LOV NA JAZBECA.
i.
 Pa bi jo bcs lopil, to žival ščetinasto! — Koliko ti narcdi škode po polju, med krompirjem in koruzo!  Zopct vse polomljeno in pohojeno! Glej,  glcj,  celi kupi izkopanega krompirja po tlehl j^.,         Tudi koruzni storži so pohojeni, in vse to dela ta kosmatinec! fo          Čakaj, nepridiprav, jaz ti že navijcm uro!« —
*                  Tako nekako so rentačili in se hudovali jesenskega popol-
dne moj oče, ko so rvali med visoko turšico in krompirjem zreli fižol ter ga znašali koncu njive na velik kup. Srdite oči so jim bliskoma švi-gale mcd vitkimi, lepo rastlimi koruznimi stebli, kakor da iščcjo poljskega Skodljivca, da mu s krepeljcem plačajo njegovo delo. Skoro jim je padla iz ust kratka pipica, ko so mrmrali poltiho in so sc jim namrdnile ustnice. Popustfli so za nekaj trenotkov .svoj opravek in stopali mcd kraji ter gledali po koruzi in po krompirju.
157
Bilo je mnogo polomljenega in pohojenega. Za krajem, kjer se prično ozare in z visokimi smrekami zarastli Lipnikov boršt, tam je bilo natančno poznati celo stezo, ki je peljala iz gozda in se vila še daleč noter v sredino njive. Po tleh so ležali lepi koruzni storži, odlomljeni od dcbel, z zmečkanimi in pohojenimi vrhnimi listi. Tla so bila pa na mnogih mestih razkopana in razrita, tako da je marsikako koruzno steblo imelo korenine na solncu in se ovelo pričenjalo počasi sklanjati. Med črno prstjo so kazali na več krajih izkopani debeli krompirji svoje belo, izprano lice. Mnogi so bili od dnevnega svita že napol zeleni in pokvar-jeni. Škoda je bila očividna in nevolja očetova raditega popolnoma umljiva.
Očc so se pripogibali, pobirali izkopani krompir in odlomljene ko-ruzne storže v majhno košarico in jih nosili kraj njive k fižolu. Sedaj-pasedaj so poravnali pripognjeno koruzno deblo, ali pa utrdili zopet z okovanimi škornji zrahljano in razdrapano zemljo. Bili so tako zamišljeni v svoje delo, da niso opazili mene in bratca Ludovika, ki sva jo pri-mahala s knjigami pod pazduho med travniki iz šole in stopala baš mimo domačega polja proti domu. Bratec je prvi opazil očeta na njivi. Zavriskal je z visokim glasom, da je šlo skozi ušesa ter predramil pridnega moža, da je pogledal okrog sebe.
»Ata, ali ste vi?« sem zaklical jaz, in oba sva zavila v teku med zrelo travo proti njivi. Kakor da tekrnujeva, kdo bo prvi pri cilju, sva izkušala prehitcti drug drugega in sva dospela vsa zasopla do očeta. Ludovik jim je hotel ravno nekaj povedati, pa mu je bcseda zastala v grlu, ko je zagledal srditi očetov obraz. Vedel je, da se ne jezijo oče nikoli brez vzroka. Bojazljivo sva stopila oba nekaj korakov nazaj, ča-kala v strahu ter si tiho izpraševala vest. »Mogoče sva midva kriva očetove nevolje?« si je mislil vsak izmed naju, in pogledala sva se vprašujoče.
Oče so se pa vzravnali, vzeli iz ust pipico in izpregovorili obrnjeni proti nama:
»Pojdita domov, napravita naloge in se naučita, kar imata za jutri! —         _ Tonček, povej mami, naj napravijo malo prej večerjo,  ker greva potem       I v mraku v Lipnikov boršt, čakat jazbeca! Ta mrcina mi bo uničil polo-vico jesenskih pridelkov. Tam v logu ima za krivim gabrom svoj skalnati brlog in dela svoje nočne  pohode po našem  polju,  kjer je že vse raz-kopal.  Počakala ga bova  pred  brlogom,  in  ako  nama bo  sreča  mila, kaznovala ga bova za njegove pregrehe s smrtjo!«
Očetu se je poznalo, da so morali imeti hudo jezo na jazbeca. Go-vorili so namreč nenavadno hitro in s trdim glasom,  ki je bil  meni in bratu dobro znan.   Toda  oddahnila sva se oba, ko sva  zvedela,   kaj je pripravilo dobrega očeta v nevoljo, saj nama je bilo sedaj jasno, da nisva midva prav nič kriva.  Meni se je celo veselo razjasnilo lice, ker bi mi       I ne. mogli zaukazati oče skoro nič bolj prijetnega. Na lov pojdem z njimi,       I pa na jazbeca! Zdelo se mi je to nekako odlikovanje, in radovoljno sem      ¦ prikimal očetovim besedam.   Bil sem takrat v četrtem  razredu tet pol-      ¦
158                                                                                             I
drugo leto starejši od bratca Ludovika. Zato se mi je zdelo popolnoma umljivo, da so si izbrali oče mene za spremljevalca.
