INŠTITUTA ZA SLOVENSKI JEZIK FRANA RAMOVŠA ZRC SAZU JEZIKOSLOVNI ZAPISKI ISSN 0354-0448 Uredniški odbor Kozma Ahačič, Metka Furlan, Janez Keber, Valerij M. Mokienko, France Novak, Vera Smole, Alenka Šivic-Dular, Andreja Žele Urednik Janez Keber Prevod izvlečkov in povzetkov v angleščino Donald Reindl, DEKS d. o. o. Prelom Brane Vidmar Oblikovanje Milojka Zalik Huzjan Naslov uredništva Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Novi trg 4, 1000 Ljubljana Slovenija Telefon: 01 4706 160 http://www.zrc-sazu.si/isjfr/jezikosl.htm E-pošta: isj@zrc-sazu.si Cena posamezne številke: 1600 SIT Naročila sprejema ZALOŽBA ZRC, p. p. 306, 1001 Ljubljana Telefon: 01 4706 464 E-pošta: zalozba@zrc-sazu.si Jezikoslovni zapiski so glasilo Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in slovenska znanstvena jezikoslovna revija. Izhaja od leta 1991, od 3. letnika 1997 vsako leto, od 2001 dvakrat letno. V njih domači in tuji raziskovalci slovenskega in drugih slovanskih jezikov objavljajo svoje izsledke ter ocene in poročila o najnovejših slovenskih in tujih jezikoslovnih delih. Jezikoslovni zapiski so uvrščeni v mednarodnih bazah podatkov MLA International Bibliography of Books and Articles on the Modern Languages and Literatures, New York; Bibliographie linguistique/Linguistic bibliography, The Hague, The Nederlands; IBZ, K. G. Säur Verlag, Osnabrück, Deutschland; New Contents Slavistics, Staatsbibliothek zu Berlin, Deutschland. Tiskano s podporo Agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije Tisk: Littera picta d. o. o., Ljubljana © 2006, ZRC SAZU JEZIKOSLOVNI ZAPISKI Glasilo Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša 12.2 2006 ZALOŽBA Z R C VSEBINA I IZ ZGODOVINE INŠTITUTA ZA SLOVENSKI JEZIK Andreja Žele, Jubilantka Milena Hajnšek - Holz....................................................7 II RAZPRAVE IN ČLANKI Matej Sekli, Naglas sklonskih oblik im. mn. *stabla, daj. ed. glave, or. ed. *za rekov (narečni) slovenščini..........................................................11 Vladimir Nartnik, Fonološki opis govora Plešivice (SLA 228).............................23 Helena Jazbec, Besede v Pleteršnikovem slovarju, označene kot nemške izposojenke.....................................................................................................33 Alenka Valh Lopert, Skladenjski elementi govorjenega jezika v jutranjem programu komercialnega radia (Radio City).................................................51 Božidar Vidoeski, Narečna členitev makedonskega jezika (prev. Vera Smole, Sonja Dolžan).................................................................................................63 III GRADIVO, OCENE, POROČILA Alenka Gložančev, Polona Kostanjevec, Novejše besedje slovenskega knjižnega jezika - seznam (A-O)...................................................................89 Janez Keber, Nova izdaja Pleteršnikovega Slovensko-nemškega slovarja..........161 Nataša Jakop, Mednarodno znanstveno srečanje Slavenska frazeologija i pragmatika (Rab, 17.-19. 9.2006)............................................................167 Tj asa Jakop, 5. mednarodni kongres dialektologov in geolingvistov (Braga, 4.-8. 9. 2006)..................................................................................171 IZ ZGODOVINE INŠTITUTA ZA SLOVENSKI JEZIK Jubilantka Milena Hajnšek - Holz Andreja Žele Ko se bo letošnje leto iztekalo v zadnje praznične dni, bo svoje sedmo desetletje :"s,m zaokrožila sodelavka - leksikografka v Leksikološki sekciji Inštituta za slovenski Ä-jezik Frana Ramovša ZRC SAZU ga. Milena Hajnšek - Holz. < Na Inštitutu za slovenski jezik pri SAZU se je zaposlila 1. junija 1964 kot N asistentka, leta 1973 je postala višja strokovna sodelavka, 1979. je bila izvoljena v strokovno svetnico v Leksikološki sekciji Inštituta za slovenski jezik, leta 1982 je postala članica uredniškega odbora Slovarja slovenskega knjižnega jezika in isto leto tudi vodja Leksikološke sekcije, kar je, vključno še s funkcijama pomočnice ■■ItH'-h,. predstojnice Inštituta in članice inštitutskega znanstvenega sveta, ostala vse do w konca svojega dela na Inštitutu. Po uradni upokojitvi konec leta 1998 je kot zunanja ^ pogodbena delavka delala še do konca aprila 2001. Dodatno strokovno potrditev je ^ dobila leta 1994 s prevedbo v strokovno sodelavko s specializacijo. O Tako delovno kot funkcijsko jo označuje sodelovanje pri dveh osrednjih inšti- ^ tut skih proj ektih - Slovar slovenskega knjižnega jezika (S SK J) in Slovenski pravopis (SP) 2001. Na Inštitutu se je namreč zaposlila ravno v času, ko je bil izdelan načrt in N pripravlj en poskusni snopič za začetek redakcij skih del Slovarja slovenskega knjižne- m ga jezika. To je bil čas, ko se je v slovaropisju kalila prva generacija slovenistov - v -s letu 1964 sta bila organizirana seminarja za obdelovalce (redaktorske pomočnike) in redaktorje; v šestdesetih in sedemdesetih letih je bilo ob pridobivanju praktičnih slovaropisnih izkušenj sestavljenih več internih priročnikov, ki odkrivajo redakcijsko tipologijo, metodo dela, sezname uporabljenih kvalifikatorjev in kvalifikatorskih pojasnil, splošne napotke in praktična navodila oz. postopke za redakcijo ipd. Zelo uspešno je bilo tudi sodelovanje s tujimi leksikologi, predvsem češkimi. Cel ta sicer lakonično izpisani niz podatkov nam danes lahko izpričuje, da je bilo mlademu človeku, ki se je v tistem času vključeval v to strokovno sredino, pravzaprav, gledano z današnjega vidika, lepo, tako človeško kot strokovno. Od leta 1982 je bila gospa Milena Hajnšek - Holz tudi članica glavnega uredniškega odbora pri SSKJ-ju. Okoliščine in zdravje soji dopuščali, daje lahko potem, ko je država leta 1992 Inštitutu odobrila namenska sredstva za nakup računalniške delovne postaje z bralnikom slike, sodelovala še pri pripravi in izdaji SSKJ-ja v računalniški obliki (leta 1994) in pri njegovi odzadnji različici (1996). Po končanju del pri Slovarju slovenskega knjižnega jezika je vlogo urednice in članice glavnega uredniškega odbora in njegove Komisije za pravopis, pravo-rečje, oblikoslovje in intonacijo pri SSKJ-ju leta 1995 zamenjala z vlogo članice uredniškega odbora Komisije za sestavo slovarskega dela Slovenskega pravopisa. r...i # MS C? I'hllWti, ■w Andreja Žele: Jubilantka Milena Hajnšek - Holz Njeno leksikografsko delo seje tako nadaljevalo vse do izida Slovenskega pravopisa (leta 2001). Svojega leksikografskega vidika ni opustila tudi v spremnih objavljenih razpravah in obravnavah, ki so posegale v še danes aktualna oz. problemsko odprta razmerja informativno : normativno, narečno : knjižno. Tu izbirno naštevam samo nekaj prispevkov, ki lahko tematsko označijo njeno objavljanje, npr. Informativnost in normativnost Slovarja slovenskega knjižnega jezika (Zbornik SDS, 1993), Narečno besedje v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (Razprave S AZU, 1996), O pomenih slovenskih predpon (Zbornik predavanj FF, 1978). Žal seje z zaključkom del na SSKJ-ju - tj. z začetkom devetdesetih prejšnjega stoletja - prekinila tudi za slovaropisje nujna kontinuiranost kadrovanja in z njo tudi nujno potrebno prenašanje slovaropisnega znanja na podmladek - no, mogoče je edina boljša stran slabega, da dopušča upanje na boljše! Gospa Milena Hajnšek - Holz je kot dolgoletni vodja Leksikološke sekcije delo Inštituta na predavanjih in ob obiskih zlasti slovarsko delo predstavljala domačim in tujim jezikoslovcem, profesorjem, študentom idr., o slovaropisju je govorila v radijskih in televizijskih oddajah. Druge njene izveninštitutske funkcije so bile še: od 1981. leta članstvo v upravnem odboru Slavističnega društva Slovenije, od 1987. do 1990. članstvo v strokovni komisiji za jezikoslovje pri znanstvenem svetu za humanistične vede Raziskovalne skupnosti Slovenije. Kolegi - sodelavci ji poleg delavnosti priznavajo predvsem veliko leksikografsko spretnost, tudi v smislu, da seje v svoji dolgoletni praksi pri redakcijskem delu znala spretno izogniti jezikoslovnim leksikološkim pastem, katerih reševanje bi neredko občutno podaljšalo trenutno zastavljeno leksikografsko delo. Za svoje delo je bila leta 1987 odlikovana z redom dela z zlatim vencem in leta 1993 s častnim znakom Republike Slovenije. Vsi pa se prej ali slej zavemo, daje za uspeh človeku poleg delavnosti nujno potrebna tudi sreča, in zagotovo je bila tudi za gospo Mileno Hajnšek - Holz posebna človeško-strokovna sreča, daje večji del aktivno strokovno delovala v tistih desetletjih in v tisti sredini, ko sta bila skupinski zagon in zanos narediti Slovencem prvi večzvezkovni slovar materinščine na zelo visoki ravni. Bivši sodelavci ji želimo čimveč sreče in zdravja tudi v prihodnje! Andreja Žele Vodja Leksikološke sekcije 8 I. RAZPRAVE IN ČLANKI Naglas sklonskih oblik im. mn. *stabla, daj. ed. glave, or. ed. *za reko v (narečni) slovenščini Matej Sekli V' IZVLEČEK: V prispevku je prikazan naglas sklonskih oblik im. mn. *stabla, daj. ed. glave, or. ed. za reko v (narečni) slovenščini. Obravnavani narečni naglasni arhaizmi so pomemben gradivski vir za zgodovinsko naglasoslovje slovenskega jezika, saj omogočajo natančnejšo rekonstrukcijo praslovenskih samostalniških naglasnih tipov in njihovih naglasnih vzorcev. ABSTRACT: This article presents the accent of the nom. pi. *stabla, dat. sg. glave, instr. sg. za rekö case forms in (Dialect) Slovene. The dialect accentual archaisms discussed represent an important resource for the historical accentology of Slovene because they make possible a more precise reconstruction of Proto-Slovene substantive accentual types and their accentual paradigms. 1 Imenovalnik množine *stabla V cerkljanskem narečju (Zakojca) sta za psi. *stbblo izpričani obliki s'tobla in s'ta.bla 'steblo, (rastoče) deblo': wa'dienu s'ta.bla - srna /.../ wat tri'na:jst s'ta.bj wa'ri:xau we'licix wa'ri:xau na'sil u 'iesen (KJ, 127). Oba leksema se pojavljata kot samostalnika srednje o-jevske sklanjatve, in sicer kot števna, kar je razvidno iz ponazarjalnega besedila. Oblika imenovalnika ednine s'tobla, s'ta:bla izkazuje akanje izglasnega -o kot v npr. ka'li:na 'koleno', 'čela celo' (KJ, 138). Kratki naglašeni o v s'tobla je odraz psln. prednaglasnega q kot npr. v 'moyla megla', s'toza 'steza, 'toma 'tema', 'doska 'deska (KJ, 130). Samoglasniška premena cerkljansko 'o ~ 'a: (s'tobla ~ s'ta:bld) v osnovi, ki je primerjiva s premeno v cerkljanskem tk'nit, -'toknu ~ 'ta:kne[šj (KJ, 148, 130, 127), star. knj. sin. tekniti, teknil ~ tdkneš (Plet) < psi. *thknqti, ^t-bknql-b ~ *ti>knešb (b), diahrono gledano odraža premeno psi. prednaglasnega %/**> in psi. novoakutiranega *b/*i> v osnovi znotraj psi. oblikotvornega naglasnega tipa b. Praslovenski in praslovanski rekonstrukciji osnov obravnavanih leksemov se torej glasita: cerkljansko s'tobl- ~ s'ta:bl- < psln. *stebl-' ~ *stdbl- < psi. *stbbl-' ~ *stbbl-. Dokumentirana leksema verjetno odražata eno od naglasnih premen, ki se v slovenščini (in drugih slovanskih jezikih) pojavljajo znotraj naglasnega vzorca e !** Matej Šekli: Naglas sklonskih oblik im. mn. *stabla, daj. ed. glave, or. ed. *za reko ... samostalnikov srednje o-jevske sklanjatve, in sicer v razmerju ednina/dvojina : množina. Kolikost no-tonemska premena je značilna za psln. naglasni tip *leto ~ *leta < psi. *leto - *leta - odraz psi. naglasnega tipa a v primeru, da iz psi. starega aku-ta ni prišlo do nastanka popsl. novega cirkumfleksa -, ki se v slovenskih narečjih odraža kot: 1. nepremični naglas na osnovi s kolikostno (in posledično morebitno kakovostno) premeno naglašenega samoglasnika, ki se loči od odraza psln. naglasnega tipa *gnezdo - *gnezda < psi. *gnezdö ~ *gnezda - odraza psi. naglasnega tipa b samostalnikov s psi. dolgim samoglasnikom v edinem/zadnjem zlogu osnove - brez kolikostne (in kakovostne) samoglasniške premene: narečja brez podaljšave psln. kratkih akutiranih samoglasnikov v nezadnjem besednem zlogu, npr. prekmursko (Cankova) 'leto ~ 'le:ha (Zo3, 80), vzhodno slovenskogoriško 'leto ~ 'le:he : g'ne.izdo - g'ne:izde (Ko, 130), prleško (Cerkvenjak) 'leto ~ 'It:ta (: g'nt:zda - g'nt: zde ž) (Raj, 34, 31), vzhodno haloško (Veliki Vrh) [leto] ~ 'le:ta : m'le:ko (Zol, 15), srednje haloško (Gradišče, Velika Varnica) 'leto ~ 'le:ha (Zol, 22); 2. nepremični naglas na osnovi s kakovostno (v tonemskih govorih tudi s tonemsko) premeno naglašenega sredinskega samoglasnika, ki se loči od odraza psln. naglasnega tipa *gnezdo — *gnezda brez kakovostne samoglasniške premene: narečja s pozno po-daljšavo psln. kratkih akutiranih samoglasnikov v nezadnjem besednem zlogu, npr. zahodno slovenskogoriško 'li.eto -'le:he (Ko, 130), zahodno haloško (Zetale) 'li.eto ~ 'le:te : m'le.ko (Zo2, 32, 27), kozjaško (Selnica) 'le:to ~ 'le:he : m'le.iko (Zol, 297, 293), (Sveti Duh) 'lee:to-'le:he : m'le.iko (Zol, 270,259), severnopohorsko-remšni-ško (Kapla) 'lee:to ~ 'li:ote : m'li:dko (Zol, 234), podjunsko (Ojstrica) lee.to - 'lUote : g'ni:9zde (Zol, 118-119), (Kneža/Grafenbach) leato ~ ll:ota : hni:dzd9 (Lo2, 116), rožansko (Kostanje/Köstenberg) me.stö ~ ml:oste : hni:Qzdd ~ hnv.ozde (Lol, 104), ziljsko (Ukve) kalema ~ kalhone : gni:szda (Lo3, 127), rezijansko (Solbica) 'leto ~ 'lita : m'liko (Stee, 219, 123, 221); 3. nepremični naglas na osnovi s tonemsko premeno (v tonemskih govorih) naglašenega samoglasnika in sovpad z odrazom psln. naglasnega tipa *gnezdo - *gnezda:x narečja z zgodnjo podaljšavo psln. kratkih akutiranih samoglasnikov v nezadnjem besednem zlogu, npr. vzhodnodolenjsko (Sentrupert) l'ä:t ~ lä:ta, gnä:st - gnä:zda (Sm, 214, 213), gorenjsko (Kropa) le:t ~ le:ta, gne:st - gne.zda (Šk, 159), poljansko (Žiri) le:t - le:ta (Sta, 301),2 nadiško (Je-všček) li:eto ~ li:eta, yni:ezdo - ynhezda. Slednji odraz je značilen tudi za slovenski knjižni jezik: knj. sin. leto - leta, gnezdo ~ gnezda. Naglasnomestna premena je značilna za psln. naglasni tip *rebrö ~ *rebra, *okno ~ *okna < psi. *rebro ~ *rebra, *ok-bno - odraza psi. naglasnega tipa b sa- 1 Prvotni naglasni vzorec brez posplošitve cirkumfleksa v mn. so v večji meri ohranili sa-momnožinski samostalniki, in sicer npr.: 1. knj. sin. vrata vrat vratom vrata vratih vrati v celoti; 2. knj. sin. usta ust ustom usta ustih usti z nalikovnim cirkumfleksom v rod. mn.; 3. knj. sin. pljuča pljučpljučem pljuča pljučih pljuči z nalikovnim cirkumfleksom v rod., mest. in or. mn. (SS, 300). 2 V poljanskem narečju je prišlo do t. i. poljanske metatonije. Med drugim je v prvotnih dolgih predzadnjih zlogih prišlo do zamenjave jugozahodno sin. tonemov (poljansko de:la ~ de:la < jugozahodno sin. *dela ~ *dela < psln. *dela ~ *dela < popsl. *delät ~ *dela < psi. *delaieth ~ *dela). Matej Sekli: Naglas sklonskih oblik im. mn. *stdbla, daj. ed. glave, or. ed. *za reko ... mostalnikov s psi. kratim samoglasnikom *e/*o v edinem/zadnjem zlogu osnove -, ki se v slovenskih narečjih odraža kot: 1. naglasnomestna premena: narečja brez naglasnega umika s psln. odprtega kratkega končnega zloga na prednaglasno kra-čino, npr. nadiško (Jevšček) reb'ro ~ re:bra, ok'no ~ o.kna, režijansko pa'ro ~ 'pira, wrata'no ~ wri'tina (Stee, 104-105), rožansko (Kostanje) uok'no ~ uakne (Lol, 104); 2. kolikostna premena: narečja z naglasnim umikom s psln. odprtega kratkega končnega zloga na prednaglasno kračino in brez podaljšave kratkega umičnona-glašenega samoglanika ter s podaljsavno psln. kratkih akutiranih samoglasnikov v nezadnjem besednem zlogu, npr. cerkljansko (Zakojca) 'rebra ~ 'riebra, 'wakna ~ 'uokna (KJ, 130), podjunsko (Kneza) Ra:bRQ ~ RedbRa, 'oqns ~ woäqna (Lo2, 122, 116); 3. kakovostna premena: narečja z naglasnim umikom s psln. odprtega kratkega končnega zloga na prednaglasno kračino in s podaljšavo kratkega umičnona-glašenega samoglanika ter s podalj savno psln. kratkih akutiranih samoglasnikov v nezadnjem besednem zlogu, npr. gorenjsko (Kropa) Re:baR ~ Re.bRa, uö:kdn ~ o:kna (Šk, 160).3 Podaljšava tipa psln. *rebra/*okna > nepsl. sin. *rebra/*okna je v nekaterih slovenskih narečjih - tako v tistih z zgodnjo ali pozno podaljšavo kot tistih brez podaljšave - tudi »predčasna«, nastopila pred splošnim zgodnjim dalj-šanjem psln. kratkih akutiranih samoglasnikov v nezadnjem besednem zlogu pod vplivom naglasa v množini v psln. naglasnem tipu *leto ~ *leta, na kar kažejo odrazi podaljšanih sredinskih samoglasnikov, ki so enaki psln. dolgim naglašenim samoglasnikom (Rigler 1963, 39; 1967, 140-141). Sem spadajo dolenjsko (Ribnica) u.kna = nu:č (Rigler 1981, 127), rezijansko 'pira, wri'tina = 'lit (Stee, 219), prleško (Cerkvenjak) 'rebro ~ 're:bra, 'okno ~ 'o.kna = 'no:č (Raj, 34, 33). V slovenskem knjižnem jeziku se psln. naglasni tip *rebro ~ *rebra odraža kot nepremični naglasni tip s kakovostno premeno sredinskega samoglasnika: knj. sin. rebro ~ rebra, okno ~ okna, pri čemer se le-ta nalikovno odpravlja v prid širokega samoglasnika iz ednine (knj. sin. rebro - rebra, okno - okna) (SS, 298; SSKJ; SP). Medtem ko so odrazi psln. naglasnih tipov *leto ~ *leta in *rebrö ~ *rebra, *okno ~ *okna v slovenščini dobro izpričani, pa odraz psln. naglasnega tipa *stoblo - *stšbla < psi. *stbblö ~ *stbbla - odraza psi. naglasnega tipa b samostalnikov s psi. polglasnikom **>/**> v edinem/zadnjem zlogu osnove - doslej še ni bil dokumentiran. Le-tega posredno izkazujeta glasovni različici leksema s'tobla/s'ta:bla 3 Samostojne odraze izkazujeta tudi ostala psln. naglasna tipa z naglasom na končnici v ednini: 1. psln. *iaice - *jaica < psi. *aibce (b): nadiško (Jevšček) i'ce ~jä:jca, rezijansko jaj'ce ~ 'jajca (Stee, 104 -105), gorenjsko (Kropa)ja:je -jd.jca (Šk, 159), vzhodnodolenj-sko (Sentrupert)ya//c -jd.jca (Sm, 213, 111), knj. sin. jajce -jajca; 2. psln. naglasni tip *korenie < psi. *korenbje (b) po popsl. (nadomestnem) daljšanju levega/desnega samoglasnika, kije nosilec (avtonomnega/avtomatičnega) naglasa, ob šibitvi psi. polglasnika (Ši-vic-Dular 1998, 19): a) brez skrajšave izglasnega samoglasnika: nad. (Jevšček) *bazoji:e, v korani.e, žyani:e, vzhodnodolenj sko (Sentrupert): cvsrtjie, klasjie, satajie, sentie (Sm, 42, 213, 215), prleško (Cerkvenjak) mesoVje:, deretje: (Raj, 35), star. knj. sin. cvsrtje, korenje, orožje, snetje, spočetje, veselje, vpitje, zelenje, zvonjenje; gospostvo, ljudstvo, v moštvo, rojstvo, ženstvo (Skr JD 2, 180, 232); b) s krajšavo izglasnega samoglasnika: gorenjsko (Kropa): klasje, koua'ne, SRsje, satje (Šk, 162), star. knj. sin. latje, satje, vrvje, žganje za navadno latje, satje, vrvje, žganje (SS, 299). Matej Šekli: Naglas sklonskih oblik im. mn. *stabla, daj. ed. glave, or. ed. *za reko ... 'steblo, (rastoče) deblo' v cerkljanskem narečju, ki predstavljata sovpad prvotno dveh alomorfov s samoglasniško premeno v korenu, in sicer *s'tobla v ednini in *s'ta:bla v množini. Na podlagi cerkljanskega gradiva je mogoče rekonstruirati prvotno jugozahodno sin. steblo/stdblo - *stäbla < psln. *stoblo ~ *stdbla.4 Ta naglasni tip je torej posredno ohranjen v enem doslej dokumentiranem primeru, kije zato za (primerjalno)zgodovinsko naglasoslovje slovenskega jezika še kako pomemben. 2 Dajalnik ednine glave V porabskih govorih prekmurskega narečja se mešani naglasni tip a-jevske sklanjatve glasi tokole: (Števanovci/Apatistvanfalva): ed. 'ra.uka ro't'e: ro't'a:iro'ka:u ro't'ad ro'ka:uv, mn. ro't'e: ro't'e: ro't'äm/ro'käm ro't'e: ro'käj ro'kämi, dv. oblikovno ni ohranjena; po njem se naglašujejo naslednji samostalniki: g'la:va, 'i:gla, 'kuosa, 'gfda greda, 'šiega, 'kfčma, 'ziemla, 'zi:ma\ 'miegla, 'dieska, 'biečka (Zo2, 108-109); (Gornji Senik/Felsöszölnök): ed. 'nä.uga no'ge: no'ge:ino'gä:u no'ge:ino'gä:uf, mn. no'ge: 'nä.uk no'ga:n no'ge: no'ga.j no'ga.mj, dv. oblikovno ni ohranjena; po njem se naglašujejo naslednji samostalniki: g'la:va, 'räuka, 'žena, 'sestra, 'mekla, s'te:na, 'deska, 'zemla, 'žemla, 'postala, 'pe:ta, 'buja 'bolha', 'mii.ja 'muha', 'vola, 'ofca ovca, s'neja, s'läma, s'ku:za, 'igla, 'kfčma, 'kosa, s'vina, 'zi.ma (Mu).5 Predstavljeni naglasni vzorec mešanega naglasnega tipaje odraz naglasnih tipov psln. *gldua *glauQ < psi. *golud *goluQ (c) in psln. *gora *gorQ, *daska *doskQ < psi. *gord *gorQ, *dbskd *di>skQ (c),6 ki se (kot različna naglasna tipa ali kot en naglasni tip) ohranjata tudi v nekaterih drugih slovenskih narečjih in kot dvojnica v slovenskem knjižnem jeziku: (Cankova) 'no.uga no'go:u (Zo3, 79), slovenskogoriško (Negova, Spodnji Ivanjci) g'läva gla'vo.'u (Ko, 126), prleško (Cerkvenjak) g'la:va gla'vö: (Raj, 32), dolenjsko (Sentrupert) glä:va glavüo, guä.ra gurüo (Sm, 107, 33), gorenjsko (Kropa) gla:ua glauo:, gö.Ra gORÖ: (Sk, 152), nadiško (Jevšček) ylä:va ylavö: ~ yo'ra yorö:, das'ka daskö:, knj. sin. gläva glavo, göra goro, dsska dosko. Z zgodovinskonaglasoslovnega stališča je v slovenščini problematičen naglas 4 Naglas tipa stMö, stoklo, žskno je dokumentiran v (star.) knj. sin. steblo/stMö, stoklo, ždkno (Plet), žekno/žekno (SSKJ), žekno/ždkno (SP). Naglas tipa knj. sin. steblo, steklo, žekno (SSKJ), steblo, steklo, žekno (SP) je branje po črki zapisa polglasnika z grafemom (prim, tudi knj. sin. vzemi vzemite - nar. sin. vzomiVvzdmi vzemite < psi. *m>zbmi *m>zbmete, ohranjeno npr. v gorenjskem (Kropa): uz'ms uzmite (Sk, 224), v cerkljanskem (Poljane) w'zom. 5 Na tem mestu bi se rad zahvalil Dušanu Mukicsu, ki mi je posredoval gradivo iz svoje nastajajoče diplomske naloge o gornjeseniškem oblikoslovju. 6 Praslovanska interna rekonstrukcija: knj. sin. zemlja zemljo, nar. sin. zemlja zemljo, stok. zemlja zemlju, čak. zemlja zemlju, rus. 3eMn'H 3eMJiw, brus. 3hmji'h 3eMJiK>, ukr. 3eMJi'n 3eMJiro < psi. *zemld *zemlQ (c). Praslovansko notranjo rekonstrukcijo potrjuje tudi zunanja primerjava z baltskimi jeziki (litovščino), na podlagi česar je mogoče rekonstruirati skupni pbsl. mešani naglasni tip z dvema podtipoma: psi. *zimd *zimQ (c) = lit. žiema ziemq (4) < pbsl. *žeimd *žeimam (II/2); psi. *golud *goluQ (c) ^ lit. galvä gälvq (3) < pbsl. *galvd *gdlvam (II/l). Matej Šekli: Naglas sklonskih oblik im. mn. *stabla, daj. ed. glave, or. ed. *za reko ... oblik daj. ed. in mest. ed., ki se v slovenskih narečjih znotraj enega krajevnogovor-nega sistema ne razlikujeta ne v oblikovnem ne v naglasnem pogledu. Obstaja pa razlika med posameznimi krajevnogovornimi sistemi v naglasnem mestu. Medtem ko porabski govori prekmurskega narečja izkazujejo odraz psi. starega cirkumfle-ksa na osnovi: prekmursko (Števanovci) gla'va:i, (Gornji Senik) gla've:i < *glaue < *gölue,7 ima večina slovenskih narečij izven Porabja in slovenski knjižni jezik odraz končniškeganaglasa: prekmursko (Cankova) 'no.ugi (Zo3, 79), prleško (Cer-kvenjak) g'lavi (Raj, 32), slovenskogoriško (Negova, Spodnji Ivanjci) g'lävi (Ko, ■v v 126), dolenjsko (Sentrupert) gld:u (Sm, 203, 33), gorenjsko (Kropa) gld:u (Sk, 152), nadiško (Jevšček) ylä:f~ yo'ri, das'ki, rezijansko (Solbica) o're (Stee, 170),8 knj. sin. glavi, gori, ddski/ddski < *gldui, *gore, *dsske < *golue, *gore, *dbsce. Zastavlja se vprašanje, kateri od obeh naglasov je v obliki daj./mest. ed. v slovenščini prvoten in kakšno je njuno medsebojno diahrono razmerje. Z notranjo rekonstrukcijo na osnovi primerjalnega gradiva iz slovanskih jezikov je mogoče za praslovanščino v mest. ed. rekonstruirati naglas na končnici, v dat. ed. pa starocirkumfleksni naglas na osnovi (Stang 1957, 61-62). V mest. ed. vsi za naglasno rekonstrukcijo relevantni slovanski jeziki izkazujejo odraz psi. naglasa na končnici (knj. sin. zemlji, nar. sin. zemlji, stok. zemlji, čak. zemlji, rus. r 3eMJie, brus. 3HMJie, ukr. 3eMni < psi. *zemli). Zdi daj. ed. je na podlagi stanja v stari ruščini in starejšega stanja v štokavščini mogoče rekonstruirati psi. starocirkumfleksni naglas na prvem zlogu glasoslovne besede (stok. zemlji,9 strus. 3eMnu < psi. r r *zemli; strus. no 3eMJiu < psi. *po zemli), v drugih slovanskih jezikih se pojavlja novejše stanje, namreč nalikovna posplošitev naglasa na končnici po vzoru mest. (in rod.) ed. (knj. sin. zemlji, nar. sin. zemlji, stok. zemlji, čak. zemlji, rus. 3eMJie,10 brus. 3HMJie, ukr. 3eMJii).n V večini slovenskih narečij je torej podobno kot v večini slovanskih jezikov prišlo do posplošitve naglasa iz mest. ed. v daj. ed. (daj. *glaue, *gore ~ mest. *gldui, *gore—* daj. *glaui, *gore = mest. *glaui, *gore), medtem ko je v porabskih govorih prekmurskega narečja prišlo do posplošitve naglasa iz daj. ed. v mest. ed. (daj. 7 Po v znanstveni literaturi dostopnem gradivu poznata tovrstni naglas samo navedena po-rabska prekmurska govora. 8 Oblika tož. ed. izkazuje umik naglasa s psln. dolgega cirkumflektiranega zloga rez. 'oro < psln. *gorQ, ki seje po naliki razširil tudi v obliko im. ed. 'ora za **o'ra. 9 Stokavščina v mest. ed. izkazuje odraz naglasa na končnici (dasei, djeci, gori, snahi, vodi, zemlji, želji; duši, rüci, vojsci), v daj. ed. pa običajno odraz naglasa na končnici, dvojnično in redkeje pa tudi odraz psi. starocirkumfleksnega naglasa na osnovi: dasei, djeci, gori, snahi, vodi, zemlji, željv, duši, rüci, vöjsci (Barič idr. 1997, 156). 10 V najstarejšem vzhodnoslovanskem naglasnem sestavu je daj. ed. naglašen na osnovi, mest. ed. pa na končnici, v stari ruščini 14.