ACTA HISTRIAE
30, 2022, 4
UDK/UDC 94(05) ISSN 1318-0185ACTA HISTRIAE 30, 2022, 4, pp. 757-1232
UDK/UDC 94(05) 
Zgodovinsko društvo za južno Primorsko - Koper
Società storica del Litorale - Capodistria
ACTA HISTRIAE
30, 2022, 4
KOPER 2022
ISSN 1318-0185
e-ISSN 2591-1767
V čast Salvatorju Žitku 
In onore di Salvator Žitko
In honour of Salvator Žitko
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
ISSN 1318-0185                UDK/UDC 94(05)             Letnik 30, leto 2022, številka 4
e-ISSN 2591-1767
Darko Darovec
Gorazd Bajc, Furio Bianco (IT), Stuart Carroll (UK), Angel Casals Martinez (ES), 
Alessandro Casellato (IT), Flavij Bonin, Dragica Čeč, Lovorka Čoralić (HR), 
Darko Darovec, Lucien Faggion (FR), Marco Fincardi (IT), Darko Friš, Aleš Maver, 
Borut Klabjan, John Martin (USA), Robert Matijašić (HR), Darja Mihelič, Edward Muir 
(USA), Žiga Oman, Polona Tratnik, Jože Pirjevec, Egon Pelikan, Luciano Pezzolo (IT), 
Claudio Povolo (IT), Marijan Premović (MNE), Luca Rossetto (IT), Vida Rožac Darovec, 
Andrej Studen , Marta Verginella, Salvator Žitko
Urška Lampe, Gorazd Bajc, Lara Petra Skela, Marjan Horvat, Žiga Oman
Petra Berlot
Urška Lampe (angl., slo.), Gorazd Bajc (it.), Lara Petra Skela (angl., slo.)
Zgodovinsko društvo za južno Primorsko - Koper / Società storica del Litorale - Capodistria© 
/ Inštitut IRRIS za raziskave, razvoj in strategije družbe, kulture in okolja / Institute IRRIS for 
Research, Development and Strategies of Society, Culture and Environment / Istituto IRRIS 
di ricerca, sviluppo e strategie della società, cultura e ambiente©
Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, SI-6000, Koper-Capodistria, Garibaldijeva 
18 / Via Garibaldi 18, e-mail: actahistriae@gmail.com; https://zdjp.si/
Založništvo PADRE d.o.o.
300 izvodov/copie/copies
Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije / Slovenian 
Research Agency, Mestna občina Koper
Koprsko pristanišče (avtor: Salvator Žitko, 1962) / Porto di Capodistria 
(autore: Salvator Žitko, 1962) / Port of Koper (author: Salvator Žitko, 1962).
Redakcija te številke je bila zaključena 15. decembra 2022.
Odgovorni urednik/
Direttore responsabile/
Editor in Chief:
Uredniški odbor/ 
Comitato di redazione/
Board of Editors:
Uredniki/Redattori/
Editors:
Prevodi/Traduzioni/
Translations:
Lektorji/Supervisione/
Language Editors:
Izdajatelja/Editori/
Published by:
Sedež/Sede/Address: 
Tisk/Stampa/Print: 
Naklada/Tiratura/Copies:
Finančna podpora/
Supporto finanziario/
Financially supported by:
Slika na naslovnici/
Foto di copertina/
Picture on the cover:
Revija Acta Histriae je vključena v naslednje podatkovne baze / Gli articoli pubblicati in questa rivista sono inclusi nei seguenti indici di citazione 
/ Articles appearing in this journal are abstracted and indexed in: CLARIVATE ANALYTICS (USA): Social Sciences Citation Index (SSCI), 
Social Scisearch, Arts and Humanities Citation Index (A&HCI), Journal Citation Reports / Social Sciences Edition (USA); IBZ, Internationale 
Bibliographie der Zeitschriftenliteratur (GER); International Bibliography of the Social Sciences (IBSS) (UK); Referativnyi Zhurnal Viniti 
(RUS); European Reference Index for the Humanities and Social Sciences (ERIH PLUS); Elsevier B. V.: SCOPUS (NL); DOAJ.
To delo je objavljeno pod licenco / Quest'opera è distribuita con Licenza / This work is licensed under a Creative Commons BY-NC 4.0.
Navodila avtorjem in vsi članki v barvni verziji so prosto dostopni na spletni strani: https://zdjp.si.
Le norme redazionali e tutti gli articoli nella versione a colori sono disponibili gratuitamente sul sito: https://zdjp.si/it/.
The submission guidelines and all articles are freely available in color via website http: https://zdjp.si/en/.
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
Volume 30, Koper 2022, issue 4
VSEBINA / INDICE GENERALE / CONTENTS
Darja Mihelič: Korenine piranske družine Petrogna/Petronio (1257–1350) ..............
Le radici della famiglia Petrogna/Petronio di Pirano (1257–1350)
The Roots of the Petrogna/Petronio Family of Piran (1257–1350)
Marijan Premović: Banditry in Zeta in the Balšić Period (1360–1421) ....................
Brigantaggio a Zeta nel periodo dei Balšić (1360–1421)
Razbojništvo v Zeti v času Balšićev (1360–1421)
Dušan Mlacović: Koper v poznem srednjem veku: opažanja o mestu in 
njegovih portah po pregledu knjig koprskih vicedominov s konca 14. stoletja .................
Capodistria nel tardo medioevo: osservazioni sulla città e le sue 
porte dopo una disamina dei quaderni dei vicedomini 
capodistriani della fine del XIV secolo
Late Medieval Koper: Observations about the Town and Its Portae 
from a Survey of the Books of the Koper Vicedomini from 
the End of the 14th Century
Darko Darovec: Knjiga koprskih kapetanov Slovanov (1587–1724) ........................
Il libro di capitani degli Slavi di Capodistria (1587–1724)
The Book of the Koper Captains of the Slavs (1587–1724)
Lovorka Čoralić: Zadarski plemić Josip Antun Fanfonja – zapovjednik 
mletačkih prekomorskih pješačkih postrojbi u 18. stoljeću ........................................
Il nobile Giuseppe Antonio Fanfognia di Zara – comandante delle 
formazioni di fanteria oltremarina della serenissima nel settecento
Nobleman of Zadar Joseph Anthony Fanfognia – Commander of 
Venetian Overseas Infantry Units in the Eighteenth Century
Claudio Povolo: Violenza e inimicizie tra cinque e seicento. Due pratiche 
sociali nella loro dimensione antropologico-giuridica ................................................
Violence and Enmity between the 16th and 17th Centuries. Two Social 
Practices in their Legal Anthropological Dimensions
Nasilje in sovražnost v 16. in 17. stoletju. Družbeni praksi 
v pravno-antropološki dimenziji
757
799
819
UDK/UDC 94(05) ISSN 1318-0185
e-ISSN 2591-1767
909
855
933
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
Žiga Oman: Sosedje in sovražniki: reševanje sporov pred ljubljanskim 
mestnim svetom v zgodnjem novem veku (1521–1671) ............................................
Vicini e nemici: risoluzione dei conflitti davanti al consiglio comunale 
di Lubiana nella prima età moderna (1521–1671)
Neighbours and Enemies: Dispute Settlement before the Ljubljana Town 
Council in the Early Modern Period (1521–1671)
Tilen Glavina: »Lakomen volk in uničevalec Kristusove vere.« 
Vergerijane (1550): povod ali rezultat pregona 
Petra Pavla Vergerija? ................................................................................................
«L’avido lupo e distruggitore della fede di Christo». Le Vergeriane (1550): 
pretesto o conseguenza della persecuzione 
di Pier Paolo Vergerio?
“A Greedy Wolf and Destroyer of the Faith of Christ.” Le Vergeriane (1550): 
A Cause or a Result of the Persecution against 
Pier Paolo Vergerio?
Furio Bianco: Tra storia e stampe popolari in età moderna. Perfetta, 
e veridica relatione, delli processi criminali, et essecutioni delli 
medesimi, fattasi contro li tre conti, Francesco Nadasdi, Pietro 
di Zrin, e Francesco Cristofforo Frangepani (1671) ..................................................
Between History and Popular Print in the Modern Age. Perfetta, 
e veridica relatione, delli processi criminali, et essecutioni delli 
medesimi, fattasi contro li tre conti, Francesco Nadasdi, Pietro di 
Zrin, e Francesco Cristofforo Frangepani (1671)
Med zgodovino in ljudskim tiskom v novem veku. Perfetta, e veridica 
relatione, delli processi criminali, et essecutioni delli medesimi, 
fattasi contro li tre conti, Francesco Nadasdi, Pietro di Zrin, 
e Francesco Cristofforo Frangepani (1671)
Borut Klabjan: Za boga, narod in domovino! Katero? Vprašanje verskih, 
narodnih in državnih pripadnosti ter vloga češke in moravske 
duhovščine v Istri pred in po prvi svetovni vojni .......................................................
Per dio, nazione e patria! Quale? La questione delle affiliazioni religiose, 
nazionali e statuali e il ruolo del clero boemo e moravo in Istria prima 
e dopo la prima guerra mondiale 
For God, Nation and Motherland! Which One? The Question of Religious, 
National and State Affiliation, and the Role of Czech and Moravian 
Priests in Istra before and after World War I
Andrej Rahten: Josip Vilfan v prvem desetletju panevropskega gibanja ..................
Josip Vilfan nella prima decade del movimento paneuropeo
Josip Vilfan in the First Decade of the Paneuropean Movement
1057
1015
1075
1039
973
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
Martin Bele: Prispevek k podrobnejši osvetlitvi družinskih vezi in mladostnih 
let dr. Antona Korošca – družina in mladost Bižikovega Toneta ................................
Contributo a una delucidazione più dettagliata dei legami famigliari e degli 
anni giovanili del dott. Anton Korošec ‒ la famiglia e la gioventù di Tone Bižik
Contribution to a More Detailed Exposure of Family Relations and 
Younger Years of Dr. Anton Korošec – Bižik Tone
Urška Lampe: Tajna misija Josipa Smodlake v Rim: prvi poskus neposrednega 
sporazuma med Jugoslavijo in Italijo, oktober 1945–januar 1946 ..............................
