ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA PRVA MAJOLIKARNA V LJUBLJANI DR. IVAN SLOKAR V literaturi o industriji kamenine v Ljub- ljani se obravnavajo le tovarne majolik, ki so nastale po letu 1790. Te pa niso bile naj- starejše. Vrhovnik omenja v svoji »Zgodovini trnovske župnije«, da so v mestni opekami v Trnovem izdelovali leta 1740 poleg opeke v posebni peči tudi bele majolike. Na dru- gem mestu trdi, da je stala majolikarna Ja- neza Medlerja na Rimski cesti. Ne eno ne drugo ni točno. Pač pa drži, da je mesto / Ljubljana leta 1740 sklenilo postaviti lastno V majolikarno in da jo je kmalu nato tudi po- stavilo. Bila je to prva tvornica te vrste v Ljubljani in sploh na slovenskem ozemlju. V avstrijski monarhiji je bila starejša le tista, ki jo je ustanovil Johann Michael Mo- ser leta 1737 pri Solnogradu. Sledile so majo- likarno v Trstu, ki se omenjajo šele v drugi polovici XVin. stoletja. Da se je ljubljanski magistrat odločil za postavitev majolikarne, postane dokaj razum- ljivo, če se ozremo na potencirano merkan- tilistično smer državne gospodarske poUtike pod cesarjem Karlom VL Komerčni patent z dne 2. junija 1717 obeta vse mogoče ugod- nosti in olajšave domačim in tujim podjet- nikom, ki bi hoteli vpeljati v notranje-av- - strijskih deželah nove industrijske panoge. Sledil je patent z dne 15. marca 1719, ki je te vzpodbujajoče obljube ponovil. Tega leta je bila ustanovljena še Orientalna kompa- nija, ki se je pečala tudi s snovanjem novih industrijskih podjetij. V zvezi s to Orientalno kompanijo so neki Hamburžani postavili / leta 1722 steklarno v Gornji Trebuši na Go- J riškem. Poleg zasebnih kapitalistov je nastopala takrat tudi država v prid pospešene indu- strializacije. Pri tem so jo posnemali tudi deželni stanovi. Koroški stanovi so bili že prej, in sicer okoli leta 1712, ustanovili suk- narno, ki je pa kmalu propadla. Leta 1724 so postavili kranjski deželni stanovi suk- narno na Selu pri Ljubljani. Istega leta je država zgradila predilnico surove svile (fila- torij) na vodni pogon v Fari pri Gradiški. Na seji kranjskega deželnega zbora z dne 26. maja 1725 se je obravnavalo vprašanje, katere »manufakture« naj bi se vpeljale v tej deželi. Omenjeno je bilo, da bi se moglo vpeljati tudi svilarstvo, za kar so bili po- trebni nasadi murv. Kot prvi se je lotil tega posla ljubljanski mestni magistrat. V letih 1730 in 1731 je zasadil murvove nasade v Trnovem in na Prulah. Za postavitev majolikarne so bili pri ljub- ljanskem mestniem zastopstvu enako odlo- čilni merkantilistični nagibi, ker se je fa- jančna posoda uvažala iz Italije. Lesene in lončene posode niso bile za meščane več času primerne, kositrne in bakrene pa so bile za široko potrošnjo predrage. Ko se je ljubljanski magistrat odločil za postavitev majolikarne, je moral imeti že stike s kakim inozemskim strokovnjakom, ker ni bilo domačinov, ki bi obvladali to stroko. Morda je dal inozemec celo pobudo za to početje. Sicer bi bila magistralna pod- jetnost nerazumljiva, če upoštevamo, da je celo leta 1718 ustanovljena tovarna porce- lana na Dunaju bila takrat v tako težkem položaju, da jo je morala kmalu nato, in sicer leta. 1744, .prevzeti država. Gotovo je prispevalo k magistralni odločitvi dejstvo, da je imelo mesto Ljubljana od svojega, že več kot dve stoletji starega monopola za opekarstvo, ki ga je izvajalo po svojih dveh 183 