-17. st. je to stanje še nekaj časa ohranjeno, čeprav je opaziti mešanje naglasa na osnovi in končnici v rod., daj. in mest. kot posledico sovplivanja naglasa teh oblik, v 16. st. pa je naglasna sprememba tipa 3eMnu —> 3eMn'u že dokončana, naglas tipa 3eMJiu se pojavlja kot redkost, praviloma samo v predložnih zvezah tipa no 3eMJiu (3ajiH3H5iK 1985, 141, 252-254, 374). 11 Praslovansko notranjo rekonstrukcijo potrjuje tudi zunanja primerjava z baltskimi jeziki (litovščino): daj. ed.: psi. *zime = lit. žiemai < pbsl. *žeimai~ mest. ed.: psi. *zime ^ lit. žiemoje < pbsl. *žeimdi. v Matej Sekli: Naglas sklonskih oblik im. mn. *stabla, daj. ed. glave, or. ed. *za reko ... *glaue, *gore ~ mest. *gldui, *gore —► daj. *glaue, *gore = mest. *glaue, *gore). Porabskoprekmurski naglas tipa (Stevanovci) gla'va:i, (Gornji Senik) gla've:i poleg štokavskega in staroruskega gradiva posredno potrjuje psi. starocirkumfleksni naglas v daj. ed. samostalnikov a-jevske sklanjatve psi. naglasnega tipa c in je zato pomemben gradivski vir ne samo za slovensko (primerjalno)zgodovinsko, ampak tudi za slovansko (zgodovinsko)primerjalno naglasoslovje. Naglasna dvojnost oblike daj./mest. ed. v slovenščini bi poleg tega kazala še na to, daje bila verjetno tudi v praslovenščini prvotna razlika med naglasom daj. in mest. ed. (psi. *gölue, *gore> psln. *glaue, *gore~psl. *golue, *gore> psln. *glaui, *gore) še ohranjena ter daje do posplošitve enega od njiju prišlo šele kasneje v posameznih krajevnih govorih. 3 Orodnik ednine *za reko V nadiškem narečju (Šturmi pri Livku) je v ledinskih imenih nad. Ri:eka Ri.eko in Za reko: posredno dokumentiran kot občno ime sicer neohranjen samostalnik nad. *ri:eka *ri:eko *'reka. Nadiško lastnoimensko gradivo v ednini izkazuje naslednji naglasni vzorec: Ri:eka, Rveke/odRi:eke, pruot Ri.ek, Ri:eko/u Ri.eko, u Ri.ek, Za reko:. To je bil najverjetneje tudi prvotni edninski naglasni vzorec občnoimenskega samostalnika, torej nad. *ri:eka *ri:eke *ri:ek *ri:eko *ri:ek *reko:, ki ima akutski naglas na dolžini na osnovi v im., rod., daj., tož. in mest. ed. ter akutski naglas na dolžini na končnici v or. ed. Tovrstnega premičnega naglasnega tipa današnje nadiško narečje ne pozna, njegova ohranjenost v lastnoimenski sferi (v kateri se ob izgubi stika z občnoimensko sfero - v konkretnem primeru ob odmrtju samostalnika nad. *ri:eka * reka kot občnega imena - neredko ohranja starejše jezikovno stanje) pa najverjetneje pomeni, da predstavlja arhaizem. Zastavlja se vprašanje, kako je ta naglasni tip nastal in kako je bil kasneje odpravljen. Samostalnik nad. *ri:eka *ri:eko odraža psi. samostalnik naglasnega tipa b s psi. dolgim samoglasnikom v edinem/zadnjem zlogu osnove: knj. sin. reka reko, stok. rijeka rijeku/reka reku, rus. peKa percy, brus. paKa paKy, ukr. pixä piKy, slš. rieka rieku < psi. *rekd *reko[ (b). Njegov naglasni vzorec, posredno ohranjen v nadiškem narečju samo v ednini, je hkrati verjetno tudi praslovenski naglasni vzorec odrazov psi. samostalnikov naglasnega tipa b s psi. dolgim samoglasnikom v edinem/zadnjem zlogu osnove. Njegova rekonstrukcija (v ednini na osnovi nadi-škega lastnoimenskega gradiva, v množini in dvojini na podlagi dedukcije iz psi. naglasnega vzorca ter odrazov enako, tj. končniško naglašenih oblik psi. naglasnega tipa c v slovenščini) se glasi takole: ed. *reka *rekq *reki *rekQ *reki *rekQ, mn. *rekq *rek *rekam *rekq *rekäx *rekämi, dv. *reki *reku *rekäma}2 Rekonstrui- Pri rekonstrukciji psln. sklanjatvenega vzorca ženske a-jevske sklanjatve izhajam iz predpostavke, da so bile t. i. trde končnice v slovenščini nadomeščene s t. i. mehkimi končnicami. Samo za dvojnici psi. *-e ~ psi. *-/ bi se dalo sklepati, da seje končnica *-e v a-jevski sklanjatvi dlje ohranila pod naglasom, končnica *-/ pa se posplošila v nenagla-šenem položaju (podobno o tem tudi Ramovš 1952, 57 in Logar 1969, 30), o čemer priča tudi rezijansko gradivo: 'lipo ~ ko'ze, o're (Stee, 130, 133, 136) < psln. *lipi, *koze, *gore. Matej Sekli: Naglas sklonskih oblik im. mn. *s täbla, daj. ed. glave, or. ed. *za reko ... rani psln. naglasni vzorec ima naslednje značilnosti: 1. akut na dolžini na osnovi v im., rod., daj., tož. in mest. ed. ter v im./tož. mn. in dv. kot posledico spi. sin. naglasnega umika s psln. odprtega končnega kratkega, tj. psi. kratkega in psln. skrajšanega psi. dolgega samoglasnika na prednaglasno dolžino (< psi. *rekd *reky *rece *rekQ *rece, *reky, *rece) ter v rod. mn. kot odraz psi. novega akuta na dolžini (< psi. *rek-b < ^rek't); 2. akut na dolžini na končnici v or. ed. kot rezultat verjetno že spi. sin. posplošitve akutskega kontrakcijskega tonema na dolžini iz oblike or. ed. samostalnikov psi. naglasnega tipa c (torej po nadomestitvi tipa popsl. *rekq < psi. *rekdiQ (b) s tipom popsl. *goluQ < psi. *goluoiq (c))13 ter v rod. dv. kot odraz psi. tonema tipa novega akuta na dolžini (< psi. *reku);u 3. akut na kračini na končnici v daj. in mest. mn., ki je rezultat spi. sin. skrajšave psi. staroakutiranih samoglasnikov (in obenem tudi splošne popsl. skrajšave prednaglasnih dolžin v psi. trizlo-žnicah z naglasom na psi. staroakutiranem ali novoakutiranem dolgem srednjem zlogu, zaradi česar razumljivo v teh oblikah ne pride do spi. sin. naglasnega umika na prednaglasno dolžino)15 (< psi. *rekänrb ^rekdbcb); 4. cirkumfleks na dolžini na končnici v or. mn. in daj./or. dv. kot odraz popsl. novega cirkumfleksa, nastalega iz psi. starega akuta v položaju pred popsl. nekrajšajočim se samoglasnikom v končnicah -mi, -ma (< psi. *rekämi, *rekämd)}6 V nadaljnjem jezikovnem razvoju je v slovenščini prišlo do odprave prvotnega psln. naglasnega tipa *reka *rekq, or. ed. *rekQ < psi. *rekd *rekQ ter ponekod do njegovega zlitja s psln. naglasnim tipom *gldua *glauQ, or. ed. *glauQ < psi. *golud *goluQ, odrazom psi. naglasnega tipa c s psi. dolgim samoglasnikom v edinem/za- V naglašenem položaju za zato rekonstuiram psln. *-e/*-e9 v nenaglašenem položaju pa *-/. Posplošitev naglasa psi. naglasnega tipa b poznajo vzhodnoslovanski jeziki: npr. rus. eojioeöü/eojioeöio = peKÖü/peKÖro, brus. ecuiaeöü/zcuiaeÖK) = paKÖü/paKÖio, ukr. eonoeöw = piKÖro. Prvotno obliko rod. dv. oblikovno in naglasno potrjujejo oblike rod. mn. samostalnikov z mešanim naglasnim tipom v rezijanskem krajevnem govoru Solbice, v katerem je bila pri odrazih samostalnikov psi. naglasnega tipa c posplošena končnica rod. dv.: rezijansko (Solbica) no'u, o'ru, ro'ku (Stee, 170, 172) < psi. *nogü, *gorü, *rQkü. Pri tem gre za skrajšavo tipov: 1. psi. *malina > popsl. *mällna > stok. malina, češ. malina, slš. malina; psi. ^iqzykh *i$zyka > popsl. *ižzyk *i(>zyka > nar. sin. jezik jezika, knj. sin. jezik jezika, stok. jezik jezika, čak. jezik jezika, češ. jazyk jazyka, sls.jazykjazyka, polj. j'ezyk jezyka\ 2. psi. *rQkaub > popsl. *rQkau > sin. rokav, čak. rukäv, stok. rükäv, češ. rukäv, slš. rukäv, polj. rekaw. Iz povedanega sledi, daje pojasnjevanje izvora »neregularne« široke kakovosti sredinskih samoglasnikov v slovenščini s formulacijami kot »... (ki je prišel pod akcent) po umiku akcenta s končnega kratkega zloga, če se akcent ni premaknil, ko je bil... še dolg«, »prednaglasni..., kije prišel pod naglas po zapoznelem/poznem/kasnem umiku naglasa s končnega kratkega besednega zloga«, »včasih ... pred kratkoakcentuiranim končnim zlogom (po predhodnem skrajšanju)« ipd., ki se v slovenski dialektologiji konstantno pojavljajo v fonoloških opisih posameznih krajevnih govorov, lahko zavajajoče. Prim, tudi sin. nami, vami, posavsko stok. nami, vami, nar. češ. nami, nar. slš. nami, vami < psi. *nami, *uami; sin. nama, varna, posavsko stok. nämä, vämä, nar. slš. vama, vama < psi. *nämi, *uämi (BynaTOBa 1990, 20-21). Matej Sekli: Naglas sklonskih oblik im. mn. *stabla, daj. ed. glave, or. ed. *za reko ... dnjem zlogu osnove, ali s psln. naglasnim tipom *krdua *krduQ, or. ed. *kräuQ17 < psi. *körua *koruQ, or. ed. *köruoiQ, odrazom psi. naglasnega tipa a v primeru, da iz psi. starega akuta ni nastal popsl. novi cirkumfleks, in sicer odvisno od tega, ali je v krajevnem govoru prišlo do podaljšave psln. kratkih akutiranih samoglasnikov v nezadnjem besednem zlogu (psln. *krdua *krauQ - *krauQ > nespl. sin. *krdua *kräuQ - *kräuo) in ali je prevladal naglasni stik oblik, naglašenih na končnici, ali naglasni stik oblik, naglašenih na osnovi. Na tovrstne nalikovne procese je mogoče sklepati iz stanja v krajevnih govorih, v katerih ni prišlo do (popolne) morfologiza-cije naglasnega mesta in ki torej (vsaj deloma še) poznajo mešani naglasni tip.18 Psln. naglasni tip *reka *rekQ - *rekQ se v slovenskih narečjih odraža takole: 1. nepremični naglas na dolgem samoglasniku osnove, samostojni odraz, ki se od odraza psln. naglasnega tipa *kräua *krduQ - *kräuQ razlikuje po kolikosti večine naglašenih samoglasnikov v osnovi, od odrazov psln. naglasnega tipa *gldua *glauQ - *glauQ pa po nepremičnosti naglasnega mesta: narečja brez dalj sanja psln. kratkih akutiranih samoglasnikov v nezadnjem besednem zlogu, npr. prle-ško (Cerkvenjak) k'rava k'ravo ~ z'vt:zda z'vt.zdo ~ g'la:va gla'vo: (Raj, 31-32); od prvotnega psln. naglasnega vzorca naglasnega tipa *reka *rekQ se loči po na-likovni odpravi naglasa na končnici po sklonskih oblikah, naglašenih na osnovi: z'vt:zda z've:zde z've:zdi z've:zdo z'vt:zdi z've:zdo; 2. sovpad z odrazi psln. naglasnega tipa *krdua *krduQ (> nespl. sin. *krdua *krduo) ali psln. naglasnega tipa *glaua *glauQ\ narečja z daljšanjem psln. kratkih akutiranih samoglasnikov v nezadnjem besednem zlogu, npr. vzhodnodolenjsko (Sentrupert) mupka muoka, trdiva trd:vuo/trd:va travüo, zvä:zda zvä:zda = krdiva krd.vuo ~ gld.va glaviio (Sm, 205, 211, 212, 204, 202), gorenjsko (Kropa) maka mo:ko, tRa.ua tRa.uo, zveizda zve.zdo = kRa.ua kRa.uo ~ gla.ua glauo: (Sk, 319, 371, 387, 310, 294), nadiško (Jevšček) mö.ka mo.ko = krdiva krdivo ~ trdiva travo:, zvi:ezda zvezdo: = yld:va ylavö:}9 Ob sovpadu z odrazi psln. naglasnega tipa *krdua *krduQ > nespl. sin. *krdua *krduQ je prevladal stik z oblikami, naglašenimi na osnovi (npr. *zuezda Psln. naglasni tip *kräua *kräuQ, or. ed. *kräuQ se s prvotnimi kolikostnimi premenami (dolžina v or. ed. in rod. mn., v ostalih oblikah kračina) ohranja npr. v prleškem narečju: ed. k'rava k'rave k'ravi k'ravo k'ravi k'ra.vo, mn. k'rave k'raif k'ravan k'rave k'ravax k'ravami, dv. k'ravi k'ravama/k'ravoma (Raj, 31). Za govore, v katerih je prišlo do popolne morfologizacije naglasnega mesta in torej poznajo samo nepremični naglas na osnovi brez sledi nekdanjega naglasnega tipa (kot so npr. ziljsko mo:ž mo.ža < psln. *mQz *mQža < psi. *mQžb *mQŽa, režijansko (Solbica) 'lis 'lesa, mežiško (Črna) 'le:s 'lesa < psln. *les *lesa < psi. *les-b *lesa), je nemogoče ugotoviti, s katerim naglasnim tipim je pred morfologizacijo naglasa psln. naglasnim tipom *reka *rekQ sovpadel. Ob dejstvu, da v nadiškem narečju psln. naglasni tip *reka *rekQ lahko sovpade tudi z naglasnim tipom *gldua *glauQ, je seveda možno, daje samostalnik *ri:eka v nadiškem narečju najprej sovpadel z odrazi psln. naglasnega tipa *glaua *glauQ, nato pa razen v or. izgubil naglas na končnici. Taki primeri v nadiškim narečju zaenkrat niso dokumentirani, pa tudi ledinska imena kot or. ed. Za uadö: ~ tož. ed. Za uuiodo, or. ed. Pod ylauö: ~ tož. ed. Podyläiuo kažejo na to, da se v ledinskem imenju lahko ohranja starejše naglas-no stanje, saj oblika predložnega tožilnika v ledinskem imenu ohranja starejše naglasno stanje, ki v občnoimenski sferi ni ohranjena: nad. Za uu:odo < psi. *Z<5 uodq~ nad. kori.to Matej Šekli: Naglas sklonskih oblik im. mn. *stabla, daj. ed. glave, or. ed. *za reko ... *zuezdQ = *krdua *krduQ% ob sovpadu z odrazi psln. naglasnega tipa *gldua *glauQ pa do prevlade naglasnega stika z oblikami, naglašenimi na končnici (npr. *zuezdq = *glauQ). Z rekonstruiranim psln. naglasnim tipom *reka *rekQ - *rekQ}Q torej mogoče pojasniti prehajanje samostalnikov s tem naglasnim tipom tako med samostalnike s psln. naglasnim tipom *krdua *krduQ - *kräuQ kot med samostalnike s psln. naglasnim tipom *gldua *glauQ - *glauQ. Zaključek Imenovalnik množine *stabla. V cerkljanskem narečju (Zakojca) se v različicah leksema s'tobla/std:bla 'steblo, (rastoče) deblo' ohranja naglasna premena stdblo/stdblo ~ *stdbla < psln. *stabld ~ *stäbla < psi. *stbblö ~ *stbbla, odraz psi. naglasnega tipa b samostalnikov srednje o-jevske sklanjatve s psi. polglasnikom *b/*b v edinem/zadnjem zlogu osnove. Podobna naglasna premena se v slovenščini pojavlja kot odraz psi. naglasnega tipa b samostalnikov srednje o-jevske sklanjatve s psi. kratkim samoglasnikom *e/*o v edinem/zadnjem zlogu osnove: sin. rebro/rebro ~ rebra, ökno/oknö ~ okna < psln. *rebro ~ *rebra, *okno ~ *okna < psi. *rebrö ~ *rebra, *okhnö. Dajalnik ednine glave. V porabskih govorih prekmurskega narečja (Števanov-ci/Apatistvanfalva, Gornji Senik/Felsöszölnök) se v odrazu psi. naglasnega tipa c samostalnikova-jevske sklanjatve (Stevanovcig'la.vagla'va.u, Gonji Senikg'la:va gla'va:u < psln. *gldua *glauQ < psi. *golud *goluQ) v daj. ed. ohranja odraz prvo-tnega psi. starocirkufleksnega naglasa na osnovi: Stevanovci gla'va.i, Gornji Senik gla've:i< psln. *glaue < psi. *golue. Prvotni naglas daj. ed. je bil razširjen tudi v mest. ed. Nasprotno pa je v večini slovenskih krajevnih govorov v tem naglasnem tipu prišlo do posplošitve odraza psi. naglasa na končnici iz mest. ed. v daj. ed.: sin. glävi, göri/gore/i < psln. *gldui, *gore < psi. *golue, *gore. Orodnik ednine *za reko. V nadiškem narečju (Sturmi pri Livku) je v ledin-skih imenih Ri.eka Ri.eko in Za reko: posredno dokumentiran prvotni odraz psi. naglasnega tipa b samostalnikov a-jevske sklanjatve s psi. dolgim samoglasnikom v edinem/zadnjem zlogu osnove: psln. *reka *rekQ, or. ed. *rekQ < psi. *rekd *reko[, or. ed. *reköiQ. Ta naglasni vzorec se kot tak v slovenščini ni ohranil, zlil seje ali s psln. naglasnim tipom *gldua *glauQ, or. ed. *glauQ < psi. *golud *goluQ, or. ed. *goluoio\ (sin. trava travo, or. ed. travo) ali s psln. naglasnim tipom psln. *krdua *krduQ, or. ed. *kräuQ < psi. *körua *köruQ, or. ed. *köruoiQ (sin. moka moko, or. ed. moko). Krajšave brus. = beloruski, beloruščina; čak. = čakavski, čakavščina; nespl. sin. = nesplo- za uodd: < psi. *zä uodq. Oblike kot Ri.eka Ri.eko bi torej lahko kazale na psln. naglasni tip *reka *rekQ. Matej Šekli: Naglas sklonskih oblik im. mn. *stabla, daj. ed. glave, or. ed. *za reko ... šnoslovenski; popsl. = popraslovanski; psi. = praslovanski, praslovanščina; psln. = praslovenski, praslovenščina; rus. = ruski, ruščina; sin. = slovenski, slovenščina; spi. sin. = splošnoslovenski; stok. = štokavski, štokavščina; ukr. = ukrajinski, ukrajinščina; Lol = Logar 1967, Lo2 = Logar 1968, Lo3 = Logar 1971, KJ = Kenda-Jež 2002, Ko = Koletnik, Mu = Mukics 2006, Raj = Rajh 2002, Ram = Ramovš 1950, Srn = Smole 1994, SS = Toporišič 2000, Sta = Stanonik 1977, Stee = Steenwijk 1999, Šk = Škofic 1996, Škr JD 1-4 - Škrabec 1994, 1994, 1995, 1998, Zol = Zorko 1996, Zo2 - Zorko 1998, Zo3 = Zorko 2003. Viri in literatura Barič, Eugenija idr., 19972, Hrvatska gramatika, Zagreb. ByjiaTOBa, P. B. (oTBeTCTBeHHbifi pe^aKTop), 1990, Ocnoeu cjiaenHCKoü aKuenmonoeuu, MocKBa. ,H,bi6o, B. A., 1981, CnaenHCKan aKueumojiozun, MocKBa. ,Hbi6o, B. A., 2000, Mop4>ojio3U3oeaHHbie napadueMamunecKue aKueumnue cucmeMbi, MocKBa. Kenda-Jež, Karmen, Cerkljansko narečje: Teoretični model dialektološkega raziskovanja na zgledu besedišča in glagoslovja, Doktorska disertacija, Ljubljana, 2002. Koletnik, Mihaela, Slovenskogoriško narečje, Zbirka Zora, 12, Maribor, 2001. Logar, Tine, 1967, Govor vasi Kostanje nad Vrbskim jezerom, Slavistična revija 15, Ljubljana. 1-19, Ponatis v Logar 1996, 93-107 [citirano po Logar 1996]. Logar, Tine, 1968, Govor vasi Kneza pri Djekšah na Koroškem, Slavistična revija 16, Ljubljana, 395-412, ponatis v Logar 1996, 114-125 [citirano po Logar 1996]. Logar, Tine, 1969, Praslovanska a-sklanjatev v slovenskih narečjih, Jezik in slovstvo 14, Ljubljana, 113-123, ponatis v Logar 1996, 126-132 [citirano po Logar 1996]. Logar, Tine, 1971, Govor Slovencev Kanalske doline v Italiji, Slavistična revija 19/2, Ljubljana, 104-109, ponatis v Logar 1996, 319-323 [citirano po Logar 1996]. Logar, Tine, Dialektološke in jezikovnozgodovinske razprave, Uredila Karmen Kenda-Jež, Ljubljana, 1996. Mukics, Dušan, Oblikoslovje gornjeseniškega govora v Porabju, Diplomsko delo, Mentorica Vera Smole, Ljubljana, 2006, v pripravi. Rajh, Bernard, Nekatere oblikoglasne premene v severozahodnoprleškem govoru, Od narečja do vzhodnoštajerskega knjižnega jezika, Zbirka Zora, 19, Maribor, 2002, 31-46. Ramovš, Fran, 1950, Relativna kronologija slovenskih akcentskih pojavov, Slavistična revija 3, Ljubljana, 16-23, ponatis v Ramovš 1997, 509-516. Ramovš, Fran, 1952, Morfologija slovenskega jezika, Ljubljana. Ramovš, Fran, 1997, Zbrano delo II, uredil Jože Toporišič, Ljubljana. Matej Sekli: Naglas sklonskih oblik im. mn. *stabla, daj. ed. glave, or. ed. *za reko ... Rigler, Jakob, 1963, Pregled osnovnih razvojnih etap v slovenskem vokalizmu, r"4 Slavistična revija 14/1-4, Ljubljana, 25-78, ponatis v Rigler 2001, 13-57. 4 Rigler, Jakob, 1967, Pripombe k Pregledu osnovnih razvojnih etap v slovenskem 2 :<-"W*<'-,;' vokalizmu, Slavistična revija 15/1-2. Ljubljana, 129-152, ponatis v Rigler r« 2001,58-76. A Rigler, Jakob, Ribnica (OLA 14), Fonološki opisi srpskohrvatskih/hrvatskosrpskih, slovenačkih i makedonskih govora obuhvačenih opšteslovenskim lingvistič- kim atlasom, ur. Pavle Ivič idr. Sarajevo, 1981, 125-132, ponatis v Rigler w 2001,259-266. X Rigler, Jakob, 2001, Zbrani spisi 1: Jezikovnozgodovinske in dialektološke razprave, ^ uredila Vera Smole, Ljubljana. SP = Slovenski pravopis, Ljubljana, 2001 [elektronska različica]. ^ SSKJ = Slovar slovenskega knjižnega jezika I-IV, Ljubljana, 1970-1991 [elektron- *- ska različica]. ^ Stang, Christian S., 1957, Slavonic Accentuation, Oslo. Stanonik, Marij a, 1977, Govor Zirovske kotline in nj enega obrobj a, Slavistična revija 25/2-3, Ljubljana, 293-309. ^ Steenwijk, Han, 1999, Grammatica pratica resiana: II sostantivo, Padova. ""* Sivic-Dular, Alenka, 1998, Kontrakcija v slovanskih jezikih, Slavistična revija 46/1-2, Ljubljana, 5-43. - Skofic, Jožica, 1996, Glasoslovje, oblikoslovje in besedišče govora Krope na Go- m renjskem, Doktorska disertacija, Ljubljana. O Škrabec, R Stanislav, 1994,1994,1995,1998, Jezikoslovna dela 1-4, Ponatis platnic & časopisa Cvetje z vertov sv. Frančiška 1880-1915, uredil Jože Toporišič, Nova Gorica. S3 Toporišič, Jože, Enciklopedija slovenskega jezika, Ljubljana, 1992. m Toporišič, Jože, 42000 (4976), Slovenska slovnica, Maribor. ^ 3ajiH3HJiK, A. A., 1985, Om npacnaenucKoü ajcueHmyauuu KpyccKoü, MocKBa. Zorko, Zinka, 1996, Narečna podoba Dravske doline, Maribor. Zorko, Zinka, 1996a, Govor Ojstrice, Zorko 1996, 93-159. Zorko, Zinka, 1996b, Govor Kaple, Zorko 1996, 224-254. Zorko, Zinka, 1996c, Govor Svetega Duha na Ostrem vrhu, Zorko 1996, 257-291. Zorko, Zinka, 1996Č, Selniški govor, Zorko 1996, 292-307. Zorko, Zinka, 1998, Haloško narečje in druge dialektološke študije, Maribor. Zorko, Zinka, 1998a, Haloško narečje, Zorko 1998, 12-49. Zorko, Zinka, 1998b, Prekmursko narečje v Porabju na Madžarskem, Zorko 1998, 101-114. Zorko, Zinka, 2003, Oblikoslovje in leksika v govoru Cankove, Avgust Pavel, uredila Zinka Zorko, Miha Pauko, Zbirka Zora, 23, Maribor, 73-94. Matej Šekli: Naglas sklonskih oblik im. mn. *stdbla, daj. ed. glave, or. ed. *za reko ... Accent of the nom. pl. *stäbla, dat. sg. glave, instr. sg. *za rekö case forms in (Dialect) Slovene Summary Nominative plural *stabla. In the dialect of Cerkno (Zakojca) the variants of the lexeme s'tobla/staibla 'stalk, stem, (growing) trunk'preserve the accentual alternation stsblo/stsblo ~ *stabla < PSln. *stablö ~ *stäbla < PSI. *stbblö ~ *sti>bla, the reflex of PSl. accentual paradigm b of neuter o-stem nouns with a PSl.jer *!>/**> in the sole/final syllable of the stem. A similar accentual alternation occurs in Slovene as a reflex of accentual paradigm b of neuter o-stem nouns with a PSl. short *e/*o in the sole/final syllable of the stem: Sin. rebro/rebro ~ rebra, ökno/oknö ~ ökna < PSln. *rebrö ~ *rebra, *oknö ~ *ökna < PSl. *rebrö ~ *rebra, *okbnö. Dative singular glave. In the Rabavidek local dialects of the Prekmurje dialect (Stevanovci/Apdtistvanfalva, Gornji Senik/Felsöszölnök) the reflex of PSl. accentual paradigm c of a-stem nouns (Stevanovci g'la:va gla'vaiu, Gornji Senik g'laiva gla'vaiu < PSln. *glaua *glauQ < PSL *goluä *goluq) retains the reflex of the original PSl. old circumflex on the stem in the dative singular: Stevanovci gla'vaii, Gornji Senik gla've:i < PSln. *glaue < PSl. *golue. The original accent of the dative singular was later extended to the locative singular as well. The majority of Slovene local dialects, on the other hand, generalized the reflex of the PSl. end stress of the locative singular to the dative singular: Sin. glävi, göri/gore/i < PSln. *gläui, *gore < PSI. *golu£, *gorŽ. Instrumental singular *za reko. In the Nadiža/Natisone dialect (Sturmi near Livek) the microtoponyms Riieko Riieko and Za rekö: indirectly document the original reflex of PSl. accentual type b of a-stem nouns with a long vowel in the sole/final stem syllable: PSln. *reka *rekQ, instr. sg. *rekQ< PSl. *reka *rek(J), instr. sg. *reköiQ. This accentual paradigm has not been preserved in Slovene as such. It has merged either with the PSln. accentual type *glaua *glauQ, instr. sg. *glauQ < PSl. *golua *goluQ, instr. sg. *goluoiQ (Sin. trava travo, instr. sg. travo) or with the PSln. accentual type *kraua *krauQ, instr. sg. *kräuQ < PSl. *körua *köruQ, instr. sg. *köruoiQ (Sin. möka möko, instr. sg. vcioko). Fonološki opis govora Plesivice (SLA 228) Vladimir Nartnik %o '!i"-'~:S r-4 '""C IZVLEČEK: V članku je podan fonološki opis govora Plesivice, ki predstavlja stičišče dolenjskih, (rovtarskojhorjulskih in gorenjskih narečnih posebnosti. ABSTRACT: This article presents a phonological description of the Plešivica subdialect, which - together with the speech of Notranje Gorice and Vnanje Gorice - represents the meeting point of special features of the dialects of Lower Carniola, (Rovte-)Horjul, and Upper Carniola. IS,'! 0 UVOD Govor Plesivice je leta 1947 zapisal Tine Logar na podlagi anketnih odgovorov 20-letne Danice Nartnik. Ko se ta govor skupaj z govorom Notranjih in Vnanjih Goric (SLA 229) vmešča v jedro severozahodne polovice Ljubljanskega barja, razkriva značilno prepletanje posebnosti dolenjskega, (rovtarsko)horjulskega in gorenjskega narečja. i-,,) 1 PARADIGMATIKA Glasovje govora Plesivice se pri oblikovanju besedja zloguje tako, da se jedrnim (samo)glasnikom (V) ovešajo (kot onset) nastopni in (kot koda) sestopni soglasniki (C). 1.1 Glasniki l.l.lNadaljnje razporejanje glasnikov sloni na nasprotju dolgih in kratkih glasnikov. Dolgi glasniki oblikujejo trikotnik od svetlega /i:/ prek širokega /a:/ do temnega /u:/: i: e: a: Vladimir Nartnik: Fonološki opis govora Plešivice (SLA 228) u: 1.1.2Kratki glasniki se nasprotno razporejajo v štirikotnik tako, da iz pretežno naglasnega (toničnega) trikotnika /e(j) - a(r) - o(w)/ izhaja pretežno raznaglasni (atonični) trikotnik /i - 9 - u/: i e s a u o 1.2 Soglasniki Nadaljnje razporejanje soglasnikov sloni na nasprotju (formantno še izrazitih) ne-šumnih in (formantno neizrazitih) šumnih soglasnikov. 1.2.1 Nešumni soglasniki Pri ovešanju je glasnikom štirikotnega okvira najbližji svetlo-temni par soglasnikov /j/ in /w/, srednjemu glasniku hI pa so bližji nadaljnji pari nešumnih soglasnikov: n 1 j r m v w 1.2.2 Sumni soglasniki Nosno-ustna nešumnost zobnih soglasnikov /n/ in /1/ formantno presega osnovno premo-nepremo šumnost zobnih soglasnikov /t/ in /d/ podobno, kakor nosno-ustna nešumnost šobnih soglasnikov /m/ in [v] formantno presega osnovno premo-nepremo šumnost šobnih soglasnikov /p/ in /bi. Dodatno vlečenje od zobnega para /t/ in /d/ proti zadnjenebnemu paru /k/ in [g] pomenita zlita soglasnika /c/ in [3] nasproti premo-neprememu paru zazobnih soglasnikov /s/ in /z/ ter zlita soglasnika /č/ in [3] nasproti premo-neprememu paru prednjenebnih soglasnikov /š/ in /ž/: t d c 3 s z V s/ v >/ c 3 s z k g x g p b f v 1.3 Prozodija Mesto naglasa je razpeto med oblikoglasjem in vzvratnim štetjem besednih zlogov. Dolgi glasniki so samo naglasni. Kratki glasniki so lahko naglasni ali raznaglasni. Vladimir Nartnik: Fonološki opis govora Plešivice (SLA 228) Naglasni glasniki so lahko zategli (akutirani) ali obločni (cirkumflektirani). Inventar prozodemov obsega četvero naglasnost (V:, V:, V, V) in raznagla-snost (V). 2 SINTAGMATIKA Kot opis glasovja je paradigmatika izjemen vidik govorice. V govoru se namreč glasovi poustvarjajo sintagmatično, se pravi tako, da si sledijo v govornem toku in vplivajo eden na drugega. 2.1 Glasniki 2.1.1 Dolgi glasniki Glasnik /i:/ se pred soglasnikom 1x1 izravna z /e:/ (me:r, nabeirat). Glasnik /e:/ ni mogoč za vzglasnim soglasnikom /j/ (sne: sneja - jš jeja - jaz, jätra). Zategli (včasih tudi obločni) /o:/ ni mogoč za vzglasnim soglasnikom /w/ (wsjster 'oster', wsle 'olje', wäzk 'ozek', wšži 'ožji', wägle 'oglje' - wale 'volja', W9gu 'vogel'). Obločni /o:/ za vzglasnim soglasnikom /w/ ni ohranjen (u:z 'voz', u:sk 'vosek'). 