla hipoteza o nagnje-
nosti k kontinuiteti.
Raziskovalec je na koncu dobil nedvom-
no samoselekcionirano skupino bolje adap-
tiranih starih, tako prevladujočo, da ni mo-
gel pojasniti, kaj pripelje do dobre in kaj
do slabe adaptacije, onemoglosti oziroma
odvisnosti od drugih (preseljeni!) in do
(prerane) smrti. Uspešno staranje je poja-
snil z — uspešnim staranjem. Atchleyu je
treba navsezadnje čestitati: iz poloma (ki
se je dolgo pripravljal, kar so ugotovili tudi
financerji) je naredil teorijo in si obogatil
bibliografijo z obsežno monografijo.
Kaj nam ostane za socialno delo? Pred-
stavljena teorija ni socialnodelavska, tem-
več gerontološka ali socialnogerontološka
teorija. Socialnodelavska teorija bi obravna-
vala socialno delo s starimi, ne splošnih
odnosov med psihološkimi, sociološkimi in
socialnodemografskimi variablami.
Ta teorija potrjuje, kar v glavnem že
vemo, da namreč mnogi stari ljudje radi
ohranjajo svoje življenjske razmere in da se
jim to tudi posreči. Če smo natančni, pa
raziskava ne pove niti tega, ali je to res
363
BLAŽ MESEC
prevladujoči vzorec, saj je to ugotovila le
za večji del slabe tretjine prvotne popu-
lacije. Kljub temu je knjiga vredna branja,
saj je v njej veliko pobud za raziskovanje.
Literatura
R. C. Atchley (1999), Continuity and Adaptation in Aging: Creating Positive Experiences. Baltimore
and London: The Johns Hopkins University Press.
Naslednja dela so citirana po osnovnem viru:
E. Gumming, W. E. Henry (I96I), Growing Old: The Process of Disengagement. New York: Basic
Books.
R. J. Havighurst (I963), Succesful aging. V: R. H. Willlvms et al (ur.). Processes of Aging: Social and
Psychological Perspectives. New York: Atherton (299-330).
S.J. Miller (1965), The social dilemma of the aging leisure participant. V: A. M. Rose, W. A. Peterson
(ur.). Older People and Their Social World. Philadelphia: Davis Ol-92).
I. ROSOW (1967), Social Integration of the Aged. New York: Free Press.
L. Tornstam (1994), Gero-transcendence: A theoretical and empirical exploration. V: L. E. Thomas,
S. A. Eisenhandler (ur.). Aging and the Religious Dimension. Westport, Conn.: Auburn House
(203-229).
364
POROČILA
UNIVERZA ZA TRETJE ŽIVLJENJSKO OBDOBJE VELENJE
UPOKOJITEV
Upokojitev je rezultat razvoja industrijske
družbe. Tako je v zadnjem stoletju nastala
nova družbena kategorija upokojencev, to
je, ljudi, ki jim zadnjih deset, dvajset, tri-
deset ali več let ni treba več delati, da bi se
preživeli. Toda delo ni samo ekonomska ka-
tegorija, ampak določa tudi družbeni status,
pripadnost različnim družbenim skupinam
in pomembne življenjske izkušnje. Z upoko-
jitvijo se spremeni status, vloga človeka in
s tem celoten način življenja. Problem upo-
kojitve je, kako nadomestiti izvenekonom-
ske vrednosti, ki jih je imelo za človka delo.
Upokojitev sama, ki je ostra življenjska
prelomnica iz aktivnega in delovnega ritma
v pasivno »penzionersko« življenje, pri mno-
gih upokojencih sproži »poupokojitveni
sindrom«, ki se izraža v depresivnem raz-
položenju, občutku odtujenosti od druž-
benega dogajanja, občutku odvečnosti in
notranjih napetosti. To velja zlasti za upoko-
jence, ki si ne znajo poiskati ustreznih na-
domestnih aktivnosti. Bolj kot na podeželju
je ta problem navzoč v urbaniziranem mest-
nem okolju, kjer je tudi odtujenost medčlo-
veških odnosov večja. Tu upokojenci pogo-
sto ostajajo v svojem okolju (stanovanju)
osamljeni, sosede le bežno poznajo, znance
in nekdanje delovne kolege srečujejo ve-
dno manj, saj so ti obremenjeni s svojimi
lastnimi problemi, ki so zdaj drugačni od
njihovih. Tudi interesi so zdaj drugačni.
Ljudje ostanemo vse življenje družbena
bitja s potrebami po varnosti, družbeni
pripadnosti, ljubezni in samopotrjevanju.
Vse to postane nemogoče, če človek ni po-
vezan s socialnimi skupinami, če ni med
ljudmi.
Tudi upokojenci v Velenju živijo večino-
ma v urbanem mestnem okolju in seveda
tudi zanje veljajo navedene ugotovitve. Me-
sto je zrastlo s hitrimi, skokovitimi spreme-
mbami. Gradile so ga tudi zamisli in roke
sedanjih upokojencev, ki so živeli razme-
roma hitro in dinamično, ki so bili priprav-
ljeni ure in ure graditi in urejati svoje okolje.
O sebi in svojih potrebah po lastnem razvo-
ju niso imeli časa razmišljati. Po upokojitvi
so se znašli v praznem socialnem prostoru,
v situaciji, ko jih družbena skupnost ni več
potrebovala.
Raziskave kažejo, da so ljudje, ki že pred
upokojitvijo razmišljajo o načrtih za prihod-
nost, v manjšini. Velikega pomena bi bila
priprava na upokojitev, ki jo poznajo v neka-
terih razvitih deželah. S takimi programi bi
lahko pomagali prihodnjim upokojencem
pri pripravi na življenjsko spremembo, ki
nastane z upokojitvijo. Pri nas je z izvajanju
predupokojitvenega izobraževanja pričelo
Gerontološko društvo Slovenije.
IZOBRAŽEVANJE
V TRETJEM ŽIVLJENJSKEM OBDOBJU
Izraz vseživljenjsko izobraževanje pomeni,
da se ljudje izobražujejo tudi v tretjem živ-
ljenjskem obdobju, ko človek že pusti za se-
boj socialne obveznosti, kot so služba, lastna
družina, vzgoja otrok itn. in lahko prisluhne
svojim željam in interesom. Zdaj lahko
uresniči svoje želje po znanju ali kakšni
dejavnosti, ki jih je nosil s seboj vse življenje.
Po upokojitvi mora človek razviti nove
stalne aktivnosti, s katerimi se bo samo-
potrjeval in samouresničeval. Iz njih bo
črpal svoje samospoštovanje in mnenje o
lastni veljavi med ljudmi. Dejavnosti ga
ponovno povežejo s socialnimi skupinami.
Izobraževanje v tretjem življenjskem
obdobju ohranja in naprej razvija mentalne.
365
POROČILA
psihofizične in socialne lastnosti in sposob-
nosti starejših ljudi ter jim tako omogoča
kvalitetno samostojno življenje; s tem vpliva
na vitalnost celotne družbe. Univerza za
tretje življenjsko obdobje s svojim celotnim
delovanjem vpliva na spreminjanje pogleda
na starost in staranje ter prispeva k prema-
govanju stereotipov o starejšem človeku.
V tretjem življenjskem obdobju se ljudje
učijo motivirano, zato žanjejo velike uspehe
in hitro napredujejo. Tudi znanstvene razi-
skave, ki jih navajata P. Russell in M. Tort,
potrjujejo, da se lahko ljudje vse življenje
učijo, in z izkušnjo postaja njihovo učenje
vedno bolj uspešno. »Več znaš, več se lahko
naučiš.« Sposobnosti delno upadejo pri
ljudeh, ki ne uporabljajo izkušenj ali pa
mislijo, da se ne morejo več učiti.
USTANOVITEV UNIVERZE
ZA TRETJE ŽIVLJENJSKO OBDOBJE
V VELENJU
Začetki izobraževanja starejših segajo v leto
1984, kot eksperimentalni program v Lju-
bljani in leta 1986, ko se je to izobraževalno
gibanje udejanjilo s skupnim imenom Uni-
verza za tretje življenjsko obdobje. Dr. Ana
Krajne in Dušana Findeisen, pobudnici ta-
kega izobraževanja v Ljubljani, sta postavili
tudi prvi širši koncept za izobraževanje
mentorjev Univerze za tretje življenjsko
obdobje. Na tem izobraževanju smo se zna-
šle tri udeleženke iz Velenja. Prišle smo iz
različnih delovnih okolij in do takrat nismo
sodelovale. Kaj kmalu smo ugotovile, da bi
lahko naša skupna prizadevanja pripeljala
do ustanovitve izobraževalnih dejavnosti za
upokojence tudi v Velenju.
NAČRTOVANJE IZOBRAŽEVALNIH OBLIK
Še istega leta smo v okviru Andragoškega
društva Slovenije, Podružnica Velenje,
ustanovili iniciativni odbor. Začeti novo
dejavnost, za katero ni nobenih eksplicitnih
družbenih potreb, pomeni, da bo treba
ustrezno družbeno klimo šele ustvariti in
potegniti na plan latentne potrebe in seve-
da tudi dokazati njihov obstoj. Na začetku
smo imeli le čudovito humano idejo, nekaj
teoretskih spoznanj in izkušenj iz Ljubljane
in tujine ter peščico navdušencev, ki jim je
uresničitev te ideje pomenilo strokovni in
osebni izziv.
Najprej smo želeli idejo razširiti in pre-
veriti, kakšne podpore bo deležna v širšem
okolju, pri občinskih strukturah, institu-
cijah itn. Dobili smo ustrezno moralno
podporo, odločili smo se, da bomo potrebe
po tovrstni dejavnosti preverili kar s posku-
snim programom. Najprimernejša se nam
je zdela v Ljubljani preskušena oblika dela
manjših skupin z mentorjem, torej izobra-
ževanje po metodi krožkov.
Tako smo se leta 1986 v Velenju odločili,
da organiziramo izobraževalne dejavnosti
za upokojence in starejše ljudi pod nazivom
»Univerza za tretje življenjsko obdobje« (v
nadaljnjem besedilu Univerza).
Univerza je pričela delovati v okviru An-
dragoškega društva Slovenije, Podružnica
Velenje, ob sodelovanju centra za socialno
delo, kjer sem bila kot soorganizatorka
zaposlena.
Pri načrtovanju krožkov in ostalih dejav-
nosti Univerze sta nas vodila dva enakovred-
na cilja. Prvega bi lahko imenovali socialno-
psihološki, saj tako izobraževanje omogoči
upokojencem, da se znova vključijo v sku-
pino, ki se bo redno sestajala in jim omo-
gočala izgrajevati kvalitetne medsebojne
odnose in novo socialno mrežo. Drugi cilj
bi lahko imenovah ožje izobraževalni. Ude-
leženci imajo priložnost uresničiti svoje
želje po znanju, izpopolnjevanju znanj in
spretnosti na področjih, ki jih zanimajo.
MENTORJI
Mentorji so nam pomenili pomemben vir
znanja. Zaradi tega smo izboru mentorjev
posvetili posebno pozornost. Izbrali smo
jih na podlagi primerne strokovne usposob-
ljenosti, na podlagi njihovega lastnega od-
nosa do vsebinskega področja ter na podla-
gi njihovega entuziazma oz. pripravljenosti
za prostovoljno delo z upokojenci.
Izobraževanje mentorjev je potekalo v
dokaj neformalni obliki, izvedli pa smo ga
organizatorji sami, in sicer andragoginja in
366
UNIVERZA ZA TRETJE ŽIVLJENJSKO OBDOBJE VELENJE
socialna delavka, vsaka s svojega strokov-
nega področja (izobraževalni program, so-
cialno psihološki elementi). Predlagali smo
jim tudi ustrezno razpoložljivo literaturo.
