166
Povesti iz avstrijske zgodovine
Piše Al. Stroj
X. Karol V.
jj|ajimenitnejši vladar  šestnajstega  stoletja je  bil  Habsburžan   Karol V.
II Vladal je v Avstriji, na Španjskem in v mnogih amerikanskih deželah, tako da nikoli ni solnce zašlo v njegovem kraljestvu; kadar je bila v Ameriki noč, sijalo je Avstrijcem solnce. Karol V. je bil hraber vojskovodja in umen državnik; bil je pa svojim podložnikom tudi posebno skrben oče, pravičen in dobrotljiv vladar. Več vzgledov njegove pravičnosti in dobrotlji-vosti nam je ohranila zgodovina.
Med kraljevimi plemiči, ki jih je imel Karol v svoji službi, bil je tudi šestnajstletni mladenič Ajala. Njegov oče se je udeležil nekega upora in je pri tem zgubil vse svoje imetje. Živel je v veliki revščini. Idilno je bilo sinu hudo, ko je zvedel, kako se godi očetu. Rad bi mu bil pomagal, a ni mu bilo mogoče. Denarja ni imel, jedil pa, ki bi si jih bil rad pritrgal, ni mogel domov pošiljati. Slednjič ga ljubezen do očeta zapelje, da stori nekaj pregrešnega. Vsi plemiči so imeli v kraljevi konjušnici konje, ki pa niso bili njih lastnina. Mladenič Ajala skrivaj proda konja, in denar, ki ga zanj dobi, takoj pošlje svojemu očetu. Nadkonjar to kmalu zapazi in pove cesarju. Karol ukaže mladeniča strogo kaznovati, kakor so zahtevale tedanje postave. Ko je pa kazen prestal, poplačal je tudi blagi eesar njegovo hvaležnost in ljubezen do očeta. Imenoval je mladeniča za častnika pri svoji telesni straži, kjer je imel toliko zaslužka, da je lahko podpiral svojega ubogega očeta.
Ko je Karol V. bival na Nizozemskem, peljal se je nekdaj od Antwerpna do Bruselja. Na poti so povozili konji ovco, ki se ni mogla ogniti. Pastir je šel k sodniku onega okraja in ga je prosil, naj mu preskrbi odškodnino. Sodnik je dogodek sporočil najvišji oblastniji, cesarskemu dvoru. Neki ce-sarski svetnik je takoj jako ojstro odgovoril sodniku in ga pokaral, kako si upa cesarja, ki mu je pol sveta podložnega, s tako malenkostjo nadlegovati. Sodnik se pa ni dal prestrašiti, ampak je odgovoril: »Modri cesar Karol V' me je izbral za sodnika, da razsojam po svoji vesti. Popolnoma se klanjam svojemu gospodu in cesarju, vendar odgovor svoje sodnijske službe bom dajal jedino le Bogu v nebesih.« — Cesar je vse to zvedel, ukazal je pa-stirju dati trikrat toliko denarja, kakor je bila ovca vredna, značajnega sod-nika je pa poklical na svoj dvor in si ga je izbral za svojega svetovalca.
Modro je vladal Karol V. do 1. 1556. To leto se je pa odpovedal ce-sarski časti. Zadnje dni svojega življenja je hotel preživeti v samoti, odclaljen od posvetnega hrupa, kjer je toliko ložje pobožno molil in se pripravljal za smrt. Naselil se je v nekem španjskem samostanu. Brez dela in opravila tudi v visoki starosti nikdar ni bil. Ob ugodnem vremenu je obdeloval majhen vrtiček ali pa je časih jezdaril s svojim spremljevalcem po bližnjem gojzdu; ob slabem  vremenu   pa je s pomočjo   izurjenega  strojeslovca Turrianija iz-
 167 
deloval priprave, ki so bile koristne samostanu, ali pa tudi razne ure. V svojih sedmerih sobab je imel nad 100 ur. Večkrat si je prizadeval naravnati vsaj dve uri, da bi prav jednako šli in kazali. Toda ni se mu posrečilo. Zato je nekdaj bridko potožil: »Kako sem se motil! Ves čas svojega vladanja sem se trudil, da bi se milijoni mojih podložnikov ravnali po mojih željah, in sedaj niti dveh ur ne morem tako uravnati!«
Samote cesar odslej ni nikdar zapustil. Pred smrtjo bi bil rad videl svoj pogreb. V samostanski cerkvi je dal postaviti rakev, pregrnjeno s črnim suknom; menihi so opravljali pogrebne molitve. Zelo ginjen se je udeleževal cesar tudi sam pomenljivih obredov. Blagi vladar je umrl 1. 1558. Spoštovali so ga sovražniki in prijatelji.                                                                 .