2.1.2 Kratki glasniki Pred sestopnim soglasnikom /j/ se kot položajna varianta /a/ govori [e] (krej - kralja). Pred sestopnim soglasnikom /j/ se najde tudi prehod hI v [e] (ssmej 'semenj') Pred sestopnim soglasnikom /w/ prehajajo /s, e, i/ naglasni v [o] (sow 'šel', sadöw 'sedel', skröw 'skril'), raznaglasni pa se z njim zlivajo v /u/ (näijdu, viidu, xwädu). Pred sestopnim soglasnikom /w/ se kot položajna varianta /a/ govori [o] (stow - stäwa - stwäl, wastöw - wastäiwa - wastäil) Prednaglasni /e/ se ohranja v predlogu in predponi /pre-/, sicer prehaja v [s] (prese:kow - ssgatät 'ščegetati'). Za soglasniki /1 <— 1', č, š, ž/je ponaglasni /a/ izjemen (di:le, poijstle, kaingle, sreiče, sreičet, xi:še, du:še, griiže). 2.2 Soglasniki 2.2.1 Nešumni soglasniki Nastopni /j/ se pred glasnikoma /i:, i/ ne pojavlja (wabxaiiw 'obhajilo', kraivi 'kravji'). Nastopni /w/ se pred /u:, o:/ ne pojavlja (u:z 'voz', u:sk 'vosek', pauidi 'povo-denj', Ž9U: 'živo', suira 'svora' - mo:j, to:j, so:j, xo:ja), sicer pa niha med jasnim [u] in zvočnim [v] (bairu - barwmi: - bsrvjo:, wa:ga - veidst, viidst). Oblikoglasno se soglasnik /w/ in glasnik [u] protistavljata tudi soglasniku /1/ (prim. ed. - mn.: pi:w pi:wa - pi:l pi:le, rju:w rju:wa - rju:l rju:le, dja:w dja:wa - dja:l dja:le, sta:u sta:wa - stä:l stä:le, däru därwa - däral därle). Vladimir Nartnik: Fonološki opis govora Plešivice (SLA 228) Sestopni /n/ se pred zadnjenebnimi soglasniki pozadnjenebi (ugairjka). Za zadnjenebno varianto [n] zobnega /n/ se znotraj besede vzpostavlja zaporna varianta [g] pripornega /g/ (nabenga). Pred šobnimi soglasniki se zobni /n/ pošobi (braimba, klaimfa). 2.2.2 Sumni soglasniki Sumni soglasniki se prilikujejo nezveneči premosti ali zveneči nepremosti sledečih šumnih soglasnikov [škaf ja - škav bo:]. To velja tudi za zlita soglasnika /c/ in /č/ [ta:zga, [rde:šga]. Zveneče nepremi soglasniki so sredi povedi dopustni tudi v izglasju (zo:b, le:d, mrež ja). 2.3 Prozodija Kratki obločni glasniki so bolj navadni v zadnjih ali edinih besednih zlogih. Kratki zategli glasniki so bolj navadni v predzadnjih besednih zlogih (zsljana, ssrwäka). Kolikor jih najdemo tudi v zadnjih, gre za predhajanje onemelemu /i <— i, e/ in /u <— u, o/. Kratka zateglost v zadnjem zlogu je torej drugotna (njäs <— nesi, nwäs <— nosi, mwäst <— mostu, rsšjat <— rešeto). Dolgi glasniki so možni v vseh besednih zlogih. 3 IZVOR 3.1 Glasniki 3.1.1 Dolgi glasniki i:: iz /i:/ (zi:ma, si:n) iz naglasnega /i/ v nezadnjem besednem zlogu (li:pa) iz /de:/ (ki:) e:: iz /e:/ (pe:č) iz naglasnega /e/ v nezadnjem zlogu (ne:su) iz /§:/ (pe:t) iz naglasnega /q/ v nezadnjem zlogu (gle:dow) iz /e:/ (re:č) iz naglasnega /e/ v nezadnjem zlogu (bre:za) iz /i:/ ter /i/ v nezadnjem zlogu pred soglasnikom 1x1 (paste:r, ske:ra) a:: iz /a:/ (wä:s, stä:t, ba:t se) iz naglasnega /a/ v nezadnjem zlogu (ža:ba) iz h\l (mä:x, madan) iz naglasnega /s/ v nezadnjem zlogu (ga:ne) Vladimir Nartnik: Fonološki opis govora Plešivice (SLA 228) iz umično naglasnega /o/ (da:m - ka:m) o:: iz /o:/ (mo:j, to:j, so:j - mux) z naglasnega /o/ v nezadnjem zlogu (koiže) z /q:/ (zo:b) z naglasnega /q/ v nezadnjem zlogu (goiba) z /J/ (čoin, soince) u:: iz /u:/ (lux) z naglasnega /u/ v nezadnjem besednem zlogu (küixat) z /o:/ (nüx, muirja) z /qi/ (güis - mo:ž) z /k>:/ (pu:t) z /wo:/ (naüi, gauiru) z /oil/ (püinüx - pöwne) z /o:w/ (gsrmuija) 3.1.2 Kratki glasniki i: iz vzglasnega /i/ (igrat) iz ponaglasnih sklopov /ji/ (kraivi, diivi) iz ponaglasnih sklopov /oh/ ali /ij/ (wägi, škairi) s: iz naglasnega /ei/ za soglasnikom /j/ (j6m) iz naglasnega /e/ v nezadnjem zlogu za soglasnikom /j/ (j6dwa) iz naglasnega /$/ v nezadnjem zlogu za soglasnikom /j/ (jatra) iz /o:/ za soglasnikom /w/ (wäkna) iz izglasnega /o/ (dno) iz /i/ (cvsliiwa, sot, xwädat) iz /u/ (dna) iz /e/ (cddi:, xrsn, veidat) iz /s/ (msgwä, rsž, gaibar) izpred raznaglasnega /r/ (smardii) iz prednaglasnega /e/ (lsdui) iz prednaglasnega /§/ (mssui, jsziika) iz prednaglasnega /a/ (cskäiwa) u: iz vzglasnega /u/ (ugaine) iz vzglasnega sklopa /Is/ (ugät se) iz prednaglasnega /o/ (kugä: - ragäi) iz prednaglasnega /w/ (usäik) iz ponaglasnega III (stäiu, bäiu se) iz ponaglasnega /}/ (jäibuk, daru) iz ponaglasnega /u/ (treibux, kwäzux - mu) iz ponaglasnih nizov /sw, ow/ (ceirku, ceirkuca, piišuka, buikuja, leišuja) Vladimir Nartnik: Fonološki opis govora Plešivice (SLA 228) iz ponaglasnega sklopa /vi/ za soglasnikom Ivi (märuca) iz izglasnih sklopov /al, il, čl/ (neisu, xwädu, ljätu) e: iz naglasnega /i/ pred sestopnim soglasnikom 1x1 (ser) iz naglasnega /e/ (kmet, prec, šafer, cigareta) iz naglasnega /§/ v zadnjem zlogu (več) iz naglasnega /a/ (mrež) iz ponaglasnega lql (paimet) iz ponaglasnega /a/ v položaju za /1 <— P, č, š, ž/ (wsle, kaiče, xi:še, koiže) iz naglasnega /a/ pred soglasnikom /j <— n/ (mej, samej) iz umično naglasnega /e/ pred soglasnikom /j/ (meja) iz /a/ pa tudi /a:/ pred soglasnikom /j/ (dej, mejxsn) a: iz umično naglasnega /e/ z nastopnim soglasnikom /j/ (sjastra) iz umično naglasnega /e/ z nastopnim soglasnikom /w/ (jačmen, pjäta) iz umično naglasnega /o/ z nastopnim soglasnikom /w/ (stäwa) iz umično naglasnega /q/ z nastopnim soglasnikom /w/ (mwäsk) iz umično naglasnega hI z nastopnim soglasnikom /w/ (dwäns) iz umično naglasnega /a/ za nastopnim soglasnikom /w/ (swädka) iz umično naglasnega /a/ z nastopnim soglasnikom /j/ (djaleč) izpred naglasnega /r/ znotraj besede (pärst, srabarsn) izpred sklopa /re/ (smareika) izpred sklopa /re/ po onemitvi /i <— e/ (žart) iz naglasnega /a/ v zadnjem zlogu (brät) iz naglasnega /o/ v zadnjem zlogu (strap) iz naglasnega /q/ v zadnjem zlogu (sträk) iz raznaglasnega /a/ (navaida) iz raznaglasnega /o/ (nage:, briitaf) iz raznaglasnega /q/ (rake:, rwäka) iz raznaglasnega /e/ (ja:strab) iz /e/ v klitiki in priponi /je/ (ja, rssjä) iz /e/ v spolniku /en/ in nikalnici /ne/ (an naü:msn cwöwk, nasrexe, na ve:m, näm 'ne bom') o: iz /1:/ in /1/ v nizu z /w/ (vöwk, döwg) iz izglasnih sklopov /il, čl, al, ol, ovi, ow, aw, al/ v nizu s soglasnikom /w/ (zasow, mow, söw, fbrzöw, mastöw, mastöw, isköw, deiwow) iz /e/ ob zanikanem prihodnjiku /ne bo/ (now) 3.2 Soglasniki 3.2.1 Nešumni soglasniki Jasna soglasnika /j/ in /w/ sta posebej nastala: Vladimir Nartnik: Fonološki opis govora Plešivice (SLA 228) j: iz /n/ (pri starejšem rodu) (kwäj, küixja, üisja, Zeignaja - napejnat) iz /1/ (mejxan) iz /r/ (faijmaštar) iz drugotno naglasnega /e/ po umiku naglasa s kratkega naglasnega zloga /e- —► e—> ja/ (sjästra, njäswa, jädan) je drugotni /j/ pred glasnikom /a <— i/ (jat) je drugotni /j/ v položaju med glasnikom in pripornimi zazobnimi pa tudi prednjenebnimi soglasniki (wajstar, poijstle, fejst, gnejzd, uijzda) w: iz lil v izglasju in v sklopu z /a, o, a/ (da:w - daiwa, cwaveika, päiwc) iz drugotno naglasnega /o/ po umiku naglasa z zadnjezložnega kratkega glasnika /o- —> 6 —► wä/ (kwäza, nwäsu, wäda) je drugotni /w/ pred vzglasnim glasnikom /a <— o/ (wabwäik, wabräz) Zvočni soglasniki /n, 1, r, v, m/ so posebej nastali: 1: iz IVI (wale, peilem, klüx, kbčair) iz IM (lux, lüina, luiže) iz III (kalü: - kaleisa, lo:g) iz /w/ (büiku - büikle) r: je drugotni /r/ v položaju med glasnikom in pripornim prednjenebnim soglasnikom /ž/ (fbrzöw) v: iz /w/ (viidsm, ve:m, veiter - pawäibsm) 3.2.2 Sumni soglasniki Šumni soglasniki so se razvili posebej: t: iz /xt/ (tat) /pt/ (tac) d: iz /t/ (evade) /dv/ (bdiice) /n/ (žeidan) č: iz /t'/ (sveiče, sreiče) /cr/ (ceiwa, ceisja) c: iz /s/ (cveidar) š: iz /stV (goiše) /šč/ (taš, piišk, tuiršca, dariiše, gwaniise, patariiše) /č/ (paska, naškei) Vladimir Nartnik: Fonološki opis govora Plešivice (SLA 228) /pš/ ((u)Š9ni:ca) /boš/ (uš) k: iz /t/ (kna:wa) /tj/ (ke) x: iz /t/ (xkät) /d/ (xceir) /k/ (xräista) g: iz /g/ (graibt, graid) /w/ (graibc, zguin) f: iz /b/ (draftiina) /g/ (nuift) b: iz /f/ (be:rtax) /m/ (browli:nc 'mravlja' - kaimbra) Nepremi šumni soglasniki se vrh tega pojavljajo kot variante premih fonemov. 3.3 Prozodija V: *- V: <— V v nezadnjem zlogu V: <- V: RV <— V po umiku naglasa z zadnjezložnega kratkega glasnika na prednaglasna kratka glasnika (e, o) V <— V v zadnjem ali edinem zlogu 3.4 Nemenje glasov 3.4.1 Nemenje kratkih glasnikov Najbolj pogosto nemijo raznaglasni glasniki /i, u, 9, o/ glede na položaj v besedi. Praviloma preminejo v izglasju in v položaju za nešumnimi soglasniki. Tako premine izglasni /i <— i, e/ v DMed, NTdv, Omn samostalnikov a- in i-debla v Red in Dmn, samostalnikov i-debla (ri:b, ni:t; riibam, niitam), v Nmn pridevnikov, zaimkov in deležnikov na -r, -1, -n (dwäbar, deiwal, pleil, zdeiwan, mwäj, twäj - swäj), v 3. os. sedanjika ednine glagolov (xö:d, vi:d, gräib), verjetno po tem zgledu tudi v dvojini in množini (xöidva, xöidta, xoidma, xöidte, xöidja), v velelniku (xwäd, xwädta, xwädma, xwädte), v prislovih (dä:w, dreiw, dwäst). V Nmn samostalnikov moškega spola je /i/ preminil samo občasno. Pri tem je predvsem važno, da Ned in Nmn zaradi nemenja ne bi sovpadla. Raznaglasni /i/je navadno preminil, če je kljub temu ostala oblikovna razlika med Ned in Nmn (toč - tiič). Glasnik /o/ je preminil samo v NTed samostalnikov in pridevnikov srednje- Vladimir Nartnik: Fonološki opis govora Plešivice (SLA 228) ga spola ter v prislovih na -o (meist, ši:w, dwäbar). Preminek je tudi oblikoglasne narave. Srednji glasnik hI je v ponaglasnih zaprtih zlogih (peisk, peitk) morda preminil kar po oblikoglasni naliki (peiska, -9, -am —► peisk). Najbolj poredko je preminil izglasni /u/ v DMed moških samostalnikov (brät, par brait), kjer so bolj običajne oblike z ohranjenim -s (braita). 3.4.2 Preminki soglasnikov Od soglasnikov sta po prilikovanju najbolj pogosto preminila soglasnika /j/ in -/w/. Soglasnik /j/je preminil v položaju pred /i:, i/ (wabxaiiw, kräivi), soglasnik /w/ -pa v položaju pred /ui/ (üiz, na üida 'na vodo', paüidi). Soglasnik /r/ je preminil za zlitim soglasnikom /č/ (čeida). c Soglasnik /d/ je preminljiv pred homorganim soglasnikom /n/ (jadan - jana, dam - pöwne). ^ Zliti soglasnik /č/ je preminil v skupini /šč/ (kaiše 'kašča'; dariiše). Viri in literatura Benedik, Francka, 1999, Vprašalnica za SLA, Vodnik po zbirki narečnega gradiva, ^ Ljubljana, str. 26-102. m Jurgec, Peter, 2003, Drago Unuk, Zlog v slovenskem jeziku (Ljubljana 2003), Jezi- O koslovni zapiski 9/2, Ljubljana, str. 153-159. ';£ Kalnyn', Ljudmila Edvardovna, 2005, Sintagmatika sonantov v slavjanskih jazykah, Issledovanija po slavjanskoj dialektologii 11, Moskva, str. 1-192. N Logar, Tine, 1993, Slovenska narečja, str. 112-114. & Logar, Tine, 1996, Fonološki opisi, Dialektološke injezikovnozgodovinske razprave. >-» Uredila K. Kenda-Jež, Ljubljana, str. 241-216. Muljačič, Žarko, 1972, Opčafonologija ifonologija suvremenoga taljanskogjezika, Zagreb. Nartnik, Vlado, 1972/73, Poskus nove obravnave slovenskega fonološkega sistema, Jezik in slovstvo XVIII, str. 81-91. Nartnik, Vlado, 1999, Fonološki opis govora Vnanjih Goric (SLA 226), v: Jezikoslovni zapiski 5, Ljubljana, str. 197-205. Palkovä, Zdena, 1997, Fonetika afonologie cestiny s obecnym üvodem do proble-matiky oboru, Praha. Pezdir, Marija, (ok. 1955), Glavne značilnosti govora vasi Vnanje Gorice: Seminarska naloga, Ljubljana. A Phonological Description of the Plešivica Subdialect (SLA 228) Summary The Plešivica subdialect, together with the subdialects of Notranje Gorice and Vnanje Gorice (SLA 229), contains special features originating from the center of the m "tndtiP- €'"•4 Vladimir Nartnik: Fonološki opis govora Plešivice (SLA 228) ^ northeastern half of the Ljubljana Marshes, where the dialects of Lower Carniola, P"1 (Rovte-)Horjul, and Upper Carniola meet. The accentual position in this subdialect N is not connected to a constant syllable count and four accent types are possible (V:, V:, V, V). The five-vowel system /i: - e: - a: - o: - u:/ is non-centralized and ^ triangular, whereas the short-vowel system is centralized and quadrilateral, so C that a predominantly unaccented triangle /i - 9 - u/ originates from the center of c/> the predominantly accented triangle /e(j) - a(r) - o(w)/. This unaccented triangle r* functions as a bridge to the consonant pair /j — w/, which is enriched by its origin q from the hard-soft opposition of the consonants /n - \l and also forms the retracted 4* accent set /ja - wa/from /e - o/. On the other hand, the fricative consonant /%/ typi- ,-;s cally opposes its voiceless equivalent, similarly to the way the fricative consonant /ž/ opposes its voiceless equivalent /š/. N hö Vladimir Nartnik, Institut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC S AZU, Novi trg - 2, 1000 Ljubljana & E- pošta: Vlado@zrc-sazu.si 'iliHHtid !!li."'--is» 'si'' ß'Uliii'.. '*WH": # 32 Besede v Pleteršnikovem slovarju, označene kot nemške izposojenke Helena Jazbec IZVLEČEK: Članek govori o besedah v Slovensko-nemškem slovarju Maksa Pleteršnika, ki jih je Pleteršnik označil kot nemške izposojenke. V članku skušam prikazati, kaj je bilo v kasnejših raziskavah v 20. stoletju ugotovljeno o etimologijah teh besed. Najpomembnejša ugotovitev pričujoče raziskave je, da seje Pleteršnik o izvoru popolnoma zmotil le pri 16-ih odstotkih besed, kjer je označil kot nemške izposojenke besede, ki so v resnici domače ali izposojene iz drugih jezikov. ABSTRACT: This article deals with the items in Maks Pleteršnik's Slovenian-German dictionary marked as German loanwords. The article presents the findings of later 20th-century research on the etymology of these words. The most important finding of this study is that with regard to origin Pleteršnik erred with only 16% of the words that are marked as German loanwords but are actually words of Slovenian origin or were borrowed from other languages. 1. Uvod Slovensko-nemški slovar Maksa Pleteršnika (1894—1895, transliterirana in elektronska izdaja 2006) vsebuje 1053 gesel, kjer je z naslednjimi okrajšavami nakazano, da gre za izposojenke iz nemščine: (prim./po) nem., srvn., stvn., kor., kor.-nem., bav., švab., švic., germ., ahd., avstr., avstr.-nem., nhd., nizkonem., nvn., tirol., tirol.-nem., št.-nem., kočevsko-nem., šlesko-nem. Vseh gesel v tem slovarju je 102.522, tako da nemške izposojenke, ki jih je kot take označil Pleteršnik, predstavljajo 1 odstotek vsega besednega fonda slovarja. V svoji magistrski nalogi sem na primer ugotovila, da je v Trubarjevi Eni dolgi predguvori (iz leta 1557) 4 odstotke vseh besed izposojenk (Jazbec 2005, 150), enak odstotek je bil izračunan za Trubarjev Katekizem (Janko 1986, 433). Rezultata 1 odstotek in 4 odstotke sicer nista popolnoma primerljiva, saj se v slovarju vsaka različna iztočnica pojavi samo enkrat, v prostih besedilih pa se lahko določene besede pogosto pojavljajo, kar spremeni razmerje. Vendar je po mojem razlika med 1 in 4 dovolj velika, da lahko sklepamo, da so se germanizmi v knjižni slovenščini od časov Trubarja do Pleteršnikovega časa precej izčistili, prav Helena Jazbec: Besede v Pleteršnikovem slovarju, označene kot nemške izposojenke gotovo tudi po Pleteršnikovi zaslugi (Orel-Pogačnik 1995, 249, 254; Jakopin 1983, 276-7). Ostaja pa odprto vprašanje, s katerim se v tem članku ne bom ukvarjala: "Zanimivo bi bilo vedeti, kaj je Pleteršnik zavestno izločil; katere nemčizme je sprejel in katere zavrgel, zlasti pa bi radi zvedeli za motiv njegovih odločitev. Zakaj je npr. sprejel besedo čimer v malo znanem pomenu Schmuck, Blumenstrauss, ne pa čimer v pomenu soba.. .Ima npr. kar tri različice špengelj, špingelj in špendelj za nem. Spilling, Spindelpflaume..., nima pa tako navadnih besed, kot so tišlar, žnidar, zašuštrati, šlampast itd." (Jakopin 1994, 29). Pleteršnik seje pri pisanju slovarja opiral na etimološke izsledke Frana Miklošiča, Karla Štreklja, Oroslava Cafa in Frana Levstika (Šivic-Dular 1997,47). Sodeč po Pleteršnikovih oznakah za citirano literaturo v slovarskih geslih pa je Pleteršnik tudi sam prispeval k etimološkim razlagam v svojem slovarju, ko ni našel opore v obstoječi literaturi. Pričujoči članek skuša odgovoriti na vprašanje, kaj je bilo v kasnejših raziskavah v 20. stoletju ugotovljeno o etimologijah nemških izposojenk, ki jih je kot take označil Pleteršnik: v kolikšni meri je imel Pleteršnik prav in v kolikšni se je motil. Pri tem sem upoštevala predvsem raziskave Hildegard Striedter-Tempsove, Franceta Bezlaja, Metke Furlan in Marka Snoja (dalje okrajšano: ST, ES S J, SES, BZS1). Moja raziskava je potekala v okviru projekta izdaje Pleteršnikovega Slo-vensko-nemškega slovarja v novi transliterirani različici v knjigi in na CD-ju, in sicer na podlagi Evine2 datoteke, ki je bila narejena za to novo izdajo. V sledečem besedilu je pri primerih Pleteršnikovo geslo vedno na prvem mestu, za dvojnim pomišljajem pa sledi moja razlaga. Vira SES in BZS sem pritegnila samo takrat, ko besede nisem našla v ESSJ. Raziskava je pokazala, da je 16 odstotkov nemških izposojenk, ki jih je kot take označil Pleteršnik, pri Pleteršniku izvedenih iz iste nemške predloge3 kot v kasnejših raziskavah, 7 odstotkov obravnavanih nemških izposojenk je fonetično možno izvajati iz Pleteršnikove nemške predloge brez kakršnihkoli pripomb, pri 21 odstotkih obravnavanih nemških izposojenk ima Pleteršnik sicer v osnovi pravo nemško predlogo, vendar ni dovolj natančen, 3 odstotki nemških izposojenk, ki jih je kot take označil Pleteršnik, so izposojeni iz neke druge nemške besede, 16 odstotkov besed, ki jih je Pleteršnik označil kot nemške izposojenke, sploh ni izposojenih iz nemščine, pri 6 odstotkih obravnavanih besed bi bile potrebne nadaljnje raziskave, 24 odstotkov obravnavanih besed je res izposojenih iz nemščine, a Pleteršnik ni navedel nemške predloge, pri enem odstotku obravnavanih besed je Pleteršnik v isto geslo združil več besed različnega izvora in končno: za 6 odstotkov obravnavanih nemških izposojenk, ki jih je kot take označil Pleteršnik, so možne tudi druge razlage izvora. 1 Kratice so razložene v seznamu literature. 2 Eva je za jezikoslovce specializirani urejevalnik besedila Primoža Jakopina. 3 Beseda predloga v pričujočem članku pomeni nemško besedo, ki je služila kot podlaga za izposojo v slovenščino. Helena Jazbec: Besede v Pleteršnikovem slovarju, označene kot nemške izposojenke 2. Gradivo 2.1 Šestnajst odstotkov (= 165 gesel) obravnavanih nemških izposojenk je pri Pleteršniku izvedenih iz iste nemške predloge kot v ST ali kot v ES S J ali kot v obeh. Primeri: hilati, -am, vb. impf, eilen, Guts.; —prim, kor.-nem. heiln, stvn. ilan = eilen. — Tudi po slovarskem geslu v ST (136) je glagol izposojen iz enakopomenskega stvn. ilen, illan, ilan "hiteti" (pomen in zadnja različica iz Schützeichel 1995,173). Prvotno sin. je moralo biti (h)tljati, kar je tudi izpričano (ESSJ I, 193), saj se je stvn., srvn. bav. / za z-jem do 1300 substituiral s sin Ij, ta pa je narečno sin. otrdel v /. Ta narečni razvoj je značilen med drugim tudi za koroška narečja (Ramovš 1935, 4) in Pleteršnik ima besedo prav iz koroškega vira (Guts). Po 1300, ko ni več pa-latalne substitucije (ST § 117-8), ne bi imeli več sin. i. Ta seje namreč v nemščini diftongiral (ST § 25-8). Sin. h- je mogoče rezultat vpliva sin. hiteti, izpričan pa je tudi v kor. nem. heil n (ST 136). Ker je proteza h- v stvn. možna (Braune-Eggers 1987, § 152), je sin. h- lahko nemškega izvora. Po ESSJ (I, 193) je glagol izposojen iz srvn. ilen "hiteti". krtina,/ die Kette; — iz stvn. chetina, Mik. (Et.); pogl. veriga. — Tudi po slovarskem geslu v ST (148) in po ESSJ (II, 30) je beseda izposojena iz istopomenskega stvn. ketina, chetfnna "veriga", vendar bi pravila substitucijske fonetike, ki so obravnavana v uvodnem delu ST4, zahtevala sin. nj. Ker imajo sin. narečja, ki razlikujejo med n in nj, v tej besedi n (na primer koroško obirsko qetna (Karničar 1990, 164: geslo ketina)), je moralo biti izposojeno že pred 750, ko še nimamo palatalne substitucije (ST § 125-6). V tem primeru smo prevzeli različico z dolgim z, saj bi se kratki i v sin. zamenjal s polglasnikom (ST § 25, § 11-2). mušovž, m. der Saal, der Speisesaal, Diet., Hip.-Cv.; der Corridor (mužovš), Jan.; -prim. srvn. muoshüs, coenaculum, refectorium, triclinium, Cv. III. 11.; nem. (dial.) musshaus, Vorhaus, Mik. (Et.). — Tudi po slovarskem geslu v ST (182) in po ESSJ (II, 196: mostovi) je beseda izposojena iz srvn. muos-hüs "gostilna, jedilnica", vendar ST opozarja, daje moral biti ob prevzemu nem. dolgi ü že diftongiran v ou (ST § 33). Oblika s takim diftongom sicer ni izpričana (Lexer 1872-8), jo je pa mogoče predpostaviti. V sin. se pomen razvija dalje: "dvorana, jedilnica; hodnik". Srvn. muos- pomeni "obedo-vanje, obrok hrane" (Lexer 1872-8,1, 2240), srvn. -Ms pa "hiša, stanovanje itd." (ibid. I, 1399-1400). 2.2 Sedem odstotkov (= 73 gesel) nemških izposojenk, ki jih je kot take označil Pleteršnik, se po pravilih substitucij ske fonetike za izposojo iz nemščine v slovenščino, ki jih obravnava Striedter-Tempsova v teoretičnem uvodu v ST, da izpeljati iz nemške predloge, ki jo predlaga Pleteršnik. Zato ima Pleteršnik ravno tako prav kot ST in ESSJ, ki izvajata iz mlajše ali starejše fonetične realizacije iste predloge 4 Za tiste, ki ST ne poznate: začne se s teoretičnim uvodom, ki obravnava pravila substitucij ske fonetike za izposojo iz nemščine v slovenščino (tj. pravila zamenjevanja nemških glasov s slovenskimi), sledi pa mu slovar nemških izposojenk v slovenščini. Helena Jazbec: Besede v Pleteršnikovem slovarju, označene kot nemške izposojenke (pri Striedter-Tempsovi gre za izvajanja v slovarskem delu v ST, ki sledi teoretičnemu uvodu). Primeri: ca j hon, -hna, m. 1) kletvica: c. cajhnasti! vermaledeite Geschichte! Polj.; - 2) c. ljudi, denarjev, ungemein viel Leute, Geld, Goriš.; - iz nem. Zeichen; prim. čudo. — Po pravilih substitucijske fonetike v ST je beseda lahko izposojena iz nvn., čeprav ST (97) v slovarskem geslu izvaja iz srvn. zeichen "znak, čudežno znamenje, čudo", prav tako ESS J (1,57). ST (97): "V bavarski avstrijščini še danes obstaja beseda Zeichen v pomenu 'čudo'." Pri prvem pomenu v Pleteršnikovem geslu gre v sin. za čudo čudno! pri drugem pa za čudo ljudi, torej nvn. Zeichen pomensko ustreza. štepih, -iha, m. der Schöpf-, Zieh- oder Pumpbrunnen, Guts., Mur., Cig., Mit, St.; - prim. štembih in bav. stübih, Packfass, Mik. (Et.). — Striedter-Tempsova v slovarskem geslu (ST 228) izvaja iz srvn., kar pa po pravilih substitucij ske fonetike (ST uvodni del) ni pravilno. Zaradi sin. p je namreč morala biti beseda izposojena pred 1050 (ST § 56), torej iz stvn., kar pa po drugi strani ni izpričano (Grimm 20, 192-3: prve izpričbe so v srvn. — glej prvi pomen Stübich). 1050 je namreč meja med stvn. in srvn. Lahko da je bilo izposojeno po 1050 kot sin. *štebih (ST § 56), do razvoja b >p pa je prišlo v sin., saj imamo izpričano tudi štembih, vendar Ramovš 1924: 177-191 nima podobnih primerov za tak razvoj. Ce kljub temu predpostavimo razvoj b>p v sin., bi lahko bilo izposojeno iz srvn. stübich, stübich "Packfaß", kot predvidevata ST (228) v slovarskem geslu in ESS J (IV, 110), ali iz Pleteršnikove predloge: nvn. bav. stübih "Packfaß", vendar še vedno ni pojasnjen sin. e. Lahko daje bilo prevzeto kot sin. *štubih, potem pa seje prvotni sin. u v rodilniku, kjer je naglašen drugi zlog, reduciral v polglasnik (moderna vokalna redukcija), to pa seje posplošilo na imenovalnik. Sin. m v štembih je sekundaren (slovenski) pred labialom (ST 228). Ker nemška beseda označuje "vrsto brente" (prim. Grimm (13, 1403; 20, 192—3): Packfass in Stübich sta sinonima za "vrsto brente"), v sin. pa je to "vodnjak", je očitno prišlo do pomenskega razvoja: nem. "vrsta brente" > sin. *"posoda, ki drži tekočine" > sin. "vodnjak". vädla,/ der Ofenwisch, M.,Z.; = omelo, metla pri krušni peči, Tolm.-Erj. (Torb.), Idrija; - prim, kor.-nem. wad T = der Wedel. — Po pravilih substitucij ske fonetike v ST lahko izvajamo iz Pleteršnikove nvn. kor.-nem. predloge, čeprav ST (242) v slovarskem geslu in ESSJ (IV, 273) izvajata iz srvn. wadel "nekaj čopastega; čopič; priprava za kropljenje; pahljača; šop perja (kot okras)". Za sin. vädla Pleteršnik navaja pomen "Ofenwisch", za kor.-nem. wad'lpsL "Wedel". Wedel pomeni "šop, s katerim se pahlja ali počne kaj podobnega" (Grimm 27, 2815-26), torej je lahko tudi "omelo", kot je to tudi Ofenwisch "metla z dolgim ročajem za čiščenje peči". 2.3 Pri 21 odstotkih (= 214 gesel) nemških izposojenk, ki jih je kot take označil Pleteršnik, lahko rečemo, da se pri navedbi nemške predloge za izposojo ni zmotil, vendar ni bil dovolj natančen. Poglejmo si razne tipe te nenatančnosti: 2.3.1 Po pravilih substitucij ske fonetike v ST (teoretični del) je Pleteršnikova nemška predloga možna, a z rahlo korekcijo (običajno mora biti predloga bavarska namesto splošnonemška). ST (v slovarskem delu) in ESSJ pa izvajata iz mlajše ali starejše fonetične realizacije iste besede. Helena Jazbec: Besede v Pleteršnikovem slovarju, označene kot nemške izposojenke Primeri: glih, I. adj. indecl., pogl. enak, raven; — II. adv. pogl. enako, ravno, prav: g. tako; — iz nem.; prim. stvn. gilih, Mik. (Et.). — Po pravilih substitucijske fonetike v ST je beseda lahko izposojena iz stvn. gilih "enak, podoben" (Grimm 7, 7936-8014), vendar bi moral biti prvi / v stvn. že reduciran v polglasnik, kar je tudi izpričano: stvn. gelih (ibid.). O redukciji nenagla-šenih stvn. vokalov prim. Braune-Eggers 1987, § 71. Morali bi pravzaprav imeti sin. *gljih (ST § 117), nepalatalni / pa imamo iz narečij, kjer je palatalni / otrdel (prim. zgoraj Mlati). Po slovarskem geslu v ST (128-9) in po ESSJ (I, 147) je izposojeno iz srvn. gelich, geliche, glich adj. "enak, raven", adv. "na enak način. m^rkovca,/ = opica; — prim. nem. Meerkatze, Mik. (Et.). — Po pravilih substitucijske fonetike v ST je beseda lahko izposojena iz nvn., vendar iz predloge z o-jem: ST (179) med gradivom v slovarskem geslu navaja tudi bav. avstr. nar. merkhqts "opica". Sin. v je sekundaren, saj obstaja tudi sin. mfrkoca "opica" (ST 179). Lahko da gre za ljudsko naslonitev na sestavljeno pripono -ov-ica (Metka Furlan, ustno). Po slovarskem geslu v ST (179) in po ESSJ (II, 178) je izposojeno iz srvn. mer(e)katze "vrsta opice", kot vidimo, pa moramo tudi ta dva vira korigirati, saj slovenska beseda zahteva bavarsko labializacijo: srvn. *mer(e)kotze (ST § 3). pänt, pänta, m. 1) das Thürband; — 2) die Gattung, die Art, C; - die Statur, Meg-C; dobrega, slabega panta, Hal.