j kosilo delavcev J' vzgoji, izobraževanju 'j znanosti Slovenije, „ [ivbljana, % novembra 1982 -318 - letnik XXXIII [el :<£ i1 o1 ini la el) f ir Je mi j. o' d 11 >r o rb ,P ir vij zli ee1 )S< Med drugim preberite • NAUK IZ SKRAJŠANIH PROGRAMOV, str. 2 • BESEDAM NAJ SLEDIJO DEJANJA, str. 2 • ŠOLA NI HARMONIKA, str. 3 • USMERJENO IZOBRAŽEVANJE ZAHTEVA ŽIVLJENJSKO PEDAGOGIKO, str. 4 • TAM, KJER ZMERAJ NAJDEJO ČAS ZA UČENCE IN STARŠE, str. 4 • TITOVA VRNITEV LETA 1937, str. 5 • S PEDAGOGIKO PROSTEGA ČASA DOPOLNJUJEMO ŠOLO, str. 8 • KAKO DO BREZPLAČNIH UČBENIKOV, str. 9 >či ;ta x-| ifs m tU' edi lik lg; UŽ -a! št r>0' aW vo liži ■vil Ni ;ki ig1 r ib' at' iž ia ib! i3 df jsl )S! mi /oj ui de ;0! il n so leta 1937-38 odkrili nove elemente. Bad se je odzval povabilu na pogovor, namenjen za objavo v jugo-fovanskih prosvetnih časopisih, saj meni, daje to njegova dolžnost že 4to, ker je vzgoji in izobraževanju namenil v svojem življenju kar pre-ej svojega delovnega in prostega časa. V imenu prosvetnih glasil se je ' Ogovarjal z dr. Pavletom Savičem glavni in odgovorni urednik Pro-ai yetnega pregleda iz Beograda Djokica Petkovič. vl* Tl aV Pogovorov ponavadi ne začenjamo tako, da bi opisovali, kje 'to se pogovarjali. Tokrat naj j-j.10 drugače. Sprejela sta nas pridna Branka in Pavle Savič, ki '■sta pogledovala na uro, čeprav s e je zvrstilo tistega dne v nju-em domu že kar precej obisko-alcev: televizijski snemalci, ko-^,cgi znanstveniki iz Nemčije in •»jiekaj novinarjev. -j. Pogovor smo začeli z akademikovo opombo, češ da ni naj-jJjrtmernejše, da bi prav on oce-najeva! minula leta, obdobje so-' Stilistične samoupravne preo-razbe vzgoje in izobraževanja, lj se je v tem času več ukvarjal z ‘tUgimi nalogami. Pa vendar- ® Začnimo s preprostim Prašanjem: Kaj se pričakuje od Pomembno je, kaj se prikuje od šole v vsakem sistemu, seveda tudi v našem: da uspo-ljudi za tiste naloge, ki jih 1 rpdo opravljali v življenju. To je "pra resnica in tu ni kaj dodati. * 7° pomeni, da je šola sistem ‘t0T)uka, ki usposablja ljudi za Pravljanje družbeno koristnih ^klicev. Teh družbeno koristih1 ''h poklicev je zelo veliko, šola ne pripravlja specialistov, /rinveč daje le temeljno znanje, 'ačeli smo s 400 poklici oziroma W'4000. Rekli so, da je bila na-t^Paka v ničli. Toda jaz ne mislim . ’ako, saj šola ni harmonika, ki bi ^ jo lahko raztegovali po mili volji. l' usti mora podlago, pogoj za to Pa so: metodika dela, didaktika, Pedagogika in določena količina Ivanja. Družbeni sistemi se spreminjajo in z njimi se spreminja tudi ufl Odnos do šole — toda ne zmeraj v 'kladu z naravo družbe. Veliko !ega se je spremenilo tudi pri nas, ceprav ne zmeraj v skladu z na-c' ravo družbe. Če že ne vsi, pa vsaj 41 pečina ljudi ve, kakšna bi morala r5.P‘ti šola v socialistični samou-Ptavni skupnosti. Posameznik v . Jaši družbi bi se moral zavedati, J P je gospodar dosežkov svojega z 'kla, da ne sme biti objekt, tem-!eč subjekt, ki ustvarja sistem. /l1. dovek mora biti temeljno me-l Ho vrednosti, zato mu mora to Pelo tudi rabiti. V tem procesu pohajanja dela, v procesu rahljanja proizvajalnih sil, bi mo-rala šola pripraviti človeka za Opravljanje nalog, o katerih prej govoril. Ne nameravam dvoriti o posameznih nalogah, Jnipak bi rad povedal, da mora J^la izoblikovati takega človeka, u bo lahko pripomogel k na-Pfedku civilizacije, razvoju proi-hodnje in proizvajalnih sil. Pri-Praviti ga mora na to, da postane ■m' če' , .u ^°vek temeljna vrednota, sub-lokt, ki bo spreminjal proizvod-"jo. . • Taka bi torej šola morala Toda če pogledamo leta, v .'derih se je oblikoval vzgojno-'djbraževalni sistem, ni mogoče (eči, da je le-ta nastajal po tej [Palce idealni zasnovi. Ali nam lahko poveste tudi nekaj o priča-*ovanjih, ki se niso uresničila? — Najprej moram poudariti, J? šola ni namenjena genijem. ni ustanova za nadpovprečne, ^ola mora razvijati ustvarjalnost, Prite sposobnosti vsakega učen-Pa- Namenjena je povprečnemu človeškemu bitju, če lahko tako rečem. Kar zadeva vaše vprašanje, pa mislim, da bi bilo boljše, če bi ga postavili nekomu, ki se s tem ukvarja in ki spremlja te procese. Lahko govorim le o nekaterih panogah, na primer o kemiji, da bi govoril kar tako na splošno, kaj se dela, pa ne bi bilo niti primerno niti pošteno. • Če opazujemo razvoj šolstva po vojni, dobimo vtis, da se nenehno nekaj v temeljih spreminja, da nenehno iščemo nekaj novega, velikokrat pa se zgodi, da ne priznamo niti tistega, kar je bilo narejeno prej. Ali nam lahko poveste nekaj npr. o znanstveni zasnovanosti vzgoje in izobraževanja? — Nekaj v zvezi s tem sem poskušal narediti v Srbski akademiji znanosti in umetnosti, ne da bi bil prepričan, da res lahko kaj bistveno spremenimo. Toda, ko so me že potegnili iz naftalina, iz pokoja, sem menil, da moram predložiti svoj program, v katerem bi našli vse tisto, »kar naj bi bilo, če bi bilo«, seveda brez iluzij, da bo vse to tudi narejeno. Toda za to ni bilo posluha. • V svetu si na splošno prizadevajo, da bi podaljšali proces pridobivanja splošnega znanja in to smo sprejeli tudi pri nas. Ali imamo kako merilo, s katerim bi lahko ocenili, koliko tega splošnega znanja je potrebno in ali lahko ves rod sprejme to, kar se od njega zahteva? — Začnimo takole: osnovna šola mora dati temeljno znanje. Tu ni mogoče veliko spremeniti. Gre torej za del, ki obremenjuje pomnjenje, ki se ga je treba naučiti: črke, številke, poštevanka. Zdaj so začeli uporabljati računalnike, to pa ni pedagoško. Kajti računske operacije, poštevanka, so povezane s pojmom kakovosti števil in količine. Računalnik pa ne omogoča tega celotnega procesa, saj pokaže samo rezultat. In kje je »možganska telovadba«? Upoštevati je treba ustaljene načine, s katerimi se učenci dokopljejo do nekaterih pojmov, pa tudi izkušnjo, da se otrok uči ob igri. Šola ne sme biti obremenitev, temveč odgovor na otrokovo vedoželjnost. To je tako, kot če se človek znajde na luni in se zave, da je to nekaj novega, neraziskanega, zato začne nenadoma spraševati: kaj, kako, zakaj? Šola mora odgovoriti na temeljna vprašanja, ki se pojavljajo v človeku, ko mu začne delovati zavest. & Če pogledamo sezname brezposelnih, vidimo, da je med njimi zelo malo učiteljev. Postavlja se vprašanje: Kdo bo vzgajal in izobraževal otroke potem, ko bo odšel v pokoj rod prvih povojnih učiteljev? — Prvič, družba mora doumeti, da sta izobraževanje in vzgoja mladine njen najdragocenejši potencial. To pomeni, da mora sprejeti šolo predvsem kot pripravljalnico kadra za nadaljnji družbeni razvoj. Povedano drugače: šoli mora priznati veliko pomembnejšo vlogo, kot pa ji jo je priznavala v preteklosti in kot jo priznava zdaj. Če razglašamo, da je socialistično samoupravljanje najvišja stopnja socializma, potem moramo v njem dati ustrezno mesto tudi šoli, in sicer veliko pomembnejše, kot ga ima. Družba mora sprejeti šolo kot organizacijo, v kateri uresničuje socialistično samoupravljanje. Tako kot pripravljamo vojsko za obrambo svobode in neodvisnosti, bi morali tudi v šoli pripravljati človeka za razvoj proizvajalnih sil. 9 Morda se nisva dobro razumela: čedalje manj je ljudi, ki bi bili navdušeni za delo v šoli... — Seveda, in sicer zato, ker je šola na indeksu, ker je razvrednotena. Grobo povedano, ampak tako je. Nekoč sem rekel Akademik Pavle Savič Kardelju, da sem že sit tega, da se moram zmeraj nekomu opravičevati zato, ker se ukvarjam z intelektualnim delom, pa mi je dejal: »Kdo pa pravi, da se moraš opravičevati?« Nihče, ampak zmeraj moram razlagati, da sem tudi svobodoljuben intelektualec, domoljuben itn. Drugi pa pride in reče »jaz sem klepar« in zadeva je opravljena. On ima legitimacijo, jaz pa se moram nenehno dokazovati. 9 Pogosto slišimo, da je učenec preveč obremenjen. — Velikokrat sem že rekel,da so od vseh kategorij delavcev najbolj obremenjeni rudarji, zdravniki in osnovnošolci. • Po drugi strani pa podatki kažejo, da so učenci drugod po svetu bolj obremenjeni od naših, se pravi, da naši malo delajo. Ne moremo se pohvaliti, da imamo dobro delovno vzgojo in s tem, da sta delo in odgovornost v družini pa tudi v družbi nekaj vredna. — To je lahko razložiti. Porušili smo stara pravila vedenja, nismo pa naredili novih. Zavrgli smo vse stare idole, nismo pa izoblikovali novih. Nimamo novih izkristaliziranih zgledov. Otroke vztrajno učimo in spominjamo na tiste, ki so umrli za svobodo. To je seveda prav, hkrati pa bi jih morali vprašati, kako žive, da bodo spoštovali čas, ki v njem živijo in spoznali, za kaj bi bilo vredno umreti. Naj še enkrat ponovim: treba je ustvarjati zglede v sistemu, ki ga oblikujemo in za katerega si prizadevamo. Povejte mi samo en zgled, na primer: kaj je socialistični zgled vzgoje mladih? Mlad človek je danes prisiljen, da izbira vzornike med športnimi asi in ljudmi, ki bi sodili pod kazenski zakonik. Kdo spoštuje profesorja ali učitelja, kdo da kaj na zdravnika? Vtaknejo jih v pokoj in to z eno potezo. Poglejte, sedem akademikov so upokojili. Ne navajam jih kot zgled družbenih idolov, toda to je določena lestvica v hierarhiji znanstvenega prosvetnega razvoja. Zdaj pa jih preprosto odvržejo ne glede na pedagoško stran — ne da bi se vprašali, kakšen vtis naredi to na mlade, na tiste, ki prihajajo?! 9 Ali je mogoče ustvariti tak izobraževalni sistem, v katerem bo učenec sprejemal nekatere stvari samo s čutili in zavestjo, da ne bi spreminjali vsega v besede? Pogosto se namreč zdi, da učitelji bolj cenijo tisto, kar je ostalo od njihovih besed, kot pa tisto, kar so otroci zvedeli po drugačni poti. — Tu ne odkrivamo nič novega. Znano je, da je razvoj znanosti že od Descartesa tako induktiven kot deduktiven. Delamo poskuse in sklepamo. Poskus je nujen, da zaposli človekova čutila, zato da dobi človek boljšo predstavo in se ustrezneje poveže s svetom, v katerem živi. • Naši učitelji čedalje manj eksperimentirajo, kot da so utrujeni. Samo besede, besede, besede... — Raje bi govoril malo več o tistih, ki se izobražujejo, o mladih ljudeh, ki končujejo šolanje brez upanja, da bodo dobili zaposlitev. Noben sistem ne more uničiti entuziazma in celo zdajšnja, za zaposlovanje nič kaj obetavna prihodnost ne. Tega navdušenja, naravne vedoželjnosti, želje po uveljavitvi nismo znali izrabiti. Še zmeraj na eni strani lajnamo, na drugi pa delamo posamično. Poglejte, koliko težav imem z makroprojekti, da bi se kolektivno angažirale razne panoge in da bi sodelovale pri teh večpanožnih projektih. Tega se nisem spomnil jaz, z vsemi močmi pa sem poskušal z malo sodelavci to uresničiti kot družbeno delo na intelektualnem področju. Težko je. Naš sistem tega še zmeraj ni doumel, zato si posamezniki prizadevajo, da bi se uveljavili. Družba pa tega ne sprejema kot celoto, tako kot sprejema npr. športnike. Nič nimam proti športu: to je vrsta človekove dejavnosti, ki je zelo koristna. Toda, poglejte, kako se ljudje zanimajo npr. za tekmo in kako za znanstveno predavanje, kjer se govori o čisto novih perspektivah. Lahko bi prišel predavat Pasteur ali Einstein, pa če bi bila tedaj tekma... Tp ni napaka posameznika, temveč napaka v sistemu, v načinu vzgajanja ljudi. 9 V šoli je čedalje manj poskusov, videti pa je, da se čedalje bolj eksperimentira s šolo... — Glejte, jaz sem fizikalni kemik. Nam je poskus sredstvo za razvoj znanosti. Nič nimam proti eksperimentom, sem pa proti eksperimentiranju s šolo. To je zelo drag eksperiment. Kar tri rodove zajame. Reči hočem, da nosijo posledice pomanjkljivosti v šoli, vsake napake, najmanj trije rodovi. Naj povzamem: v šoli nismo dosegli tega, kar bi bili morali, če bi hoteli izoblikovati ustrezen vzgojno-izo-braževalni sistem samoupravnega socializma. Ne pripravljamo ljudi na sistem, ki ga propagiramo in za katerega se zavzemamo. V tem je največje neskladje med besedami in dejanji. • Pred nedavnim ste prejeli veliko priznanje od Sovjetske akademije znanosti za tisto, kar ste naredili pred več kot štiridesetimi leti. Brali smo, kaj ste povedali za tisk in zdi se, da ste zadovoljni s tem priznanjem. — Poglejte: največja akademija na svetu, ministrstvo znanosti, mi je podelilo največje priznanje, ki ga je mogoče prejeti. Toda pri nas to nikogar ne zanima. Če ne bi o tem pisal Bajal-ski v Politiki, za to nihče ne bi zvedel. Boksar, ki je dobil bronasto medaljo — res, da tudi te ni lahko pridobiti, saj so ga trikrat kresnili po nosu — pa je postal narodni ponos. Tudi to je eden od primerov, kakšen odnos imamo pri nas do nekaterih kategorij dela. Meni je sicer vseeno, saj nagrada v mojih letih res ni več spodbuda za delo, toda tisti, ki bo prišel za menoj, mlad človek, bi moral videti v tej nagradi neko družbeno priznanje, zgled, kažipot... razpravljamo Poti do pedagoške izobrazbe K javni razpravi o programski zasnovi pedagoške usmeritve Predlog programske zasnove javni razpravi. Tokrat objav-za oblikovanje vzgojno-izobra- Ijamo dva prispevka: stališče Fi-ževalnih programov v pedagoški lozofske fakultete v Ljubljani in usmeritvi, objavljen v prejšnji stališče Srednje pedagoške šole v številki Prosvetnega delavca, je v Celju. Za enotne programe z več smermi Sedanji predlog programskih zasnov neustrezno rešuje izobraževanje učiteljev za osnovne in srednje šole. Nesprejemljivo je, da smo v izobraževanju predmetnih učiteljev in profesorjev iste stroke ustvarili nepremostljiv prepad. Zato predlagamo, da se programi filozofske fakultete in pedagoške akademije uskladijo z uvajanjem ustreznih smeri ali izbirnih predmetov v programe, ki jih izvaja filozofska fakulteta, kar naj omogoči, da tudi filozofska fakulteta izobražuje predmetnega učitelja. Se bolj načelna pa bi bita rešitev, da programov ne bi pripravljali po šolah, temveč da bi oblikovali en program z več smermi, ki omogočajo, da se na višji stopnji pridobi izobrazba predmetnega učitelja (tam, kjer se pokaže, da je to potrebno, pa tudi drugačna višješolska izobrazba), na visokošolski stopnji pa prav tako pedagoško in drugačno izobrazbo. Seveda bi morali v tem primeru Z izbirnimi predmeti in smermi zagotoviti, da se ohrani specifič- nost usposabljanja za pedagoško delo v osnovni in srednji šoli glede na posebne družbene in vzgojne naloge. Diplomanti filozofske fakultete bodo dobili s tem več pedagoškega in specialno metodičnega znanja in praktičnih pedagoških izkušenj. Filozofska fakulteta predlaga, da se ustrezneje rešuje tudi izobraževanje srednješolskih učiteljev za strokovne predmete. Filozofska fakulteta lahko zagotavlja izvajanje splošnih pedagoških predmetov, Posebna izobraževalna skupnost za pedagoško usmeritev pa naj usmerja in spodbuja razvoj specialnih metodik različnih strok. Pri iskanju rešitev je treba premagati ovire, ki nastajajo zaradi samoupravne organiziranosti posebnih izobraževalnih skupnosti in visokošolskih temeljnih organizacij. Ta načela je mogoče uveljavljati pri izobraževanju učiteljev družboslovnih in jezikoslovnih predmetov le s tesnejšim sodelovanjem obeh posebnih izobraževalnih skupnosti pri sprejemanju programov oziroma z njihovo združitvijo. FILOZOFSKA FAKULTETA Za združitev sorodnih programov Menimo, da bi bilo smotrno glede na sorazmerno majhne razlike med vzgojno-izobraževal-nimi programi za pedagoško usmeritev, družboslovno-jezi-kovnim in splošno-kulturnim vzgojno-izobraževalnim programom in z vidika kadrovskih potreb v združenem delu oblikovati na srednji stopnji en sam vzgojno-izobraževalni program. Po tem programu bi se izobraževali učenci, ki so trenutno vključeni v naštete vzgojno-izobraže-valne programe. Ta vzgojno-izobraževalni program naj ima več smeri. Glede na kadrovske potrebe pa naj bo tudi znotraj smeri omogočena izbira posameznih predmetov z namenom, da si učenci pridobijo ustrezno strokovno znanje za uspešno nadaljevanje študija na visokih šolah. Skupni vzgojno-izobraževalni program naj se oblikuje ob sode- Zoran Kočinski (12 let): Dogovor pred bojem, Osnovna šola Kiril i Metod, Bitola lovanju delavcev z vseh treh področij. Vzgojno-izobraževalni programi za predmetne učitelje v osnovni šoli in učitelje teh predmetov v srednji šoli naj bodo grajeni stopenjsko. Vsak vzgojno-izobraževalni program naj ima smeri, s čimer bo upoštevana posebnost dela v osnovni oziroma srednji šoli; razlike med temeljnimi strokovnimi znanji naj v prvih dveh letih študija ne bodo prevelike. Povezovanje teorije s prakso terja, da si študentje dovolj zgodaj pridobijo potrebno pedagoško, psihološko in metodično znanje, kar dodatno podpira stališče, da je v prvih dveh letih študija (ne glede na kasnejši poklic) mogoče oblikovati precej obsežno jedro skupnega znanja. SREDNJA pedagoška Sola CELJE odprta šola Pri sedanji reformi vzgoje in izobraževanja zavzemajo pomembno mesto tista napredna središča usmerjenega izobraževanja in tisti njihovi delavci, ki so na čelu razvoja in znajo ustvarjalno uresničevati reformne zamisli. Med taka središča usmerjenega izobraževanja spada prav gotovo tudi Izobraževalni center Litostroj z razvejanim izobraževanjem mladine in zaposlenih za potrebe Litostroja in nekaterih drugih delovnih organizacij. Med pedagoške delavce, ustvarjalce usmerjenega izobraževanja, pa spada zagotovo tudi ravnatelj tega centra Hrabroslav Premelč. Petintrideset let litostrojskega izobraževalnega centra, ki so jih letos proslavili, je tesno povezanih s petintridesetletno zgodovino Litostroja, z njeno dejavnostjo in s tehnološkim napredkom. Tega se v Litostroju zavedajo, saj pravijo, da bi ne bilo mogoče razvijati vseh vej lito-strojske proizvodnje in iti v korak s tehnološkim razvojem, če ne bi imeli svojega izobraževalnega središča. Prav neposredne potrebe po izobraževanju novih delavcev in izpopolnjevanju že zaposlenih so vsa leta usmerjale dejavnost izobraževalnega centra. Več kot tri tisoč mladih delavcev kovinarske, metalurške in elektro stroke si je v tem času v njem pridobilo strokovno izobrazbo, v raznih oblikah izobraževanja ob delu pa se je v vsem tem času izobraževalo in usposabljalo več kot deset tisoč delavcev. Z razvojem litostrojskega izobraževalnega centra je neločljivo povezano tudi življenjsko delo Hrabroslava Premelča — vse od leta 1950, ko se je po nekajletnem učiteljevanju v Gradišču na Kozjaku vključil v tedanji komaj trinajstčlanski učiteljski kolektiv industrijsko-kovinarske šole. Po sedmih letih je postal njen pedagoški vodja, leta 1969 pa je bil izbran za ravnatelja izobraževalnega centra. O uspešnosti in širini njegovega pedagoškega in drugega družbenega delovanja priča med drugim tudi najvišje odlikovanje za prosvetne delavce — Žagarjeva nagrada v letu 1981. O neutrudnem delu ravnatelja izobraževalnega centra pravijo v Litostroju, da je razpeto med izobraževalnim centrom, Litostrojem in mnogimi družbenimi funkcijami, ki jih ima v občini in mestu pa tudi na republiški ravni, kjer s svojimi izkušnjami, z umirjeno in prepričevalno besedo vedno dejavno prispeva k razpravam o izobraževanju'. Usmerjeno izobraževanje je v središču njegovega delovanja in razmišljanja; pri usmerjenem izobraževanju se je tudi začel in končal najin pogovor. Reforma je naravna razvojna potreba Reforma in prehod na usmerjeno izobraževanje je po mnenju Hrabroslava Premelča naraven razvojni premik, potreba in zahteva gospodarskega in splošnega družbenega napredka. Za litostrojski izobraževalni center mnoga temeljna načela reforme niso nova. Tu je bilo izobraževanje zmeraj povezano z združenim delom. Izobraževalni center kot ena izmed litostrojskih temeljnih organizacij živi z Litostrojem, z njegovim delom, napredkom in načrti. Tu je bilo zmeraj najtesnejše sodelovanje med uporabniki in izvajalci izobraževanja; izobraževalni center je znal približati izobraževanje potrebam uporabnikov, le-ti pa so mu pomagali pri izvajanju programov. Povezanost izobraževanja in dela je bilo tu zmeraj vodilno na- Usmerjeno izobraževanje zahteva življenjsko pedagogiko Pogovor s Hrabroslavom Premelčem, ravnateljem Izobraževalnega centra Litostroj čelo. Uresničevalo se je v povezavi teorije s prakso, pouka z delom v delavnicah in v neposredni proizvodnji. Geslo »šola — tovarna« pa so vedno razumeli tako, da ima osebnostno oblikovanje in temeljno strokovno izobraževanje prednost in ju ne smemo podrediti trenutnim potrebam proizvodnega dela. Do- naslanja na samoupravno življenje celotne litostrojske delovne organizacije in samega izobraževalnega centra. Skrb za vsakega učenca Pogovor je nanesel na uspehe in težave pri uresničevanju novih Izobraževalni center Litostroj hodek, ki ga ustvarjajo učenci z delom, pa gre predvsem za nova učila, stroje in drugo opremo — torej za posodabljanje in večjo uspešnost pouka. Povezanost šole in tovarne se izraža tudi drugače. Veliko učiteljev, ki poučujejo v izobraževalnem centru, se je izšolala v tej šoli in si v Litostroju pridobila potrebne delovne izkušnje, ob delu pa tudi ustrezno strokovno in pedagoško izobrazbo. Pri izobraževanju mladine in zaposlenih sodelujejo tudi strokovnjaki iz Litostroja in drugih organizacij. Pouk strokovnih predmetov se pogosto opira na tehnično dokumentacijo tovarne. Tudi usposabljanje za samoupravljanje se programov. Ob tem, ko so programi srednjega izobraževanja enako zahtevni v vseh usmeritvah, se učenci pri izbiri programov še vedno odločajo po nekdanjem družbenem položaju šol in poklicev. To otežuje pedagoško delo v izobraževalnem centru, ki prerašča iz nekdanje poklicne šole v razvito središče srednjega usmerjenega izobraževanja z dve, tri in štiriletnimi programi ter smermi. Za kovinarske, metalurške in elektro poklice ni lahko dobiti naraščaja, kljub štipendijam in drugim ugodnostim. V teh razmerah moramo skrbeti za napredek vsakega posameznega učenca. 