Dopisi in novice. — lz Knežaka nam piše g. AntonPožar, nadučitelj in župan, med drugim to-le: Kakor znano, razširila se je tukajšnja enorazrednica letos na dvorazredno, in oba učitelja imava posla čez glavo, ker je nad 350 za šolo ugodnih otrok, od katerih 250 šolo redno obiskuje. Obiskovalo bi šolo še več, ali kaj, ker otroci »obleke in obuvala« nemajo. Vem, da Vam se bo neverjetno, nemogoče zdelo, ako Vam povem, da otroci bosi v šolo dohajajo, in to ne samo iz domače, marveč tudi iz oddaljenih dveh vasi. Bosi, pa v takem hudem mrazu! Terdosrčen mora človek biti, vide take ubožčeke v šolo dohajati, da se mu srce ne otaja. Zraven siromaščine v obleki pa glad pritiska, in večkrat se primeri, da otrok s praznim želodcem v šolo pride, s praznim iz šole otide in zopet popoldne s praznim v šolo dojde. Tak učenec se menda pač z veseljem ne uči? Pa vendar ti siromaki redno v šolo hodijo, brez sile. V takem položaji si pač otroci ne morejo naj potrebniših učnih pripomočkov prisvojiti, in treba je za-nje prositi, sicer bi jih vsaj '/3 brez vsih ufiilnih pomočkov ostalo. Tukaj so ljudje za šolo vneti, ali poraagati dosti ne morejo, ker je tukaj le malo premožnih, da bi takira revežem na pomoC prihiteli. Volja je, a moči ni, ker je revežev preveč. Verjemite mi, da bi človek vse poskusil, da bi se tem ubožčekom pomagalo. Pa kje pomoči iskati? Po mestib so še premožni ljudje, ki bi lahko pomagali, ali oni za našo revščino ne vedo, ker smo bolj na kraji »sveta«, na kraji dežele naše. Morda se s tem mojim pisanjem ktero vsmiljeno srce obudi, in kaj tem revežem pomaga. Vse bi se z hvaležnim sercem sprejelo, bodi si denar, obleka, ali kar koli. Potrebnemu se vse prileže. Naj bo za danes dovolj 0 tej bedi. Prešlo jesen je »Narodna šola« tukajšnji šoli veliko gradiva za šolo, skor brezplafino podelilo. Morda tudi sedaj kaj za nas brani, n. pr. pisnih zvezkov, kamenCkov, peres, svinčnikov, ali kaj fizikaličnih aparatov. Jaz bi hotel z lastnega imetja nekoliko dati, da se kaj vdobi, ker si otroci kupiti ne morejo. Kar človeka na srcu tišči, si rad odloži; zatoraj ne zamerite, da Vas s tacimi neveselimi rečmi dolgočasim. A storil sem to na Vašo besedo. Ako Vam ljubo, bom še kedaj iz tukajšnjega kraja kaj pisal. (Prosimo!) Serčno Vas pozdravljaje  V Knežaku, 20. prosinca 1880. Pristavek vr. Kdor ne pozna teh krajev in dogodivščin poslednjih let, bi se mu neverjetno zdelo, kar tukaj piše g. nadučitelj, a v resnici je tako. Stanovalci teh krajev imeli služne pravice v graščinskih gozdih, in si z lesom nekaj prislužili.... Graščina je v gozdu hišo postavila, da zabrani izvozu .... Kmetje so hišo in vso pripravo razdejali, obsojeni so bili na dolg zapor, plačali »in solidum« vse troške in tako prišli ob živino in vse premakljivo blago. — Kmet brez delavne živine ali pa ratar brez pluga. — Možki hodijo po zimi na Hervaško in v Slavonijo po šumah les piliti (žagati) in včasih si kaj prislužijo, ter domu domače potrebe uravnajo, polje obdelajo. — Včasih pa tudi zaslužka ni, in od tod pride revščina in jedinščina, kakor se bere v tem pismu; največi reveži so otroci in stari! V primeri z njimi so naši mestni reveži še gospodje. — Iz ŽeleznikOV 16. januarija. Da nesreča v resnici nikdar ne miruje, imamo pri nas zopet novi dokaz. Te dni peljal se je zaliloški pomožni učitelj gosp. Ant. Globočnik skoz Zgornje Železnike. Vsled prenagle vožnje prekucnile so se sanke, in pomilovanja vredni gosp. učitelj padel je tako nesrečno, da si je