-C; ~ iz nem. "Band", ki pomenja v bav. narečju tudi: Verwandtschaft, C. — Na prvi pogled beseda ne more biti izposojena iz nvn., saj bi morala biti zaradi sin. a izposoja knjižna iz nvn. Band (ST § 4), sin. p pa kaže, da bi morala biti predloga bavarska: *Pont (ST § 53). Nobena od teh dveh predlog torej glasovno ne ustreza. Izposojeno pa je lahko iz srvn. bav. pant "vez" pred labializacijo bav. a v o (ST § 2). Tako predlogo predpostavita tudi Striedter-Tempsova v slovarskem geslu (ST 188) in ESSJ (III, 8). Vendar je možno, da imamo v neki besedi bav./7, nimamo pa bav. labializacije a v o. Ce recimo pogledamo bav. avstr. besedo Pankert, srvn. bankart, oboje "nezakonski otrok" (ST 188: pdnkrt), lahko vidimo, da ima bavarski p, nima pa sledov bavarske labializacije. Zato lahko za naš primer predpostavimo nvn. bav. *Pant- z južnobavarskim nt v medglasju, torej iz odvisnih sklonov (ST § 68). Kako pa je s pomenskimi razmerji med nemško predlogo in izposojenko? Najprej poglejmo pomen na nemški strani: bav. Band = "tečaj pri vratih; sorodstvena vez med otrokom in očetom ali materjo" (Schmeller 1985,1, 246). In pomen v sin.: iz bav. nem. pomena "sorodstvena vez med otroki in starši" je prevzeto sin. dial. pänt "rod, pleme" in "stas, postava" (ESSJ III, 8). V sin. pa prevladuje seveda "tečaj pri vratih". 2.3.2 Nemške izposojenke, ki jih je kot take označil Pleteršnik, imajo isto nemško predlogo, kot jo predpostavlja ST ali ESSJ ali oba, vendar je potrebna rahla korekcija: izvajati je treba iz narečne oblike namesto knjižne. Primeri: krompir, -rja, m. die Kartoffel, der Erdapfel (solanum tuberosum); - coli. Erdäpfel; krompirja skuhati; - iz nem. "Grundbirne", C; (prim. gen. krompirna, Fr.-C); tudi: -Tr, Dol. Helena Jazbec: Besede v Pleteršnikovem slovarju, označene kot nemške izposojenke — Tudi ST (160) v slovarskem geslu izvaja iz nvn. bav. avstr. Grundbirne "krompir" (pomen po Schmeller 1985,1,1004), čeprav bi fonetično najbolj ustrezalo kor. nem. krumpir "isto" (pravila substitucij ske fonetike v ST). Po ESS J (II, 98-9) je lahko izposojeno iz slednje predloge. 2. lop, lopa, m. der Laffe, der Tölpel, der Narr: za lopa imeti, Fr.-C; - prim. srvn. lappe = Laffe, tirol. lapp, C. — Tudi po slovarskem geslu v ST (171) in po ESSJ (II, 150) je beseda izposojena iz srvn. lappe "preprost, neumen človek, domišljav bedak, lopov, baraba", kar po pravilih substitucij ske fonetike v ST ustreza, seveda pa je morala biti predloga labializirana: srvn. bav. Hoppe, kar izpostavlja tudi ST (171, § 3). Pomen se v sin., kar se tiče norosti, rahlo intenzivira: "domišljav bedak, butec, norec". räntaha,/ = velika ruha, die Plache; r. se razgrinja po tleh; z njo se pokrivajo kolibe ob semnjih; - iz nem. Randtuch, Mik. (Et.). — Tudi po slovarskem geslu v ST (207) je beseda izposojena iz nvn., in sicer iz bav. Ranttuch (razlika v eni črki) (pomen iz ESSJ (III, 151): "zarobljena tkanina") oziroma natančneje iz bav. nar. *Ranttach (ST 207), kar po pravilih substitucij ske fonetike v ST zaradi sin. drugega a-ja bolj ustreza kot Pleteršnikova predloga. Po ESSJ (III, 151) je izposojeno iz bav. Ranttuch, ni pa omenjen bavarski narečni razvoj srvn. -tuoch > bav. nar. -tach (nvn. -tuch), ki ga zaradi sin. drugega a-ja moramo predpostaviti (ST § 51). V slovenščini pride do specializacije pomena: nem. "zarobljena tkanina" > sin. "rjuha". 2.3.3 Nemške izposojenke, ki jih je kot take označil Pleteršnik, imajo isto nemško predlogo, kot jo predpostavlja ST ali ESSJ ali oba, vendar je potrebna kakšna druga rahla korekcija (ne narečno namesto knjižnega kot pri prejšnji točki). Primeri: flära,/ = maroga (der Fleck); flare, eine Art Aussatz (elephantiasis), Mik.; - prim. kor.-nem. flarn, eine große Krätze, flerre, wundgeriebene Stelle der Haut. — ST v slovarskem geslu (120) navaja razne nvn. predloge, tudi Pleteršnikovo kor.-nem. flarn, fonetično pa bi bila najustreznejša kor. nem. flare "gnojna krasta na koži", kar bi ustrezalo tudi pomensko, saj je blizu sin. "maroga; vrsta gobavosti". Pleteršnikova predloga bi dala sin. *flarna, tako da ni povsem ustrezna. Po ESSJ (I, 130) je iz srvn. vlarre "široka, grda rana", kar fonetično in pomensko ravno tako ustreza kot predloga v ST. krtača,/ 1) die Bürste; - 2) der Wollkamm, Mur., Jan., Savinska dol\ - prim. nem. die Kardätsche, lat. Carduus, Distel. — ST v slovarskem delu te izposojenke nima. Po ESSJ (II, 103) je ta beseda izposojena iz Pleteršnikove nemške predloge s pomenom "ščetka za živino". Po pravilih substitucij ske fonetike v ST je lahko izposojena iz nvn., vendar bi morala biti predloga nepreglašena, kar je v bavarščini možno: ^Kardätsche (ST § 22). Poleg tega bi na nemški strani morali imeti t m ne d (ST § 72, § 68) in res je ta izpričan: Kartätsche "glavnik za volno, ščetka za konje" (Grimm 11,210: Kardetsche). Pravo predlogo lahko torej samo predpostavimo: bav. ^Kartätsche. 1. papež, m. der Papst; -prim. stvn. pabes, bäbes, Mik. — Tudi po slovarskem geslu v ST (189) je beseda izposojena iz te stvn. predloge, vendar je njena fonetična realizacija malce drugačna: pdpes "papež" (pomen po Helena Jazbec: Besede v Pleteršnikovem slovarju, označene kot nemške izposojenke Schützeichel 1995, 92), kar je zaradi drugega p-ja fonetično ustreznejše (ST § 56). Po ESSJ (III, 8-9) je izposojeno iz Pleteršnikove predloge. 2.3.4 Kot zadnji tip Pleteršnikove nenatančnosti si poglejmo še nemške izposojenke, kjer je Pleteršnik sicer predpostavil pravo nemško besedo kot predlogo, vendar ni izbral prave fonetične realizacije te predloge: zapisal je recimo, daje izposojeno iz nove visoke nemščine (nem.), v resnici pa mora biti že iz srednje visoke nemščine. Možno je seveda, daje mislil na splošno na nemško besedo, da torej časovno ni nameraval biti natančen. Primeri: badanj, -dnjä, m. 1) der Bottich, Cig.,Jan., DZ., Levst. (Nauk); die Weinkufe, Gg., C; grozdje vržejo v veliko kad, bedenj, Hip. (Orb.); velika lesena posoda (kad), ki je vendar manjša od plavnika, Er j. (Torb.); - 2) die Butte, Ist.-C; - 3) hohler Baumstamm, Mur., V.-Cig, Jan., C, Levst. (Nauk); v bednji ima žolna mlade, Ljutomer-Raič (Nkol); ein zum Bienenstock ausgehöhlter Baumstamm, Habd., Ip.-Mik.; bukovi bednji rabijo namesto panjev, Levst. (Bee.); hohler Baumstamm als Brunneneinfassung, ogr.-C, SIGor.; - das Baumschiff z. B. bei der Schiffmühle, V.-Cig.; tudi bedonj, Valj. (Rad); - iz nem.; prim. stvn. butinna, srvn. büte, büten, Mik. (Et.). — ST te izposojenke ne obravnava. Po pravilih substitucijske fonetike v ST mora biti sin. bsddnj stara izposojenka iz stvn. butin, butinna "škaf, sod" (Pfeifer 2000,188), in sicer zaradi polglasnikov (izposojeno pred 10. stoletjem (ST § 15, § 11)). Ni pa jasno, zakaj imamo v sin. b in d, pričakovali bi namreč/? in t. Razen seveda, če bi bilo izposojeno pred II. Lautverschiebung (stvn. ali drugi konzonantni premik), bi imeli sin. b, ženof 2.8 Pri enem odstotku (=15 gesel) nemških izposojenk, ki jih je kot take označil Pleteršnik, je bilo mogoče ugotoviti, daje ta združil v eno geslo več besed različnega izvora, ki bi jih bilo treba obravnavati ločeno. Primeri: plQča,/ 1) die Platte, Valj. (Rad), nt; ein flacher Stein, Štret; - die Platte (bot.), Cig. (T.); das Krautblatt, Jarn., C; (kor.-nem. ploutsche); - eine flache Schüssel, Cig., C; - die flache Klinge (z. B. eines Degens), Guts., Mur., Cig., Jan.; - 2) = pločevina, das Blech, Jan. (H.); -3) die Plateiße (platessa vulgaris), Jan., Erj. (Z.); - tudi: ploča. — ST te besede ne obravnava. Iz Pleteršnikovega zapisa lahko sklepamo, da je iz nemščine izposojeno samo §\n. plQČa v pomenu "das Krautblatt", kar je "zeljni list" (Grimm 11,2113), sicer bi bilo kor.-nem. ploutsche zapisano na koncu Pleteršnikovega gesla. Kor.-nem. ploutsche pomeni samo "velik širok list rastline, posebno zeljni list" (Lexer 1862, 33). Po ESSJ s\n.plQča ni izposojeno iz nem., vendar ESSJ ne obravnava pomena "zeljni list". Bolj ustrezno bi bilo torej narediti dve gesli, ker gre izvorno za dve različni slovenski besedi. Po pravilih substitucij ske fonetike v ST Helena Jazbec: Besede v Pleteršnikovem slovarju, označene kot nemške izposojenke je sin. plQča "zeljni list" lahko izposojeno iz kor.-nem. ploutsche (ST sicer ne govori o nem. narečnem sodobnem ou, vendar ker seje stvn./srvn. ou zamenjeval s sin. o (ST § 45), bi pričakovali to substitucijo tudi v našem primeru). Metka Furlan (ustno) opozarja, daje bilo mogoče ravno obratno: kor.-nem. ploutsche je lahko bilo izposojeno iz s\n.plQČa "zeljni list" kot kor.-nem. *plotsche, ou pa je kor.-nem. narečni razvoj iz srvn., nvn. o (o tem razvoju prim. Lexer 1862, 33). Pleteršnikov zapis brez besedice po ali česa podobnega pred kor.-nem. ploutsche pravzaprav implicira, da je mogoče mislil prav na izposojo iz slovenščine v nemščino in ne obratno. 1. rena,/ 1) der Milchnapf, Jan.; - 2) der Hafendeckel, Muk, Cig, Jan., Kr.; ali kupite eno reno — pokrivačo? Rib.-Levst. (Rok.); — 3)/?/. rene, die Garnwinde, Cig.; - prim. nem. (dial.): rein, reindel, ein vertieftes Gefäß, Levst. (Rok.). — Po ST (209) je beseda izposojena iz srvn. bav. rine "posoda". Iz nvn. fonetične ustreznice rein ne moremo izvajati, saj bi imeli sin. aj (ST § 27), čeprav bi nvn. rein pomensko ustrezalo: sin. rena "Milchnapf' = "lonček, skledica za mleko", nvn. rein "ein vertieftes Gefäß" = "globlja posoda". Obstaja tudi sin. rtna "pokriva-ča" (ST 20), kar je lahko izposojeno iz srvn. bav. rine "posoda" (dobimo sin. rinja, to je izpričano (ST 209) in je v narečjih z razvojem nj > n otrdelo v sin. rina). Sin. rena pa je zaradi sin. e najverjetneje izposojeno iz prve stopnje diftongizacije srvn. z: srvn. bav. *reine (izgovorjeno ei, ne ai) poleg starejšega izpričanega srvn. bav. rine "posoda" (ST § 26). Sin. pomen "pokrivača" se je verjetno razvil metonimič-no: iz prevzetega "posoda" v "del posode". Po ESSJ (III, 170) so vse te slovenske besede tudi izposojene iz srvn. bav. rine, vendar je dvomljivo, če spada zraven tudi pl. rene "motovilo", saj gre za povsem drug pomen. ESSJ ima dve gesli in pl. rene "motovilo" ne izvaja iz nemščine. 1. šara,/ 1) allerlei bunt durcheinander gemischte Dinge; stara š., altes Trödelwerk, alter Kram; - v jedi je polno šare, t. j. reči, ki ne spadajo k njej; kdo bode to šaro jedel, wer soll dieses Gemengsei essen! - 2) die Sorte, die Art, die Gattung, Mur., V.-Cig, ženske šare, weibisch, Meg.-Mik.; šaro po kom vzeti, jemandem nacharten, St.-Cig; dobre šare biti, Z; - die Abstammung: levitovska šara, Kast.; - 3) eine Ziegel- oder Schindelreihe am Dache, Št.-C; - die Schichte, vzhSt.; - prim. nem. Schar, Mik. (Et.). — Najprej prevedimo pomene iz Pleteršnikovega gesla, da bo stvar bolj jasna: 1) "med sabo pomešane najrazličnejše stvari, krama"; 2) "vrsta, sorta, poreklo"; 3) "vrsta opeke ali skodel na strehi; plast". Tudi po slovarskem geslu v ST (216) je beseda izposojena iz nvn. Schar "vrsta, način", kar ustreza sin. drugemu pomenu. Sin. tretji pomen je po ST izposojen iz bav. Schar "skupaj sestavljene, s skodlami obložene deske, ki tvorijo spodnji rob ali nadstrešek opečnate strehe" in "vrsta, sloj". ST prvega sin. pomena ne obravnava. ESSJ (IV, 10: šara II) izvaja sin. šara v 2. in 3. pomenu iz iste predloge kot ST, vendar pomen 1) ne spada sem, ampak je obravnavan kot samostojno geslo, ki ne izvira iz nem. (ESSJ IV, 10: šara I). 2.9 Pri 6-ih odstotkih (= 64 gesel) nemških izposojenk, ki jih je kot take označil Pleteršnik, so kasnejše raziskave (ST, ESSJ, SES, BZS) pokazale, daje sicer Pleter-šnikova razlaga možna, a so enako verjetne ali celo bolj verjetne tudi druge razlage (iz drugih jezikov ali domače slovansko). Primeri: Helena Jazbec: Besede v Pleteršnikovem slovarju, označene kot nemške izposojenke 1. baza,/ die Art, die Sorte; vsake baze, allerlei; die Rage: živina dobre baze, Z; - prim. nem. Fasel. — Sin. substitucija Z) je možna do 13. stoletja, torej je sin. baza lahko izposojeno iz srvn. ali stvn.fasel "mladič, nasledstvo, prireja" (po 900 zaradi sin. a in b) (ST 123 in § 62, § 2). ST (123) takole razlaga sin. substitucijo nemškega -eh "Nemško končnico -el seje lahko razumelo kot deminutivni sufiks in se jo je zato v slovenščini zamenjalo z -a." Pri izposoji bi prišlo do pomenskega prehoda iz nem. "mladič, nasledstvo, prireja" kot * "bitja iste vrste, pasme" na sin. "vrsta, pasma, pleme". Po ESSJ (I, 14) je sin. baza ravno tako izposojeno iz te predloge, vendar ta dodaja, da je mogoče suponirati psi. obliko iz ide. oblike. turčati, -am, vb. impf. = v igri s pirhom ob pirh trkati, Jarn., Cig., Vrt., Kr.\ - prim, kor.-nem. turtschen (v istem pomenu). —Tudi po ESSJ (IV, 249) je sin. turčati lahko izposojeno iz enakopomenskega kor.-nem. turtschen, ni pa to nujno, saj je zaradi sorodnih besed v poljščini možno tudi, da je sin. turčati slovanskega izvora. ST te besede v slovarskem delu ne obravnava, vendar je po pravilih substitucijske fonetike v uvodnem delu ST Pleteršnikova predloga ustrezna. učkati, -am, vb. impf, hutschen, u. se, sich hutschen; (nav. ujčkati); -prim. nem. hutschen. —ST te besede v slovarskem delu ne obravnava, po pravilih substitucij ske fonetike v ST pa je izposoja sin. učkati iz enakopomenskega nem. hutschen "gugati" možna, pri čemer je sin. -k- ljubkovalna glagolska pripona. Vendar bi bilo treba razložiti tudi sln.y v sin. različici ujčkati (glej vsebino Pleteršnikovega gesla), zato je Pleteršnikovo izvajanje vprašljivo. Po ESSJ (IV, 259) je Pleteršnikova domneva manj verjetna, bolj verjetno gre za ide. dediščino. 3. Zaključki Kot že rečeno, seje Pleteršnik pri pisanju slovarja opiral na etimološke izsledke Miklošiča, Štreklja, Cafa in Levstika. Za kasnejše raziskovalce je bilo delo olajšano že zato, ker je tu zbrano vse na enem mestu. Sodeč po oznakah v slovarju pa je Pleteršnik tudi sam prispeval k etimološkim razlagam v svojem slovarju, ko ni našel opore v obstoječi literaturi. Kasnejše raziskave (ST, ESSJ, SES, BZS) so Pleteršni-ka v mnogočem dopolnile, vendar glede na to, da seje ta samo v 16-ih odstotkih (= 172 gesel) vseh obravnavanih nemških izposojenk popolnoma zmotil (da sploh ne gre za nemške izposojenke), lahko rečemo, daje na področju germanizmov veliko prispeval k slovenski etimologiji. Pri 47-ih odstotkih nemških izposojenk, ki jih je kot take označil Pleteršnik, mu nimamo česa očitati, imel je popolnoma prav. Pri 21-ih odstotkih je bil le rahlo nenatančen. Le pri 16-ih odstotkih ga je bilo treba tako ali drugače dopolniti. 44 Helena Jazbec: Besede v Pleteršnikovem slovarju, označene kot nemške izposojenke Viri in literatura (skupaj z okrajšavami) Braune, W., Eggers, H., 1987\ Althochdeutsche Grammatik, 14. Auflage, Tübingen, Max Niemeyer Verlag. BZS = Bezlaj, F., 2003, Zbrani jezikoslovni spisi I—II, uredila M. Furlan, Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU. ESS J = Bezlaj, F., Furlan, M., Snoj, M., 1976-2005, Etimološki slovar slovenskega jezika I—IV, Ljubljana, SAZU, ZRC SAZU. Grimm = Grimm, J. und W., 1999, Deutsches Wörterbuch I-XXXIII, Nachdruck der Erstausgabe 1854-1984, München, Deutscher Taschenbuch Verlag. Jakopin, F., 1983, Pleteršnikov slovar in sočasno slovansko slovaropisje, Obdobje simbolizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, 2. del, Mednarodni simpozij v Ljubljani od 1. do 4. julija 1982, str. 273-284, Ljubljana, Filozofska fakulteta. Jakopin, F., 1994, Maks Pletersnik - mojster slovenskega slovaropisja, XXX. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, 27. 6. -16. 7. 1994, Zbornik predavanj, str. 23-34, Ljubljana, Filozofska fakulteta. Janko, A., 1986, Raba in pogostnost iz nemščine prevzetih besed v Trubarjevem Katekizmu (1550), Obdobja 6: 16. stoletje v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, str. 427-434, Ljubljana, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Jazbec, H., 2005, Nemške izposojenke v besedilu P. Trubarja Ena dolga predgovur (magistrsko delo), Ljubljana, Filozofska fakulteta. Karničar, L., 1990, Der Obir-Dialekt in Kärnten, Wien, Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften. Lexer, M., 1862, Kärntisches Wörterbuch, Leipzig, Verlag von S. Hirzel. Lexer, M., 1872-8, Mittelhochdeutsches Handwörterbuch I—III, Leipzig, Verlag von S. Hirzel. Orel-PogaČnik, L, 1995, Raba slovenskega besedišča od Megiserja do Pleteršnika, XXXI. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, 26. 6.-15. 7. 1995, Zbornik predavanj, str. 245-258, Ljubljana, Filozofska fakulteta. Pfeifer, W., 2000, Etymologisches Wörterbuch des Deutschen, München, DTV. Pletersnik, M., 2006, Slovensko-nemški slovar I-II, Transliterirana izdaja, uredila M. Furlan. (Original izšel 1894-5), Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU. Ramovš, F., 1924, Historična gramatika slovenskega jezika II, Konzonantizem, Ljubljana, Učiteljska tiskarna. Ramovš, F., 1935, Historična gramatika slovenskega jezika VII, Dialekti, Ljubljana, Učiteljska tiskarna. Schmeller, J. A., 1985, Bayerisches Wörterbuch, Sonderausgabe der von G. Karl Frommann bearbeiteten 2. Ausgabe, München 1872-1877, München, R. Oldenbourg. Schützeichel, R., 1995, Althochdeutsches Wörterbuch 5., überarbeitete und erweiterte Auflage, Tübingen, Max Niemeyer Verlag. SES = Snoj, M., 2003, Slovenski etimološki slovar, Ljubljana, Modrijan. ST = Striedter-Temps, H., 1963, Deutsche Lehnwörter im Slovenischen, Berlin, Osteuropa-Institut. Helena Jazbec: Besede v Pleteršnikovem slovarju, označene kot nemške izposojenke Sivic-Dular, A., 1997, Pomen Pleteršnikovega slovarja za slovansko etimologijo, Zbornik Slavističnega društva Slovenije 5, Maks Pleteršnik, Zborovanje slavistov Krško in Pišece 1994, str. 43-50, Ljubljana, Zavod RS za šolstvo. 5. Okrajšave adj. = adjectivum (pridevnik) adv. = adverbium (prislov) ahd. = althochdeutsch (starovisokonemško) avstr., avstr.-nem. = avstrijskonemško bav. = bavarsko bot. = botanica (spada v rastlinstvo) coll. = collectivum (zbirno ime) dem. = deminutivum (pomanjsevalna beseda) dial. = v dialektu, v narečju ali v narečjih f. = femininum (samostalnik ženskega spola) gen. = genitivus (rodilnik) germ. = germanizem (Pleteršnikovo besedilo), oziroma germansko (ostalo besedilo) ide. = indoevropsko indecl. = indeclinabile (ne sklanja se) kor., kor.-nem. = koroškonemško lat. = latinsko m. = masculinum (samostalnik moškega spola) n. = neutrum (samostalnik srednjega spola) nar. = narečno nav. = navadno nem. = nemško nhd. = neuhochdeutsch (novovisokonemško) nizkonem. = nizkonemško nvn. = novovisokonemško pl. = pluralis (množina); plurale tantum (samo v množini rabljen samostalnik) pogl. = poglej (navadno pri napačnih oblikah in besedah kaže na pravilnejše) prim. = primerjaj psi. = praslovansko sin. = slovensko srbav. = srednjebavarsko srlat. = srednjelatinsko srvn. = srednje visokonemško stangl. = staroangleško stvn. = starovisokonemško staj. nem. = štajerskonemško št.-nem. = štajerskonemško švab. = švabsko Helena Jazbec: Besede v Pleteršnikovem slovarju, označene kot nemške izposojenke švic. = švicarskonemško tirol., tirol.-nem. = tirolskonemško vb. impf. = verbum imperfectivum (nedovršni glagol) z. B. = zum Beispiel (na primer) 6. Okrajšave za literaturo in zemljepisna območja, ki se pojavljajo v tu navedenih geslih iz Pleteršnikovega slovarja C, Cafovo slovarsko gradivo. Kjer so pripiski izvirnikov bili na pole prepisani, tam so se tudi v tem slovarju zapisali; n. pr. Fr.-C, kar pomenja, daje pri dotični besedi v Cafovem gradivu pripisano: Fr., da jo je torej Caf v Framu slišal in zapisal. Cig., (M. Cigale) Deutsch-slovenisches Wörterbuch 1860; (T.) Znanstvena terminologija, 1880. Cv., Cvetje z vrtov sv. Frančiška, ureja in izdaje P. St. Skrabec, od 1. 1880; (ima na platnicah urednikove jezikoslovne razprave). Diet., Dictionarium, latino-carniolicum, prva polovica latinsko-sloven. slovarja, rokopis menda iz 17. stoletja; Miklošič ga omenja v svojih delih s kratico: Lex.; jezik je dolenjščina, vsa podobna slovenščini protestantskih pisateljev. Dol., Dolenjsko, južnovzhod. del Kranjskega. dol., dolina, n. pr. Soška dol. DZ., Državni zakonik; porabljeni so izpiski iz letnikov 1871—1882. Erj., Fr. Erjavec, (Z.) (Schoedlerjeva) Zoologija 1875; (Ž.) (A. Pokornega) prirodopis živalstva, 3. izd. 1881; (Min.) Mineralogija, 1883; (Rud.) (Fellöckerjevo) Rudninoslovje, 1867; (Som.) (Woldfichova) Somatologija 1881; (Izb. sp.) Izbrani spisi I. 1888, II. 1889; (Torb.) Iz potne torbe (Letopis Matice slov., 1875,1879-80,1882-83); kraji tu imenovani so z večine na Goriškem; pri teh, ki niso na Goriškem, je omenjeno, kje so; (Rok.) rokopisne opomnje pri rastlinskih imenih, katerih gradivo je Fr. Erjavec do črke K pregledal. Fr., Fram (Frauheim) na Pohorju, kjer je Caf 20 let kaplanoval in največ slovarskega gradiva nabral. Gor., Gorenjsko, severnozapadni del Kranjskega. Goriš., Goriško. Guts., O. Gutsmann, Deutsch-windisches Wörterbuch, 1789, (Res.) Kristijanske resnice, 1770. Habd., Juri Habdelich, Dictionar, 1670. Hal, Haloze pod Ptujem ob hrvatski meji na Štajerskem. Hip., A. V. P. Hippolyti, Dictionarium trilingue latino-germanico-sclavonicum et germanico-sclavonico-latinum; pridejan je: (Orb.) Orbis pietus v istih treh jezikih, 1712; rokopis v licejski knjižnici ljubljanski. Ip., Ipavska dolina, del Notranjskega ob goriški meji. 1st., Istra. Jan., A. Janežič, Deutsch-slovenisches Taschenwörterbuch, 2. izd. 1867; (H.) Janežičev ,#e3,: 7 Helena Jazbec: Besede v Pleteršnikovem slovarju, označene kot nemške izposojenke slov.-nemški slovar, pregl. in pomn. F. Hubad, 1893; (Slovn.) Janežičeva Sloven, slovnica, nova izd. 1863. Jam., U. Jarnik, Versuch eines Etymologikons der slovenischen Mundart in Inner-Öster-reich, 1832; (Sadj.) Sadjereja, 1817; (Rok.) besede nabrane po Ziljski dolini; rokopis v licejski knjižnici ljubljanski. Kast., Matija Kastelec, (Rož.) Bratovske bukvice S. Roženkranca, 1678; (N. c.) Nebeški cil, 1684; (K k.) Nauk Christjanski, 1688; (W.) Krain. Wörterbuch, rokopis v licejski knjižnici ljubljanski, o katerem se misli, da je Kastelčev. Kr., Kranjsko. Krelj, Seb. Krelj (Krel), Postila, 1. izd. 1567 (po Miklošičevih citatih); 2. izd. 1578. Levst., Fr. Levstik, (SI Spr.) Die slovenische Sprache nach ihren Redetheilen, 1866; (Cest.) Cestni zakon in pouk, (prevod), 1873; (Podk.) (W. Milesa) Dejanski nauki o kopitnem podkovstvu (prevod), 1874; (Pril.) Priloge k poročilom dež. odbora kranjskega iz 1873-1877 (prevod); (Nauk) Nauk slov. županom (prevod), 1880; (Močv.) Spis, ki gaje poseben navod izdelal o prihodnjem izboljševanji Ljubljanskega močvirja (prevod), 1880; (Zb. sp.) Zbrani spisi, I-IV., 1891-1892; (M.) pripiski v Miklošičevem rokopisnem slovarju (prim. str. III.); (Beč.) Bečelarstvo, po izkušnjah in besedah retijskega bečelarja Jožefa Oblaka (rokopis); (Rok.) Levstikove rokopisne ostaline slovarsko gradivo. M, Miklošičevo slovarsko gradivo; prim. str. I. in VI. Meg., H. Megiser, Dictionarium quatuor linguarum, videlicet Germanicae, Latinae, Illuricae, quae vulgo Sclavonica appelatur, et Italiacae sive Hetruscae, 1. izd. 1592, 2. izd. 1744. Mik., Fr. Miklosich, razna dela, zlasti: (Lex.) Lexicon palaeoslovenico-graeco-latinum , 1865; (V. Gr.) Vergleichende Grammatik der slavischen Sprachen (I. in III. zv. 2. izd., II. in IV. zv. 1. izd.); (Et.) Etymologisches Wörterbuch der slav. Sprachen, 1886. Mur., A. J. Murko, Slovensko-nemški in nemško-slovenski ročni besednik, 1832— 33; izpiski iz tega slovarja so poglavitni del Miklošičevega slovar, gradiva (prim. p. VI.); tudi sta se med urejevanjem oba dela vedno primerjala. nk., ta kratica je zelo obširnega pomena in obsega vse knjištvo in posebno vse časopisje novejše dobe, kolikor ga ni s posebnimi kraticami omenjenega. Nkol, Narodni koledar Matice Slovenske, 1867—69. Notr., Notranjsko, juž.-zapad. del Kranjskega. ogr., ogrsko narečje in knjištvo; ta kratica je pripisana vsem besedam, ki so ali po Cafu med narodom nabrane ali iz knjig po Cafu, Miklošiču, Valjavcu (prim. Valj. [Rad]) in Raiču (v Narodnem koledarju Matice Slov. 1. 1868) zapisane; ogr.-Let., M. Valjavec, Izgledi slovenskega jezika na Ogrskem (Let. 1874, 1877). Polj., Poljanska dolina na Gorenjskem. Raič, B. Raiča (Slov.) Slovanstvo: Bolgari, 1873, in drugi spisi v Letopisih Slovenske Matice i. dr. Helena Jazbec: Besede v Pleteršnikovem slovarju, označene kot nemške izposojenke Rib., Ribniška dolina na Dolenjskem. SIGor., Slovenske Gorice na Štajerskem. St., slovenski del Štajerskega. Štrek., K. Štrekelj, Morphologie des Görzer Mittelkarstdialektes, 1887; (Let.) Iz besednega zaklada narodnega (v Let. Mat. Slovenske 1892); (LjZv.) Jezikoslovne mrvice (Ljub. Zvon, 1889); (Arch.) Beiträge zur slavischen Fremdwörterkunde (Archiv für slav. Philologie, XII., XIV.). Tolm., Tolminski okraj na Goriškem. V.