Že sem se hotel obrniti proti domu, ko me prime Ludovik za rob suknje in me potegne nazaj. Oči so se mu svetile in celi obraz mu je razodeval vcliko željo. »Počakaj malo!« mi je šepnil v uho in se obrnil pfoti očetu.
»Ata, prosim, ali bom smel tudi jaz z vama?« je zamoledoval Ludovik s tihim, bojazljivim glasom. Uprl je svoje vclike žive oči v očetov obraz in radovedno pričakoval odgovora.
»Ali pa ne boš zaspan jutri, ako ne pojdeš kmalu zvečer spat, kakor greš po navadi?« so vprašali oče z nasmehom na ustnih. Zdelo se je, da je v hipu izginila z njih obraza vsa prejšnja nevolja, in njih glas je razodeval zopet dbbroto. Vprašanje samo je bilo govorjeno že tako, da si lahko spoznal, da bo Ludovikova prošnja uslišana. Bratec je seveda ob očetovcm vprašanju sramežljivo povesil oči in se nasmehnil nekako prisiljeno.
»No, naj pa bo! Pojdita pa oba! Mogoče ne bomo šli zastonj,« so rckli nato oče in rešili Ludovika iz zadrege. — Oddahnil sem se tudi jaz hkrati z bratcem, saj sem mu privoščil veselje kakor sebi. Pogledala sva se presrčno, lica so nama zažarela veselega pričakovanja, in krenila sva veselih korakov proti domu.
Oče so nadaljevali svoje delo na polju, midva sva pa stopala po gričku navzgor in vriskala. Oba sva se veselila vcčera, ko bova poma-gala očetu pri lovu na mračnjaka-jazbeca.
*
Tiho in neslišno je prcprezal mrak s svojim črnim plaščem božjo naravo. Solnce je pravkar zatonilo za daljnim gorovjem, in poslcdnji žarki njegovi so liki rdeč plamen žareli izza visokih vrhov. Tisti obi-čajni šum, ki ga slišimo podnevi, je prenehal, tišina je zavladala po polju in po gozdu, in jesenski hlad je legal na zemljo. Iz dimnikov se je vil v sivih kolobarjih gost dim, in gori na gričku pri cerkvici je zazvonilo Ave Marijo ...
Po stezi, ki peljc od domače hiše proti Lipnikovemu logii, smo stopali mi trije: oče, bratec Ludovik in jaz. Bili smo dobro opravljeni, saj zimski suknjič v mrzli jescnski noči ni ravno pretopel. Očetu je visela črez rame puška-dvocevka, Ludovik je bil oborožen z debelo gorjačo, jaz pa z močnimi vilami, ki sem jih bil vzel na očetovo povelje s seboj. Bili smo vidcti res, kakor da gremo na vojsko ali pa na divje zveri, in ne na okornega ščetinca jazbeca. Ludoviku in meni, ki sva stopala vsak na eni strani očetovi, se je poznala na obrazu samozavest, da greva na lov. Saj sva smela prvič v življcnju po takih opravkih, ki bi jih bil vesel sleherni najin sovrstnik.                                               -
Dospeii smo do gozda, in treba je bilo iti med gostim smrečjem in visoko  praprotjo po ozki,   z mahovjera porastli  stezi.   Oče so korakali
159
naprej, midva sva pa stopala molče za njimi. Pot se je vzpenjala in izgi-njala polagoma. Krenili smo v levo stran. Prišli smo bolj na plano, mcd visoke smrekc in vitke jelke. Ker je visoko drcvje s svojim vejevjem popolnoma zakrivalo večerno nebo, smo v temi komaj še razločevali posamezne stvari. Belo kamenje in majhne skale, ki so ležale tupatam, so se mi zdele kakor v rjuhe zavite sklonjene človeške postave ali živali, in da sem bil sam v gozdu, bi se mi gotovo strahu ježili lasje. Okrog nas je bilo vse tiho in mirno; le pod nogami nam je pokalo suho dračje.
Zasopli smo dosegli vrh gozda, in treba je bilo še nekaj časa na-vzdol. Veliko šilasto drevje je postajalo redkejše in nad nami se je zopet prikazalo nebo, razsvetljcno žc po mesečnem svitu in posejano s svetlimi lučicami. Pred nami se je razprostirala v dolini obširna senožet, pokrita s sivo meglo. 2a krajem, ob parobku gozda pa je šumljal med vrbami bister potok, ki je vsled neprestanega deževja pretekle dni močno na-rastel. Kroginkrog nas so ležale zdaj velike skale. Tla so bila razkopana med grmovjem; celo večje luknje v zemljo je bilo opaziti, in pot je postala težavnejša. Po tenkih borovih deblih se je vzpenjal zelen bršljan, ki je tudi oviral hojo, in z bratcem sva se prav razveselila, ko so obstali očc na majhni ravnici pod debelo skalo. Poleg skale je peljala v zeraljo ne baš velika luknja, komaj tolika, da bi zlezel vanjo pes nizkih nog, srednje velikosti. Zunaj prcd luknjo so bila tla shojena, in v ilovici si lahko opazil ob mesečnem svitu pasjim stopinjam podobne odtiske.
