CELJSKO GLEDALIŠČE
1956-1957
2


STARE
reske Šale
Anton Pavlovič Cehov
STARE REŠKE ŠALE
O škodljivosti tobaka »-> Tragik po sili Snubač — Jubilej — Medved
Ivan Ivanovič Njuhin. mož svoje žene,
ki ima glasbeno šolo in ženski dom..........................Slavko Strnad
Aleksej Alekscjevič Muraškin.................................Marijan Dolinar
Ivan Ivanovič Tolkačov, družinski oče...........................Sandi Krosi
Stepan Stepanovič Gutnikov, posestnik...........................Avgust Sedej
Ivan Vasiljevič Lomov, sosed Cubukooih, zdrav posestnik,
ki si pa zelo domišlja, da je bolan .	...................... Tone Terpin
Natalija Stepanovna, hči Siepana Stepanoviča........ ........Mara Černetova
Ku/ma Nikolajevič Hirin, bančni knjigovodja, starec............. Sandi Krosi
Andrej Andrejevič ŠipuČin, predsednik uprave n-ske vzajemne
posojilnične družbe, mlad človek z monoklom.................Slavko Belak
Bančni f sluga...................................................Janez	Eržen
Tatjana Aleksejevna, njegova žena, 25-letna.............. Angelca Hlebcctova
Nastasja Fjodorovna Merčutkina, starka v plašču . .	.........Zora Červinkova
Član banke ...	 Vlado	Novak
Drugi član banke......................................... ... Janez Škof
Tretji član banke.................................... .... Pavle Jeršin
Luka, sluga, starec...........................................  Slavko	Strnad
Jelena Jvanovna Popova, vdovica z jamicami na licih, posestnica . Marija Gor.šičeva Grigorij Stepanovič Smirnov, prileten posestnik..................Albin	Penko
REŽIJA.........................................................JURO	KISLINGER
Prevod..............................................Janko Moder in Mile Klopčič
Scena.........................................................  Sveta	Jovanovič
Tehnično vodstvo .	   Franjo	Cesar
Razsvetljava........................................................Bogo Les
Inspicicnt ......................................................Vlado	Novak
Šcpetalka....................................................................Olga	Puncerjeva
Lasuljar.................................................. ... Vinko Tajnšek
Lasuljarka...............................................Pavla Gradišnikova
Slikarska dela ....	 Ivan	Dečman
Vodstvo mizarskih del........................................................Jože	Hočevar
Vodstvo krojaških del........................................ .	. Jože Gobec
Vodstvo šiviljskih del........................................Amalija	Palirjeva
Čevljarska dela.................................................Konrad	Faktor
Izdelava rekvizitov.............................................. Ivan	Jeram
Garderoba..................................................... Pavla	Pristovškova
PREMIERA	V SREDO, 26.	9, 1956
Grenak smeh in vesela žalost
Anton Pavlovič Čehov (1860—1904) bo še dolgo — če ne za zmerom — ostal eden nosilnih stebrov svetovnega dramskega repertoarja. Kot najpopolnejši uresničevalec in poetični dopolnjevalec realističnega gledališkega programa (Antoine, Brahm, Stanislavski), kot prvi in naj-doslednejši avtor hudožestvenega gledališča K. S. Stanislavskega — in kot poet nevidnih stisk pa svetlih ver zatohlega predrevolucijskega ruskega sveta predstavlja enega velikih vzponov evropske književnosti ob prelomu devetnajstega in dvajsetega stoletja, v tistem čudnem času, ki je še enkrat z nenadnim stvariteljskim zagonom združil izročila tega visoko vzpetega stoletja meščanske Evrope — a tudi že v slutnji nakazal vrtince iskate]ljstva v evropski omiki raz’rvanega dvajsetega stoletja.