~Cig, Ta kratica stoji poleg izrazov vzetih iz Cigalejevega slovarja, ki imajo tam pripisano črko V, kar znači, da so iz Vodnikovega slovarja (rokopisa) vzete. Valj. (Rad), M. Valjavec, Prinos k naglasu u (novo) slovenskom jeziku, Rad jugoslavenske akademije, knj. 43 i. nasi.; (Vest.) Narodne priče, navade, stare vere, (Vestnik, 1873—4). Vrt., Vrtec, čas. za slov. mlad., izh. od 1. 1871; porabljeni so izpiski iz prvih 12 letnikov. vzhSt., vzhod, del slov. Štajerskega, kar gaje od Maribora na vzhodno stran. Z, J. Zalokarjev slov.-nemški slovar, rokopis; prim. str. I. in VI. Items in Pletersnik's Dictionary Marked as German Loanwords Summary The article deals with the items in Maks Pletersnik's Slovenian-German dictionary (1894—1895, transliterated electronic version 2006) marked as German loanwords. These words represent only one percent of the dictionary's lexical content (1,053 of 102,522 headwords), which demonstrates Pletersnik's linguistic sense for Slovenian. The article presents the findings of later 20th-century research on the etymology of the German loanwords marked by Pletersnik, and the extent to which Pletersnik was correct or incorrect. Studies by Hildegard Striedter-Temps, France Bezlaj, Metka Furlan, and Marko Snoj are taken into account. With the help of rules for phonetic substitution in borrowing from German into Slovenian and a semantic comparison of the German model and the Slovenian loanword, these studies are supplemented in certain places. It has been established, for example, that the Bavarian labialization of a to o was not always taken into account. Further study should be made of 6% of the words marked by Pletersnik as German loanwords; however, this surpasses the scope of this article. The key findings of the present study are the following: Pletersnik was correct with 47% of the words studied, he was slightly inaccurate with 21% of the words, 16% of the words should be supplemented (this includes the 6%> that requires further investigation), and he was completely wrong concerning the origin of only 16% of the words that are marked as German loanwords but are in fact of Slovenian origin or were borrowed from other languages. It can be concluded that Pletersnik made an important contribution to Slovenian etymology with regard to Germanisms. Skladenjski elementi govorjenega jezika v jutranjem programu komercialnega radia (Radio City) Alenka Valh Lopert IZVLEČEK: Namen razprave je ponazoriti skladenjsko podobo prosto govorjenega jezika v pogovornih oddajah Radia City v Mariboru, in sicer v jutranjem programu, ki ga oblikujeta novinarja voditelja (moderatorj a). ABSTRACT: This paper presents the syntactic structure of casual spoken language on the morning talk shows broadcast by Radio City in Maribor, which are moderated by two professional journalists. lUvod Raziskovanje kakovosti jezika medijev je predmet jezikoslovnih razprav pravzaprav šele v novejšemu času. V okviru komunikacijskih znanosti dobiva raziskovanje govora na radiu poseben status, saj gre za množično komunikacijo, pri kateri novinarji uporabljajo poseben jezik in poseben način govora. Čeprav veljajo mediji za nosilce zbornega jezika in predstavljajo orodje in orožje govora (Zgrabljič 2002, 46), se odstopi od jezikovne norme vedno bolj pojavljajo tudi kot izraz sproščenosti ali kot znak pripadnosti določeni regiji. Javni govorci, kot so učitelji, politiki, duhovniki, govorci na javnih prireditvah in posebej govorci na radijskih in televizijskih postajah bi v skrbi za zborno izreko morali uporabljati priročnike, vendar teh za govorjeno slovenščino, žal, ni prav dosti. Leta 2003 sta dve lektorici govorjenega jezika (Šeruga Prek, Antončič 2003) izdali priročnik, ki se opira na obe temeljni deli slovenskega knjižnega jezika, to sta Slovenska slovnica 2000 in Slovenski pravopis 2001. Na izbiro jezikovnih sredstev govorcev močno vplivajo tako zunanje kot notranje okoliščine, celo ne glede na jezikovno kompetenco govorca, saj analize potrjujejo, daje radio kot medij močno vpet v okolje. V analiziranem vzorcu gre za jezikovno okolje pokrajinskega pogovornega jezika mesta Maribora. V jezikovnih analizah radijskega govora, kije zajelo t. i. neposredno ubesedovanje ali prosto govorjenje (Toporišič 2000, 32) najdemo potrditve, da se jezik mesta Maribor razvija pod vplivom treh narečnih baz, zato narečna govorica v mariborskih predmestjih ni enotna. Prepletajo se: slovenjegoriško narečje, ki se dotika Maribora v Melju in Alenka Valh Lopert: Skladenjski elementi govorjenega jezika v jutranjem programu ... na Košakih; severnoštajersko narečje, h kateremu prištevamo kozjaški govor, ki se govori v kamniškem predmestju; severnopohorski govor, ki se približuje Mariboru na Studencih in v Radvanju, in vzhodnopohorski govor na Pobrežju, Teznem in v Raz vanju (Zorko 1988/89, 170); koroško narečje pa seže še na Činžat ob štajerskih Rušah in na Vurmat ob Crmenici ter Fali ob že štajersko govoreči Selnici (Zorko 2002, 128).1 Problematika obsežnejše raziskave,2 katere del je tukaj predstavljena skladenjska podoba, je osredinjena na jezikovno kulturo govora radijskih postaj v Mariboru, s poudarkom na študiju vzorca komercialnega radia (Radio City), in sicer z vidika ugotavljanja elementov neknjižnega pokrajinskega pogovornega jezika kot tipične značilnosti jezika komercialnega radia v luči zavestnega/zavednega odstopanja od norme v prosto govorjenih oddajah, tj. na vseh štirih ravninah jezika - glasoslovni, oblikoslovni, skladenjski in besedijski. 2 Radijski govor3 Naloga radia je ne le informirati, ampak tudi vzpostavljati komunikacijski odnos s poslušalci. Čeprav se govor zdi večkrat trivialen (Silverman 1999, 114), je vedno pomembnejši element pri vzpostavljanju socialnih odnosov, kar kaže na pomembnost socialne kompetence (Lepper 2000, 62-77, 104). Družba je vedno bolj govorno usmerjena in tudi v poslovnem svetu je vedno bolj v ospredju govorno sporazumevanje. 2.1 Preko radia je govorništvo zopet postalo pomembno. Kot so tiskani mediji razvili svoje žanre, je tudi radio prevzemal naravne oblike govora in jih prilagajal radijski tehniki, pri tem pa spreminjal zasebno obliko komunikacije v javno. Ko zasebni govor preko radia dobi značilnost javnega, dobiva večjo moč. V okviru komunikacijskih znanosti dobiva raziskovanje govora na radiu poseben status, saj gre 1 O mariborščini glej tudi: Z. Zorko 1988/89, 2002; T. Pleteršek 1985; M. Bregant 1991, M. Koletnik 2001; M. Redjko 1992; T. Senekovič idr. 2003; M. Krajnc 2004, 2005; A. Valh Lopert 2004, 2005. 2 Prispevek je predstavitev delnih ugotovitev obsežnejše raziskave, ki poteka za doktorsko disertacijo (mentorica zasl. prof. dr. Zinko Zorko, izredna članica S AZU), in je osredinjena na jezikovno kulturo govora radijskih postaj v Mariboru. Primerjalno opazuje vzorec nacionalne (Radio Maribor) in komercialne radijske postaje (Radio City). Analiza gradiva poteka s soglasjem obeh radijskih postaj. 3 S. Kranjc (2004, 395-406.) je v analizo zajela naključno zbrano gradivo govorjenih in zapisanih besedil v sekundarni komunikaciji, to je besedil, ki so nastala za radio ali televizijo. V nasprotju z G. Lepper (2000,104) dokazuje, da so razlike med besedili pogojene predvsem s posameznikovo jezikovno kompetenco, manj pa z okoliščinami pojavljanja besedila (formalnost: neformalnost govornega položaja, javnost ter prenosnik). Govorjeni jezik raziskuje tudi H. Tivadar (2004, 437-454), ki poudarja, da se najprej ne naučimo govoriti knjižnega jezika, spoznamo ga šele preko medijev in z opismenjevanjem v šoli, z branjem. Namen raziskovanj govorjenega jezika je določitev in popis aktualne knjižne norme, predvsem zaradi nacionalne vloge knjižnega jezika, in sicer v obliki pravorečja s slovarjem. Knjižna norma ne sme biti le nedosegljiv ideal, ampak živa in aktualna. Alenka Valh Lopert: Skladenjski elementi govorjenega jezika v jutranjem programu ... za množično komunikacijo (Zgrabljič 2001, 52). Tako se novinarji in napovedovalci na eni strani bojijo prevelikega jezikovnega purizma, zaradi katerega ne bodo sprejeti pri publiki, na drugi strani pa se seveda zavedajo potrebe po pravilnosti jezika (dobri sporočilnosti in kultiviranem glasu) ter želijo s tem izraziti tudi osebno kulturo in govor (Zgrabljič 1996, 155-167). Na komercialnih radijskih postajah voditelji izberejo neknjižni pogovorni jezik v situacijah, kjer besedila tvorijo spontano in niso vnaprej pripravljena. Pri branju novic, vremenske napovedi pa prevladuje knjižni pogovorni oz. knjižni zborni jezik. 2.2 V analiziranem gradivu predstavlja temeljno obliko sporazumevanja dvogovor dveh novinarjev voditeljev, na eni strani med njima samima, na drugi pa z njunimi sogovorci. Dialog je najbolj demokratična oblika komuniciranja. Obstajajo različne definicije dialoga, skupno jim je, da ga obravnavajo kot interakcijo med dvema osebama ali več, med katerimi se uporabljajo določeni znaki. T. Korošec (1998, 245-278) analizira besedilne lastnosti vprašanj kot ene od prvin dvogovora. Za intervju velja, da »/.../jezikovna stran [intervjuja] temelji na dvogovoru, kije jezikovna in (nejezikovna) dejavnost praviloma dveh oseb« ter da »radijski in televizijski intervju imata samo obliko prvotnega pogovora, kije kot taka usmerjena k naslovnikom (poslušalcem/gledalcem). Vse definicije intervjuja se ujemajo v tem, daje intervju pogovor med osebama/osebami za javnost.« Tako v dvogovornem položaju nastaja dvogovorno besedilo, katerega tvorca sta osebi A in B. Med obema prihaja do sporazumevanja (Korošec 1998, 245): »Koje izrečena A-jeva spodbuda (nagovorna replika N) in B-jev odgovor nanjo (odgovorna replika O), je besedilno zaključena ena dvogovorna sekvenca, ki ima komplementarno nagovorno in odgovorno repliko. Spodbuda ima različne jezikovne uresničitve. Pri informativnem dvogovoru ima npr. obliko vprašalne povedi... Ker spodbuda (nagovor N) v dvogovoru predstavlja odgovor (je usmerjena k odgovoru), je nagovor že po svojem spo-ročanjskem smislu napoveden (kataforičen). Enako je z odgovorom, kije po svoji sporočanjski funkciji navezovalen (anaforičen). Odgovor spada k nagovoru, ker je z njim izzvan.« Toporišič prav tako ločuje pri govorjenju dve vlogi, in sicer govorilno in poslušalno, ki za vsako stanje v sotvarju določata, kateri udeleženec je govoreči in kateri je poslušajoči. Prvega lahko imenujemo govorec (g), drugega poslušalec (p). Poslušalcev je seveda lahko več (Toporišič 2000, 733). Pri dvogovornem besedilu ločimo (Korošec 1998, 253) enosmerni in obojesmerni dvogovor. Pri prvem posamezni udeleženci sami odločajo, kdo lahko kdaj kaj reče, pri drugem pa je vloga spodbujevalca izmenična. Z urejenostjo vsakdanjega govora se ukvarjata I. Hutchby in R. Wooffitt, ki predstavljata začetnika analize dialoga Sacksa (Hutchby, Wooffitt 2001, 47). Raziskoval je vsakodnevno govorico, od formalnih (zdravnik - pacient) ali obrednih (poroka) do popolnoma sproščenih pogovorov. Model menjavanja vlog (angl. turn-taking) temelji na predpostavki, da menjavanje vlog predstavlja vire, ki so sistematično porazdeljeni med govorci. Za sporazumevanje pa so zelo pomembna naslednja tri pravila: 1. prevzemanje vlog obstaja; 2. govorca/govorci naj ne bi govorili hkrati; 3. prevzemi vlog se izvršijo s kar se da majhnim razmikom. Dvogovor na radiu mora nadomeščati z jezikovnimi sredstvi vse tisto, česar poslušalec ne vidi, saj le tako lahko vzdržuje stik s poslušalci. 2.3 Pogosto pa se žanri med seboj mešajo - intervju, konverzacija in neob- Alenka Valh Lopert: Skladenjski elementi govorjenega jezika v jutranjem programu ... vezen pogovor. (Zgrabljič 2001, 112). Poslušalci so v glavnem naključni, poslušajo selektivno in so selektivno nepozorni. Radio je kot spremljava pri neki dejavnosti, zvočna kulisa, izvor servisnih informacij. Pomembno dejstvo je, da so dialoške oddaje večinoma del dopoldanskega programa, popoldan in zvečer pa ima radio močno konkurenco v TV (Zgrabljič 2001, 209). Avtorica na osnovi kvantitativne analize ugotavlja več osnovnih vrst dialoga v radijskem programu: telefonski pogovor, pogovor v studiu, pogovor izven studia, kombinacija pogovora v studiu in izven njega, pogovor v dveh studiih. 2.4 Radio je kot enodimenzionalen masovni medij sposoben prenesti le del totalne multimedijske komunikacije iz naravnega okolja. To je njegova osnovna omejitev, pri tem pa ima novinar vlogo reprezentativnega spraševalca, saj zastopa poslušalce. Od njega je odvisno, koliko informacij bodo poslušalci dobili. Zato se mora čim bolj izogniti monotoniji. 2.5 Na slovenskem jezikoslovnem področju se z analizo jezika v govorjenih medijev (radio, televizija), sem prištevam še SMS-sporočila in računalniške klepete, ki nastopajo kot nadomestki telefonskih pogovorov, v zadnjih letih ukvarjajo: H. Tivadar (1998) ob akustični analizi fonema /v/ na primerih iz radijskih besedil proučuje normiranje in uresničevanje govorjenega knjižnega jezika; na osnovi sodobnih radijskih besedil (2004) pa opozarja na nekatera odprta vprašanja govorjenega knjižnega jezika in govora v medijih nasploh (vpliv narečij, redukcije samoglasnikov, vpliv pisnega jezika); L. Kosi (2000) je na osnovi anketnih vprašanj analizirala govorni del radijskega programa, motnje v jeziku in govoru, in sicer na nacionalni radijski postaji (Radio Slovenija); S. Krajnc (2003) namenja raziskovalno pozornost skladenjski analizi besedil, ki nastajajo v računalniških klepetih; M. Kalin Golob (2003) zastavlja vprašanje, ali gre pri radijskih in televizijskih pogovornih oddajah, namenjenih predvsem mlajšim, za kršitev jezikovnokulturnega načela o rabi knjižnega jezika, katerega značilnost je odklon od pričakovanega zbornega jezika oziroma knjižne govorice, ali že za pojav novega žanra znotraj publicistične funkcijske zvrsti. Pri tem poudarja, da ne gre za neobvladovanje knjižnega jezika, ampak za željo po sproščenosti in ustvarjanju stika s sogovorci, (ne)pripadanje določenemu družbenemu sloju; nasprotno pa je S. Kranjc (2004) poskušala pokazati nekatere značilnosti in eventualne razlike glede zvrstnosti med besedili, ki nastajajo v okviru nacionalnih in zasebnih medijev (za radio ali televizijo), in ugotovila, da so razlike med besedili pogojene predvsem s posameznikovo jezikovno kultiviranostjo, manj pa z okoliščinami pojavljanja besedila; J. Zemljarič Miklavčič (2004) pri gradnji govornega korpusa pri zajemu in razvrščanju govorjenih besedil v korpus opozarja na pomen vključenosti gradiva kontaktnih oddaj na TV in radiu; T. Verovnik (2004) raziskuje govorjeni knjižni jezik v televizijskih dnevnoinformativnih oddajah; I. Orel (2004) analizira jezikovne posebnosti SMS-zapisov kot nadomestkov telefonskih pogovorov in ugotavlja, da so veliko bolj sproščeni, nekonvencionalni na ravni pravopisa, glasovne podobe, skladenjske zgradbe in izbire besedja; A. Žele (2006), ki raziskuje krajevni govor v lokalnih medijih (lokalna glasila in radio), opozarja, da prav leksika in skladnja najbolj jasno kažeta, da se narečni krajevni govor v govorni in pisni oblik v zadnjih dveh desetletjih spreminja v nesistemsko nadnarečno pogovorno različico. Alenka Valh Lopert: Skladenjski elementi govorjenega jezika v jutranjem programu ... 3 Skladnja mariborskega neknjižnega pogovornega jezika v medijih Desetletja je veljalo, daje govorjeni jezik na ravni skladnjc pokvarjena verzija pisnega jezika. Zato so besedila z napakami zavrgli in niso bila vredna analize (Halford 1996, 1-3). Danes pa je prav skladnja govorjenega jezika tista, s katero se ukvarja vedno več jezikoslovcev. 3.1 K. Beaman (Beaman 1984, 45-46) trdi, da ni skladenjskih razlik med govorjenim in zapisanim jezikom, je le razlika v obliki ali namenu diskurza (angl. formality), ne pa toliko v skladenjski zapletenosti. Dolgo je namreč veljajo, da je zapisani jezik bolj zapleten, saj je sestavljen večinoma iz podrednih struktur, govorjeni pa enostavnejši, saj gre za več prirednih struktur. V nasprotju s temi dognanji pa je, po K. Beaman, M. A. K. Halliday ugotovil, daje govorjeni jezik bolj zapleten v svoji slovnici kot zapisani in daje neformalen in spontan pogovor slovnično najbolj zapleten, ker je pisanje statično, govor pa dinamičen. 3.2 Jezikovne analize kulture govora na radijskih postajah v Mariboru so zelo redke: leta 1985 je T. Pleteršek kot višješolsko diplomsko nalogo opravila in analizirala jezik Radia Maribor; leta 2003 pa je v obsegu srednješolske raziskovalne naloge nastala primerjava jezika na Radiu Maribor, Radiu City in Radiu Center (Senekovič idr. 2003); obsežnejša analiza jezika nacionalnega radia je bila opravljena kot magistrska naloga Vpliv jezika okolja na kulturo govora v medijih (Radio Maribor) (Valh Lopert 2004). 3.3 Za skladnjo mariborskega pogovornega jezika po M. Koletnik (2001, 252) za tvorbo priredno, podredno in soredno zloženih povedi velja, da bistveno ne odstopajo od knjižne tvorbe. 3.4 Skladenjska razčlenitev jezika pogovornih oddaj na nacionalnem radiu iz istega okolja, tj. na Radiu Maribor, kaže, da prevladujejo zapleteno zložene povedi (Valh Lopert 2005). Ta potrditev na slovenskem gradivu empirično ruši stereotipno predstavo, da je govorjeni jezik skladenjsko enostavnejši kot zapisani. Zapleteno zložene povedi uporabljajo tako poklicni kot nepoklicni sogovorci, pri tem je verjetno odvisno tudi od splošne jezikovne kompetence posameznika, v kolikšni meri lahko z vidika koherence in kohezije obvladuje daljše govorjene odseke. Analizirano gradivo namreč kaže, da so povedi sicer zapleteno zložene, toda polne preskokov, samopopravkov in vmesnih stavkov. Pomemben rezultat analize je tudi opažena prevlada podredja pred priredjem, med odvisniki pa sta najpogostejša predmetni in prilastkov. Med priredji nastopata najpogosteje vezalno in pojasnjevalno, brez vezja so redka, sorazmerno malo je tudi vrivkov. To je sicer za govorjena besedila brez vnaprejšnje priprave presenetljivo. Delež polstavčnih tvorb je zelo majhen, nekoliko večji je delež neglagolskih stavkov ter pastavkov, kar je v skladu z značilnostmi dialoga, v katerem nastopajo pozdravi, ogovori, medmeti in členki, ki z drugimi deli sporočil tvorijo soredna razmerja.4 3.5 Ob takšnih ugotovitvah, pridobljenih na gradivu nacionalnega radia, me za- 4 Analizirana so bila prosto govorjena besedila (dvogovori poklicnih govorcev z nepoklicnimi) - kontaktne oddaje, ki potekajo po telefonu (Valh Lopert 2005). Alenka Valh Lopert: Skladenjski elementi govorjenega jezika v jutranjem programu ... nima, ali je skladenjska struktura neposrednega ubesedovanja v oddajah na komercialnem radiu, v tem primeru Radia City, podobna oz. enaka tisti na nacionalnem. 4 Analiza gradiva 5 pojavom komercialnih in lokalnih radijskih postaj se namreč kultura govora le-teh razlikuje od kulture govora na nacionalnem radiu. Novinarji voditelji na komercialnih postajah se sprašujejo, kakšen jezik uporabljati, saj so neprestano pod pritiskom komercialne učinkovitosti. Zato menijo, da bolj je jezik spontan in naraven, tem večji je stik med sogovornikoma. Edini način, da se radio poveže s publiko, je, da način govora prilagodi tistim, ki ga poslušajo, s tem pa se razdalja med novinarji in poslušalci manjša. Takšni profitni vidiki vodijo do nižanja programskih standardov, vedno večji odstotek zabave pa do siromašenja ne le resnejših (nacionalnih in kulturnih) vsebin, ampak tudi jezikovne kulture radia (Zgrabljič 2001, 45). 4.1 Gradivo. V analizo je bilo zajeto gradivo mariborske komercialne radijske postaje Radio City, jutranji program, ki traja od petih do devetih zjutraj. Gre za po posnetkih zapisano gradivo,5 in sicer v ponedeljek, 22. 5. 2006, obsega štiri ure programa, zajema pa približno 17 000 besed, program oblikujeta ga novinarja voditelja. Jutranji program lahko strnemo v več sklopov: (1) neposredni pogovor med novinarjema voditeljema, njuni komentarji in nagovori poslušalcem; (2) pogovori po telefonu s poslušalci (npr. nagradne igre, sodelovanje pri pripravah na prireditev ob 11. obletnici Radia City); (3) poročila, razmere na cestah in vreme; (4) posnete zabavne oddaje (Reporter Milan, Svetovalnica Bolfenk). Zdi predstavitev skladenjske podobe je bilo izbrano gradivo neposrednega ubesedovanja, tj. neposreden pogovor med novinarjema voditeljema, njuni komentarji in nagovori poslušalcem ter pogovori po telefonu s poslušalci. 4.2 Pri zapisu skladenjske analize so uporabljeni ustaljeni simboli (za posebne simbole se v opombah sklicujem na vir, po katerem so povzeti), ki so bili uporabljeni tudi v analizi govora nacionalnega radia Radia Maribor (Valh Lopert 2004, 2005): S - enostavčna poved, Sne x - neglagolski stavek 6 (sam., prid., prisl., nedol., namen.), posebej pastavčne povedi: S,__| - členkovni pastavek, S! - med-metni in zvalniški pastavek; $ - polstavek, deležniški (del), deležijski (delež);7 S + S - priredje (z ustaljenimi znaki glede na vrsto priredja: S A S vezalno, S ^ S pro-tivno, S v S ločno, S >= S vzročno, S => S posledično, S = S pojasnjevalno, S < S stopnjevalno); S/S - podredje; S..S - soredje; s/ \s - stavek, razdeljen na dva dela; 8 < S > - vrinjeni stavek; 0 - izpust glavnega stavka; [=S] - oglati oklepaj označu- 5 Pri zapisu za fonetični zapis uporabljam knjižne znake po vzorcu, ki ga uporablja v svojih raziskavah pri analizi mariborskega pokrajinskega pogovornega jezika na ravni glaso-slovja Z. Zorko (2002, 127-150). 6 Neglagolski enodelni stavek je povzet po Slovenski slovnici (Toporišič 2000, 489, 631). 7 Prečrtani S zaznamuje polstavek. J. Toporišič (1992, 370). 8 Mali s pomeni del pretrganega stavka (prvi ali drugi del). J. Toporišič (1992, 370). Tudi N. Hribar (2001/02, 320). Alenka Valh Lopert: Skladenjski elementi govorjenega jezika v jutranjem programu ... je nestavčno pojasnilo 9 (dostavek, izpostavljanje, pristavek); 10 S ... - poudarjeno tripičje, nedokončana poved (v besediloslovju nedokončan izrek); n Se - stavki z okrnjeno zgradbo - elipsa, izpust glagola; [ ] - poudarjena oglata oklepaja znotraj govora označujeta začetek in konec prekrivanja govora enega in drugega govorca, ki si segata v besedo. 12 4.3 S primeri iz posnetega in zapisanega gradiva ponazarjam tipologijo najpogosteje realiziranih skladenjskih struktur. 13 Enostavčne povedi. V sporazumevanju med govorci prav enostavčne povedi vzpostavljajo stik med sogovorci, ki mora biti hiter in čim bolj učinkovit. Na ta način vzpostavljajo osebni stik, ker so povedi kratke, pa spodbujajo hitro menjavanje vlog in s tem dvosmerno komunikacijo. Glede na besediloslovni vidik 14 lahko uvrstimo predstavljene kategorije (besedne vrste) med t. i. začetnike, saj opravljajo govornostikovno vlogo, so signali za usmerjanje pozornosti na začetek sporazumevanja, ne pa dejanski začetek besedila. Govorci namreč želijo čim prej govoriti o temi, zato iz spomina vzamejo miselne vzorce, ki jim omogočajo kar se da hiter prehod na posredovanje teme. Enodelni neglagolski stavki (Sne {): zasledimo samostalniške: Jaz. - Kako vprašanje. - Zmagovalci Evrosonga.; pridevniške: Pridna.; prislovne Z lahkoto. -Dobro. - V redu.. Zelo veliko je medmetnih in zvalniških (S!) ter členkovnih (SH) pastavkov. Medmetni pastavki se v analiziranem gradivu pojavljajo kot naslednje vrste medmetov (Toporišič 2000, 450-462): (1) razpoloženjski: He, he. - Hm, hm. - La, la, la. — Ha, ha, tnn, tnn.\ (2) pozdravi: Dobro jutro. - Dober dan. - Zdravo! - Pozdravljeni.; (3) glagolski velelniški okrnjenec: 15 Glej! - Čuj! - Evo!; (4) zvalnica no, ki izraža spodbudo, poziv: No.; (5) prosim in hvala: 16 Prosim. - Hvala. Zvalniški 9 Zaradi nazornosti so dostavek, izpostavljanje, pristavek pri skladenjski analizi označeni kot nestavčno pojasnilo s simbolom S v oglatem oklepaju [=S], kakor ga uporablja tudi N. Hribar (2001/02, 320). J. Toporišič (2000, 600) imenuje enakostopenjske sestavine, ki se nanašajo na isti predmet (nanosnik), pristavčna besedna zveza tipa France Prešeren, največji slovenski pesnik, ... 10 O medstavi, kamor spadata tako izpostava in pristava (sem pa tudi tradicionalni vrinjeni stavek) obširno govori z vidika besediloslovja T. Korošec (1998, 280-299). 11 Tripičje za ponazoritev nedokončanega izreka uporablja tudi S. Kranjc (2003, 69-82). 12 Oznaka (oglata oklepaja) je povzeta po P. ten Have (1999, 85-87). 13 Zaradi obsežnosti posnetega gradiva so v prispevku predstavljeni le ponazoritveni primeri, saj se mnogi tudi ponavljajo. 14 Tovrstna obravnava bi presegla obseg zastavljene raziskave, zato besediloslovni vidik tukaj ni podrobneje obdelan. Glej M. Bester 1999, T. Korošec 1998, M. Krajnc 2005. 15 Pogost je tudi pravi velelni medmet, ki spodbuja k dejanju. Slovnično izročilo sem prišteva tudi besede, kot so /.../ daj/dajte, dej/dejte, ki s končnicami ločijo še osebe in števila. Načeloma imajo lahko iste končnice kot velelnik. Primer: Čaj te, mama, bom jaz. Dejva, vzemiva še kos slanine. (Toporišič 2000, 461) Prim, tudi SP 2001: lej -te in lej -te okrnj. glag. (e; e) knj. pog. glej: koga/kaj -ptička |izraža opozorilo|; ~, ti si moje zadnje upanje |izraža podkrepitev trditve|; ~, ~, to je pa novo |izraža začudenje, presenečenje|. 