Z mentorji smo imeli več razgovorov o pri-
pravi načrta izobraževanja, o problemih, na
katere lahko naletijo, o vsebinah in meto-
dah dela, o medsebojnih odnosih in o po-
sebnostih pri delu s starejšimi.
OBVEŠČANJE
Za upokojence je znano, da so informacij-
sko težje dosegljivi kot aktivno zaposleni.
Zato je bilo treba uporabiti različne poti za
obveščanje o predvidenih aktivnostih. Po-
leg neformalnih poti, kot je osebno pova-
bilo mentorja ali organizatorjev. Pripravili
smo vabila v pisni obliki in jih posredovali
upokojencem prek njihovih bivših delov-
nih organizacij in društev upokojencev.
Pripravili smo tudi plakate in jih razobesili
na mesta, kjer smo predvidevali, da se upo-
kojenci največ gibljejo. O novi dejavnosti
smo pisali v lokalnem časopisu. Teden dni
pred pričetkom smo poskušali vzbuditi
interes z oddajo »v živo« na lokalnem radiu,
kjer so tudi mentorji sami predstavili, kako
planirajo izobraževanje v krožkih.
PROSTORI IN FINANCIRANJE
Odločitev o prostoru in času srečanj smo
prepustili mentorjem. Sami so poskusili
najti prostor v svojem delovnem okolju, ali
pa smo za uporabo prostorov naprosili
organizatorji v izobraževanju naklonjenih
institucijah (Ljudska univerza. Dom za
varstvo odraslih, center za socialno delo,
osnovne šole. Center srednjih šol, krajevne
skupnosti).
Tudi mentorji so prvo leto delali brez-
plačno. Motiviralo jih je delo samo in njiho-
vo zadovoljstvo ob tem. Ker smo z delom
Univerze dokazali, da so upokojencem in
drugim starejšim ljudem (vključilo se je
precej gospodinj, ki niso bile nikoli zapo-
slene) potrebne take oblike izobraževanja
in so se jih z veseljem udeležili, je bila na ta
način obveščena tudi širša javnost. Tako
smo uspeli pridobiti del denarja za delo-
vanje iz občinskih sredstev. Poleg pris-
pevkov udeležencev, ki smo jih vpeljali šele
v poznejših letih delovanja Univerze, ko se
je dejavnost že dodobra utrdila, so prispev-
ki občin in drugih donatorjev tudi edini
prihodki še danes.
ZAČETKI DELOVANJA
V prvem letu delovanja, oktobra 1986, je
začelo delovati pet krožkov (angleščina,
gospodinjstvo, plesni krožek, zgodovinsko-
etnološki krožek in krožek pletenja). Na
željo mnogih upokojencev smo v februarju
1987 organizirali še dva krožka nemščine,
začetni in nadaljevalni. Poleg krožkov, kjer
potekajo srečanja enkrat tedensko po dve
uri, smo vpeljali tudi skupna srečanja, ob-
časna predavanja in ekskurzijo vsaj enkrat
letno. Prvo leto delovanja Univerze je bilo
v krožke vključenih približno 60 članov.
Ob koncu prvega študijskega leta sem
med udeleženci krožkov izvedla anketo, s
katero sem želela ugotoviti, kako so sprejeli
delo Univerze, kaj jim pomeni in kakšne so
njihove želje oz. predlogi.
Vsi so odgovorili, da želijo, da se krožek,
ki so ga obiskovali, nadaljuje v enaki obliki
in vsebini tudi v prihodnje. Na vprašanje,
kaj jih pri delu krožka moti, jih je pet
odgovorilo, da jih moti preveliko število
članov krožka. Vsi so se strinjali, da je
najprimernejši začetek dela v krožku okto-
ber in konec junija. Dobili smo tudi več
predlogov za nove krožke, in sicer so si
želeli šivanja, zeliščarstva, vrtičkarstva in
sadjarstva, hoje v naravo (hribe), gojenje
sobnih rastlin, likovni krožek, krožek o
zdravi prehrani in zdravem življenju itn.
Večino teh predlogov smo v naslednjih
letih delovanja Univerze tudi realizirali.
Na vprašanje, kaj jim pomeni Univerza,
smo dobili zelo spodbudne in pohvalne
odgovore. Pomeni jim: druženje s svojo
generacijo; pridobili so nove prijatelje;
razvedrilo; pridobivanje, dopolnitev in
obnovitev znanja; spoznavanje; sprostitev;
obveznost namesto službe; osebno zado-
voljstvo ob doseženem znanju; pozabijo na
vsakdanje tegobe in bolezni; povezovanje
367
POROČILA
V skupino »sošolcev«; uresničitev želja iz
mladosti; omogoča jim ples, pa čeprav
ženska z žensko; čutijo se bogatejše; poma-
ga premostiti praznino ob odhodu v pokoj;
itn.
Anketa je pokazala ne le, da moramo
delo krožkov nadaljevati, temveč da mora-
mo dejavnost razširiti, kar smo tudi storili.
Zanimiva je bila tudi izobrazbena stru-
ktura udeležencev študijskih krožkov v
prvem letu, saj je bilo 44% udeležencev z
končano ali nedokončano osnovno šolo,
19% jih je imelo poklicno šolo, 31% je kon-
čalo srednjo šolo in po 3% jih je imelo višjo
in visokošolsko izobrazbo. To nam je po-
trdilo naša pričakovanja, da so krožki in
dejavnost Univerze zanimivi za vse upoko-
jence, ne glede na njihovo izobrazbo.
PO DESETIH OZ. TRINAJSTIH LETIH
DELOVANJA
Število izobraževalnih oblik in število
udeležencev se nenehno veča, kar je dokaz,
da so upokojenci izobraževanje v starosti
vzeli za svoje.
Ob deseti obletnici delovanja Univerze
je bilo že 21 krožkov (približno 200 ude-
ležencev) z naslednjimi vsebinami: nem-
ščina in angleščina; zgodovina in etnologija;
slovenski prazniki in običaji; likovno
ustvarjanje; ustvarjalno pletenje in ročna
dela; gledališka ustvarjalnost; lončarstvo;
slikanje na svilo; pohodništvo in zdravilna
zelišča; zdravo življenje; ohranjanje gibč-
nosti; ples; plavanje in rekreacija; ekologija;
spoznajmo Nizozemsko; cvetje iz krep pa-
pirja; moja zbirka.
Poleg študijskih krožkov, ki se srečujejo
enkrat tedensko se je razvilo več skupnih
dejavnosti, kot so: aktualna predavanja;
študijski ogledi in ekskurzije; srečanja s kul-
turnim in zabavnim programom; čajanke s
tematskimi pogovori; razstave; sodelovanje
in srečanja z Univerzami iz drugih krajev;
informacije in vključitev zaposlenih pred
upokojitvijo; z dejavnostjo in prisotnostjo
v medijih načrtno spreminjamo pogled na
starost in staranje.
Po desetih letih delovanja se nam je orga-
nizatorkam po daljših pripravah posrečilo
predati vodenje Univerze v roke upoko-
jencev oz. članov samih. Ustanovili so svoje
samostojno društvo in ob dotoku mlajših
upokojencev Univerza z vso zagnanostjo
nadaljuje delo.
V letošnjem študijskem letu deluje 37
krožkov z blizu 400 člani. Poleg tedenskih
srečevanj v krožkih organizirajo zdaj sami
skupna srečanja vseh krožkov s kulturnim
in zabavnim programom, ekskurzije, enkrat
mesečno čajanke z določeno temo, aktual-
na predavanja. Vse aktivnosti so polnošte-
vilno obiskane.
Alojzija-Slavka Mijoč
Literatura
Izobraževanje starejših v Franciji - Poročilo za
četrto mednarodno konferenco (1985).
Pariz: UNESCO.
A. Krajnc et. al (1992), Kako smo snovali Slo-
vensko univerzo za tretje življenjsko obdo-
bje 1. Ljubljana: Univerza za tretje življenjsko
obdobje.
H. PoŽarnik(1981), Umetnost staranja: Leta,
predsodki in dejstva. Ljubljana: Cankarjeva
založba.
368
STRATEGIJA RAZVOJA ORGANIZIRANE SKRBI ZA STAREJŠE
V DOMU DANICE VOGRINEC, MARIBOR
Ob mednarodnem letu starejših in ob 25.
obletnici obstoja Doma Danice Vogrinec v
Mariboru smo se tisti, ki se ukvarjamo z or-
ganizirano pomočjo za stare ljudi na širšem
mariborskem območju, lotili problematike
organizirane pomoči in pripravili strategije
nadaljnjega razvoja organizirane pomoči.
Dom Danice Vogrinec Maribor (DUM)
je kot pobudnik projekta spremljanja zdrav-
stvenega varstva prebivalstva in promocije
zdravja »Ostar« povabil k sodelovanju Cen-
ter za socialno delo Maribor, Zdravstveni
dom dr. Adolfa Drolca Maribor in Zavod za
zdravstveno varstvo Maribor-Center. Rezul-
tat projekta so strategije razvoja organi-
zirane skrbi za starejše, ki zajemajo širše
mariborsko območje, in strategije Doma
upokojencev Danice Vogrinec, ki so bile
predstavljene na strateški konferenci ok-
tobra 1999 v Mariboru,
V nadaljevanju bom predstavila strate-
gije, ki so bile izdelane za področje social-
nega dela v Domu Danice Vogrinec in bodo
pomembno vplivale na kvalitetnejše biva-
nje stanovalcev doma in razvoj socialnega
dela v DUM-u.
BIVALNI POGOJI V DUM-U
Stanovalci v DUM-u, še zlasti na bolniških
in dementnih oddelkih, so prikrajšani za
pravico do zasebnosti, saj jih mora večina
živeti v večposteljnih sobah skupaj z dru-
gimi stanovalci. Ti oddelki so bili zgrajeni
brez osnovnih skupnih prostorov, kot so
jedilnice po nadstropjih in večnamenski
prostori, v katerih bi se odvijale številne
dejavnosti, ki zdaj potekajo v improvi-
ziranih okoljih ali pa kar v bolniških sobah.
V zvezi s tem izhodiščem je DUM sprejel
tile strategiji:
•	V letu 2000 bomo v DUM-u z dodatno
adaptacijo preuredili dnevne prostore za
stanovalce po nadstropjih bolniških oddel-
kov, ki bodo rabili izvajanju najrazličnejših
aktivnosti. Sredstva za izvedbo tega proje-
kta mora zagotoviti država.
•	V skladu z izboljšanjem bivalnih stan-
dardov v obstoječih domovih v Sloveniji
predlagamo, da se do leta 2003 izboljšajo
tudi bivalni pogoji v smislu preureditve 4-
posteljnih sob v dvoposteljne .
NEUSTREZNA PRIPRAVA STAREGA ČLOVEKA
NA PRIHOD V DUM
Ob sprejemu novih stanovalcev v dom so-
cialne delavke opažamo, da tisti stari ljudje,
ki nimajo svojcev ali pa nimajo z njimi
najbolj urejenih odnosov, in tisti, ki jih
pristojne službe na terenu ne vključujejo,
pogosto pridejo v dom nepripravljeni. O
domu vedo zelo malo in pogosto imajo do
njega zelo negativno stališče. Vse to ustvarja
pri starem človeku stiske in bojazni že v fazi
odločanja za dom, pa tudi pozneje v obdo-
bju prilagajanja na novo domsko življenje.
Strategija za pripravo starega človeka na
prihod v DUM: do leta 2001 bo DUM
pripravil projekt za vključitev socialnega
delavca in še drugih strokovnih sodelavcev
doma v pripravo starega človeka na sprejem
v dom že v njegovem domačem okolju.