87-odstotni učni uspeh prvega let- nika ob koncu šolskega leta 1981-82 jesad takega zavzetega, do kraja individualiziranega dela z učenci, ki večinoma v osnovni šoli niso dosegali več kot povprečen učni uspet . Ali so bili učitelji pri ocenjevanju popustljivi? Ne, samo vsakega učenca smo obravnavali na ravni njegove zmogljivosti in mu pomagali, da bi dosegel čim več. Taka usmerjenost učiteljskega kolektiva ima seveda globoko pedagoško zasnovo. Mladih ne smemo obravnavati birokratsko, niti jih usmerjati in preusmerjati samo po številkah in trenutnih ocenah. Videti moramo celega človeka in razvojne možnosti vsakega posameznika. V tem je življenjska pedagogika, ki išče in odkriva tudi odgovore na nešteta vprašanja, ki nam jih odpira usmerjeno izobraževanje, na primer: kako prebujati in poglabljati zanimanje povprečnih učencev za teoretični in praktični pouk ter splošnoizobraževalne predmete, kako jih usmerjati in preusmerjati, kako z delom s skupino in posamezniki voditi heterogene oddelke po različnih poteh k uresničenju temeljnih smotrov vzgojno-izobraževalnih programov. Reforma je preskušnja prilagodljivosti šol in pedagoških delavcev ter njihove usposobljenosti za zahtevnejše delo in nove naloge. Reforma pa je preskušnja tudi za druge, ki so odgovorni za njeno uresničenje. Žal se včasih pri izpeljavi reforme obnašamo neodgovorno in površno: ne znamo domisliti vnaprej poti do ciljev in se dobro organizirati. Tedaj ustvarjamo brez potrebe nerazpoložen je pri učiteljih, starših, učencih. To velja še posebno za oblikovanje mreže šol za usmerjeno izobraževanje, za usmerjanje učencev, za delitev dela med vzgojno-izobraževal- nimi organizacijami. V Ljublf se je bilo pri tem precej nepotrt nih napak. Pri uresničevanju usmeri nega izobraževanja bi mo! vedno gledati naprej in dati1 si formi potrebno gmotno podla* Združeno delo se mora zaved* da bo šola po novem dala uČ{ cem širšo splošno in stroko': izobrazbo, da pa si bodo moj pridobiti potrebno praktik usposobljenost šele kasneje načrtno organiziranim uspos* Ijanjem z delom v pripravni* ja dobi. Šele tedaj bomo lahko i bili stvarno oceno tega, kar tc, ramo uresničiti z novimi vzg* g, no-izobraževalnimi programi' Biti učitelj pomeni biti sredi življenja Ko je pogovor nanesel na1 kušnje, pridobljene v šestintrid ^ setih letih dela v vzgoji in izob( ? ževanju, je Hrabroslav Prerti£ c odkrito povedal, da bi se spet o Sl ločil za pedagoški poklic, če bii p še enkrat mlad. V pedagošk* j( poklicu si nenehno sredi življ nja in ljudi, sredi dela, ki spreti nja in oblikuje. Osnovnošol učitelj na vasi je povezan s cel‘ nim življenjem in razvojem kra V takem izobraževalnem cent* i kot je litostrojski, pa si povezat delovnimi organizacijami, za k tere izobražuješ, z njihovim j zvojem, težavami in uspehi, svoji naravi je vsako sredi* usmerjenega izobraževat vpeto v združeno delo. To ds , našemu življenju in delu srni* in vrednost, širino in razgibano ob vsej zahtevnosti pa tudi d volj osebnega zadoščenja. Tako pravi Hrabroslav Pt melč, ko razkriva notrao i vzgibe in pobude svojega ne trudnega delovanja in ustv« jalne zagnanosti, ki jo izžare okoli sebe. JOŽE VALENTINČIČ Tam, kjer zmeraj najdejo čas za učence in starše___________________________ V podružnični šoli v Hruševlju: dobre in slabe strani kombiniranega pouka Eno od podružnic osnovne šole v Dobrovem v Goriških Brdih smo že opisali v našem časopisu konec septembra, ali natančneje na dan pionirjev, pa smo se spet odpravili v ta prelepi del Slovenije. Glavni namen našega obiska je bil predstaviti delo podružnične šole v Hruševlju. Ker pa so pionirji osnovne šole Briško-beneškega odreda praznovali dan pionirjev delovno — s slikanjem in risanjem briške pokrajine, vasi in hiš, pa tudi dela v vinogradih, smo seveda poklepetali tudi z njimi. Naj kar takoj povem, da ta »ex tempore« v njihovem kraju ni bil prvič in da so bili večinoma navdušeni nad takim proslavljanjem dneva pionirjev. To niti ni čudno, če vemo, da je ravnateljica centralne osnovne šole v Dobrovem Milena Stepančič priznana slikarka in kot pravijo učenci, zelo dobra mentorica likovnega krožka. Zato je v likovnem krožku zmeraj dovolj navdušenih mladih slikarjev. Milena Stepančič pa je, kot smo že zapisali, tudi ravnateljica centralne osnovne šole Briško-beneškega odreda, šole s tremi podružnicami — celodnevne v Kojskem in dvema podružnicama s kombiniranimi oddelki v Šmartnem in Hruševlju. Marsikdo za Hruševlje še slišal ni, saj je to vasica — pa vendar je v štiri-razredni šoli štirideset otrok — dvajset v prvem in drugem razredu, dvajset pa v tretjem in če- trtem. In ta šola, čeprav majhna, je res »vpeta v kraj«, kot radi rečemo. Že njena lega je nekaj posebnega: stara šolska stavba stoji sredi vinograda, kar je na pogled sicer zelo lepo — za priložnostnega obiskovalca — gotovo pa ne za učiteljici Gabrielo Kodermac in Jožico Klinec in njunih štirideset učencev. Streha pušča, po po- tresu so stavbo sicer popravljali, vendar bi temeljito popravilo, pa tudi vzdrževanje zahtevalo preveč denarja; zato bodo kmalu tudi podružnično šolo v Hruševlju začasno ukinili — tako kot že toliko drugih manjnih podružničnih šol. Za čiteljici bo to veliko olajšanje, saj bosta prvič učili v čistih oddelkih, za učence pa tudi ne bo tako hudo, saj se že zdaj vsi od petega razreda vozijo v centralno šolo na Dobrovo. Ali imajo pri tem kakšne težave? Milena Stepančič pravi, da se učenci sprva težko prelevijo v »vozače«, saj se odtrgajo od okolja, ki ga dobro poznajo, od šole, ki je res središče vasi. V petem razredu se združijo učenci štirih šol. »Učenci, ki so obiskovali prve štiri razrede v Dobrovem, se počutijo bolj domače, navajeni so šole in učiteljev, tisti, ki pridejo iz podružničnih šol, pa se jim morajo prilagajati. »Vendar pa te težave kar hitro izginejo,« pravi ravnateljica Milena Stcpančičeva in nadaljuje: »Kar zadeva znanje in samostojnost, ni bistvenih razlik. Nasprotno: učenci, ki so obiskovali prva štiri leta pouk v kombiniranih oddelkih, so celo samostojnejši in v marsičem deležni večje pozornosti kot tisti v čistih oddelkih.« V kombiniranih oddelkih bolj disciplinirani Učiteljici, ki poučujeta v kombiniranih oddelkih, sta pripovedovali ... Gabriela Kodermac: »Že veliko let — natančneje dvaindvajset — poučujem v kombiniranih oddelkih, v čistem oddelku pravzaprav niti poučevala še nisem, razen tedaj, ko sem nadomeščala katero od kolegic. In prav takrat sem najbolj občutila razliko. Predvsem razliko v samostojnosti učencev v kombiniranem oddelku in tistih, ki obiskujejo čiste oddelke. Nenavadno se mi je zdelo, ko so me učenci kar naprej spraševali: Tovarišica, kako je to, kaj je ono, kaj naj pa zdaj naredim. Prav nekakšen pritisk sem čutila. Pa ne, da moji učenci ne bi spraševali. Vedo, da morajo biti pozorni, ko dajem navodila za delo in potem samostojno delati. Ni pa mogoče, da bi spraševali drug čez drugega in med delom. To morajo seveda upoštevati, sicer nastane v razredu anarhija. Zato pa moram biti na pouk veliko bolje in temeljiteje pripravljena, učencem moram ponuditi več različnih zadolžitev, da lahko tiho delajo. Pa tudi učenci morajo biti pripravljeni in navajeni na tako samostojno delo. Nanj se morajo navaditi seveda že prvošolčki. Njihove: prve korake v svet učeno-1 sti usmerja v Hruševlju Jožica Klinec, ki pravi: »Velike težave so samo prvi mesec s prvim razredom. Otroci so še zelo nebogljeni, in tako odvisni od učiteljice, da jim moram nameniti zelo zelo veliko pozornosti. Zato pripravljam za drugi razred najrazličnejše naloge, tako da so drugošolci čimbolj zaposleni s samostojnim delom in tihimi zaposlitvami. Ko pa prvošolčkom berem kako pravljico ali pa imajo zabavno uro, prisluhnejo seveda tudi drugošolci. Podobno navajam kasneje na poslušanje tudi prvošolce. Počasi drug drugemu, odstopajo mesto in se nauče, kot pravimo, kulture poslušanja in govorjenja.« Samostojno učenje tudi za učitelje Delo v kombiniranem oddelku v marsičem spominja na samostojno učenje, smo ugotavljali v pogovoru, učiteljica Gabriela pa je dodala: »Priznati moram, da tudi na učiteljevo samostojno učenje. Res je, da imamo v Sloveniji čedalje manj kombinacij, pa vendar se ne spominjam, da bi bili učitelji kombiniranega pouka kdaj deležni posebnih na- Katja Kabaj (8. r.), Osnovna šola Briško-beneškega odreda Dobrovo potkov, seminarjev, pomoči. I* * je zaživela celodnevna osnov! šola, je bilo nešteto seminarje navodil, pogovorov, učitelj kombiniranih oddelkih pa prepuščen samemu sebi, s v« predanosti pedagoškemu del1 iznajdljivosti. Biti pa mora zaf' iznajdljiv, delaven, dinamič® najboljši učitelj, kajti — del* mora tudi takrat, ko ni učence če hoče delati dobro tedaj, učenci so. In, če hočejo učitelj' kombinaciji žive v prepričanj1 da sd uspešni, morajo s svoj'1 delom doseči več kot v navada1 razmerah, v čistih oddelkih.« »Veliko seveda pomeni pral sa,«'je dodala tovarišica Joži£ ki poučuje v kombinirane1 oddelku že dvajseto leto, »inf nasveti psihologinje, ki jo imaa’1 zdaj v Dobrovem. Seveda pa veliko pogovarjamo in si zinf njamo izkušnje, poskušamo to ono različico, pa gre.« Že ob prihodu v Hruševj smo ugotovili, da je šola središ£ kraja. To sta potrdili tudi učit* Ijici, posebno ko smo se pogova1 jali o sodelovanju s starši. Ti n! mreč lahko pridejo v šolo kad*1, koli, saj so mnogi iz dokaj odt)a' Ijenih krajev in zato ne more)1 priti zmeraj na govorilne u!£ Govorilne ure so lahko kjerkd1 včasih že ob nakupu v trgovi111 saj ne moreš mimo mame a očeta, če te v trgovini vpraša' kako je kaj z mojim otrokom šoli? JASNA TEPINA Proslav krleža Titova vrnitev leta 1937 Odlomki) t7 zgodnji jeseni sedemintride-sflega se je v tihoti nekega melanholičnega večera po devetih letih 'Jl'nil Tito. Sedel sem v prvem r ^raku v svoji sobi in opazoval °blake, ki jih je visoko nad me-Jf°m podil zahodnik. V sivi svet-: °bi, ki je polagoma ugašala, sem Prenehal z branjem in se izgubil v ^Pazovanju pastelno modrih ne-f °esnih širjav, po katerih so polobli čudoviti arhipelagi oblakov, dneraj v prav isti horizontali od feve na desno. Strehe, bambusovi trsti anten, sive in dolgočasne, sa-ioste strehe, sive in dolgočasne testne četrti, prenatrpane s prav * ,(tko sivimi in dolgočasnimi mo-} Sočnimi hišami v pepelnati svetlobi Somraka, s srebrnim magnezijem oblačne tkanine. Skozi od-Prto okno krajne sobe odmevajo Z ulice otroški glasovi, tukaj v sobi pa sama pepelnata samota in id Photo. Tihota prazne sobe, ko se barve tkanin in obrisi pohištva Zlivajo v temno kostanjevem dair-obscuru, in edino, kar se v omraku še sivolaso blešči, je Papir odprte knjige. V tej tihoti se k razlegel zvonec pri vhodnih bratih. Vznemirjeno zvonjenje, ki °dmeva po praznih, sivih, neraz-Svetljenih sobah, zmeraj prinaša nekaj zloslutne, praznoverne ne-Sotovosti. Leta ni nihče od nas Živel tako, da ne bi imel razloga Pričakovati, da se mu na vratih z nepričakovanim, nekolikanj ner-'| Poznim zvonjenjem pojavi slab ali usoden sel. Zvonec, ki odmeva Po stanovanju, nam vztrajno naznanja, da je nekdo pred vrati ‘n da nas nervozno kliče. Droban . Vznemirjen glas majhnega kovinskega budilca odmeva alar-“i niantno in neugodno, a zlasti na-Afieti so presledki med enim in J Pfugim zvonjenjem, v intervalih, J ho je v slehernem utripu srca čutiti negotovost, ali se bo skrivnostni dgnal spet oglasil. Kdo neki je, ki Zvoni tako trdovratno, ne da bi se Poprej oglasil po telefonu? Vstanem, stopim po stanovanju, odprem prva, potlej druga Vrata, prižgem luč v predsobi, Zašklepetne patentna ključavnica 'n pred steklenimi vrati stoji tujec. Neznanec v pepelnati svetlobi somraka, obsijan z oranžnim odsevom girandol. Bled obraz neznanega moža in svetel, topel, prijateljski glas, ki se dobrodušno stnehlja ob mračnem in sivem, ntalone dramatičnem srečanju po devetih letih. Naša zunanjost se kar naprej spreminja, toda barva Slasu, tista znana čudovita, nedoločena, a spet tako samosvoja to-l' Plina človeškega glasu zmeraj Pobuja nenavadno zanesljive podobe pomnjenja. V krogih spominov, ki jih vzvalovi izrazitost ,akega človeškega glasu, se pojavi ,0plo in intimno vzdušje doživ-‘jenih motivov in stvari, za katere še sami nismo slutili, da po mnogih letih v nas še zmeraj živijo močno notranje življenje. Kot senca davno minulih dni se le Tito pojavil po devetih letih Pfed tistimi steklenimi vrati in na Prvi pogled se mi je zazdelo, da se veliko spremenil, a spet: zelo se ie spremenil, še več, popolnoma, kak, kakršen se je pojavil, me je v Prvem trenutku spomnil na nekega mojega praškega znanca in šfje, ko je snel svoj svetlikajoči se seipalnik, sem opazil, da je to nekdo drug. Devet let je bilo, devet dramatičnih let v življenju Vsega našega gibanja. S Titom sem zadnjikrat govoril leta 1928 tik pred začetkom dik-mture. a od tistega antipatičnega m klavrnega političnega procesa, k‘ je za reakcionarno politično javnost minil v sivi anonimnosti Ita katerem pa je Tito s svojo °$ebno iniciativo povišal lastno ifridično odgovornost za nekaj let robije), je preteklo že devet let. Sestjet Lepoglave in trikrat bivaje v zamejstvu ko da je izbrisalo Z njegovega obraza izraz naivne m neposredne vedrosti, in name-st° nasmejanega mladega moža je zdaj stal tu resen tih tujec, kise mu za stekli ščipalnika oči svetlikajo jekleno temno, skorajda strogo. Najina mladost je potekala po tistih brezupno dolgočasnih in sivih ulicah zagrebškega Dolnjega mesta med Prilazom ter Meduličevo, Samostansko, Dalmatinsko in Frankopansko ulico, kjer so krčme bedne in smrdljive, trgovine zaudarjajo po moki in polenovki kot v najbolj odročni provinci, v dolgočasnih dvonadstropnih hišah pa stanujejo slabo plačani sivi uradniki sivega in nadležnega cesarstva v zadnjih zdihljajih. Iz iste (domobranske) vojašnice sva odšla na Karpate: Tito leta 1915 v dvanajsti »hodni satniji« stotnika Tomaševiča, jaz pa leto dni pozneje tisoč devetsto šestnajstega v šestnajsti »hodni«, med ofenzivo Brusilova. On je odpotoval v Sibirijo, jaz pa sem se odklatil po madžarskih in avstrijskih etapah do svoje domobranske proze. Ko sva se po viharju svetovne vojne znašla v prostorih nad Kutnjakovo krčmo (tu je bilo središče sindikata), je bil Titov profil v moralnopolitičnem smislu jasno določen. Pogovori so se tiste davne pozabljene dni pogosto sukali okrog stare in znane teme, »kaj delati in kako«, a iz Titovih besed je bilo že takrat (v letih 1924—1925) zmeraj čutiti preprosto, vendar čudno trdovratno, lahko bi rekli, trmasto gotovost. Prišel je v majhne in zaostale razmere iz drugega kontinenta, ko se je vrnil v našo provinco kot popotnik, ki je resnično prebil celih pet let na drugem bregu, na bregu leninske socialistične stvarnosti. Že takrat, v letih 1925—1926, je v neskončno zapletenih internih situacijah dopuščal različne možnosti, toda eno je bilo za Tita trajno in stalno zunaj vsakega dvoma, namreč da socialistični kontinent zares obstaja, da predstavlja šestino našega planeta in da pomeni začetek nekega procesa, ki ga ni mogoče zaustaviti. Tistega večera (jeseni tisoč devetsto sedemintridesetega), ko se je pojavil Tito po devetih letih, se je vrnil domov miren, trden in preprost, kot človek, ki je v sebi opravil z vsemi svojimi dvomi in ki se zaveda, kaj mu je storiti. Pogovarjala sva se pozno v noč in danes, po toliko letih ne morem opisati vseh elementov tega pogovora, temprej, ker je tekel sem ter tja o mnogih stvareh, ljudeh in pojavih, o vsem mogočem, kakor pravimo: vsevprek po dolgem in počez, o vsem in še o marsičem. Navsezadnje tudi ni namen teh vrst, da bi podajal sliko vsega tega najinega dialoga, marveč da pokažem le drobec tistega, kar mi je Tito pripovedoval, pravzaprav lirski detajl o kumrovškem nokturnu. Tako sva se pogovarjala v.so noč o galeriji najinih mrtvih znancev, o brodolomih in politjč-nih brodolomcih, o grobovih in o rajnkih. A o problemih politične navigacije je Tito govoril s tako zanesljivostjo, kakor govore ljudje, kadar se na palubi poveljniškega mostu s konico svojega svinčnika dotikajo krogov posameznih svetilnikov na navigacijskih kartah. Plovba je bila videti po njegovih besedah sila preprosta. »Pluti je treba po načrtu, ravno, po črti, premočrtno, dokler je premočrtno mogoče! Lenin, Stalin, Donbas, Volga, Magnitogorsk, petletke, sedemindvajset milijonov ton jekla! To je vse! Ni se treba dati preobremenjevati z vprašanji in problematikami, ki v takih razmerah, kakršne so naše, pogosto uničujoče delujejo. Treba je iti prek zmede na dnevni red, enostavno, mirno, hladnokrvno, po dobro organiziranem redu, monolitno.