Celjsko gledališče se že nekaj let — saj se mora, kot vsak oder na svetu! — ukvarja z mislijo, da bi poskusilo na svojih deskah ostva-riti kako mojstrovino tega klasika odrskega naturalizma. A nemara je mallo delovnih nalog, ki bi bile tako težavne in zahtevne kot le-ta. Zato se dolgo, dolgo nismo mogli odločiti. Kot v strahu smo se izogibali tej mamljivi izkušnjavi, boječ se svojih nezadostnih sil in boječ se tudi odtujenosti občinstva. Naposled smo se vendarle odločili. Saj ne bi smeli čakati še dlje. A najprej smo se lotili Čehova pri tistih delih, ki tudi neprerahločutnemu gledalcu drastijo dojemljivost pa! tudi še ne do kraja dozoreli gledališki družini dovoljujejo up na zmago. Pripravili smo uprizoritev njegovih šaljivih enodejank.
V teh kratkih trpko smešnih prizorih je Čehov nemara bližji svoji novelistiki kot svojim ostalim — celovečernim— dramam. One so nežne, drhteče lirične pesmi hrepenenja1 — vsaj tako smo jih vajeni gledati in čutiti. Pripovedujejo sicer, da se je Čehov sam upiral temu pojmovanju Stanislavskega in želel, da bi tudi njegove velike igre uprizorili s smislom za šalo in spakovanje — a tudi današnji človek si kar težko predstavlja, kako naj bi v tem smislu uprizorili »Češnjev vrt« ali »Strička Vanjo«.
Pri enodejankah pa je pojmovanje jasno, nedvoumno. Spakljive so in posmehljive.
Pa vendar —■
Igralski zbor se je ob pripravah na to uprizoritev često spominjal nedavnega dela, ko je pripravljal in uprizarjal Fonvizinovega »Brigadirja«. In po pravici! Saj se zdi, da se v ruski slovstveni zgodovini te dve tvorbi neločljivo spajata z enovito razvojno nitjo miselnosti in duhovnega prizadevanja. Od Fonvizina, mimo Gogolja in Saltikovh-Sčedrina, Ljeskova — do A. P. Čehova se preliva ista odrešeniška želja: z neusmiljenim posmehom obtožiti zatohlost, žalost in revščino bedastega, pustega, brezizhodnega življenja v teh malih, grdih prilikah. In zraven tega grenkega smeha in te žalosti vendar tudi — mimo vsega snvražnega upodabljanja nemogočih človeških spak — nekakšna vera v očiščujočo moč čustvovanja malih ljudi, tistih, ki mnogo ne tuhtajo, a znajo ljubiti...
Satirična književnost je last vseh narodov — a v vsakem nabodu dobiva svoje, posebne in nespremenljive značilnosti. Irci (Jonathan Swift, G. Bernard Shaw) so popadljivi, ljudomrzni in grenki, zraven Pa moralisti: z dvignjenim desnim kazalcem kot podeželski pastorji ali
učitelji pridigajo, kaj smeš in česa ne smeš. Angleži so ljudomili; resda opisujejo tudi grdobije in umazanije, a nekje na kraju se jim vendarle zdi vse skupaj malce smešno, zabavno in kar prikupno, zato jim je življenje tudi prijazno, pa četudi ne miže pred njega grdobijami; zategadelj so njihove satire pravljično spravljive (Dickens, Thackeray, Trollope). Ruska satira je — kakor tudi vsa ostala ruska književnost — bridka v objokovanju tesnobe mračnega bivanja, krčevita v bolnem smehu in žalostna spričo nevrednosti življenja: grdobije sveta ji niso razumljive, zato ni nikoli spravljiva: a tudi moralizatorsko-poučna ni nikoli — pa vseeno je smoter ruske satire določen: obče prizadevanje za boljši, svetlejši, čistejši svet. Kakor je vsa ruska književnost v svojih prizadevanjih »zveličarska« —■ vesoljni ruski, vesoljni človeški rod bi hotela odrešiti —• tako je tudi ruska satira usmerjena v nedosegljivi ideal poplemenitenega sveta. Zato, prav zato pripada ruski književnosti vzdevek »sveta«. —
Naša uprizoritev si ne zastavlja velikobesednih smotrov. Rrav gotovo da ne kanimo preobračati izročil, ne mislimo odkrivati novih svetov v slogovnem tolmačenju realizma). Odzvati se želimo le tej četverni terjatvi umetnin, ostvariti četverno opredeljenost: resničnost in spakljivost, grenkoba in smeh. Če se nam bo posrečilo, kar upamo: da dosežemo spake, prikazane s sestavinami resničnih človeških občutij, in če izzovemo v gledalcih sproščen smeh, še več: krohot —■ pa' hkrati tudi, čeravno morebiti nevede, v podzavesti vsaj usedlino trpkega, zamišljenega spoznanja življenjske bridkosti — če se nam to posreči, smo dosegli mnogo. Dosegli smo predvsem usposobljenost za uprizarjanje velikih dram A. P. Čehova — in nemara (prav tiha, neizgovorljiva želja na dnu srca) smo dosegli tudi slutnjo novega tolmačenja teh iger, takšnega tolmačenja, da bo kos tako lirizmu hrepenenja kot pisateljevi želji, da bi napisal vesele prizore... Mogoče ...