PODROČJE DELA S SVOJCI
Socialni in čustveni odnos stanovalcev
doma, njihovih otrok in ožjega sorodstva se
pozna pri njihovem psihofizičnem in
socialnem zdravju. Dobri odnosi med
stanovalci doma, njihovimi družinskimi
369
POROČILO
Člani in osebjem pozitivno vplivajo na
počutje naših stanovalcev. Svojci tudi po-
membno vplivajo na ustvarjanje pozitivne
podobe doma in veliko prispevajo k odpira-
nju institucije v širše okolje.
DUM je za področje sodelovanja s svojci
stanovalcev izdelal tele strategije:
•	Že v letu 1999 je DUM izdelal podlage
in pogoje za novo obliko sodelovanja s
svojci novo sprejetih stanovalcev, ki se je v
praksi pokazala kot dobra osnova za na-
daljnje sodelovanje svojcev in domom.
•	V letu 2000 bo svojcem na razpolago
knjiga pritožb,pohval in predlogov.
•	DUM bo nadaljeval prakso »dneva od-
prtih vrat«, ki bo stalna oblika povezovanja
s svojci, hkrati pa bo razvijal in nadaljeval
vse neformalne oblike druženja s svojci ob
različnih priložnostih.
•	Izboljšali bomo informiranje svojcev
o delu in življenju v domu, s tem da se bomo
vključili v informacijski sistem novega
Centra za razvoj organizirane skrbi za sta-
rejše na širšem mariborskem območju kot
nosilca razvoja organizirane pomoči na tem
območju.
•	V letu 2000 DUM načrtuje projekt
vključevanja svojcev v prostovoljne oblike
dela v domu.
VPELJEVANJE IN ORGANIZIRANJE
PROSTOVOLJNEGA DELA V DUM-U
DUM razpolaga z desetletnimi izkušnjami
na področju vpeljevanja in organiziranja
prostovoljnega dela tako na področju dela
z mladimi kot z odraslimi prostovoljci. Vse
oblike prostovoljnega dela so se pokazale
kot dobro dopolnilo strokovnemu delu in
so pripomogle k izboljšanju kvalitete dela
in življenja v domu.
Če želimo, da se bo prostovoljno delo do-
bro razvijalo in da bo do neke mere vodeno,
bo treba tudi zagotoviti potrebna sredstva
za razvoj na tem področju pomoči starim
ljudem. DUM je v zvezi z razvojem prosto-
voljnega dela začrtal naslednje strategije:
• Do leta 2001 bomo za prostovoljno
delo mladih poleg osnovnošolcev in dija-
kov pridobili še študente. Vzpostavili bomo
model izobraževanja, usposabljanja in su-
pervizije tako za mlade prostovoljce kot
njihove mentorje.
•	V DUM-u bomo do leta 2005 razširili
mrežo medgeneracijskih skupin starih ljudi
za samopomoč, tako da bo na 20 stanoval-
cev po ena skupina. V mrežo skupin bomo
vključevali tudi stare ljudi iz zunanjih bival-
nih okolij. S povečano mrežo bomo vodenje
in organizacijo tega projekta profesio-
nalizirali.
•	Do leta 2002 bomo bistveno razširili
individualno prostovoljno delo odraslih.
Tudi za to obliko prostovoljnega dela bomo
pripravili program usposabljanja in omogo-
čili supervizijo.
VPELJEVANJE SUPERVIZIJE ZA PODROČJE
STROKOVNEGA SOCIALNEGA DELA V DUM-U
V DUM-u se vse bolj kaže potreba po uve-
ljavitvi supervizije kot metode dela, ki je
namenjena strokovnjaku-socialnemu delav-
cu in mu je v neposredno pomoč, posredno
pa je v pomoč tudi našim stanovalcem, saj
jim zagotavlja kvaUtetnejše usluge. S super-
vizijo je mogoče ublažiti škodljive posledice
stresnih doživetij in procesa izgorevanja, ki
jih pri delu doživljamo tudi socialni delavci.
DUM se bo zavzemal za ustrezne spre-
membe Pravilnika o standardih in normati-
vih, ki potekajo pod okriljem Socialne zbor-
nice, in za uveljavitev supervizije za podro-
čje strokovnega socialnega dela v domovih.
MATERIALNA ODVISNOST OSKRBOVANCEV
V DUM-U
V domu sta materialni odvisnosti izpostav-
ljeni zlasti dve kategoriji oskrbovancev. V
eno sodijo tisti, ki s svojo pokojnino komaj
pokrijejo stroške oskrbnine in jim ostane
tako malo denarja, da nimajo za osnovne
življenjske potrebe (frizerja, časopis, kavico
ipd.).
V drugo kategorijo sodijo oskrbovanci,
ki jim občina v celoti pokrije stroške
oskrbe, saj imajo za najnujnejše potrebe na
razpolago le 2.300 tolarjev (toliko namreč
znaša žepnina); poleg naštetih potreb je pri
teh še odprto vprašanje plačila premije za
370
STRATEGIJA RAZVOJA ORGANIZIRANE SKRBI ZA STAREJŠE V DOMU DANICE VOGRINEC...
dodatno prostovoljno zavarovanje in nakup
zdravil, ki niso na pozitivni listi.
DUM predlaga za zmanjšanje materialne
odvisnosti oskrbovancev tele strategije:
•	Na nivoju Republike Slovenije je treba
zagotoviti žepnino tudi tistim oskrbovan-
cem, ki jim po plačilu oskrbnine ostane
manj kot 10% pokojnine.
•	Minimalno žepnino v višini 2.350
tolarjev, ki jo dobijo oskrbovanci, bi bilo
treba zvečati, tako da bo zagotovila zadovo-
ljitev njihovih minimalnih osebnih potreb.
•	Oskrbovancem, ki nimajo sredstev in
svojcev, bo morala plačilo premije prosto-
voljnega dodatnega zavarovanja zagotoviti
pristojna občina.
ZUNANJE DEJAVNOSTI DUM-A
Dnevno varstvo, razvoz hrane na dom, vo-
denje javnih del, npr. program individualne
pomoči oskrbovancev doma, program
civilnega služenja vojaškega roka, pomoč na
domu, bančne in poštne storitve, turistična
in gostinska dejavnost.
Glede na naraščanje števila starih ljudi,
prezasedenost doma in spremenjene zdrav-
stvene razmere se povečuje potreba po
razširitvi dnevnega varstva za stare ljudi v
DUM-u. Z vključitvijo starega človeka v dne-
vno varstvo zadovoljimo njegove primarne
in sekundarne potrebe v času od 7. do 17.
ure in hkrati razbremenimo svojce.
Z razvažanjem kosil starim ljudem na
dom DUM pokriva območje Mestne občine
Maribor. Povečuje se število starih ljudi, ki
si ne zmorejo več sami pripraviti hrane.
Iz sedanjih izkušenj ugotavljamo, da so
javna dela potrebna, da omogočajo starim
ljudem zadovoljevanje nematerialnih po-
treb v domu in da zagotavljajo kvalitetnejše
bivanje. Izvajalcem javnih del je treba zago-
toviti minimalno socialno varnost in pre-
prečiti njihovo socialno izključenost
Z zagotavljanjem raznih oblik pomoči na
domu bodo starostniki lažje preživljali je-
sen življenja v domačem okolju, ali pa po-
čakali na ustrezno prosto mesto v domu.
Urejanje bančnih in poštnih storitev je
za stare ljudi v domu zelo pomembno opra-
vilo. Z zagotavljanjem prostora za te name-
ne približamo te usluge stanovalcu doma.
Kljub oslabelosti ali bolezni lahko finančne
zadeve ureja sam, kar zmanjša njegovo od-
visnost in mu krepi samozavest.
Pri stanovalcih doma so vse večje potre-
be po izletih, druženju s stanovalci drugih
domov, ogledih gledaliških predstav, kon-
certih, rekreacijskih aktivnostih ipd. Te
aktivnosti je treba spodbujati in jih omogo-
čiti čim večjemu številu starih ljudi.
DUM je za področje zunanjih dejavnosti
pripravil naslednje strategije:
•	Do leta 2001 bo razširil in vpeljal
dnevno varstvo v DUM-u, enota Pobrežje.
•	Poskusili bomo zvečati kapaciteto
razvoza kosil, razširiti ponudbo v smislu
večje izbire in nadomestiti dotrajano vozilo
s pomočjo sredstev Mestne občine Maribor.
•	Če bo urejeno financiranje programa
javnih del, bomo program izvajali tudi v letu
2000.
•	DUM si bo prizadeval, da se bo do kon-
ca leta 2005 v okviru zunanjih dejavnosti
vključeval v pomoč na domu, ki bo zajemala
prvo socialno pomoč, gospodinjsko po-
moč, pomoč pri vzdrževanju osebne higie-
ne in pomoč pri ohranjanju socialnih stikov.
•	V letu 2000 bomo zagotovili prostor
za urejanje bančnih in poštnih storitev v
obeh enotah doma.
•	Prizadevali si bomo spodbuditi turisti-
čne agencije na mariborskem območju, da
pripravijo ponudbe za organiziranje turisti-
čnih dejavnosti, ki bodo prilagojene po-
trebam in zmožnostim starih ljudi.
KADROVSKA PROBLEMATIKA NA PODROČJU
SOCIALNEGA DELA V DUM
DUM je sprejel v zvezi s to problematiko
tole strategijo:
•	Dom upokojencev Danice Vogrinec je
pripravljen ob pomoči Socialne zbornice
izdelati predlog kadrovskih normativov za
socialne delavce v domu upokojencev.
•	Glede na obseg, strokovno zahtevnost
dela in potrebe oskrbovancev doma kad-
rovski normativ en socialni delavec na 180
do 200 oskrbovancev ni več sprejemljiv.
Danica M at janee
371
SKRB ZA STARE LJUDI V CLEVELANDU
Spomladi leta 2000 sem dobila priložnost,
da sem kot štipendistka Zavoda za odprto
družbo iz New Yorka (Fundacija Soros) šest
tednov spoznavala oblike skrbi za stare ljudi
v ZDA, s poudarkom na timskem delu.
Program je potekal predvsem v mestu
Clevelandu v državi Ohio, nekaj dni pa sem
se zadrževala tudi v državi in mestu New
York, kjer sem spoznavala paliativno oskrbo
in programe hospicev.
Namen tega študijskega bivanja je bil
spoznati delovanje tima in pomen inter-
disciplinarnega prijema pri delu s starimi
ljudmi in se kvalificirati za usposabljanje
domačih strokovnjakov za timsko delo s
starimi ljudmi. Da bi lahko pridobljeno
znanje in neposredne izkušnje čim učin-
koviteje prenesli na naša tla, je bila tudi
skupina iz Slovenije timsko sestavljena. V
njej smo bile zdravnica Metka Pentek, spe-
ciahstka splošne medicine, zunanja sode-
lavka Medicinske fakultete v Ljubljani (in
predsednica Gerontološkega društva Slo-
venije), višja medicinska sestra in predava-
teljica na Visoki šoli za zdravstvo v Ljubljani
mag. Marija Zaletel in Vida Miloševič Ar-
nold, dipl. socialna delavka in višja preda-
vateljica na Visoki šoli za socialno delo v
Ljubljani.