« (Ta pridevnik o monolitnosti je Tito, kolikor se spominjam, prav rad uporabljal že pred petnajstimi leti. Prinesel ga je iz leninske dežele.) Tisto noč se skorajda ni dotaknil sebe, Lepoglave in zaporov. Omenil je le toliko, da bi jo lahko »pobrisal«, vendar ni hotel iz solidarnosti s tovariši in da je pripravil razstavo slik Moše Pija-deja v lepoglavski električni centrali, kjer je bil šef elektrarne in kjer mu je bilo »v glavnem dobro«... Veliko in dolgo sva se pogovarjala o književnosti, o ne- Kumrovec. Da bi videl Kumrovec po toliko letih, da bi videl, kako diha, odkar ga ni bilo na domači brazdi. To kajpak nikakor ni bilo pretirano pametno — tvegati zaradi take sentimentalne vrnitve ponovno robijo, morebiti celo smrt, prav glede na funkcije, ki jih opravlja, matematično zanesljivo smrt, in to le zato, da bi se ponoči, popolnoma sam sprehodil po V šoli z materinim imenom: Na stroju, ki ga je podaril učencem, kaže' Tito otrokom, kako se obdeluje kovina, kako se je treba tudi pri igri učiti in ustvarjati katerih ruskih operetah, ki se pojavljajo kot modni šlagerji, o dialektičnem snobizmu pri nas in v tujini. Jaz sem se pravkar vrnil iz Italije, zato sem Titu pripovedoval o tem, kako na vsej poti od Lombardije do Neaplja nikjer nisem slišal niti ene pesmi na ulici. V Italiji je vse tiho... Pogovarjala sva se o Kutnjakovi krčmi na Iliči 46, o Hamletu v Meduličevi ulici (tu je Tito nekaj časa delal), kjer so strehe pritličnih hiš tako nizke, da je iz žlebov mogoče jemati sneg za kepanje, o trešnjevskih sestankih, o partijskih ilegalnih plenumih po krčmah na periferiji ob večni nevarnosti policijskega vdora itd. Proti jutru se je Tito razgovoril o tajgah, o ruskih širjavah, o Sibiriji, o Kirgiziji, o mesečini, o sibirskih konjih, o nekem sibirskem mlinu, kjer je le za las manjkalo, da ga niso ubili Kirgizi zaradi Mohameda, o metalurgiji in o letalih. O težki industriji in kemijskih kombinatih in na koncu o tistem sladko grenkem občutku hrepenenja po rojstnem kraju, o tožbi po domačem kraju, o skelečem sentimentalnem izgubljanju v spominih, ki nas vežejo z raznimi ljubimi in neznatnimi stvarmi: s staro metlo na kakšnem pozabljenem blatnem dvorišču, z rdečim cvetom pelargonije na oknu, z glasom cvrčka ali z davno, mrtvo mesečino. Hrepenenje po lirskih rekvizitih vsakdanjega življenja, ki mu Slovenci pravijo »domotožje«, mi pa za to razpoloženje nimamo svoje ljudske besede. Z nekoliko ironičnim smehljajem je Tito pripovedoval, kako so ga zadnja leta v tujini, ko je potoval po raznih daljnih deželah, spremljale kumrovške sence spominov iz otroštva. Vonj po senožetih, šum divjih kostanjev v nočnem vetru, žuborenje potoka, trakoščanski, klanjški, zagorski motivi. Lectarji točijo medico pred starimi plesnivimi cerkvami, klobase dišijo, mošt klokota, valovijo se mastne ornice, zemlja diha, domovina, mati, rodna gruda počiva. In tako je pred nekaj dnevi tvegal, da bi videl kumrovških stezah, o katerih poje pesem, da so polne rožmarina in mesečine. Ni bilo ne mesečine in tudi rožmarina ne, seveda, bila je le tema, prava kumrovška, provincialna tema z dolgočasnim laježem vseh kumrovških psov, vznemirjenih od korakov neznanega tujca in popotnika, ki se je vrnil iz »fremda«. Tito se je ustavil pred svojim domom, pred svojo kumrovško rojstno hišo, postal je in stoji. Tiho diha, bulji v temo, posluša pse, kako lajajo, nebo pa je oblačno, jugovina je, zvezde za nebesnimi tkaninami se naglo premikajo, zvezde potujejo, nad vsem pa je noč, nad Za- psi in Stojadinovičevi orožniki. Dobro mu je znan ta kumrovški lajež in po glasu in po daljavi laježa danes, po toliko letih, za celo življenje jih je, razpoznava, s katerega hriba se oglaša kateri pes. Stoji in posluša sosednje pse, voha kumrovške kapove in kamene: iste vonjave, iste žive meje, isti plotovi, isto blato, isti psi... Tu reže nosnice kislina sosedove gnojnice, tam je nekdo odškrnil dvoriščna vrata in gre v hlev napajat živino. Odsev svetilke se je razlil prek ledine in trava se je za trenutek zalesketala v svetlo zeleni barvi. Vrata zaškripljejo — kumrovški gospodarji tudi nocoj niso namazali vrat, kakor je treba, vrag naj jih vzame! Nimajo petroleja, nimajo olja, nimajo soli, nimajo kruha, ničesar nimajo. Kumrovški psi lajajo, ta nokturno pa diši po dežju. Smrad po crknjeni mački v potoku, topel vonj po gnojnici, vonj po jami in hlevu, prve deževne kaplje... Stoji Tito pred domačo hišo, misli pa mu krožijo v velikanskih krogih okrog stare kumrovške strehe, obrasle z mahom. Razmiš-, Ija o sebi, o svojem žalostnem otroštvu, o svetovni vojni, o vojašnicah, o Karpatih, o taboriščih in bojiščih, o bitkah, skozi katere je šel, in o velikanskih sibirskih rekah, o ruskem jeziku, ki kot morje obliva kitajski zid ter daljne mongolske dežele in narode in se razliva vse tja čez Azijo do Tihega oceana. Razmišlja Tito o svojem Življenju, o tovarnah, v katerih je delal, o sindikatih, o tovariših, o gibanju, ki mu je na čelu, o vsem človeškem življenju, ki se prek Lepoglave in Španije zapira danes v velikanski krog bitk in bojev od Madrida do Kumrovca, in ta nedogledni življenjski krog nekega potovanja okrog sveta traja, glejte, že celo življenje, tu v Kumrovcu pa lajajo psi, kakor so lajali pred tridesetimi in štiridesetimi leti. Se vrat niso namazali in crknjene mačke mečejo v potok in niti gnojne jame niso obzidali, kakor da se po svetu nič ne dogaja in kakor da se sploh ni nič zgodilo in kakor da Evropa ni pred novo svetovno vojno! Od Severnega Ledenega morja do Urala in Volge se kadi dim iz kemijskih kombinatov, od Vladivostoka do Magnitogorska hrumi industrija jekla, zemlja se stresa v svojih srednjeveških temeljih. Amerika in Evropa kuhata več kot sto mili- Stari del Kumrovca ob Sotli, ob potokih Škarniku in Kladniku gorjem, nad Sotlo, nad Trakoš-čanom, mogočna, nema, nepredirna, čudna kumrovška noč. Spijo Novi Dvori, Lužnica, Ce-sargrad, Bizeljsko, Kunšperk, Lobor spi ban Jelačič in stara KarUonka v Bistri in Corberoni in Sermagi in in Kegleviči in Windischgraetzi in Bombelesi, psi lajajo in edino, kar bedi, to so ob 29. novembru jonov ton jekla, v Španiji grmijo topovi, Hitler pripravlja pokol, mednarodna nevihta se bliža, tu pa lajajo psi in Jame zaudarjajo kakor v Keglevičevi dobi tlake in rabote. Pripravlja se nova mednarodna katastrofa, fašistična gorila si brusi nože, pri nas pa Ku-pinec smrči, KaptOl smrči, Kumrovec smrči, vsa naša malomeš- čanska inteligenca smrči, Tito pa stoji sredi Kumrovca in čuti vakuum srednjeveške zakasnitve, prekletstvo kumrovškega nokturna, ko lajajo psi in stoji vse zakleto na enem in istem mestu. Od Tihega oceana in od Španije sem ližejo plameni velike revolucije, v živo rdečem odsevu trepeta svit požara po neštetih talilnicah sveta, kombinati spuščajo dim, pulz sveta trka že danes z ritmom bodočih svetlih stoletij, pri nas pa sove obletavajo marijaterezijan-ske zvonike; vse je dolgočasno staro pokopališče in trhli most ter grozi, da se bo podrlo pod malo glasnejšo stopinjo nočnega samotarja. V tihem zaključnem trenutku tega samogovora, v poslednjih tonih kantilene tega melanholičnega monologa je Titov glas spremenil sijaj in njegove svetlo plave golobje oči so se prelile z jeklenim, temno modrim kovinskim prelivom in potemnele kot tinta. Dobrodušna, mehka igra ustnic je zatrepetala do kljubovalne, trde, kot iz kamna izklesane ostre črte in v tem pogledu, v tem glasu se je pojavil nekak nedoločen in sugestiven izraz, poln bolečine in nemira. »Kumrovec smrči, bog ga blagoslovi, le doklej bo pri nas vse smrčalo,« se je vprašal Tito togotno, skoraj nervozno, s tistim violentnim poudarkom, s katerim se v našem jeziku mečejo z nebes vsa božanstva višje in nižje vrste. — Pred novo svetovno vojno smo, in če nas ne bo rešila naša lastna pamet, nas ne bo nič rešilo. In to je tisto, kar bi bilo treba razložiti Kumrovcu, Kupincu in našim zabitim čaršijam od Ljubljane do Beograda! Pečeni golobje ne lete nobenemu sami v usta! Titovo ime je danes postalo dramatski simbol pokolenj vseh naših narodov, odkar se piše zgodovina s krvjo in mesom naših narodov. V brodolomu, ki je bil od vseh naših brodolomov najbolj brezupen, se je pojavil on v temi z leninsko baklo, in njegova pot od Kumrovca in Jajca do Beograda in Zagreba je pot našega ljudstva, da bi iz srednjeveškega, zaostalega človeka postal državljan bodočih srečnejših stoletij: to je gibanje za našo lastno civilizacijo za vsako ceno. To je naša zgodovinska volja, ki se je napovedovala v številnih naporih skozi stoletja, in če lahko tako rečemo, to je volja po preobrazbi in osvoboditvi v višjih družbenih oblikah. Tito, to je pokončna in smela postava pred velikimi, tujimi silami vsega fveta, na podlagi izukšenj iz prve in druge svetovne vojne in težkega političnega podtalnega boja, ki je trajal desetletje in je veljal nešteto žrtev. Tito, to je slavolok med mrkimi in krvavimi zidovi naše srednjeveške preteklosti in pot do civilizacije, ki ne bo več sužnjenje tujim bankam, tujim neresnicam in predsodkom. To je karteča, ki se je skozi dim in meglo naše zaostalosti prebila kot razbeljeno znamenje nad zvezdnatimi zastavami naše sodobne politične zavesti. Ko so se v tej vojni, v dolgih nočeh bedenja v letih 1943—1944 od časa do časa slišali Titovi topovi, kako brundajo cele noči okoli Zagreba, sem pogosto prisluškoval tej nočni grm-Ijavici. Zmeraj sem imel pred očmi eno in isto podobo iz sedemintridesetega: Tito sedi pred pergamentom florentinske svetilke, v rumenkastem soju razsvetljenega gregorijanskega korala s starinskimi, štirioglatimi notami quadraquartami, v krvavi, transparentni barvi karminastih črk, in pripoveduje o kumrovškem Nokturnu. Grmijo njegovi topovi, vleče se usodno vojno bedenje, jaz pa v svoji samoti premišljujem: glej, Tito hudi Kumrovec iz tisočletnega spanja! Tito se je uprl srednjemu veku, našel je izhod, z razpetimi jadri plove in njegove galeje potujejo v Zanesljivo pristanišče zmage. Otroška ustvarjalnost na filmskem traku Srečanje v Švici in Celju Sredi oktobra je potekal v švicarskem mestu Nyon 10. festival otroške filmske ustvarjalnosti. Na njem je sodelovala tudi Jugoslavija. Primerjava otroških in mladinskih filmov dveh tako različnih držav je bila zelo zanimiva. Otroci v Švici imajo izredne tehnične možnosti za filmsko delo, saj so njihove šole opremljene z najmodernejšimi napravami. Veliko jih ima tudi doma kamere, projektorje in magnetoskope. Zato so njihovi filmi tehnično brezhibni. Vendar je v njih čutiti močan vpliv mentorja in profesionalnega filma. Jugoslovanski filmi pa so vsebinsko bolj domiselni, bolj otroški in bolj senzibilni. Prav o teh različnostih in vzrokih zanj smo se tudi pogovarjali slovenski in švicarski mentorji. V Jugoslaviji, zlasti pa v Sloveniji, ni glavni cilj otroške filmske ustvarjalnosti narediti film, ki bo lep, zanimiv, humorističen, poučen. Na prvem mestu je otrokova pravica, da se s filmom izraža, vzpostavlja živ odnos do okolja, opazuje, sprošča domišljijo, senzibilnost, ustvarjalnost, radost. Snemanje je otroku igra, ob kateri ne misli na prihodnjega gledalca in na sporočilo svojega filma. Res pa je, da si ob strokovno in pedagoško usposobljenem mentorju pridobiva tehnične spretnosti in spoznava filmski jezik. Vendar je takih mentorjev pri nas zelo malo, vsako leto manj. In to je prvi vzrok, da otroška filmska ustvarjalnost na Slovenskem usiha. V Švici so prav zaradi tega ustanovili posebno središče, ki se ukvarja s filmskim izobraževanjem učiteljev in učencev. Opremili so ga z najmodernejšimi videoaparaturami. Tu lahko šole s popustom kupijo ali pa si izposodijo potreben material za filmsko in televizijsko vzgojo, kamere, projektorje, fotoaparate, video kasete, filme, knjige, stripe... V središču imajo tudi televizijski studio, kjer lahko otroci sami posnamejo televizijsko oddajo. V posebnih laboratorijih s pomočjo strokovnjakov filme sami razvijejo, montirajo, ozvočijo in tudi predvajajo v projekcijski dvorani. Učitelj ali mentor filmskega krožka lahko pripelje v središče celoten razred ali skupino, ki tu ustvari zamišljeno oddajo ali film. V središču za filmsko izobraževanje posnamejo na videokasete iz televizijskega programa vse oddaje, ki so primerne za šolo. Učitelji si jih lahko tu ogledajo in jih kasneje predvajajo v šoli po interni televiziji. Prav tako imajo na kasetah vse radij- ske šolske ure in bogato knjižnico z vsemi strokovnimi knjigami in revijami o filmu, televiziji, radiu, fotografiji, likovnem oblikovanju in stripu. Za vse filme, ki so predvajani v kinematografski dvorani ali na televiziji, imajo zbrane kritike in metodična navodila, vsak režiser ima svoj katalog. Filmski pedagog lahko po pošti ali telefonu naroči potrebno strokovno literaturo. Za najmlajše pripravljajo posebne programe, njim so namenjene ne samo televizijske oddaje in filmi, ampak tudi didaktične igrače, slikanice in druge publikacije V središču je zaposlenih štirinajst ljudi — to so filmski delavci, pedagogi in tehniki. Takih središč je v Švici več, vendar se ukvarjajo bolj s šolskim video programom. Filmsko središče v -Laussannu pa skrbi predvsem za izobraževanje učiteljev in učencev in to v različnih »video« smereh: fotografiji, stripu, radiu, filmu in televiziji. Vsako leto organizirajo v Nyonu festival otroških filmov. Mladi filmarji in njihovi mentorji preživijo v tem kraju pet dni, gledajo filme, si izmenjavajo izkušnje in dobijo veliko pobud za delo v naslednjem šolskem letu. Vsako leto povabijo na ta festival tudi eno od evropskih držav. Letos so izbrali Jugoslavijo. Že prvi večer so ob 10. jubilejnem srečanju predvajali tri jugoslovanske filme, na celovečerni predstavitvi predzadnji dan festivala pa 11. To so bili filmi iz Solkana, Izole, Osnovne šole Bičevje iz Ljubljane in filmi iz Srbije. Sedem filmov so odbrali za predvajanje po šolah in bodo naredili kopije. Pogovor, ki je trajal tri ure, je pokazal izredno zanimanje švicarskih filmskih delavcev in mentorjev za naš film. Zanimalo jih je, kakšno mesto ima film v našem rednem izobraževalnem programu, kje se šolajo naši mentorji, kolikšen je njihov vpliv na filmsko ustvarjalnost otrok, kakšne so naše možnosti za delo, ali imamo strogo cenzuro, kakšen je odnos šolskega vodstva do filmskega krožka, kolikšno teoretično znanje dobi otrok, preden posname film. Švicarski filmski pedagogi bodo letos prve dni novembra kot gostje ZKOS prišli na festival slovenskega filma v Celje. Tu bodo predstavili filme švicarskih otrok, si ogledali našo enoletno filmsko bero in se prepričali o vsem, kar jih zanima. Izmenjava izkušenj bo prav gotovo bogata spodbuda tudi za naše maloštevilne, a zavzete in požrtvovalne filmske mentorje. MARICA NAKRST SODOBNA LIKOVNA VZGOJA Vsi za isto kulturo Pogovor s pedagoško svetovalko za likovno vzgojo Heleno Berce Golob Nedavna razstava Od risanja do likovne vzgoje v Cankarjevem domu in posvet na temo Vloga likovne vzgoje v reformirani osnov ni šoli sta nas spodbudila k pogovoru s pedagoško svetovalko Heleno Bercetovo. Na posvetu, ki se ga je udeležilo okrog 100 likovnih pedagogov iz vse Slovenije, je bil predstavljen obnovljen učni načrt za likovno vzgojo v osnovni šoli, ob tem je bilo veliko povedanega o sodobni likovni vzgoji. Likovna vzgoja v sodobni šoli pomeni na kratko: odkrivanje in razvijanje otrokove ustvarjalnosti. nosti. Ali namenjamo temu vzgojnemu področju pri nas ustrezno pozornost? • Področje likovne umetnosti naj bi bilo enakovredno zastopano v vseh obdobjih otrokovega razvoja, saj veliko pomaga pri oblikovanju otrokove oseb- — Likovna vzgoja dobiva pri nas čedalje ustreznejše mesto v vzgojno-izobraževalnem sistemu vse od predšolske vzgoje pa do srednjega usmerjenega izobraževanja. Izhodišča za novo likovno vzgojo, temeljijo na najpomembnejšem načelu: Likovna vzgoja naj bo povezana z okoljem, z vsemi zunanjimi sodelavci na področju kulture. Likovnemu področju namenjamo pri nas v zadnjem času ustrezno pozornost. Ce primerjamo čas, ki je namenjen likovni vzgoji v slovenskih šolah, s časom, ki ga namenjajo tej vzgoji v drugih republikah, ugotovimo, da imamo v Sloveniji največ likovne vzgoje. To pa prav gotovo Grafika, linorez (Iz arhiva Zavoda SRS za šolstvo) Mala slikarska kolonija »Bohor žari« se je uveljavila Začetek te kolonije sega v leto 1975. Tedaj je slikar in likovni pedagog Goce Kalajdžiski iz Šentjurja pri Celju z udeleženci iz dvanajstih osnovnih šol Slovenije začel pionirsko delo. Posebnost kolonije Bohor žari je v tematiki, ki je vzeta samo iz časov NOB in pomeni ohranjanje spominov iz časov našega težkega junaškega boja. Doslej so mladi slikarji slikali na temo: Pionir kurir. Ranjenci, Ukradeni otroci, Osvoboditev, Interniranci, Talci in Izseljenci. Vsa dela so nastajala po pripovedovanju preživelih borcev, internirancev, izseljencev, ukradenih otrok in drugih. Njihova pripovedovanja so bila tako živa in plastična, da so si poslušalci slikarji ustvarili zasnovo za slike, ki so jih nato po svoji domišljiji prenesli na papir. Mladi risarji iz različnih slovenskih, hrvaških, bosanskih in srbskih osnovnih šol so v sedmih letih ustvarili več zanimivih slik, ki so shranjene v prostorih šent-jurške osnovne šole. Dober glas in posebnost te kolonije je prfesegel meje šentjurske občine, kjer so bila dela razstavljena v delovnih organizacijah. Doslej so bile slike razstavljene že v Mariboru, Radovljici, Kraljevu, Kragujevcu, Užički Požegi in drugod. Enajst slik je bilo objavljenih v Naših razgledih. Uredništvo izobraževalnih oddaj ljubljanske televizije je posvetilo posebno oddajo koloniji, katere tema je bila Ukradeni otroci. Letošnje kolonije se je udeležilo 46 skupin iz raznih osnovnih šol naše republike; bilo bi jih še precej več tudi iz drugih republik, če ne bi bilo stabilizacijskih ukrepov. Tedaj, ko mladi slikarji slikajo, so tudi strokovni posveti likovnih pedagogov mentorjev, pri katerih sodelujejo pedagoška svetovalka za likovno vzgojo z Zavoda SRS za šolstvo in zastopniki republiške zveze kulturnih organizacij. Strokovno in organizacijsko delo kolonije je v izkušenih rokah likovnih pedagogov Goca Kalajdžiskega in Ivana Brodpja. Občinska organizacija Zveze borcev poskrbi za borce, internirance, izseljence in druge, ki pripovedujejo svoja doživetja, veliko pa pomagajo tudi zveza kulturnih organizacij, občinska skupščina, osnovne šole in kmetijska šola Šentjur. 0 Koliko lahko dosežemo pri učencih v osnovni šoli, da se nauče z Mkovno-teoretičnim znanjem vrednotiti umetnine, razvijati kritičnost in razlikovati kakovostno od kiča? — Likovna vzgoja obsega štiri pomembna področja: oblikovanje v ploskvi (risanje, slikanje, grafika), plastično oblikovanje (kiparstvo), oblikovanje prostora (arhitektura) in likovno vrednotenje (okolja, umetniških del —svojih in svojih sošolcev, in estetskega okolja, v katerem živimo). Težnja področja pa se kaže v širšem povezovanju z drugimi umetnostnimi področji. Poglobljeno vrednotenje v osnovni šoli ni smotrno. Gre le za uvajanje v vrednotenje likovnih del otrok in odraslih, okolja. Na vsaki razvojni stopnji lahko učenci vrednotijo svoja in druga likovna dela, saj je vrednotenje pri likovni vzgoji — metoda dela. Vsako praktično likovno delovanje je hkrati vrednotenje; slikanje, opazovanje, likovno izražanje. Gre za to, da otrok vrednoti in razlikuje največji kič od likovne kakovosti po znanih merilih. ® Kaj primanjkuje naši likovni vzgoji v osnovni šoli, da bi dosegla želeno raven? ERNEST REČNIK — Primanjkuje ustrezno usposobljenih likovnih pedagogov. V osnovni šoli je 60% likovne vzgoje ustrezno strokovno vodeno od likovnikov s pedagoško akademijo in orofesorjev likovne vzgoje — akademskih slikarjev in kiparjev, 40 % drugih ur pa je strokovno neustrezno zagotavlja dobre možnosti za razvoj likovnega področja. Res je tudi, da je od likovnih pedagogov odvisno, če bomo tak položaj ohranili. • Kakšne novosti prinaša obnovljeni učni načrt za likovno vzgojo v osnovni šoli in kakšne so možnosti za povezovanje likovne vzgoje z drugimi umetnostnimi področji in s širšim okoljem? •— Med novosti lahko štejemo povezovanje likovnega področja z okoljem pa vse do medsebojnega povezovanja umetnostnih področij. Na primer: scenograf mora povezati likovno in gledališko vzgojo pri oblikovanju scene. Povezovanje med umetnostmi je prav gotovo ena izmed novosti, ki jo uvajajo učni načrti. In ne nazadnje: učenec postaja vse bolj sooblikovalec vzgojno-izobraževalnega procesa; čeprav ne smemo pozabiti, da je pri tem že doslej precej sodeloval. K novostim lahko prištejemo tudi to, da se v šolstvu nasploh uvaja več kulture: v pouk, v prostovoljno dejavnost in v fakultativne predmete. Razumljivo pa je, da je v vsaki šoli drugače. Iz svojih opazovanj v dvajseti letih^ahko sklepam, da se odnos do kulture in hkrati do likovne vzgoje počasi izboljšuje. In zakaj se likovna vzgoja tako različno izvaja v praksi? Vzrokov je več: finančni, prostorski, velikokrat je krivo nerazumevanje v kolektivih in vodstvih šol ali okolja. Likovnik je marsikdaj zelo osamljen v svojih prizadevanjih, da bi posodobil vzgojno-izobraževalni proces. Menim, da reforme v šoli ne bomo izpeljali, če ne bomo delali vsi za »isto kulturo«; če kultura ne bo našla ustreznega mesta v miselnosti šole in okolja. Povezovanje in celotnost vzgoje, ki bi jo lahko poimenovali umetnostna, še ni bila v sedanji reformi upoštevana zaradi dozdajšnje »opredmetenosti« osnovne šole. Celotnost umetnostne vzgoje se nam je posrečilo doseči v srednjem usmerjenem izobraževanju, kjer se obravnava pet umetnostnih področij: glasbeno, likovno, plesno, gledališko in filmsko. vodenih iz različnih vzrok1' , Največkrat je ta težava na odd s| Ijenih in majhnih osnovnih šol' ^ po Sloveniji. I. Kljub temu pa lahko ugo’j vimo iz razpisov razstav in doli? j ročnega spremljanja repub j ških razstav v Šoštanju, ' j raven likovne vzgoje nenehC raste, To izpričuje tudi nedaV1 razstava v Cankarjevem do(js Od risanja do likovne vzgoje-j • In vaši predlogi za bolj*' delo v prihodnje? — Prav bi bilo, da bi v deld kovnika vključili kot prost< voljno dejavnost njegovo del( vanje v kulturnem društvu, d naj bi se mu štelo v obveznost,!1 da bi ga obremenjevali z doda nimi dejavnostmi, ki niso ni najmanj sorodne njegovemu p klicu. Z razumevanjem vodst' šole in celotnega učiteljskega k« lektiva naj bi omogočili likovni ku, da bi deloval kot mentor kulturnem društvu kraja. Velik1 bolj bo koristil, kot če bi se uk val jal s problemi finančne komisij na šoli, za kar nima ne veselja n smisla! Od nekaterih mentorjev k kovne vzgoje bi pričakovala ve zavzetosti pri materialni pripra' na pouk, pri izvajanju proste voljnih dejavnosti in do vzgoj no-izobraževalnega področj nasploh. Nekateri likovniki nJ mreč vodijo likovno vzgojo le Z svojo socialno varnost, delo mladimi py jim je kaj malo mai Na pedagoških akademijah l morali uvesti ustrezno šolanj učiteljev za to vzgojno področji Oblikovali naj bi predmctit skupino, kjer bi bilo več čas namenjenega likovno-teoretic nim vprašanjem in likovnem' delu za učitelje razredneg pouka. Naj povem, da je bik prav na tej stopnji likovna vzgoj1 neustrezno vodena. 