Milan Vincetič
Faronika
I.
Sem ne pride ribji trop še manj človeška noga jaz sem riba jaz sem bog jaz vem za dva svetova
V zgornjem je kamenje senc pred južnim koralnjaki jaz pa vladam čez in vmes in stojim med vrati
II.
Se hrbta ne drži plavut olb škrgah so ostrice jaz sem mati jaz sem duh ribe mantrnice
Je rep na koncu vedno suh in voda le od zunaj da hodi hodi čez plavut pa ne more skupaj
III.
Kako mi le nagaja strast med zraslimi nogami da se zaljubljam v lastni vrat da se tešim z rokami
Za kapljo vselej skrvavim za nohet se obrabim in brzdam se in zamižim da z repom ne udarim
Nekoč me je zavaral fant z napihnjenimi lici ojej kak blago je ležal ob moji zapeljivki
Cez leta me prevzetni fant zaprosil je za roko ni bil napihnjen niti plav ni sodil na poroko
V.
Pod srcem nosim skrit zaklad moškega semena raste raste sivi grad iz tujega telesa
V gradu je devet soban okoli pa obzidja jaz sem jalova gospa jaz poležem sina
VI.
Med spanjem se krasen trirog zarije mi pod luske to je delo moških rok
po žensko se maščuje
Med luskami se prekali da še bolj zadene kdor mi še hudo stori tega ne izbere
VII.
Jaz sem zaplodila svet jaz ga bom preklala jaz sem beseda vseh besed ki je meso postala
Se mrtvim bo povrnil vid žive pa odžejam da slednjič se zategne nit čez ribjo kost zadeta