La missione segreta di Josip Smodlaka a Roma: il primo tentativo di 
accordo diretto tra la Jugoslavia e l’Italia, ottobre 1945-gennaio 1946
The Secret Mission of Josip Smodlaka to Rome: The First Attempt at a Direct 
Agreement between Yugoslavia and Italy, October 1945–January 1946
Ana Šela: Delovanje slovenske službe državne 
varnosti v osemdesetih letih 20. stoletja ...................................................................
Il funzionamento del sloveno servizio di 
sicurezza nazionale negli anni ottanta 
Functioning of the Slovenian State Security Service in the 1980s
Aleš Maver: Narod na preklic? Oblikovanje beloruske identitete 
v primerjavi s slovensko ............................................................................................
Una nazione a revoca? La formazione dell’identità bielorussa 
a confronto con quella slovena
A Nation to Recall? Formation of Belarusian Identity 
Compared to the Slovenian Case
Marjan Horvat: Uporabe ljudskih pravljic v legitimizaciji političnih 
ideologij 20. stoletja: nenavadni primer slovenske verzije pravljice 
Repa velikanka in jugoslovanski samoupravni socializem .........................................
L’uso dei racconti popolari nella legittimazione delle ideologie politiche 
del novecento: l’esempio insolito della versione slovena del racconto 
La rapa gigante e il socialismo di autogestione jugoslavo
The Use of Folktales in the Legitimization of Political Ideologies of the 
20th Century: The Unusual Case of the Slovenian Version of the Folktale 
The Gigantic Turnip and Yugoslav Self-governing Socialism
Polona Tratnik: The Pre−Enlightenment Formation of the Emerging Modern 
Scientific Episteme and Building Community from Mythical Discourse .........................
La formazione pre-illuministica dell’emergente episteme scientifica moderna 
e la costruzione della comunità partendo da un discorso mitico
Predrazsvetljensko oblikovanje modernega znanstvenega epistema in 
grajenje skupnosti iz mitskega diskurza
1215
1095
1159
1115
1185
1137
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1095
Martin BELE: PRISPEVEK K PODROBNEJŠI OSVETLITVI DRUŽINSKIH VEZI IN MLADOSTNIH ..., 1095–1114
PRISPEVEK K PODROBNEJŠI OSVETLITVI DRUŽINSKIH VEZI 
IN MLADOSTNIH LET DR. ANTONA KOROŠCA – DRUŽINA IN 
MLADOST BIŽIKOVEGA TONETA
Martin BELE
Univerza v Mariboru, Filozofska Fakulteta, Oddelek za zgodovino, Koroška cesta 160, 2000 Maribor, Slovenija
e-mail: martin.bele@gmail.com
IZVLEČEK
Prispevek obravnava družino in mladost Antona Korošca, enega vodilnih slovenskih 
politikov pred drugo svetovno vojno. Korošec se je rodil maja 1872 v Biserjanah pri 
Svetem Juriju ob Ščavnici, v družini očeta Janeza in mame Neže (rojene Ploj). Imel je 
starejšega brata Jakoba in mlajšo sestro Marijo. Bil je nečak pravnika in rodoljuba Ja-
koba Ploja ter bratranec pravnika in politika Miroslava Ploja. Obiskoval je gimnazijo 
na Ptuju in v Mariboru, kasneje pa je bil gojenec mariborskega bogoslovja. 25. julija 
1895 je bil posvečen v duhovnika, nato pa je služboval na Sladki gori pri Ponikvi ter v 
Marenbergu (danes Radlje ob Dravi). Zatem je bil učni prefekt v mariborskem dijaškem 
semenišču. Julija 1905 je promoviral za doktorja teologije v Gradcu. 
Ključne besede: Anton Korošec, Biserjane, Sveti Jurij ob Ščavnici, Ptuj, Maribor, Jakob 
Ploj, Miroslav Ploj, Avstro-Ogrska
CONTRIBUTO A UNA DELUCIDAZIONE PIÙ DETTAGLIATA DEI LEGAMI 
FAMIGLIARI E DEGLI ANNI GIOVANILI DEL DOTT. ANTON KOROŠEC ‒ 
LA FAMIGLIA E LA GIOVENTÙ DI TONE BIŽIK
SINTESI
L’articolo analizza la famiglia e la giovinezza di Anton Korošec uno dei politici di 
spicco negli anni tra l’inizio del XXo secolo e la Prima guerra mondiale. Korošec nacque 
nel mese di maggio del 1872 nella piccola località di nome Biserjane pri Svetem Juriju 
ob Sčavnici. Janez e Neža (nata Ploj) erano i genitori. Aveva il fratello maggiore Jakob 
e la sorella minore Marija. Anton era nipote del giurista e patriota Jakob Ploj e cugino 
del giurista e politico Miroslav Ploj. Frequentò il ginnasio a Ptuj e a Maribor. Poi fece il 
seminario. Il 25 luglio del 1895 fu ordinato sacerdote. Il suo primo servizio fu a Sladka 
gora pri Ponikvi, poi a Marenberg (oggi Radlje ob Dravi), dopodiché fu prefetto degli 
studi nel seminario minore. Nel luglio del 1905 conseguì il dottorato in teologia a Graz.
Parole chiave: Anton Korošec, Biserjane, Sveti Jurij ob Ščavnici, Ptuj, Maribor, Jakob 
Ploj, Miroslav Ploj, Austro-Ungarico
Received: 2022-11-18                            DOI 10.19233/AH.2022.43
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1096
Martin BELE: PRISPEVEK K PODROBNEJŠI OSVETLITVI DRUŽINSKIH VEZI IN MLADOSTNIH ..., 1095–1114
UVOD1
Anton Korošec velja za enega izmed najvidnejših slovenskih politikov pred 
drugo svetovno vojno. Poznan je predvsem kot politik na Dunaju in v Beogradu, 
medtem ko je o njegovih mladostnih letih in začetkih političnega delovanja na 
lokalni ravni veliko manj znanega. Njegovo otroštvo in rano mladost na Ptu-
ju in v Mariboru je do sedaj na kratko predstavil zlasti Feliks J. Bister v svoji 
monografiji (Bister, 1992, 9–38), v kateri pa pogrešamo podrobnejšo obravnavo 
Koroščevih družinskih vezi ter otroških in mlajših let. V tem kontekstu velja 
opozoriti na odnos z njegovim stricem Jakobom Plojem, ki je bil narodno zaveden 
in je pomembno vplival na svojega mladega nečaka.
Kot časovni okvir naše raziskave smo si postavili prvih 30 let Koroščevega 
življenja, ko se je le-ta šele vključeval v politiko in med širšo slovensko javnostjo 
še ni bil znan. Znanstvena razprava temelji na arhivskem in časopisnem gradivu, 
ki do sedaj še ni bilo predmet poglobljenih znanstvenih raziskav ter ponuja več 
izvirnih in poglobljenih ugotovitev. V okviru raziskave smo izdelali tudi genealo-
ško preglednico, ki dopolnjuje ugotovitve pričujočega članka.
V prvem poglavju bo obravnavana Koroščeva ožja družina, hkrati bo podrob-
neje predstavljen njegov odnos s stricem Jakobom Plojem in znanim politikom 
bratrancem Miroslavom Plojem. V nadaljevanju bodo razdelana Koroščeva šolska 
leta, tako na Ptuju kot v Mariboru. Raziskava zajema tudi leta, ko je bil že lite-
rarno dejaven Anton Korošec bogoslovec ter mlad kaplan. Sledila bo predstavitev 
njegove časnikarske dejavnosti ter vstop v politiko, ki ga zaznamuje poraz na 
deželnozborskih volitvah. Razpravo bomo zaključili z njegovo promocijo za 
doktorja teologije ter izvolitvijo v dunajski državni zbor.
POREKLO IN DRUŽINA
Anton Korošec je bil po rodu Prlek, doma iz Biserjan severovzhodno od Sv. Ju-
rija ob Ščavnici. Kakor izvemo iz krstne knjige, se je rodil 12. maja 1872, ob 6. uri 
zjutraj. Še istega dne je bil tudi krščen – ugibamo lahko torej, da je na prvi pogled 
izgledal slabotno. Njegova starša sta bila (kajžar) Janez Korošec ter njegova žena 
Neža, rojena Ploj (NŠAM, Krstna knjiga Sv. Jurij ob Ščavnici 1858–1874, 167). Iz 
poročne knjige izvemo tudi, da sta se njegova starša (Johann Koroschetz in Agnes 
Ploy) poročila 13. maja 1866, ko je bilo njemu 32, njej pa 26 let. Janez je bil sin 
Antona Korošca iz Dragotincev, njegova mati Ana je bila v času poroke že pokojna. 
Neža je bila hči pokojnega Matije Ploja in je pred poroko živela pri mami Ani v 
Grabonošu (NŠAM–202, 03127, str. 19). Bodoča Antonova starša sta ob poroki 
1 Pričujoči članek je nastal v okviru programske skupine Oddelka za zgodovino na Filozofski fakulteti Uni-
verze v Mariboru P6-0138: Preteklost severovzhodne Slovenije med slovenskimi zgodovinskimi deželami in 
v interakciji z evropskim sosedstvom, ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike 
Slovenije (ARRS).
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1097
Martin BELE: PRISPEVEK K PODROBNEJŠI OSVETLITVI DRUŽINSKIH VEZI IN MLADOSTNIH ..., 1095–1114
kupila hišo v Biserjanah 7 (danes nosi hiša številko 20) in v naslednjih letih tam 
ustvarila družino. Tamkajšnje domače ime je bilo pri Bežikovih (oz. Bižikovih), 
Anton je bil v svojih otroških letih znan torej kot Bižikov Tonček (Ahčin, Godeša 
& Dolec, 1999, 217; Farkaš, 1941, 8). Domača hiša stoji še danes (s prizidkom). 
Tudi staro domače hišno ime obstaja še danes, vendar se zadnje čase baje vedno 
redkeje uporablja.2 Janeza v sinovih kasnejših spričevalih najdemo označenega 
kot posestnika (Grundbesitzer) (PAM–0739, 221, 15 (Tretji razred, 1886/1887)) 
ali pa kajžarja oz. kočarja (Keüschler) (PAM–0739, 222, str. 13 (Četrti razred, 
1887/1888)). Ogromno denarja Koroščevi vsekakor niso imeli, Antona pa so vseeno 
(verjetno s pomočjo sorodnikov) uspeli poslati na šolanje. 