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO mestnili opekarnali, prilične koristi pri kritju potreb mesta in meščanov. V začetku leta 1740, ko se je magistrat odločil za po- stavitev majolikarne, je bil župan Anton Raab. Sledil mu je 15. julija 1740 Jurij Am- brož Kapus, ki je zavzemal to funkcijo do leta 1748. V začetku leta 1740 je prišel v Ljubljano »izdelovalec bele posode« Josip Zimmer- hackl, po priimku sodeč nemškega porekla. Ni izključeno, da je on sugeriral magistratu postavitev mestne majolikarne, možno je pa tudi, da ga je magistrat le najel, da jo postavi. Mestna blagajna mu je izplačala od 1. aprila 1740 do 18. maja 1741 v gotovini 240 goldi- narjev in 40 krajcarjev za njegovo preživ- ljanje. Razen tega mu je stavil na razpo- lago smrekovih drv v vrednosti 53 goldi- narjev in 20 krajcarjev. Dne 18. maja 1741 je podpisal Zimmerhackl zadolžndco, s ka- tero se je obvezal, da bo ta dolg v znesku 300 goldinarjev n. v. s 5 "/o obrestmi vrnil v enem letu. Od 20. maja do 11. julija mu je izplačala mestna blagajna nadaljnjih 80 goldinarjev za preživljanje in za nakup barv, kositra in svinca in od 11, julija do 16. avgusta 1741 še 110 goldinarjev in 19 krajcarjev. Mestni blagajnik mu je izplačal vse te zneske, skupno 490 goldinarjev in 19 krajcarjev po nalogu mestnega magistrata. Mestno majolikarno so postavili v nepo- sredni bližini zgornje mestne opekarne, ki je bila v Trnovem, tam, kjer je sedaj hiša v Kolezijski ulici št. 18. Stavba je morala biti precej obširna, ker so delali zidarji, ki so postavljali to »peč za belo majolično po- sodo«, od 1. maja 1740 s presledki do 1. de- cembra 1743. Tesarji so bili zaposleni od avgusta do oktobra 1743. Kamen za peč za žganje majolike so dovažali s čolnom, ki si ga je mesto v ta namen izposodilo. Stroški za mezde zidarjev in tesarjev in najemnino za čoln 90 znašali 183 gld. in 40 krajcarjev. Zimmerhackl ni dovršil majolikarne. Ni znano, ali ga je magistrat odslovil ali je sam odšel iz Ljubljane, ne da bi poravnal svo- jega dolga. Za nadaljevanje dela je pridobil magistrat leta 1742 nekega »fabrikanta« ma- jolik iz Benetk. Bil je to Domenico Colom- bino, ki se je leta 1742 zadržal v Ljubljani celih 60 dni. Stanovanje in hrano je imel v gostilni »Pri zlati ladji« na Bregu. Že prej mu je magistrat poslal v Benetke zaboj gline, da jo preizkusi. Colombino je prinesel s seboj v Ljid)ljano glazuro in barve. Magi- strat je poravnal 31. avgusta 1742 vse stro- ške za njegovo bivanje in za prinesem ma- terial v skupnem znesku 86 goldinarjev in 20 krajcarjev. Za majolikarno so istega leta kupili va- ljar za testo, škaf za vodo, gobo, zajemalko, sito in 33 funtov plavljenega mavca. Dne 13. novembra 1742 je izplačala mestna bla- gajna Colombinu 100 gld. v obliki posojila, ki naj bi ga vrnil v enem letu s 5"k obrestmi. Leta 1743 mu je izplačala mestna blagajna nadaljnjih 400 gld in sicer 7. maja, 30. julija, 15. oktobra in 18. novembra v enakih obro- kih po 100 goldinarjev. Tudi ta izplačila so se izvršila v obliki posojila. Tovarna je bila decembra 1743 dokončno postavljena. Dne 15. decembra je kupil ma- gistrat še nekaj čolnov peska za njeno upo- rabo. Celotni izdatki mesta Ljubljane za posta- vitev majolikarne so znašali skupaj z izpla- čili Colombinu in Zimmerhacklu 1250 gld., ne upoštevajoč vrednosti uporabljenega gradiva, ki ni nikjer izkazana. V začetku leta 1744 bi morala