Naša lokalna gostiteljica je bila Cle-
velandska mestna bolnišnica (Cleveland
Metro Hospital), ki je del razvejenega mest-
nega zdravstvenega sistema in ima dobro
razvito dejavnost na oddelkih za geriatrijo
in družinsko medicino. Spoznale smo celo
vrsto institucij oz. enot, ki razvijajo številne
in raznovrstne programe, namenjene sta-
rim ljudem in njihovim družinam. Največ
časa smo preživele v dnevnem centru za
stare ljudi Concordia Care, kjer smo vsak
dan spremljale srečanja strokovnega tima
in v njem tudi aktivno sodelovale. Ta center
sprejema v brezplačno celodnevno varstvo
in obravnavo zlasti tiste stare ljudi, ki čez
dan v svojem domačem okolju niso varni.
Med njimi je veliko uporabnikov z izrazitimi
simptomi demence.
Naš program je bil sestavljen iz preda-
vanj o metodah, tehnikah in načelih tim-
skega dela, študija literature in iz vaj oz.
delavnic. Vsebina predavanj pa je sledila
tudi našim željam, tako da smo dobile veliko
informacij o nasilju nad starimi ljudmi, ob-
ravnavi dementnih starih ljudi in paliativni
oskrbi. Pomemben del je obsegalo, kot sem
že omenila, opazovanje konkretnega tima
pri delu. Poleg tega pa smo v šestih tednih
obiskale številne ustanove, ki razvijajo raz-
lične programe dela s starimi ljudmi (domo-
vi za stare ljudi, rehabilitacijski oddelek bol-
nišnice, agencije za pomoč na domu, usta-
nove s programi za obravnavo dementnih
bolnikov, hospici in paliativna oskrba,
program za pomoč onkološkim bolnikom
in njihovim svojcem ipd.). Udeleževale smo
se tudi seminarjev, ki so potekali v tistem
času (reforma zdravstva, obravnava bol-
nikov z Alzheimerjevo boleznijo in pomoč
njihovim svojcem) in konference na temo
»Staranje v Ohiu«, ki je potekala v živahnem
mestu Cincinnatti. Na tej konferenci so
predstavili najnovejša dognanja razikoval-
nega dela na področju gerontologije, pri
čemer so imeli aktivno vlogo tudi podip-
lomski študentje, ki so predstavili svoje
raziskovalne dosežke.
Zavod za odprto družbo iz New Yorka
namerava v ta program postopoma vklju-
čevati strokovnjake iz vzhodnoevropskih
držav, v katerih se intenzivno razvijajo plu-
ralistične oblike socialnega varstva in novi
programi za delo s starimi ljudmi, saj se kar
vse po vrsti soočajo s staranjem prebival-
stva. Slovenska skupina je v tem programu
373
POROČILA
prva sodelovala. V svoji eksperimentali fazi
je bil program nekoliko preveč praktično
zasnovan.
Na splošno lahko rečem, da obstaja v Cle-
velandu cela vrsta raznolikih programov za
stare ljudi. Ponudba je pestra in nikakor ni
namenjena le tistim starostnikom, ki po-
trebujejo pomoč, temveč razvijajo tudi
programe za različne kulturne, izobraže-
valne in rekreacijske dejavnosti. Na občin-
ski ravni so organizirali službe za stare ljudi,
ki skrbijo za koordinacijo, informiranje in
kvalitetno delovanje služb, institucij in
programov, ki so namenjeni starim ljudem.
Tudi glede informiranja potencialnih upo-
rabnikov programov so dokaj domiselni, saj
poleg običajnega oglaševanja v medijih
uporabljajo tudi zloženke, ki so na voljo ne
le v v zdravstvenih in socialnih ustanovah,
temveč tudi v javnih objektih, kot so knji-
žnice, druge kulturne ustanove, vele-
blagovnice in podobno. Vsako četrtletje
izide tudi posebna brošura (Senior Living
Guide), v kateri je podrobneje prikazana
določena oblika dejavnosti za stare ljudi
(denimo varovana stanovanja, domovi za
stare ljudi, pomoč in nega na domu, skrb
za dementne ipd.) z vsemi ustreznimi po-
datki in naslovi služb, ki neko dejavnost
opravljajo.
Ne glede na vse povedano pa nisem pre-
pričana, da dejansko vsak star človek, ki se
znajde v stiski, z lahkoto pride do najustrez-
nejše in cenovno dostopne oblike pomoči.
Tudi glede kvalitete se programi, ki jih po-
nuja država s svojimi institucijami, razli-
kujejo od tistih, ki jih ponujajo številne
nevladne organizacije. To pa ne pomeni, da
so storitve državnih institucij nujno slabše
kvalitete od tistih, ki jih ponujajo zasebniki.
Obseg programov za stare ljudi se je nam-
reč zaradi drastičnega povečevanja njiho-
vega števila v zadnjem desetletju zelo raz-
mahnil in jih država težko dosledno nad-
zira. Vsekakor postaja v ZDA oskrba starih
ljudi najhitreje razvijajoča se industrija (!)
21. stoletja, za katero bo težko zagotavljati,
da bo načelom humanosti dosledno vedno
dajala prednost pred pridobitnostjo.
Iz vsega, kar sem lahko opazila, prebrala
ali zvedela iz pogovorov s strokovnjaki, ki
bodisi kot praktiki ali raziskovalci oz.
učitelji delujejo na področju gerontoloških
oz. geriatričnih dejavnosti, bi lahko izluščila
štiri temeljne koncepte, ki jih pri tem
usmerjajo:
a)	skupnostno zasnovane oblike skrbi za
stare ljudi
b)	interdisciplinarni oz. timski prijem
c)	zagotavljanje kvalitete storitev
č) spoštovanje pravic uporabniko sto-
ritev.
Vsakega izmed navedenih temeljnih kon-
ceptov, ki načrtovalce in izvajalce dejav-
nosti za stare ljudi vodijo pri delu, bom na
kratko opisala in za vsakega posebej pri-
kazala, kako se uresničuje v konkretnem
okolju.
SKUPNOSTNO ZASNOVANE
OBLIKE SKRBI ZA STARE LJUDI
Zakon o starih ljudeh, ki so ga v ZDA sprejeli
leta 1992, je posebej uveljavil pravico starih
ljudi, da se starajo v okolju, v katerem so
preživeli dotedanje življenje. Da bi jim to
omogočili, razvijajo različne oblike pomoči
na domu, pa tudi dnevne centre, v katerih
lahko ljudje preživijo del dneva in sodelu-
jejo v programih, ki jim ustrezajo. Pri tem
ne pozabljajo niti na programe za podporo
svojcem, ki doma negujejo težko bolne
stare ljudi, denimo dementne ali vezane na
posteljo. Od tega, da jih v edukativnih
programih naučijo postopkov pri negi in
oskrbi in razumevanja sprememb vedenja
bolnih svojcev, jim v podpornih skupinah
tudi omogočijo, da se razbremenijo, ko
govorijo o težavah, s katerimi se pri tem
soočajo.
Tudi pri zagotavljanju institucionalnih
oblik oskrbe starih ljudi se poskušajo držati
načela, da bi bile dostopne vsakemu člo-
veku čim bližje mestu, kjer je dotlej živel.
Zato imajo razmeroma veliko domov raz-
ličnih tipov z različnimi zmogljivostmi, ki
so teritorialno dokaj enakomerno razpo-
rejeni.
Skupnostno zasnovana skrb za stare ljudi
se vidi tudi v tem, da v konkreten načrt
oskrbe (careplan) za vsakega posameznika
vključijo vse podporne mreže, ki delujejo
ali pa so dosegljive v domačem okolju —
374
SKRB ZA STARE LJUDI V CLEVELANDU
svojce, sosede, prostovoljce, verske skup-
nosti ipd.
INTERDISCIPLINARNI OZ. TIMSKI PRIJEM
PRI DELU S STARIMI LJUDMI
Za celostno razumevanje človeka in nje-
govih potreb ne zadostuje le pogled ene
discipline, temveč je treba zagotoviti per-
spektive različnih strokovnjakov, ki vsak iz
svojega zornega kota prispevajo h kvaliteti
strokovnih storitev. Gre torej za celostno oz.
holistično obravnavo človeka, ki jo še po-
sebej poudarjajo pri delu s starimi ljudmi.
Na podlagi opazovanja dela dveh strokov-
nih timov in predstavitev delovanja števil-
nih timov v ustanovah, ki smo jih obiskale,
lahko rečem, da je kultura timskega dela na
visoki ravni (to lahko trdim za ustanove v
Clevelandu, katerih delo sem spoznala, ver-
jetno pa bi lahko posplošila na vsa razvita
okolja v ZDA). Naj navedem nekaj svojih
opažanj, ki večinoma slonijo na mojem
sodelovanju na strokovnem timu dnevnega
centra za stare Concordia Care v Cleve-
landu:
•	Člani tima so enakopravni in spoštu-
jejo drug drugega kot strokovnjaka in kot
človeka. Posamezni strokovnjak (denimo
zdravnik) torej nima apriori višjega statusa
in pomembnejše vloge od drugih. V Con-
cordia Care sestavljajo tim medicinska
sestra, fizioterapevtka, delovna terapevtka,
umetnostna terapevtka, zdravnica oz. zdra-
vnik, socialna delavka, terenska medicinska
sestra, dietetičarka in koordinatorica pro-
stovoljcev. Na timskem sestanku sodelujejo
vsi tisti, ki so bili v stiku s konkretnim
uporabnikom, ki ga na konkretnem sreča-
nju obravnavajo.
•	Vloge posameznih članov tima so sicer
dokaj jasne, vendar v praksi prihaja do
prekrivanja. V timu, katerega delo je že
dobro utečeno in v katerem ni rivalitete,
to ni moteče. Tako je zdravnica ob obrav-
navi konkretne uporabnice poročala tudi
o družinski situaciji in predlagala socialni
delavki, da uredi skrbništvo. Socialna de-
lavka pa je testirala kognitivne sposobnosti
neke druge uporabnice in predlagala us-
trezno obravnavo. To pomeni, da se vloge
med seboj prepletajo, člani tima obvladajo
nekatera opravila drugih strok, vendar pa
vsak ostaja ekspert na svojem strokovnm
področju.
• Delo poteka sistematično, tim ima
vnaprej določen urnik svojega delovanja. V
Concordia Care se tim srečuje vsak dan in
vedno najprej pregledajo, ali se je od zadnje-
ga srečanja s katerim izmed uporabnikov
dogajalo kaj posebnega. Dogovorijo se o
potrebnih ukrepih in tudi, kdo je tisti, ki
bo kaj storil.
Enkrat tedensko obravnavajo uporab-
nike, ki so se na novo prijavili za vključitev
v dnevni center. Pred tem je vsak izmed
članov že srečal uporabnika, nekateri pa
tudi njegove svojce. Terenska medicinska
sestra in socialna delavka opravita pravilo-
ma še pred sprejemom tudi obisk na domu.
Na timskem srečanju vsak član posreduje
svoja zapažanja, nato pa skupaj izdelajo
podroben načrt oskrbe (careplan). Na tem
srečanju tima sodeluje tudi tisti izmed
svojcev, ki je prevzel skrb za uporabnika
(care giver, oskrbovalec). Z njim/njo se
konkretno dogovorijo o načinu zadovolje-
vanja potreb uporabnika 24 ur na dan in
ne le za čas, ko je v dnevnem centru. To
pomeni, da program Concordia Care s spre-
jemom uporabnika v svoj dnevni center
prevzame zanj koordinacijo in večino
odgovornosti za njegovo celovito oskrbo in
po potrebi tudi organizira potrebne storit-
ve na domu.
Tim natančno spremlja uspešnost pro-
grama za vsakega uporabnika in dosežke
vsake tri mesece podrobno obravnava na
srečanju. Vsak član poroča o svojem stro-
kovnem vidiku, skupaj pa po potrebi od-
ločijo o morebitnih spremembah načrta
dela (denimo, da bi bilo primerneje, če bi
prihajal v center le trikrat tedensko, več
fizioterapije, adaptacija domačega okolja,
premestitev v dom ipd.).