Nadalje je iz virov moč izvedeti, da sta Janez in Neža imela tri otroke. Prvi sin 
Jakob, rojen 14. julija 1867,3 je umrl že novembra naslednje leto – očitno zaradi 
problemov s črevesjem (Gedarmlähmung) (NŠAM–202, 03115, 123; NŠAM–202, 
03123, 199). Njegovo osebno ime je izviralo iz materine strani družine. Nežin 
2 Za ta podatek se zahvaljujem Heleni Ketiš.
3 Župnija Sv. Jurij ob Ščavnici, Status animarum (Zapisnik duš), 1874–1887 (Za vse občine, od trebe-
govske, manjka stara gora in Trebegovci), stran brez številčne oznake; Župnija Sv. Jurij ob Ščavnici, 
Status animarum (Zapisnik duš), 1888–1902 (Občine: Bolehneči, Galušak, Kralj, Sv. Jurij, Krabon…), 
stran brez številčne oznake.
Slika 1: Koroščeva domača hiša v Biserjanah (september 2020) (Foto: Martin Bele).
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1098
Martin BELE: PRISPEVEK K PODROBNEJŠI OSVETLITVI DRUŽINSKIH VEZI IN MLADOSTNIH ..., 1095–1114
starejši brat je bil namreč Jakob Ploj iz Grabonoša (1830–1899) (NŠAM–202, 
03113, 38), odvetnik, politik in slovenski rodoljub. Slednji je kot mlad fant sicer 
vstopil graško bogoslovje, a je po enem letu spet izstopil. Zatem je začel študirati 
pravo in bil kasneje tam (ter na Ptuju in v Mariboru) tudi odvetniški pripravnik. 
Kasneje je do smrti deloval kot odvetnik, najprej v Ljutomeru in zatem na Ptuju 
(Baš, 1949a). Poročen je bil s 13 let mlajšo Barbaro (roj. Wegscheider), ki je bila 
trgovčeva hči (NŠAM–145, 12124, 171). Barbara (ki jo najdemo v virih omenjeno 
tudi kot „Beti Ploi rojena Wegschaider“)4 je bila nemškega rodu („ali vsaj čisto 
nemško vzgojena“) in se je sama sicer rodila v trgovski družini na Ptuju, a njena 
družina je morda izhajala iz Radgone. Vsekakor je imela Barbara tam sorodnike, 
saj sta bila njena krstna botra Franziska in Carl Wegscheider, slednji trgovec v 
Radgoni (NŠAM–145, 02101, 207).5 Jakob in Barbara sta imela sedem otrok, ki 
jih je oče Jakob vzgajal izrazito slovensko, „v narodnem duhu“ saj „nemški ni 
maral govoriti“ (Ilešič, 1940, 74–75, 78 (besedilo in opomba 6)). Eden izmed 
Jakobovih in Barbarinih sinov (in posledično Antonov bratranec) je bil Miroslav 
Ploj (sicer rojen kot Friedrich Johann Benedict) (NŠAM–145, 02102, str. 77), 
prav tako pravnik in politik, med drugim veliki župan mariborske oblasti (med 
letoma 1922 in 1924) ter (med letoma 1932 in 1938) senator v jugoslovanskem 
parlamentu (Baš, 1949b).
Drugi sin Janeza in Neže je bil sam Anton, imenovan očitno po svojem dedu, 
po očetovi strani. Njegova sestra Marija se je rodila 4. novembra 1869.6 Kasneje 
je prevzela hišo in kmetijo. Anton je kot dediščino dobil le vinograd (Bister, 1992, 
13), zdi se, da v dogovoru s sestro. Marija (1869–1958) se je sicer poročila z mo-
žem po imenu Jakob Sinko (1872–1956) in z njim imela dva sinova. Prvi sin Jožef 
(po domače Južek) je bil pravnik. Ustreljen je bil med drugo svetovno vojno in je 
pokopan v Gradcu.7 Drugi sin Ivan je bil fotograf. Z ženo Jožefo nista imela otrok, 
tako da se je rod z njegovo smrtjo (leta 1962) tudi končal.8
ZANIMIVOSTI IZ ANTONOVIH ŠOLSKIH LET
Kot mlad fant je bil Anton Korošec ministrant, pri šolskih igrah baje vedno vodja, 
pri domačih prireditvah pa je kot dijak imel vedno glavno vlogo. Njegovo izobraževa-
nje se je za začelo v ljudski šoli pri Sv. Juriju, ki stoji tik zraven tamkajšnje cerkvi. Med 
letoma 1878 in 1883 se je tam učil pisati in brati, nemščine ter osnovnega katoliškega 
nauka. Njegova starša sta si baje želela, da bi postal duhovnik. Posledično je moral 
v šolskem letu 1883/84 v ljudsko šolo na Ptuj (Ahčin, Godeša & Dolec, 1999, 227). 
Zatem je na Ptuju ostal še eno leto (1884/85) tam obiskoval deželno gimnazijo. V 
4 Slovenski narod, 14. 2. 1896: Osmrtnica – Otmar Ploi, 4.
5 Za pomoč pri dešifriranju krstne in poročne knjige se zahvaljujem Gregorju Škafarju.
6 Župnija Sv. Jurij ob Ščavnici, Status animarum, 1860–1903, stran brez številčne oznake.
7 Za ta podatek se zahvaljujem Francu Čušu.
8 Za podatke glede Marijinih sinov se zahvaljujem Heleni Ketiš.
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1099
Martin BELE: PRISPEVEK K PODROBNEJŠI OSVETLITVI DRUŽINSKIH VEZI IN MLADOSTNIH ..., 1095–1114
njegovem spričevalu za tisto leto najdemo 
kot njegovega zakonitega zastopnika 
navedenega njegovega ujca, dr. Ploja 
(ZAP–0142, 3, 3, 16 (1884/1885), 18).9 
Slednji mu je plačeval stanovanje in ga 
imel pri sebi na hrani; To je trajalo dve leti 
(Ilešič, 1940, 77). Danes lahko ugibamo, 
da je ujec Jakob v tem času s svojimi slo-
vensko narodno zavednimi idejami vplival 
na mladega Antona, ki je bil kasneje tudi 
sam zelo narodno zaveden.
Po teh dogodkih je Anton hitro prese-
dlal na državno gimnazijo v Maribor. Po-
drobnosti glede te spremembe niso znane, 
iz kasnejših indicev pa lahko domnevamo, 
da je bil mladi Korošec že tedaj precej am-
biciozen. Marija Fekonja, za časa njegove-
ga šolanja natakarica v gostilni v Sv. Juriju 
ob Ščavnici se je kasneje npr. spominjala, 
da kot osemnajstletni fant v času počitnic 
včasih prišel na pivo. Na njeno vprašanje, 
če načrtuje iti v bogoslovje ji je baje od-
govoril, da bo „še vse več kot to, namreč 
da bo to, kar [je] njegov ujec“ (torej Jakob 
Ploj na Ptuju). Natančneje baje ni povedal 
kakšne načrte za prihodnost ima (Ahčin, 
Godeša & Dolec, 1999, 217), očitno pa si 
je želel v življenju zasesti kako pomemb-
nejše mesto.
O Koroščevem šolanju v Mariboru sta v preteklosti mnogo napisala že Silvo 
Kranjec (Kranjec, 1932) in predvsem Feliks J. Bister (Bister, 1992, 13–19), zato 
v tem besedilu ne bomo ponavljali prav vsega. Najprej naj omenimo, da je bil 
njegov mariborski gimnazijski sošolec Fran Ilešič (1871–1942) (PAM–0739, 221, 
1, 11, 15 (Tretji razred, 1886/1887)), kasnejši univerzitetni profesor v Zagrebu, 
publicist in literarni zgodovinar (Šlebinger, 1928). Poleg tega je bil Ilešič tudi 
iz istih krajev kot Korošec. Njegov domači kraj je bil namreč Brezje, le 2,5 km 
oddaljen od Koroščevih Biserjan.
Kot zanimivost naj na tem mestu dodamo tudi to: Za šolsko leto 1886/87, ko 
je Korošec v Mariboru obiskoval tretji razred, najdemo med učitelji njegovega 
razreda (za nemščino, zgodovino in zemljepis) omenjenega moža, po imenu 
Leopold Pötsch. Pötsch je učil Koroščev razred, kot kaže, le omenjeno leto in v 
9 („Name, Stand, Wohnort des verantwortlichen Aufschers: Dr. Jakob Ploj…“).
Slika 2: Kip Antona Korošca v Sv. 
Juriju ob Ščavnici (september 2020) 
(Foto: Martin Bele). 
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1100
Martin BELE: PRISPEVEK K PODROBNEJŠI OSVETLITVI DRUŽINSKIH VEZI IN MLADOSTNIH ..., 1095–1114
obeh semestrih (PAM–0739, 221, 1, 2, 15 (Tretji razred, 1886/1887)). Razlog, da 
Pötscha kot Koroščevega učitelja posebej izpostavljamo je v tem, da je Pötsch 
v prvih letih 20. stoletja (tedaj že v Linzu) zgodovino učil tudi Adolfa Hitlerja. 
Ne le, da je Pötsch tedaj na Hitlerja kasneje napravil pozitiven vtis, bodočemu 
politiku se je zdel naravnost odličen. Pötsch (1853–1942), doma iz koroškega 
Šentandraža v Labotski dolini je študiral v Gradcu in na Dunaju. Zatem je pouče-
val na različnih šolah v Gradcu, (v šolskem letu 1886/1887) v Mariboru in Linzu. 
