NEKOLIKO VEČ REDA V ŠPORIU?
Medtem ko se na nacionalni ravni
razplamteva polemika med
športnimi (in političnimi)
funkcionarji o tem, ali naj
slovenski vrhunski športniki še
nastopajo za jugoslovanske barve,
oziroma o tem, ali je tak nastop
nemoralno dejanje, so se
v moščanski občinski skupščini
odločili analizirati stanje na, kot
smo včeraj rekli, področju telesne
kulture in odpraviti razkrite
pomanjkljivosti. Gradivo o tem in
predlog ukrepov je že odobril
občinski izvršni svet, zadnjo
besedo pa bodo imeli zbori
občinske skupščine.
Zadnjikrat je o problematiki te-lesne kulture v občini skupščina ob-čine razpravljala pred tremi leti. Od takrat se je marsikaj spremenilo, ozi-roma ni nič več tako, kot je bilo prej. Zato sestavljalci gradiva menijo, da je treba   marsikaj   preurediti   in   šport
v občini postaviti na nove temelje. Pri tem se velja zgledovati po vzorih iz razvitih držav. Njihove izkušnje pa precej natančno določajo vlogo in na-loge države, predvsem pri skrbi za zagotavljanje osnovnih pogojev za do-stopnost športa vsem državljanom. V tem pogledu naj bi se spremenila tudi vloga športne zveze. Skrbela naj
bi predvsem za svetovanje pri vode-nju poslovanja, vzgajala strokovne kadre in zastopala športne organiza-cije v stikih z državnimi organi, ki so pristojni za šport. S tem naj bi od-padla tudi dilema. kdo naj ustanavlja te zveze; na podlagi svojih interesov • naj jih ustanavljajo športna društva.
(nadaljevanje na 6. strani)
Na kateri ravni je smotrno ustanoviti takino zvezo? Praksa razvitih evropskih držav kaže, da šele na mestni ravni; na primer v Nemčiji jih ustanavljajo v mestih, ki imajo več kot sto tisoč prebivalcev. ali celo le na državni ravni. Pri tem je treba povedati, da nekatere države splošne zveze sploh nimajo ali imajo več konku-renčnih. Nekatere pa imajo le olimpijski komite.
(nadaljevanje s 1. strani)
Država naj bi skrbela za športno aktivnost mladih od vrtca do univerze oziroma do zaključka šolanja. Nadalj-nja športna aktivnost pa naj bi bila prepuščena posameznikom in skupi-nam, ki bi tudi same nosile stroške svoje športne dejavnosti. Toda ker človek za to potrebuje vsaj najnuj-nejše športne objekte, ki si jih iz ra-zličnih razlogov ne more sam zagoto-viti. je prav, da vsaj za tiste večje, zahtevnejše in dražje skrbi država. To seveda ne pomeni, da si športne zveze. društva ali pa zasebniki ne bi smeli graditi lastnih igrišč. Takšna vloga države pomeni, da bo še naprej (vendar po drugačnih in bolj nadzoro-vanih merilih) namenjala razpoložljivi denar za dodatno sofinanciranje športa. Seveda bodo pri tem imeli prednost tekmovalni programi, na-menjeni mladini in vrhunski šport.
Skrbno pripravljena analiza stanja, ki bo podlaga za odločanje v skupš-čini, nam odkriva vrsto slabosti. Tako nobeden od vrtcev v občini nima po-gojev za izvajanje predpisanega in ob-veznega programa športnih dejavno-sti za predšolske otroke. Ob njihovi gradnji so bili sicer načrtovani za to namenjeni prostori. vendar so jih za-radi prostorske stiske uporabili za druge namene. Ponekod so se znašli in uporabljajo bližnje telovadnice, kot na primer vrtec Angelce Ocepek v Partizanu Moste. Ob kritiki pa je vendarle treba zapisati, da so letos za vse otroke male šole le uvedli začetne tečaje plavanja. Za podobno akcijo so se odločili tudi v osnovnih šolah. Za-radi zanemarjanja te športne zvrsti so testi pokazali pričakovano slab rezul-tat: kljub temu da sta v občini kar dva plavalna centra, 25% osnovnošolcev ni uspešno opravilo preizkusa plava-nja.