O svojem delu vodi tim ustrezno doku-
mentacijo, vsak izmed njegovih članov ima
svoj list, kamor vpisuje svoje ugotovitve,
izvide oz. zapažanja in svoje predloge.
Delo na timskih sestankih v Concordia
Care moderira namestnica direktorice cen-
tra, ki sicer ne dela neposredno z uporab-
niki. To ji omogoča nevtralen položaj in
375
POROČILO
večjo preglednost dogajanja. Njena naloga
je poskrbeti, da vsakega uporabnika obrav-
navajo iz vseh vidikov in da člani dosežejo
soglasno odločitev glede programa oskrbe
oz. o morebitnih speremembah v zvezi z
njim. Vsem članom tudi zagotovi enake
možnosti za sodelovanje in sprejemanje
odločitev. Stil njenega vodenja je demo-
kratičen, njena vloga je dokaj neopazna.
Vzdušje na timskih srečanjih je delovno,
vendar sproščeno in prijetno.
Za drug tim (na Oddelku za rehabilita-
cijo Luteranske bolnišnice), katerega delo
sem spoznala, pa je značilno, da njegovo
delo moderira socialna delavka, ki ima tudi
sicer na oddelku osrednjo vlogo. Tudi njen
stil vodenja je demokratičen. V pogovoru
je poudarila, da so njene vloge v timu raz-
lične in obsegajo vlogo zagovornice pacien-
tov, koordinatorke dela, moderatorke in
facilitatorke. Pri delu s svojci pa njena vloga
obsega predvsem svetovanje in opolno-
močanje.
Morda je v timu Concordia Care prav
vloga socialne delavke najmanj prepo-
znavna, saj se tudi drugi člani pogosto
dotikajo področja, ki je sicer v domeni
socialnega dela (odnosi v družini, socialne
mreže, čustveno stanje uporabnika, stano-
vanjske razmere, finančno stanje). Za mo-
rebitne intervencije in vsa potrebna posre-
dovanja v okolju, kot je denimo, namestitev
v institucijo, ureditev skrbništva pa je ved-
no zadolžena socialna delavka. Tudi stike z
uporabnikovimi svojci vzdržuje predvsem
socialna delavka.
Opazila sem, da pri obravnavi konkret-
nih posameznikov vedno iščejo zanje
optimalne rešitve in pri tem ne gledajo na
ceno storitev ali na to, ali se določena
obravnava (denimo dodatna fizioterapija)
»splača«. Vsakega napredka, še tako majhne
pozitivne spremembe pri posamezniku, se
člani tima izredno veselijo. Vsi člani tima o
vsakem uporabniku, pa če je še tako
dementen in poseben, dosledno govorijo
z izredno spoštljivostjo in so pri tem iskreni!
Iz tega lahko sklepamo, da ni dovolj, če so
člani tima le dobri strokovnjaki, temveč so
pri tem pomembne tudi njihove človeške
kvalitete.
ZAGOTAVLJANJE KVALITETE STORITEV
V zadnjem času je v ameriškem zdravstvu
in vseh njegovih institucijah pomembno
gibanje za izboljšanje kvalitete storitev.
Strokovnjaki so razvili metodologijo za
analizo kakovosti storitev in njihovega
izboljševanja. V času našega bivanja v Cleve-
landu so bili v okviru Metro zdravstvenega
sistema posebej pozorni na dehidracijo
pacientov in stanovalcev domov za stare
ljudi. Prizadevali so si, da bi se vsi, ki v teh
domovih delajo, te nevarnosti zavedali in
storili vse, da bi stanovalci dobivali dovolj
tekočine (vsi — od čistilke, receptorja do
direktorja, zlasti pa negovalke, ki so s sta-
novalci v najtesnejšem stiku, so dolžni
opominjati stanovalce, naj pijejo, in jim ob
vsaki priložnosti ponujati vodo in druge
tekočine).
Izboljševanje kvalitete storitev je torej
akcija, v katero so vključeni vsi delavci
institucij, seveda pa si vsaka dejavnost oz.
konkretna institucija zastavlja cilje izbolj-
ševanja kvalitete svojega delovanja v skladu
s svojimi pomanjkljivostmi, ki jih pokaže
pred tem opravljena analiza kvalitete sto-
ritev. V enem izmed domov za stare sem
videla tudi zanimiv način motiviranja de-
lavcev za kvalitetno opravljanje dela. Vsak
mesec stanovalci in njihovi svojci po vna-
prej izdelanih kriterijih izbirajo »zvezdo«
med delavci, torej tistega, ki je bil pri svojem
delu s stanovalci najboljši.
K izboljševanju kvalitete storitev pa
nedvomno pripomore tudi sistematično
delovanje inšpekcijskih služb, ki nadzirajo
delo v domovih za stare ljudi. Te službe
ustanavljajo upravni organi, njihov namen
pa je ugotavljati, ali storitve ustrezajo pred-
pisanim standardom. Inšpekcijski pregled
delovanja domov opravljajo redno in konti-
nuirano vsakih pet do devet tednov. Inšpek-
cijsko ekipo za domove za stare ljudi sestav-
ljata socialna delavka in medicinska sestra.
Na ta način službe ugotavljajo, ali dom
ustrezno skrbi za zadovoljevanje potreb po
zdravstveni oskrbi, kakor tudi po odprtih
in prijaznih medčloveških odnosih.
376
SKRB ZA STARE LJUDI V CLEVELANDU
UPOŠTEVANJE PRAVIC UPORABNIKOV
Leta 1987 je bil v ZDA sprejet zakon o pra-
vicah pacientov, ki se uporablja tudi na
področju institucionalnega varstva starih
ljudi. Zakon (ki je podprt tudi z omenjenim
zakonom o starih ljudeh) zahteva, da mora
vsaka stacionarna institucija za stare ljudi
sprejeti dokument o pravicah svojih upo-
rabnikov in jih z njimi seznaniti. V primeru
kršenja teh pravic se lahko stanovalci
obrnejo na posebnega varuha, ki varuje
pravice starih ljudi. Dom, za katerega se
ugotovi, da ne spoštuje pravic stanovalcev,
lahko kaj hitro izgubi licenco, ki mu
dovoljuje delovanje.
Med pravicami je posebej poudarjena
tista, ki zagotavlja staremu človeku, da lahko
izbira, kako in kje bo živel ter kakšne vrste
storitev bo uporabljal. Star človek torej sam
aktivno sodeluje pri načrtovanju oblik
pomoči, ki jih bo prejemal.
Na enem izmed predavanj sem slišala
podatek, da je domsko varstvo starih ljudi
v ZDA drugo najbolj regulirano področje
dejavnosti in se glede tega uvršča takoj za
nuklearno energijo! Regulacija delovanja
domov obsega menda kar 80 strani. Domo-
vi so klasificirani in je za vsako vrsto natan-
čno opredeljena zmogljivost in storitve, ki
jih sme vsak izmed njih opravljati. Zaseb-
niki, ki sprejemajo v oskrbo stare ljudi, jim,
denimo, ne smejo dajati zdravil, ker je to
dovoljeno le kvalificiranim osebam.
Po vsej verjetnosti so strogi predpisi na
tem področju posledica hitrega naraščanja
oblik družinske oskrbe (rejništvo, družinski
dom) za stare ljudi, s katerimi so si posku-
šale nekatere družine z nizkimi dohodki
zlasti izboljšati svoj življenjski standard.
Nedvomno pa je ozadje vseh (morda res že
nekoliko pretiranih) regulacij predvsem
zaščita pravic in dostojanstva starih ljudi,
zlasti tistih, ki so v celoti odvisni od tuje
pomoči in nimajo več nadzora nad svojim
življenjem
Nedvomno ste tisti bralci, ki poznate raz-
mere na področju socialnega in zdravstve-
nega varstva starih ljudi, ob branju teh
vrstic dobili kakšno misel, kaj bi lahko tudi
pri nas spremenili v smislu izboljšanja kval-
itete storitev. Moji predlogi bi bili naslednji:
•	ustanovitev koordinacijskih odborov
za razvijanje in usklajevanje dejavnosti za
stare ljudi na lokalni ravni in informiranje
uporabnikov o obstoječih programih
(najbolje v okviru centrov za sodano delo);
•	usposabljanje strokovnjakov za timsko
delo v domovih za stare ljudi in sorodnih
institucijah (delavnice, seminarji, super-
vizija timov);
•	ustanovitev učnega tima v enem izmed
ljubljanskih domov za stare ljudi, ki bi
omogočal stalno sodelovanje našega (»cle-
velandskega«) tima in hospitacije članov
timov iz drugih slovenskih domov;
•	zagotovitev supervizije in intervizijske
mreže za strokovne delavce, ki delajo s
statimi ljudmi;
•	vzpostavitev inšpekcijskih služb za
sistematičen nadzor delovanja domov za
stare ljudi.
Vida Miloševič Arnold
377
POVZETKI
SKRB ZA STARE LJUDI
Srečo Dragoš
STARANJE V LUČI SOCIALNEGA KAPITALA{NASLOVENSKEM)
Dr. Srečo Dragoš je docent za sociologijo na Visoki šoli za socialno delo Univerze v Ljubljani.
Kvaliteta življenja starejše populacije in reševanje problemov v tem obdobju sta pomembno odvisna
od količine socialnega kapitala v družbi. Ker ga ne morejo ustvariti posamezniki brez stikov z
drugimi, ni vseeno, s kakšnimi socialnimi mrežami in zaupanjem razpolagamo na Slovenskem. V
prispevku so na podlagi javnomnenjskih raziskav predstavljeni nekateri podatki in nakazani
trendi, iz katerih lahko sklepamo na opremljenost Slovenije s socialnim kapitalom. Neaktivirani
človeški viri nezaposlenih, zadovoljstvo s socialnimi mrežami in materialnim stanjem, splošno
zaupanje v ljudi in zlasti do prijateljev (glede na spol, starost, izobrazbo, geografsko pripadnost,
vernost, politične preference), spreminjanje zaupljivosti javnega mnenja v pomembnejše državne
in civilne institucije, prakticiranje prostovoljnega dela, zdravstveno počutje in zaupanje v zdravniške
storitve - vse to so posredni indikatorji socialnega kapitala, od katerih bo odvisno tudi življenje na
starost. Iz podatkov izhaja, da naša družba ni optimalno opremljena s socialnim kapitalom, na
nekaterih dimenzijah pa je njegova količina zelo kritična.
Ključne besede: socialne mreže, zaupanje, javno mnenje.
Vida Miloševič Arnold
PROFESIONALNE VLOGE SOCIALNIH DELAVCEV PRI DELU S STARIMI LJUDMI
Vida Miloševič Arnoldje dipl socialna delavka, specialistka supervizije in višja predavateljica na
Visoki šoli za socialno delo Univerze v Ljubljani.
Avtorica v uvodu navaja modele prakse socialnega dela in razvoj profesionalnih vlog socialnih
delavcev. Prikaže smernice, ki so se razvile na področju gerontološkega socialnega dela. Profesio-
nalne vloge socialnih delavcev nato analizira z vidika njihove primernosti za delo s starimi ljudmi.
Navaja tudi storitve slovenskega socialnega varstva in različne profesionalne vloge, ki jih lahko
opravljajo socialni delavci pri njihovem izvajanju.
Ključne besede: področja socialnega dela, poslanstvo socialnega dela, pravice starega človeka.
Bernard Stritih, Miran Možina
NARCISTIČNE MOTNJE, DUŠEVNE KRIZE IN EK0LOŠKASUPORTIVNAPOMOČ VSTAROSTI
Dr. Bernard Stritih je docent za socialno delo na Visoki šoli za socialno delo Univerze v Ljubljani.