tovarna začeti z obratovanjem. To se pa ni zgodilo. Vsiljuje se domneva, da je magistrat na- meraval poveriti vodstvo obrata Colombinu. Ohranjeno arhivsko gradivo ne omenja o tem ničesar. Ali je stavil Colombino preti- rane zahteve? Ali je medtem umrl? Ni pa izključeno, da mu je preprečila beneška signoria prevzem te funkcije. Benetke so namreč proglašale vsakogar, ki bi sodeloval v inozemstvu pri podjetjih, katera naj bi proizvajala blago, ki so ga same izdelovale in izvažale, za izdajalca, ter ga najstrože kaznovala. Znano je, kako so hoteli Benečani preprečiti odhod steklarskih strokovnjakov v inozemstvo. Vsakogar, ki bi se pregrešil zoper to prepoved, so obsodili k suženjskemu veslanju na galejah. Ni znano, kaj se je zgodilo s Colombinom. Iz arhivskih virov je razvidno le, da je bil njegov dolg v znesku 500 gld. v mestnih računskih knjigah leta 1744 izknjižen kot izdatek, torej brez navedbe razloga odpisan. SI. 1. Izdelka MecUerjeve majolikame ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Hkraii je bil odpisan ludi dolg, ki ga je zapustil Zimmerhackl. Magistrat je potemtakem imel svojo majo- likarno, ni pa imel strokovnjaka, ki bi znal izdelovati fajančno posodo. To stanje je tra- jalo več kot dve leti. V tem času ni mogel magistrat dobiti niti interesenta, ki bi majo- likarno kupil. Gotovo so vplivale na to tudi težke vojne, v katere je bila takrat zaple- tena Avstrija. Šele leta 1746 se je pojavil kot kupec neki Janez Medler. Pogajal se je z mestnim glavnim blagajnikom. Ko sta se zedinila o pogojih, je glavni blagajnik po- ročal na seji dne 5. aprila 1746, da se je javil neki fabrikant majolik, ki želi kupiti zapuščeno mestno majolikarno v Trnovem. Magistrat je pooblastil mestnega sodnika in mestno blagajno za pogajanja in k sklenitvi pogodbe, ki jo pa morajo predložiti magi- stratu v ratifikacijo. Kupo-prodajna po- godba je bila podpisana že naslednjega dne 6. aprila 1746. Magistrat je -prodal majoli- karno za 600 goldinarjev kljub temu, da je imel za njeno postavitev mnogo večje goto- vinske izdatke. Za to kupnino je dobil Me- dler tovarno s pripadajočimi pečmi in na- pravami in s sosednjim travnikom, dolgim 55 in širokim 73 sežnjev. Poleg tega mu je bila zajamčena pravica, da sme prosto in brezplačno kopati glino, porabno za fabri- kacijo fajančne posode, v območju celega ljubljanskega deželskega sodišča v množini, ki jo za tovarno potrebuje. Magistrat si je pa izgovoril, da mu mora dobaviti Medler kot »likof« ob vsakem novem letu ducat majoličnih krožnikov in ducat kavnih sko- delic s podstavki. Za izdelke tovarne je bil dovoljen Medlerju in njegovim dedičem ali naslednikom prost prehod skozi mestna vrata v mesto in nazaj brez vsake pristoj- bine. Obenem mu je bila dovoljena posebna . prodajalna v mestu. Magistrat se je tudi_ obvezal, da ne bo dovolil nobenemu dru- gemu, da bi ustanovil »ne neposredno ne posredno« tako tovarno v mestu ali v okolici v območju ljubljanskega deželskega sodišča. Slede še določbe o davčnih olajšavah v tem pogledu, da ne bo predpisal magistrat za tovarno in zemljišče več kot 6 gld. letno kot daveik in kontribucijo in ne več kot 6 gld. iz naslova obrtnega davka. Medler se je pa mo- ral obvezati, da bo vso, v tej tovarni izdelano posodo opremil z vtisnjenim mestnim grbom ali pa vsaj z vtisnjeno besedo »Laibach«. Končno je bilo predvideno v tej pogodbi, ki jo je za mesto