kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 29 i98i 53 IN MEMORIAM DR. MIROSLAVU PAHORJU FERDO GESTRIN Ze nekaj mesecev smo pričakovali žalost- no vest o smrti zgodovinarja dr. Miroslava Pahorja. V neizprosnem boju s hudo bolez- nijo je omagal mnogo prezgodaj, 25. aprila, še ne 59 let star. Padel je kakor osamljen kraški bor pod sunki neustavljive burje. Usoda je bila močnejša od njegove volje po življenju in želje po uresničenju vsega, kar si je postavil za cilj. Z njim smo izgubili enega pomembnih kulturnih delavcev v Slo- venskem primorju in še posebej v Piranu, delavca, ki mu je bilo delo načelo življenja. Kraševec po rodu (rodil se je 5. novembra 1922 v Novelu pri Temenici) je doživljal vse tegobe fašističnega režima. Nevesela mladost je kovala njegov značaj, kar ga je v narodno zavedni in za družbene krivice občutljivi sredini še kot mladeniča pripeljalo v tajno protifašistično organizacijo TIGR in leta 1942 med mladinske aktiviste OF v Gorici in nazadnje, čeprav je bil invalid, med bor- ce NOB. Po osvoboditvi, ko je opravljal razne funk- cije v obnovi domovine, ga je želja po zna- nju kmalu pripeljala na študij zgodovine na filozofski fakulteti v Ljubljani. Kljub delu v študentski organizaciji in udeležbi na vseh takratnih mladinskih delovnih akcijah je v zanj značilni zagnanosti diplomiral v red- nem roku in po krajših zaposlitvah v za- četku leta 1951 se je začela njegova dejav- nost na obalnem področju, v Kopru in Pira- nu. Poklicnemu, strokovnemu delu se je po- svetil z vso zavzetostjo in vanj je vlagal svo- je vedno bogatejše znanje in organizacijske sposobnosti. V Kopru je v nekaj letih polo- žil temelje in organizacijsko utrdil Studijsko knjižnico, ki je do danes prerasla v izredno pomembno kulturno ustanovo v tem delu Slovenskega primorja. V Piranu pa je po letu 1954 obnovil Mestni muzej, ki ga je nato z dolgoletnim delom — zbiranjem gradiva doma in na tujem, restavriranjem in ureja- njem — prepričan v pravilnost pomorske koncepcije v slovenskem okolju in kljub naj- različnejšim oviram spreminjal v Pomorski muzej, specializirano ustanovo republiškega in še širšega družbenega pomena. Muzej si je zamislil kot centralno ustanovo s poseb- nimi dislociranimi oddelki za solinarstvo, ri- bištvo in povojno slovensko brodarstvo, za kar je dobil podporo delovnih organizacij obalnega pasu. Uresničiti je utegnil le po- slednje. Ob podpori Splošne plovbe in so- delovanju dela slovenskih občin je v Porto- rožu na zelo izviren način ustvaril muzejsko zbirko o razvoju povojnega pomorstva in Splošne plovbe. V povezavi s strokovnim delom in pomorsko koncepcijo se je nepre- stano spoprijemal s še vedno močno ustalje- no celinsko usmerjenostjo v slovenski zave- sti in je z izostrenim posluhom reagiral na mnoge probleme obalnega področja. Pri tem je dal mnogo pobud in sodeloval pri raznih tovrstnih akcijah. Zavedajoč se, da je ena izmed spodbud v širjenju pomorske usmerjenosti tudi dobro poznavanje zgodovinskega razvoja Sloven- ske Istre in njenega pomorstva, se je začel že neposredno po diplomi poglabljati v zgo- dovinske raziskave in vanje vložil ob stro- kovnem delu — lahko rečemo — trideset let trdega in vztrajnega dela. Ze leta 1951 je objavil prve tovrstne prispevke. Leta 1953 je uredil Zgodovinski zbornik STO in v njem objavil več razprav, ocen in poročil. Nato srečujemo