Štev. 6. in 7.         V Ljubljani, 1. malega srpana 1918.         Leto XIX.
Jutranji izprehod.__>^
In kadar jutro rano me zbudi,             Drevesu krona tajno zašumi,
nate se misel mi, dom, oglasi.            šepeče k listu list in spet molči.
Po rosni travi me korak provaja,         Tarn se razgrinja plodovita njiva, epota tvoja čudovita vstaja.                pred zlom molitev varno jo pokriva,
Od vseh strani zveneč udarja spev,        In steze, pota — ali govorč? na tebe lije zora zlati sev.                   Na težko delo stopajo ljudjč.
Vrhovi daljnih gor v škrlat kipijo,       Pokonci nosi se poštena glava, cvetovi v jutranji pozdrav dehtijo.       v daljavo sinjo vid svobodno plava.
Pšenica se zaziblje v mehki val          In kadar duša se v ponosu spne,
in k solncu dviga se od črnih tal.       nepremagljiva volja vanjo vre.
V vonjivo kito tam se trta vije,         In kamor seže roka, dom ljubeča,
grozd hlastno solnčniogenj srka, pije.      ovenča z zmago jo junaška sreča.
Čebela se brenčcč poganja v svet —      A katn neznaten, majhen, skromen jaz in kamor sede, tam jo čaka med.        v tem veličastvu skrijem naj obraz ?
Govedo k sočni paši se priklanja,        Kako in s čim naj moško razodenem, pastir na orglice poskočno sanja.         kar čutim, slutitn v srcu preiskrenem?
0, jutro k delu, k delu me budi — in v srcu, v mislih, dom, si meni ti!
E. Gangl