V Linzu je bil (poleg drugih aktivnosti) lokalnega odbora organizacije Südmark 
in član mestnega sveta. V njem je bil zastopnik nemške liberalne stranke, ki je 
nasprotovala predvsem Slovanom, ne pa tudi Judom10. V prvih letih 20. stoletja 
je bil Pötsch Hitlerjev učitelj na linški realki. Tedaj je na bodočega diktatorja 
moral napraviti izredno močan vtis, saj se ga je ta kasneje poimensko spominjal 
v svojem Mein Kampfu, kjer ga skoraj ni mogel prehvaliti (Fest, 1974, 61–62) 
(Hitler, 2016, 116–117). Leopold Pötsch se je leta 1919 upokojil in vrnil v domači 
Šentandraž. Tam se je Hitler z njim srečal leta 1938 in zatem še 1941 (dan po 
svojem obisku Maribora) (Kubizek, 2006, 64–65).11
Hitler je o Pötschu torej imel izrazito pozitivno mnenje. Korošec, ki bil Pöt-
schev učenec desetletje in pol pred bodočim nemškim diktatorjem, z njim tega 
mnenja najbrž ni delil. Direktnih podatkov, ki bi izpričevali, kaj si je (tedaj 14 
ali 15-letni) Anton mislil o svojem tedanjem učitelju zgodovine in zemljepisa ni 
najti, ugibamo pa lahko, da ga ni ravno preveč koval v zvezde. Kot eden izmed 
gimnazijcev slovenskega rodu je moral biti namreč izpostavljen posmehovanju 
in sramotitvam nemško narodno usmerjenih učiteljev. Med njimi je bil zelo 
verjetno tudi Pötsch, za katerega so njegovi nekdanji učenci kasneje govorili, 
da je poudarjal večvrednost nemške kulture oz. Germanov nasploh12. Življenje 
v Mariboru (ki se je sicer gospodarsko zelo razvijal, prav tako pa je bilo v njem 
prisotno mnogo vojaštva) je bilo v desetletjih pred razpadom dvojne monarhije 
tudi nasploh zaznamovano s hudimi spori med slovensko in nemško govoreči-
mi meščani  (Vidmar, 2020, 680; Kladnik, 2019, 406–407). Podobni narodni 
spori in nacionalistična gibanja so se odvijala tudi drugod po Avstro-Ogrskem 
(Žitko, 2015, 862–863, 865–866). Korošec je bil po drugi strani že v tem času 
svojega življenja izrazito narodno zaveden in celo član (skrivnega) slovenskega 
dijaškega društva (Bister, 1992, 14–15). Kljub temu je imel pri Pötschu dobre 
ocene. V prvem semestru je bil pri zemljepisu in zgodovini ocenjen s „pohval-
no“ (lobeswert), v drugem pa z „odlično“ (vorzüglich) (PAM–0739, 221, (Tretji 
razred, 1886/1887)).
10 Večer v soboto, 16. 4. 2016: Hitler v Mariboru, 22–25.
11 Kot vir informacij o Pötschevem kratkotrajnem poučevanju v Mariboru nam je, poleg arhivalij mariborske 
klasične gimnazije, na voljo delo Augusta Kubizka. Kubizek, ki je bil Hitlerjev mladostni prijatelj in sosta-
novalec, ki je leta 1953 izdal spomine (Adolf Hitler, mein Jugendfreund) v katerih je kratko omenil tudi 
Pötscha. 
12 Večer v soboto, 16. 4. 2016: Hitler v Mariboru, 22–25.
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1101
Martin BELE: PRISPEVEK K PODROBNEJŠI OSVETLITVI DRUŽINSKIH VEZI IN MLADOSTNIH ..., 1095–1114
ANTONOV ČAS V BOGOSLOVJU
V svojih mariborskih gimnazijskih letih je bil Anton gojenec tamkajšnjega dijaškega 
semenišča, kot njegovega zakonitega zastopnika iz tistih časov pa najdemo zavedenega 
dr. Ivana Mlakarja (PAM–0739, 222, (Šesti razred, 1889/1890)),13 profesorja dogmatike 
in fundamentalne teologije, vrhunskega znanstvenika in izurjenega časnikarja. Očitno je 
mladega Korošca prav on pridobil za časnikarstvo, saj je Korošec čez nekaj let prevzel 
uredništvo Slovenskega gospodarja. Jeseni 1892 se je zanj začel filozofsko-bogoslovni 
študij v knezoškofijskem bogoslovju lavantinske škofije v Mariboru (Bister, 1992, 20).
13 („Name des verantwortlichen Aufsehers; Des Quartiergebers: Dr. Johann Mlakar; Regens d. fb. Knaben-
semin. Marburg“).
Slika 3: Seznam Koroščevih učiteljev na gimnaziji v Mariboru leta 1886/1887. 
Med njimi je Leopold Pötsch (PAM, SI_PAM–0739, Klasična gimnazija v Mariboru 
1774–1959, AŠ_knjiga 221, 2 (Tretji razred, 1886/1887)).
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1102
Martin BELE: PRISPEVEK K PODROBNEJŠI OSVETLITVI DRUŽINSKIH VEZI IN MLADOSTNIH ..., 1095–1114
Poleg izobraževanja za poklic duhovnika je Korošec kazal interes tudi za 
literarno dejavnost. Sodeloval je v literarnem društvu mariborskih bogoslovcev 
ter pri časopisu Lipica. Pri le-tej je šlo za zasebno, z roko pisano glasilo, ki je 
vsebovalo nekaj resnih besedil, razen tega pa razno leposlovje, namreč pesmi, 
povesti, potopise, nekaj prevodov iz srbščine, češčine in angleščine ter smešnice 
in uganke. Vsebina se je skozi leta nekoliko spreminjala, pač glede na avtorje. 
Začetki Lipice segajo že v leto 1860, (PAM–0739, 222, 20–21) skozi leta je do-
življala vzpone in padce. Kot je kasneje zapisal duhovnik in zgodovinar Franc 
Kovačič (ki je sam obiskoval gimnazijo v Varaždinu in Zagrebu, študiral teologijo 
v Zagrebu in Mariboru ter bil posvečen leta 1894) (Matjašič Friš & Šela, 2019, 
706; Slovenska biografija, 1932), je Lipica z letom 1892/93 dobila nov zagon, ki 
je pomenil tudi višek v literarnem življenju mariborskih bogoslovcev. V zavodu 
so bili v naslednjih letih mnogi možje, ki so kasneje zavzemali razna pomembna 
mesta v slovenskem političnem in kulturnem življenju, poleg Korošca npr. še 
kasnejši škof Ivan J. Tomažič (Richter, 1980) ali pa profesor in politik Matija 
Slavič (Aleksič, 1967). Leta 1893 si je literarno društvo nadelo ime „Slomšek“, 
Lipica pa je postala glasilo društva. Korošec je postal predsednik društva leta 
1894. To funkcijo je opravljal, kot kaže, le kratek čas – morda kako leto (Kovačič, 
1929, 30–35).
Glede Koroščevega literarnega udejstvovanja pri Lipici je treba najprej reči, 
da je bil dejaven že na samem začetku svojega časa v bogoslovju. Že leta 1892, ga 
tako najdemo med „sotrudniki“ glasila, (Lipica, 1892) kasneje pa v njem najdemo 
tudi njegove prispevke. Pri slednji pa ni šlo za lahkotne pesmi, povesti ali misli, 
temveč za resna besedila, v katerih je mladi bogoslovec razmišljal o politiki, sta-
nju krščanstva v tedanji avstro-ogrski družbi ter odnosih med ljudmi. V naslednjih 
letih najdemo med drugim njegov prispevek z naslovom V krščanstvu je rešitev!. 
V njem avtor na dolgo razglablja o zgodovini krščanstva v Evropi ter objokuje 
19. stoletje kot čas, ko krščanstvo vedno bolj izginja. Kot dalje ugotavlja avtor je 
v tem stoletju mnogo goljufije in nezmernosti, ne pa napredka (Korošec, 1894a, 
55–64; Korošec, 1894b, 71–74).
Korošec je za Lipico prav tako napisal besedilo z naslovom Skrb za kmečki 
stan. V njem je kritiziral oblasti zaradi katerih je bil tedanji »kmečki stan…
preobložen z davki«. Poleg tega je mladi avtor ugotavljal, da je tedanja država 
na stežaj odprla vrata izdelkom iz tujih dežel, kar »jako pogubno vpliva na stanje 
našega kmeta…Amerika in Rusija tekmuje z našim žitom, Avstralija z živino, 
Italija z vinom«. Korošec je rešitev videl v obdavčenju tujih izdelkov, »vendar to 
se ne zgodi in sicer na ljubo nenasitnemu kapitalu« (Korošec, 1895/96b, 57–64). 
Kot kmečki sin, ki je imel na deželi še zmeraj mnogo sorodnikov je Korošec vse-
kakor poznal stiske tedanjega slovenskega kmečkega življa, katerega so pestile 
razne nadloge, počasen razvoj in posledično izseljevanje – o čemer je bilo zgoraj 
že govora.
Prav tako se je kmečki sin iz Biserjan lotil tudi kratke razprave na temo obre-
kovanja, ki ji je dal naslov Skrb za dobro ime. V njem je obrekovanje obsodil 
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1103
Martin BELE: PRISPEVEK K PODROBNEJŠI OSVETLITVI DRUŽINSKIH VEZI IN MLADOSTNIH ..., 1095–1114
kot velik greh, ki ga počenjajo »klepetulje utriusque generis, nepremišljeno in 
lahkomiselno govoreči ljudje, potem ljudje, ki so si z istimi katere obrekujejo v 
jezi, ali so jim nevoščljivi. Tej vrsti ljudi se v življenju ne verjame rado…« (Ko-
rošec, 1895/96a, 264–272). Motivi za izbiro naslovov besedil mladega Korošca 
danes niso več znani. Kakor je razvidno se, kot že rečeno, ni posvečal lahkotnim, 
zanesenjaškim ali pesniškim temam, temveč se je ukvarjal s konkretnimi problemi 
tedanje družbe – pač tistimi, ki so se mu zdeli najbolj pereči.
PRVA DUHOVNIŠKA LETA 
Že ob koncu tretjega letnika bogoslovnega študija je bil Anton Korošec posve-
čen za duhovnika. 25. julija 1895 je v domači župniji imel novo mašo (v mašnika 
ga je posvetil knezoškof Napotnik), jeseni pa se je vrnil v Maribor (Maver, 2020, 
669), kjer je moral absolvirati še četrti letnik. V tisto časovno obdobje smemo 
postaviti tudi njegovo prvo srečanje z Janezom Evangelistom Krekom, sicer 
ljubljanskim profesorjem teologije, s katerim je Korošec pozneje konstruktivno 
sodeloval. Ob koncu svojih študij v Mariboru je Korošec (med avgustom 1896 in 
marcem 1897) kot kaplan služboval v Sladki gori pri Ponikvi (7 km severno od 
Šmarij pri Jelšah) zatem pa do maja 1898 v Marenbergu (danes Radljah ob Dravi, 
44 km zahodno od Maribora) (Bister, 1992, 23; Dolenec, 1932).