16 V Slovenski slovnici v podpoglavju Zvalnice in pozdravi beremo: "Sem nekako spadata tudi prosim in hvala." (Toporišič 2000, 462). Alenka Valh Lopert: Skladenjski elementi govorjenega jezika v jutranjem programu ... pastavki so realizirani kot zvalnice in izrazi spoštovanja: Gospod Vladol -Drage dame in gospodjel -Poslušalke in poslušalci! Najpogostejši členkovni pastavki so: Seveda. - Ja. - Ne. Pastavki se pojavljajo v sorednem odnosu: (1) z drugimi enodelnimi stavki: Ja, dobro jutrol -No, tako. -He, he, recimo, ne. (S, .. S, .. Sj, .. S,,); (2) znotraj zložene povedi: Kolk je ura, glej, čuj. - Prosim, prosim, dajte mi pomagat /.../. - Jaz, jaz upam, no, upam, da bomo danes zbrali pravzaprav vse to, kar potrebujemo za ta koncert. Dvodelni stavki (S) so poleg pastavkov med najpogostejšimi: C, B. in A. smo tukaj. 17 - Štiri minute čez peto je ura. - V novinarski redakciji je B. Polstavčne tvorbe so redke. Deležijski polstavek ($delež) se pojavi kot sestavni del zložene povedi: Odkrito povedano, potrebovala bosta vso pomoč, ki jo lahko dobita. Čeprav polstavki omogočajo racionalnost govora, so v veliki meri razvezani v odvisnike. Stavki z okrnjeno zgradbo. V govorjenem so jeziku zelo pogosti, saj že začeti skladenjski vzorec začnemo izpolnjevati, nato ga zaradi različnih vzrokov (jezikovnih ali nejezikovnih) ne izpolnimo, le delno izpolnimo ali preobrnemo v drugega (Toporišič, 2000,634). V gradivu so najpogostejši: (1) Nedokončani stavki, zamolki: Kak naj brez vas to ...; Kaj me boš zdaj vsekal al kaj ... - Tor ins ki prtje samo prt, razumeš...; in ob tem prekrivanje govora:18 Govorec 1: Mislim ... [kajzaj]... za v ponedeljek zjutraj pa sploh, no. Govorec 2: [Tak, tak] ..., skratka, ti misliš, daje to neprimerno za Evrosong. - Govorec 1: Ja, no, ne rabiš bit zdaj [sarkastičen]... Govorec 2: [Nisem], jaz sem samo realn. - Govorec 1: Dajmo raje pogledat preteklost, [o Evrosongu več kasneje]... Govorec 2: [Na današnji dan žalujemo] zaradi zmage Lordov. (2) Preskoki: In jaz sem tak dobre volje, jaz se še enkrat ...še enkrat več se je pokazalo /.../; Moram kr povedat, prihaja ... pa predvsem tak frizerji predvsem kličejo /.../; Ja, jaz mislim, da sem najbolj primerna zato, ker sem nekak ... smo na isti valovni dolžini /.../. (3) Izpust ali elipsa: Torej na dvesto devetdeset, devetdeset, devetdeset. (—» Torej kličite na dvesto devetdeset, devetdeset, devetdeset.); Ha, ha, vse najboljše, šest križev že ma. (—> Ha, ha, vse najboljše želimo, šest križev že ma.); Sami hiti tudi danes zato, da se boste vi dobro prebudili na Radiu City. (—► Sami hiti se predvajajo tudi danes zato, da se boste vi dobro prebudili na Radiu City.) Večstavčne povedi. Analizirano gradivo kaže naslednje tipe združevanja stavkov v: (1) Priredja: (a) enostavna, ko nastopata le dva enakovredna dela povedi, so v gradivu redka (Pokličite kar korajžno in še eno rahlo sporočilo mam za vas. - Nato sta dobila vstop na naš koncert, in to na oder s svojo skladbo.); (b) zapleteno zložena priredja 19 (Bodisi ste frizer, bi ju sfrizirali, bodisi ste stilist, bi ju oblekli, bodisi 17 Imena govorcev so nadomeščena s črkami abecede. 18 O prekrivanju govora piše P. ten Have (1999, 85-87). Mesto prevzema besede oziroma prekrivanja imenuje mesto prehajanja odnosa (angl. transition relevance place - TRP). 19 V Slovenski slovnici (Toporišič 2000, 652) avtor ugotavlja, da gre za zapleteno zloženo poved takrat, »/.../ če imamo zveze stavčnih priredij, priredje z več odvisniki, soredje z več kot dvema neodvisnima stavkoma ali z dvema, od katerih ima vsaj eden odvisnik; nadalje podredja, ki imajo na ravni več odvisnikov priredje; poseben tip so še zložene Alenka Valh Lopert: Skladenjski elementi govorjenega jezika v jutranjem programu ... ste, kaj jaz vem, koreograf/.../). (2) Podredja: (a) enostavna, torej z enim glavnim in enim odvisnim stavkom, največkrat zastopani so prilastkov (Mate pa čas do devetih kot vsako jutro, v katero se bomo tudi danes prebujali s samimi hiti na Radiu City), predmetni (Jaz vem, da ju še ne poznate) in pogojni odvisnik (Skrajni čas je že bil, če mene kdo kaj vpraša); (b) zapleteno zložena podredja (Veš, to pač je tak način, B., ki ga ti ne boš razumel, ne, ker jaz tud tebi, ko rečem lape, ne mislim lape, ampak mislim lape. (3) Soredja: (a) enostavna: najpogostejša so zvalniško, medmetno in členkovno soredje (Dame in gospodje, dobro jutro. - Kak, recimo, oni tebi zvenijo?); (b) znotraj zapleteno zloženih povedi, ko govorec ne tvori prire-dne niti podredne zveze stavkov, ko prihaja do preskokov, samopopravkov, v povedih z vrinjenim stavkom (/.../ bodisi ste stilist, bi ju oblekli, bodisi ste, kaj jaz vem, koreograf/.../; /.../ zakaj bi vi, recimo, če ste frizer, dajem za primer, in zakaj bi prav vas izbral za to /.../; /.../ nenazadnje tudi, ne vem no, glas je tak, tak, ne /.../) ter med dobesednim navedkom in spremnim stavkom v premem govoru (No, sicer pa jaz pravim, zagotovo je živel, ker kak bi drugače rekli: "Mala, glej Jezusa."). Pri pregledu podredno zloženih večstavčnih povedi je zaslediti tudi strukturo, v kateri je prišlo do izpusta glavnega stavka (0): Če ne štejemo vere miljonovpo vsem svetu. (—► Nimamo dokaza, če ne štejemo vere miljonov po vsem svetu.) Opozoriti velja še na zaporedje naslonk v naslonskem nizu. Presenetljivo je, da ga govorci kljub hitrosti govora upoštevajo, odstopanja so redka (B., jaz mam pa eno vprašanje. - Nekaj pa naj bi jih bilo na voljo še tik pred prireditvijo.) Za skladnjo govorjenega jezika novinarjev voditeljev za tvorbo priredno, podredno in soredno zloženih povedi velja, da bistveno ne odstopajo od knjižne tvorbe. Pojavljata pa se izraziti značilnosti pogovornega jezika: (1) ponavljanje se pojavlja kot (a) popolna pojavitev besede (Vedno, vedno ko mam kako debato /.../- Verjetno, verjetno je res. - Onadva sta zakon, onadva morta bit na koncertu /.../.); (b) besedne zveze (Edini hardrokfen, edini hard rokfen, ki /.../.); (c) skladenjskih vzorcev (Samo, daje rokenrolprišo nazaj, samo, daje rokenrolprišo nazaj. -Hvala vsem, ki ste pomagali, hvala vsem, ki ste pomagali z nasveti /.../), (č) obrazci vesti in naznanil 20 (Ste zares budni, prisebni, pomerite se z A. v igri j a in ne. - To so bile novice Radia City. Ko se dogaja, mi poročamo), (2) popravljanje: možni so le t. i. sprotni ali linearni popravki (Toporišič 2000, 706), saj govorjena beseda v primerjavi z zapisano ne omogoča toliko popravljanja (/.../ bi želeli ta dva mla... nadobudna glasbenika obut. - V Mariboru v tem trenutku največ oziroma najtopleje v severovzhodni Sloveniji /.../.), (3) pojasnjevanje z nestavčnim pojasnilom (dostavek, izpostavljanje, pristavek), ki se nanaša na isti predmet (Zmagali so torej Finci, Lordi. - Jaz morem moja dvapubeca, Rogoška slavčka, dobro pripravit.) povedi z vrinjenim stavkom in t. i. premi govor bodisi z zloženim stavkom ali s takim dobesednim navedkom.« T. Korošec uvršča obrazce vesti in naznanil k avtomatizmom (Korošec 1998, 17). Alenka Valh Lopert: Skladenjski elementi govorjenega jezika v jutranjem programu ... 5 Sklep Skladenjska razčlenitev gradiva na nacionalni radijski postaji Radio Maribor (Valh Lopert 2005) je pri analizi neposrednega ubesedovanja pokazala prevladovanje zapleteno zloženih povedi in s tem na slovenskem gradivu empirično porušila stereotipno predstavo, daje govorjeni jezik skladenjsko enostavnejši kot zapisani. Raba le-teh je verjetno odvisna tudi od splošne jezikovne kompetence posameznika, koliko obvladuje daljše govorjene odseke v govorjenih besedilih. Na nacionalnem radiu je dvogovorom namenjenega tudi več časa, saj gre za zahtevnejše teme, torej zunaj jezikovni elementi nedvomno vplivajo na zapletenejši način izražanja. Na drugi strani pa gradivo Radia City glede na skladenjsko analizo neposrednega ubesedovanja kaže prevladovanje enostavčnih povedi, tj. enodelnih neglagol-skih, posebej v velikem številu pastavčnih (zvalniških, medmetnih, členkovnih), ter dvostavčnih. Pri oblikovanju sporočila prihaja do številnih stavkov z okrnjeno zgradbo, nedokončanih stavkov in prekrivanj, preskokov, ponavljanj in popravljanj. V nasprotju s pripravo pisnega besedila novinarja voditelja na radiu v trenutku, ko izgovorjeno že doseže poslušalce, nimata več časa za premišljeno preoblikovanje povedanega. Njuna misel je med govorjenjem usmerjena bolj na vsebino izgovorjenega kot na obliko. Nadaljnje analize bodo poskušale dopolniti tipologijo tukaj predstavljenih najpogosteje realiziranih skladenjskih struktur neposrednega ubesedovanja na komercialnem radiu v Mariboru (Radio City). Viri in literatura Beaman, Karen (1984), Coordination and Subordination Revisited, Coherence in Spoken and Written Discourse, Norwood, 45-80. Bregant, Mihaela (1991), Mariborski pogovorni jezik, Maribor. Carter, Ronald, Michael McCarthy (1997), Exploring spoken English, Cambridge. Coupland, Nikolas (2001), Dialect stylization in radio talk, Language in Haiford, Brigitte K. (1996), Talk Units: The Structure of Spoken Canadian English, Tübingen. Have P. ten (1999), Doing Conversation Analysis, London. Hribar, Nataša (2001/02), Vprašanje skladenjske zapletenosti povedi v govorjenem jeziku politikov, Jezik in slovstvo, Ljubljana, 315-329. — (2003), Skladenjska razčlenitev sodobnega slovenskega Parlamentär nega jezika, Ljubljana. Hutchby, Ian Robin Wooffitt (2001), Conversation analysis, Cambridge, Oxford. Jutronič, Dunja (2006), Lokalni govor na nacionalnoj televiziji, emisije, Pol ure torture, Jezik i mediji, Zagreb, Split, 335-346. Kalin Golob, Monika (2003), Neknjižnost kot žanrotvorno sredstvo? Aktualizacija jezikovnozvrstne teorije na Slovenskem, Ljubljana, 17-18. Koletnik, Mihaela (2001), Mariborski pogovorni jezik, Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor, 245-254. Alenka Valh Lopert: Skladenjski elementi govorjenega jezika v jutranjem programu ... Korošec, Tomo (1998), Stilistika slovenskegaporočevalstva, Ljubljana. Kos, Lidija (2000), Govorni del radijskega programa na nacionalni radij ski postaj, Ljubljana. Krajnc, Mira (2005), Besedilne značilnosti javne govorjene besede, Zora 35, Maribor. Krajnc, Simona (2004), Jezikovna zvrstnost v medijih, Aktualizacija jezikovnozvr-stne teorije na Slovenskem, Ljubljana, 395-406. — (2003), Skladenjska analiza besedil, ki nastajajo v računalniških klepetih, Zbornik referatov z Drugega slovensko-hrvaškega slavističnega srečanja, Ljubljana, 69-82. Lepper, Georgia (2000), Categories in text and talk, London. NEW media language (2003), ur. Jean Aitchison, Diana M. Lewis, London, New York. Orel, Irena (2004), Sporazumevanje nekoč in danes - od vzorcev pogovorov do mladostniških SMS-ov, Aktualizacija jezikovnozvrstne teorije na Slovenskem, Ljubljana, 407-422. Pleteršek, Tatjana (1985), Jezik Radia Maribor, Maribor. Pogorelec, Breda (1998), Jezikovno načrtovanje govornega jezika pri Slovencih, Jezik za danes in jutri, Ljubljana, 56-65. Pridham, Francesca (2001), The Language of Conversation, London. Redjko, Mojca (1992), Govor Studencev, predmestja Maribora. Senekovič, Tej a, B. Hrastnik, V. Pucko (2003), Dobro govoriti je umetnost - kaj se dogaja z jezikom?, Maribor. Silverman, David (1999), Interpreting Qualitative Data, London. Seruga Prek, Cvetka, Emica Antončič (2003), Slovenska zborna izreka, Maribor. Škofic, Jožica (1991), Problemi slovenskega pogovornega jezika, Srednja Dobrava. — (1994), O oblikovanju slovenskega pogovarjalnega jezika, Slavistična revija, Ljubljana, 571-572. Tivadar, Hotimir (1998), Govorjeni knjižni jezik - njegovo normiranje in uresničevanje: (ob akustični analizi fonema /v/ na primerih iz radijskih besedil), Praga, Ljubljana. — (2004), Podoba in funkcija govorjenega knjižnega jezika glede na neknjižne zvrsti, Aktualizacija jezikovnozvrstne teorije na Slovenskem, Ljubljana, 437-452. Toporišič, Jože (1970), Slovenski pogovorni jezik, Slavistična revija, Ljubljana, 55-70. — (2000), Slovenska slovnica, Maribor. — (ur.) (2001), Slovenski pravopis, Ljubljana. Valh Lopert, Alenka (2005), Kultura govora na Radiu Maribor, Zora 36, Maribor. Verovnik, Tina (2004), Govorjeni knjižni jezik v televizijskih dnevnoinformativnih oddajah: študija primera, Poti znanstvenega novinarstva - danes in jutri, Ljubljana, 157-173. f~.-i Cu mi"..., '!1ilil!l žavna meja med Makedonijo in Grčijo; makedonska beseda se lahko sliši vse do to črte Gramos-Ber-Solun. Od Soluna poteka naprej na vzhod in čez Bogdansko, kjer «* se nahajata v slovanski lingvistiki po arhaičnem narečju dobro znani vasi Suho in w Visoka, in pride do reke Meste malo severovzhodno od mesta Drama. P* Na vzhodu meji makedonski jezik na bolgarskega. Tu obstaja naravna meja, ki jo tvori pogorje Despat-Rila. Od tod zavije meja na severozahod malo severne- je od Blagojevgrada (Gorna Dumaja) in doseže državno mejo med Makedonijo in Bolgarijo. Na severu se srbska in makedonska jezikovna meja prekrivata z državno mejo ':[ med Makedonijo in Jugoslavijo. Tudi tukaj poteka po naravni meji, ki jo tvorijo pla- lin' S, o nine Kozjak-Rujen-Skopska Črna gora-Sar planina-Korab. ; To so današnje meje makedonskega jezikovnega območja. V preteklosti je t j makedonska slovanska naselitev segala daleč bolj na zahod in na jug od današnjih meja. Mnogo zgodovinskih virov priča, da so bila slovanska naselja v južni in srednji Albaniji, na jugu pa v Epirju, Tesaliji in na vsej Egejski obali. Velik del toponimije na tem območju je slovanski, še posebno mikrotoponimija. Skozi stoletja sta se južna in zahodna meja vse bolj pomikali proti severu oziroma na albanski strani proti vzhodu, tako kot je bil potiskan makedonski slovanski živelj. Ta proces potiskanja makedonske etnične meje, s tem pa tudi jezikovne, traja še danes. Na makedonsko-albanski jezikovni meji, na ne preveč obsežnem območju Skopje-Tetovo-Debar-Struga-Pogradec-Korča, je prebivalstvo mešano; poleg makedonskega tudi albansko z albanskim maternim jezikom. V velikem odstotku je to prebivalstvo dvojezično. Ravno tako živi na makedonsko-grški jezikovni meji na obsežnem območju v Egejski Makedoniji v Grčiji mešano makedonsko in grško prebivalstvo. Makedonsko prebivalstvo je številčno večje na kostursko-lerinskem in vodensko-pazarskem območju. Po popisu prebivalcev iz leta 1951 je v Grčiji živelo okrog 250.000 Slovanov oziroma Makedoncev. Na jugozahodnem delu ob meji z albanskim in grškim jezikom poleg Makedoncev živijo tudi Grki, Vlahi in Albanci. V mnogih naseljih na območju Gramos-Ru- 64 Božidar Vidoeski: Narečna členitev makedonskega jezika pišta-Neguš-Meglenje prebivalstvo trijezično. Makedonci poleg maternega jezika govorijo tudi grško, kije zanje tudi uradni jezik, in vlaško. Severna jezikovna meja je razmeroma stabilna. Naseljevanje tega prostora je skozi stoletja potekalo postopoma in ni v večji meri vplivalo na jezik. Narečni govor prebivalcev nekaterih vasi na območju Kozjaka, ki so se izrekli za Srbe, se v ničemer ne razlikuje od govora prebivalcev v makedonskih vaseh. Makedonsko prebivalstvo v Pirinski Makedoniji (po popisu iz leta 1956 jih je bilo okrog 180.000), ki se nahaja v Bolgariji, poleg svojega makedonskega narečja govori tudi bolgraščino kot uradni jezik. 2. Makedonski jezik razvojno sodi v skupino južnoslovanskih jezikov, skupaj z bolgarskim, srbskim/hrvaškim in slovenskim. Povezuje jih naslednje: razvoj skupin *ort, *olt v rat, lat, npr. mak. raste, lakot, zamenjava skupin *tort, *tert- *tolt, *telt v trat, tret - tlat, tlet, mak. vrana, breg, mleko, zamenjava *e z e, mak. pet, rezultati nekaterih sprememb, povezanih z drugo palatalizacijo mehkonebnikov, konsekventna zamenjava *kv-, *gv- v cv-, dzv- pred *e in */, nastalih iz dvoglasni-kov, končnica *-omb v O ed. samost. m. in s. sp. s starim o-jevskim korenom, npr. stcsl. rabomb, selomb, da kot element slovnične odvisnosti v povedi, pri izpeljankah razvoj pripon z elementom -c-, priponi *-al'bka, *-ice ter vrsta leksičnih ali leksikaliziranih posebnosti. 3. Ožjo celoto med južnoslovanskimi jeziki tvorita makedonščina in bolgarščina. Od starih srbskih in hrvaških narečnih posebnosti se ločita predvsem po širokem refleksu za *2« je treba na tem mestu in v nadaljnjem besedilu razumeti kot »sekundarno vstavljen samoglasnik«. Božidar Vidoeski: Narečna členitev makedonskega jezika Te in še vrsta drugih značilnosti slovničnih struktur so makedonski in bolgarski jezik približale neslovanskim balkanskim jezikom - vlaškemu (aromunski jezik), albanskemu in grškemu. Vsi ti jeziki danes tvorijo t. i. balkansko jezikovno skupnost. Tako sta se makedonščina in bolgarščina, ki tvorita vzhodno podskupino južno-slovanskih jezikov, postopoma oddaljevali od zahodne - srbsko-hrvaško-slovenske podskupine, kije povečini ohranila podedovano slovansko slovnično strukturo, večina inovacijskih pojavov, ki so se razvili na tem ozemlju, pa ima drugačen značaj. 4. V svojem zgodovinskem razvoju je makedonski jezik doživel določene spremembe tudi v stiku s srbskim jezikom. Nekaj najstarejših jezikovnih inovacij, ki so nastale na srbsko-hrvaškem jezikovnem območju, se je razširilo tudi na severno makedonsko jezikovno območje. V delu severnih makedonskih govorov sta se *b in *£ izenačila kot v srbsko-hrvaškem diasistemu, npr. san, dan. Na tem območju se križata izoglosi refleksov /u/ in /a/ za nosnik *q, npr. ruka - raka ali ruka, splošna oblika na ruku poleg na raka. Namesto *i, *ki, *ä se v apelativih redno pojavljajo refleksi /k, g/: kuJca,pleJci, vegi, čage. Refleks za */ je tukaj enak kot v sosednjih srbskih govorih - tj. /u/, za zobniki v severnejšem pasu pa /lu/ oz. /la/ v drugem delu teh govorov, npr. vuk, s luža - släza, dlugo - dlägo. Severne makedonske govore povezuje z obmejnimi srbskimi narečji še cela vrsta drugih posebnosti, tako oblikoslovnih kot besedotvornih. Del teh pojavov, značilnih za srbsko jezikovno območje, sega globoko v makedonsko ozemlje. Tako npr. fonema /k, g/ za *f in *d9 srečujemo v vrsti leksemov in morfemov celo v najjužnejših makedonskih govorih. Tako se je zgodilo, da so na makedonskem območju za */, *ki, *ä dvojni refleksi, in sicer /št - žd/, oz. /šč — Ž3/ in /k - g/, npr. pleki, pleska, sinoK, sinošen, sveUa, svešnik, mega, mežnik. Nekateri leksemi, npr. veke, sreka, nesreka, takugere, s(v)egere in členek Ue, so se razširili skoraj na ves makedonski jezikovni prostor. S srbskim jezikovnim vplivom se v makedonščini razlaga tudi premena /č/ v /c/ v starih skupinah *čf-, *čre-, npr. epi, cfpe, črevo, refleks /u/ za *q v določenih leksemih, npr. kuka, sud ipd., zaimek on, predlog u. Kot skupna tendenca v makedonščini in srbščini izstopata prehod *e v Id: bel, leb, seno in depalatalizacija soglasnikov. V to skupino pojavov bi lahko uvrstili tudi mehčanje skupin tj, dj, nj, npr. bralca, luge, tfne. Zanimivo je opozoriti, da so poteze, nastale pod vplivom srbskega jezika, najgloblje prodrle v makedonski jezikovni prostor po dolini reke Vardar, kije obenem tudi glavna povezava s Solunom in Egejskim morjem. Vpliv srbskega jezika na makedonski je bil največji od konca 13. stoletja naprej, ko so se meje srbske države širile na jug. Po drugi strani pa je tudi makedonščina v določeni meri vplivala na obmejne srbske govore. Za makedonizme na prizrensko-južnomoravskem območju na srbski strani se štejejo: fonetična oblika glagolskega morfema -na- < /*-«q -/, npr. padnal, protetični /j/ pred vzglasnim u < *q v primerih tipa juže,jutak,juzal, trdi lil pred zadnjimi samoglasniki in pred soglasniki: lokat, los, dal, izpuščanje (redukcija) samoglasnikov v naslonkah pred besedami na vzglasni samoglasnik, npr. s-izmi, Božidar Vidoeski: Narečna členitev makedonskega jezika m-izede, d-umre (se izmi, me izede, da umre), zaimenske naslonke ne, ve, glagol-ske oblike sa (za 3. os. mn. glagola biti, mak. sum), bile, glagolski morfemi -Qi)mo, -(h)te v aoristu in imperfektu, izguba razlikovanja spola v množini pri deležniku: bile. V nasprotju s srbizmi, ki so prodrli globlje v makedonski jezikovni sistem, pa so makedonizmi v srbščini ostali na njenem ozkem obrobju. 5. Po drugi strani pa je makedonski jezik razvil tudi vrsto inovacij, ki so usmerile njegovo slovnično strukturo v drugačno smer, ki se razlikuje od smeri, po kateri je šel proces v bolgarskem prostoru. Na makedonskem območju se pojavi novo inovacijsko središče. Makedonske inovacije se pojavljajo skoraj vzporedno s tistimi, ki smo jih poudarili kot vzhodno južnoslovanske. Ti inovacijski pojavi zajamejo jezikovno strukturo kot celoto. Med najstarejše glasoslovne inovacije, ki razmejujejo makedonsko jezikovno območje, spada zamenjava polglasnikov v krepkih položajih: *£ > /o/, *b > /e/, npr. *?£«£ > son, *dbnb > den. V bolgarščini je *£ dal /a/, npr. *sznh > san. V srbščini in hrvaščini sta se oba polglasnika izenačila: *£, *b > /a/ v novoštokavskem dialektu, npr. san, dan. Ta značilnost, nastala v makedonskem inovacijskem središču, je zajela takorekoč vso današnjo etnično Makedonijo, z izjemo severnega obmejnega pasu s srbščino in skrajnega jugovzhoda ob meji z bolgarskim rodopskim narečjem. Pozneje seje v posameznih morfemih razširila tudi daleč na severovzhod in zajela tudi del bolgarskega obmejnega jezikovnega območja. Na tem jezikovnem območju, začrtanem z zamenjavo *£ > /o/, *b > /e/, kije nastala že v 10.-11. stoletju, so se skozi stoletja nalagale nove poteze, ki so ta prostor vse bolj in bolj oddaljevale od drugih inovacijskih središč na sosednjih slovanskih območjih. Med pomembnejše inovacije sodijo: v glasoslovju - nastanek protetič-nega /j/ pred vzglasnim *q oz. pred refleksi zanj, npr. jaglen (joglen, jäglen, jäglen v posameznih krajevnih govorih), sovpad *e z *e, npr. meso in mera (v narečjih: mjäso, mjärd), otrditev starih (= psi.) palatalov, s čimer se je izgubila opozicija po palatalnosti pri parnih mehkonebnikih, pozneje izguba fonema /x/ in njegova zamenjava z /v, f/ v zahodnem delu jezikovnega območja, nastanek mehkonebnikov /k, g/, mehčanje soglasniških skupin tj, dj, nj v /k, g, h/, v oblikoslovju - samostalniški množinski priponi -ovi (denovi) in -inja (z glasovnima variantama -ina, -ijna), npr. pilina, prasina, pri glagolih končnici -me za 1. os. mn. vseh glagolov, npr. imame, orame, nosime, bereme, in -le v mn. del. -/: bile, žele, potem izpust pomožnega glagola za 3. os. perfekta: toj bil, tie bile. Pomembeno strukturno spremembo so v glagolski sistem na makedonskem jezikovnem območju prinesle oblike s členkom Me in s pomožnima glagoloma ima/nema + del. -n/-t za srednji spol (-no, -to) tipa imam dojdeno, imav dojdeno, sum imal dojdeno, ponekod celo bev imal dojdeno, m glagol biti (mak. sum) + del. na -nl-t vseh glagolov, vključno z neprehodnimi, npr. sum dojden, bev dojden, sum bil dojden itn. Z njihovim razvojem in vključevanjem v makedonski glagolski sistem je hkrati prišlo tudi do razporeda funkcij med nove in podedovane oblike. Poseben pečat dajeta makedonskemu jeziku tudi naglas in struktura cele vrste sintagem. V makedonskem prostoru seje izoblikoval nov naglasni sistem. Besedni naglas je v večzložnih besedah fiksiran na tretjem zlogu od zadaj, npr. br'atuced - brat'ucedi -bratuc'edive. Razen tega ima makedonski naglas sintagmatski zna- Božidar Vidoeski: Narečna členitev makedonskega jezika čaj, saj imajo lahko cele sintagme en sam naglas, npr. M'ajka-mu tolk'u-vreme ne-beše-go v'idela s'ina-si. Od-pr'ed-vrata-mu-ja-z'edoa novata-k'osula. V zvezi z mestom naglasa moramo poudariti tudi to, da nenaglašenih samoglasnikov redukcija ne prizadeva (ne poznajo moderne vokalne redukcije), izjema je le majhno število (krajevnih) govorov v jugovzhodni Makedoniji. Posebnost makedonskega jezika v primerjavi s sosednjimi slovanskimi jeziki je tudi možnost, da pred glagolom stojijo zaimenske ali glagolske naslonke, npr. Mu reče na brat-mu, Go vikna deteto, Sum mu bil na svadbata. Navedene jezikovne posebnosti izhajajo iz enega inovacijskega središča in večina je ostala znotraj makedonskega jezikovnega območja, na katerem zavzemajo manjše ali večje območje. Njihove izoglose tvorijo zaprte črte in imajo približno enako smer širjenja. Tako se je na sedanjem makedonskem jezikovnem območju izoblikoval poseben diasistem, ki ni pretrgal zvez niti z diasistemom, izoblikovanim na ozemlju današnje Bolgarije, in kije ves čas poglabljal zveze z diasistemom na hrvaškem in srbskem jezikovnem območju. 