Kar zadeva športne objekte, telo-vadnice in zunanja šolska igrišča, smo v občini kar bogatt. brez telovadnice je le šola v  Polju. Toda čeprav je
znano, da si najpomembnejše (tudi športne) navade pridobimo nekako do dvanajstega leta starosti. sestav-ljalci gradiva ugotavljajo. da je ravno v teh letih športna vzgoja precej zane-marjena. Šole svojih zunanjih igrišč, ki bi nudila več raznovrstnosti. prak-tično ne uporabljajo, zato samevajo in propadajo. Še bolj zaskrbljujoče je, da je kraljica vseh športov, atletika, pravzaprav izgnana iz šol. čeprav imajo vsaj novejše šole zgrajene po-trebne atletske naprave.
Tako ima osnovna šola Kette-Mum zelo dobre, če ne že najboljše pogoje za vse športne panoge, pa se daleč najmanj od vseh šol v občini udeležuje šolskih športnih tekmovanj. Ta šola je tudi edina, ki ni nastopila na nobenem od občinskih atlet-skih tekmovanj.
S športom so precejšnje težave tudi na razredni stopnji osnovne šole, saj tam te dejavnosti ne vodijo športni učitelji - razen na šoli Karel Destov-nik-Kajuh. Tako se pogosto dogaja, da imajo otroci »za kazen« namesto telovadbe matematiko ali kakšen drug predmet. Dolga leta je bil tudi šolski tekmovalni šport v občini v sa-mem slovenskem vrhu, vendar je v zadnjem desetletju naglo zamrl. Tako ni niti šolske lige v rokometu, čeprav so ravno Moste eden od slo-venskih rokometnih centrov. Stanje se v zadnjem letu sicer izboljšuje. ra-ste predvsem zanimanje šolarjev za odbojko. Za tak6 slabo stanje pa ne gre kriviti športnih učiteljev na šolah, pač pa predvsem neurejeno financira-nje teh dejavnosti.
V nasprotju z osnovnimi šoiami srednje tarejo predvsem težave s telo-vadnicami in šolskimi igrišči. Nor-malne pogoje za šport ima le novo-zgrajena Srednja šola za gostinstvo in turizem v Fužinah. Športna društva, v občini jih je 63. se bodo morala skladno z uvodno usmeritvijo razvoja športa   bolj   nasloniti   na   lastne   fi-
nančne vire. torej članarino in ra-zlične oblike sponzorstva. Sicer pa se kar precejšen del športne dejavnosti odvija mimo športnih društev. Tako v občini že več kot dvajset let teče zdaj že zelo znana rekreacijska liga v malem nogometu. V njej tekmuje več kot sto moštev. od katerih skoraj nobeno ne pripada športnim dru-štvom. pač pa jih sestavljajo različne interesne skupine. Veliko ljudi tek-muje v teku (tudi smučarskem), smuča in igra tenis, ne da bi bili člani kakšnega od društev. Zadnje čase pa se razvija tudi zasebna pobuda pri organiziranju športne vadbe. Tudi Fitness centri v občini niso več nez-nanka. Poleg tega pa tudi tako imeno-vani sindikalni šport ni zamrl. kot so nekateri pričakovali. Vse to narekuje drugačno organiziranost, kot je bila doslej.
Eno od vprašanj, ki se ponujajo kar sama od sebe, je vprašanje, čigava last so obstoječi športni objekti. V ob-čini je 21 športnih centrov oziroma 169 različnih športnih igrišč. Tako imamo veliko športno dvorano. šest telovadnic, prav toliko nogometnih igrišč, 36 igrišč za tenis, sedem košar-karskih igrišč, dve kopališči in tako dalje. Poleg tega je še precej neizko-riščenih možnosti, kot je denimo poli-gon za vodne Športe na Ljubljanici, pa kolesarske steze. Res je. da je precej igrišč zelo zanemarjenih. Dozdaj so bili ti objekti v družbeni lasti, zdaj pa je status marsikaterega izmed njih ne-jasen. Društva si prizadevajo. da bi postali njihova last. toda če so društva pravzaprav zasebna, kako to urediti!? Kot kaže, bodo tudi pri tem dobrodo-šle izkušnje iz tujine. Tam so vsi športni objekti, ki so na voljo vsem državljanom, občinska. mestna ali dr-žavna last. Predvsem so to športne dvorane, javni plavalni bazeni, nogo-metna, košarkarska in rokometna igrišča, drsališča in stadioni.
Vsekakor težave niso nepremost-ljive, }e lotiti se jih je treba pošteno. J. POGLAJEN