leto za letom rezultate njegovega znanstvenega dela vse do smrti v raznih lo- kalnih časopisih in zbornikih (Primorski dnevnik, Pomorstvo, Obala, Informator, gla- silo delovne skupnosti Splošne plovbe, Slo- 54 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 29 1981 venski pomorski zbornik, Slovensko morje in zaledje), ki so nastajali tudi po njegovi zamisli in jih pomagal urejevati. Prav tako pa je pogosto objavljal tudi v republiških glasilih zgodovinarjev: Zgodovinskem časo- pisu in zlasti v Kroniki, kjer je njegovih razprav za kar zajetno knjigo. Na osnovi te- ga dela je leta 1965 promoviral, postal po- zneje znanstveni (1971) in nato višji znan- stveni sodelavec (1978) ter je pred smrtjo imel vse pogoje za naziv znanstvenega svet- nika. Njegovo znanstveno delo se je usmerjalo predvsem na dvoje področij. Po eni strani ga je pritegovala zgodovina slovenskega obalnega pasu in še posebej mest od Pirana do Trsta s težiščem na prvem. Časovno je zajel dobo od zgodnjega srednjega veka da- lje do konca fevdalizma v slovenskih deže- lah, v posameznih razpravah pa je segel vse do najnovejšega časa. V vsebinskem pogle- du pa je posebno zanimanje pokazal za vpra- šanja mestne uprave, mestnih oblastnih or- ganov, mestnih statutov, za problematiko družbenih razmer in socialnih bojev pa tudi za posamezne veje gospodarstva. Ob prouče- vanju zgodovine mestnih komun v sloven- ski Istri je največ pisal o Piranu. Proučil je zgodnjo dobo razvoja piranskega komunal- nega sistema oblasti in uprave od konca 12. do zadnje četrtine 13. stoletja. Analiziral je ostanke besedila najstarejšega mestnega statuta iz leta 1274 in ugotovil, v kakšnih gospodarskih razmerah in družbenih na- sprotjih je nastal ta statutarni spomenik v Piranu. Kratek zgodovinski pregled Pirana (22 str.), ki ga je napisal za delo M. Pahor — T. Mikeln, Piran, Portorož 1972, je nastal sicer iz praktičnih namenov, je pa prvi sintetični pregled zgodovine mesta v naši historiografiji. Posebej je tu omeniti dvoje njegovih dosedaj tiskanih obsežnejših samo- stojnih publikacij o Piranu. Prva je knjiga »Stare piranske soline«, Ljubljana 1963, ki jo je napisal s tudi že pokojno etnologinjo T. Poberajevo; vendar pripada njemu večji del besedila. V njej poleg zgodovinskega pre- gleda solinarstva avtorja dajeta rezultate etnografskih proučevanj solin. Pahor je s študijem te panoge gospodarstva v Piranu nadaljeval vse do svoje smrti in prišel na podlagi beneških katastrskih map piranskih solin iz konca 16. in druge polovice 17. sto- letja do zelo važnih rezultatov, a so njegove študije ostale nedokončane. Drugo, doslej najobsežnejše tiskano njegovo delo, je knjiga »Socialni boji v občini Piran od 15. do 18. stoletja«. Besedilo presega vse, kar je bilo do- slej napisanega o družbenem in deloma tudi o gospodarskem razvoju mesta v obravna- vanem času. Posegal je z vrsto razprav v sta- rejšo zgodovino Izole, o kateri imamo zavoljo pomanjkanja virov zelo skromno historio- grafijo, dalje Kopra in Trsta. V razpravi »Constitutio Mimiliani v letih 1521—1535« pa je posegel v problematiko istrskega po- deželja; v njej je prikazal gospodarstvo, po- ložaj in obveznosti kmetov na področju Momjana. Po drugi plati pa se je vse bolj usmerjal tudi v proučevanje slovenskega pomorstva, še posebej novejšega obdobja do druge svetov- ne vojne, in to v tolikšni