Stran 36                  ANGELČEK                    Leto 29
Sedem grehov.
(Otroika igra.)
§edajf ko se je umaknila starka zima in nas je zopet obiskala Ijuba pomlad, je zelo prijetno, če se mladina poigra pod milim nebom na travniku sredi pomladanskih cvetic. Zato ti tukaj, draga mla-dina, podam igro: »Sedem grehov«, ki je pripravna za vsako starost, za deklice in dečke, da se raz-veseliš ob njej, in da se ohrani igra, ki so jo včasih igrali slovenski pastirji pri svojih čredah.
Pri tej igri morata biti vsaj dva igraica; seveda je pa bolj zanimivo, če jih je več. [gra se vrši lahko na travniku ali na dvorišču. Vsak igralec poloii svoje pokrivalo v ravno vrsto tako, da je odprtina obrnjena navzgor. Potrebna je pa tudi žoga ali pa v okroglo obliko zavit robec.
V določeni razdalji od klobukov se postavijo igratci tako, da stoje v isti razvrstitvi kakor pokri-vala. Tisti, čigar klobuk je prvi, začne igro. Pokrivalo pa je tisto prvo, ki je najbližje igralcem. Na more-bitni risbi so igralci po vrsti zaznamovani s števil-kami tako, kakor igrajo: prvi, drugi i. t. d. Z isto Stevilko je označeno tudt vsakemu igralcu pripada-joče pokrivalo.
Prvi igralec vrže žogo v smeri proti klobukom in mora stremiti za tem, da jo vrže v poljuben klobuk. Ko opazijo igralci, da je žoga v klobuku, pa zbeže na vse strani, tudi prvi igralec. Oni pa, v čigar klo-buku je sedaj žoga, skoči k svojemu klobuku, zagrabi žogo in zavpije: »Stojl« in obstane pri svojem po-krivalu. Pri klicu:   »Stoj!« se morajo pa ustaviti vsi
Leto 29                    ANGELCEK                  Stran 37
igralci in ostati na istem kraju in v istem položaju. Igralec z žogo, ki stoji pri klobukih, se ozre in po-gleda, koga izmed tovarišev bi najlažje zadel in vrže proti njemu žogo. Ce ga zadene, in sicer kamorkoli, zlete vsi igralci in tudi tisti, ki je žogo vrgel, na različne strani. Oni pa, ki je bil zadet, pobere hitro žogo in zavpije : »Stoj!« in ostane na istem mestu. Kakor poprei, morajo ostali igralci pri klicu »Stoj!« obstati na svojem mestu, kjer se ravno ta hip naha-jajo. Igralec z žogo zažene žogo v tovariša, ki misli, da ga bo najlaije zadel. Ako ga zadene, store igralci isto kakor v prvem slucaju. In to se ponavlja toliko časa, dokler ni kdo zgrešil cilja in tovariša ni zadel. Za kazen dobi tisti, ki je zadnji vrgel žogo, cilja pa ni zadel, »greh« v svoj klobuk: to je majhen ka-menček ali kako drugo reč. Igralci pa se zbero na svojem prejšnjem mestu kakor v začetku igre.
Sedaj vrže žogo oni igralec, čigar klobuk se nahaja na drugem mestu v vrsti. Tudi ta se mora potruditi, da ostane žoga v klobuku, in sicer v po-ljubnem. Ako pri prvem metežu žoga ne pade v po-krivalo, ima metalec pravico še do dveh raetežev, in če igralec tudi tretjič ne zažene žoge v klobuk, dobi »greh«, in žogo mecc tretii tovariš; ostali igralci ostanejo sedaj seveda na svojih raestih. Če je Žoga pri enem izmed treh metežev ostala v pokrivalu, se morajo igralci ravnati tako, kakor je opisano pri prvem raetalcu.
Tako se vrste igralci zaporedoma in ko so prišli že vsi na vrsto, dobi zopeV prvi tovariš žogo, da jo zažene v klobuk.
To se ponavlja toliko časa, dokler nima že kdo v svojem klobuku sedem grehov. Ta mora potera hitro leteti k pokrivalom in vsa izprazaiti ter jih oči-
Stran3S_________ANGELCEK______     Leto 29
stiti vseh grehov. Med tera opravilom pa ga tolčejo ostali tovariši po hrbtu, seveda ne sirovo in močno, dokler niso vsi klobuki zopet prazni in pripravlieni za novo igro.
Opomniti bi še bilo, da iroa samo ttsti pravico žogo trikrat metati, kdor meče v klobuk; v drugem slučaju se sme žoga vrcči samo enkrat. Samo ob sebi umevno je, da so igralci takrat, ko se meče v po-krivala, obrnjeni proti njim. — Napačno bi tudi bilo, ko bi se.kdo skrival (n. pr. za kako drevo), da ga ne bi mogla žoga zadeti.