V Sladki gori, precej odmaknjeni fari, kjer je bila tedaj še zelo obiskana 
romarska, pot je mladi kaplan služboval le nekaj mesecev. Tamkajšnjim žu-
pljanom se je – najbrž tudi spričo svoje kasnejše prepoznavnosti – precej trdno 
vtisnil v spomin. Kot je 2. aprila 1941 pisal tedanji župnik Andrej Stakne, 
so se ga tedaj še žive priče dobro spominjale. Kot pridigar je baje nekoč 
govoril o ženah, ki veliko trpijo zaradi pijanosti mož. Žena se po njegovih 
besedah ni mogla zaupati ljudem, ker bi se ji smejali, zato bi bilo zanjo po 
Koroščevih besedah še najbolje, da bi se zatekla v cerkev in poiskala uteho 
pri duhovniku. On bo „razumel tvoje gorje, k Mariji te bo peljal in pomirjena 
boš“. Prav tako je bil Korošec baje razumevajoč, ko je šlo za veliko revščino 
njegovih takratnih župljanov. V dneh pred Božičem (leta 1896) je tako baje 
hodil po bregovih svoje župnije in blagoslavljal („kropil“) hiše. Čeprav je bilo 
ljudem baje nerodno ponujati mu zelje in fižol, je to prav rad jedel skupaj z 
njimi in „ko ni bilo žlice je zajemal kar z roko, kakor domači. Hotel je z eno 
potezo podreti zmotno mnenje, da ima duhovnik vedno samo kaj boljšega.“ S 
tedanjim sladkogorskim župnikom „g. Irglnom“ sta se očitno dobro razumela, 
le enkrat ga je župnik okregal. Župnik je namreč imel pravico, da je »namakal 
kruh v omako na skupnem krožniku, kaplan pa ne, dokler ni napravil župnij-
skega izpita.« Ker mladi kaplan Korošec tega očitno ni vedel, je tudi on začel 
namakati kruh, župnik pa se je začel jeziti, češ da Korošec ne spoštuje starih 
običajev. Kot se je leta 1938 spominjal Korošec je bil župnik »zares hud in me 
poučil, da te pravice še nimam, drugače pa se nikoli nisva skregala« (Ahčin, 
Godeša & Dolec, 1999, 222).
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1104
Martin BELE: PRISPEVEK K PODROBNEJŠI OSVETLITVI DRUŽINSKIH VEZI IN MLADOSTNIH ..., 1095–1114
ZAČETKI JAVNEGA DELOVANJA
Po nekaj več kot enem letu je Korošec spomladi 1898 odšel iz Marenberga 
in nastopil službo študijskega prefekta v mariborskem dijaškem semenišču. Šlo 
je za isto ustanovo v kateri je (po prihodu iz Ptuja) sam živel do leta 1892. 
Tam je Korošec nato ostal vse do junija 1902, ko je – zaradi časnikarskega 
in političnega dela – dobil dopust za nedoločen čas. V letih, ki so sledila ni 
opravljal nobene stalne dušnopastirske službe več. Že v začetku maja 1898 je 
prevzel vodstvo uredništva katoliškega tednika Slovenski gospodar v Mariboru, 
katerega število naročnikov se je dvignilo od 1700 na preko 4000. Istočasno je 
urejeval tudi list z imenom Südsteierische Post, leta 1900 pa je bil eden izmed 
ustanoviteljev (in vodja uredništva) časopisa Naš dom. Slednji je postal glasilo 
krščansko demokratičnega gibanja štajerskih Slovencev (Krek, 1961, 75).
Očitno je Korošec že takoj na začetku svojega uredniškega delovanja začel 
braniti pravice Slovencev v dvojni monarhiji, katere oblasti je razumel kot 
pristranske proti nenemškemu življu. Tako najdemo le nekaj dni po nastopu 
njegove službe pri Slovenskem gospodarju, v le-tem tudi te vrstice: 
Nemški poslanci so krivi! Nemški narod se trdovratno brani priznati in dati 
Slovanom njih pravice. Slovanski narodi pa so ponosni dovolj, da nočejo še 
nadalje upogibati svojega tilnika pod sužnji nemški jarem in tako je nastal 
sedaj boj v katerem si stojita Nemec in Slovan sovražno nasproti. Ko so se 
vršile zadnje državnozborske volitve, obetalo se je ljudstvu od vseh stranij, 
da mu bodo novi državni poslanci udani prijatelji in da hočejo vse svoje moči 
obračati v blagor propadajočim kmečkim in delavskim stanovom. Slovanski 
poslanci so šli z najboljšimi nameni v poslansko zbornico. Toda na Dunaju 
so jim onemogočili nemški kričači vsako delo v prid svojega ljudstva14. 
Take in podobne retorike, s katero je uredništvo bralce očitno skušalo spod-
buditi k boju za nacionalne pravice, je bilo v Slovenskem gospodarju kar nekaj. 
Naročniki pa so jo očitno imeli radi in jih je bilo – kot že rečeno – vedno več.
V eni izmed številk Našega doma najdemo npr. zgodovinski oris širitve 
krščanstva med prednike Slovencev (avtor kot kaže spet ni sam Korošec). V 
članku piše tako: 
Bili so naši očetje mirne narave, niso se radi spuščali v boje in so menda 
tudi že takrat imeli to slabo lastnost, da so vse to, kar se bilo tujega višje cenili 
ko domače…pokazalo se je jasno v devetem stoletju, ko sta prišla sv. brata Ciril 
in Metod med Slovence razširjat krščansko vero. Ta dva svetnika, ki sta bila 
[doma] na Grškem, nista imela nobenega drugega namena, kakor razširjati sv. 
vero iz ljubezni do Slovencev in razlagala sta božje nauke v domačem sloven-
14 Slovenski gospodar, 12. 5. 1898: Nemški poslanci so krivi!, 2.
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1105
Martin BELE: PRISPEVEK K PODROBNEJŠI OSVETLITVI DRUŽINSKIH VEZI IN MLADOSTNIH ..., 1095–1114
skem jeziku…To je Nemce silno jezilo; najbolj pa jih je peklo še to, da se je tudi 
božja služba v slovenskem jeziku opravljala15.
Poleg nasprotja do Nemcev, pa najdemo med raznimi članki v Našem domu tudi 
pozive k šolanju širšega slovenskega kmečkega prebivalstva: 
Dolžnosti naše, delo naše v novem letu nam mora biti že dobro znano! In to je tudi 
našim čitateljem dobro znano! Izpopolnjevati si hočemo svojo izobrazbo! Dandanes 
divja po celem svetu boj jednega stanu proti drugemu. Kateri stan je manj izobražen, 
je odvisen in suženj drugemu stanu. Kmečki stan mora biti svoboden stan, le v svobodi 
mu je zagotovljen dober prospeh, za to si moramo pridobiti povoljno izomiko, ki je prvi 
pogoj za svobodo. Slovenski kmečki mladeniči! Poglejte med druge stanove, kako se 
tam skrbno vzgojuje in izobrazuje njih naraščaj, njih mladina… Izobraževati se torej 
hočemo, da bomo lahko branili čast in korist svojega imenitnega kmečkega stanu16. 
Kakor Slovenski gospodar, je bil tudi Naš dom usmerjen torej predvsem k skrbi za 
slovenske kmete.
Leta 1900 je Korošec prišel v spor s časopisom Štajerc, ki je kot štirinajstdnevnik 
izhajal na Ptuju in je bil pro-nemško usmerjen. Ob požigu rojstne hiše slovenskega 
(državnozborskega) poslanca Leopolda Gregorca, sta bili v Slovenskem gospodarju 
omenjeni dve kratki notici. Prva se je tikala časopisa samega: 
Štajerc se bo imenoval novi list, ki ga misli izdajati nemško trgovsko društvo v 
Ptuju. List bo gojil skrito nasprotstvo proti slovenskemu narodu ter vabil Slovence, 
da kupujejo blago nemških trgovcev. Nasproten bo torej predvsem slovenskim 
trgovcem. Rodoljubi, naznanite nam, kateri trgovci bodo razpečevali ta list. Proti 
nemškim trgovcem, ki se hočejo tudi v slovenske javne razmere vmeševati, nasto-
pali bomo brezobzirno17. 
Le nekaj vrstic zatem beremo tudi naslednje vrstice: »Nemškutarska zlobnost. 
Govori se, da je Gregorečevo hišo z gospodarskimi poslopji pri Ptuju zažgala 
hudobna roka iz nasprotnega narodnega tabora…Preiskava bo pokazala ali je ta 
grozna vest resnična«18.
Po teh dogodkih je se v tisku razvil velik prepir, ki je bil (za tiste čase običajno) 
hudo brezobziren. V Štajercu konec julija istega leta je tako npr. pisalo: 
Vi pošiljate vaše agente na deželo, kateri kmete kakor lačni volkovi napadajo, k 
pravdam nagovarjajo in jih skoz to v nesrečo spravljate; kadar ga pa enkrat za vrat 
15 Naš dom, 11. 1. 1906: Zakaj smo nasprotniki Nemcev?, 2.
16 Naš dom, 11. 1. 1906: Prvi pozdrav!, 1.
17 Slovenski gospodar, 14. 6, 1900: Štajerc, 4.
18 Slovenski gospodar, 14. 6. 1900: Nemškutarska zlobnost, 4.
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1106
Martin BELE: PRISPEVEK K PODROBNEJŠI OSVETLITVI DRUŽINSKIH VEZI IN MLADOSTNIH ..., 1095–1114
zgrabite in do zadnje srajce slečete, ga ne vprašate ali je Slovenec ali Nemec. Sloven-
ski kmetje! „Štajerc“ je vaš pravi prijatelj, kajti on vam daje odkritosrčna navodila. 
Ako vas ljubi kmetje hoče kdo k pravdam napeljati, spodite ga ven19. 
Spor med Slovenskim gospodarjem in Štajercem – oz. med njunima vod-
stvoma – se je končal na sodišču. Korošca je mariborska porota septembra 1901 
obsodila na šest tednov zapora – ki pa jih nikoli ni bil primoran odslužiti, oz. 
je bila zaporna kazen spremenjena v denarno (Bister, 1992, 30–33; Perovšek, 
2021a, 302–303).
Štajerc je nastalo situacijo izkoristil in Korošcu objavil odprto pismo. Med drugim 
je tam pisalo tako: 
In ker se je že ščuvanje celo božji jezi dosti zdelo, zadela je pravična kazen 
ne kakor dosihmal nedolžnega urednika (slamnika), temveč skritega zakriv-
ljenca glavnega urednika g. duhovna Anton Korošec-a…zaradi hujskanja v 
„Slov. gospodarju“…6 tednov ječe in plačilo sodnih stroškov. Častiti g. Anton 
Korošec! Kar ste si Vi že zdavnej zaslužili, doletelo Vas je seveda zdaj, ker tudi 
božje jeze je enkrat konec. Vi se sicer smatrate pri tem političnega mučenika. 
