Pri starem očetu.
J. E. Bogomil
l^avno že je izročil stari Martinovec posestvo svojemu siflu.
»Star sem že, kaj torej hočem!«  je dejal.  »Kakšfio reč bom že še podelal kje kod,  pa otroke bom malo pov&roval, pa na smrt se bo treba pripraviti,  pa na večnost.  Ti reč ti taka, da ji nobeden ne uide!«
Največja prijatelja sta bila pri Martinovčevih stari oče in triletni Janezek. Prvo Janezkovo vprašanje je bilo vsako jutro: »Mama, kje so pa oče?« Z Reziko, sestrico, si nista bila poltoliko prijatelja.
»AH si se že pokrižal?« so ga navadno zavrnili mama. Drugih molitvic fantiček še ni znal. Saj križ je bil tudi bolj malo podoben križu; kdo bi mu zato zameril?
»Aia!«
Janezek se brž pokriža, potem pa zakliče: »Zdaj sero se pa ze poklizal. Ali smem zdaj k ocetu?«                                                          ,
»Cakaj, da te vcndar malo oblečem!« mu pravijo mati.                  :
Čez nekaj hipov jo že primaha Janezek v hišo. Na raizi ga po-zdravijo žgaoci. Janezek se jim sladko nasmeje, z Reziko jih nekaj použijeta, potem pa brž k staremu očetu.
»0!  Naš  fant je že vstal!«  ga pozdravijo ded.   »Daj mi srečko!«
Janezek seže s svojo zalito desničko v dedovo ovenelo roko. Ded pa nadaljujejo: »Ali si že kaj mdlčkal?«
»Ze. Kliz.»
»Papal tudi že?«
»Ze. Zgancke.«
»0, sedaj si pa gotovo močan. Pokaži!«
Pa se razkorači mali Janezek, pa poprime razdrapan jerbas brez dna, ga z Rezkino pomočjo dvigne in pokaže staremu očetu, kako je že močan.
»Ti si pa že kakor raedved !(< se pošalijo ded. >jDa le še malo zrasteš, pa se boš lahko metal z medvedom«
»Medvedom!« ponovi Jane2ek, pa še nič ne ve, kaj je to. Dovolj mu je, da so ded zadovoljpi, če pol jcrbasa dvigne. Počasi bo ie več.
Pri starem očetu.