podpisal mestni blagajnik, da SI. 2. Dniga dva M«llerj<>va izdelka jo mora ratificirati poleg mestnega magi- strata tudi vicedomski urad, kar naj bi Medlerju nudilo jamstvo, da ne bo ustanov- ljena ne v Ljubljani ne v območju ljubljan- skega deželskega sodišča druga podobna tovarna. Kaže, da so bili vsi dogovorjeni pogoji kmalu izpolnjeni, ker je Medler vplačal pri mestni blagajni dogovorjeno kupnino že 12. maja 1746. Kdo je bil Medler in od kod je prišel, ni znano. Ni izključeno, da se je priselil iz Nemčije, kjer je bilo ustanovljenih med leti 1700 in 1750 več tovarn fajančne posode. Bil je lastnik hiše v Gradišču, ki je stala na- sproti stanovanju čuvaja vrat med notra- njimi in zunanjimi nemškimi vrati. Stala je tam, kjer se danes stikata Rimska in Vegova ulica. Tu je imel Medler tudi gostilno. Pred nakupom majolikarne se je drugič oženil. Z ženo Marijo je sklenil 18. maja 1746 že- nitno pogodbo, ki je določala, da postane, če ne bo otrok, po njegovi smrti njegova vdova univerzalna dedinja. Poročila se nista v Ljubljani, ker ta poroka ni zabeležena v ohranjenih knjigah nobene od takrat obsto- ječih dveh ljubljanskih župnij. Kaže torej, da je bila tudi žena tujega porekla in da je bila precej premožna. Medler si je dozidal drvarnico, hlev in klet. Dokupil je tudi nekaj železnega orodja in začel takoj izdelovati fajančno posodo. Upal je, da se bo mogel s pridnim delom pošteno preživljati. Tako je sam izjavil v nekem dopisu, naslovljenem na magistrat. Toda prav kmalu je bil razočaran. Uspehi najbrž niso ustrezali njegovemu pričakova- nju. Začel je premišljevati, kako bi se to- varne zopet iznebil. Oktobra istega leta 1746 se je obrnil na magistrat s prošnjo, da bi mu mesto tovarno zopet odkupilo. Kot kup- nino' za tvornico z vsemi napravami je za- zahteval 500 gld., torej za 100 gld. manj, kot je sam 6 mesecev prej plačal. Kot opravičilo za to presenetljivo ponudbo navaja, da je podnebje njemu, njegovi ženi in njegovim KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO delavcem tako škodljivo, da sta v šestih mesecih, odkar je tovarno kupil, on in nje- gova žena že štirikrat zbolela, njegov hlapec je celo umrl, njegovi pomočniki so bili pa dolgo časa v bolniškem stanju in so ga; končno zapustili. Te Medlerjeve navedbe; niso bile zgolj pretveza, ker je bilo ljub-' Ijansko podnebje pred dograditvijo Gruber- jevega kanala skrajno vlažno in megleno. Posebno tujci, ki niso bili vajeni tolikšne vlage, so bili stalno podvrženi obolenju za mrzlico (Hoff I. str. 91.). Iz tega se da skle- pati, da so bili strokovni delavci v Medler- jevi majolikarni tudi tujega, najbrž nem- škega porekla. Po izkušnjah, ki jih je imel magistrat z na novo postavljeno majolikarno od decem- bra leta 1743 do aprila 1746. je popolnoma razumljivo, da je odklonil Medlerjevo po- nudbo brez vsake utemeljitve. Tako je moral Medler kljub škodljivemu podnebju nada- ljevati z obratovanjem. Od kod je ta majolikarna dobivala glino, ni nikjer omenjeno. Za poznejše tvornice fajančne posode vemo, da so dobivale glino iz Sore pri Škofji Loki in iz Črne pri Kam- niku. Medler je izdeloval razne vrste majolične posode kot krožnike, vaze in skodelice. Za tvorniški znak je uporabljal vtisnjeno be- sedo Laibach. Štirje kosi s tem znakom so ohranjeni v zbirkah Narodnega muzeja in eden v Mestnem muzeju v Ljubljani. Blago je bilo lično izdelano in opremljeno z