Miran Možina je njegov asistent
Ob dveh primerih starejših ljudi (enega iz lastne in enega iz ameriške prakse) so prikazane
značilnosti narcističnih motenj in motenj osebnosti v starosti. Narcizem je pojmovan kot pomembna
dimenzija na lestvici duševnega zdravja. Po številnih raziskavah ima veliko ljudi v pomagajočih
poklicih osebno izkušnjo s pojavi deficitnega in destruktivnega narcizma. Zato ima proučevanje
narcizma dvojni pomen: za kliente in za pomagajoče. Članek podaja osnovni okvir za
prepoznavanje (diagnostiko) osebnostnih motenj. Pri izbiri oblike pomoči bolj kot tip motnje
osebnosti odloča njena težavnost. Ocena težavnosti temelji na oceni ravni psihosocialnega
funkcioniranja (s pomočjo lestvice GAF). Klienti, ki se obračajo po pomoč k socialnim delavcem,
so večinoma s srednjih ravni te lestvice (kode 30 do 60). Švicarski psihiater in psihoterapevt Jürg
Willi je leta 1999 v svoji najnovejši knjigi predstavil koncept t. i. »ekološke suportivne pomoči«, ki
je po mnenju avtorjev zelo uporaben tudi v okviru socialnega dela za pomoč ljudem z motnjami
379
POVZETKI
osebnostmi in drugim težjim klientom. Po prikazu ključnih konceptov ekološke suportivne pomoči
(koevolucija, osebna niša, interakcijska učinkovitost, koluzija, psevdodidaktični poskusi) avtorja
opozorita, da lahko na motnje osebnosti pogledamo tudi kot na samozdravitveni poskus in kot na
obliko (ko)evolucijske prilagoditve. Po ekološkem pogledu na podskupino histrioničnih,
narcističnih in borderline motenj osebnosti skleneta prispevek z nekaj možnimi vodili oz. opornimi
točkami za ekološko suportivno pomoč ljudem z narcističnimi motnjami v starosti.
Ključne besede: motnje osebnosti, socialno delo, diagnostika duševnih motenj, psihoterapija.
Gabi Čačinovič Vogrinčič
DRUŽINA IN STAR ČLOVEK
Dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič je izredna profesorica psihologije in socialnega dela z družino na
Visoki šoli za socialno delo Univerze v Ljubljani.
V prvem delu članka so s pomočjo treh modelov iz družinske psihologije definirane spremembe,
ki jih potrebuje družina za projekt spreminjanja za življenje s starostjo. Stierlinov koncept delegacije,
Lidzov model značilnosti, ki morajo biti zagotovljene v družinski skupini, in Bionov model delovne
skupine pokažejo pomembne teme, o katerih se lahko družina sporazume in dogovori. V drugem
delu je definiran socialnodelavski projekt za reorganizacijo življenja s starim človekom. Prvi korak
je vzpostavitev delovnega dogovora; v procesu instrumentalne definicije problema nagovarjamo
družino in vsi člani, udeleženi v problemu, raziskujejo uresničljiv delež v rešitvi.
Ključne besede: delegacija, delovna skupina, osebna niša, socialnodelavski delovni odnos, družinski
projekt pomoči.
Srečo Dragoš
SOCIALNE MREŽE IN STAROST
Staranje vpliva na socialne mreže, na izbiro ljudi, s katerimi se družimo, in na način, kako to
počnemo. Še pomembneje pa je, da velja tudi narobe - socialne mreže vplivajo na staranje. Ti
vplivi so podrobneje obravnavani v drugi polovici prispevka, kjer so prikazane povezave med
mrežami in njihovimi viri pomoči na eni strani in spolom, psihičnimi, fizičnimi in zdravstvenimi
pokazatelji starejše populacije na drugi. Ugotovitve so pomembne za vse, ki neposredno delajo z
ljudmi, zlasti za socialno delo, pa tudi za državno strategijo razvoja storitev za stare (socialno
politiko). Staranje ni samo socialni in sociološki, ampak tudi biološki, kulturni, ekonomski in
fenomenološki pojav; na kompleksnost tega pojava avtor opozarja v prvem delu prispevka, kjer se
osredotoči zlasti na fenomenološko razumevanje tu-biti, staranja in časovnosti.
Ključne besede: socialno delo, fenomenologija, socialna politika, zdravje, diskriminacija starih
ljudi, feminizem.
Jože Ramovš
MEDGENERACIJSKA POVEZANOST, SAMOPOMOČ IN KAKOVOSTNASTAROST
Dr. Jože Ramovš je antropolog in socialni delavec, predstojnik Inštituta Antona Trstenjaka in
izredni profesor na Visoki šoli za socialno delo
Članek izhaja iz teze, da je integralna antropologija izhodišče za socialno gerontologijo. V prvem
delu prikaže celostno podobo človeka z vidika šestih razsežnosti v transverzalnem preseku, treh
obdobij življenja v longitudinalnem razvoju in človekovega nihanja v količinsko kakovostni
polarnosti. Sledi prikaz sistemske povezanosti treh generacij v celoto. Osrednji del članka je posvečen
konceptu kakovostne starosti, ki ga avtor izpelje iz analize človeških potreb v starosti. Izstopa
spoznanje, da je pri današnjih starih ljudeh zanemarjeno zadovoljevanje potrebe po osebnem
medčloveškem odnosu, potrebe po predajanju življenjskih izkušenj in spoznanj mladi in srednji
generaciji in potrebe po doživljanju smisla starosti. Sklepni del članka je posvečen trditvi, da sta
samopomoč in pomoč za samopomoč najprimernejša pot do kakovostne starosti v naši situaciji,
še zlasti ob prihajajoči socialni problematiki zaradi povečanega deleža starega prebivalstva v
prihodnjih desetletjih. Socialno delo ima pri tem velike možnosti in naloge, zlasti z razvojnimi
380
POVZETKI
akcijsko raziskovalnimi projekti uvajanja prostovoljske samopomoči. Zelo uspešen tovrstni primer
v zadnjem desetletju je projekt uvajanja in širjenja skupin starih za samopomoč in mreže
medgeneracijskih skupin za kakovostno starost.
Ključne besede: socialna gerontologija, integralna antropologija, samopomoč, samoorganizacija.
Jana Mali
SKRB ZA DEMENTNE STANOVALCE V DOMU STAREJŠIH OBČANOV PREDDVOR
Jana Mali je dipl socialna delavka, zaposlena v Domu starejših občanov Preddvor.
V uvodnem delu je na kratko predstavljeno delo z dementnimi stanovalci v Domu starejših občanov
Preddvor. Sledi predstavitev demence kot bolezni, načinov in oblik dela z dementnim bolnikom in
možnih oblik spoprijemanja s to boleznijo v domovih za stare. Poznamo tri osnovne oblike varstva
dementnih oseb: integrirano, segregirano in delno segregirano. Slednjo izvajajo v omenjenem
domu. Zadnji del članka je povzetek raziskave o vplivu skupine za dementne stanovalce na same
stanovalce, njihove svojce in zaposlene v domu. Dementni stanovalci so od vključitve v skupino
bolj samostojni, vodljivi, orientirani, zaposleni pa se jim zaradi manjšega števila lažje individualno
približajo. Svojci o sami bolezni in obliki dela v domu niso dobro seznanjeni, čutijo pa potrebo po
tovrstni obliki dela.
Ključne besede: demenca, varstvo, skupinsko delo.
Adela Postružnik
NEMATERIALNA POMOČ STAROSTNIKOM
Adela Postružnik, dipl soc. del, je zaposlena v Domu upokojencev Danice Vogrinec, Maribor V
domu deluje tudi kot koordinatorkaprojekta Prostovoljno delo srednješolcev - medgeneracijsko
povezovanje.
Država je s svojo socialno politiko - sistemom pokojninskega zavarovanja in mrežo socialnih in
zdravstvenih ustanov - omogočila starim ljudem razmeroma dobro materialno in telesno
preskrbljenost. Odnos do starih ljudi in razdvojenost med generacijami v današnjih življenjskih
razmerah pa jih medčloveško, kulturno in bivanjsko potiskata na družbeni rob, v osamo in
nekoristnost. Tako je ta nematerialna stran njihovega socialnega položaja verjetno med najslabšimi
v zgodovini. V obdobju, ko se družba neustavljivo stara in postaja delež starih ljudi vse večji, je
institucionalno varstvo potreba, ki jo narekuje sodoben način življenja. Naša družba še ni zadovoljivo
osvojila »novih oblik« pomoči starim ljudem, kot je pomoč na domu, dnevno varstvo za stare ljudi
in podobno. Seveda pa je namestitev starega človeka v dom v določenih primerih neobhodno
potrebna. Za kakovostno življenje v starosti tako v domačem okolju kot v domu je treba zadovoljiti
materialne in nematerialne, socialne potrebe.
Ključne besede: socialne potrebe, samopomoč, medgeneracijsko povezovanje, prostovoljci, dom
za stare ljudi.
Alenka Košak
STALIŠČA MEDICINSKIH SESTER IN SOCIALNIH DELAVK DO SMRTI
Alenka Košak je diplomirana socialna delavka.
O smrti se ljudje težko pogovarjamo, ker se je bojimo. Ne vemo in ne želimo vedeti, kdaj in kako jo
bomo dočakali in kaj bo potem, ko bo prišla. To temo odrivamo, ker se počutimo varnejše, če o njej
ne razmišljamo in ne govorimo. Toda ljudje, ki se poklicno veliko srečujejo z umiranjem in smrtjo,
o tem veliko razmišljajo in se pogovarjajo. To so zlasti medicinske sestre, pa tudi socialne delavke,
zaposlene v bolnišnici. Smrt bolnika je zanje psihična obremenitev, še zlasti tam, kjer umirajo
otroci. Pomoči so potrebni tako umirajoči bolniki in njihovi svojci kot tudi zaposleni. Slednji bi
potrebovali več suporta ob stiskah pri umiranju bolnikov in več permanentnega izobraževanja na
temo smrti. Svojci velikokrat ne vedo, kam se lahko obrnejo po pomoč v duševni stiski ob izgubi
družinskega člana in je največkrat tudi ne iščejo. Nekaj te pomoči poskušajo dati svojcem umirajočih
zaposleni v bolnišnici. Čeprav v zadnjih letih že nastajajo različne organizacije in skupine za
381
POVZETKI
samopomoč svojcem umrlih, je te pomoči še vedno deležna le peščica ljudi.
Ključne besede: umiranje, smrt, žalovanje, doživljanje smrti.
Blaž Mesec
TEORIJA ROBERTAATCHLEYAO KONTINUITETI V STAROSTI
Dr. Blaž Mesec je izredni profesor za področje metodologije na Visoki šoli za socialno delo Univerze
v Ljubljani in dekan te šole.
Prikazana je gerontološka teorija R. C. Atchleya o kontinuiteti v starosti. Teorijo, ki trdi, da se v
starosti v bistvu nespremenjene nadaljujejo osnovne notranje in zunanje strukture, kakršne so bile
pri človeku prisotne v srednjih letih, utemeljuje njen avtor na podatkih 20-letne longitudinalne
raziskave, ki se je začela na celotni populaciji starih v mestecu s srednjega zahoda ZDA in končala
s 30 odstotki prvotne populacije. Kritika, ki sledi prikazu, očita avtorju, da njegova teorija ničesar
ne pojasnjuje, ampak le ugotavlja določeno dejstvo, kontinuiteto, in da v jedru zanika potrebo po
gerontološki teoriji, to je po pojasnjevanju starostnih sprememb in razlik (ne nespremenjenega
nadaljevanja istega) v adaptaciji na starost. Zaradi velikega osipa pa je tudi splošnost kontinuitete
vprašljiva, saj je prevladujoča kontinuiteta v raziskovani populaciji lahko posledica »samoizbire«
najbolje prilagojenih.