0 Kaj bi želeli sporočiti liko' nim pedagogom? — Likovni pedagogi naj se i zapirajo v svoj krog, temveč n se vključujejo in sodelujejo tu širše — na slovenskih in jugosf vanskih prireditvah: pri ex ter poru, v likovnih kolonijah, i bienalih itn. Prav bi bilo tudi, < bi več sodelovali v razpravah pri reševanju problemov na p' dročju likovne vzgoje. Tako bodo pridobili še več izkušenj spoznanj ter jih uporabili pri sv< jem šolskem delu. Dobro bi bilo, da bi likovnil enakovredno upoštevali vsa p< dročja pri svojem delu, tudi k parstvo in oblikovanje prostor in ne bi namenjali pozornosti risanju in slikanju. Kritično razmišljanje pa i namenjeno vsem likovnikon Imamo tudi veliko zavzetih ljud ki žrtvujejo ogromno prosteg časa za to dejavnost. Ni jim ž: sobot in nedelj, saj prav tedž največkrat odpirajo razstave i likovne kolonije. Veliko likovni pedagogov žrtvuje svoj čas tut na račun osebnega ustvarjalneg dela... Razveseljivo je, da je na po dročju likovne ustvarjalnos' dokaj dobro urejeno sodelova nje z galerijami in muzeji, saj s( učencem na široko odprli svoj vrata. -Skoraj v vsakem kraju j1 kak razstavni prostor in otrošk' likovne razstave gostujejo, v šte vilnih galerijah. Naj povem, d' tudi mnoge šole postajajo galeri je: Osnovna šola v Solkanu pl Novi Gorici, Osnovna šola Kare Destovnik* Kajuh v Šoštanjf Osnovna šola Kostanjevica Osnovna šola Komenda-Moste’ Ljubljani... Menim pa, da je vse odvisnj od človeka, ki vodi področje 1' kovne vzgoje. In takih; zavzeti! likovnih pedagogov imamo veli ko, zato smo lahko optimisti. Pogovarjala se je: TEA DOMINKO Aarx in Engels i vzgoji ^°bili smo izjemno študijo in tati antologijo z naslovom ir,( in Engels o vzgoji. Napisal roko Nikola Potkonjak, izdala odd sta jo Zavod za udžbenike i i jo! Slavna sredstva v Beogradu in ^Pisno-založniška delovna imunizacija Misao iz Novega j0|j ^a- Knjigo smo dobili v pra-pUl) ?času, saj vemo, da je čedalje i ^animanja za vzgojo mladega rghi ,U’ Pa tudi to, da v vzgojno-javi )t)raževalni proces čedalje bolj (|0li ■''lira Marxova in Engelsova 3je. o vzgoji, ki jo povsod vse ''1 proučujejo in uveljavljajo. MitjiNikola Potkonjak, naš znani ^nstvenik in pedagog, se je za-Jal, kako zelo aktualna in podolžna je knjiga s tako vsebino. os!(lto je tudi napisal študijo, ki del( 0 v prvem delu nekaj podna-i. Nvov: Pojmovanje človeka — st.i1 željna zasnova vzgoje, Vse-ida anost kot človekova temeljna m ačilnost in kot vzgojni cilj, Po-i p< danost dela in vzgoje — temelj jsl' žksistične zasnovanosti vzgo-3 ko ’ Vladajoči razred si prizadeva )vd Eanizirati vzgojo tako, kot je v or 5govem interesu. Družbena, dikaka, obvezna in brezplačna :vai goja za vse; Stališča Marxa in lisijjgelsa do nekaterih pedago-ja r 4 vprašanj in Izvirnost pedalih zamisli Marxa in Engelsa. ' I sak apostrofirani naslov vse-vf 'JP posebnost, hkrati pa tudi ,ra'nverzalnost, torej tisto stran isto goje, ki je namenjena delav-goj trnu razredu, novi družbi in je očj "kakor neprizanesljiva kritika n3 lržoazne vzgoje in izobraže-e z kija. Vse to je dr. Potkonjak o 5vezano vključil, da bi poudaril na' lstvene probleme in točke v h 1 žreži pojavov« (Lenin) in da inj i vzeto na splošno, razvil misel čje k celoto, posebno ali posamični a- Vsebine so porazdeljene as tekomerno, prelivajo se in pre-tič stajo, saj brez tega ne bi odse-niille »resničnega življenja« eg^enin). aij Pri obdelavi družbeno vred-of l()stnih vprašanj in problemov je !lsec uporabil dialektično-mate-laljstično metodo, posebej pa 0’ ^členil vzgojo v konkretno fedovinskih razmerah in oko-n lc'nah, ji dal ustrezno mesto in a Oblikoval svoje ugotovitve. Pri u(j e|ž si je prizadeval, da bi pre-j0 lr°sto, pb upoštevanju stro-^ °Vno znanstvenih meril pred-n) tavil vse posameznosti, na ka-Ere so tako zavzeto in z razred-jVega vidika opozarjali utemelji-)(1. Iji znanstvenega socializma, kosebno pomembno je po- li znanstvenega socializma. , kosebno pomembno je po-j('avje, ki opozarja na izvirnost ,0 Jedagoških zamisli Marxa in En-;ENa. Dozdajšnja tovrstna dela, i, :i so izšla v ruščini, nemščini in 0 ,ekaterih drugih tujih jezikih, te j. ,ate8orije niso upoštevala, 'a ?žpak so ponavljala samo ra-i.^idno stran klasikov marksi- ža, torej brez raziskovanja in jkrnostojne obdelave. Dr. Nikola otkonjak pa je napravil korak j^Prej ne samo pri razlagi Mar-rJ žvih in Engelsovih idej, temveč ’i u4 v subtilni analizi (in sintezi) pa tudi pri asertoričnih ocenah. Pri tem se posebej sklicuje na izvirna dela— na prave vire, genezo in bistvene poglede na vzgojo pri Marxu in Engelsu. Na koncu študije navaja avtor strokovno literaturo v srbskem in tujem jeziku. Drugi del knjige Marx in Engels o vzgoji vsebuje besedila, vzeta iz izvirnih del. Ta so ponatisnjena iz dveh skupnih del Marxa in Engelsa (Nemška ideologija in Manifest komunistične partije), iz osmih del Karla Marxa (Ekonomsko filozofski rokopisi iz leta 1844, Teze o Feuerbachu, Kritika politične ekonomije, Prispevek h kritiki politične ekonomije, Napotki za delegate začasnega centralnega sveta o posameznih vprašanjih, Kapital I, Kapital II, Kritika Gothskega programa) in sedmih del Friedricha Engelsa (Položaj delavskega razreda v Angliji, Načela komunizma, Anti-Dii-hring, Dialektika narave, Vloga dela pri preobrazbi opice v človeka, Izvor družine, privatne lastnine in države, Ludwig Feuerbach in iztek klasične nemške filozofije). Pisec je povsem zanesljivo odbral tisto, kar je v delih Marxa in Engelsa relevantno za vzgojo in izobraževanje. Pripravil je tak izbor, da bralec z lahkoto prepozna besedilo, ki se nanaša na vzgojo in izobraževanje, hkrati pa kaže, kolikšno pozornost sta posvečala Marx in Engels med drugim tudi vzgoji mladega rodu, vzgoji delavskega razreda in pripravam za revolucijo in preobrazbo družbenih odnosov, spreminjanje proizvajalnih sil in proizvodnih odnosov. Izvlečki iz glavnih del Marxa in Engelsa so predstavljeni sistematično, zgodovinsko opredeljeno, povezano in usmerjeno, skratka, celostno. Delujejo kot celota, pa tudi samostojno kot posamična dela. Nastali so iz resničnosti, podani so operatirizi-rano, usmerjeni so k izboljšanju zdajšnjih razmer itn. Zato so ne samo odsev in izraz časa in prostora, v katerem so nastali, temveč so primerni za današnjo rabo: misli Marxa in Engelsa so hkrati vizija prihodnosti. V dodatku je objavljenih nekaj fotografij in faksimil. Knjiga Marx in Engels o vzgoji je izreden priročnik, antologija misli o vzgoji, študija, katere vsebina bo koristila tudi pri reševanju nekaterih vprašanj o vzgoji in izobraževanju, verodostojen dokument o tem, kako so obravnavali klasiki marksizma vzgojo in to kategorijo povezovali s svetom svojega časa, z namenom, da bi se ta svet spremenil, da bi postal lepši in humanejši. Prav zato zasluži knjiga pozornost strokovnjakov pa tudi vse družbe. Namenjena je vsem, ki se ukvarjajo z vzgojo in izobraževanjem, saj izvira iz človekovih potreb, njegovega bivanja in želje po napredku. RODOLJUB A. MILIC Samoupravljanje — naša moč Mladinska knjiga, Ljubljana 1982 Pred nami je delo, ki nas je v času napornih in pogosto neuspešnih prizadevanj za strokovno kakovostno, didaktično ustrezno in estetsko privlačno učbeniško literaturo prijetno presenetilo. Knjiga Cirila Ribičiča Samoupravljanje — naša moč dokazuje, da je mogoče tudi o zelo zapletenih in za otroke abstraktnih pojavih pisati preprosto in razumljivo, pa tudi spodbudno in motivirano. Tudi pri nas imamo torej avtorje, ki združujejo visoko strokovnost in izjemno intuitivnost za vstop v miselni svet naših osnovnošolcev. Knjiga zavrača tudi trdovratne predsodke, ki so se pri nas na podlagi izkušenj v zadnjih letih zakoreninili pri oblikovanju tovrstne učbeniške literature, predvsem tistega, da je ustroj naše socialistične samoupravne družbe tako zapleten, da učen- cem ni mogoče na kratko in jasno predstaviti bistvenih značilnosti sistema. Avtor podaja snov tako, da opisuje srečanje dveh bratrancev Lukca, ki živi v Sloveniji, in Johnnyja, ki prihaja iz Združenih držav Amerike na obisk v dedovo domovino. Na različnih »stopnjah« obiska (npr. Iz Luk-čevega dnevnika, V dedovem rojstnem kraju, Obisk v zdravstvenem domu itd) spoznava mladi gost bistvene sestavine našega samoupravnega sistema (kaj je TOZD, kako deluje krajevna skupnost, kakšen je pomen stavine našega socialističnega samoupravnega sistema z rešitvami drugačnih družbenih sistemov (vzhodnih in zahodnih), kar vsekakor širi družbeno-poli-tično obzorje mladega bralca, bogati vsebino in prispeva k vzgojnim kakovostim besedila. Na koncu vsakega poglavja so kratki povzetki, ki preprosto in jedrnato povzemajo značilnosti nekaterih kategorij našega družbenega sistema (TOZD, oblike osebnega izjavljanja, svobodno menjavo dela, socialistično zvezo delovnega ljudstva, delegatski skupščinski sistem in Socialistično federativno republiko Jugoslavijo). Odlična likovna oprema ponazarja Johnnyjevo potovanje in spoznavanje dedove domovine, olajšuje pa tudi dojemanje ustavnih kategorij. Ilustracije Matjaža Schmidta in fotografije Toneta Stojka domiselno sledijo v vseh bistvenih segmentih avtorjevi razlagi in izvrstno dopolnjujejo razgibanost sporočila in analitični del besedila. Knjiga je večstransko uporabna, primerna je za samostojno branje in študij, pa tudi kot podlaga za organiziranje pogovorov in razpravljanj. Utemeljeno je upanje, da bodo učenci prihajali odslej s pomočjo tega odličnega dela v srednje šole bolje pripravljeni, z jasnejšimi pojmi o najpomembnejših sestavinah našega sistema socialističnega sistema samoupravljanja. Razu- Slobodan Micevski (12 let); Sovražnik je premagan, osnovna šola Kiril i Metod, Bitola samoupravnih interesnih skupnosti, vloga družbenopolitičnih organizacij, delovanje delegacij in delegatov, na kaj smo lahko v Jugoslaviji ponosni). Tako spoznava Johnny sistem socialističnega samoupravljanja ob tehle zgledih: TOZD ob zgledu SOZD Iskra, krajevno skupnost ob obisku dedovega rojstnega kraja Kresnice pri Litiji, samoupravno interesno skupnost v zdravstvenem domu v Ljubljani, kjer je zaposlena Lukčeva mama. Ob tem pa avtor ves čas primerja se- mevanje bistva sistema in trdno obvladanje temeljnih pojmov ustroja naše družbe pa pomeni tudi močno motivacijo za sodelovanje v procesu samoupravljanja na šoli in v poznejšem življenju. Zaradi svoje nazornosti in razumljivosti pa je knjiga še posebno uporabna za otroke naših delavcev na začasnem delu v tujini, saj bistveno prispeva k domoljubni, idejnopolitični in estetski vzgoji mladih. JOŽE CIPERLE sleposlovje za mlade in najmlajše Pri založbi Borec so sest ^Pisali, poslikali, natisnili i yPŽni trg poslali spet nekaj i 0vja za mlade in najmlajše. '!ale so štiri slikanice v Ki °W torbici in tri knjige iz Zi ''urirčkova knjižnica. Prav n°sni pa so lahko v urednišh “EVIJO KURIRČEK, saj L triindvajseto leto in se je i Svojem razvoju bistveno spr }ta. Ob sodelovanju znani ovnikov je revija oblikovni SeSla umetniško raven, njen jttttje večji, bogatejša pa je tu arvne ilustracije. V njej je : "to svoje prispevke več kot p Set pisateljev, pesnikov in ilu 0rjev. Letošnja novost je / Povečanega formata tudi [ovna stran, na kateri je oi del prispevka kateregi tjtadih sodelavcev — kajti tolarji prispevajo k oblikov revije. V Kurirčku so poleg pripovedi in pesmi tudi sestavki z vsebino, ki bi se je šolarji pri pouku gotovo z nejevoljo otresli, tu pa ob prijetnem branju zvedo marsikaj, kar dopolnjuje snov, obravnavano v šoli. Praktično oblikovana KURIRČKOVA TORBICA je namenjena najmlajšim, ki si bodo radi ogledovali slike, cicibanom pa je prilagojeno tudi besedilo tako, da bodo ti doma ali v vrtcu prav gotovo hvaležno poslušalstvo. Tudi tokrat jo sestavljajo štiri pestre knjižice, tri prozne in ena »rimana«. Vsaka od teh knjižic obsega štiriindvajset strani, gotovo pa je zanimivo, da so ilustracije kljub majhnemu formatu normalnih velikosti. Preletimo na kratko njihovo vsebino: besedilo v knjižici Vojana Arharja Cvetne trate v soncu zlate, ki jo je ilustri- rala Irena Majcen, sestavljajo izrazito rimane kitice o naravi in živalih. Verzi dajejo občutek igrivosti, vendar je vsebina včasih preveč podvržena rimi. Zelo prijetna je knjižica Deklica in partizan, delo pisatelja Karla Grabelj-ška in ilustratorke Ančke Gošnik Godec. Na poetično žalosten način vpeljuje otroke v zgodovino našega boja. Avtorska slikanica Marjana Mančka odgovarja na vprašanja (včasih morda kar pozablja na majhnega otroka), kdo in kakšen je človek in od kod je prišel. Humorist Božo Kos pa si je v svoji avtorski slikanici privoščil motiv repe iz stare ruske pravljice in ga predelal v »pravljico« s sodobnim koncem, celo hudo aktualnim za današnji čas. Slikanico je naslovil Velika repa. Prijetna je za najmlajše, zabavna pa tudi-za večje. Slikanice so izšle v 25.000 izvodih, saj so med otroki zelo priljubljene, stanejo pa 150 dinarjev. Program KURIRČKOVE KNJIŽNICE je usmerjen predvsem v izdajanje del domačih mladinskih pisateljev. Nekatere knjige iz te knjižnice so bile večkrat ponatisnjene in so postale mladinska uspešnice. Letos so knjige izšle v nakladi 18.000 izvodov. Novosti iz te zbirke so: knjiga Mileta Pavlina Iz šolske klopi k partizanom, Zormanov Obveščevalec Lesnika in besedilo Miha Mateta Bosopeta druščina. Vse tri izdaje je oblikovala Irena Majcen, Zormanovo knjigo je tudi ilustrirala, k Bosopeti druščini je prispevala slike Marjanca Jemec Božič, Pavlinovi knjigi pa Aco Mavec. Pavlinova knjiga posega v tra- nove knjige Enciklopedija druge svetovne vojne 1939-1945 Založba Borec, Ljubljana 1982 O drugi svetovni vojni imamo napisanih precej knjig, ki v obliki spominov ali pa na temelju znanstvenoraziskovalnih prijemov osvetljujejo to pomembno zgodovinsko obdobje. Zapisov o drugi svetovni vojni v obliki enciklopedij imamo bolj malo, saj zahtevajo taka dela veliko truda, predvsem pa zbiranja, usklajevanja in urejanja zgodovinskih podatkov. Da bi tudi pri nas dobili enciklopedičen prikaz druge svetovne vojne, so se pri založbi Borec odločili, da prevedejo Enciklopedijo druge svetovne vojne 1939—-1945, ki je izšla v Belgiji leta 1977. Za prevod te enciklopedije se je založba odločila zato, ker je ta publikacija najbližja našim razmeram, čeprav so zanjo morali dopolniti in spremeniti nekatera gesla. To delo, ki ni bilo lahko, je založba zaupala uredniškemu odboru, v katerem sta bila naša priznana strokovnjaka za novejšo zgodovino dr. Tone Ferenc in dr. Milan Ževart. Enciklopedijo sta morala temeljito proučiti in ponekod vstaviti nova gesla, predvsem tista najpomembnejša, ki bi jih taka enciklopedija že morala vsebovati, še posebno s področja narodnoosvobodilne vojne na naših tleh. Enciklopedijo so pisali zahodni zgodovinarji, sodeloval pa je tudi naš priznani zgodovinar prof. dr. Jovo Markovič iz Beograda; kljub temu sta imela slovenska avtorja pri dopolnitvah odgovorno in težko delo, da sta vključila v enciklopedijo tiste pomembne dogodke iz NOB, ki so potekali na jugoslovanskih tleh med NOB in bi jih izvirnik te enciklopedije že moral vsebovati. Slovenska avtorja sta tako nekatera gesla povsem na novo napisala, druga dopolnila, nekatere dogodke pa sta celo črtala, ker niso bili tako pomembni. Svoje delo sta dobro opravila. V prevod izdane enciklopedije sta tako vključila 40 novih prispevkov, dodala 90 oseb, za katere sta menila, da jih taka enciklopedija ne bi smela prezreti, nekatere osebe pa sta črtala, ker so bile premalo pomembne za slo- ■■ J maav vensko izdajo. Prevedena in tako dopolnjena Enciklopedija ustreza našim razmeram, saj se v njej zrcalijo dogodki, ki so potekali na jugoslovanskih tleh med ljudsko revolucijo in so dali svoj pečat v drugi svetovni vojni. Brez teh dopolnitev bi bila prevedena Enciklopedija preveč osiromašena, saj ne bi vsebovala vseh tistih pomembnejših dogodkov, ki so jih izbojevali jugoslovanski narodi in narodnosti v času največje svetovne katastrofe. Enciklopedija druge svetovne vojne obsega 521 strani. Dogodki v njej niso razporejeni sistematično in kronološko, temveč v obliki gesel. Gesla so pisana zelo zgoščeno, morda so ponekod še zmeraj preobsežna, drugod pa spet premalo utemeljena. V publikaciji se ne zvrstijo samo opisani politični dogodki, temveč vsebuje knjiga tudi druge elemente, ki se vključujejo v zgodovino druge svetovne vojne. Kronologija dogodkov je prikazana v uvodnem delu vse od leta 1931 do 1946. Drugi del zajema širši kronološki prikaz dogodkov od konca prve svetovne vojne pa vse do poraza fašizma leta 1945. Opisani dogodki so tukaj vzročno povezani, tako da dajejo bralcu celoten prikaz poteka druge svetovne vojne, kar je seveda zelo koristno za poznejše lažje razumevanje napisanih gesel. Jedro knjige so gesla, ki si sledijo po abecednem redu, kar omogoča bralcu, da hitreje najde podatke. Tretji del knjige vsebuje sklepno poročilo, v katerem so opisane posledice druge svetovne vojne. Knjiga vsebuje tudi 70 zemljevidov, pregled stvarnih gesel in kazalo osebnih imen. Priporočamo jo pedagoškim delavcem, saj bodo v njej našli veliko podatkov, ki jih bodo lahko koristno uporabili za delo v razredu. DRAGO NOVAK -adeo : ; - ■ • - firmn dicionalno tematiko NOB: to je pripoved o letih pisateljevega življenja, o času, ko je v fantalinu zrasel odpor do sovražnika in se je oblikovalo trdno prepričanje; potrdili so ga prvi raztreseni listki, ki so vodili do prave partizanšči-ne. Knjiga je prepričljiva, zato bodo tisti šolarji, ki jim ta tematika ugaja, radi segli po njej in se vživeli v te tesnobne čase. Obe drugi mladinski povesti sta