ulomil desno nogo, levo si navdaril tako hudo, da ga boli še skor hujše mem zlomljene, in pretresnil si celi život tako, da po izreku g. zdravnika naj manj osem tednov ni upa, da bi okreval in zopet shodil. Kar pa je še hujše, je to, ker se sploh letos rane ljudom nenavadno nerade celijo. Sreča za g. bolnika je vsaj to, da leži bolan tukaj, kjer se mu težavni stan vsaj kolikor toliko polahkavati zamore, in ga pogostno tudi kdo obišče. Zima pritiska letos strašansko hudo na vse strani. Naj starejši ljudje se skor ne spominjajo enacega. Sreča bo, ako tako hudi mrazi ne bodo uplivali škodljivo tudi na človeško zdravje. V treh mescih zgubila je naša šola že 3 učeučike po smerti; pa še vedno katerega bolezen napade. Druzih posebnih novic nimamo. Z Bogom! Jos. Levičnilc. — Belgija. (Šolsko vprašanje.) Dasiravno je ministerstvo žugalo in obetalo, vendar 200 udov deržavnih šolskih komisij služeb ni hotelo prevzeti, ker so spoznali, da jih je minister Vanhumbeek, le zato poklical v te odseke, da bi se ne moglo reči, da se on ne ozira na katoličane. Ker so pa bili povsod v manjšini, niso mogli koristiti, zato so izstopili, da ne zakrijejo se svojim» imenom sklepov, katerih ne morejo odobravuti. Sicer pa deržavne šole slabo napredujejo, 300 jih je praznih, in njih 800 nima više od 25 učencev. Cerkvene šole imajo tri četertine vseli otrok, ki so še v šolskih letih; a vse to deržavo in občine prav nič ne stane, a vradne šole imajo na leto 26.000 prihodkov. — Badensko je dosihmal veljalo za deželo, v kateri so šole popolnoma od cerkve ločene; sedaj pa tudi tam govore o spravi med cerkvijo in deržavo, sam deželni kuez se je menda naveličal boja z cerkvijo, zbornicama se bodo predložili dotični predlogi, in osobje vlade veri sovražne se bode odstranilo. Pri Herderji v Friburgu je tudi izšla knjiga, spisal dr. Maas »Zum Frieden zwischen Staat und Kirche«, ki razklada katoliška načela pri šolskem vprašanji, pravi pa, da deržavne postave, ki razglašajo brezversko šolo, ne poznajo kaj je šola, kaj je pouk? Take postave hočejo gospodovati tudi duševnemu življenju. Človek ni le za deržavo in za to življenje, on ima tudi dolžnosti do Boga, do cerkve, do družine in do samega sebe. Šola naj človeka usposobi, da zadostuje svojemu namenu, ne le kar se tiče časnosti, temuč tudi kar se tiče prihodnjega življenja. Ni dosti, da zbuja razumništvo, da poučuje v raznih vednostih, marveč mora tudi žlahniti voljo in blažiti serce. Šola po svojem bistvu je pomočnica, a ne le deržavi, temuč tudi cerkvi in družini. V šoli se poučuje, bistveno pa izreja, ker olika pride le po odgoji, katero mehča in pripravlja voljo. Šola, odgojilnica, ima pa nravno podlago, a nravnost (Sittlichkeit) izvira iz vere. Pouk in odgoja — šola — moia stati na načelih svete vere, ki so od vekomaj resnični stalni in merodajavni i. t. d. — Iz Tirolskega imajo »Christlich-padagogiscbe Bliitter« daljši dopis, v katerem se opisuje napredek šolstva v novi dobi na Tirolskem; šolska postava namreč tam še ni izpeljana, t. j. deželne šolske postave nimajo, ker je deželni zbor med drugim popravami tudi zahteval, naj imajo trije škofje v deželi, v deželnem šolskem svetu virilen glas, in da se nasveti, zoper katere se škofje upro, ne morejo sprejeti. Na TiroJskem velja še zmirom ukaz ministra za uk in bogočastje 10. svečana 1869, po katerem neha nadzorništvo višje cerkvene vlade (škofijstva) in duhovnih okrajnih šolskih nadzornikov (Schuldistriktsaufseher). — Imajo tedaj