6. Največji del navedenih inovacij, in še vrsta drugih, je nastal kot rezultat medjezikovnega stika makedonskega jezika z balkanskimi neslovanskimi jeziki, predvsem z balkanskimi latinskimi. Balkanski jeziki so vplivali na dveh ravneh. Po eni strani so spodbujali nove procese, ki so šli potem po poti, kot jo je narekoval jezikovni sistem makedonščine oz. njen mikrosistem, če seje pojav zgodil samo v okviru nekega manjšega areala v makedonskem diasistemu. Po drugi strani pa so neslovanski jeziki zavirali nekatere jezikovne procese v slovnični strukturi. Kot »balkanizmi« oz. jezikovne inovacije, ki so se razvile v stiku z balkanskimi neslovanskimi jeziki, so v znanosti sprejeti: izguba sintetične deklinacije, razvoj kategorije določnosti pri imenskih besedah (nomina) in v zvezi s tem pojav postpozitivnega člena, analitično stopnjevanje, podvajanje predmeta, modalne glagolske oblike s Me in konstrukcije z ima/nema in z glagolom biti (mak. sum) + del. -n/-t. Te inovacije so zajele širši areal slovanskega Balkana. Večina jih je v manjši ali večji meri prisotna tudi v bolgarskem diasistemu, del pa tudi v torlaškem dialektu na srbskem jezikovnem ozemlju. Toda dober del se jih je obdržal na makedonskem območju in prodrl globoko v strukturo makedonskega jezika. Na zahodnem in južnem makedonskem jezikovnem ozemlju so se ustalile: prepozitivna raba naslonk, npr. Go vide Stoj ana, Mu reče na Stoj ana, Si go izel lebot, izpuščanje predloga vo, npr. ke odam Bitola, Otide Prilep, izražanje direktnega predmeta s predlogom na pri samostalnikih, ki pomenijo živa bitja, npr. Go vikna na Marko, generalizacija samo ene kratke zaimenske oblike - dajalniške za moški in srednji spol mu kot slovnični signal za predmet v dajalniku, npr. Mu reče na čovekot, Mu reče na deteto, Mu reče na ženata, Mu reče na ženite/decatalmažite. Veliko podobnosti najdemo med zahodnimi makedonskimi dialekti in aromunščino pri rabi predloga od v svojilnem pomenu, npr. Kukata od Marka. V vsem zahodnem delu od Gostivarja do Korče in Kosturja se je pod vplivom nosnikov /m, n/ samoglasnik /a/ nazaliziral v q, potem pa reflektiral enako kot stari nosnik *q, npr. snaga (< snaga), znam (znam), in sicer v gornopološkem, debarskem, ohridsko-prespanskem oziroma snoga v malo-reškem in snaga v drimkolsko-golobrdskem govoru. V ozkem pasu v jugozahodni Božidar Vidoeski: Narečna členitev makedonskega jezika Makedoniji se je izgubil del. na -/, in s tem tudi vse zložene oblike, ki so se z njim tvorile (perfekt, pluskvamperfekt, potencial). Njihove funkcije so prevzele ustrezne konstrukcije z ima/nema in z glagolom biti (mak. sum). V suško-visoškem govoru se namesto členka ke za prihodnjik uporablja za : za nosa. Vrsto balkanizmov na makedonskem terenu najdemo tudi v besedotvorju, npr. v priponi s pomanjsevalnim in ljubkovalnim pomenom -ule\ detule, bradule, in posebno v leksiki. Vse navedene jezikovne posebnosti se nahajajo na zahodnem in južnem obrobju makedonskega jezika, tj. tam, kjer meji na albanščino in grščino in kjer je še danes največja koncentracija aromunskega prebivalstva. »Vpliv balkanske jezikovne okolice se ne odraža samo v spremembah, ki so dediščina slovanskega slovničnega tipa, temveč tudi v ohranjanju posameznih oblik v primerih, ko so se te ujemale z balkanskimi.« (Koneski, 1960, 493). Tako se pojasnjuje ohranitev aorista in imperfekta, v zahodnomakedonskih govorih pa tudi dajalnika pri osebnih lastnih imenih in sorodstvenih poimenovanjih moškega in ženskega spola. 7. Inovacijski pojavi, ki so se razvili na makedonskem jezikovnem območju, se niso širili ne enakomerno in ne vsi v isti smeri. Nekateri od njih, kot smo videli, so zajeli vse makedonsko jezikovno območje in postali razločevalne poteze makedonščine v primerjavi s srbskim in bolgarskim jezikom ali samo v primerjavi z enim od njiju. Tak je primer reflektiranja polgla-snikov. Druga skupina inovacij je zajela samo del makedonskega narečnega jezika, v drugem delu pa še vedno izstopajo stare značilnosti, ki se umikajo. To pomeni, da se novi proces ali ni končal ali pa je novi pojav v nekem mikrosistemu nekaj preprečilo. To seveda velja tam, kjer imamo unilateralne inovacije, ki geografsko oponirajo starim. Stare poteze se v takšnih primerih ohranjajo na obrobju. Tako, na primer, na zahodnem in južnem makedonskem jezikovnem obrobju še vedno naletimo na primere z ohranjenim nazalizmom, sicer res ne v prvotnem izgovoru [pač pa rinezem, op. prev.], namesto nosnikov e in q imamo npr. grandi, pendi - v korčanskem, dämbje, čendo - v suškovisoškem, se je na nekaterih točkah ohranil široki izgovor *e: r'äka ali rjäka. V določenih leksemih je ohranjen /č/ v zvezah z */*, npr. čarpit, čarvec - čarpit. V korčanskem makedonskem govoru v južni Albaniji je ohranjena stara dajalniška sklanjatvena oblika, tako v ednini kot v množini. Tam najdemo ostanke stare sklanjatve (deklinacije) člena, npr. starcatogo, starcatomu. Samo v tem govoru se je do danes ohranil zaimek *dzb - soj kot posebna oblika zaimka. Na širšem območju v zahodni Makedoniji srečamo dajalniške sklanjatvene oblike osebnih lastnih in hišnih imen: Stojanu, Marku II Marko(v)e, Mare II Mari. Pri glagolih je ohranjena končnica -/ za 3. os. sedanjika, v več govorih pa za 1. os. ed. sedanjika še vedno ni končnice -m. Vse navedene poteze in še cela vrsta drugih takšnih - starih, nespremenjenih, se danes pojavlja kot narečna posebnost zahodnih govorov in so postavljene nasproti novim značilnostim, ki so se pojavile na njihovem mestu v drugih - vzhodnih, severnih ali južnih govorih. Takšne arhaične poteze so se ohranile tudi na vzhodnem obrobju, kot na primer prost premični naglas, fonem /h/, množinske končnice -ove, -e, -eta pri samostalnikih moškega in srednjega spola. V jugovzhodnih govorih se Božidar Vidoeski: Narečna členitev makedonskega jezika je kot glasoslovno pomembno pri soglasnikih ohranilo staro razlikovanje po meh-kosti. Vendar pa je več kot očitno, da seje največje število arhaičnih potez ohranilo v obmejnem pasu z albanskim, vlaškim in grškim jezikom, kjer je po drugi strani tudi največ inovacij, ki so nastale kot posledica medjezikovnega stika. Tako zahodna in jugozahodna, delno pa tudi južna makedonska narečja zaznamuje največ arhaizmov, sočasno pa tudi največ inovacij. Na vzhodni strani, na obmejnem pasu z bolgarskim jezikovnim ozemljem, je prehod k bolgarskim narečjem blažji. Pri doslej obravnavanih unilateralnih inovacijah se pojavlja eno inovacijsko žarišče, kije v osrednjih predelih makedonskega jezikovnega ozemlja. 8. Drugo skupino inovacijskih pojavov, ki so pomembni za narečno diferenciacijo, sestavljajo tako imenovani bilateralni inovacijski pojavi. Stara lastnost izumira, na njenem mestu pa se pojavljata dve novi, seveda različni. To sta na primer: prote-tični /j/ v zahodnih govorih in v vzhodnih pred refleksom vzglasnega *Q\j(adica) : v(adica),j(atok) : v(atok). V takšnih primerih govorimo o dveh inovacijskih središčih. Eno je v osrednjem delu zahodnega narečja. Neredko se zgodi, da so se na mestu ene stare lastnosti v narečju razvile več kot dve novi, od katerih vsaka posebej funkcionira v svojem mikrosistemu. Kot ilustracijo vzemimo na primer reflekse nosnika *q, ki se je defonologiziral. V nekaterih regijah se je popolnoma izenačil z nekim od obstoječih fonemov: z /a/ v osrednjih, /u/ v severnih, /o/ v maloreškem. V takšnih primerih je lahko pomagal samo pri redistribuciji fonema, s katerim se je izenačil, ali natančneje, v katerega seje prelil. Vendar pa je v več mikrosistemih *q obdržal svojo samostojnost glede na druge vokalne foneme, spremenil je samo svojo kakovost, s tem pa tudi svoje mesto v sistemu. Z drugimi besedami, spremenili so se njegovi sestavni elementi - razločevalni priznaki. Tako na makedonskem jezikovnem obrobju kot reflekse za *q najdemo foneme: /ä/, /ä/, I kl. Ti so prispevali k oblikovanju treh novih vokalnih sistemov. Pri takšnih, lahko bi jih imenovali multilateralnih inovacijah, imamo večkratno terensko oponiranje in govorimo o več mikroinovacijskih središčih v okviru enega diasistema. Izoglose takšnih inovacij v več primerih predstavljajo zaprte linije. Tudi ta inovacijska središča so najpogosteje na zahodnomakedonskem terenu. 9. V makedonskem jezikovnem prostoru so se razvile tri večje skupine govorov ali narečja: zahodno, jugovzhodno in severno. 9.1 V zahodno narečje sodijo govori zahodnega obmejnega pasu, od Sar planine in meje s srbskim jezikovnim ozemljem pa do južne obale Prespanskega jezera. Njegova vzhodna meja se od južnega dela Prespanskega jezera giblje proti severovzhodu, gre malo severneje od mesta Lerin in pride na dan tam, kjer Črna reka iz Pelagonije zavije v Mariovsko klisuro. Odtod gre meja naprej proti severu po planinskem vencu Selečka in prek območja Klena pride do Vardarja malo zahodneje od izliva Črne v Vardar. Preči Vardar in vzhodno od mesta Veles, ves čas po levi strani Vardarja, nadaljuje pot proti severu, preči reko Pčinjo pri Katlanovem, odkoder v loku zavije proti severozahodu in gre malo severneje od Skopja. Vasi v podnožju Skopske Črne Gore, severno od linije Aračinovo-Radišani-Bardovci, ostajajo izven meja zahodnega narečja. Severna meja gre približno v smeri Sko-pje-Tetovo-Sar planina, kjer se mejni krog zapre. Božidar Vidoeski: Narečna členitev makedonskega jezika Naj ostrejša je meja med zahodnim in vzhodnim narečjem na prostoru med izlivom Črne v Vardar pa vse do Skopske Črne Gore. Na severni strani je izrazito ostra meja na skopskem delu, medtem ko se v Pologu nekoliko ublaži. Zahodno narečje zaznamujeta dve skupini lastnosti. Po eni strani se v njem ohranjajo nekatere stare poteze in njihovo število raste v smeri proti zahodnemu obmejnemu pasu, proti albanskemu jezikovnemu območju. Več jih je oblikoslovne narave. Med markantnejše sodijo: ohranjanje stare rodilniško-tožilniške oblike v funkciji splošne oblike pri osebnih lastnih imenih moškega spola na soglasnik ter na -o in -e, npr. Go vide Stojana, Marka, Stoleta, pri sorodstvenih poimenovanjih, npr. tetina, tatka, čičeta, in izpeljanih na -ko in -lo, ki označujejo človeškost: Go vikna grbla, mrsulka (imenovalnik grblo, mrsulko). Na nekaj ožjem območju je ohranjena tudi stara dajalniška oblika sintetične deklinacije, ravno tako pri osebnih lastnih imenih in sorodstvenih poimenovanjih moškega spola, kot tudi pri imenih ženskega spola na -a, npr. Mu rekov Stojanu I Iliju I Marku oziroma Markotu I Marko (v) e, Marko(v)i, Petretu I Petru I Petre(v)e I Petre(v)i, ženski spol Jani I Jane, tetki I tetke. Kot relativen arhaizem lahko pojmujemo tudi ohranjene členske oblike na -v in -n: lebov, lebon. Na drugem območju, kot bomo videli, se pojavlja samo člen -ot. Glede na to zahodni govori poznajo trojen člen. Precej dobro je ohranjen tudi zvalnik s sklanjatvenim vzorcem brate I bratu, zete, mažu, tetko, Ratke. Pri samostalniških in pridevniških osebnih zaimkih je ravno tako dobro ohranjena dajalniška oblika: mene mi, nemu mu, nimlnimi im, komu, nekomu itn., kakor tudi pri kazalnih: ove-mu, onemu, ovejzelovejzi idr. Tukaj je ohranjen sistem treh vrst kazalnih zaimkov, kar je v skladu s tremi vrstami členskih morfemov. Pri spreganju je za to narečje značilna končnica -t za 3. os. ed. sedanjika: imat, nosit. Za 1. os. ed. sedanjika v več govorih manjka končnica -m: (Ja -jas) kopa, nosa, bera. Izoglose naštetih posebnosti gredo približno po označeni narečni meji, ponekod se z njo popolnoma prekrivajo, na severni strani nekaj izoglos za osnovne in dajalniške oblike ter trojnega člena narečno mejo prekoračuje. Nekateri fonetični arhaizmi: ohranjen fonem /s/, nespremenjeni /č/ v skupinah *čf-, *čre-, v končniških skupinah -st, -št, niso značilni za zahodne govore. Pojavljajo se na ozkem pasu na obmejnem območju z albanskim jezikom. Večji del razločevalnih potez zahodnega narečja so inovacije. Med najpomembnejše narečne značilnosti zahodnega narečja sodi mesto naglasa, tako v posameznih oblikah besed kot tudi v sintagmah. Naglas v večzložnih besedah je tukaj stalno na tretji mori od zadaj. To je edinstven naglasni model v slovanskem jezikovnem are-alu. Npr.:pVanina -plan'inata, brafučedi - bratuc'edite. V primerih kot vod'einca, krast'aica, voVoite, zvqzq [ai, ei, oi] trajajo dve mori, čeprav so enozložne. V tem narečju so široke možnosti za oblikovanje naglasnih celot. Samostal-niške in glagolske sintagme se v navadnem govoru, kadar ne gre za posebno za-znamovanost sestavnih delov, najpogosteje združujejo pod en naglas [v fonetične besede, op. prev.], npr. n'a-vrata, preku-Vivada, pr'eku-den, bela-k'ošula, zimski-'ališta, gornfa-niva; go-z'ede : ne-g'o-zede, ne-'e-go-z'emese, zosto-mu-g'o-dade? Posebno so pomembne naslednje glasoslovne značilnosti: odsotnost fonema /x/ in njegov prehod v /v, f/ na koncu zloga, npr. gref, mof, bef, čevli, evla, bevme - befme in izguba medsamoglasniškega /v/ in nekaterih drugih soglasnikov. Kot posledica Božidar Vidoeski: Narečna členitev makedonskega jezika imsi tega pojava je skoraj v vseh zahodnih govorih prišlo tudi do sprememb v razvrstitvi — samoglasnikov. Ustvarjeni so novi odnosi med samoglasniki v okviru ene besede. N Nastale so številne zveze dveh, ponekod pa tudi več samoglasnikov, enakih ali različnih, kot končni rezultat pa je nastala serija dvoglasniških zvez različnih vrst. ; Posebno se na širokem terenu pojavljajo dvoglasniške zveze z /i/ kot drugo komponento: [ei, ai, oi, ui], npr. lei, leboi, sna j, mui Zveze z enakimi samoglasniki so w se skrčile v dolge föne in tako je prišlo tudi do nove kvantitete, ki še vedno nima r1 fbnološke vrednosti, npr. sna: /< snaal, ne:sta (< neesta < nevesta), progo:ri ( pojavijo kakšne fonološke in semantične ovire. Od relevantnih morfoloških razločevalnih značilnosti pridejo v govorjenem besedilu najbolj do izraza: množinska končnica -ovi z varianto -oi, npr. lebovi II leboi, osebni zaimek za 3. os. toj (taa, toa, tie) in pri glagolih izpuščanje pomožnega I glagola v 3. os. v perfektu, oblika ce v 3. os. mn. sedanjika pri glagolu sum 'biti' in posebej razvito spreganje s pomožnimi glagoli sum + deležnik na -nl-t: sum dojden, bev dojden, sum bil dojden, bev bil dojden, ima 'imeti' + deležnik na -nl-t v srednjem spolu: imam odeno, imav odeno, sum imal odeno, bev imal odeno, kot tudi / oblike s členkom Me tipa Me odev, Me sum odel, Me bev odel in naprej konstrukcije z ima: Me ima(m) odeno, Me imav odeno, Me sum imal odeno. Te konstrukcije dajejo s svojo pogostostjo uporabe in s semantično raznolikostjo zahodnemu narečju poseben pečat glede na druge makedonske govore. Zahodnomakedonsko narečje se odlikuje z bogatim repertoarjem končnic s pomanjsevalnim in ljubkovalnim pomenom. Poleg končnic: -e, -ce, -ence, -če, -iče, -ička, ki jih lahko srečamo tudi v drugih makedonskih govorih, je tukaj posebno produktivna končnica -ule z derivati -ulče, -ulence, -ičule, npr. bradule, bradulče, bradulčule, detulence poleg detencule. Od skladenjskih posebnosti, ki so pomembne v narečnem členjenju makedonskega diasistema, je tako mesto naslonk glede na glagol, še posebej zaimenskih in glagolskih. V zahodnih govorih lahko stojijo pred njim, celo na začetku stavka, kar ne velja za večino vzhodnih narečij, npr.: Mu reče Stojanu da go čekat, Sefatijapod raka, Te imam videno, Sum rekol nešto za tebe. Tudi izoglose teh pojavov (kot tudi predhodnih) gredo v smeri označene meje, veliko se jih na večjem prostoru med seboj tudi prekriva, s čimer na ta način oblikujejo izoglosni snop. Le kakšna od njih sega globlje na vzhod in na jug, kot na primer izoglose množinske končnice -ovi, posebnosti spregatve ali stava naslonk pred glagol. Te izoglose obsegajo tudi del areala južnih govorov vzhodnega narečja. Po 72 Božidar Vidoeski: Narečna členitev makedonskega jezika drugi strani pa so izoglose tretjezložnega naglasa, izpadanja medsamoglasniškega /v/, sintetičnega dajalnika pri osebnih lastnih imenih in sorodstvenih poimenovanjih ter pri osebnih zaimkih, trojnega člena in izpuščanja pomožnega glagola prodrle globlje v severozahodne govore. Enotnost zahodnega narečja razbija nekaj glasoslovnih posebnosti, med katerimi so najznačilnejše in najbolj opazne: refleksi nosnika *q in zlogotvornih */• in */, ki so veliko prispevale k oblikovanju posameznih vokalnih sistemov, potem prisotnost ali odsotnost fonemov /f, dz, dž/, frekvenca in realizacija fonemov /k, g/, realizacija skupin /št, žd/, v vokalizmu realizacija nekaterih samoglasniških zvez, še posebej /ea/, /oa/, /oe/. V spregatvi se posamezni krajevni govori razlikujejo v glavnem po končnicah za 3. os. mn. sedanjika in preteklega določenega časa, po tvorbi deležnikov, razvrstitvi glagolov po spregatvenih vzorcih in po nekaterih glagolskih končnicah. Glede na te poteze se jasno ločita dve skupini govorov - osrednja in obrobna. 9.1.1 V osrednjih govorih (skopsko-veleški, prilepsko-bitolski in kičevsko-po-reški) je *q reflektiral v /a/: raka, pat, zlogotvorni */je večinoma zamenjan z zvezo /ol/: volna, dolgo, solza, medtem ko je /r/ obdržal svojo zlogotvornost: vrf- vfot, vfoj,pfot, dfvo. Ti govori imajo petčlenski vokalni sistem /i, e, u, o, a/ + silabem /r/. V konzonantizmu je dosežena precejšnja simetričnost. Zlitniki imajo oblikovane korelacije: /c : 3/ in /č : 3/. Uporaba fonemov /k, g/je precej široka. Pri zobnikih je tendenca, da se odpravi mehkostna korelacija. V več lokalnih mikrosistemih se /1/ pojavlja kot marginalen fonem, ker ga srečamo v glavnem v tujih leksemih, medtem ko je stari */otrdel in se izenačil z /1/, npr. kluč, nedela, prijatel, vendar pelte, teh Samo na nekaterih manjših območjih lil nima statusa fonema. 3. os. mn. sedanjika se končuje na -at: vikaat [vika:t], nosat, 3. os. mn. aorista in imperfekta se končuje na -a: vikaa [vika:], nosea, dojdoa. 9.1.2 V zahodnih obrobnih govorih je ohranjen obstranski in mehčani zvočnik: kluč, nedela, prijatel'. Ohranjen je tudi stari /3/ pred množinskimi morfemi, npr. no^e/no^i, bubre^i, beleči, popravi. Fonema /k, g/ sta redkejša; namesto *tj, *dj prevladujejo primeri s /št - žd/ oziroma /šč - Ž3/ v maloreškem, struškem in ohridskem govoru. Na ožjem pasu je v skupini čere-: čerevo, čerepna ohranjen /č/, redkeje pa tudi v skupini čar. čarvec, čarpit. Na vsem zahodnem obrobju je v 3. os. ed. sedanjika ohranjena končnica -t: imat, nosit, na večjem območju pa se za 3. os. mn. sedanjika uporablja končnica -et, npr. imaet II imeet [ime:t], noset II nose:t in v 3. os. mn. enostavnih preteklih časov, npr.: dojdoe, imae II imee. Sprememba *tj v /št, šč/je pustila sledi tudi v fonetični obliki končnice izglagolskega prislova [deležja, op. prev.], npr.: vikaešti - v debarskem govoru, vikaešči v struškem, vikaeščemlvike: ščem v mestnem ohridskem, vikaeškum v nekaterih ohridskih vaseh idr. Vendar pa na zahodnem obrobju nosnik *q in zlogotvorna */* in */ niso imeli v vseh krajevnih govorih enakega razvoja, tako so precej prispevali k narečnemu členjenju na tem območju. 9.1.2.1 V gornopoloskem, debarskem, struškem in ohridskem, pa tudi v pre-spanskem govoru, je v korenskih morfemih *q reflektiral v /ä/: žabi, maka, raka. V isto smer je šel tudi razvoj zlogotvornih */ in */•; */• je v teh govorih dal zvezo /ar/: värba, gärbaf, därvo, */ pa se je spremenil v /äl/: välk, pälno, sälza. Na ta način se Božidar Vidoeski: Narečna členitev makedonskega jezika je v naštetih govorih oblikoval šestčlenski vokalni sistem, v katerem je vokal /a/ dobil svoj par po stopnji odprtosti. Med posameznimi govori te vrste so še druge razlike. Na primer, v ohridskem govoru starejših generacij še vedno lahko srečamo primere s 1x1. Zanj je še posebej značilna nevtralizacija izgovora /a/ in Ikl v neprvem naglašenem zlogu, npr. m'agare : mag'areto. V tem in v struškem govoru je *n otrdel, npr. kojn, polina. V teh dveh govorih je tudi tendenca po izločitvi palatalnosti pri fonemih /k, g/, npr. kujlca, l ujge. 9.1.2.2 Vdrimkolsko-golobrdskem govoru iz debarske skupine gre *q > /ki, */■ > /är/, */ > /äl/, npr. räka, pars ti, sälza. Na novo dobljen fonem Ikl, ki ima omejeno distribucijo, z /a/ sestavlja korelacijo po priznaku zaokroženosti. Ravno takšen sistem seje izoblikoval na majhnem prostoru na jugovzhodnem delu Prespanskega jezera (prespanski *q > Ikl). Vendar pa imamo tukaj tudi zlo-gotvorni I jI, ker sta v Ikl reflektirala samo *q in */, npr. räka, säza, dägo, medtem ko se je silabem I jI ohranil, npr. pjsti, sjp. 9.1.2.3 Poseben razvoj so *q, */* in */ imeli tudi v govoru nekaterih vasi na Struškem - v vevčansko-radoškem govoru. V korenskih morfemih za neustničnim soglasnikom gre *q > /ä/, V > lall, *j> /är/, za ustničnim soglasnikom pa se je razvil labilaizirani par Ikl oziroma /äl/ in /är/, npr. grädi, räka, därvo, särce, gältat, vendar pät, mäka, bar do, värba, välk, malčit. Tukaj imamo tudi najbogatejši vokalni sistem v okviru zahodnega narečja. 9.1.2.4 V maloreškem debarskem govoru je *q reflektiral v /o/, medtem ko sta *j in */ ostala nespremenjena, npr. roka, pot, djvo, pjst, vik, vina, s}za. Maloreški govor nekoliko odstopa od drugih zahodnih govorov tudi na področju konzonan-tizma, ne pozna namreč zvenečih zlitnikov 3, 3. 9.1.2.5 Posebno zanimanje dialektologov budi govor Torbešev (Makedonci muslimani) na območju Reke na Debarskem. V govoru muslimanov na Reki sta za *q, *r, */v korenskih morfemih po dve vrednosti. V enozložnih in dvozložnih besedah pod naglasom gre *q > Ikl, *j > Ikri, */ > /äl/, medtem ko je v tri- in večzložnih besedah in v eno- in dvozložnih, če niso naglašene, namesto *q Ikl, namesto */■ in */ pa /är/ in /äl/, npr. pät, päka, gärp, välk, välna, vendar rakata, patišča, därvoto, valčica, välneno ali n'a-pät, n'a-gärp, n'a-kälk (Žirovnica). S temi nekaj potezami seje v vokalizmu zahodno jezikovno obrobje razdrobilo na nekaj majhnih teritorialnih enot. Pri tem je treba poudariti tudi to, da se fonem Ikl, ki ga najdemo na nekaterih narečnih točkah, pojavlja samo na makedonsko-al-banskem obmejnem območju. 9.2 Jugovzhodno narečje obsega precej večji teritorij. Siri se vzhodno in južno od zgoraj označenih meja, na severu pa sega približno do linije Veles-Probi-štip, pri tem pa je ovčepolski del meje s severnim narečjem nekoliko povlečen proti jugu, skoraj do Bogoslovca. V nasprotju z zahodnim narečjem je vzhodno manj homogeno. Večji del njegovih lastnosti, bodisi ohranjenih starih bodisi nastalih po inovaciji, ne predstavlja kompaktne zaprte celote, kot je to v zahodnih govorih. Večina starih lastnosti, kot je na primer sistem s prostim mestom naglasa, obstoj fonema 1x1, samostalniška množinska končnica -ove, na manjšem območju tudi končnica -e pri samostalnikih moškega spola, ki se končujejo na mehak ali nekdanji mehak soglasnik, npr. kone, Božidar Vidoeski: Narečna členitev makedonskega jezika maže, krae, seVane, in končnica -eta pri samostalnikih srednjega spola, npr.praseta, pileta, izdiferencirana množina na -a pri samostalnikih moškega spola: dva, pet, sto leba, ohranjen pomožni glagol sum 'biti' v 3. os. v perfektu, uporaba perfektivnega prezenta s pomenom ponavljanja glagolskega dejanja, precej bolj arhaično spreganje v primerjavi z zahodnim narečjem; če ga gledamo v celoti, potem struktura sinta-gme in mesto zaimenskih naslonk glede na glagol vzhodnomakedonske govore v manjši ali večji meri povezuje z mejnimi bolgarskimi narečji. Tukaj, razumljivo, upoštevamo tudi makedonska narečja v Pirinski Makedoniji. Dober del inovacijskih pojavov, ki so značilni za vzhodna makedonska narečja, srečamo tudi v bolgarskih govorih. Tako, na primer, protetični glas /v/ pred refleksom vzglasnega * /ä/: raka, pat ter zlogotvornih *f in */ > /ar/ oz. /rä/ in /äl/ oz. /la/, npr. prästi, särce oz. välna, släce, so te govore precej zgodaj ločili od osrednjega območja makedonskega jezika. Vendar pa se dandanes kot najmarkantnejša lastnost južnih govorov pojavlja redukcija nenaglašenih samoglasnikov, ki se je zgodovinsko ravno tako pojavila precej zgodaj v srednjem veku (13. stoletje) in elizija [onemitev, op. prev.] kot končni rezultat redukcije, ki jo je, med drugim, povzročil tudi hiter tempo govorjenja. Odprti samoglasniki /a, e, o/ se v teh govorih v nenaglašenem zlogu reducirajo v zelo zaprte (ozke) alofone (a, e, o), v več krajevnih govorih pa se popolnoma nevtralizirajo v ustrezne zaprte parne foneme: /e/ > /i/ [ikanje, op. prev.], /o/ > /u/ [ukanje, op. prev.], /a/ > I al, npr. el'en > Wen, pek'ol > pik'ol, g'uster > g'ustir, gol'em > gul'em, bog'at > bug'at, cov'ek > cuv'ek, razb'oj > räzb'oj, rab'ota > räb'ota. V določenih položajih v besedi (najpogosteje pred členskimi morfemi) se reducirani samoglasniki tudi popolnoma izgubijo [onemijo, op. prev.], npr. p'ol'to,p'oVtu ( *jQ:jäzikJazikJozik,jäzik, medtem ko je v vzhodnem narečju namesto zveze jq (j)e, npr. (J)ezik, (J)etfva itn. V tem obdobju, do 13. stoletja, se je v makedonskem jeziku zgodila še cela vrsta sprememb, tako glasovnih kot oblikoslovnih, ki so pustile vidne sledi tudi na njegovi zemljepisni razčlenjenosti. V vokalizmu so k narečnemu členjenju veliko prispevali tudi refleksi zlogotvornih */, */•. V večini govorov je samoglasniški del refleksov */, */• sovpadel z reflksom za *q, tako da se je večalo število primerov z novimi vokalnimi fonemi. V besedilih iz tega obdobja najdemo primere, ki kažejo tudi na redukcijo nenaglašenih samoglasnikov, kar je pomembna inovacija, ki je poglobila neposredno narečno členjenje posebej v južnem delu makedonskega di-asistema. Najverjetneje so se v tem času v narečjih oblikovale osnovne značilnosti in tudi naglasni sistemi. V konzonantizmu se je začel proces defonologizacije po mehkosti parnih zvočnikov in izgubljanja mehkosti na splošno. Številne inovacije so se pojavile tudi v slovnični strukturi jezika. Opaziti je težnjo po razločevanju končnic -ove in -ov/; prva prevladuje kot dajalniška v zahodnih govorih, druga pa v množini, npr. v današnjih debarskih govorih: tatko(y)e (dajalnik) in sinovi (množina). Pri glagolih seje kot inovacija oblikovala končnica -me za 1. os. mn. in -le v Božidar Vidoeski: Narečna členitev makedonskega jezika množini tvornega deležnika: bile (: bili - v vzhodnih govorih). V 3. os. ed. se začenja opuščati -t. Tako so bile ob koncu 13. stoletja v Makedoniji že začrtane osnovne narečne skupine. S poznejšimi inovacijami seje proces narečnega členjenja samo še poglabljal, vendar v okvirih že začrtanih, ponekod pa tudi že oblikovanih področnih enot. V 14. stoletju seje, kot smo že omenili, s širjenjem srbske države in s prestavitvijo njenega središča proti jugu, krepil srbski jezikovni vpliv, rezultat tega vpliva pa je utrjevanje fonemov /k, g/. Proces narečnega členjenja se je še bolj poglabljal v 16. stoletju, ko sta se v zahodnih in severnih govorih začeli defonologizacija /x/ in onemevanje vrste sogla-snikov v medsamoglasniškem položaju, med njimi še posebej /v/. Posledica tega je bil pojav novih odnosov med samoglasniki, rezultat tega pa je bil pojav vrste dvo-glasniških zvez in fonetično dolgih samoglasnikov, ki smo jih že omenili. Vendar pa moramo zdaj poudariti, da so ti novi procesi veliko bolj zadevali zahodno narečje in nekatere jugozahodne govore. Na ta način so zahodni govori dobili nove razločevalne značilnosti in se še bolj oddaljili od vzhodnega narečja, vendar pa je sočasno tudi v okvirih zahodnega narečja prišlo do večjega razločevanja med posameznimi krajevnimi govori. 