postavljeni v počitniški čas: ena je prestavljena iz mestnega okolja v naravo, druga pa se dogaja na vasi. Tematika, ki se je je lotil pisatelj Ivo Zorman, je precej tvegana: gre namreč za precejkrat uporabljeno snov, ki bi res skoraj pristala na robu povprečnega, če je ne bi rešile nekatere posebnosti. Tak je razvoj glavnega junaka v samostojno osebnost, taka je tudi spretno vpletena »taborniška detektivka« in končno je v veliko pomoč vsemu tudi nenavadne lep, tekoč jezik. »Bosopeto druščino« prevevajo humor, vedrina in razposajenost, včasih se je polotijo tudi škodoželjnost, bojevitost in predrznost, vendar njene člane vedno vežejo dobra čustva, najtrdnejše od njih pa je gotovo prijateljstvo. Knjigo sestavljajo akcijsko razgibane zgodbice, ki jih poživljajo še fantovske potegavščine in norosti. Besedilo je zabavno, ima pa tudi sporočilno vrednost; zaradi akcijske razgibanost, bo knjiga prav gotovo pritegnili osnovnošolce. Vsem trem knjigam je morda skupno to, da bodo verjetno bolj ustrezale deškemu domišljijskemu in pustolovskemu svetu. VLASTA KUNEJ Izobraževanje učiteljev tujih jezikov in programiranje Boj med tradicionalisti in modernisti -'iio V zadnjih letih se pouk tujih jezikov približuje bolj znanstvenemu, demokratičnemu in uporabnemu načinu pridobivanja znanja in veščin na tem področju in tako sledi pobudam jezikoslovcev in glotodidaktov pri nas in po svetu. Toda v praksi se učitelji često le tipaje prebijajo med množico navodil in zamisli. Veliko je poskusov, predlogov in iskanja novih oblik dela, ki so včasih pozitivni ali pa vsaj izredno zanimivi, toda preveč razdrobljeni, izolirani, včasih pa jim manjka znanstvene podlage. Po drugi strani pa ugotavljamo, da so tradicionalistične težnje v naši šoli — zlasti v srednjih šolah — še vedno čvrsto zasidrane. Vse to pa zbuja videz neurejenosti in negotovosti. Ze na prvi pogled namreč lahko opazimo velike razlike med učitelji in med šolami. Nekateri trdovratno branijo prvine tradicionalnega pouka, ki temelji na prevodih in slovnici. Pri podajanju in izbiri snovi se takšni učitelji najpogosteje sklicujejo na »zdravo pamet«, namesto na dosežke moderne glotodidaktike. Drugi pa v jezikovnem pouku popolnoma opuščajo slovnico in prevode — ne upoštevajo niti slovničnih vaj niti slovničnih pravil, ampak skušajo poučevati jezik z različnimi dejavnostmi, kot so pogovori, razprave, igra itd. Takšna vrsta pouka zahteva izredno motivirane učence in je uspešna le, če imamo na voljo več ur, razvija pa predvsem govorne spretnosti. Zato naletimo na tak način pouka le redko. Večina učiteljev namreč skuša ravnati med obema skrajnostima tako, da vsaj deloma ohranja pouk slovnice. Nemalo učiteljev se skuša iz številnih nasprotujočih si mnenj o načinu in vsebini pouka tujih jezikov prebiti z iskanjem novih oblik dela, ki bi temeljile na znanstvenih dosežkih ne le jezikoslovja, temveč tudi metodike, psihologije in sociologije. Prav njihova pot je najtežja. Veliko teoretičnih del sicer obravnava probleme jezika in pouka jezika, v praksi pa najdemo le malo učbenikov in napotkov, ki bi pomagali teoretična dognanja prenesti v prakso. manjkljivosti v vsakdanji praksi pouka tujih jezikov je nedvomno pomanjkanje enotne zasnove. Vse preveč odločitev je prepuščenih učiteljem, ki jim za to včasih manjka znanstvene podlage. Enotno bi npr. morali določiti konkretne učne cilje, natančno vsebino komunikacijskih funkcij, katera jezikovna sredstva naj učenci obvladajo aktivno, s katerimi pa naj se le seznanijo itd. Vse to delomam določajo učni načrti, vendar bomo morali ob tem določiti še metode in učila, ki so najprimernejša za kako stopnjo in vsebino, pa tudi raven in način preverjanja. Vse to so izredno težke odločitve za učitelja, saj je neredko razpet med različnimi težnjami in pritiski ne le s strani strokovnjakov, ampak tudi ustanov, zavodov, same šole, staršev in ne nazadnje tudi samih učencev. vsebine in modernizirali ali obogatili svoj pouk. Izkušnje različnih seminarjev so pokazale, da se učitelji bolj okostenelo oklepajo sprejetih vzorcev bolj kot jih zasipamo z informacijami, ne da bi jim ob tem omogočili oseben, kritičen in praktičen prijem. Učitelji smo namreč predvsem praktiki in se dobro zavedamo, da si ni mogoče zamisliti popolnega vzorca pouka, ki bi bil uspešen v vseh okoliščinah in pri vseh učencih. Vzorec pouka je treba namreč vsakokrat prilagoditi človeškemu dejavniku — razredu in posameznim učencem. Razred in učenci so izhodišče vsakokratnega in sprotnega programiranja pouka, kjer poleg zunanjih okoliščin upoštevamo predvsem učenčevo poprejšnje znanje, sposobnosti, posebne interese in motivacijo. učni načrti dopuščajo delne prilagoditve ali izbiro, toda učitelji so zmeraj »odgovorni« za »realizacijo« učnega programa v posameznih razredih. Na začetku leta morajo sestaviti časovno razporeditev učne snovi (ČRUS), ki temelji na učnem programu, čeprav pogosto razreda in učencev sploh še ne poznajo in torej ne morejo vedeti za njihovo specifiko. To razporeditev morajo potem bolj ali manj upoštevati, čeprav v samem učnem procesu spoznajo, da bi bilo treba nekatere časovne razporeditve učne snovi spremeniti, dopolniti ali krajšati glede na vsebine in na sredstva, da bi uspešno dosegli vsaj del zastavljenih smotrov. samega učitelja, kar sicer 1* L; da odlične uspehe, lahko f tudi nevarno, če ne celo škc.JJ vo. Zdaj, ko se znanost nefl' razvija na vseh področjih, tudi v jezikoslovju, mete “st psihologiji in sociologiji, P ^ zaupanje v zdravo pamet i1 Ijev pri programiranju “ nekam metafizično, nčznari no. Programiranje in svobodna izbira Pomanjkanje enotne zasnove V naših šolah je torej vsega po malem, veliko pozitivnih poskusov, vendar ob njih tudi precej tveganja. Tradicionalizem po »zdravi pameti« se nemalokrat sprevrže v avtoritarizem ali pa-ternalizem. Zametavanje pouka slovnice pa se lahko izrodi v neznanstveno eksperimentiranje na škodo učencev. Ena od najbolj očitnih po- Izobraževanje učiteljev Edina pot k premagovanju pomanjkljivosti je nepretrgano in načrtno izobraževanje učiteljev. Pri tem pa se ne bi smeli omejiti le na to, da jih seznanimo z novimi dognanji na področju teorije jezika in metodike, kar je bila vsebina večine seminarjev. Učitelji veliko bolj potrebujemo merila za spremljanje teoretičnih modelov in slovnic. Le tako bi lahko kritično izbrali sredstva in In časovna razporeditev snovi? Ugotovili smo, da je ena od poglavitnih slabosti pouka tujih jezikov pomanjkanje enotne zasnove pri določanju učnih ciljev, metod in sredstev. Pri programiranju učnih vsebin, kjer bi morala biti kar največja odprtost in kjer bi moralo biti kar največ odločitev prepuščenih učitelju v posameznih konkretnih situacijah, pa je prav nasprotno. Posamezni V samem programiranju smo storili velik korak naprej — za bolj funkcionalno določanje učnih ciljev, čeprav v nekaterih učnih načrtih še vedno beremo, da je učni cilj, naj učenci obvladajo rabo določenega člena« in podobno. Mnogi učni načrti in tudi učbeniki ustrezajo zahtevi po prožnosti in omogočajo učiteljem precej svobode in samostojnosti pri izbiri vsebin in sredstev. Toda ta svoboda temelji še zmeraj preveč na »zdravi pameti« Svoboda in samostojnos1 programiranju in izbiri vsef sredstev naj ne temeljih »zdravi pameti«, temveč znanstvenih dosežkih. Za t' P potrebujemo učitelji predvs — merila za poeno® ^ pouka tujih jezikov; — merila za sprotno in I č kretno programiranje glede na učne načrte; — sprotno seznanjanje* sežki glotodidaktike in je1'' slovja; —- merila za spremljanj« dosežkov (»ni vse zlato, k» sveti«) in napotke za nji! praktično uporabo; — učbenike, zasnovane preverjenih ugotovitvah so nega jezikoslovja in glotodi tike, ki bi ustrezali tako zaht poenotenem pouku kot zal po prožnosti v izbiri vsebč 2 sredstev. IRENA LIPOVEC S pedagogiko prostega dopolnjujemo šolo časa Knjiga dr. Rudija Lešnika z naslovom PROSTI ČAS, delo, človek, družba, vzgoja, ki je pravkar izšla pri založbi Obzorja v Mariboru, ni ravno skromna — ne po obsegu ne po vsebini. Na več kot 350 straneh smo dobili znanstveno zasnovano delo, ki ga avtor predstavlja sicer kot začetni prispevek k raziskovanju in zasnovi pedagogike prostega časa, v resnici pa je veliko več: razgled po svetu prostega časa, ki ga velika večina ljudi še zmeraj premalo pozna, predvsem pa napačno pojmuje. Prosti čas še zdaleč ni vse to, kar je zunaj obveznega in nujnega dela,' temveč je nadaljevanje dejavnosti, potrebne za zadostitev potreb po oddihu, družabni komunikaciji, uživanju kulture, športa in zabave pa tudi po razvijanju sposobnosti, ki jih sicer omejuje obvezno delo. V sodobnem času postajajo možnosti za izrabo prostega časa čedalje širše, človeku omogočajo, da zaživi drugačno, bolj polno življenje. Knjiga torej ni namenjena samo teoretikom, temveč nam vsem, predvsem pa učiteljem in staršem, ki bi lahko s pravilno usmerjenim prostim časom velikokrat pomagali mladim iz nezadovoljstva. Iz knjige objavljamo tale odlomek: Učenec pričakuje, da bo lahko, denimo v šoli, dobil dodatno informacijo o vesti, ki je ni dobro razumel, ko je prejšnji dan gledal televizijo; toda le kdo bi v šoli ob začrtanem urniškem predmetniku tratil čas za taka razpravljanja? Prav to zahteva, da mora šola povezati prosti čas s svojim rednim delom, saj bo le tako lahko razvijala tudi take metode dela, ki bodo krepile učenčevo samovzgojo in samostojno učenje. Ni vseeno, kakšne možnosti imajo učenci, da razvijajo dejavnosti prostega časa, in kakšne možnosti, da si tudi sami poiščejo vire podatkov, ki jih potrebujejo za zadostitev potreb po znanju, da si potešijo radovednost in dajo dejavnosti ustrezen pomen. V povezavi s prostim časom bi morali bolj upoštevati ugotovitve, da je »pri večini ljudi učenje najuspešnejše, če je ugodno ravnotežje med učenjem skupaj z drugimi in individualnim učenjem«. Človek lahko globlje in hitreje zadosti vsem tem potrebam, če sodeluje z drugimi, če lahko sproščeno vprašuje, ne da bi pri tem ogrožal svojo varnost in osebnost. Poldnevna šola je imela za to gotovo manj možnosti, kakor jih ima celodnevna, če ima primerno urejeno okolje in vključuje v svoje delo tudi prosti čas. Skratka, če so povezani dejavniki, ki vsak dan spletajo življenjsko prakso. Informativne dejavnosti v novih oblikah množičnih medijev je treba ustrezno vključiti v pouk in usposobiti učenca, da jih bo znal samostojno uporabljati. Obenem so te dejavnosti nujna sestavina človekovega permanentnega izobraževanja v sodobni družbi, vir znanja, sa-movzgoje in razvedrila. V pedagogiki prostega časa pomenijo problem, ki ga je treba obravnavati še posebno glede na druge dejavnosti prostega časa, potrebne človeku za ustvarjalno uveljavljanje in rekreacijo. Informativne dejavnosti so močno prekašale vse druge, posebno telesne, ustvarjalne in filozofične. To niso dejavnosti, ki bi same po sebi spodbujale človeka k dejavnosti, čeprav imajo veliko mobilizacijsko moč, kadar nekaj propagirajo, saj oblikujejo javno mnenje. Same le obveščajo; akcija je v rokah okolja, skupnosti, v kateri človek živi, za učenca torej v rokah staršev, šole, kolektiva in lastne prakse. Posameznik velikokrat nima moči, da bi se spopadel z ovirami, ki bi jih rad umaknil. Zasebnost je mogoča prav v prostem času. Vsak občan naj se neodtujeno vključuje v samoupravne odnose, toda brez poglobljene informiranosti in brez vrednotenja informacij ne more dobro sodelovati. Ne more se zadovoljiti zgolj s pozitivistično nanizanimi podatki, temveč mu je treba informacije osvetliti, tako da bo lahko dojel pomen in namen informativnega gradiva zase in za skupnost, ki jo soustvarja. Področje prostega časa je že zato~družbeno izredno pomembno. Podatki so nam pokazali, da se večina učencev največ ukvarja z informativnimi dejavnostmi, vendar zanje nimajo vsi in povsod enakih možnosti. Naloga organizirane vzgoje je nedvomno usposobiti človeka za sprejemanje informacij, mu pomagati oblikovati kritičen odnos do njih in mu že dovolj zgodaj omogočiti, da jih išče, uporablja pri delovanju v obveznem in prostem času. Glede na to je treba spremeniti in izboljšati dosedanjo šolsko prakso, komunikacije med šolo, združenim delom, kra-' jevnim okoljem in širše z informativnim sistemom. Informativne dejavnosti so med tednom pri učencih nedvomno pogosto sestavina obveznega in prostega časa. Zato so učenci često že prenasičeni z njimi, posebno tedaj, če so zmedene in vsiljive. To je tudi razlog, da se pojavlja ob sobotah in nedeljah močna kompenzacija. Tedaj so se približno za tretjino povečale družabne in telesne dejavnosti. Še večje pozornosti je vreden pojav, da se tretjina učencev nikoli ni ukvarjala s te- varjaii. Petina učencev se ni nikoli ukvarjala z ustvarjalnimi in družabnimi dejavnosttni. Vzroki so v različnih interesih, različnih stopnjah potreb in v različnih kulturno socialnih in ekonomskih okoliščinah, od katerih so dejavnosti zelo odvisne. Posebej bi se morali poglabljati v podatke in osebe, če bi hoteli ugotoviti, zakaj se tolika učencev ni nikoli ukvarjalo z nekaterimi dejavnostmi, saj je težko izločiti objektivne in subjektivne dejavnike, ki se prepletajo. Višje razvite potrebe močneje spodbujajo k dejavnostim za zadovoljevanje teh potreb, odvisno od okoliščin, ki to bolj ali manj omogočajo. moral premagati na svoji poti do spoznanja. To velja še posebno za človeka, ki ga družba trga iz njegove zasebnosti, kamor bi se lesnimi dejavnostmi v prostem času. Prav toliko je tistih, ki so jim te dejavnosti najljubše, kolikor tistih, ki se z njimi niso uk- Težko bi po razpoložljivih podatkih, ki so na voljo, ovrednotili zvezo med šolskim delom in prostim časom ali natančneje določili pomen dejavnosti prostega časa za uresničevanje vzgojnih smotrov. Nekaj pa je gotovo: odnosi med obveznimi dejavnostmi v vzgojno-izobraževal-nem procesu in dejavnostmi prostega časa so progresivno povezani, zato jih ne bi smeli zanemarjati. Učenec, ki gladko bere, bo prej segel po knjigi za razvedrilo kot tisti, ki mu dela branje težave. Njegova potreba po novem je še višja, močnejši interes mu omogoča, da jo uresniči. Človek, ki si je s trudom pridobil tehniko igranja kakega inštrumenta, bo z lahkoto in zadovoljstvom igral melodije tudi v prostem času. Učenec, ki zadovoljuje svoje potrebe po uveljavitvi s spretnim obvladovanjem žoge, bo z užitkom sodeloval v igrah z žogo. Če se učenci ne udeležujejo nekaterih dejavnosti prostega časa, ki bi se jih lahko, je to marsikdaj treba pripisati neznanju, neizurjenosti, neob-vladovanju igralnega sredstva, pomanjkanju telovadnic in drugih naprav. V dosedanji šoli je pogosto premočno pragmatično pojmovanje človeka, koristnega pri delu, slabilo razvoj in usposabljanje človeka za področje prostega časa, razen v odnosu do nekaterih telesnovzgojnih dejavnosti. Tako pojmovanje je vselej v temelju zgrešeno, saj ne šteje dela za odločilno sredstvo osebnostnega razvoja, temveč kot končni smoter, izkrivlja resnične odnose. Za razvoj osebnosti so odločilne vsestranske možnosti različnih dejavnosti, ki razvijajo človeka za svet dela in prostega časa. Marksistično gle- dano koristi posameznikovemu razvoju vsaka dejavnost, le da ni uperjena proti človeku, še več: z vzgojo moramo mladim zagotoviti vsestranske možnosti za obvezne in neobvezne dejavnosti. Nedvomno moramo prav toliko oblikovati odnose med ljudmi kot oblikovati individualno osebnost; tega pa ni mogoče doseči brez temeljite vzgoje za dejavnosti v proizvodnji in dejavnosti v prostem času. Telesne dejavnosti, pomembne za zdravje, za zadovoljevanje potrebe po gibanju, pa tudi za razvoj različnih sposobnosti, potrebnih človeku za sodelovanje z drugimi, ne morejo biti prepuščene le spontanemu odzivu, temveč jih je treba množično razvijati, ustvarjati zanje široke možnosti, da se ljudje tudi zanje usposobijo, razvijejo interese in telesno dejavnost doživljajo kot vsakodnevno življenjsko potrebo. Tudi tu lahko šola več stori, če bo tesneje povezana z okoljem in bo znala izrabiti vse možnosti, ki jih daje okolje. Čeprav podatka, da tretjina srednješolcev nikoli ni izbrala za prosti čas telesnih dejavnosti, ni mogoče povsem posplošiti, je vendarle vreden pozornosti kot opozorilo, da ni mogoče razvijati vzgojnega smotra o vsestranskem razvoju oseo-nosti, če zanemarjamo široko te-lesnovzgojno dejavnost; le-te pa ni dovolj v prostem času precejšnjega dela mladih. Ne smemo se uspavati z dosežki tistega dela “ mladih, ki so nosilci različnih dejavnosti, še bolj sipo odgovorni za manj aktivne. Rekreativne dejavnosti ne morejo biti kompenzacija nasproti drugim dejavnostim, nadomestna pot za zadovoljevanje nekaterih socialnih potreb, temveč le dopolnilo, sestavina celostne človekove dejavnosti, zato je treba v vzgojno-izobraževal-nem procesu spodbujati vse in s x tem odpirati nove interese in nove možnosti za zadovoljevanje socialnih potreb. Le tako bo zmogel vsakdo resnično odkriti sebe, ugotoviti svoje interese in možnosti in zaživeti bogatejši prosti čas. Zelo skromno so razvite ustvarjalne dejavnosti. Učenci, ki se z njimi ukvarjajo, jih imajo tudi najraje. V ustvarjalnosti doživljajo zadoščenje, uresničujejo svojo osebnost, so zanjo motivi-raniin se lahko ustrčzno*izrazijo. Izredno nizka je zlasti tehniško- ustvarjalna dejavnost v pro*1 času mladih, kar so opazili1 drugje po svetu. Ustvarjalno* povezana z ustrezno stol samozavesti, sproščenega čina obravnave, obvladov: situacije in zaupanja v uspeh je funkcija samozavesti bog* nje ustvarjalne zmogljiv* toda ta se hkrati povečuje, f čiščuje in krepi z ustvarjali1 poskusi osebnosti. Človek j skuša svojo ustvarjalnost d Ijaviti pogosto prav v deja'1 stih prostega časa, zato ni vi no, kako je urejeno okolje,! lahko preskuša svoje moči; k; mu lahko pomagajo ljudje, s terimi se povezuje in sode!1 kakšne so materialne možu1 in Lako obvlada osnovne jeme in metode dejavnosti ne more zadovoljiti svojih cialnih potreb trenutno ali vS zanj prepričljivi viziji prihod sti, mu zmanjka volje; vse h veliko odvisno od vzgoje in* braževanja, ki sta pogosto P več odtujena življenjski prd saj se izobraževanje in ustvd nje premalo prepletata spf Mogoče ni naključje, da je' za tehniške dejavnosti ' učenci manj zanimanja in n’ ustvarjalcev. Prav to podrli dejavnosti je zelo zahtej1 terja ustrezno orodje, materi* teoretično znanje in napori; preoblikovanju snovi, pa 11 druge mentorje, ne le učitelj* pouku. S preobrazbo vzgoj« izobraževanja se v poveza« združenim delom odpira s' lejša prihodnost tudi tehn' ustvarjalnosti mladih, če si N dovolj zgodaj pridobili osno*1 znanje, spretnosti in navad* so potrebne za obvladov** orodja in gradiva. Tehni* vzgoja spada zato že prav zgd v vzgoj no-izobraževalni pric Le tako bi se tehniška dejavi* lahko bolj množično pojavlj* prostem času mladih, ker lahko skoznjo uveljavljajo, h žajo in potrjujejo mladi 1* krat, kadar dosežejo ustri* stopnjo tehniške kulture in s( sobnosti. Vsebine prostega časa soc visne od človekovih intere* sposobnosti, znanja, skratka stopnje telesne in mentalne1 zvitosti. Razumljivo je, da p?1 prostem času zasledimo razlij odnos do dejavnosti po raz!'1 razvitosti, ki pa ni zgolj vprJ nje življenjske starosti, ten1’ tudi socializacije, kakršno jef sameznik doživljal. Jčitelj bi moral biti... Pričakovanja petnajstletnikov ,!em, kakšni naj bi bili idealni Helj, oče, mati ali prijatelj, ka-!