na Tirolskem le deželni šolski svet in okrajne šolske svete, a krajnih šolskih svetov tam ni, tudi v deželnem šolskem svetu in v okrajnih šl. svetih duhovšfiina ni zastopana. — Učitelj kot šolski vodja je tedaj sam odgovorcn za šolo, sicer se v nekaterih krajih duhovni še vedejo kot šolski nadzorniki, postavno namreč so še toliko časa, dokler deželna šolska postava ne bode izpeljana. (Tako je bilo tudi tiste dve leti na Kranjskem, dokler nisrao deželne šolske postave imeli; nekateri župniki so se pečali za šolo kakor poprej, drugi zopet ne, tako bode menda tudi na Tirolskem. Vr.) Vpraša se tedaj, ali se je v tej dobi šolstvo na Tirolskem kaj povzdignilo, kakor liberalni časopisi po svetu razglašajo. Kratko malo, ne, v novi šolski dobi otroci nič več tako pridno ne hodijo v šolo, mladina je postala veliko bolj zanikarna, uporna, ves trud učenikov je večidel zaman; pri trudapolnem delovanji učitelja skoraj nihče ne podpira; brezovka, ki bi bila sedaj veliko bolj potrebna, kakor nekdaj, nima več prostora v šoli. Tudi kar se šolskega nadzorovanja tiče, je veliko slabejši od poprej, svetnih šolskih nadzornikov je veliko manj, kakor je bilo duhovnih; odkazano jim je veliko šol v nadzorovanje; so pa ti gospodje ali mestni učitelji ali profesorji srednjih šol, za nadzorovanje jim ostaja le malo časa; nadzorovanje je težavno, pota so slaba, kraji težko pristopni, in v nekatere kraje le redko kedaj nadzornik pride, a gotovo je, da to porabijo nekateri učitelji, manj se trudijo, zato se po nekaterih krajih otroci čisto malo nauče. — Profesorji ali sploh mestni učitelji niso na pravem mestu za nadzorovanje selskih šol, ker večkrat nimajo kar pojma o tem, koliko je mogoče storiti po selskih šolab. (Chr. pad. Bl. pristavijo: Ako je Tirolcem to v tolažbo, povemo jim, da tudi po drugih deželah ni drugače, in da imajo pri ljudskem šolstvu pervo besedo tisti, ki še nikdar niso poučevali »o čerkah« ali o »enkrat jedni«.) Selskim šolam je treba nadzornikov, ki ne poznajo le razmerja učilnic po kmetih, atnpak so se do dobrega navzeli njih bistva in duha, da morejo presoditi, ali učitelj opravlja ali zanemarja svoje dolžnosti. In v to je pa vendar duhoven naj bolj sposoben, kei1 živi na kmetih, in razmerje po šolah uže zarad tega mora dobro poznati, ker v kerščanskem nauku poučuje. Cerkveno nadzorništvo je tudi veliko ceneje, nadzorniki so dobivali nekaj potnine iz cerkvene blagajnice; dežela ali deržava ni vinarja zato potrosila, a sedaj je to vse drugače, vprašanje je le to, ali deržavni nadzorniki sploh koristijo toliko, kolikor so cerkveni. Sicer ne terdimo, da si želimo duhovnih nadzornikov takih, kakor so bili poprej pred novo šolsko dobo, za to imenitno službo naj bodo sploh strokovnjaki, in šolam poprej ni bilo to v korist, da je moral vsak dekan biti tudi (volens nolens) šolski nadzornik. Ako poslednjič še pristavimo, ka želimo, da bi se duhovni sploh marno poprijeli pedagogičnih znanost, ne rečemo s tem nikakor kaj odveč, ker prej ali slej bodo duhovni zopet šolski nedzorniki, in redništva bi imela sposobnih in izurjenih šolskih mož na izbero. Tudi katebetom ni odveč, marveC zelo koristno, ako niso v pedagogiki nevedni ali kaki mojstri skaze. — Podpisan je — 1, učitelj na Tirolskem, in vredništvo »Chr. pad. Blatter« pristavi: »Častitemu gospodu dopisovalcu popolnoma priterjujemo, ako so kje škoflje, kar pa mi ne vemo, po katerih se kleriki v odgojništvu, katelietiki in metodiki bolj poveršno poučujejo, ako se to kje zgodi, bilo bi močno obžalovati«. (»Učit. Tov.