Ali kaj še…Vi ste še mladi,20 politično vsled lastne neizkušnje celo nezreli in 
sam Bog ve, kam bi še Vi polagoma v ti predrzni politični tiri prišli in zašli…
Mi Vas obmiljujemo, ter prosimo za poboljšanje hudobnega sveta21.
Prvič je Korošec aktivno vstopil v politiko leta 1902, ko je konec tega leta 
nastopil na deželnozborskih volitvah (torej v štajerski deželni zbor). Bil je 
kandidat v sodnih okrajih Ljutomer, Ormož in Gornja Radgona (Farkaš, 1941, 
14). Pri teh volitvah so slovenski klerikalci in liberalci na Spodnjem Štajerskem 
sicer še zadnjič sodelovali brez nasprotovanj, a v zgoraj omenjenih okrajih so 
se ideološke razlike že kazale. Liberalni kandidat je bil tako ormoški okrajni 
glavar Ivan Kočevar, Anton Korošec pa klerikalni. Pri vodstvu časopisa Štajerc 
nad vso situacijo niso bili prav nič navdušeni – sami so imeli v mislih svojega 
kandidata. Dva dneva pred samimi volitvami so v Štajercu zapisali: 
Glejte jih no, klerikalce, kako so kako so jo zopet pihnili in zasukali…Zato 
pa so postavili duhovniki sami novega kmečkega kandidata za ljutomerški in 
ormožki okraj, namreč „Fihposovega“ urednika Antona Korošca 22…zakaj 
pa je obsojen na dva mesca kajhe? Zakaj neki? Zavoljo laži. Podolžil je bil 
namreč po krivici poštene prebivalce celega mesta, da so užgali hišo enega 
kmeta. To je podolžil ne samo iz nacijonalnega sovraštva, in nacijonalne 
19 Štajerc, 29. 7. 1900: Rajši naj ima slovenski advokat zadnji vinar, kakor pa nemčurski trgovec prvega, 3.
20 V tistem trenutku je bil Anton Korošec star 29 let.
21 Štajerc, 22. 9. 1901: Plačano, 3–4.
22 Štajerc, 6. 10. 1901: «Fihpos» in kmečki program, 1. Pri t. i. Fihposu je šlo za časopis Naš dom.
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1107
Martin BELE: PRISPEVEK K PODROBNEJŠI OSVETLITVI DRUŽINSKIH VEZI IN MLADOSTNIH ..., 1095–1114
nestrpnosti. Po milosti samega presvitlega cesarja je moral plačati tisoč 
kron. In tako nam bode tudi sedaj samo lagal pri volitvah in tako dalje23.
Za Koroščev volilni poraz slednjič niso bile krive vrstice pisane v Štajer-
cu, temveč tiho nasprotovanje že omenjenega Mihaela Napotnika, tedanjega 
lavantinskega knezoškofa (ki je stoloval v obdobju med letoma 1889 in 1922) 
(Lukman, 1935). Napotnik je že od vsega začetka odklanjal Koroščevo kandi-
daturo, za kar razlogov nikjer ne najdemo eksplicitno navedenih (Farkaš, 1941, 
14). Zelo verjetno je sicer, da škof ni potrdil kandidature zato, da ne bi ogrozil 
nekdanje politične sloge štajerskih Slovencev. Korošec zatem ni odnehal, tako 
da je njegovo ime kmalu postalo pojem narodno zavednega spodnještajerskega 
Slovenca. Po nasvetu kanonika dr. Ivana Mlakarja se je po svojem porazu konec 
leta 1902 sicer najprej odločil narediti doktorat in se potem ponovno podati 
v politične vode (Bister, 1992, 35–36). Njegova politična pot se je s koncem 
njegove mladosti torej šele začela, po njej pa je hodil skoraj štiri desetletja in 
slovensko politiko pred drugo svetovno vojno odločilno zaznamoval (Steinba-
cher & Rahten, 2019; Gašparič, 2021; Pelikan, 2021; Mithans, 2021).
DOKTORAT V GRADCU, VRNITEV NA POLITIČNI 
PARKET TER KASNEJŠA LETA
Kot marenberški kaplan je Korošec že konec januarja 1898 napravil rigoroz 
iz moralne in pastoralne teologije. Drugi rigoroz, iz predmetov stare in nove 
zaveze, je sledil decembra istega leta, Tretji in četrti rigoroz (iz apologetike, 
dogmatike, kanonskega prava in cerkvene zgodovine) pa šele leta 1904. Nje-
gove ocene tokrat sicer niso bile izredne, temveč „dobro“, „zadostno“ in celo 
„nezadostno“. Disertacijo je napisal iz dogmatike, njegova (z roko pisana in 
latinska) disertacija je obsegala 56 strani oz. 20 poglavij (Bister, 1992, 37–38). 
11. julija 1905 je bil na graški univerzi promoviran za doktorja teologije. Z 
novim akademskim naslovom se je ponovno podal v politične vode, saj se mu 
je ravno v istem obdobju ponudila zelo ugodna priložnost za politično funkcijo. 
Konec septembra 1905 je namreč umrl državnozborski poslanec Josip Žičkar 
(izvoljen leta 1897), sicer prav tako duhovnik, doma iz kraja Raztez pri Krškem 
(Richter, 1991). V dunajski državni zbor je bil Korošec na nadomestnih volitvah 
(maja naslednjega leta) izvoljen kot poslanec pete (splošne) kurije (Ahčin, Go-
deša & Dolec, 1999, 227).
Pri časopisu Slovenec so bili navdušeni, saj je bil Korošec »mož odločno 
slovenskega in katoliškega prepričanja24«. Kot novoizvoljeni poslanec za vo-
lilno okrožje Celje je prišel v dunajski državni zbor v začetku junija 1906. 
Tam je ostal do konca obstoja dvojne monarhije in vseskozi zastopal slovenska 
23 Štajerc, 2. 11. 1902: «Fihposov» urednik – kmečki kandidat, 1–2.
24 Slovenec, 30. 5. 1906: Velikanski poraz „Narodovcev“ na Spodnjem Štajerskem, 1.
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1108
Martin BELE: PRISPEVEK K PODROBNEJŠI OSVETLITVI DRUŽINSKIH VEZI IN MLADOSTNIH ..., 1095–1114
in širša slovanska stališča (Bister, 1992, 41–52). Decembra 1909 je zahteval 
združitev slovenskega dela Štajerske in Koroške z ostalimi jugoslovanskimi 
pokrajinami v eno upravno celoto. V državnem zboru je bil podpredsednik Slo-
venskega kluba in kasneje Hrvatsko-slovenske zajednice. Ko je Ivan Šusteršič 
začel izgubljati zaupanje Slovencev izven Kranjske in je v začetku marca 1914 
odložil predsedstvo Hrvatsko-slovenskega kluba, je bil Korošec izvoljen za 
predsednika. Prav tako je bil izvoljen na čelo Jugoslovanskega kluba (Maver, 
Juhart & Osojnik, 2021, 590). Klub se je zavzemal za pravice južnoslovanskih 
narodov v državi – nemško uradništvo tako npr. naj nebi bilo vešče hrvaškega 
in slovenskega jezika in ljudstvu posledično ni znalo pomagati (Jenuš, 2017, 
917–918). Korošec je konec maja 1917 na zasedanju državnega zbora prebral t. 
i. Majniško deklaracijo, ki je zahtevala združitev južnih Slovanov v eno držav-
no enoto (v okviru habsburške monarhije). Po Krekovi smrti v začetku oktobra 
1917 je Korošec prevzel vodstvo Slovenske ljudske stranke (Kranjec, 1932; 
Griesser-Pečar, 2021, 992).
Po začetku velike vojne je Korošec še več časa verjel, da je Jugoslavija v 
skladu z Majniško deklaracijo oz. notranja reforma dvojne monarhije možna. 
Skozi čas pa je spremenil svoje mnenje in bil slednjič prepričan, da je za slo-
venski narod optimalna le možnost samostojne Jugoslavije (Rahten, 2018, 846; 
Rahten, 2021a, 118; Rahten, 2021b). V novi državi je Korošec opravljal mnoge 
politične funkcije. Bil je slovenski zastopnik na kongresu jugoslovanskega 
zadrugarstva (Kalc, 2021, 514), podpredsednik prve vlade Kraljevine SHS 
(Perovšek, 2021b, 1018), nato pa je kot vodja SLS sodeloval tudi v drugih 
vladah. V zadnjih nekaj letih medvojne Jugoslavije je bil nekaj časa minister za 
notranje zadeve ter minister za šolstvo (prosveto) (Bister, 1992, 294–295; Friš, 
Kovács & Melanšek, 2020, 672–673). Umrl je Anton Korošec sredi decembra 
1940 v Beogradu, tik preden je kraljevino Jugoslavijo zajela druga svetovna 
vojna. Slovenska ljudska stranka po njegovi smrti ni premogla tako močnega 
voditelja, kot je bil on. Novi predsednik Fran Kukovec (tudi sam duhovnik iz 
kraja Dolenje Sušice) je bil ubit že leta 1941 (Pirjevec, 1932), ko so Nacisti 
bombardirali Beograd.
Korošec je do današnjih dni med Slovenci ostal zapisan kot borec za sloven-
ske narodne pravice v času stare Avstro-Ogrske ter vodilni slovenski politik iz 
časa med obema svetovnima vojnama. Vsekakor lahko trdimo, da so dogodki in 
osebnosti iz njegovih mladih let v precejšnji meri vplivali na njegova kasnejša 
prepričanja. Precej je na njegovo domoljubno slovensko držo najbrž vplival 
ujec Jakob Ploj, s katerim je moral imeti mladi Korošec mnogo stikov vsaj v 
dveh letih, ko se je sam šolal na Ptuju. Prav tako je veliko vlogo bržkone igralo 
dejstvo, da je bil sin preprostih kmečkih staršev ter da je rano otroštvo preživel 
na slovenskem podeželju. V času svoje politične poti na Dunaju in v Beogradu, 
si je najbolj prizadeval zaščititi prav to.