° vrednote, ki jih spoštujejo 'Hostniki v puberteti in ado- ^enci. ll Ustnosti idealnega učitelja so _ {Enajstletniki opisali najprej s škcWmi besedami, opise zažele-|; E lastnosti dobrega učitelja pa 110 združili v tele sklope last- eto “sti: , P splošne lastnosti poklic-t U *8a dela, funkcija učitelja (ro- aflj 5: čustvovanje, izražanje po- treb po ljubezni in bližini kot tipično »materinska« poteza; C: razsodnost, razumsko ocenjevanje in odločanje kot tipično »očetovska« poteza in značilnost uveljavljanja z delom in s pametjo; Č: vedrina, igrivost, šala, humor kot slog ustvarjalnega odnosa do življenja in kompenzacijskega obrambnega vedenja. Naslednja preglednica prikazuje, kaj pričakujejo petnajstletniki od svojih VZORNIKOV učiteljev, staršev, prijateljev. iec |iw 8stnosti i 1' prisoten, skrben, delaven, dobro razlaga objektivno oceni 'n čustven P1 nežen dobrosrčen e 1 razumevajoč Učitelj Oče Mati Prijatelj Jaz % vedno % vedno % vedno % vedno % vedno 92,1 83,9 84,8 90,0 52,2 69,1 88,3 75,5 52,6 razsoden 68,7 52,2 50,4 58,3 89,6 nje odločen, strog iti pravičen, ajil dosleden utrujeni, jezni... in povsem normalno je, da smo mešanica dobrega in slabega, vzornega in škodljivega. Kot vzorniki ali nosilci vrednot iz roda v rod smo za mlade le osebe z lastnostmi, izmed katerih naj si sami izberejo po zdravem naravnem nagibu tisto, kar je dobro, zdravo, konstruktivno, spodbudno in lepo, zavržejo pa tisto, kar je nezdravo, škodljivo. Tudi »slab« vzornik vzgaja k dobremu, pač tako, da na njem mlad človek vidi, kakšen ne bi smel biti. Učitelj kot »nežna mati« ali »razsoden oče« O feminizaciji učiteljskega poklica je bilo že veliko napisanega. Analiza dejavnika čustvenosti in nežnosti v poklicu učiteljice ali učitelja je v naši raziskavi uspešnosti pokazala, da mlajše učence v nižjih razredih bolj spodbuja k uspehu učiteljica, ki je nežna, materinska, dobrosrčna in zaščitniška. V višjih razredih pa pričakujejo več razsodnosti in jih nežna čustvenost celo moti. S starostjo učencev raste potreba, da je učitelj poleg dobrega poznavalca predmeta tudi veder, šaljiv. Vesel Veder šaljiv 48,3 k Za petnajstletnika je idealen "itelj tisti ki je predvsem sposo-cn opravljati svoj poklic, ki zna °t>ro razlagati snov, pozna 'ojo stroko in je objektiven jS cenjevalec. In če je učitelj tudi !jlesel, veder, šaljiv in spreten, iS 'treza idealom učencev ob ^ >ncu osnovne šole. Učitelj nikoli ne bi smel kri-alcno ocenjevati, delati prptekci-biti črnogled, zagrenjen, maji 'dušen, grob, surov, jezljiv, živ-ivflen, razburljiv... 54,3 59,3 70,0 40,0 Težko je biti vzornik mladini Učitelji, starši in vzgojitelji smo »normalni« ljudje, z dobrimi — želenimi — idealnimi lastnostmi, pa tudi z neželenimi — slabimi lastnostmi in vsak s svojimi napakami. Nesmiselno bi bilo pričakovati, da mora biti vzgojitelj v šoli ali doma brezhibno bitje. Naravno je, da smo tudi odrasli med »vzgajanjem« včasih razočarani, Stiska med dolžnostmi in željami Večina učiteljev, ki so se odločili za svoj poklic, skuša opravljati svoje dolžnosti čimbolje. Zadobijo vlogo »avtoritete«, »pametnejšega«, »starejšega vzornika«, ki naj uravnava velikansko energijo mladostne razigranosti, nemira, upornosti, zvedavosti, in to brez jeze, brez žalitev. Učenci prihajajo v razred iz različnih družin in domov, z različnimi sposobnostmi, interesi, nagnjenji, značaji... Učitelj naj usmerja upornega pubertetnika (ki ga opazujemo v tej raziskavi) (ako do brezplačnih učbenikov k uspehu pri učenju, bogatim interesom, bogati osebnosti. Poleg tega naj popravi še vzgojne napake nekaterih staršev, razčleni protislovja, ki nastajajo ob opredeljevanju za vrednote... Ni čudno niti nenavadno, da za »zdravim« uporom mladostnikov, učitelj ponavadi vidi nedisciplino, pokvarjenost, lenobo, bolezen. Ob neuspehu ne more razmišljati, da je upornost nujno potrebna razvojna pot k zreli in svobodni osebnosti. Pubertetnik je naravni nasprotnik avtoritet, željan svobode in samostojnosti, ki je še ne zmore; zato se znajde v krizi, ki jo skriva na razne načine, išče ideale v knjigi, športu, znanosti, umetnoti, pa žal tudi v slabi družbi, lagodnosti, kljubovalnosti Želja učiteljev, da bi bili vsi učenci uspešni, se le delno uresniči; nekateri so bolj, drugi manj delovni, vztrajni, zainteresirani za krožke in vsak po svoje oblikujejo svoje značaje. Kadar je učitelj nehote podoben osovraženemu očetu Simpatija in antipatija, ki jo učenec čuti do učitelja, je pogosto povezana z mladostnikovimi dosedanjimi izkušnjami v stiku z očetom, materjo. Podzavestno pričakovanje, da so vse ženske popustljive, če je mati popustljiva, ali da so vsi moški prestrogi, če je oče prestrog, je pogost vzrok nesporazumov med učiteljem in učencem. Psihoanaliza namreč pravi, da je vedenje odrasle in odraščajoče osebe komaj kaj drugačno kot ponavljanje vzorcev iz prvih let življenja. Kriza identifikacije, kot pravimo uporni mladostnikovi želji, da bi bil drugačen, kot ga silijo avtoritete, je posebno izrazita pri fantih. Bolj so uporni, bolj agresivni. Akcija na preskušnji: »Vsak učenec dobi učbenike in delovne zvezke v šoli« >s ^ Sloveniji smo na pobudo re-el' ^bliske konference SZDL in žn -svoda SRS za šolstvo podpisali ; I hižbeni dogovor o postopni za-ti Otovi tvi brezplačne preskrbe 2 ih Ceniki. vS Posamezne šole so sodelovale U 'tej akciji bolj ali manj uspešno '! |er se gospodarske težave h a1 leva v dan večajo, hkrati pa ne-'ftehno naraščajo cene (tudi uč-r3 tenikov in delovnihj zvezkov), je ^ « toliko pomembnejše, da po-pf^ušamo z. akcijo »Učbeniki« ’ .tanjšati stroške učencev ob za-11 ieiku šolskega leta. I, 1 ^aj navedem tokrat le neka-rc ^re izkušnje, ki so se izobliko-^ pri organiziranju te akcije \ fl1 ^novni šoli Komenda-Moste ir 'e rUodnevni osnovni šoli heroje vlneta Rožanca, Pirniče, in so se l, teh okoljih pokazale kot zelc J cutkovite in uspešne. Kako se lotimo dela? ni Pr'Pravirno smernice Arijskega načrta za izvedbo ak-. .K- Na eni izmed pedagoški! 0 tetferenc temeljito proučimc ot-^ki Pr°gram> ki že vsebuje .hvirni analizi o denarnerr j ^'Hku in vzgojni vrednosti te 0 kcije. prj tem je zelo pomemb-0>da na podlagi okvirne analize 1 Svdušimo za to delo vsakeg: r njteUa> saj je prav od učiteljev ^visno, ali bo delo uspešno. . Mentorji osnovnih organizaci 1 S’ pionirskih organizacij ir " °lske skupnosti naj v okviru poteznih organizacij na šoli ; j j06!10' proučijo program akcije J. ..l'h motivirajo zanjo. Razred ’ki naj posvetijo eno učno ui odrobna pojasnila učence -ciji. Z učenci morajo dela -j sa tem področju vse leto, pred |jj t Pa v maju in juniju. O priz; 3Š srVaniu šole pri tej akciji obvi 0 'ato družbeno-politične org; p t1IZa?'ie v kraju in krajevni sku| °sti. Nato skličemo svet starše in sprejemamo sklepe, kako bo delo potekalo. Svet šole sprejme ustrezne sklepe o izvedbi akcije. Na roditeljskem sestanku starše podrobno obvestimo, kako bo akcija potekala. Navdušimo jih zanjo in povemo, koliko denarja bodo pri tem prihranili. Opozorimo jih, kako vzgojno je tako zbiranje učbenikov, koliko časa bo prihranjenega in na to, da bodo učenci tako redno preskrbljeni z učbeniki. Po poskusnem roditeljskem sestanku obravnavamo problematiko učbenikov še na razrednih roditeljskih sestankih. Da bo potekala preskrba z učbeniki nemoteno, se povežemo z matično knjigarno in ji pošljemo podatke o nabavi učbenikov. V mesecu juniju (zadnje 2 ali 3 dni) učitelji poberejo učbenike, vsak za svoje predmetno področje. Knjižničar učitelj — razrednik) ugotovi, koliko učbenikov je zbranih, pa tudi to, koliko učbenikov je amortiziranih in koliko učbenikov in delovnih zvezkov je treba nabaviti za novo šolsko leto. Knjižničar ali razrednik vodi natančen pregled, kateri učenec je učbenike oddal, katere učbenike še ima, če se ni v celoti vključil v akcijo. Sledi analiza o uspešnosti akcije na pedagoški konferenci, v osnovni organizaciji ZSMS, pionirski organizaciji, šolski skupnosti, na svetu staršev, svetu šole in na skupnem roditeljskem sestanku v novem šolskem letu. Čimprej skušamo odpraviti morebitne pomanjkljivosti. Poleg učbenikov in delovnih zvezkov smo na opisan način zbirali tudi navadne zvezke, za učence prvih razredov pa še vsa druga učna sredstva (Osnovna šola Komenda-Moste). Za pedagoške delavce na šoli pomeni taka akcija sicer dodatno obremenitev, če pa je uspešno opravljena, se bogato obrestuje. Z njo so zadovoljni učenci, starši in pedagoški delavci. Kaj pa denar? Po zbranih podatkih (število zbranih učbenikov, računi za nabavljene učbenike in delovne zvezke idr.) v računovodstvu izračunajo prispevek staršev za učbenike in delovne zvezke za tekoče šolsko leto. Prispevek se lahko plačuje na več načinov: plačajo ga vsi učenci ne glede na to, ali je učenec sodeloval v akciji ali ne (za to različico so se odločili starši na roditeljskem sestanku in svetu staršev na obeh šolah); lahko ga plačajo vsi učenci, razen tistih, ki niso sodelovali v akciji ali pa ves pri- spevek plačajo učenci, ki so prejeli vse učbenike, tisti, ki so prejeli samo nekatere učbenike pa v izračunanem razmerju. Ker so učbeniki na razredni stopnji precej cenejši kot tisti, ki jih potrebuje učenec na predmetni stopnji, smo prispevek za učbenike razdelili v dve vrednosti: za razredno stopnjo in predmetno stopnjo. Delovni zvezki se zaračunajo po ceni kot jih prodajajo v knjigarni. Knjigarna upošteva pri nabavi učbenikov 5-odstotni popust. Pri izračunu prispevka ne upoštevamo tega popusta. Tako se v šoli ustvari sklad za učbenike, ki je namenjen nabavi učbenikov med letom ali pa se vračuna v ceno prispevka za naslednje leto. Starši plačajo prispevek po posebni položnici, lahko pa tudi v obrokih. Raz- red Cena učbenikov v posameznem razredu — v dinarjih 1/3 prispevka 1/4 prispevka L 75,00 25,00 18,75 2 75,00 25,00 18,75 3. 109,00 36,40 27,25 4. 251,00 83,70 62,75 5. 404,50 134,90 101,12 6. 273,00 91,00 68,25 7. 444,00 148,00 111,00 8. 418,00 139,35 104,50 Raz- red Cena učbenikov v posameznem razredu — v dinarjih Prispevek staršev L 179,50 78,60 2. 105,00 78,60 3. 205,50 78,60 4. 591,50 78,60 5. 869,80 370,10 6. 1.092,00 370,10 7. 1.342,80 370,10 8. 1.331,50 370,10 JANEZ SITAR Strogo ali popustljivo? V analizi neprilagojenega vedenja smo se neštetokrat prepričali, da pretirana strogost, agresija in kaznovanje zbujajo v otroku in učencu občutke krivde in povzročajo nevrotično obrambo. Zagovorniki strogosti utemeljujejo svoje načelo z dokazi, da sta popolna svoboda in anarhija še slabši. Vemo pa, da skrajnosti niso niti dobre niti zdrave in da večina ljudi niha med skrajnostmi v neki sredini. Represivna vzgoja, ki temelji na zastraševanju„grožnjah, strahu, kaznih in obljubah, povzroča bolj navidezno ubogljivost; permisivna vzgoja, ki temelji na dopuščanju lastne odločitve, spodbuja k iskanju, posnemanju vrlin kogarkoli, hkrati pa pripomore k samostojnosti, iniciativnosti, dopolnjevanju znanega z novim. Zdrava vzgoja je dopolnjevanje in kombinacija obeh načinov vzgajanja, nujnih zahtev in dopuščanje svobodnega iskanja in odločitev učenca samega. Naši petnajstletniki so odločno zavrnili strogo avtoritarnost, ki ovira uspeh, prilagajanje in bogastvo interesov. Popolne anarhije očitno ne odobravajo, sprejemajo pa kombinacijo razumskega in čustvenega ravnanja. Tudi raziskave drugod po svetu dokazujejo, da je za vzgojo zdrave, delovne, ustvarjalne osebnosti najprimernejši vzgojni slog kombinacija realne nujnosti in dopustljivosti do lastnega iskanja. Pretirano stroga vzgoja oblikuje poleg vestnih, rednih in vztrajnih delavcev še plahe samotarje, kimajoče oportuniste ali uporne rušilce dobrin in vrednot, Pretirano popuščajoča vzgoja pa daje poleg lenih, razvajenih, nezanesljivih, neodgovornih ljudi še veliko svobodno-sti, vedrine, zaupljivosti, dobrosrčnosti. Kombinacija ljubezni in svobode daje možnost za vzgojo svobode, sprejemanja resnic, demokracije, sodelovanja, ustvarjalnosti. Zgodovina vzgoje osebnosti in vsakdanja praksa potrjujeta, da je mogoče otroke s strogostjo prisiliti v marsikaj, toda sprejetje vrednot zdrave vitalnosti, zaupanja vase in v druge, ustvarjanje kulture, je mogoče doseči in dočakati z ljubeznijo. Pridružujem se mnenju Jana Makaroviča: »Če je pedagogika znanost o odnosih med ljudmi, psihologija pa znanost o lastnostih ljudi, kar je cilj pedagogike, vemo, kako naj se vzgajajo družbeno relevantni tipi osebnosti oziroma kakšne metode so spodbudne.« T. K. Domače branje v osnovni šoli Kot sestavino pouka materinščine določa učni načrt tudi domače branje; ob tem navaja seznam del, primernih za posamezne razrede. Metode so prepuščene učiteljem, v šoli pa je komaj kaj bolj dolgočasnega kot vedno enak način dela. Nedomiselno oblikovanje bralnih navad in ukalup-Ijeno obravnavanje domačega branja sta zanesljivo prej v škodo kot v korist. V čem in koliko pripomore k slednjemu knjižica DOMAČE BRANJE V OSNOVNI ŠOLI, ki jo je izdal Zavod SR Slovenije za šolstvo — organizacijska enota Kranj, natisnila pa Delavska univerza v Kranju? Pedagoški svetovalec Ivo Zrimšek je v uvodu pojasnil njen namen in jo označil kot »pripomoček pri vzgoji učencev za bralce dobre knjige«. Vsebuje napotke za dvaintrideset knjig, razdeljenih po seznamu domačega branja in branja za značke na dve težavnostni stopnji. Vp-ašanja, ki naj bi pripomogla k razumevanju leposlovnega dela in ki rabijo tudi kot preverjanje opravljene naloge je sestavilo več učiteljev ali aktivov slovenskega jezika iz gorenjskih občin. Ker je bilo veliko sestavljavcev, ni pričakovati, da bodo do učencev enako zahtevni. Tako nekateri z vprašanji razčlenjujejo predvsem vsebino dela, drugi posegajo globlje v umetnostno tkivo, usmerjajo bralca k idejnemu sporočilu in slogu, nakazujejo primerjave z drugimi leposlovnimi deli, upoštevaje njegovo iiterarnoteoretsko in literarnozgodovinsko znanje. Najkrajše povedano je Domače branje v osnovni šoli publikacija mnogih vprašanj. Knjiga vprašanja postavlja in jih tudi izziva. Nekaj takih izzivajočih in izzivalnih vprašanj bi se utegnilo glasiti: Ali ima vse skupaj sploh kakšen smisel? Ali je delo za učitelje pripomoček ali potuha? Se učencem z nakazano metodo da privzgajati potrebo po branju? V zamisli, ki so jo uresničili učitelji slovenskega jezika na Gorenjskem, nergači ne bodo našli smisla. Knjigi bi se kot za stavo dalo očitati veliko pomanjkljivosti. V uvodu je zapisano, da je recenzente obšla in da nima nikakršnega namena postati priročnik. Narekovali sta jo želja in potreba, »da bi učenec dobro knjigo dobro bral«. Učitelju pušča odprto pot, »da tudi sam snuje, izbira med nalogami in vprašanji, jih prilagaja interesom, bralnim potrebam in bralni kulturi svojih učencev, predv-se* pa poskuša z lastnim prispevkom obogatiti poti in postopke za bolj motivirano in temeljitejše domače branje učencev«. Navedeno prispevke za delo s knjigo osmišlja in izključuje učiteljevo lenobnost, ki bi ga pahnila v kopiranje vzorcev in ponavljanje vedno istih vprašanj, s čimer bi zadušil učencem celo naravno potrebo po branju. Z omenjeno publikacijo učitelji izmenjujejo izkušnje in izzivajo k novim pobudam. Knjigo s kseroksnim tiskom poživlja prikupna naslovnica, likovni izdelek učenke 5. razreda, dobili pa so jo kot brezplačen izvod vsi učitelji slovenskega jezika na Gorenjskem. (Izdajo so omogočile občinske izobraževalne skupnosti!) Domače 'ra-nje v osnovni šoli je zamete, ki naj bi dozorel v metodološko zasnovan priročnik za učitelje. BERTA GOLOB PEDAGOGIČNI IZREKI Učitelj naj pri učencih glavo k srcu vklanja. Učitelj, ki le s spominom poučuje, meni, da so otroci kamenje, katero ne živi in ne čuti, tudi ne raste, ampak se le vekša z vnanjim nabiranjem enakih delov. Učiteljski tovariš 1882. kultura Pesmica, ki jo bodo peii mladi NEŽA MAURER Maša ljuba Slovenija Od pomurskih ravnin do triglavskih višin, od kozjaških gozdov do jadranskih valov, naj kamniti je Kras, naj prijazna bo vas, mi od tod smo doma, naša pesem igra: velika in majhna, ljuba in naša Slovenija. Vse radosti, skrbi skupaj nosimo mi, če pa kdaj bo hudo, neustrašeni smo. Je na tujem težko. Hrepenenje močno iz vseh štirih vetrov nas pripelje domov: Velika in majhna, ljuba in naša Slovenija. Skupno delo in vrisk, rosni cvet, roke stisk, naša sreča, bridkost in prijateljstva most. Jugoslavija — cvet, list Slovenije vpet je med brati lepo v to svobodno zemljo: Velika in majhna, ljuba in naša Slovenija. Pesem je uglasbil Janko Gregorc in je objavljena (z notami) v novembrski številki Kurirčka. Petkovškov koledar za leto 1983 Narodna galerija v Ljubljani je pred meseci pripravila prvo retrospektivno razstavo Petkovškovih del, kjer je bilo zbranih šestindvajset slik — devetnajst oljnih slik, šest risb in en gvaš — vse, kar je bilo do zdaj najdeno in je preživelo umetnikovo tragično življenjsko pot. Razstava je po pravici doživela velik uspeh, saj si jo je ogledalo kar 29.000 ljudi. Ob koncu razstave sta pripravili Cankarjeva založba in Narodna galerija koledar za leto 1983, v katerem so reprodukcije Petkovškovih del. Doslej je izšel že podoben koledar za leto 1982 z reprodukcijami Šubičevih del, iščeta pa že nove zamisli za koledar v letu 1984; prizadevata si, da bi tudi izdajanje tovrstnih del doseglo višjo raven in kulturnejšo vsebino. S takimi izdajami skušata prodreti v delovne organizacije in tako izboljševati okus ljudi. Slike lahko razobesimo kjerkoli, v različnih prostorih in stavbah, povsod, kjer želimo ustvariti prijetnejše okolje. Ker že dolgo pogrešamo bibliografije o slovenskih slikarjih, ki bi sproti izhajale, so tudi učenci pri pouku za marsikaj prikrajšani. Prednost Petkovškovega koledarja je tudi v tem, da lahko slike izrežemo in jih vložimo v slikarsko mapo. Tako uporabljene bodo popestrile pouk umetnostne in estetske vzgoje, hkrati pa omogočile učencem vpogled v delavnico tega zanimivega slovenskega umetnika. Ob vsem tem je posebno pomembno tole: reprodukcije so toliko približane izvirniku, da je dosežena kakovost, kakršna je značilna za tovrstne reprodukcije drugih dežel. V koledarju najdemo poleg Petkovškovega avtoportreta še dvanajst izrazitejših slik. Od teh so zanimivejše Beneška kuhinja, Dekle v rožnatem in Doma. Reprodukcije kažejo, da so se oblikovalci res potrudili, saj so slike, razen dveh, zelo dobro prenesene na koledarske liste. Zavedajo se sicer, da bi se dalo še marsikaj zboljšati, a tako kot povsod, tudi na tem področju zmanjkuje materialov. Koledar je dostopen vsakomur tudi zaradi sprejemljive cene, saj stane samo 145 dinarjev. V. K. Jlfif BEZLAJ, akademski kipar in pedagog je razstavi! svoje plastike v ljubljanski Mali galeriji; vseh trinajst kipov, vklesanih v kamen, je nastalo letos. Mladega umetnika prepoznamo po slogu, za katerega so značilne čiste oblike, mehak ritem, intimnost in toplina, čeprav je motiv večine plastik tokrat hladna kača. V njeni zlovešči simboliki lahko vidimo kiparjev odziv na preteče in pritajeno zlo našega časa. Ta odziv pa je blagi in dobrohotni odziv kultiviranega lirika. Za Bezlajeve plastike je značilno tudi to, da kljub izrazito težkemu materialu, kot je kamen, učinkujejo, kakor da bi lebdele. Doživetje je materialu odvzelo težo, podobno kot pri nekaterih glasbenih virtuozih, kjer slišimo zvok kompozicije, ne da bi čutili instrument, s katerim je posredovan. Objavljena reprodukcija, kakor tudi drugi eksponati razstave, so brez naslova. V svetu lutk )i Vse kaže, da se ljubljanskim lutkarjem obetajo v novem letu boljši časi: v Mestnem domu na Krekovem trgu bodo dobili svoj prostor, tako da se jim ne bo treba venomer seliti iz Kulturnice v Židovski ulici v Dom španskih borcev v Mostah, od tam pa spet v Cankarjev dom. Novo lutkovno gledališče bo primerno za vse vrste lutk, prilagoditi pa jim bo mogoče tudi avditorij. Z mislijo na novo hišo sta pripravljeni tudi dve, za našo preozko pojmovano gledališko dejavnost nenavadni predstavi, ki sta tokrat za spremembo namenjeni odraslemu občinstvu: to sta Božanska komedija in Doktor Faust. Zamisel je skladna s programsko politiko ljubljanskega Lutkovnega gledališča, ki bi z raznovrstnostjo