« priobčuje ta sestavek, prijateljem in neprijateljem, da si iz njega strup ali sterd serkajo.) — Iz seje c. k. dež. šl. sveta dne 2. januarija 1880. Eazsoja se o pritožbah zoper razsodbo c. k. šl. svetov, kar se tiče troška za šolske zgrade in za komisije pri njili stavljenji. Na podlagi poročil c. k. okrajnih šolskih svetov, kar se tiče stanja z as i 1 n i h š o 1 iz namena, da bi se eventuelno zboljšale, poveda se kranjskemu deželnemu odboru in ukazuje se, kar je na dalje potrebnega. Tri učenke vadnice v Ljubljani se naknadno oproščajo šolnine. Prošnja bivšega pomožnega učitelja za pokojnino iz milosti se napotuje kranjskemu deželnemu odboru. Mnenje ravnateljstva c. k. više deržavne realke v Ljubljani o tem, koliko se ima tirjati iz modernih kulturnih jezikov, oddaje se na višje mesto z dotičnimi nasveti. Poročilo ravnateljstva filharmoniške družbe v Ljubljani, kar se tiče godbine šole za 1. 1878/79 in 1879/80 se jemlje na znanje. Vsled poročil dveh okrajnih šolskih svetov zastran poldnevnega poduka se v to privoljuje na dveb ljudskih šolah. Gojencu na učiteljišču v Ljubljani se vzame deržavna štipendija. C. k. okrajni šolski svet je predlagal umirovljenje nekoga ljudskega učitelja, dež. šl. svet v to ni privolil, ampak učitelj se ima kaznovati na drugačen način. Na podlagi poročil c. k. okr. svetov se stalno umeščata učitelj in nadučitelj. Pritožbo zastran kazni po šolskih zamudah, potem prošnje za nagrado in denarno pripomoč se rcšujejo. — Iz Dunaja. (Morajo li vsi, ki imajo v kakej šolskej občini posestva a ne stanovanja, šolsko priklado z direktnim davkom vplaeevati.) To principielno važno vprašanje je bilo 23. januarija ustmeno na Dunaji, v zadevi pritožbe Janeza Ivanetiča in drugov iz Metlike zoper določbo kranjskega deželnega odbora 10. aprila 1879, št. 7743 iz leta 1878 zaradi vplačevanja 35$ naklade za šolske potrebščine občine Dražice, obravnano pred c. k. upravnim sodiščem. Pritožence je zastopal g. dr. Karl Sežun in mestni tajnik iz Metlike g. Ed. Mikoli; deželni odbor je zastopal g. dr. Poklukar, ud deželnega odbora za Kranjsko; občino Dražice je zastopal g. dr. Ferdinand Pogačnik, dvorni in sodnijski advokat na Dunaji. Sodišče je po razpravi izreklo razsodbo, da se pritožba g. Janeza Ivanetiča in drugov, ker ni utemeijena, odbija. Ta razsodba je tedaj merodajavna pri enakih vprašanjih. — f G, Franee Pirc, bivši misijonar v zedinjenih serernih amerikanskih deržavah, je umerl 22. p. m. v ljubljanski duhovnišnici. Eanjki je bil rojen v Godiču pri Kamniku 1. 1785, in se podal, župnik v Podbreziji na Gorenskem, v Ameriko. Koliko je ranjki preterpel pri svojem trudapolnem apostolskem delovanju vzlasti v amerikanskih dobravah, kolikn nevarnosti prestal na morji in na kopnem, koliko bridkega in žalostnega skusil v svojem dolgem življenji, povedal nam bode njegov životopis. Omenimo mi le tukaj, da je ranjki med drugim spisal tudi Kranjskega Vertnarja, ki je izšel 1. 