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1109
Martin BELE: PRISPEVEK K PODROBNEJŠI OSVETLITVI DRUŽINSKIH VEZI IN MLADOSTNIH ..., 1095–1114
POSKUS REKONSTRUKCIJE DRUŽINSKEGA DREVESA
ANTONA KOROŠCA
25 2627 28 29
25 NŠAM–086, 01295, str. 38.
26 Iz članka Frana Ilešiča je možno razbrati, da sta imela Jakob in Barbara Ploj (med drugim) dva sinova po 
imenih Franc in Ivo. Zdi se, da gre pri tej navedbi za pomoto in je šlo le za enega sina, namreč Franca, ki se 
je rodil kot Franciscus Xav. Carl Ivo. Podatka o še enem sinu Ivu (oz. Johannu) v krstnih knjigah ne najdem 
(NŠAM–086, 01295, str. 135; Ilešič, 1940, 78).
27 NŠAM – 086, 01295, str. 65.
28 Otmar (Othmar Ploi), ki je bil učenec osmega razreda državne gimnazije v Celju je umrl „po mučni bolezni, 
vdan v božjo voljo, previden s svetimi zakramenti“, star še ne 20 let. V mrliški knjigi najdemo kot vzrok 
njegove smrti navedeno jetiko (Tuberculose) (NŠAM–145, 02103, str. 38; NŠAM–145, 02114, str. 403; 
Slovenski narod, 14. 2. 1896: Osmrtnica – Otmar Ploi, 4).
29 V maju 1886 se je Jakobu in Barbari rodil mrtvorojen otrok ženskega spola (Eine weibliche Todtgeburt) 
(NŠAM–145, 02103, str. 155).
POSKUS REKONSTRUKCIJE DRUŽINSKEGA DREVESA ANTONA KOROŠCA 
 
Nikolaj      ∞      Helena (roj. Košar) 
  *2. 12. 1769, †9. 3. 1837   *31. 3. 1777, †23. 3. 1830 
 
    
  Anton     ∞     Ana (roj. Čolnik)       Matija Ploj     ∞     Ana (roj. Holz)                    Johann       ∞     Josepha (roj. Fuchs) 
    *2. 1. 1810, †15.1.1897       † 1836                           † po maju 1866                          † pred oktobrom 1860 
  
   Jožef  Janez      ∞      Neža (roj. Ploj)                                                            Jakob Ploj       ∞       Barbara (roj. Wegscheider) 
        *7. 5. 1834, † 1910         *27. 12. 1839, † 1907              *11. 7. 1830, †28. 2. 1899     *28. 6. 1843, †12. 9. 1912 
 
         Jakob               Marija     ∞     Jakob Sinko       Anton Korošec Oton         Miroslav      Jakobine      Franc       Olga     Otmar      vsaj še  
*14.7.1867, †18.11.1868       *4.11.1869, † 1958             *1872, †1956            *12.5.1872, †14.12.1940        *17.7.1861  *24.6.1862, †22.1.1944      *13.5.1864       *7.9.1865      *13.6.1869     *2. 8. 1877       ena mrtvo- 
                        †13.2.1896      rojena hči 
                  
Jožef           Ivan     ∞     Jožefa (roj. Lukovnjak)  vsaj en sin in ena hči       
            *1911, †1942      *1912, †1962                 *1911, †20
25 26 27 28 29
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1110
Martin BELE: PRISPEVEK K PODROBNEJŠI OSVETLITVI DRUŽINSKIH VEZI IN MLADOSTNIH ..., 1095–1114
CONTRIBUTION TO A MORE DETAILED EXPOSURE OF FAMILY RELATIONS 
AND YOUNGER YEARS OF DR. ANTON KOROŠEC – BIŽIK TONE
Martin BELE
University of Maribor, Faculty of Arts, Koroška cesta 160, 2000 Maribor, Slovenia
e-mail: martin.bele@um.si
SUMMARY
Anton Korošec was from Biserjane, a village northeast of Sv. Jurij ob Ščavnici. 
He was born on the 12th of May 1872. His parents were Janez Korošec and Neža 
(née Ploj). After the wedding Janez and Neža bought a house in Biserjane 7 (20 
today) and started a family. The colloquial name of the house was Bižik, and so Anton 
Korošec was known as Bižikov Tonček during his formative years. Today his family 
house still stands (with an addition). As far as Janez is concerned, in his son’s later 
report cards he is always described as a landowner or a cottage owner. The Korošec 
family certainly did not have lots of money. They still were able to give Anton a 
good education, most probably with the help of relatives. Neža and Janez had two 
other children in addition to Anton. Their son Jakob was deceased by 1875. Their 
daughter Marija later married Jakob Sinko and had two sons of her own. They were 
named Jožef and Ivan. After them there was no further generations in the family, 
since neither one of Marija’s sons had posterity. Jakob Ploj, a Slovenian patriot and 
lawyer based in Ptuj played a major role during the formation years of young Anton. 
Jakob supported young Anton for two years (while Anton was going to school in Ptuj) 
and obviously molded him into a vivid and nationally conscious person. Jakob’s son 
(and consequently Anton’s first cousin) was Miroslav Ploj, the one-time head of the 
Maribor oblast and Yugoslav senator during the 1920s and 1930s. Anton went to 
the gymnasium in Ptuj for one year (1884/1885) and after that switched to the one 
in Maribor (1885–1892). Fran Ilešič (1871–1942), the later university professor in 
Zagreb, a publicist and literary historian was in the same class as Korošec. Also, 
Ilešič was Korošec’s compatriot. His hometown was Brezje is only 2,5 km away from 
where Korošec was from (Biserjane). During the schoolyear of 1886/87, Korošec had 
a man by the name of Leopold Pötsch as one of his teachers. The reason we are focus-
ing on Pötsch specifically is the fact that Pötsch also taught Adolf Hitler (history) 
some decade and a half taler (in Linz). Not only was Pötsch able to make a positive 
impression on Hitler – the future politician regarded his history teacher as downright 
superb. Korošec, being Pötsch’s student some fifteen years earlier probably did not 
share this opinion with the future dictator. We have no direct information regarding 
the opinion of the then fourteen- or fifteen-year-old Anton. We can take a guess and 
assert he probably did not think the world of Pötsch. As one of the Slovenian gymna-
sium students of the day, he was most probably a target of the scoff and ridicule of the 
German more national minded professors. In the fall of 1892 Anton Korošec began 
his studies at the seminary of the Roman Catholic Diocese of Lavant. He took part in 
the literary club of the Maribor seminarians and the paper entitled Lipica. This was a 
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1111
Martin BELE: PRISPEVEK K PODROBNEJŠI OSVETLITVI DRUŽINSKIH VEZI IN MLADOSTNIH ..., 1095–1114
private, hand-written bulletin, which contained a few serious scientific disquisitions, 
but mostly literary and patriotic texts, poems, short stories, riddles, comedic stories 
and itineraries, as well as various translations from Serbian, Czech and English. 
Among the texts written by Korošec we find titles such as „V krščanstvu je rešitev!“ 
(„Deliverance is in Christianity!“), „Skrb za kmečki stan“ („Concern for the coun-
try folk“) ter „Skrb za dobro ime“ („Concern for one’s good reputation“). We see 
Korošec did not write light poetry but troubled himself with serious social problems. 
On 25th of June 1895 celebrated his first mass in his home parish, in the fall however, 
he returned to Maribor to finish his (fourth year of) studies at the seminary. During 
this same time period he met Janez Evangelist Krek for the very first time. Krek was 
a professor of theology in Ljubljana and later close collaborator of Korošec. After 
the end of his time in seminary Korošec became a chaplain first in Sladka gora pri 
Ponikvi (between August 1896 and March 1897) and after at Marenberg (until May 
1898). After that he became a prefect of the Maribor seminary for highschool boys. 
He stayed there until June of 1902 when – due to his work in journalism and politics 
– he was given indefinite leave. After that he was never assigned to regular parish 
duties again. At the beginning of May 1898, he became involved in the leadership of a 
catholic weekly newspaper Slovenski gospodar in Maribor, as well as another paper 
named Südsteierische Post. In 1900 he acted as one of the founders of the newspaper 
Naš dom. During these years he got himself involved into a political quarrel with the 
editorial office of the newspaper Štajerc, printed in Ptuj. In this context he was even 
sentenced to six weeks in prison – time which he ended up never serving.  The first 
time Korošec actively entered politics was in 1902. Et the end of that year he ran 
for a seat in the Styrian provincial assembly. He lost. The (today not so very clear) 
reasons for that most likely lie with Mihael Napotnik, the Lavantine bishop of the day. 
After that Korošec pressed on, his name soon becoming synonymous with a patriotic 
Lowerstyrian Slovenian. After his defeat in 1902 he first decided to get a doctoral 
education, before continuing to run for political office. At the end of his youth it all 
really started. He received his PhD in Theology from the University of Graz on the 
11th of July 1905. In May of 1906 he was elected to the national assembly at Vienna. 
After the collapse of Austria-Hungary, he continued his political work in Yugoslavia. 
Among other things he served as minister for the interior, as well as minister for 
education. He died in December 1940 in Belgrade.
Keywords: Anton Korošec, Biserjane, Sveti Jurij ob Ščavnici, Ptuj, Maribor, Jakob Ploj, 
Miroslav Ploj, Austria-Hungary
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1112
Martin BELE: PRISPEVEK K PODROBNEJŠI OSVETLITVI DRUŽINSKIH VEZI IN MLADOSTNIH ..., 1095–1114
VIRI IN LITERATURA
Ahčin, Ivan, Godeša, Bojan & Ervin Dolenc (1999): Izgubljeni spomin na Antona 
Korošca: iz zapuščine Ivana Ahčina. Ljubljana, Nova revija.
Aleksič, Jakob (1967): Slavič, Matija (1877–1958), Slovenski biografski leksi-
kon, 10. zv. https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi582424/ (zadnji dostop: 
2022-09-20).
Baš, Franjo (1949a): Ploj, Jakob (1830–1899), Slovenski biografski leksikon, 7. 
zv. https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi435792/ (zadnji dostop: 2022-09-08).
Baš, Franjo (1949b): Ploj, Miroslav (1862–1944), Slovenski biografski leksikon, 
7. zv. https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi435921/ (zadnji dostop: 2022-09-08).
Bister, Feliks J. (1992): Anton Korošec, državnozborski poslanec na Dunaju: 
življenje in delo: 1872–1918. Ljubljana, Slovenska matica.