raz- nimi enostavnimi okraski. Pri osmerokotnem krožniku je zunanji rob na vrhu okrašen z reliefnim diamantnim nizom. Trup ovalne sauciere pokriva tesno osnovni obliki prile- gajoči se venec listov, ki se na vrhu kon- čujejo z akantovim motivom. Posoda v ob- liki vaze je opremljena na trupu in pokrovu s štirikratnim vodoravnim modrim okraskom, ki predstavlja skrajno stilizirano vitico, z menjajočimi se listi in cvetovi. Čeprav se ti izdelki ne morejo v pogledu umetniške do- vršenosti oblik in barvne slikarije primer- jati s starejšimi ali istodobnimi kreacijami v Italiji, Nemčiji in v deželah zahodne Evrope, vendar zaslužijo kot najstarejši pro- izvodi te vrste na slovenskih tleh našo po- sebno pozornost. V svoji oporoki z dne 8. novembra 1759 je zapustil Medler vse svoje premoženje ženi Mariji, ki je prevzela 12. decembra istega leta dediščino brez vsakega pridržka. Umrl je torej novembra ali v začetku decembra 1759. V mrliških knjigah ljubljanskih žup- nij njegova smrt ni registrirana. V zadnjih letih svojega življenja je proizvajal v glav- nem kameninaste vrče in je izdelovanje dnigc fajančne posode omejil, ker se v ohra- njenih spisih omenja kot meščanski izde- lovalec vrčev (btirgerlicher Kriegelmacher). Po njegovi smrti je nadaljevala z obrato- vanjem njegova vdova, s katero se je 1764 poročil Kašpar Gorjup. Po ženitni pogodbi SL 3. Tovarniški znaki Medlerjeve majolikarne Z dne 10. junija 1764 je prešla majolikarna z vsemi pritiklinami in hiša v Gradišču v Gorjupovo last. Med Gorjupom in magistra- tom je bila sklenjena 30. septembra 1768 nova pogodba, ki je preklicala v pogodbi iz leta 1746 Medlerju zagotovljeno pravico prostega uvoza izdelkov v mesto in poobla- stilo, da si postavi v mestu lastno proda- jalno. Obenem je bil lastnik majolikarne odvezan dolžnosti glede novoletnega likofa za magistrat. Iz tega bi se dalo sklepati, da je nameraval Gorjup opustiti izdelovanje fajančne posode ali da ga je že opustil. Slednje je bolj verjetno, ker je dobil no- vembra 1773 tržaški trgovec Giacomo Bal- letti dovoljenje, da sme odpreti v Ljubljani skladišče za prodajo majolik, ki jih je izde- lovala od njega ustanovljena majolikarna v SS. Martiri pri Ogleju. Ce bi ljubljanska majolikarna še obratovala, bi to dovoljenje nasprotovalo pogodbi iz leta 1746, ki je izključevala tudi »posredno« konkurenco.- Iz priročnega urbarja mesta Ljubljane za leta od 1772 do 1778 je razvidno, da je pla- čeval Gorjup v vseh teh letih za majoli- karno in travnik v Trnovem še vedno letno 12 gld. davka. Ta znesek je pa predstavljal privilegiran minimalni davek, ki je bil pri- znan Medlerju leta 1746 ob priliki nakupa majolikarne kot neka vrsta davčne opro- stitve, ki je bila v tej dobi za privilegirana tovarniška podjetja v navadi. Iz tega ne smemo sklepati, da je ljubljanska majoli- karna v tem razdobju še obratovala. Ko je 186 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Gorjup napravil 10. aprila 1779 oporoko, iz katere posnemamo, da je njegova žena, Med- lerjeva vdova, že prej nmrla, je sam navedel in ocenil svojo zapuščino in odredil, naj se iu po njegovi smrti proda. Hišo pred nem- škimi vrati s tremi mesnicami je ocenil na 1.700 gld. in travnik v bližini opekarne na 500 gld. Majolikarne sploh ne omenja, ker je bila opuščena in kot taka ni predstavljala sploh nobene vrednosti. Po Gorjupovi smrti je kupil njegovo zapuščino na