1830 pervikrat, a leta 1863 v III. pomnoženi izdaji. — Poslednja svoja leta je živel ranjki v Ijubljanski duliovnišuici, kjer so njegovi duhovni bratje, vzlasti gosp. Zamejic, ki mu je tudi mertvaški list spisal, zanj skerbeli. Spomin ga je zapuščal toliko, da se zadnjih njegovih let ni prav jasno spominjal, a kar je poprej bilo, to mu je žiro bilo v spominu. Mertvaški sprevod je bil v saboto 24. p. m. ob 4. uri. Vodili so ga stolni dekan v. č. g. J. Zupan, ki so tudi na grobu govorili ginljive besede, ranjkemu v spomin, živim v posnemanje in spodbujo. Kmetijska družba mu je na rakev položila lep venec, in k sv. Kristofu so spremili pokojnega milst. knezoškof, stolni kapitel, duhovščina ljublj. mesta, seminaristi, ki so na grobu peli: »Benedictus«. Iz med svetnih imenujmo le ljubljanskega župana g. Laschana in mnogo drugega občinstva. — Drugim piemožen in radodaren, sebi pa reven in varičen, tak je bil ranjki v življenji, in tako je bilo videti pri njegovem pogrebu, kjer ni bilo unanjega lišpa, ampak vse bolj resnobno in mirno, kakor življenje ranjkega. N. v m. p.! — Številjenje ljudstva v Bosni in Hercegovini je vse drugačno število pokazalo, kakor se je dozdaj mislilo. V Bosni in Hercegovini skupaj je komaj 800.000 ljudi, »ponosno« Sarajevo nima ne 60 ne 50.000 prebivalcev, ampak le 28.000. — Z Dnnaja 28. januarija je došel »Nov.« telegram. »Vsi poslaniški krogi vzajemno z današnjimi časniki pričakujejo popolno prestrojenje ministerstva v smislu desnice«. — Mnosrim vprašanjem, kdaj pridejo ,,Hatičine" knjige na svitlo, odgovarjamo, da se je tisk zaradi natančnega dela pri »Terminologiji« in zaradi obširnega »Lepopisa« zakasnil toliko, da se knjige niso mogle precej o novem letu razpošiljati. Naznanjamo pa, da bodo prihodnji teden gotovc, in potem bodo se nemudoma razpošiljale. Iz pisarnice »Matice slovenslceu. — Slovani v iztočni Pnsterški dolini na Tirolskem. Tako se imenuje drobna knjižica, ktero je po dr. Mitterrutznerji poslovenil Miroslav Maloverh, a ravnokar na svitlo dal J. Krajec v Novemmestu, pri kterem se tudi dobiva po 30 kr. Knjižica ima kratek uvod, potem pridejo na vrsto Slovani ob kratkem, čas prihoda Slovanov na Tirolsko, razširjenje Slovanov in njihovo pokristjanenje po Tirolskem, germaniziranje dravske (Drauthal) in iselske doline (Iselthal), sedanji ostanki nekdanje slovanske naselbine po teli krajih. Temu vsemu je pridana kratka zbirka takih sedanjih imen, kterih slovanska korenika se da dokazati. — Knjižica bo dobro došla vsem prijateljem Slovanstva in njegove zgodovine, posebno pa jezikoslovcem, zato jo prav toplo priporočamo. — Jugoslavjanski Stenograf. Iz Sofije se nam piše: Letošnja prva številka »J. St.« prinese razen strokovnega gradiva nauk o bolgarskem jeziku zaSlovence, ter se bode cela bolgarska slovnica v tečaji tekočega leta raztolmačila. To podvzetje g. urednika je gotovo vse hvale vredno, ker se na ta način Slovencem ponudi prilika, da se upoznajo z bolgarskim jezikom, ki je sedaj, odkar je Bolgarija osvobojena, postal jako važen v obče, a za Slovence kot bratski narod Bolgarov, važen je posebno. Naj bi vzlasti mladi Slovenci ne popustili te prilike, da se nauče zanimivega bratskega jezika, ker nobeden ne ve, da Ii mu ne bode morda to znanje v bodočnosti dobro došlo. — List izide koncem tega meseca. NaroCnina se pošilja v Zagreb pod nasloTom: JNaglič & E. Bezenšek. (Na leto 2 gld.) »S. N.« — V katoliški bukvarni pred škofijo št. 6 so naprodaj slovenske knjige: Jezičnik. Spisal J. Marn. Leto II., III., IV., V., a 40 sold.; VI.—VIII. 60 sld.; IX. do XI. (Metelko) 1 gld.; XII. (Hitzinger); XIII. (Nečasek-Umek); XIV. (Pohlin-Vodnik); XV. (Čbelica, Jak. Zupan, M. Eavnikar); XVI. (Poženčan, Vertovec, Verne); XVII. (Kobe, Varl, Žakelj, Oliban, Likar, Jeriša, Vončina) a 60 sold. — Kratko Staroslov. slovnica. Spisal J. Marn a 50 sold. — Slovnica češkega jezika, sp. Fr. Marn, a 50 sold. in Hrvatska slovnica za Slovence. Sp. Fr. Mam, a 60 sold.