Dolenec, Ivan (1932): Krek, Janez Evangelist (1865–1917), Slovenski biografski 
leksikon, 4. zv. https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi302887/ (zadnji dostop: 
2022-09-17).
Farkaš, Andrej (1941): Dr. Anton Korošec. Ljubljana, Mladinska založba.
Fest, Joachim (1974): Hitler: Eine Biographie. Berlin, Wien, Propyläen.
Friš, Darko, Kovács Attila & Tadeja Melanšek (2020): Slovesnosti ob priklju-
čitvi Prekmurja h Kraljestvu Srbov, Hrvatov in Slovencev. Annales, Series Historia et 
Sociologia, 30, 4, 657–678.
Gašparič, Jure (2021): Anton Korošec in padec vlade Milana Stojadinovića. O 
zarotah in zarotnikih. Studia Historica Slovenica, 21, 2, 363–398. .
Hitler, Adolf (2016): Mein Kampf: Eine kritische Edition (hrsg. von Christian 
Hartman, Thomas Vordermayer, Othmar Plöckinger, Roman Töppel). München, Berlin, 
Institut für Zeitgeschichte.
Ilešič, Dr. Fran (1940): Ljutomerski in ptujski advokat dr. Jakob Ploj. Časopis za 
zgodovino in narodopisje 35, ½, 74–78.
Jenuš, Gregor (2017): „Ljubi Bog, kako varovati, česar ni; saj vendar pri vseh 
koncih in krajih sili v Mariboru slovenski značaj na dan!“: Johann Schmiderer – zadnji 
mariborski župan avstrijske dobe. Studia Historica Slovenica 17, 3, 901–927.
Kalc, Aleksej (2021): O vzpostavitvi izseljenske zakonodaje v Kraljevini Srbov, 
Hrvatov in Slovencev. Annales, Series Historia et Sociologia, 31, 3, 507–518.
Kladnik, Tomaž (2019): Maribor in vojaška infrastruktura od sredine 19. stoletja 
do konca prve svetovne vojne. Annales, Series Historia et Sociologia, 29, 3, 405–424.
Korošec, Anton (1894a): V krščanstvu je rešitev! (prvi del). Lipica, Leposloven in 
znanstven list mariborskih bogoslovcev, XXII, 2, 55–64.
Korošec, Anton (1894b): V krščanstvu je rešitev! (drugi del). Lipica, Leposloven 
in znanstven list mariborskih bogoslovcev, XXII, 3, 71–74.
Korošec, Anton (1895/96a): Skrb za dobro ime. Lipica, Leposloven in znanstven 
list mariborskih bogoslovcev, XXIV, 9, 264–272.
Korošec, Anton (1895/96b): Skrb za kmečki stan. Lipica, Leposloven in znanstven 
list mariborskih bogoslovcev, XXIV, 2, 57–64.
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1113
Martin BELE: PRISPEVEK K PODROBNEJŠI OSVETLITVI DRUŽINSKIH VEZI IN MLADOSTNIH ..., 1095–1114
Kovačič, Fran (1929): Lavantinsko bogoslovno učilišče v Mariboru. V: „Pro-
fesorski zbor“ (ur.): Spomenica ob sedemdesetletnici Lavantinskega bogoslovnega 
učilišča v Mariboru. Maribor, Knezoškofijsko učilišče, 1–48.
Kranjec, Silvo (1932): Korošec, Anton (1872–1940), Slovenski biografski le-
ksikon, 4. zv. https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi290163/ (zadnji dostop: 
2022-09-13). 
Krek, Miha (1961): Iz življenja in dela dr. Antona Korošca, Zbornik svobodna 
Slovenija, 13, 75–86.
Kubizek, August (2006): The young Hitler I knew. London, St Paul, Greenhill 
Books, MBI.
Lipica (1892): Lipica, glasilo, XXI, 1, brez številčenja. Maribor, Literarno dru-
štvo mariborskih bogoslovcev.
Lukman, Franc Ksaver (1935): Napotnik, Mihael (1850–1922), Slovenski bio-
grafski leksikon, 6. zv. https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi384701/ (zadnji 
dostop: 2022-09-17).
Matjašič Friš, Mateja & Ana Šela (2019): Dr. Franc Tiplič: lenarški zdravnik 
med fikcijo in zgodovino. Studia Historica Slovenica, 19, 3, 695–735.
Maver, Aleš, Juhart Dejan & Janez Osojnik (2021): Ecce quomodo moritur Iu-
goslavus: Smrt, pogreb in miselna zapuščina škofa Antona Mahniča. Annales Series 
Historia et Sociologia, 31, 4, 589–600.
Mithans, Gašper (2021): Anton Korošec in apostolski nuncij Ermenegildo 
Pellegrinetti: politični katolicizem, manjšinsko vprašanje in konkordat med Svetim 
sedežem in Kraljevino Jugoslavijo. Studia Historica Slovenica, 21, 2, 435–472.   
Naš dom. Maribor, Katoliško tiskovno društvo, 1900–1939.
NŠAM–086 – Nadškofijski arhiv Maribor (NŠAM), Ljutomer (086), Krstna knji-
ga 1863–1870 (01295).
NŠAM–145 – Ptuj – Sv. Jurij (145), Krstna knjiga 1874–1894 (02103).
NŠAM–145 – Ptuj – Sv. Jurij (145), Krstna knjiga 1822–1853 (02101).
NŠAM–145 – Ptuj – Sv. Jurij (145), Krstna knjiga 1854–1873 (02102).
NŠAM–145 – Ptuj – Sv. Jurij (145), Mrliška knjiga 1885–1900 (02114).
NŠAM–145 – Ptuj – Sv. Jurij (145), Poročna knjiga 1838–1865 (12124).
NŠAM–202 – Sv. Jurij ob Ščavnici (202), Krstna knjiga 1828–1843 (03113).
NŠAM–202 – Sv. Jurij ob Ščavnici (202), Krstna knjiga 1858–1874 (03115).
NŠAM–202 – Sv. Jurij ob Ščavnici (202), Mrliška knjiga 1853–1898 (03123).
NŠAM–202 – Sv. Jurij ob Ščavnici (202), Poročna knjiga 1848–1867 (03127).
PAM–0739 – Pokrajinski arhiv Maribor (PAM), Klasična gimnazija v Mariboru 
1774–1959 (0739), AŠ_knjige 221, 222, 224.
Pelikan, Egon (2021): Anton Korošec in slovenska manjšina na Primorskem med 
obema vojnama. Studia Historica Slovenica, 21, 2, 399–434. 
Perovšek, Jurij (2021a): Anton Korošec in štajerski liberalci. Studia Historica 
Slovenica, 21, 2, 301–325.
Perovšek, Jurij (2021b): Liberalci in Anton Korošec v letih 1918–1940. Acta 
Histriae, 29, 4, 1015–1044.
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1114
Martin BELE: PRISPEVEK K PODROBNEJŠI OSVETLITVI DRUŽINSKIH VEZI IN MLADOSTNIH ..., 1095–1114
Pirjevec, Avgust (1932): Kulovec, Franc Saleški (1884–1941), Slovenski bio-
grafski leksikon, 4. zv. https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi309496/ (zadnji 
dostop: 2022-09-17).
Rahten, Andrej (2018): Račun brez Korošca? Dileme očeta Jugoslavije ob usta-
novitvi Banovine Hrvaške. Studia Historica Slovenica, 18, 3, 845–881.
Rahten, Andrej (2021a): Slovenske narodnoemancipacijske težnje v postimperi-
alni tranzicijski dobi. Acta Histriae, 29, 1, 111–134.
Rahten, Andrej (2021b): Koroščev državnopravni koncept v ustanovni dobi 
Kraljevine Srbov Hrvatov in Slovencev. Studia Historica Slovenica, 21, 2, 327–362.
Richter, Jakob (1980): Tomažič, Ivan Jožef (1876–1949), Slovenski biografski 
leksikon, 12. zv. https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi705091/ (zadnji do-
stop: 2022-09-21).
Richter, Jakob (1991): Žičkar, Josip (1846–1905), Slovenski biografski leksi-
kon, 15. zv. https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi900890/ (zadnji dostop: 
2022-09-24). 
Slovenec. Ljubljana, Slovenec, 1873–1945.
Slovenska biografija (1932): Kovačič, Franc (1867–1939), Slovenski biografski 
leksikon, 4. zv. https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi296301/ (zadnji dostop: 
2022-09-14).
Slovenski gospodar. Maribor, Katoliški tiskovno društvo, 1867–1941.
Slovenski narod. Ljubljana, Slovenski narod, 1868–1943.
Steinbacher, Nina & Andrej Rahten (2019): „V boj za staro pravdo!“ – usta-
novitev in delovanje Samostojne kmetijske stranke do konca zasedanja konstituante. 
Studia Historica Slovenica, 19, 1, 71–106.
Šlebinger, Janko (1928): Ilešič, Fran (1871–1942), Slovenski biografski leksi-
kon, 3. zv.. https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi243208/ (zadnji dostop: 
2022-09-10).
Štajerc. Ptuj, Štajerc, 1900–1918.
Večer v soboto. Maribor, Večer, 2009–.
Vidmar, Polona (2020): Sestop Habsburžanov in avstro-ogrskih junakov s pie-
destala. Prispevek k slovenizaciji javnega prostora Maribora in sosednjih mest leta 
1919. Annales, Series Historia et Sociologia, 30, 4, 679–700.
ZAP–0142 – Zgodovinski arhiv na Ptuju (ZAP), Gimnazija Ptuj, škatla 3, ovoj 3, 
knjiga 16 (1884/1885).
Žitko, Salvator (2015): Od iredentizma do intervencionizma: na prelomu 19. 
in 20. stoletja do vstopa Italije v prvo svetovno vojno. Annales, Series Historia et 
Sociologia, 25, 4, 661–684.
Župnija Sv. Jurij ob Ščavnici – Župnija Sv. Jurij ob Ščavnici, Status animarum 
(Zapisnik duš), 1874–1987 (Za vse občine, od trebegovske, manjka stara gora in 
Trebegovci).
Župnija Sv. Jurij ob Ščavnici – Župnija Sv. Jurij ob Ščavnici, Status animarum 
(Zapisnik duš), 1888–1902 (Občine: Bolehneči, Galušak, Kralj, Sv. Jurij, Krabon …).