MLADE PESMI VANICA KOBE ZVEČER Ko sonce je k zatonu šlo, so bori v vetru završali in hitro še sonce zlato vprašali, če je na svetu morda srce, ki ga še nikdar ni trlo gorje. Sonce jih zadnjikrat je poljubilo in borom je temnim tako govorilo, da jim odgovora dati ne zna, ker ne pozna vsega gorja. Mesec srebrni pa vse to ve, saj njemu se vsako odpre srce! POMLADNA V meni vse poje, poje, Tu nekdo joče, stoče, a kje je odmev? da bi živeti smel, Kje si, življenje moje, pa se mu vse krohoče, poslušaj ta spev! DVE POMLADI Pomlad moja prva bila je duhteča, a v srcu ostala je rana skeleča. A moja druga pomlad je preljuba, vsa čista in sveta, vsa v zarje odeta. Saj vriska in joče srce mi pojoče, saj zdaj hrepenenje je sladko trpljenje. Zame zdaj vsa sreča je rana skeleča prav majhna in tiha zate krvaveča. v vseh srcih je gnev. OBTOŽBA Zakaj nismo ptički, majhni le črički? Zakaj nismo cvetke na polju? Naj bomo vrtnarji, vešči krmarji in ne le galebi na morju! Tako nas učite, sladko govorite. Vrtnarit, krmarit v gorju? Kaj tega ne veste, da brez kruha ni nič, da zrna, drobtine pobira le ptič! NAPITNICA Izprazni, moj dragi, Izprazni, moj dragi, to čašo do dna, to Čašo do dna, še v zibki sem iznova jo bom v dar jo dobila, napolnila, s krvjo je napolnjena nato pa jo vrzi, iz srca, vrzi ob tla jaz sama sem jo in vsa se bo natočila! razdrobila! TOŽBA Včasih ti je Včasih si žejen, neskončno lepo, žejen tako, tako svetlo razpokan, ti je v duši, kot zemlja ob suši, pa pride neurje, pa se ti sonce stemni se nebo skrije samo, in v tebi vse se poruši. da ti je mraz še pri duši. In hotel takrat bi studenčnice bistre, ki obraz tvoj se v nji ti zrcali, pa vidiš krog sebe same f ilistre, same filistre z očali. MATI IŠČE MOJSTRA JOŽE KERENČIČ Prišla so leta, ko so otroci začeli zapuščati dom. Prvi je šel Pavel; jeseni, ko 90 se očetu odprle napol zaceljene rane, ki jih je dobil v vojni, in so ga priklenile za vse življenje na posteljo. Vse delo, vsa skrb je ob visela na materi. Ves dom je trosil na Pavla, da bi se kdaj prebil do boljšega kruha. Prišla so slutena leta, Pavel se še mi osamosvojil in vedeli so, da še dolgo ne bo pomagal najmlajšima, Lojzeku in Vančku, da bi se česa izučila. Materi so bili vsi pri srcu; vse življenje pa je bolehala in bila vsa zanič, da nihče ni vedel, kako dolgo bo živela. Neke pomladi je odšla v svet Mica, tretja po rojstvu; do druge pomladi je služila v mestu, čez poletje se je vrnila, jeseni je zopet zbežala in se v mestu omožila z mizarjem. Bil je mlad in brez vsega, v tuji hiši je bival, pedi zemlje ni imel ne lastne delavnice. Mica je zaživela po svoji trmi, dote ni dobila nobene. Za kom z grunta se ni hotela ogledati, ob zemlji živeti ni marala. Liza, četrta, je ostala doma, da 536