Ivan Ivanovič Njuhin je suženj svoje žene. Trideset let že životari, nikoli si ne upa povedati resnico o zavoženem življenju, dokler ga sredi nesmiselnega in bedastega predavanja ne zanese, da se izpove. Smešno je, ko govori to tu, zbranim poslušalcem na dobrodelni prireditvi. Saj njim ni mar njegovih tegob. Smešen je, smešen in zabaven. Pa vendar je tudi grozljivo, prisostvovati temu izbruhu zatrte moškosti.
Ivan Ivanovič Tolkačov je žrtev nemogočih razmer na deželi, blizu večjega mesta. Žrtev žene, žrtev smešnih predsodkov jare gospode. Smešen je, ko pripisuje drobnim nadlogam (komarjem in tenorjem) tako strašanski pomen. Pa vendar, čeravno se mu smejemo, se nam zasmili. Saj je zares hudo.
In tako je to vse. S solznimi očmi se pisatelj posmehuje svojim klavrnim junakom. Zoprni so mu, ker so tako majhni, a tudi smilijo se mu in prikupni se mu zde.
In mi, ko danes gledamo v to nedavno preteklost: komaj šestdeset let!: lahko se blagrujemo, da ne živimo v takih stiskah; lahko tudi priznamo, da sami v sebi nosimo nešteto podobnih (celo enakih?) tegob, nešteto podobnih, celo enakih majhnosti; lahko se oziramo v tisti smešni čas svojih dedov z domotožnimi očmi, češ »joj ti lepi stari časi«; lahko smo tudi ponosni na človečanski napredek.	H. G.
II. Uprizoritve
A.	Ponovitve iz prejšnjega igralnega obdobja:
Friedrich Forster: SIVEC. Drama v štirih dejanjih. Prevod: Zora Filipičeva; režija: Juro Kislinger; scena: arh. Sveta Jovanovič; kostumi: Alenka Bartl-Scrševa. — Predstave: 3 — vse zunaj Celja.
B.	Nove uprizoritve:
1.	TVilliam Shakespeare: OTHELLO. Tragedija v treh dejanjih. — Prevod: Oton Zupančič; režija: Branko Gombač; scena: arh. Sveta Jovanovič; kostumi: Alenka Bartl-Serševa; glasba: Neli Moody. — Premiera 1. X. 1955. — Predstav: v Celju 13, v drugih krajih 10, skupaj 23.
2.	Aleksandar Marodič: OPERACIJA ALTMARK. Špijonska igra v treh dejanjih. — Prevod in prireditev: Herbert Griin; režija in scena: arh. Sveta Jovanovič. — Premiera 22. X. 1955. — Predstav: v Celju 11, v drugih krajih 3, skupaj 14.
5. George Axelrod: SEDEM LET SKOMIN. Romantična igra v treh dejanjih. — Prevod: Herbert Griin; režija: Mirč Kragelj; scena: arh. Sveta Jovanovič; kostumi: Mija Jarčeva; glasba: Bojan Adamič. — Premiera 10. XI. 1955. — Predstav: v Celju 9, v drugih krajih 4, skupaj 13.
4.	Ranko Marinkovič: GLORIJA. Mirakel v šestih slikah. — Prevod: Herbert Griin; režija: Andrej Hieng; scena: arh. Sveta Jovanovič; kostumi: Milena Kumer-Matulova. — Premiera 15. XII. 1955. — Predstav: v Celju 12, v drugih krajih 5, skupaj 17.
