v BISTVU PISCI GOTOVO P R A V MISLIJO ...
V svojem odgovoru na moj članek o vrstah oziralnih odvisnikov je France Jese-novec (JiiS 1966, 152—154) najprej potegnil ostro ločnico med »veljavno slovnico«, Tomšičem in seboj ter med menoj, ki mislim drugače o oziralnih odvisnikih takšne vrste kakor »oni«. V jedru mi daje siicer prav, češ da so to po »smiselnii« analizi drugačni in ne prilastkovi odvisniki.
200
Nato je skušal z razpravljanjem o odnosnici vsak k oziralnemu zaimku kdor ugotoviti potrebnost ali nepotrebno^st te korelacije in prišel do spoznanja: »Po vsem povedanem bi bil vsak kvečjemu odveč . ..« Zdi ,se mi, da sem trdil jaz prav isto: »Zato temu zaimku (kdor) ni potrebna odnosmica .. .« in malo prej: »Ce bi že moral imeti korelacijo, bi uporabil rajši vsakdo .. . ki.«
Avtorjev ekskurz v zgodovino zaimka vsak me ni prepričal o jezikovirti kultivi-ranosti in korektnosti uporabnikov korelacije vsak, kdor, za kar navsezadnje gre, kadar govorimo o iknjižnem jeziku.
Ko sem razpravljal o »smiselnii« in »formalni« analizi, sem bil prepričan, da sem se dovolj jasno opredelil samo za »smiselno«, ker se mi zdi, da analize, ki ne bi bila smiselna, sploh ni ali pa je nesmiselna. Vendar ostaja Jesenovec pri obeh možnostih, priznava pa, da je treba izraza pri njegovih primerih zamenjati, da je torej icdor dela v zvezi Kdor dela, zasluži plačilo smiselno osebkov, v zvezi Vsak, kdor dela, zasluži plačilo pa formalno prilastkiov odvisnik.
O obeh vrstah analize bo torej še treba raapravljati, s čimer se bo najbrž razčisulo tudi vprašanje vrste takšnih odvisnikov.
Kar me je v Jesenovčevem članku silno presenetilo, so misli v predzadnjem odstavku: »Nikoli nikjer ni noben naš slovenist drugače učiil, kakor da so odvisniki stavčni členi ali deli stavčnih členov nadrednega stavka. Podobno uče tudi vse naše slovnice, čeprav je res, da rabijo malce nerodne izraze, da odvisniki stavčne člene »nadomeščajo«, ali da so »dodani« glavnemu stavku v pojas.nilo. Gre pač za premalo natančno izražanje, v bistvu pa pisci gotovo prav mislijo.«
Ali prav razumem zadnji stavek? Je to pot, ki pelje k boljšemu spoznanju, k resnici? Ali naj se zadovoljimo z malce nerodnimi izrazi in s premalo natančnim izražanjem? Ali res ni nikoli nikjer... noben naš slovenist drugače učil in so ostale vse napake le v »veljavni slovnici« in jezikovnih vadnicah, ki so se naslonile nanjo, prevzemale njene formulacije in primere?
Iskreno bi bil vesel, če bi bilo res. Čudno pa je le, če v bistvu pisci gotovo prav mislijo, da svojega premalo natančnega izražanja in malce nerodnih izrazov ne popravijo vsaj v »popravljeni« izdaji slovnice, ko so bili na napake že opozorjeni. In prav teh napak ne manjka v nobeni izmed jezikovnih vadnic, ki so se naslonile na »veljavno« slovnico iz leta 1956, izdaja iz leta 1964 pa je njen ponatis in ne popravljena izdaja, razen poglavja o pravopisu.
Kdo bi potem še verjel v čudež, da bi vsi slovenisti učili bolje in pravilneje kot »veljavna« sio-vnica in jezikovne vadnice, ki so nastale po nji? Ali avtorji teh učbenikov niso slovenisti? So se vsi drugi slovenisti, -razen peščice kritikov ali vsaj recenzentov veljavne slovnice, domenili za kak kulturni molk in bolje uče, kakor pa so se naučili? Kako pa uče neslovenisti materinščino od prvega razreda osnovne šole do najvišjih razredov najrazličnejših šol druge stopnje, ko jim ni na voljo —¦ razen Toporišičevega Slovenskega knjižnega jezika 1 — prav nič drugega kakor omenjeni učbeniki ali kvečjemu še kaj manj pomembnega in še bolj zastarelega?
Prav ta Jesenovčev prispevek me prepričuje, da je skrajni čas za temeljit kritični pretres -dosedanjih ugotovitev, premišljevanj in formulacij o sintaksi stavka, k čemur bom poskusil prispevati svoj delež z vrsto samostojnih člankov. b o i i s m i s j a