Stran 156.
Kmetijstvo.
Izbera trt za obnovitev vinogradov,
Ako si v naši ožji domovini ogledamo dozdaj napravljene nove vinograde s cepljenimi ameriškimi trtami, opazili bomo sicer marsikaj dobrega, prišli pa bomo tudi do neprijetnega spoznanja, da se pri izberi in številu posajenih sort dostikrat ni postopalo s potrebno zvede-nostjo. Zlasti v zadnjem oziru storila se je večkrat napaka, da se je posadilo ne le prikladnih, ampak tudi preveč sort, brez premisleka, koliko težavnosti nastanejo iz tega pri obdelovanju dotičnega vinograda in ravnanju s pridelanim vinom. Različne sorte trt zahtevajo ne le različnih vremenskih in zemljinskih razmer, temveč tudi različen način obrezovanja in vzgoje, kojim zahtevkom se mora ustreči, da bo rast in obrodek trt povoljen. Grozdje različnih trt tudi največ raznočasno zori, treba ga je posebej obirati. Le sorodne sorte, pa tudi ne vselej, kakor tudi nekoliko pa malo drugih sort jednači se v orne njenem oziru; največ pa se zgodi   kakor  gori povedano.
Ako pomislimo, kako težko je pri naših viničarjih odpraviti stare napačne navade, in jih na pr. naučiti boljše režat ve in vzgoje trt, tedaj mora vsak razumni fc spoznati, da bo v obče nemogoče, z raznimi trtami ravnati tako, kakor je njih naravi primerno. Posajene trte se v takih slučajih vzgojujejo vse po istem načinu, ki je sicer eni sorti morda prikladen, a drugim gotovo ne ugaja. Nepovoljna rodovitost, premočna ali preslaba rast lesa itd. so nasledki takega ravnanja, ki pa se dostikrat neopravičeno pripisuje sorti in cenitvi. Neuspeha je seveda dostikrat kriva tudi dotičnemu kraju neprikladna sorta.
Trgatev ob različnem času zorečih in proti gnjilobi nejednako odpornih sort je obtežena; v tem, ko je ono sorto radi naprejšnje zoritve in nagnjenja do gnitja že treba zbirati, še druge niso dovolj dozorele in trgatev se mora prekiniti. Navadno si ljudje tega truda ne prizadenejo in potrgajo vse grozdje, ko je le del tistega dozorel in začel gniti. Tako je na pr. z vinogradi, v katerih raste belina poleg šipona (mozlavine); belina začne gniti, v tem ko šipon še davno ni zrel za trgatev. Ali vkljub temu prične se s trgatvijo in potrga se vse, da se le več nabere. Tako pa se dobi mošt, ki ima v sebi malo cukra, pa veliko kisline, ki torej nikakor ni tako dober, kakor bi se mogel v dotični legi pridelati.
Vinograd, obsajen z večim številom sort, bo dajal zalogo raznih v*n, ki pa se morajo čista ohraniti le tedaj, ako je njih množina dovolj velika; iz malih vinogradov pa to radi  premale  množine  ne  bo  mogoče, in moralo
se bo ali že ob trgatvi ali pozneje vse skupaj dejati. S tem pa zabredemo zopet v staro napako mešanega nasada, kateri ne daje nikdar boljših vin določnega svojstva.
Vinogradnik ima v prvem slučaju sicer zanimivo zalogo raznih vin, katerih pa radi velike razlike njih svojstva ne bo lahko prodal. Sicer mi bode kedo oporekal, češ, kdor ima raznovrstnega blaga, more vsakomur posreči, ali pri vinski kupčiji na debelo to ni tako, in le tisti vinogradnik bode tovornikom in krčmarjem lahko prodajal vino, ki ima od ene ali dveh, znabiti še od treh sort veliko in različne kvalitete. Ako si ogledamo vinorodne kraje, kakor Renski okraj, Mozelo, Renski Pala-tinat in Rensko Hesensko z zelo razvitim vinogradstvom in vinsko kupčijo, našli bomo v prvih dveh skoro sam drobni rizlec (graževino), v zadnjih dveh pa zelenčec (zeleni silvanec). Te sorti sta podlaga ondotnemu vino-gradstvu, druge so skoro brez pomena in nimajo na vinsko kupčijo nikakega vpliva. V taki omejitvi obstoji moč on-dotnega vinogradnika, kateri nizke, srednje in visoke lege z enotnimi ali različnimi zemljinami obsadi z eno, ali k večjemu z dvema sortama, ki se dasta v potrebnem slučaju dobro med sabo pomešati, kakor na pr. rizlee in zelenčec, in dobi radi tega v vinski kupčiji zanesljivega kupca, kajti ta kupi blago, katero more dobro izkoristiti. Vinotržec mora ozir jemati na svoje odjemalce, kateri želijo vedno jednako vino brez ozira na letino, on je torej primoran kupovati vina, s katerimi more vstre-zati tem željam. Ako oddaja vinogradnik vedno jednako okusno vino v raznih kvalitetah in po razni ceni, potem dobi odjemalce in jih ohrani, kar se mu nikoli ne posreči, ako ima več različnih sort vina. Sajenje malega števila sort omogoči priprostejše obdelovanje vinogradov in ložje ravnanje z vinom; tako so tekom časa nastala v tem oziru trdna načela in tako je bilo mogoče, da sta se vinogradstvo in vinska kupčija v omenjenih krajih povspela do tolike popolnosti, da morejo drugim vinskim krajem biti v zgled.