lutkovnih predstav rado opozorilo na po- sebno izraznost lutke, hkrati pa doseglo, da bi bila lutkovna deT javnost primerno ovrednotena. Eno od obeh predstav. Božansko komedijo, je Lutkovno gledališče pripravilo v sodelovanju s Cankarjevim domom. Ustvarjalci te predstave so sledili temeljnim težnjam naše kulturne politike — gojiti domačo, jugoslovansko kulturo in spodbujati žanrske novosti. Lutko skušajo vpeljati kot izrazno sredstvo, ki ne bi bilo primerno samo za mali oder, temveč tudi za večjega. Vsaka od teh novih predstav pomeni uresničevanje novega programa, hkrati pa tudi napredek v razvoju lutkovne umetnosti. Vendar pa oblikovalci programa zagotavljajo, da bo le-ta še zmeraj namenjen predvsem otrokom. Božansko komedijo in Doktorja Fausta so uvrstili v Igor Pleško razstavlja v Kranju Dejavnost Igorja Pleška obsega pedagoško delo, slikarstvo in kulturno animacijo, vendar je umetnik s svojimi dosedanjimi razstavami odločno poudaril svojo privrženost slikarstvu. Igor Pleško je slikar, ki ne razstavlja velikokrat, kot da je tudi v tem modrost: vsakokratna predstavitev slik naj zareže mejo od poprejšnjega, pokaže naj umetnikove razvojne težnje, njegovo iskanje in spoznanje. Za prejšnje Pleškovo ustvarjanje je značilno, da je zajemal motive iz sveta morskih živali, zdaj pa je umetnik odprl pred nami svojevrsten svet cvetja. K takim motivom je osredotočena vsa razstava v galerijskih prostorih Gorenjskega muzeja v Kranju. Vendar je treba opozoriti še na tole: Če primerjamo npr. Nolde-jeve slike z rožami, ki izražajo opojnost in žametno poetizacijo s Pleškovimi, vidimo, da je Pleško namenoma ubral drugo pot, da bi se umakni! od prepogosto preskušanega tihožitja s cvetjem; ne gre namreč le za predmet upodabljanja — torej za raznovrstno cvetje — in tiho lepoto, ki jo tak motiv lahko izžareva na platnu; v Pleškovih delih se izražajo hkrati razumsko vprašanje in želja po lepoti, ki izvira iz biološke danosti in se izraža v različnih oblikah življenja. Cvetice v bujni različnosti so v tihi statiki svojevrstno življenje, nemo govoreči svet za tistega, ki zna prisluhniti in razvideti lepoto in vitalizem cvetja. Slike se omejujejo na sam predmet in so brez ozadja, da bi se razumskost ujela z doživljajsko lepoto. Struktura posamezne cvetice je navsezadnje slikarjev končni namen, vendar s strukturo ne gre pojmovati suhoparnega razčlenjevanja zgradbe cvetja, marveč polnost' biološke razčlenitve, ki se izraža v svojevrstnost zunanje oblike in lepote. Ob vsej pisanosti cvetja na slikah pa je čutni element potisnjen v ozadje, v ospredje stopa slikarjev premišljen odnos. Ple-šku se sicer ni vselej posrečilo doseči intenzivnosti v izrazu, vendar so razstavljena dela zanimiva in silijo gledalca k razmišljanju. Razstava bo odprta do 21. novembra. I. G. program zato, ker se gledališče že več let ukvarja z zamislijo o lutkovni predstavi, namenjeni odraslim. Iskanje takšnega gledališkega izraza smo lahko od- micc umuguuci iiueiiiiiie - scenskega sožitja živega igCP in lutke. Besedilo je pre^ Milan Jesih, ki je dodal ‘ nekaj svojih pesmi. Motiv Fausta spada med najbolj priljubljene motive lutkovnih gl* '1' lišč. Predstava s skoraj 50 let starimi Klemenčičevimi lutkami (F® ^ Lado Jakša) idi krili v zadnjem času že v predstavah Mali princ in Kozlovska sodba v Višnji gori. V soboto, 13. novembra, smo si lahko ogledali premiero Božanske komedije — predstave, ki je nastala iz načrtnega sodelovanja. Božanska komedija velja za eno največjih uspešnic evropskih lutkovnih odrov. Zanimiva je že zaradi teme, saj daje možnosti za številne interpretacije. Ob slovenski uprizoritvi jo njeni oblikovalci razlagajo kot »igro o stvarjenju sveta, o božji (in zemeljski) hierarhiji, o moči in nemoči, o oblastništvu, spletkah, računarstvu, zavisti in škodoželjnosti, ki se nam kaže kot družbeno-politična satira. Je ena od iger velikih in malih bogov, velikih in malih prisklednikov in spletkarjev. Vsak si želi ustvariti svet po svoji meri. Želje so enake, le sredstva so različna.« Za razmišljanje ostane dovolj prostora. Morda sta si igro nekako tako predstavljala tudi njen avtor Isi-dor Štok in lutkovni umetnik Sergej Obrazcov. H kakovostni predstavi pripomore tudi gost iz Zagreba Zlatko Bourek: kipar, scenograf in režiser, čigar lutkovna postavitev Hamleta je zbudila v lanski gledališki sezoni veliko pozornosti po vsej Jugoslaviji. Tokrat se nam predstavlja kot režiser in avtor likovne zasnove. Poleg tega slovi kot odličen poznavalec lutkovnega medija, kar je pri tej predstavi še posebno pomembno. Delo na- ij Predstava Doktor Faust je , stala iz drugačnih pobud, pe ^ zana je s časom slovenskega (;’f nirskega lutkarstva. Leta 193Č. faustovski motiv navdihnil 1. četnika slovenskega lutkab1 ^ Milana Klemenčiča. Po moti' ? nemških različic Fausta iz ^ stoletja in iz čeških lutkov s' verzij te igre je z miniaturni^ lutkami oblikoval in posti 1(, »premikajočo se slikarsko t )t stavo«. V spomin nanj je ljl n Ijansko Lutkovno gledališče 25-letnici njegove smrti prip1 ;j vilo razstavo lutk, njen »živi«1 pa je igra o Doktorju Faustu !c Predstava je narejena s K itj menčičevimi skoraj petdeset |>0 starimi lutkami na klasičiv v majhnem odru. Ker je bil K menčič predvsem slikar, je njegova predstava dramatufT. precej šibka in jo je biloJrebUl| letošnje uprizarjanje predruj* čiti. Režija, adaptacija drafl ^ turgije in glasba so delo Jek ^ Sitar in Igorja Cvetka. Faust« a ski motiv spada med najbolj p vi ljubljene motive klasičnega I' :(j kovnega gledališča. »Lutko’ t0 Faust« je bil skoraj štiri stok 1), živa snov, ki je navdihnila mai ^ katerega ustvarjalca. Zdajši :c oblikovalca predstave pojasnil jeta: »Ni naključje, da se o^V; čarno za adaptacijo Klemente čeve predstave v trenutku, kg faustovski motiv ponovno vz« t < mirja svetovna gledališka sno' i]c nja.« in »j VLASTA KUNEJ )1; ta Županova Micka v trnovski osnovni šoli Oktobra so na Osnovni šoli 10. SNOUB »Ljubljanske« v Trnovem mladinci Krajevne skupnosti Zeleni log igrali veseloigro Županova Micka. Na ogled predstave so vabili mikavni, skrbno naslikani in narisani plakati, ki so spominjali na vabila vaških iger, pribita na debla starih lip. Ze plakati so obljubljali, da se bodo obiskovalci predstave zabavali. Igralci osnovnošolci in nekdanji učenci trnovske osnovne šole so igro samostojno naštudirali. Bogate kostume so si sposodili pri Viba filmu. Tudi sceno, ki je bila preprosta, vendar dovolj domiselna in »avtentična«, so uredili sami. Šolska avla je bila polna. Igra je mladim umetnikom uspela. Učenci, hvaležno občinstvo, so jim navdušeno ploskali in jih ponovno vabili na oder. Po končani predstavi sem odšla v »zakulisje« med mlade ustvarjalce, ki so mi polni mladostne zagnanosti pripovedovali o svojem delu v krajevni skupnosti Zeleni log. Program njihove mladinske organizacije na terenu je zelo pester. Ukvarjajo se s športnimi dejavnostmi, seznanjajo se z aktualnimi dogodki doma in v razgibano. Izdajajo glasilo Močvirnik katerem se mladi uveljavljaj prvimi literarnimi besedili. ( javljajo tudi poročila o aktual političnih, gospodarskih in k turnih dogodkih v Kraje skupnosti Zeleni log. Sodeluj v samoupravnih organih in dr beno-političnem življenju na renu. Dramska sekcija je še posel živahna, saj predstava Župan« Micke potrjuje resno, ustvarj no, odgovorno in iznajdij delo. Mladinci so odigrali p1 predstavo doma, v Zelenem k 25. maja, na dan mladosti. Ml so hoteli prav ob svojem pr niku in rojstnem dnevu svoj« najljubšega učitelja pokazati,! znajo, kaj zmorejo. Koliko si bolike vsebuje ta praznik! Čeprav imajo zelo veliko na tov, sem prepričana, da jih br uresničili. Prelep je občutek, ko gled mlade ljudi, ki znajo prisluh' sočloveku, ki znajo bogato in! stro preživljati prosti čas in p našajo tudi drugim veselje srečo. DARJA INTIHAR lober pouk — uspešna tekmovanja 6ii 'e,a 1979 so predlagali, naj bi gr! kaznovanje ob 30-letnici ■v; kibne vzgoje mladine pri-I "i tekmovanja mladih v "iu in veščinah, ki so po-j^ne za splošno ljudsko Nbo in družbeno samozašči-(eltmovanja so bila v tem ju-kem letu v vsej Jugoslaviji, ^'la pa so se z zveznim tekanjem. Taka oblika dela z ®no na tem področju je dobila pomembno mesto v “ji mladih in priprav le-teh za ^no ljudsko obrambo in |teno samozaščito. V Slove-so se predstavniki družbe-('nlitičnih organizacij, in or-°V) odgovorni za vzgojo mla-dogovorili, da bodo taka kovanja organizirali vsako do ravni regijskih tekmo-> vsako peto leto, ko je po kem dogovoru predvideno 1 zvezno tekmovanje, pa se glf kovanja v Sloveniji sklenejo jf< Publiškim tekmovanjem. Po °yoru so se te dejavnosti dih vključile tudi v program :e 'j Kič nas ne sme presenetiti. Lj 'kam tekmovanj je zasnovan tj j '1 da vključuje učence osnov-M, učence srednjega usmer-jj; :§a izobraževanja in mladino, irS !že zaposlena. Glavni namen oti' z O vi rti kovanj je motivirati mladino ?avzetejše usposabljanje v ^jih in veščinah, pomembnih sPlošno ljudsko obrambo in 'keno samozaščito. Veščine iarjajo predvsem: telesno ravljenost, in vzdržljivost, navanje osnovnega orožja in 'ške opreme, poznavanje itnih sredstev in sredstev za tvanje, znanje iz prve pomo-kanje v streljanju in sposobni orientacije na terenu, odlaga za tekmovalni pro- ,Stl Id; lj? e df! «“,, et 'me gram so učni načrti iz načrta prva pomoč in zaščita za osnovne šole in načrt predmeta obramba in zaščita za srednje šole, obogaten pa je s programi zunanješolskih dejavnosti. Poleg tega se tovrstne dejavnosti vsako leto sproti določijo po dogovorjenih temah pri programu akcij Nič nas ne sme presenetiti, ki ga pripravi svet za splošno ljudsko obrambo in družbeno samozaščito pri RK SZDL. V šolskem letu 1981/82 so izbrali teme iz: civilne zašičte, narodne zaščite, protipožarne zaščite in prometne vzgoje. Tekmovanja potekajo tako, da potekajo osnovna tekmovanja in dejavnosti v šoli, nato so občinska in končno območna tekmovanja. Temeljna usmeritev teh dejavnosti je zagotavljanje možnosti v šoli tako, da se vanje vključijo glede na starostno stopnjo vsi učenci in da se tekmovanja in druge dejavnosti izvajajo v sodelovanju s krajevnimi družbeno-političnimi in strokovnimi organizacijami. Taka zasnova tekmovanj velja tudi za občinska in območna prvenstva, kjer — skladno s propo-zicijami — nastopajo tiste ekipe, ki so se uvrstile v naslednji krog tekmovanja. V šolskem letu 1981/82 so se šolska tekmovanja končala do 31. marca, občinska do 20. aprila ali deset dni pred območnimi, ki so v devetih območjih potekala do konca meseca maja. Na vseh območnih tekmovanjih je pomagala tudi strokovna ekipa: imenoval jo je republiški odbor, ki sprejema tekmovalni program in razpisuje propozicije za tekmovanje. Največkrat so bila šolska tekmovanja na obrambni dan. Tedaj so predvsem osnovne šole obogatile program z zunanješol-skimi dejavnostmi. Na temelju dosežkov pri šolskem tekmovanju so določili ekipe, ki so se uvrstile v naslednji krog tekmovanja. Nekatere šole so celo vnaprej določile potrebno število ekip, ki so se pripravljale na drugi krog tekmovanja. Takšni izjemni primeri niso dovoljeni, saj s tem ne dosežemo temeljnega smotra, da bi vso mladino vključili v obrambno usposabljanje. Poudariti pa je treba, da se ni posrečilo vključiti v tekmovanje vse mladine, ki ne obiskuje šole, saj so v tekmovanjih sodelovale le ekipe z nekaj več kot s tretjino slovenskih občin. Ta mladina izvaja svoj program na taborenju v poletnih mesecih, ko se pri tekmovanju ob koncu taborjenja izberejo ekipe za naslednje leto. Organizacija dejavnosti je bila usklajena z načrtom tako, da so pri občinskih konferencah SZDL in medobčinskih svetih SZDL imenovali ustrezne organe — štabe za pripravo in izvedbo občinskih in območnih tekmovanj. V posameznih krajih se jim ni posrečilo vključiti v priprave vseh, ki so odgovorni za vzgojo in obrambno usposabljanje mladih. To velja za postojnsko in koprsko območje, kjer se še zmeraj čuti nepovezanost. Ko primerjamo letošnje dosežke tekmovanj z dosežki preteklih let, lahko ugotavljamo, da se nam je posrečilo vanje vključiti vso družbo. To pa je temeljna vrednota pri obrambni vzgoji. Opažamo tudi, da so mladi ljudje, ki sodelujejo na teh tekmovanjih, vsako leto bolj pripravljeni, da čedalje več znajo, treba pa je opozoriti na nekatere pomanjkljivosti, ki jih bomo morali odpraviti. Strokovne literature, ki bi ustrezale starostni stopnji učencev, je premalo, enotni jugoslovanski učbenik za to področje ne upošteva specifičnosti Slovenije; težko se dobijo specialke 1: 25000, nekateri učenci prvič streljajo šele na tekmovanju ipd. Povedati je treba tudi to, da je splošno znanje s področja orientacije najšibkejša točka, to pa že zdavnaj vemo. Nezadovoljivo znanje iz orientacije smo opazili predvsem na območnih tekmovanjih, v Ljubljani, Mariboru in Novem mestu. Vzroki za to so predvsem v naslednjih pomanjkljivostih: ponekod (predvsem v mestih) se učenci učijo orientacijo v učilnicah in ne na terenu, ponekod so bile trase za orientacijski šolski pohod znane šele nekaj dni pred izvedbo orientacije, proga je bila označena na terenu z zastavicami, namesto da bi bila opisana in označena na karti ipd. Res je, da nimajo vse šole ustreznega kabineta, z vsemi pripomočki za orientacijo na terenu. Znanje iz orientacije pa je pogoj za uspešno obrambo, zato si ga morajo učenci pridobiti že v osnovni šoli. Tudi sredstev za gašenje učenci niso najbolje poznali, zato jih bo treba čimprej seznaniti s temi sredstvi iz protipožarne zaščite. Izjema so seveda tiste šole, ki so že organizirale dejavnost »mladih gasilcev«. Prometna vzgoja in prva pomoč pa sta v šolah povsem zaživela: to so pokazali tudi dosežki na tekmovanjih s tega področja. Zanimivo je, da so se na teh dveh področjih bolje izkazali učenci osnovnih šol kot srednješolci. Poiskati bo treba ustrezne oblike, da se znanje s' področja splpšne ljudske obrambe in družbene samozaščite, pridobijo v šoli in zunajšolskih dejavnostih, nadaljuje in poglablja tudi pri zunajšolskih dejavnostih šol srednjega usmerjenega izobraževanja. V srednjih šolah so namreč le izjemoma organizirali mlade gasilce, pa tudi prometni krožek in Rdeči križ nista zaživela. Čeprav so območna tekmovanja izbirne narave, so zelo pomembna, saj vključujejo poleg mladine tudi druge družbe-no-politične dejavnike na medobčinski ravni. To pa ima tudi vrnitveni učinek: v šolska in občinska tekmovanja se'vključujejo tudi krajevni družbenopolitični dejavniki. Tako dosežemo pomemben smoter, da se obrambna vzgoja mladine razširi tudi zunaj šole. SKLEPNE MISLI — Ob analizi šolskih, občinskih in območnih tekmovanj učencev osnovnih in srednjih šol ugotavljamo, da le-ta poglabljajo in popestrijo program obrambne vzgoje, ki se izvaja v osnovnih in srednjih šolah. Tekmovanja hkrati spodbujajo učence, da se vključujejo v zunajšolske dejavnosti in poglabljajo obrambna in samozaščitna znanja. Te oblike je treba razvijati tudi v prihodnje kljub nekaterim materialnim in denarnim težavam. — Dosedanje izkušnje kaže- obrambna in domovinska vzgoja jo, da je uspešnost tekmovanj odvisna od uspešnosti obrambne vzgoje v šolah pri rednem pouku in pri zunajšolskih dejavnostih; je zrcalna podoba sodelovanja krajevnih dejavnikov: Zveze socialistične mladine Slovenije, Socialistične zveze delovnega ljudstva, Zveze rezervnih vojaških starešin, strelskih društev, gasilcev. Zato je treba to sodelovanje še bolj poglabljati. — Zelo pomembno je. tudi sodelovanje predstavnikov oboroženih sil, ki so se sicer povsod udeležili območnih tekmovanj. Zavzeti pa se moramo za to, da se predstavniki oboroženih sil občasno vključujejo tudi v programe življenja in dela šol. Le tako bomo dosegli, da bodo učenci bolje obveščeni o obrambnih poklicih, za katere se bodo hitreje odločali. — Podružabljanje obrambne vzgoje zahteva, da se vsebina, pomembna za splošno ljudsko obrambo in družbeno samozaščito upošteva pri vsem pa tudi pri strokovnih predmetih in v zunajšolskih dejavnostih; to pa pomeni, da bomo obrambno in samozaščitno vsebino, ki smo jo poglabljali pri obrambnih krožkih, vpletali tudi v druge dejavnosti. — Obrambno pripravljenost mladine in sodelovanja družbe-no-političnih dejavnikov s šolo pa naj bi prikazal »obrambni dan« šole. Ta dan naj postane najbolj množično usklajena manifestacija mladine in krajevnih dejavnikov. IVAN TURK ? Set let razvojnih oddelkov v Mariboru jenehna skrb za prizadete otroke ek e los poteka deset let od aj. kb so nastali prvi posebni J J, vojni oddelki za prizadete' 1 , 'dolske otroke. Zamisel se je \ ,°dila pri takratnem centru za ’ “ohigieno Zdravstvenega V “'j1 Maribor v sodelovanju 'L Jalnih pedagogov na osnovni ,i1 s prilagojenim programom. Vzeti strokovnjaki, ki so delali e |,teni področju, so želeli storiti i’. ^ več za prizadete otroke, J r ^ spoznali, da jim lahko le 0 pomagajo samo z obiski na “"t in z ambulantnim zdravem. Skupina ljudi, ki je ledino na tem področju, je rajala pri svoji zamisli, čeprav korala premagovati nešteto aV! od zagrenjenosti in nezau-“ja staršev pa do predsodkov ^razumevanja okolja. Ob “'oči otroškega varstva se je °Kovnjakom posrečilo usta-’ti prvi vrtec za motene pred-('ke otroke v prvem letu staro- /zHr to* il. . t/va vzgojiteljica, specialna ,jc jjagoginja Zvonka Petan, je 6 |ubila svoje varovance, se jim alf *a leta razdajala in jim ostala ki *sta vse do danes. Pod stroje' vodstvom pedopsiholo-je : je skrbela zanje, poglabljala ^boljševala svoje delo in do-vidne uspehe. Celotni J*1 strokovnjakov pod vod-■ |(lrr> tov. Skuberja je požrtvo-i 110 delal in hkrati prepričeval in prevzgajal starše, zato je bilo delo tudi uspešno. V začetku je bilo v razvojnem oddelku le malo otrok, največ do osem, nato pa vse več. Ker so potrebovali dodatne razvojne oddelke, je Skupnost otroškega varstva Maribor gradila vrtce po načrtu referenduma in tako poskušala nadomestiti zamujeno. Odpirali so nove in nove razvojne oddelke. V sedanjem srednjeročnem obdobju načrtuje skupnost otroškega varstva v Mariboru za vsako leto po en nov razvojni oddelek vrtca. Tako bodo lahko deležni lepšega otroštva skoraj vsi prizadeti otroci mariborskih občin. Zdaj je v Mariboru sedem razvojnih oddelkov v različnih mestnih predelih. Vzgojno-var-stvene organizacije skrbijo, da so ti oddelki opremljeni, pedagoško vodstvo zanje pa je prevzela Osnovna šola Gustav Šilih ob nenehnem sodelovanju strokovnjakov pri dispanzerju za pedop-sihiatrijo in Centrom za razvojno motene otroke v Mariboru. V minulem desetletnem obdobju je strokovni team postopoma vključeval v to delo vse več zunanjih strokovnjakov in tako razvil celotni sistem, ki skrbi za prizadete otroke. Se posebno priznanje pa zaslužijo strokovni delavci s tega področja zato, ker so svoje izkušnje prenašali tudi prek naših meja. O delu mariborskih razvojnih oddelkov je poročal tov. Skuber tudi na svetovnem kongresu Lebenshilfe na Dunaju. Zelo nas je razveselila njegova ugotovitev, da so naši razvojni oddelki lepši in da so pripravljeni z večjo ljubeznijo do varovancev kot tamkajšnji. Zasluga gre predvsem vzgojiteljicam in pedagogom v teh oddelkih, ki si še posebej prizadevajo in izdelujejo koristne igrače in vzgojne pripomočke, primerne za prizadete otroke. Naj povemo, da so razvojni oddelki v drugih deželah zmeraj ločeni kot posebni vrtci, pri nas pa so le-ti v sestavi drugih oddelkov vrtca in jasli. Pri nas namreč upoštevamo mnenje, da se socializacije ne da naučiti na pamet, in da prizadeti otrok potrebuje nenehen stik z normalnim okoljem. Poleg tega potrebujejo prizadeti otroci tudi veliko nenehnih spodbud in ljubezni. Življenje in delo v razvojnih oddelkih je prikazal amaterski film, ki so si ga ogledali strokovnjaki ob srečanju psihiatrov v Mariboru; na