»Tukaj notri preždi lenuh beli dan, in mislim, da še ni zapustil nocoj svojega brloga,« so izpregovorili oče šepetaje in prislonili k skali puško.
»Mislim, da nima drugega izhoda,« so nadaljevali potem, »saj sem zadnjo nedeljo pri dnevni luči natančno preiskal celo okolico. Dobiti moramo sedaj samo prostor, odkoder bomo lahko neopaženi in skriti čakali, da prinese tatin iz luknje svojo kožo naprodaj!« —
Po teh besedah so nama oče veleli, da naj počakava malo pred brlogom, sami pa da gredo iskat pripravnega prostora. Z Ludovikom sva se spogledala v mesečini in nekako tesno nama je bilo pri srcu. Držala sva siccr krčevito vsak svoje orožje, toda ni bilo izključeno, da nama upade pogum, ako prileze jazbec iz luknje. Vrgla bi gotovo vsak svoje napadalno orodje od sebe in jo popihala za očetom. Menda sva uganila misli drug drugega, ker sva stopila nehote oba naenkrat neko-liko od jame proč. Noč ima pač svojo moč, in poseben vpliv ima na dušo otroka!
Oče so se kmalu vrnili. — »Tako! Sedaj pa pojdimo na stražo!« so rekli in vrgli zopet puško črez ramo! »Danes brije severozahodnik in treba je, da imamo tak prostor, da ne veje veter od nas proti jami, ampak nasprotno. Jazbec ima dober nos in izvohal bi nas takoj, ako bi mu v to pomagal veter. Tudi pipice ne smem nažgati, ker bi nas vonj tobaka izdal.«
160
Žival ne sme stradati.
¦1
Z bratcem sva stopala za očetom in občudovala njih modre naredbe. Meni se je zdelo, kakor da eujem povelja vojskovodje prcd bitko.
Ustavili smo se na vzvišenem, z grmovjem gosto zarastlem prostoru, ila južni strani brloga, oddaljeni komaj pol streljaja od njega. Kraj je bil res pregleden, in pred vhodom v jazbino bi namah opazili vsako suraljivo gibanje. Očc so sedli na štor in vzeli v roke dvocevko, midva sva pa napol sede slonela vsak ob svojem orožju.
V okolici je vladala grobna tišina. Nikjer nobenega glasu ali gibanja. Menda so spala celo drcvesa kroginkrog, saj so stala mirno kakor kipi, in čuli smo lahko, kako je sopel ta ali oni izmed nas. Včasih, kadar je potegnil močnejši vcter, je završalo v vrhovih, listi po grmovju in vejah so zašusteli sanjavo, in postali smo nehote pozornejši. Voda v jarku ob senožeti je žuborela, njeno šumljanje je pretrgalo sedajpasedaj le pasje lajanje zadaj na vasi.  Mi pa smo čepeli mirno in komaj trenili z očmi.
Zaspanec nas ni nadlegoval, toda čakanje je postajalo mučno, in bratec se je kmalu pričcl nervozno premikati semintja. Tudi je bilo izredno hladno. Zato je vsak privijal k sebi svoj suknjič in se stiskal v klopčič.
Sedeli smo tako precej časa. Kar naenkrat doli pri potoku nekaj zašumi. Vsi smo pogledali tja, toda razločili nismo ničesar. Gosto grmovje nam je jemalo razgled. Čudno se nam je zdelo to, da prihaja šum od potoka gor, saj smo menili, da je jazbec v brogu, in zato smo tembolj radovedno opazovali skozi vejcvje. Šum pa je postajal večji in je prihajal vcdno bliže. Premikati se je pričelo celo gosto grmovje, ia oče so se že pripravili za strel.
»Le mirna ostanita!« so izpregovorili komaj slišno proti nama, »ustrelim, ko pride bliže, da bolj gotovo zadenem. Oddal bom dva strela.« — Komaj pa so izrekli zadnjo besedo, se je že grmovje popolnoma raz-maknilo in izmed vejevja se je prikazala — srednje velika moška po-stava. Očetu jc takoj omahnila roka s puško in položili so na usta kazalec desnice, nama v znamenje, da naj ostaneva tiha in popolnoma mirna. Sedli so nato zopet nazaj na štor in opazovali skozi vejevje, oči-vidno z zanimanjem, toda brez razburjenja, čudno prikazen ob iako nenavadnem času na tem kraju. Bratcc in jaz sva bila seveda vznemir-jena in primaknila sva se bliže k očetu. Vsi trijc smo zrli tako doli proti potoku in napeto pričakovali, kaj bo.                         (KotfeV prih.)