Posnemajmo te kraje in sadimo tudi le malo, v dotičnem kraju v tem ali onem oziru najbolj ugajajoče sorte. Sedaj, ko velja, z velikim trudom in precejšnjimi stroški obnoviti naše opustošene vinograde, morali bi se varovati starih napak ter opustiti mešan nasad in obilost sort, ker s tem se ne da nič prida doseči.
Katere sorte pa naj sadimo?
Določenega odgovora na to ni mogoče dati; zavisno je to od kraja ter tamkaj se nahajajočih vremenskih, zemljinskih in gospodarskih razmer. Kar se tiče teh zadnjih (gospodarskih) razmer, prišlo bo tukaj v poštev, ali se hočejo uporabiti take sorte, ki dajo veliko, ako-ravno slabšega vina, ali pa take, s katerimi se hoče pridelovati posebno dobro vino. Pri takem presojevanju se naj v prvi vrsti ozir jemlje na sorte, ki se v dotičnem kraju že od nekdaj sadijo in se naj izmed tistih izberejo najboljše in zlasti take, ki dajo vinom tistega kraja značaj; tako je bilo na pr. napačno, ako bi v ormužkem, ljutomerskem  in  radgonskem  okraju  opustili moslavino
(šipon), v mariborskem okraju (Kamnica, Karčevina, Tresternice in dr.) muškatelec, na Bizeljskem svoj plaveč in kavščino, ter da bi sadili sorte, katere po drugod sicer prav dobro uspevajo, ali tamkaj niso dovolj pre-gkušene ali sploh ne ugajajo.
Vender pa naj to ne izključi saditve novejših vrst, o katerih se iz dosedanjih izkušenj ve, da pa naših vinskih goricah uspevajo, da dajo redne, povoljne in tudi bogate obrodke; marveč deluje naj se na to, da se sadijo po takih krajih, kjer domače sorte ne rodijo povoljno, pa tudi poleg njih v čistih, obsežnih nasadih. V tem smislu omenimo zlasti že precej razmnoženi laški rizlec, drobni rizlec (graševina), zelenčec in beli burgundec.
Za črna vina, kolikor pridejo v naših krajih, kjer se prideluje večinoma le belo vino, v poštev, je vredno omeniti; črni burgurdec portugalko, modro frankinjo, modro lovrenčevko.
Imenovane sorte odlikujejo se v primerjavi med sabo s svojstvi, vsled katerih so pripravne v potrebnem slučaju za krščenje (pomešanje). Ako ostaneta laški in drobni rizlec kisla, smeta se, ne da bi veliko izgubila na svojem znaku, pomešati z zelenčecem (silvancem), kakor se to sploh dela ob Renu s kislim vinom od drobnega rizleca z najboljšim uspehom. Portugalka ima navadno premalo kisline in se lahko s primešatvijo modre frankinje na okusu izboljša. Sorte se v tem oziru po svojih lastnostih popolnujejo, in je tudi v slabših letih mogoče pridelati lahko prodajna vina.
Belega   burgundca   ni   treba   mešati; on   je  samo stalna in ena najboljših naših sort za žlahtno vino. Tisto velja o črnem   burgundcu   za   žlahtno   rudeče   vino in o modri lovrenčevki za rudeče srednje vino.
Od zgoraj omenjenih starih in teh sort naj bi se po trtnicah vzgajale velike množine, da bo vinogradnikom mogoče, si jih ložje priskrbeti kakor dosle, ako jih potrebujejo za nove nasade. Trtnice morejo na ta način, kakor tudi s tem, da vinogradnikom priporočajo malo sort pa dobre sorte, pospeševati prenovitev trsnih nasadov, škodljiv pa more njih vpliv biti, ako jim nedo-staje dobrega materijala, potem pa priporočajo sorte ali mešanico taistih, katere dotičnemu kraju   niso prikladne.
Stran 157.