Pokret učiteljic. KDOR ZANIČUJE SE SAM../ S člankom tovarišice P., pod naslovom »Manjvredne?« v »Učiteljskem Tovarišu« z dne 22. dec 1927., se gotovo do neke mere strinja večina tovarišic. To sem imela priiiko spoznati že veekrat iz razgovorov z njimi, pa tudi, ko sem opazovaia njih delo na deželi. Da pa to delo ni prišlo nikdar do TOljave, je nekoliko krivo to, da ni bilo praviluo usmerjeno, nekaj pa tudi to, ker pripade učiteljicam vedno ono delo, ki se ne viidi, kajti v svoji skromnosti, ga ne serviramo javnosti pod rentgenovimi žarki. Zelo velik vzrok toliko očitane nedclavnosti — po pravici alj ne, o tem se ne botno prerekale — je tudi to, da je učiteljica, že po naravi in po vzgoji bolj boječa in skromna, naletela pri tovariših na omalovaževanje in — bodimo odkriti — celo v posmeh. Ne, tovarišica P., ne učiteljicam, pač pa učiteljem »zaigra pomilovalen nasineh okoli uslnic, ko se oglasi k toesedi tovarišicao:. Siploh, kar se tiče nedelavnosti učiteljic y organizatiji, nam }e dovolj jasno povedala tovarišica Godčeva: »Učiteljice, ki hočejo intenzivno delovati v organizaciji, morajo mnogo pretrpeti, predno se jih upošteva. Skušnje govore dovolj. Ravno ako se vse vzame samo z moškega stališča. Upošteva se malokdaj kaka dobra misel, ki pride od ženske stirani.« Vse hvale vredno je, da se je začelo sedaj s sistematičiiimi navodili iz organizacije ter se posebno pozornost obrača na delo tovarišic, zlasti pa, da se tovarišice medsebojno vzpodbujamo. Toda zelo važen se mi zdi način teh navodil in tega vzpodbujanja. Nikakor pa ni umestno in tovariško, da se nam daje tako pokroviteljske lekcije s prav »vzvišenega piedestala«. Motite se, če mislite, da nas bo privabil tak ton. S samimi zaušnicami In zbadanjem kakor »parasiti«, »nedelavne«, »komodne« in »inferijorne« se še ni nikogar spreobrnilo; nasprotno, kakor veste vzbuja vsak pritisk odpor in apatijo. Tudi v tem se strinjamo z Vami, da je razlika med nami »v pojmovanju dolžnosti«. Res je, me vidimo torišče naše dolžnosti v delu v šoli, za katero smo tudi plačane. Zlasti sedaj, ko smo se začeli tudi pri nas zanimati za nova stremljenja na šolsk&m polju, zaliteva delo v šoli celega človieka, 5e hoče zadostiti vsem zahtevam delovne šole. Oipozarjam samo na tov. Berganta, ki je pri predavanju o delovni šoli izjavil, da porabi ves prosti čas za pripravo pouka in to včasih do polnoči. Kdor se resno prizadeva svoje delo v šoli pogiobiti v delavnošolskem zmislu ter pouk prilagoditi življ-enju, se njegovo delo ne more imenovati »stereotipno« in »šaiblonsko«, ampak je lahko m celo rnora biti zelo plodonosno ter tudi spopolnjuje človekovo notranjost. Nedvoumno potrebujemo za to delo poznaiije sociologije ali bolje naš narodni živelj; toda to najlažje proučnjemo na šolski mladini, ki nam nu<li sigurno najhvaležnejši material in nam bo najboljše zbistrila oko in pakazala pot našemu udejstvovanju, kakor je že popolnoma pravilno povdaril dir. Zgeč na samoizobraževalnem tečaju. Da bi pa učitetjica ne razumela potreb svoje okolice, v kateri naj dela, nad tem zelo dvomim, vsaj v večini slučajev, kajti Slovenci srno kmečki narod in nimamo tako izrazitcga meščanstva iz katerega bi se rekrutirale učiteljice s tako popolnim nepoznanjem narodnega življa, kakor se nam neprestano očita. Prav dobro se zavedamo novega časa in naše naloge v njem, katero smo pripravljene vršiti po svojih močeh, v svojem prostem času, kolikor nam ga ne vzame vestno delo v šoli. Tovariše in tiste tovarišice, ki mislijo, da nas prekašajo, pa prosimo, naj nam svoje nasvete, ki so nam sicer prav dobrodošli — kajti imamo odkrito in resno voljo sodelovati —¦ servirajo manj pokroviteljsko. —a.