Ključne besede: gerontologija, gerontoboetika, socialno delo s starimi, kontinuiteta.
382
abstracts
CARE FOR OLD PEOPLE
Srečo Dragoš
GETTING OLDER IN THE LIGHT OF SOCIAL CAPITAL (IN SLOVENIA)
Dr. Srečo Dragoš is a senior lecturer of sociology at the University of Ljubljana School of Social
Work.
The quality of life of older population and the capacity to solve problems that emerge in this period
of life significantly depend on the quantity of social capital in society. Since individuals cannot
create it without contacts with others, the kind of social networks and trust that are available in
Slovenia cannot be unimportant. The paper presents, on the basis of opinion polls, a number of
data and entailing trends from which the disposal of social capital in Slovenia may be inferred.
Non-activated human resources of the unemployed, contentment with social networks and the
material state, general trust in people and especially in friends (with regard to sex, age, education,
geographic location, religion, political preferences), changing confidence in state and civic
institutions, voluntary practices, state of health, and trust in medical services - all these are indirect
indicators of social capital, and it is upon them that life in later periods will depend as well. The
data show that is the disposal of social capital is not optimal in our society, and in some dimensions
its quantity is rather critical.
Keywords: social networks, trust, opinion polls.
Vida Miloševič Arnold
PROFESSIONAL ROLES OF SOCIAL WORKERS WITH AGED PEOPLE
Vida Miloševič Arnold is a social worker, supervision specialist, and lecturer at the University of
Ljubljana School of Social Work.
In introduction, the author lists the models of social work practice and the development of
professional roles of social workers. She presents the directions that have emerged in the field of
gerontological social work. Professional roles of social workers are then analysed from the
standpoint of their suitability for work with aged people. The services of Slovene social security are
listed, together with the various professional roles they offer to social workers.
Keywords: social work fields, social work mission, old person's rights.
Bernard Stritih, Miran Možina
NARCISSISTIC DISORDER, MENTAL CRISES, AND ECOLOGICAL SUPPORTIVE AID IN OLD AGE
Dr Bernard Stritih is a senior lecturer of social work at the University of Ljubljana School of Social
Work. Miran Možina is his assistant
The features of narcissistic disorder and personality disorder in old age are presented on two cases
of aged people, one from the authors' practice and one from literature. Narcissism is taken as an
important dimension on the scale of mental health. According to numerous investigations, many
people who work in helping professions have a personal experience of deficient and destructive
narcissism, so that its research is important for clients and helpers alike. The paper presents the
basic frame of recognising (diagnosing) personality disorder. For the choice of helping method,
however, the type of disorder is less decisive than the difficulty it presents. The assessment of that
difficulty is based on the assessment of the level of psychosocial functioning (by help of the GAF
scale). The clients who turn for help to social workers are in the main from the middle levels of the
scale (codes 30 to 60). In a recent work (1999), the Swiss psychiatrist and psychotherapist Jürg
383
ABSTRACTS
Willi has presented the idea of "ecological supportive aid" which, in the authors' view, is very useful
in social work for help to the people with personality disorder and other more difficult clients.
After presenting the key concepts of that idea (co-evolution, personal niche, interaction efficiency,
collusion, pseudodidactic attempts), the authors point out that personality disorder may be seen as
an attempt at self-healing and as a form of (co)evolutionary adjustment. The ecological survey of
the sub-group of histrionic, narcissistic and borderline personality disorders is followed, in
conclusion, by a few possible starting points and directions for ecological supportive aid to the
people with narcissistic disorder in old age.
Keywords: personality disorder, social work, diagnostics of mental disorder, psychotherapy
Gabi Čačinovič Vogrinčič
FAMILY ANDANOLDPERSON
Dr Gabi Čačinovič Vogrinčič is an associate professor of psychology and social work with the
family at the University of Ljubljana School of Social Work.
The first part of the paper defines, on the basis of three family psychology models, the changes a
family needs to undergo for the project of facing one (or more) of its members' old age. Stierlin's
concept of delegation, Lidz's model of what needs to be assured in a family community, and Bion's
model of working group point to important themes about which the family can reach an agreement.
In the second part, the social work project of reorganisation of life with an old person is defined.
The first step is the establishment of a working agreement. In the process of reaching the
instrumental definition of a problem, the whole family is addressed, and all the members, involved
in the problem, examine their feasible part in its solution.
Keywords: delegation, working group, personal niche, social work working relationship, family
project of help.
Srečo Dragoš
SOCIAL NETWORKS AND OLD AGE
Growing old has an impact on social networks, on the choice of people we meet, and on the way
we do it. Even more importantly, however, the reverse is also true - social networks have an impact
on growing old. That impact is discussed in detail in the second half of the paper, where relations
between networks and their resources of support on the one hand and sex, psychological, physical
and medical indicators of old population on the other are presented. The findings are relevant for
all who work with people, in particular for social workers, but also for the state strategy of developing
services for the aged (for social policy). Growing old is not only a social and sociological but also a
biological, cultural, economical and phenomenological phenomenon; its complexity is pointed
out in the first half of the paper, where in particular the phenomenological conceptions of Dasein,
of growing old and of time are discussed.
Keywords: social work, phenomenology, social policy, health, ageism, feminism.
Jože Ramovš
INTER-GENERATIONAL LINKS, SELF-HELP, AND THE QUALITY OF OLD AGE
Dr. Jože Ramovš is an anthropologist and a social worker, head of Anton Trstenjak Institute and
an associate professor at the University of Ljubljana School of Social Work.
The opening thesis is that the starting point for social gerontology is integral anthropology. The
first part presents a comprehensive image of humans in view of six dimensions in transverse
section, three periods of life in longitudinal development, and oscillation in quantity-quality
polarisation. This is followed by a presentation of the systemic links of three generations in a unity.
The central part is devoted to the concept of quality ageing, developed from the author's analysis of
human needs in old age. What stands out is the realisation that the need of interpersonal
relationship, the need of passing on experiences and insights to the young and the middle
generation, and the need to experience the meaning of old age are neglected with contemporary
384
ABSTRACTS
old people. The concluding part of the paper elaborates on the statement that self-help and help for
self-help are the most adequate way to quality ageing in our situation, particularly in view of the
emerging social problems on account of the growing proportion of aged people. This opens up
great opportunities and tasks for social work, especially with developmental action-research projects
of introducing voluntary self-help. A very successful case of this sort in the last decade is the project
of introducing and expanding old age groups for self-help and networks of inter-generational
groups for quality ageing.
Keywords: social gerontology, integral anthropology, self-help, self-organisation.
Jana Mali
CARE OFTHE DEMENTED RESIDENTS OFTHE HOME OFTHE ELDERLY IN PREDDVOR
Jana Mali is a social worker employed at the Home of the elderly in Preddvor
The introductory part of the paper presents the work with the demented residents at the Home. It
is followed by the presentation of dementia as an illness, the ways and forms of work with a
demented patient, and the possible forms of confronting the illness at homes of the aged. There are
three basic forms of care for the demented: integrated, segregated and partly segregated, the latter
being used in the said Home. The final part of the paper summarises a research on the impact of the
group of demented residents upon the residents themselves, their families and the workers in the
Home. Since their inclusion into the group the demented residents are more autonomous, easier
to manage, better oriented, and more approachable, individually, by the workers. The relatives do
not exhibit a good knowledge of the illness itself or the form of work at the Home, but they feel a
need for this kind of work.
Ključne besede: dementia, care, group work.
Adela Postružnik
NON-MATERIALAIDFOR AGED PEOPLE
Adela Postružnik is a social worker in the Home of the Retired Danica Vogrinec, Maribor She is
also the coordinator of the project "Voluntary work of secondary school students - intergenerational
linkage".
Our state social policy - the system of pension insurance and the network of social and medical
institutions - has made relatively good material and medical provisions for old people. However,
the attitude towards them and the separation of generations under the contemporary living
conditions push them over the social edge into solitude and uselessness. This non-material side of
their social position is probably one of the worst in history. At this time of unstoppable ageing of
society and growing proportion of old people, institutional care is a need dictated by the
contemporary way of life. Our society has not yet sufficiently integrated "new forms" of aid to old
people, such as aid at home, day care for old people, etc. In certain circumstances, however,
moving an old person to a home is a necessity. But to improve the quality of life in old age either at
home or in the institutional "home", both material and non-material, social needs have to be
satisfied.
Keywords: social needs, self-help, inter-generational linkage, volunteers, home for old people.
Alenka Košak
NURSES'AND SOCIAL WORKERS'V1EV\/S ON DEATH
Alenka Košak is a social worker.
The author has conducted a research based on a questionnaire for nurses and social workers at an
oncological institute and a paediatric clinic. The death of a patient is a psychological burden,
especially if it is a child. Help is needed by the dying patients, their relatives, and the workers. The
latter need better support for their distress when their patients are dying, and permanent education
on the subject of death. The relatives frequently have no idea to whom to turn for help, when they
loose their family member, and usually do not even seek such help. Though in the last few years.
385
ABSTRACTS
several organisations and self-help groups of the bereaved have emerged, they are still available
only to a handful of people.
Keywords: dying, death, mourning.
Blaž Mesec
ROBERT ATCHLEY'STHEORYON THE CONTINUITY IN AGEING
Dr Blaž Mesec is an associate professor of methodology at the University of Ljubljana School of
Social Work and Dean of the School
R. C. Atchley's gerontological theory, which states that the basic internal and external structures of
people continue from middle age throughout old age, is based on Atchley's longitudinal study that
included, at its start in 1975, the whole elderly population of a small city in Midwestern USA, but at
its end included only 30% of initial respondents. The paper's critical comment is that his theory
does not explain anything. It merely establishes a fact, i.e. e., the continuity of patterns through
time. This continuity seems so impressive, that no variation in ageing process (instead of unchanged
continuity) remains for the gerontological theory to explain. Because of a large attrition rate even
the generality of the continuity has to be doubted, as it may well be the consequence of self-
selection of highly adapted old people.
Keywords: gerontology, gerontoboetics, social work with old people, continuity.
386
KNJIŽNE IZDAJE VISOKE ŠOLE ZA SOCIALNO DELO
Srna Mandič (ur.), Pravica do stanovanja: Brezdomstvo in druga stano-
vanjska tveganja ranljivih skupin (2.160 SIT)
Tanja Lamovec, Kako misliti drugačnost (2.160 SIT)
Tanja Lamovec, Psihosocialnapomoč v duševni stiski (2.160 SIT)
Blaž Mesec, Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu (2.160
SIT)
Ellen Bass, Laura Davis, Pogum za okrevanje: Priročnik za ženske, ki so
preživele spolno zlorabo v otroštvu (razprodano)
Mojca Novak, Razvoj evropskih modelov države blaginje (2.160 SIT)
Judith Lewis Herman, Carol-Ann Hooper, Liz Kelly, Birgit Rommelspacher,
Valerie Sinason, Moira Walker (Predgovor Darja Zaviršek, ur.). Spolno
nasilje: Feministične raziskave za socialno delo (2.160 SIT)
Naročila:Knjižnica VŠSD, Topniška33,1000Ljubljana, nika.cigoj.kuzma@uni-lj.si
Nove knjige sodelavcev VŠSD, ki so izšle pri drugih izdajateljih
Marija Ovsenik, Milan Ambrož, Neprofitni avtopoietični sistemi. Škofja Loka: Inštitut za samo-
razvoj (5.250 SIT)
Institut za samorazvoj, d.o.o, Godešič21, 4220 Škofja Loka, tel (041) 631610, 784153
Srečo Dragoš, Katolicizem na Slovenskem: Socialni koncepti do druge svetovne vojne.