več kot desetih podobnih srečanjih po Jugoslaviji se je s temi prizadevanji seznanilo približno 1100 strokovnjakov s tega področja. Povedati je treba, da razvojni vrtec v Mariboru svetuje tudi kolegom v republiki Srbiji, ki na novo začenjajo z delom na tem področju. Normative, ki temeljijo na večletnih preskusih pri delu v mariborskih razvojnih oddelkih, so sprejeli tudi drugi centri za motene otroke. Zdajšnji sistem dela z motenimi otroki pa želijo še spopolni-ti. Delovna področja so teamsko razdeljena, delo poteka organizirano in je vnaprej pripravljeno. Sodelujejo tudi s Centrom za razvojno motene otroke v Ljubljani, poskrbeli pa so tudi za popolnejši pregled nad prizadetimi otroki, da lahko načrtujejo nadaljnje usposabljanje teh otrok do sedmega leta. Družbeno skrb za prizadetega predšolskega otroka so torej prevzeli strokovnjaki, ki delajo na tem področju. Prizadeti otroci se, glede na svoje sposobnosti, vključujejo po sedmem letu v oddelek za usposabljanje na Osnovni šoli s prilagojenim programom Gustav Šilih. Tam se naučijo ročnih spretnosti in se pripravijo za poklic in življenje. Menimo pa, da smo še vse premalo storili za te otroke po končani osnovni šoli in da to vprašanje še nismo sistemsko rešili. Ne smemo pozabiti, da potrebujejo ti otroci, posebno v tem obdobju več družbene skrbi, ki jim je starši ne morejo zagotoviti. Treba si bo še veliko prizadevati za dobro teh otrok, ki jih je narava za marsikaj prikrajšala. Vsi tisti, ki praznujejo letos svoj jubilej dolgoletnega prizadevnega dela v razvojnih oddelkih, pa so lahko ponosni na svoje uspehe. Njihova delovna zmaga je velika, saj so s svojim nesebičnim V vzgojno-izobraževalnem procesu ima svoje mesto tudi dan šole, ki ga pripravijo in preživijo na vsaki šoli po svoje. Na Osnovni šoli Hrvatini so sklenili, da bodo praznovali dan šole vsako leto 25. oktobra. Leta 1954 se je namreč na ta dan začel pouk v slovenskem jeziku. Dan šole so praznovali letos prvič. Pri organizaciji in urejanju šole so sodelovale vse razredne skupnosti, vsi krožki in pedagoški delavci. Starejši učitelji so učencem v kombiniranih oddelkih v 60-minutni uri prikazali, kako je potekal pouk pred osemindvajsetimi leti. S starimi učili, učbeniki in metodami so pričarali tedanje ozračje in zagnanost pa tudi težavnost takega načina poučevanja. Pouka so se udeležili tudi mlajši kolegi in drugi delavci šole. Tudi njim je ura prikazala drobec napornega dela učiteljev pri izvajanju vzgojno-izobraževalnega programa v povojnem času. Pouku iz nekdanje šole je sledil kulturni spored pod naslovom Lepa je naša Slovenija, lepa je naša slovenska beseda. Učenci razredne stopnje so razmišljali, prizadevanjem pomagali otrokom, ki morajo biti deležni še posebne družbene skrbi. MIRA KRIŽ kaj vse se skriva v izrazu beseda, učenci predmetne stopnje pa so recitirali in razmišljali o besedah naših pesnikov in pisateljev. Ob koncu je učence razvedril še znani popevkar in skladatelj Tomaž Domicelj. Učenci so ob tej priložnosti pripravili tri razstave: svoje izdelke je razstavil likovni krožek, mladi varčevalci so pripravili bogato zbirko starega deniirja ob dnevu varčevanja, krožek zgodovinarjev in člani krožka OZN pa so postavili panoje ob dnevu OZN z motom »Takega sveta ne maram. Moramo se boriti za drugačen, boljši svet!« Prijetno razpoloženje je polepšal še sončen dan, prišel pa je tudi edini gost — učenec iz jubilejnega leta 1954. Prebrali so telegramski pozdrav predsednika izvršnega odbora občinske izobraževalne skupnosti Koper in predsednika občinske skupščine Koper. Roke učencev so skrbno izdelale in napisale veliko vabil, na žalost pa so stoli za goste ostali prazni. MOJCA ŽELEZEN Bogato doživetje ob dnevu šole STALNA RAZSTAVA IN PRODAJA UČIL, UČNIH PRIPOMOČKOV IN DIDAKTIČNIH SREDSTEV NOVO PRI SUVEKMUES Ame Uubljana, titova 52 ‘elefon: (061) 317-744, 326-961 OBIŠČITE NAS V NOVEM POSLOVNEM CENTRU IN ZAHTEVAJTE INŽENIRING PONUDBE H 315 SINHRONIZACIJA * - ! ČAS PftSkETA/ratJ. ~ * 1 ICO K> * 100 10 VERT rov / RAZO. ZA OSNOVNE ŠOLE UČILNICA ZA FIZIKO, KEMIJO IN BIOLOGIJO: — oprema — učila — AV sredstva — sistem instalacij MATIČNA UČILNICA: — oprema — učila — AV sredstva UČILNICA ZA TEHNIČNI POUK: — oprema — orodje — stroji ZA SREDNJE ŠOLE UČILNICA ZA KEMIJO: — oprema — učila — AV sredstva — sistem instalacij UČILNICA ZA FIZIKO IN BIOLOGIJO: — oprema — učila — AV sredstva — sistem instalacij — vivarijstika ZA VZGOJNO-VARSTVENE ORGANIZACIJE: — oprema za igralnice — oprema za jasli — oprema igralnih kotičkov — didaktična sredstva — AV sredstva — tekstilni izdelki za VVO Tatjana Kastelic Valerija Ivanc Letošnjega 25. oktobra je umrla v Sarajevu nekdanja partizanska učiteljica, ravnateljica nižje gimnazije in upravnica dijaškega doma v Cerknem, dejavna in napredna družbena delavka' Valerija Ivanc. Rojena je bila 10. maja 1896 v Divači. Tedaj, ko so Italijani čedalje močneje skušali raznarodovati Primorsko, je to območje zapustila in odšla poučevat drugam. Delala je na različnih šolah v Sloveniji. Vpisala se je na Višjo pedagoško šolo v Zagrebu in postala predmetna učiteljica matematike. Po kapitulaciji Jugoslavije se je vključila v narodnoosvobodilno gibanje in v njem zavzeto delovala. Postala je partizanska učiteljica na Kočevskem, nato pa je poučevala v Loški dolini. Po osvoboditvi se je vrnila na Primorsko in do upokojitve delala v Cerknem. Bila je glavna organizatorica prve nižje srednje šole v tem kraju, že leta 1945 pa je postala ravnateljica te šole, ki se je preimenovala v nižjo gimnazijo. To so bila viharna leta, ko je potekal na eni strani boj za uveljavitev naprednih idej, na drugi pa boj za priključitev Primorske k Jugoslaviji; hkrati se je začenjala obnova porušenega kraja, šolali so se novi učitelji. Tovarišica Valerija se je znašla v tem vrtincu in v njem pokazala vso dinamičnost in čut odgovornosti, ki sta jo odlikovala. Bila ni le učiteljica in organizatorica, ampak tudi neutrudljiva delavka in resnična tovarišica. Bila je nenehno dejavna: zdaj je zbirala nove učence po vaseh in prepričevala starše, da jih morajo pustiti v šolo, zdaj si je po uradih in ustanovah prizadevala izboljšati gmotne razmere, vodila je akcije za zbiranje hrane po obubožanih in opustošenih kmetijah. In še je našla čas in moč za aktivistično delo na tere- nu. Njena skrb za šolo in učence ni poznala meja. Za zunanjim videzom strogosti in doslednosti se je v njej skrival globok čut humanosti in želja, da bi pomagala vsakemu učencu, vsakemu človeku, ki je bil v težavah. Z vsem srcem se je oprijela naprednih idej in jih je skušala uresničevati. Ni prenesla praznega besedičenja, preveč je bila zavzeta za delo. Nobena naloga ji ni bila pretežka. V očeh nas vseh, ki smo jo poznali, bo ostala v spominu taka, kakršna je bila: zmeraj polna moči in volje, sposobna premagovati zastarelo in konservativno miselnost, sebičnost in nerazumevanje višjih družbenih interesov. Sama je ostala skromna, pripravljena, da se vsemu odreče, da bi osrečila druge. Potem ko je bila upokojena, je še nekaj časa ostala v Cerknem in pomagala tako na šoli kot posameznim učencem. Vsem jeostala zgled s svojo globoko vero v našo družbo, v napredek, v človeka. Zadnja leta je preživela pri sorodnikih v Sarajevu, vendar se je rada vračala v Slovenijo, v Travo in v Cerkno in bila srečna, ko je ugotavljala, kako zelo je kraj napredoval in kako zelo so se uveljavili njeni nekdanji učenci z delom in s svojim odnosom do naše skupnosti. Njeno življenje se je izteklo predaleč od nas, da bi se ji lahko povsem oddolžili za njeno delo in da bi jo lahko v večjem številu pospremili na zadnji poti. In tako skromno kot je živela, je tudi odšla od nas. Za vedno pa bo ostal spomin nanjo v njenih nekdanjih kolegih in učencih, v zdajšnji Osnovni šoli Spomenik NOB, ki je zrasla na temeljih »njene« nižje gimnazije, v današnjem in jutrišnjem Cerknem, ki so ga zgradili in gradijo tisti, ki so prevzeli njene ideje in nadaljujejo njeno delo. MAKS PAGON Avgust Zidar Sredi prejšnjega meseca je veliko ljudi pospremilo na pobreškem pokopališču v Mariboru k zadnjemu počitku učitelja klenega predvojnega rodu Avgusta Zidarja. Rodil se je v mestu ob Dravi 7. januarja leta 1910. Tu je preživljal svojo mladost, se šolal in leta 1931 končal učiteljišče. Še isto leto je odšel služit vojaški rok v Bilečo, kjer je postal rezervni podporočnik. Po vrnitvi je bil zaradi krize tri leta brez službe. Prvo učiteljsko službo je nastopil šele maja 1934 v Razboru nad Slovenj Gradcem. Od tu je bil premeščen v Šentilj pod Turjakom, kjer je dočakal drugo svetovno vojno. Med vojno je bil v raznih službah, dokler ni postal borec najprej v Bračičevi in nato v Šlan-drovi brigadi. V letih po drugi svetovni vojni je služboval kot učitelj in tudi upravitelj na raznih šolah v Prekmurju, kot so Dolina, Gornji Lakoš, Dobrovnik in Konjščina pri Ljubljani. Od 1949 naprej je poučeval na šolah v Jarenini, Šentilju v Slovenskih goricah, Teznem pri Mariboru in » Vsi bodo dosegli svoj cilj, le jaz ga ne bom dosegel...« Tako je zapisal mladi Srečko Kosovel, ko je zaslutil bližajočo se smrt. Tudi profesorico Tatjano Kastelic, roj,Ko!be, je smrt iztrgala sredi mladostne ustvarjalnosti, sredi življenjskega zagona, ko je bil cilj še daleč, daleč... Ko je Tatjana Kastelic prišla na svojo prvo in žal tudi zadnje službeno mesto na Poklicno kovinarsko in avtomehaniško šolo, danes Srednjo kovinarsko in prometno šolo v Kopru, je stopila med nas nekako plaho, kot da ji je nerodno v izrazito moškem kolektivu. In prav zaradi te, njej lastne zadržanosti, nepo-tvorjenosti in iskrenosti, pa tudi pristnega prisrčnega smeha, smo jo takoj vzljubili. Pa ne samo mi, njeni kolegi, marveč tudi učenci, ki so takoj zaslutili bogastvo njene osebnosti, spoznali obsežnost znanja, ki jim ga je nesebično razdajala ter občudovali njeno skromnost in človeško toplino. Vsa ta leta, ki jih je prebila med nami, ni prišla iz njenih ust žal beseda, saj je znala premagovati težave v življenju brez moledovanja, pa čeprav je bila poleg težaškega poklicnega dela kot skrbna mati in žena, obložena tudi z delom za družino in dom. Življenjska pot Tatjane Kastelic se je začela 22. marca 1947 v Ljubljani. Že v rani mladosti je izgubila mater, ki pa jo je povsem nadomestila skrbna in ljubeča krušna mati. Skupaj z družino se je nato preselila v Koper, kjer je po osnovni šoli obiskovala gimnazijo in tu tudi zelo uspešno maturirala. Že kot dijakinja in nato kot študentka zgodovine in zemljepisa na Filozofski fakulteti v Ljubljani je bila znana po svoji marljivosti, vestnosti in nesebičnem tovarištvu. Njena osebnost je rasla skupaj z moralno pokončnostjo, ki se je kazala tudi v pogledu na slovensko zgodovino, na pripadnost slovenski Istri in Primorski nasploh in v zavzetem delu za socialistično domovino. Po zelo uspešno opravljeni diplomi marca 1972 sta si z možem ustvarila toplo družinsko gnezdo, nato je sledila zaposlitev na šoli. Ko jo je napadla zahrbtna bolezen, smo vendarle upali, da bodo sodobna medicina, pa tudi zdravje in mladost, le nagnili tehtnico tostran. Iskreno smo se tudi razveselili, ko nam je povedala, da pride po daljši odsotnosti spet delat... Toda že nekaj dni zatem je sledilo mračno obvestilo, da je še ne bo. In čeprav je vedela za posledice, je z občudovanja vrednim pogumom prenašala bolezen, dokler ni 30. oktobra 1982 v Ljubljani izmučena zatisnila oči. Za Tatjano Kastelic je ostala praznina. Pogrešali jo bomo tako sodelavci kakor tudi učenci. Vendar pa bo njen lik še vedno živel med nami, kot lik vzorne profesorice, zveste, ljubeče in blage matere, ki je dala življenje dvema hčerama in ki ju je skupaj z možem tako težko zapustila. Velika množica nekdanjih učencev, prijateljev, sodelavcev, znancev in sorodnikov na njenem pogrebu je bila samo zunanji dokaz, da Tatjana ne bo nikoli pozabljena. J. A. HOČEVAR Televizija v šoli Urnik oddajanja šolske televizije od 23. 11. do 31. 12. 1982 Pre- miera Pono- vitev Ciklus Oddaja Trajanje 23. 11. 25. 11. Telesna vzgoja Računalništvo Fizika Elementarne igre Računalniške mreže Molekularna zgradba snovi 27 min. 20sek. 35 min. 30sek. 11 min. 7. 12. 9. 12. Telesna vzgoja Zemljepis SND Košarka, nogomet Ribištvo Kruh 28 min. 28min. 30sek. 14 min. 14. 12. 16. 12. Telesna vzgoja Zemljepis SND Rokomet, odbojka Človek in Jadran I. Planšarstvo 25min.40sek. 30 min. 15 min. 21. 12. 23. 12. Telesna vzgoja Zemljepis SND Ritmična ura Človek in Jadran II. Sirjenje na Ovčji planini 28min.05sek. 29min.45sek. 13 min. nazadnje v Lovencu na Pohorju. Od tu je tudi odšel v zasluženi pokoj in zadnja leta je preživljal v rojstnem Mariboru. Poleg tega, da je veliko učiteljeval, je veliko muziciral, vodil pevske zbore, se ukvarjal z radioamaterstvom in tudi inštruiral druge. Mi, njegovi kolegi, smo mu zavidali njegovo vsestransko razgledanost, saj je obvladal številna področja od tehnike, znanosti, glasbe do biologije, meteorologije in astronomije. Bil je zelo načitan, glasbeno izredno nadarjen, prijateljski do sodelavcev, ampak kritičen do praznoglavih in domišljavih ljudi. Zelo je ljubil naravo, jo vztrajno opazoval, rad je kramljal o rastlinah, gobah, nebesnih pojavih, pticah in vremenu. Učil in vzgojil je cele rodove in jim odkrival lepoto in bogastvo glasbenega sveta. Za vse to so mu zlasti hvaležni številni Lovrenčani, med katerimi je učiteljeval' kar štirinajst let. Vsi, ki smo ga poznali, ga ne bomo nikdar pozabili. IVAN POŽAUKO Nova razstava v Slovenskem šolskem muzeju Ob proslavljanju dneva republike bo v Slovenskem šolskem muzeju 25. novembra ob 11. uri odprta razstava Vzgoja in izobraževanje v dokumentih kongres KPS/ZKS. S to razstavo sklepa delovni kolektiv muzeja zelo široko razstavno dejavnost v letu 1982 ter nadaljuje svoja prizadevanja za proučevanje in prikazovanje starejše in novejše šolske zgodovine na Slovenskem. V ta sklop spada tudi prikaz poglavitnih vzgojno-izobra-ževalnih vprašanj, ki so jim namenjali na dosedanjih devetih kongresih KPS in ZKS precejšnjo pozornost. Iz prikazanega gradiva vidimo, kako zavzeto so obravnavali na teh kongresih vprašanja vzgoje in izobraževanja in tako usmerjali in nadalje oblikovali naš celotni vzgojno-izobraževalni sistem. Razstava in katalog, ki je izšel ob tej priložnosti, seveda pomenita le prvi korak k prikazovanju in proučevanju vzgojno-izobra-ževalnega procesa v obdobju med L kongresom KPS ter 9. kongresom ZKS. Čeprav to ni njen prvi namen, pa iz razstave vsaj nekoliko razberemo tudi temeljne zasnove razvoja vzgoje in izobraževanja v šoli in zunaj nje po zmagi socialistične revolucije pri nas in ugotovimo, kako je to področje v tem času napredovalo. Mogoče bo kdo pomislil, da bi bilo primernejše, če bi to razstavo pripravili ob 9. kongresu ZKS, vendar pa takrat v pregled tovrstnega gradiva ne bi mogli uvrstiti stališč iri sklepov o nadaljnjem razvoju vzgojno-izo-braževalnega sistema, sprejetih na tem kongresu. ANDREJ VOVKO Žagarjeve nagrade in priznanja za leto 1983 Po 4. členu zakona o nagradah in priznanjih Staneta Žagarja (Ut® list SRS, št. 8/78) RAZPISUJE odbor za podeljevanje Žagarjevih nagrad in priznanj ŽAGARJEVE NAGRADE IN PRIZNANJA ZA LETO 1$ I. V letu 1983 bo podeljenih 7 Žagarjevih nagrad in 3 Žaga*!1 priznanja. II. Žagarjeve nagrade in priznanja bodo podeljena za izredne a‘ he na vzgojno-izobraževalnem področju. Za nagrade lahko kandidirajo posamezni zaslužni delavci skupine delavcev, ki so dosegli izredne uspehe pri napr® vzgoje in izobraževanja, pri uveljavljanju socialističnega sa' upravljanja ter druge izredne rezultate, ki so bili doseženi l lom v vzgojno-izobraževalnih in drugih organizacijah združe" dela, z organiziranjem vzgojno-izobraževalne dejavnosti, s* kovnimi in raziskovalnimi deli ter pri oblikovanju učnih sred5 Za Žagarjeva priznanja lahko kandidirajo organizacije zdf1) nega dela, delovne skupnosti, družbene organizacije in dru-(v nadaljevanju: kandidati), ki so na področju vzgoje in izf ževanja dosegli izredne uspehe. III. Kandidate za podelitev Žagarjevih nagrad in priznanj la predlagajo: / — krajevne skupnosti — organizacije združenega dela — samoupravne interesne skupnosti — družbeno-politične skupnosti in organizacije — Republiški komite za vzgojo in izobraževanje ter tel£ kulturo — Zavod SR Slovenije za šolstvo. Predlog za kandidata mora poleg imena in drugih osnovnit'1 datkov o kandidatu vsebovati še podrobno utemeljitev. Predlogu za podelitev nagrade je treba priložiti: L Življenjepis s podrobnimi podatki iz življenja in dela k didata; 2. podrobno utemeljitev s priporočili in mnenji družbeno-p ličnih organizacij (koordinacijskega odbora za kadro< vprašanja pri Občinski konferenci SZDL), Zavoda SR" šolstvo oziroma sveta VDO ali VTOZD, drugih orgari cij, društev ter priznanih strokovnjakov. Predlogu za podelitev priznanja je treba priložiti: 1. osnovne podatke o kandidatu: 2. podrobno utemeljitev predloga s priporočili in mnenji d’ beno-političnih organizacij (koordinacijskega odbora kadrovska vprašanja pri občinski konferenci SZDL), ZaV SRS za šolstvo in drugih organizacij, društev ter prizn1 strokovnjakov. IV. Predloge pošljite do vključno 31. 12. 1982 v zaprti kuvef11 naslov: Izobraževalna skupnost Slovenije, Ljubljana, Aškerčeva 9 oznako »Razpis Žagarjevih nagrad in priznanj«. V. Svečana podelitev Žagarjevih nagrad in priznanj bo v p< 25. marca 1983. Predse«) odbora za podelje^ Žagarjevih nagrad in poz«1 Ivan GODEC - Vabilo OSNOVNA ŠOLA NEGOVA VABI delavce, ki so bili zaposleni na Osnovni šoli Negova na sveč£ ob poimenovanju šole in dvestoletnici vzgojno-izobraževalnega«) Proslava bo 27. novembra ob 14. uri. Delavci Osnovne šole Nej Obvestilo Rdeči križ Slovenije vabi vse občane in delovne ljudi, da se v večjem številu udeleže krvodajalske akcije. Prijave sprejema otf1 odbor Rdečega križa, v delovnih organizacijah pa aktivist RK, voren za krvodajalstvo. Dajanje krvi je izraz humanosti in solidarnosti, zato pričakujefl10 krvodajalski akciji vse zdrave občane in delovne ljudi. DECEMBER 1982 KOČEVJE 1., 2., 3. TRŽIČ 7., 8., 9. ŽALEC io. GROSUPLJE 13., 14., 15. LENDAVA 16., 17. LJUBLJANA ŠIŠKA 21. LJUBLJANA VIČ-RUDNIK 22. LJUBLJANA CENTER 23. LJUBLJANA MOSTE-POLJE 24. KAMNIK 28. LJUBLJANA BEŽIGRAD 29. POSTOJNA 30. LJUBLJANA MESTO 31. STARŠE HOČE SELNICA OB DRAVI RAČE 2. 9. 16. 24. ' !P *> RDEČI KRIŽ SLOVE!' ■:_________________| Ustanovitelja: Republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti ter izobraževalna skupnost Slovenije — Izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom. Izdajateljski svet ČZP Prosvetni delavec: Metka Rečnik, pred- sednica, Tea Dominko, Milanka Dragar, Tone Ferenc, Leopold Kejžar, Marjana Kunej, Vida Nered, Marija Skalar, Janez Sušnik, Zdravko Terpin, Jože Valentinčič, Boštjan Zgonc. Uredniški odbor: Geza Čahuk, Tea Dominko, Jure Gartner, Marjana Kunej, Rudi Lešnik, Bariča Marentič-Požarnik, Veljko Troha, Jože Valentinčič, Marija Velikonja, Majda Vujovič Uredništvo: Jože Valentinčič, glavni urednik, Marjana Kunej, odgovorna urednica, Tea Dominko, tehnična urednica. Naslov uredništva in uprave: Poljanski nasip 28, tel.: 315-585, poštni predal 21, Ljubljana 61104 Rokopisov in fotografij ne vračamo. Letna naročnina znaša 250 din za posameznike, 450 din pa za organizacije združenega dela in delovne skupnosti. Cena izvoda 15 din, pri povečanem obsegu pa 20 din. Študentje imajo pri skupinskih naročilih poseben popust. Številka tekočega računa: 50101-603-46509. Tiska ČZP Ljudska pravica. ISSN 0033-1643 Po mnenju Republiškega KO’ teja za vzgojo in izobraževani1, časnik »Prosvetni dela'18 prost temeljnega davka od P1 meta'proizvodov (glej 7. točKc odstavka 36. člena zakona d( davčenju proizvodov in storil8 prometu).