5.	William Irige: VRNI SE, MALA SHEBA. Igra v dveh dejanjih. — Prevod in režija: Dušan Tomše; scena: arh. Sveta Jovanovič; kostumi: Milena Kumer-Matulova. — Premiera 20. XII. 1955. — Predstav: 9 — vse v Celju.
6.	Ivan Cankar: LEPA VIDA. Igra v treh aktih. — Režija: Andrej Hieng; scena: arh. Sveta Jovanovič; glasba: Karel Hladkv. — Premiera 21. I. 1956. — Predstav: v Celju 9, V drugih krajih 1. skupaj 10.
7.	Miloš Mikeln: ATOMSKE BOMBE NI VEČ. Mladinska igra v 7 slikah. — Režija: Dušan Tomše; idejni osnutki scene: Melita Vovkova; tehnični načrti scene: arh. Sveta Jovanovič; kostumi: Mija Jarčeva. — Premiera 31. I. 1956. — Predstav: 13 — vse v Celju.
8.	Herman JVouk: ZADEVA CA1NE. Igra v dveh dejanjih. — Prevod: Herbert Griin; režija: Branko Gombač; scena: arh. Sveta Jovanovič; kostumi: Alenka Bartl-Ser-ševa. — Premiera 13. III. 1956. — Predstav: v Celju 12, v drugih krajih 15, skupaj 27.
9.	A. S. Puškin — Luisa Treoes: NESMRTNI DON JUAN. Dve zgodbi iz živ-Ijenja velikega ljubimca. — Prevod »Kamenitega gosta«: Josip Vidmar; prevod »Don Juanovega pisma«: Mileva Zakrajškova; priredba »Don Juanovega pisma«: Herbert Griin; rezija: Herbert Griin; scena: arh. Sveta Jovanovič; kostumi: Mija Jarčeva. — Premiera 21. III. 1956. —• Predstav: v Celju 12, v drugih krajih 5, skupaj 17.
v..	10. Denis I. Fonvizin: BRIGADIR. Komedija v petih dejanjih. — Prevod: S. U. K.;
režija: Juro Kislinger; scena: arh. Sveta Jovanovič; kostumi: Alenka Bartl-Serševa. — Premiera 3. V. 1956. — Predstav: v Celju: 10, V drugih krajih 5, skupaj 13.
H. T. S. Eliot: OSEBNI TAJNIK. Igra v treh dejanjih. — Prevod: Herbert Griin; režija: Andrej Hieng; scena: arh. Sveta Jovanovič; kostumi: Eva Paulinova. — Premiera 16. V. 1956. — Predstav: v Celju 9, v drugih krajih 3, skupaj 12.
12. Ivan Potrč: ZLOČIN. Kronika zadnje poti dveh revolucionarjev. — Priredba za dramski oder: Herbert Griin; režija in scena: arh. Sveta Jovanovič. — Premiera . 23. VI. 1956. — Predstav: v Celju 2, v drugih krajih 1, skupaj 3.
III. Obisk predstav
A.	Ponovitve iz prejšnjega igralnega obdobja:
. SIVEC. Skupni obisk 663 — ha gostovanjih. Povprečni obisk 94%. Gostovali v Vojniku (dvakrat) in Topolšici.
B.	Nove uprizoritve:
1- OTHELLO. Skupni obisk 8.332 — doma 4.432, na gostovanjih 3.900. Povprečni obisk 99% Gostovanja v Vojniku, Ravnah na Koroškem (dvakrat), Topolšici, Slov. Konjicah, Žalcu, Polzeli, Brežicah (dvakrat) in Kostanjevici na Krki.
2.	OPERACIJA ALTMARK. Skupni obisk 3.971 — doma 3.153, na gostovanjih 818. Povprečni obisk 80%. Gostovanja v Vojniku, Žalcu in Topolšici.
3.	SEDEM LET SKOMIN. Skupni obisk 3.996 — doma 2.772, na gostovanjih 1.224 Povprečni obisk 87%. Gostovanja v Vojniku, Topolšici, Žalcu in Slov. Konjicah.
4.	GLORIJA. Skupni obisk 5.494 — doma 4.067, na gostovanjih 1.427. Povprečni obisk 91%. Gostovanja v Ravnah na Koroškem (dvakrat), Vojniku, Ljubljani in Štorah.