Ljubljana: KRT.
KRT, Beethovnova 9,1000Ljubljana, (061) 210332, 1218250
Vito Fiaker, Odpiranje norosti: Vzpon in padec totalnih ustanov. Ljubljana: /* cf. (3.650
SIT)
Založba/*cf., Slomškova 15,1000Ljubljana, (061) 1344431, zoja.skusek@guest.arnes.si
Nove knjige, zanimive za naše bralce
Pascal Dibie, Etnologija spalnice. Ljubljana: /* cf. (3.888 SIT)
Michel Foucault, Zgodovina norosti v času klasicizma. Ljubljana: /* cf.
Albert Mrgoijì, Malopridna mladež med zaščitniki in preganjala k nastajanju mladinskega
prava. Ljubljana:/* cf. (3.456 SIT)
David Šaiamun, Dobrodošli v Dializiju, potovanje na svojo odgovornost. Ljubljana: /* cf.
(1.026 SIT)
Založba/* cf., Slomškova 15,1000Ljubljana, (061) 1344431, zoja.skusek@guest.arnes.si
Kako naj bo urejeno besedilo za objavo v časopisu Socialno delo
•	Besedilo je treba oddati hkrati v izpisu in na disketi. Izpis naj ìm&dvojen razmak med vrsticami. Disketa naj bo standardna
»mala«, 3,5 palčna disketa. Računalniški zapis naj bo v formatu MS Word ali RTF. Namesto na disketi ga lahko pošljete tudi
po elektronski pošti.
•	Besedilo naj bo neformatirano, brez pomikov v desno, na sredino, različnih velikosti črk ipd. Ne uporabljajte
avtomatičnega številjenja odstavkov ali naslovov. Vse posebnosti, ki jih žeUte v tisku, naj bodo pripisane med znamenjema
< Za citate, opombe, naslove ipd. bomo uporabili naš standarden tisk.
•	Kurzivo ali podčrtavo (kar je ekvivalentno) uporabljajte samo za poudarjeno besedilo, v referencah kakor pri zgledih
spodaj (za naslove knjig in revij) in za tuje besede v besedilu, ne pa za naslove razdelkov v besedilu ipd.
•	Ves tekst, vključno z naslovi, podnaslovi, referencami itn., naj bo çismz malimi črkami, seveda pa upoštevajte pravila,
ki veljajo za veliko začetnico. Tega pravila se ni treba držati le, če citirate besedilo, ki je pisano z velikimi črkami.
•	Opombe k besedilu naj bodo pomaknjene na konec besedila.Ne uporabljajte računalniškega formata opomb {ne pod
črto ne na koncu). V glavnem besedilu označite opombo z njeno zaporedno številko takoj za besedo ali ločilom, in sicer v
pisavi superscript (»nadpisano«). V tej pisavi naj bo tudi številka pred besedilom opombe.
•	Grafični materiali naj bodo izrisani v formatu A4 in primerni za preslikavo. Upoštevajte, daje tisk črno-bel. Če so grafike
računalniško obdelane, se posvetujte z uredništvom. A'ie uporabljajte internih grafičnih modulov (npr MS Word)!
•	Literatura naj bo razvrščena po abecednem redu priimkov avtorjev oz. urednikov (oz. naslovov publikacij, kjer avtor
ali urednik ni naveden), urejena pa naj bo tako (pri reviji navedete strani, kjer se članek nahaja, za dvopičjem, pri
zborniku pa v oklepaju)-.
Antropološki zvezki, 1 (1990). Ljubljana: Sekcija za socialno antropologijo pri Slovenskem sociološkem
društvu.
D. Bell, P. Caplan, W. J. Karim (ur.) (1993), Gendered Fields: Women, men and ethnography. London:
Routledge.
J. D. Benjamin (19б2), The innate and the experiential. V: H. W. Brosin (ur.). Lectures in Experimental Psy-
chiatry. Pittsburg: Univ. Pittsburg Press (81-115).
J. Chaseguet-Smirgel (1984), The Ego Ideal: A psychoanalytic essay on the malady of the ideal. New York:
Norton.
- (1991), Sadomasochism in the perversions: Some thoughts on the destruction of reality./. Amer.
Psychoanal Assn., 39:399-415.
G. Čačinovič Vogrinčič (1993), Družina: pravica do lastne stvarnosti. Socialno delo, 32,1-2:54-60.
Didier-Weil et al. (1988), El objeto del arte. Buenos Aires: Nueva Vision.
A. Miller (1992), Drama je biti otrok. Ljubljana: Tangram.
D. W. Winnicot (1949), Mind and its relation to the psyche-soma. V: - (1975), Through Pediatrics to Psychoa-
nalysis. New York: Basic Books (77-98).
Podnaslov se piše izdvopičjem po glavnem naslovu. S črto na začetku vrstice zaznamujemo, da gre za istega avtorja kakor
pri prej navedenem viru; s črto kakor v zadnjem zgledu zaznamujemo, da gre za istega avtorja (zbornika) kakor pri
navedenem viru. Avtorjevo lastno ime lahko tudi izpišete.
•	Reference v besedilu naj bodo urejene po naslednjem zgledu:... (Bell, Caplan, Karim 1986; prim, tudi Didier-Weil
et al. 1988)..., in sicer enako, če gre za avtorje aH zaurednike (brez »ur.« ipd.). Kadar citirate, navedite tudi stran v viru,
npr. ...(Miller 1992: 121)... Imena istega avtorja ali urednika v zaporednih referencah ni treba ponavljati, npr.
...(Chaseguet-Smirgel 1984: 111; 1991: 87)... Če navedba vira neposredno sledi omembi avtorja oz. urednika v
besedilu, se njegovo ime v oklepaju izpusti, npr. ...po Millerjevi {ibid. ) je... Kadar je referenca edina ali bistvena vsebina
opombe, oklepaja ne pišite. Če navajate zaporedoma isti vir, uporabite »ibid.«, kadar gre za isto stran, in »op. cit«, kadar
gre za drugo stran v navedenem delu;... {op. cit.: 121)...
•	Vse tuje besede (razen imen) in latinske bibliografske kratice {ibid, et al ipd.) pišite ležeče ali podčrtano. Kjer z izvirnim
izrazom pojasnjujete svoj prevod, ga postavite v oglati oklepaj, npr.:... igra \play]..., s tem zaznamujte tudi neizrečen ali
izpuščen del citata, npr: »... [družina] ima funkcijo...«, »... vse tuje besede [...] in latinske kratice...«.
•	Posebna datoteka naj vsebuje povzetek v 10-15 vrsticah in 3 do 6 ključnih besed. Omembe avtorja naj bodo v tretji osebi.
•	Posebna datoteka naj vsebuje kratko informacijo o avtorju (v tretji osebi), npr.: Dr. X Y je docentka za sociologijo
na Visoki šoli za socialno delo Univerze v Ljubljani, podpredsednica Društva socialnih delavcev Slovenije
in pomočnica koordinatorja Evropskega programa za begunce. Obvezno pripišite tudi svoj elektronski naslov,
čega imate, in telefonsko številko!
•	Če želite, da bi bili v prevodu povzetka ali informacije o avtorju v angleščino rabljeni kakšni posebni strokovni izrazi,
jih pripišite med < >.
social work
Vol. 39, August-October 2000, Parts 4-5
Published by University of Ljubljana School of Social Work
All rights reserved
Editorial Advisory Board
Vika Beve
Franc Brine
Gabi Čačinovič Vogrinčič
Bojan Dekleva
Vito Flaker
Andreja Kavar Vidmar
Zinka Koiarič
Anica Kos
Editor
Bogdan Lešnik
Associate Edltors
Darja Zaviršek (book reviews)
Srečo Dragoš (research)
Jo Campling (international editor)
Address of tiie Editors
Topniška 33,1000 Ljubljana, Slovenia
phone (+386 61 ) 13-77-615, fax 13-77-122
ewTiail socialno.delo@uni-lj.si
www.vssd.uni-ij.si/sd
Editorial Advisory Board (cont.)
Blaž Mesec
Mara Ovsenik
Jože Ramovš
Pavla Rapoša Tajnšek
Tanja Rener
Bernard Stritih
Marta Vodeb Bonač
Marjan Vončina
CARE FOR OLD PEOPLE
selected contents
Srečo Dragoš
GETTING OLDER IN THE LIGHT OF SOCIAL CAPITAL (IN SLOVENIA)	241
Vida Miloševič Arnold
PROFESSIONAL ROLES OF SOCIAL WORKERS WITH AGED PEOPLE	253
Bernard Stritih, Miran Možina
NARCISSISTIC DISORDER, MENTAL CRISES, AND ECOLOGICAL SUPPORTIVE AID
IN OLD AGE	263
Gabi Čačinovič Vogrinčič
FAMILY AND AN OLD PERSON	287
Srečo Dragoš
SOCIAL NETWORKS AND OLD AGE	293
Jože Ramovš
INTER-GENERATIONAL LINKS, SELF-HELP. AND THE QUALITY OF OLD AGE	315
Jana Mali
CARE OF THE DEMENTED RESIDENTS OF THE HOME OF THE ELDERLY IN PREDDVOR 331
Adela Postružnik
NON-MATERIAL AID FOR AGED PEOPLE	337
Alenka Košak
NURSES' AND SOCIAL WORKERS' VIEWS ON DEATH	347
Blaž Mesec
ROBERT ATCHLEY'S THEORY ON THE CONTINUITY IN AGEING	355
ENGLISH ABSTRACTS	383
Published in six issues per year
socialno delo 39 (2000), 4-5
SKRB ZA STARE LJUDI
Članki
Srečo Dragoš
STARANJE V LUČI SOCIALNEGA KAPITALA (NA SLOVENSKEM)	241
Vida Miloševič Arnold
PROFESIONALNE VLOGE SOCIALNIH DELAVCEV PRI DELU S STARIMI LJUDMI	253
Bernard Stritih, Miran Možina
NARCISTIČNE MOTNJE, DUŠEVNE KRIZE IN EKOLOŠKA SUPORTIVNA POMOČ
V STAROSTI	263
Gabi Čačinovič Vogrinčič
DRUŽINA IN STAR ČLOVEK	287
Srečo Dragoš
SOCIALNE MREŽE IN STAROST	293
Jože Ramovš
MEDGENERACIJSKA POVEZANOST, SAMOPOMOČ IN KAKOVOSTNA STAROST	315
Jana Mali
SKRB ZA DEMENTNE STANOVALCE V DOMU STAREJŠIH OBČANOV PREDDVOR	331
Adela Postružnil<
NEMATERIALNA POMOČ STAROSTNIKOM	337
Alenka Košak
STALIŠČA MEDICINSKIH SESTER IN SOCIALNIH DELAVK DO SMRTI	347
Blaž Mesec
TEORIJA ROBERTA ATCHLEYA O KONTINUITETI V STAROSTI	355
poročila
UNIVERZA ZA TRETJE ŽIVLJENJSKO OBDOBJE VELENJE • Alojzija-Slavka Mijoč 365
STRATEGIJA RAZVOJA ORGANIZIRANE SKRBI ZA STAREJŠE
V DOMU DANICE VOGRINEC, MARIBOR • Danica Matjanec	369
SKRB ZA STARE LJUDI V CLEVELANDU • Vida Miloševič Arnold	373
povzetki
SLOVENSKI	379
ANGLEŠKI	383
ISSN 0352-7956	UDK 304+36