meri, da je postal eden redkih slovenskih zgodovinarjev, ki so se načrtno ukvarjali s temi vprašanji. Na eni strani je sistematično raziskoval v po- morstvo vključeni kader iz slovenskih dežel na trgovski in vojni mornarici v habsburški monarhiji, pri čemer je na veliko črpal iz dunajskih arhivov. Dalje je na podlagi do- slej neznanih virov prikazal v več ali manj sintetični obliki razvoj slovenskega ladjar- stva v letih 1841 do 1941. V posameznih, predvsem strokovnih člankih je obravnaval tudi važne dogodke iz boja naših pomorcev v času NOB. Na drugi strani pa je že vrsto let s terenskim raziskovanjem sledil tradi- ciji o povezavah slovenskega zaledja, pred- vsem podeželja, z morjem in pomorskimi de- javnostmi. Rezultati tega dela so izredno zanimivi, zlasti glede oskrbovanja ladjedel- niške proizvodnje v Trstu s surovinami (le- som, jambori, vrvmi, smolo itd.), glede vklju- čevanja slovenskih ljudi v pomorstvo in gle- de vplivov vsega tega na mišljenje in kulturo preprostega slovenskega kmečkega človeka. Posamezne razprave, objavljene v zadnjih letih, dajejo konkretno sliko o vsem tem. Posebej pa je o tem govoril na okrogli mizi jugoslovanskih gospodarskih zgodovinarjev. Sintezo tega proučevanja, ki jo je z veliko ljubeznijo in s pravo kraško vztrajnostjo pripravil za tisk pod naslovom »Jamborna pot« zavoljo neizprosne usode, žal, avtor ni dočakal; izšla pa bo konec letošnjega leta. Podoben primer je deloma tudi knjiga o pi- ranskih statutih, katerih kritično izdajo ja pripravljal kot zunanji sodelavec akademij- skega inštituta M. Kosa za SAZU. Napisati bi moral samo še edicijski uvod in urediti besedila statutov; to bo moral sedaj opraviti nekdo drug. Z njegovo smrtjo pa je žal za- stalo tudi skupinsko delo na zelo široko za- snovani zgodovini Pirana, o kateri so že na- stajala prva temeljna besedila. Težko je reči, če bo sedaj kmalu prišlo do uresničenja tega načrta, ki bi bil sicer lahko končan v nekaj letih. kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 29 1981 55 Kljub intenzivnemu strokovnemu in znan- stvenemu delu so ga napredna miselnost, so- delovanje v NOB in v študentskih akcijah na fakulteti tako povezali z našo stvarnostjo, da je bil tudi družbeno zelo aktiven. Do zad- njega je opravljal najrazličnejše funkcije v okvirih stroke in tudi v družbenopolitičnih in samoupravnih organih v lokalnem in prav tako na republiškem nivoju, še posebej na področju kulture, šolstva in prosvete ter muzealstva. Povsod je uveljavljal napredna stališča in vztrajal pri njih domišljeno in uporno, pogostokrat tudi zelo vehementno, celo za ceno priljubljenosti in ostrih kritik, ki pa jih je tem laže prenašal, čim bolj je praksa vsakdanjega življenja potrjevala nje- gove poglede. Čeprav bo življenje teklo dalje, bo vrzel, ki je nastala z njegovo smrtjo v kulturni sre- dini Pirana, še dolgo nezapolnjena. Manjkal bo človek, ki je z vsem svojim bitjem stal za stvarmi, ki jih je ustvarjal in gradil, ki je vedel, kaj hoče in ki se je za vse to tudi znal bojevati. Morda je tudi to izčrpavalo njegove telesne sile, da je mnogo prezgodaj omahnil v smrt. Toda ostalo bo njegovo delo, znanstveni in strokovni rezultati tega dela. Z vsem tem pa bo ostal spomin nanj pri vseh, ki so z njim delali, ga poznali in cenili v Piranu in obalnem pasu ter pri vseh sloven-' skih zgodovinarjih in muzealcih.