5.	VRNI SE, MALA SHEBA. Skupni obisk 2.784. Povprečni obisk 84%.
6.	LEPA VIDA. Skupni obisk 3.557 —' doma 3.098, na gostovanjih 459. Povprečni obisk 96%. Gostovanje v Ravnah na Koroškem.
7.	ATOMSKE BOMBE NI VEČ. Skupni obisk 4.134. Povprečni obisk 86%.
8.	ZADEVA CAINE. Skupni obisk 8.128 — doma 3.751, na gostovanjih 4.377. Povprečni obisk 81%. Gostovali v Brežicah (dvakrat). Kostanjevici na Krki, Novem mestu (dvakrat), Topolšici, Slov. Konjicah, Vojniku, Mariboru, Mežici, Ravnah na Koroškem (dvakrat), Žalcu in Ljubljani (dvakrat).
9.	NESMRTNI DON JUAN. Skupni obisk 5.433 — doma 3.848, na gostovanjih 1.585. Povprečni obisk 91%. Gostovanja v Vojniku, Žalcu, Brežicah (dvakrat) in Topolšici.
10.	BRIGADIR. Skupni obisk 3.463 — doma 2.782, na gostovanjih 681. Povprečni obisk 79%. Gostovanja v Vojniku, Topolšici in Žalcu.
11.	OSEBNI TAJNIK. Skupni obisk 3.206 — doma 2.J>17, na gostovanjih 589. Povprečni obisk 78%. Gostovali v Žalcu, Vojniku in Topolšici.
12.	ZLOČIN. Skupni obisk 769 — doma 627, na gostovanjih 142. Povprečni obisk 67%. Gostovali v Žalcu.
C.	Izredne prireditve:
PODOBE IZ SANJ. Izvajalec Marijan Dolinar. Enkrat v Celju. Obisk: 224 (61%).
D.	Gostovanja drugih gledališč v Celju:
1.	SRBSKO NARODNO GLEDALIŠČE, BEOGRAD: KOŠTANA, 2 predstavi, obisk 688 (93%); PREMIERA V NEW TORKU, 2 predstavi, obisk 737 (100%).
2.	GLEDALIŠČE SLOVENSKEGA PRIMORJA, KOPER: NA DNU KELIHOV, enkrat, obisk 234 (63%); BOTER ANDRAŽ, enkrat, obisk 246 (67%); SREČNO, LJUDJE!, enkrat, obisk 200 (54%).
3.	AKADEMIJA ZA GLASBO, LJUBLJANA: OPERNI VEČER, enkrat, obisk 355 (96%).
4.	DRAMA SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA V MARIBORU: GOSPOD PUNTILA IN NJEGOV HLAPEC MATTI, 2 predstavi, obisk 665 (90%).
5.	OPERA SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA V MARIBORU: BAH-Č1SARAJSKA PONT AN A, enkrat, obisk 369 (100%); ANDRE CHENIER, enkrat, obisk 369 (100%).
V	delovnem letu 1955—1956 je bilo uprizorjenih 14 del. Skupaj je bilo vseh predstav 175, od tega doma 122, na gostovanjih 53. — Skupni obisk 54.154 — doma 38.289, na gostovanjih 15.865. Povprečni obisk 84%. V sezoni 1955—1956_so gostovala v Celju tri gledališča in ena gledališka šola z 9 deli. Skupaj je bilo predstav tujih družin 12. Skupni obisk 3.860, povprečni obisk 87%.
Vseh predstav v sezoni 1955—1956 je bilo 187, te si je ogledalo 58.014 ljudi. Povprečni obisk, na predstavo 86%. — Povprečni obisk je odstotno preračunan z ozirom na število mest v dvorani CG: 369.
V	letu 1955—1956 je bilo 9 abonmajev, 5 rednih in 4 srednješolski.
V. K.
CELJSKI GLEDALIŠKI LIST. — Izhaja kot prospekt za vsako premiero. Delovno leto 1956-5?, enajsti letnik, druga številka. Predstavnik mr. ph. Fedor Gradišnik, urednik Herbert Griin, tisk Celjske tiskarne; vsi v Celju. Obseg četrt pole, naklada tisoč izvodov.
CENA 10 DINARJEV





I