javni dražbi dne 2. decembra 1780 Janez Učak. Ob tej priliki sta omenjena kot k tej zapuščini spadajoča »bivša« tovarna majolik in k njej pripadajoči košček travnika. Ta travnik se je tudi pozneje (še leta 1800) imenoval >ma- jolikarniški travnik«. Prva ljubljanska majolikarna je bila v obratu gotovo od leta 1746 do leta 1768, mo- goče še kako leto dlje. Obratovala je torej najmanj 22 let. Tudi pozneje nastale tovarne fajančne posode v Ljubljani se niso mogle dolgo obdržati. Tvornica, ustanovljena leta 1791 od Antona Silve, je procvitala šele, ko je leta 1804 prešla v last barona Zoisa, ki jo je pa opustil leta 1817. V majhnem obsegu je nadaljeval obrat v istih delavnicah Marko Alborgetti in za njim njegova vdova do leta 1824. Tvornica, ki sta jo ustanovila leta 1815 brata Wasser, je delala do leta 1828. Leta 1823 je dobil Josip Bisuzzi dovoljenje za izdelavo kameninaste posode. Naslednjega leta je začel z izdelovanjem. Ni pa imel sreče, ker se njegovo podjetje pozneje nikjer več ne omenja. Po prenehanju teh obratov so se v Ljubljani izdelovale le kameninaste peči, ki so slovele po svoji dobri kakovosti. Izvažale so se tudi v Italijo do Milana. Ko je bila po končanih Napoleonovih voj- nah Benečija priključena Avstriji, majoli- karne v Ljubljani zaradi bližine meje niso bile več kos konkurenci benečanskih izdel- kov. Na slovenskih tleh se je trajno obdr- žala edino tvornica kameninastih posod, ki je bila ustanovljena leta 1816 v Libojah pri Celju. V zapuščinskih inventarjih plemenitašev iz Ljubljane in iz druge Kranjske so ome- njene v zadnjih desetletjih XVIII. stoletja majolične posode iz Holiča na Slovaškem. V tem kraju je začela obratovati leta 1746 (torej istega leta kot Medlerjeva v Ljubljani) sloveča majolikarna, ki je obstajala do leta 1825. VIRI 1. Za Medlerjevo majolikarno: Mestni arhiv, Ljubljana: Sodni protokoli 1742, 1716, 1749, 1759, 1762, 1764; Knjige izdatkov 1740, 1741, 1742, 1743. 1744; Knjige prejemkov 1746; Davčne knjige 1779 do 1786 fol. 136; Star. reg. B fasc. 370 do 499 (1799—1804) fasc. 443; Hand- urbairium iiber die altstiidtische Giilt der Hauiptstadt Laibach 1772 do 1778 fol. 94. Državni arhiv Slovenije: Testamenti I No 93 (Medler), I. No 89 (Goiijuip). 2. Za druge majolikarne: Mestni arhiv, Ljubljana: fasc. 10 (1820—1826); fasc. 20 pars IV (1814—1826); fasc. 28 (1827—1836); fasc. 33—39 (1717 do 1790); fasc. 39; Reg. I fasc. 212 in 213; fasc. 231—264 (1709—1810) fasc. 253; Gewerbstabeile 1819. Državni arhifv Slovenije: Fasc. 43 (1787—1791); Commer- ciale B. 1 (1773). LITERATURA: j R. Andrejka, Industrija ljubljanske fajanse. Kronika slo- venskih mest I (1934) R. Andrejka, Zoisove fajančne delavnice v Gradišču, Glasnik M. D. za Slovenijo XV (1934) Enciclopedia Italiana, geslo »Maiolica« Hoff, Historisch-statistisch-topographisches Gemalde etc. Laibach 1808 Lovventhal, Geschichte der Stadt Triest II 1 Schumi, Archiv fiir Heimatkunde lili, str. 21 j Stoehr, Deutsche Fayencen und deutsche Steingut v Bi-; hliothek fiir Kunst- und Antiquitetensammler Bd. 20, Berlin i 1920 ' Tamaro, Storia di Trieste II. Vrhovnik, Zgodovina trnovske župnije Dr. N-L. Zagreb, Narodno bogastvo 1923, str. 273—287 ¦ I. M. Kako je propadla lončarska obrt, Večernik od 4. : 11. 1939. : Versuch eincr Darstellung der osterr. Monarchie in sta- tistisch"n Tafcln (litografirano), 1828 ,i Illyrisches Blatt 1820, str. 18. \87