Za poduk in kratek das. Kako obhajajo ogerski Slovenci primicijo. Ogerski ali prekmurski Slovenci so kaj dobro, pridno in pobožno ljudstvo. 0 tem se je lahko vsakdo že prepričal, kdor je opazoval Preknmrce pri nas, kadar romajo k Sv. Trojici v Slov. goricah, v Šmarije ali pa v Gelje. Še bolj se je lahko o tem prepričal, kdor je nekaj časa med njimi bival. Bil sem že večkrat med njimi v njih doraovini in reči moram, da se je mojemu srcu to vrlo Ijudstvo posebno prikupilo. Ni še dolgo tega, kar sem bil zadnjič med njimi. Bil sem na primiciji dobrega prijatelja in imel sem zopet lepo priliko iih natančneje spoznavati. Upam, da bo bralce »Slov. Gospodarja« zanimalo, ako jim podam popis te primicije, ki se je obhajala na ogersko-slovenski zemlji, tam, kjer sta pred dobrimi tisoč leti sv. brata Ciril in Metod tako blagonosno delovala, tam, kjer sedaj vladajo brezobzirni in brezverski Madjari, ki bi radi vsa nemadjarska ljudstva spravili pod svoj klobuk ter jim iztrgali iz srca ljubezen do sv. vere in do jezika materinskega. Dan 25. julija 1897 je bil znamenit dan za občino Krajno ob štajarsko-ogerski meji in za celo župnijo tišinsko. Obhajal je namreč ta dan svojo veselo primicijo č. g. Jožef Klekl, novomašnik somboleljske škofije. V krasni, deloma že prenovljeni župni cerkvi v Tišini se je zbrala nešteta množica pobožnih prekmurskih Slovencev in Slovenk, da bi se udeležili prve presvete daritve svojega vrlega rojaka. Pridigoval mu je med ogerskimi Slovenei dobro poznani izvstni govornik, g. Jožef Bagary, župnik martijanski. Popoldne pa se je obhajala lepa versko-narodna slavnost na domu primicijantovem, kjer se je zbralo mnogo tamošnjih odličnih Slovencev duhovnih in posvetnih in priprostega Ijudstva. Na polu Ija je bilo postavljenih več slavolokov s slovenskimi napisi v madjarskem pravopisu, kakor: Bog zsivi novomesnika ! — Blagoszlovlen, ki pride vu imenu Goszpodnovem! Najlepši pa je stal pred rojslno hišo primicijantovo z napisom: Dnesz je vcsinyeno zvelicsanye etoj hizsi! Tu je plapolola ogerska zastava, poleg nje pa tudi lepa slovenska trobojnica, ki je jasno pričala vsem, da tukaj bivajo Slovenci, ki se šo zavedajo svoje slovenske narodnosti. (Konec prih.) Smešnica. Neki gospod se v dežju vozi v pokriti kočiji, ki pa je na vrhu imela precej luknjic. Zato se zadere nad kočijažem: »Vi, ali v vašo kočijo vedno curlja?« — »Ne, se odreže kočijaž, samo kadar dež gre«.