11. Ce povzamemo vse do sedaj povedano, lahko oblikujemo naslednje sklepe: - Narečja makedonskega jezika so precej dobro ohranjena. Najbolje je narečni govor ohranjen na območjih pod Grčijo in v makedonskih oazah v Albaniji, kjer normirani jezik nima širše funkcije. V Republiki Makedoniji se v večjih središčih v povojnem obdobju, še posebej v zadnjih dveh desetletjih, pod vplivom književne norme opaža viden proces unifikacije. Generacije, ki so končale makedonske šole, v veliki meri obvladajo knjižni standard, čeprav njihova skladnja in besedišče še vedno nosita pečat rojstnega narečja. - Narečja so najbolj razčlenjena na južnem in zahodnem obrobju, na obmejnem pasu z albanskim, grškim in vlaškim jezikom. Na obmejnem območju s srbskim jezikom so številne narečne poteze prodrle globlje v makedonski jezikovni prostor, tako da se je oblikoval pas tipično prehodnih govorov. Prehod med makedonskim in bolgarskim jezikom je, v primerjavi s severno mejo, precej blažji. - Proces narečnega členjenja v Makedoniji seje začel že s prvimi inovacijami, ki jim je mogoče slediti od 1L stoletja naprej. Osnovni obrisi današnjih makedonskih narečij so precej vidni že na prehodu iz 13. v 14. stoletje. Razvoj mnogih procesov, ki so se začeli globlje v preteklosti, seje nadaljeval tudi pozneje, nekateri pa še vedno potekajo, so še vedno nedokončani. - V veliki meri so k narečni členitvi makedonskega jezika prispevali balkanski neslovanski jeziki, v manjši meri pa srbski jezik. Največje narečne členitve so se zgodile na območjih z mešanim prebivalstvom - makedonskim in nemakedon-skim, v zahodni in južni Makedoniji, kjer je tudi stopnja interferenc največja, saj je prebivalstvo v teh krajih dvo-, ponekod pa tudi trijezično. - Najgloblje sledi v členitvi makedonskega jezika je pustil naglas. Vrsta narečnih pojavov na področju narečnega vokalizma je pogojena z mestom naglasa, na primer redukcija nizkih samoglasnikov v južnih govorih, preglas /a/ v /ä/ ali /e/, Božidar Vidoeski: Narečna členitev makedonskega jezika ravno tako refleks jata /ä/ v jugovzhodnih govorih, v korčanskem, suško-visoškem, gocedelčevskem in razloškem govoru. V ohridskem in pološkem govoru je razlika v realizaciji /a/ odvisna od mesta naglasa. V naglašenem neprvem zlogu se v teh govorih /a/ nevtralizira z izgovorom fonema /ä/. V več govorih (prilepski, debarski, nestramski, sersko-lagadinski) imata samoglasnika /e/ in /o/ v naglašenem položaju zaprta alofona [e, o], v drugih govorih, severnih in sersko-lagadinskih, pa se samoglasnik /ä/ v nenaglašenem položaju izgovarja bolj odprto - [a]. Najverjetneje je naglas prispeval tudi k dvojni refleksaciji *q v več zahodnih govorih, npr. raka, pat: obrač, poprag, želad. V rečanskem (torbeškem) govoru imamo dve realizaciji refleksov *q in zlogotvornih */•, */, npr. pät, pätot: n'a-pat, sänce : n'a-sance, värba : n'a-varba. Vokalni sistemi makedonskega jezika so precej odvisni tudi od soglasniške soseščine. Pod vplivom mehkih soglasnikov je izvršen preglas /a/ v /ä, e/ v jugovzhodnih in v nekaterih južnih govorih, na primer v korčanskem, v bolj omejeni meri pa tudi v kosturskem. V vevčanskem govoru (Struško) so se nosnik *q in zlogotvorna */*, */ za ustničniki razvili, kot smo videli, v labializirani /ä/. Po izpadu soglasnikov /h, v, j/ in nekaterih drugih v bolj omejenem obsegu, so se v medsamoglasniškem položaju v zahodnem narečju oblikovale nove samoglasniške zveze, potem pa se je pojavila cela vrsta dvoglasniških zvez [ei, ai, oi, ui - ia, ie, io, ea, oa, ae; üa, üe], oblikovale so se nove glasovne dolžine [u:, e:, a:, o:], pojavile so se spremembe v zgradbi zloga, prišlo je do vrste primerov krajšanja besed, npr. vodenica > vode-inca > vodeinca, polovina > poloina > poloma, nevesta > neesta > neista > nesta, progovori > progoori > progoiri > progori. Vpliv samoglasnikov na soglasnike je precej omejen. Nekaj malega so k mehčanju, npr. rakija : rak'ija II rakija, lagi: lag i II lagi, kakor tudi k nevtralizaciji /1/ in /I/, prispevali sprednji samoglasniki. V sersko-lagadinskih govorih se lahko vsi trdi soglasniki pred sprednjimi samoglasniki mehčajo. - V narečnih glasovnih sistemih makedonskega jezika je bistveno večje razločevanje samoglasnikov kot pa soglasnikov. Bogatejši so tisti vokalni sistemi, ki so na jezikovnem obrobju, posebej na zahodnem in južnem, v stiku z neslovanskimi jeziki. V teh sistemih število samoglasnikov variira od šest do osem. Najpogostejše so spremembe pri odprtih samoglasnikih, na primer redukcija v južnih govorih. Razlike v narečnem vokalizmu so precej stare. Zgoraj smo omenili, da so k spremebam inventarja samoglasniških fonemov največ prispevali nosnik *q in zlogotvorna *f, */• Za *Q najdemo celo vrsto refleksov /u, o, a, ä, ä, ä, an - am, an - am/; ravno tako za zlogotvorni */ /J, äl, lä, lu, al, äl, äl, ol, u, ä, ä/. Konzonantizem je relativno stabilnejši. Pri zvočnikih so bile spremembe bolj usmerjene k odpravi dieznosti in ta proces v več narečjih še vedno traja. Pri ne-zvočnikih se je več sprememb zgodilo v podsistemu zlitnikov in pri mehkoneb-nikih. Pri zlitnikih je izražena tendenca po dopolnjevanju podsistema (z dž /3/ in novim dz /3/, ponekod pa tudi z mehkonebnim parom (k - g), pri zadnjenebnikih pa po poenostavljanju podsistema (z izgubljanjem x). Niti podsistem ustničnih ne-zvočnikov na nekaterih področjih še ni popolnoma umirjen, ker pripornik lil še ni fonološko stabiliziran. - V primerjavi z glasoslovjem je narečno oblikoslovje nekoliko bolj enotno. Božidar Vidoeski: Narečna členitev makedonskega jezika V samostalniškem pregibanju se makedonska narečja razlikujejo predvsem glede oblik za izražanje kategorije določnosti, glede oblik predmeta, po nekaterih slovničnih morfemih in v več primerih po oblikoglasnih pojavih. V delu vzhodnih makedonskih govorov so ohranjene naglasne alternacije. Večje razločevanje kažejo zaimki. Razlike so tako v inventarju oblik kot tudi v posameznih sistemih, na primer pri kazalnih zaimkih in v morfologiji osebnih zaimkov. V glagolskem pregibanju najdemo večjo raznovrstnost v slovničnih morfemih, v inventarju oblik, glede razvrščanja starih in novih glagolskih oblik, posebno v deležniških zgradbah in oblikah. Dober del razlik v pregibanju se pojavlja zaradi glasovnih sprememb, ki so prizadele tudi končniške morfeme. Koliko se je lahko zaradi glasovnih procesov spremenila morfemska struktura v posameznih govorih, nam najbolj nazorno kažejo končnice za 1. os. ed. in množinske končnice za vse osebe v aoristu in imperfektu. V govorih, kjer seje /x/ izgubil ali seje spremenil v drug fonem, seje z njegovimi spremembami spreminjal tudi glasovni sestav morfemov. Tako, na primer, za 1. os. ed. v makedonskih narečjih najdemo oblike za reče: rekoh, reko, reku, rekof rekok, rekoj, tako, kot seje /x/ spreminjal v 0, v -ff k. Vendar pa se proces ni ustavil samo pri tem. Zaradi nastalih enakozvočij z različnimi drugimi oblikami so se pojavile verižne spremembe, v katere so bili vključeni tudi drugi slovnični dejavniki. Pomembno vlogo je v glagolski pregibnosti, pa tudi sicer v slovnici, odigrala analogija. Po analogiji je v vrsti narečij ustvarjeno precejšnje število sprememb. - Makedonski jezik je velike spremembe doživel tako na ravni besedišča kot tudi pri besedotvorju. Narečno besedišče je bilo posebej nagnjeno k spremembam in razločevanju pod vplivom balkanskih jezikov, predvsem grškega, vendar pa še posebej zelo pod vplivom turškega. Nekatere inovacije so pokrile ves makedonski jezikovni prostor, vendar pa je precej inovacij ostalo v okvirih določenih krajevnih govorov in postalo njihova značilnost. Največ tujejezičnih leksemov, seje naplastilo v južnih govorih, nekaj tudi v zahodnih. Po drugi strani pa so prav v teh govorih v največji meri ohranjeni elementi stare slovanske leksike, ki so bili iz drugih delov makedonskega ozemlja iztisnjeni. Podobno je tudi stanje na področju besedotvorja. Nekatere končnice tujega porekla so postale narečna značilnost več govorov, na primer -ule z izpeljavami. Dialectal Segmentation of Macedonian (Translated by Vera Smole and Sonja Dolžan) Summary The academy member and professor Božidar Vidoeski (1920-1998) was one of the most important Macedonian linguists in the second half of the 20th century and a long-time professor of Macedonian dialectology at the Skopje Faculty of Philology. The extensive scope of his work includes scholarly, professional, organizational, and educational activities. Most important are his works in Macedonian dialectology, linguistic history, and onomastics. He drafted the plan for the Macedonian lingu- Božidar Vidoeski: Narečna členitev makedonskega jezika istic atlas (questionnaire, network of places, card catalogue, maps) and began to realize it as the head of the Dialectological Section at the Krste Misirkov Institute of the Macedonian Language. He was one of the first associates and coauthors of multilingual atlases, including the Slavic (OLA), Carpathian (OKDA), and European (ALE) atlases, as well as the Concise Atlas of the Balkan Languages. After his death the Research Center for Areal Linguistics (ICAL) was established at the Macedonian Academy of Sciences and Arts in 2000, which continues to publish international atlases and edit and publish Vidoeski's works. To commemorate the fifth anniversary of his death in 2003, the Center organized an international conference titled 'Areal Linguistics: Theories and Methods" (proceedings published in 2005), which includes articles describing Vidoeski's life and work. This translation of a summary of the history of Macedonian from its emergence from Proto-Slavic to today's dialects by Vidoeski (in Macedonian: ((Dialektnata diferenciacija na makedonskiotjazik") honors his memory and at the same time is one of our links with the Macedonian language and people. We have translated the version that was published in place of an introduction to his collection of Macedonian dialect texts titled Tekstovi od dijalektite na makedonskiotjazik (ed. Kosta Peev, Marijana Kis, and Ubavka Gajdova) and published in Skopje in 2000 by the Krste Misirkov Institute of the Macedonian Language. • m* -^P *\ WJU • • • • . Ä Ä • • ^ • • • • • • • • k/"^ ^ ^ *->■ Q) *-~~i <-^ *~^ >-»n| <■—^ <-««( *-*( '»»H Osj Božidar Vidoeski: Narečna členitev makedonskega jezika r--$. .i? J? I I 1 •♦♦♦ * ♦ 1 I i u !'!.! I I i i i i i i f i ni* i 1 1 II i i s i u >. £ s« ... i I II i I i IM i:m r i i fcu i i j >*X*;v: Itlfi I I I ~f .£ I I I* 4 4 4* -f 4.. 1 »/ ;l l^**J (äj+fV ^+ + +J* * * + *«# •mikni «-» popolni in zanesljivi. Zaradi precejšnje računalniške razvitosti slovenskega prostora se bodo zlasti mladi precej bolj zgodaj kot starejše generacije lahko spoznali s tako vsestranskim slovarjem, kot je Pleteršnikov. O zgodovini nastajanja Pleteršnikovega slovarja seje mogoče poučiti iz poglavij SLOVAROPISNI NAČRT SLOVENSKEGA DRUŠTVA, Cigaletov nemško-slo-venski slovar- uresničitev prvega dela slovaropisnega načrta (Wolfova slovarja, Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar - uresničitev drugega dela slovaropisnega načrta. Aprila leta 1848 ustanovljeno Slovensko društvo v Ljubljani - to je od 6. junija vodil Janez Bleiweis -je na seji 8. junija sklenilo, daje njegova prva naloga "naprava slovenskega besednika", ki naj bo "mali, pa kolikor je moč popolni besednik v dveh delih (slovensko-nemški in nemško-slovenski)". S tem je ponovno w imnmi Janez Keber: Nova izdaja Pleteršnikovega Slovensko-nemškega slovarja oživelo prizadevanje, ki sta ga v 18. stoletju poskušala udejanjiti Blaž Kumerdej in Anton Vodnik s svojima nemško-slovenskima slovarjema, ki sta ostala v rokopisu. Pobudo za to pa je že leta 1846 v Novicah podal Oroslav Caf. Po pozivu k zbiranju gradiva je Metelko izročil Vodnikov rokopisni slovar, ki sta ga po pesnikovi smrti 1819 hranila z Ravnikarjem, svoje gradivo pa sta izročila tudi Ravnikar in Caf. Dela za slovar so potem uspešno potekala, po ukinitvi Slovenskega društva 1852 pa je kazalo, da bo delo ostalo nedokončano. Dne 28. decembra 1853 je Janez Bleiweis uspel pridobiti mecensko podporo sicer slovaropisnemu načrtu že prej naklonjenega škofa A. A Wolfa, ki je bil Vodnikov učenec. Obljubo o mecenstvu je ta zapisal tudi v oporoki 17. avgusta 1858. S tem so bile rešene finančne težave glede izdaje obeh delov slovaropisnega načrta. Uredništvo nemško-slovenskega slovarja je leta 1854 prevzel Matija Cigale in leta 1860 je izšel Deutsch-slovenisches Wörterbuch v dveh delih na 2012 straneh. Ime mecena škofa Wolfa je bilo na hrbtu in na notranjih naslovnicah tako na Cigaletovem nemško-slovenskem kot poznejšem Pleteršnikovem slovensko-nemškem slovarju. Zaradi tega so oba slovarja imenovali tudi Wolfova slovarja. Uresničitev drugega dela načrta Slovenskega društva je bila precej ovinkasta in zato dolgotrajna, zaznamovana z vprašanjem, kako naj bo slovar urejen, z večkratno zamenjavo urednika oziroma urednikov in celo s predlogom, naj bi njegov izid preložili. Končno je škof Pogačar urejanje slovarja z dekretom dne 22. februarja 1883 predal Maksu Pleteršniku, ki je kmalu dokončal rokopis, tako da so se leta 1892 začele priprave za tisk. Prvi snopič Slovensko-nemškega slovarja je izšel tik pred novim letom 1893. Leta 1895 je izšel zadnji, triindvajseti snopič2 in po 47 letih je bil drugi del slovaropisnega načrta uresničen. Kot slovaropiscu in leksikologu se mi zdi pomembno opozoriti tudi na poglavje Pleteršnikovo dopolnjevanje lastnega slovarja. Dopolnjevanje in posodabljanje *n> slovarjev je v slovaropisju v svetu že dolgo uveljavljena praksa. To velja posebno za narode z dolgim in močnim leksikografskim izročilom in velikim številom za to usposobljenih raziskovalcev, npr. za Francoze, Angleže, Nemce. V Sloveniji smo dandanes v tem pogledu zelo zamudniški, saj smo se šele proti koncu 20. stoletja začeli lotevati dopolnjevanja in posodabljanja Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Ta trenutmo poteka v projektu Slovar novejšega besedja v Leksikološki sekciji Inštituta za slovenski jezik. Prav v tem zvezku Jezikoslovnih zapiskov je objavljen prvi del (A-O) seznama novejšega besedja. Da pa so v slovenskem prostoru na slovarsko dopolnjevanje in posodabljanje mislili že pred več kot sto leti, dokazuje živahna leksikografska dejavnost ob koncu 19. stoletja, ko je izšel Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar. Njegov izid je vzpodbudil mnoge zbiralce besed z različnih področij Slovenije. Ti so v nadaljnjih letih v revijah, časopisih, knjigah objavili precej zbirk besed, s katerimi so želeli dopolniti Pleteršnikov slovar. Koje od decembra leta 1892 dalje slovar začel izhajati po snopičih, Pleteršnik o- 164 Izhajanje slovarjev postopno v snopičih se je ponovilo tudi kasneje, npr. pri izhajanju Glonarjevega Poučnega slovarja. Tudi ta je izšel v dveh delih, pred tem pa je od septembra 1929 do oktobra 1932 izšlo kar 38 zvezkov, ki so na naslovni strani opremljeni tudi z različnimi latinskimi citati. Janez Keber: Nova izdaja Pleteršnikovega Slovensko-nemškega slovarja ni prenehal s svojim slovaropisnim delom, ampak je v svoj interfolirani izvod še med r4> izhajanjem slovarja sproti beležil popravke in dodatke. Nekaj teh vsebujejo Dodatki ^ in popravki na koncu drugega dela slovarja. Podobno kot Pleteršnik je v svoj izvod f; Pleteršnika pripisoval nove besede, pripombe, dopolnila, pripise tudi Anton Breznik. m Oba izvoda hrani NUK. Iz njih sta leta 1957 in 1958 Jože Stabej in Jože Velikonja *^ te pripise izpisala na listke. Vseh je 26.300 in so shranjeni v 8 kartotečnih škatlah ^ v Leksikološki sekciji Inštituta za slovenski jezik, kjer so tako kot drugo slovarsko listkovno gradivo dostopni tudi zunanjim interesentom. Gradivo sem med stotinami ^ drugih škatel z gradivom »odkril« okrog leta 1980 v eni od sob takratne historične & sekcije Inštituta za slovenski jezik.3 Pleteršnikove pripombe je na 8.840 listkih iz- & pisal Jože Velikonja, Breznikove pripombe v Pleteršniku pa na 17.440 listkih Jože ^ Stabej. Na večini so k posameznim iztočnicam Pleteršnikovega slovarja pripisani ^ novi pomeni, dodani viri in zgledi. Med Breznikovimi in Pleteršnikovimi pripisi je ^ tudi 5623 novih besed. Število novih besed je po posameznih črkah naslednje: A N 22, B 274, C 75, Č 123, D 186, E 10, F 93, G 182, H 108,1 118, J 65, K 356, L 135. M 262, N 337, O 392, P 954, R 217, S 477, S 192, T 169, U 128, V 291, Z 348, Z 109. Nekaj teh besed je možno najti v Besedišču slovenskega jezika, vendar imajo te v obravnavanih pripisih večjo vrednost, ker so večinoma razložene in dokumentirane ** z viri. Določeno število Pleteršnikovih in Breznikovih novih besed je tudi že v SP w 62 in v SSKJ. Med novimi besedami prevladujejo narečne. Breznik in Pleteršnik sta ^ jih našla sama ali jih povzela iz zbirk drugih zbiralcev in dopolnjevalcev. m Slovaropisno so zanimive tiste besede, ki sta jih Breznik in Pleteršnik pripisala O kot nove ali jih dopolnjevala. Iz njih ugotavljamo nekoliko poklicnejši slovaropisni & pristop Pleteršnika, dalje njuno izhajanje z različnih narečnih področij, pa tudi, da ^ je imel Breznik na razpolago že več virov in gradiva. V celoti pa je enakih besed, N ki sta jih pripisala Breznik in Pleteršnik, zelo malo, npr. drsela 'družica pri ženitvi', mevše 'neveden, prismuknjen človek' (Plet), naplahtäti 'nalagati, ogoljufati' itd. Med novimi besedami je tudi veliko izimenskih izrazov, tj. besed, tvorjenih iz rojstnih in drugih lastnih imen. Veliko teh besed je upoštevano že v mojem Leksikonu imen (1988, 1996, 2001). Novim besedam sta Breznik in Pleteršnik pogosto pripisala frazeološke zveze, reke in pregovore, čeprav jih je še več v pripisih k že znanim besedam. Za ponazoritev navajam nekaj primerov: Stokavnik je čakavnik P(leteršnik) 'kdor dolgo časa stoka (boleha), dolgo živi'; le po glavi kaj delati P 'hiteti z delom'; iti po po- 3 Ker sem ugotovil, da je gradivo izredno dragoceno, sem prosil takratnega upravnika F. Jakopina, če ga lahko prenesem v Leksikološko sekcijo, da bi bilo dostopno vsem. F. Jakopin mi je to dovolil in me zadolžil, da o tem gradivu tudi kdaj kaj napišem. To sem po večletnem občasnem pregledovanju gradiva tudi storil s člankom Breznikovo in Pleter-šnikovo dopolnjevanje Slovensko-nemškega slovarja, ki sem ga prebral na simpoziju leta 1996 v Pišecah in je izšel na str. 96-104 v zborniku z naslovom Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar (Novo mesto 1998). V tokratnem prikazu bom omenil samo nekatere zanimivejše podatke in ponazoritve, in to z namenom argumentirati misel, da bi se pri kaki naslednji izdaji le upoštevalo tudi to gradivo, zlasti nove besede. Jaz sam imam te nove besede izpisane na klasičen način na listih (takrat je bilo računalništvo še v povojih), kar je bila tudi ena od ovir za njihovo morebitno vključitev v tokratno izdajo. ,WS»i Janez Keber: Nova izdaja Pleteršnikovega Slovensko-nemškega slovarja per. Če gresta ženin in nevesta po poroki na potovanje, pravijo ljudje, da gresta po poper B(reznik) (Nov. 1858, 213); v kot pasti P 'poroditi' (jvzhŠt.), v križ sva si B 'v prepiru'; raco narediti B 'oropati, okrasu' (Podhom): oštir nam je pravo raco naredil (po Gorenjskem, Nov. 1846, 116); na roko se ženiti P 'na to, kar se sproti prisluži' (Tolm, Štrekelj, LMS 1894, 41). Že iz kratkega prikaza in navedenih številk je mogoče ugotoviti, daje lahko Pleteršnikovo in Breznikovo dopolnjevanje Slovensko-nemškega slovarja za zgled tudi sodobnim slovaropiscem. Velik dosežek nove, transliterirane izdaje Pleteršnikovega Slovensko-nemškega slovarja je njegova elektronska verzija. Njena zelo zahtevna izdelava je opisana v poglavju Od Pleteršnikovega originala do elektronske zbirke. Digitalizacija Pleteršnikovega slovarja se je začela proti koncu leta 2001, ko je sodelavka Etimološko-onomastične sekcije Helena Jazbec po navodilih začela ročno vnašati Pleteršnikov slovar v za to prirejeno masko. Pri skoraj do polovice opravljeni digitalizaciji je vnašalka opozorila na nov program za optično prepoznavanje znakov ABBYY Fine-Reader 7.0 Profesionalk kije bil sposoben dovolj uspešno prepoznati grafične zapise in diakritična znamenja. Ko so mu dodali še program Pletko, seje strojno prepoznano besedilo še bolj približalo originalu, tako da je digitalizacija stekla precej hitreje - tudi s pomočjo študentov Oddelka za primerjalno in splošno jezikoslovje Filozofske fakultete v Ljubljani. Sredi julija 2005 je bila digitalizacija Pleteršnikovega slovarja končana. Po zahtevnih korekturah - urednici in vnašalki je pomagalo 29 inštitutskih kolegov in kolegic -je bila konec januarja 2006 elektronska zbirka pripravljena za pretvorbo v izmenjalni spletni format. To delo je opravil Primož Jakopin. S tem končujem svoje listanje po novi in bralno prijaznejši transliterirani izdaji Pleteršnikovega Slovensko-nemškega slovarja. Tehtna študija urednice na koncu druge knjige bo nedvomno pripomogla k boljšemu poznavanju slovarja in okoliščin, v katerih je nastal. K lažjemu ter iskalno in uporabno učinkovitejšemu branju Pleteršnikovega slovarja pa bo verjetno odločilno pripomogla elektronska verzija, od katere tudi sam veliko pričakujem, zlasti tudi v kombinaciji z drugimi elektronskimi slovarji, ki so že na razpolago ali še bodo v bližnji prihodnosti. Urednicam in vsem, ki so sodelovali pri novi izdaji Pleteršnikovega Slovensko-nemškega slovarja lahko čestitamo za opravljeno delo. V naši slovenistični stroki je zelo malo del, na katera bi bili njihovi ustvarjalci lahko tako ponosni. Janez Keber, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Novi trg. 2, 1000 Ljubljana E-pošta: keber@zrc-sazu.si Mednarodno znanstveno srečanje Slavenska frazeologija ipragmatika (Rab, 17.-19. 9. 2006) Nataša Jakop IZVLEČEK: V poročilu je predstavljeno mednarodno znanstveno srečanje »Slavenska frazeologija ipragmatika«, kije potekalo od 17. do 19. septembra 2006 na Rabu na Hrvaškem. Konference seje udeležilo 136 jezikoslovcev iz 16 držav in je pomembno tudi zato, ker je njena tematika odprla možnosti plodnega sodelovanja med dvema mladima jezikoslovnima vedama, tj.frazeologijo in pragmatiko. Na konferenci je bila predstavljena tudi pravkar izdana publikacija avtorice dr. Zeljke Fink Arsovski: Hrvatsko-slavenski riječnik usporedbenih fra-zema. V večjezičnem frazeološkem slovarju primerjalnih frazemov je obravnavana tudi primerjalna frazeologija slovenskega jezika. Avtorica slovenskega dela slovarja je dr. Erika Kržišnik. The International Scholarly Conference Slavenska frazeologija i pragmatika (Rab 17-19 September 2006) ABSTRACT: This report presents the international conference titled "Slavenska frazeologija i pragmatika" that took place from 17 to 19 September 2006 on the island of Rab in Croatia. 136 linguists from 16 countries participated in the conference and it was important especially because its theme opened up possibilities for fruitful cooperation between two young linguistic disciplines: phraseology and pragmatics. The conference also saw the presentation ofZeljka FinkArsovski 's recent publication Hrvatsko-slavenski riječnik usporedbenih frazema (Croatian-Slavic Dictionary of Comparative Phrasemes). This multilingual phraseological dictionary of comparative phrasemes also deals with the comparative phraseology of Slovenian. The contributor of the Slovenian part of the dictionary is Erika Kržišnik. Filozofska fakulteta Univerze v Zagrebu (http://www.ffzg.hr) in Komisija za slovansko frazeologijo pri Mednarodnem slavističnem komiteju (http://www.msk. edu.mk) sta organizirali mednarodno znanstveno srečanje z naslovom »Slavenska frazeologija i pragmatika« (http://www.ffzg.hr/frazkonf). Dobro pripravljena konferenca je potekala v prijetnem ambientu hotela Padova na otoku Rab na Hrvaškem od 17. do 19. septembra 2006. Organizacijski odbor konference so sestavljali štirje ugledni slovanski frazeologi. Predsednica organizacijskega odbora je bila hrvaška Nataša Jakop: Mednarodno znanstveno srečanje Slovenska frazeologija ipragmatika frazeologinja prof. dr. Željka Fink Arsovski s Filozofske fakultete Univerze v Za-J grebu. Člani organizacijskega odbora frazeološke konference pa so bili: predsednik * Komisije za slovansko frazeologijo pri Mednarodnem slavističnem komiteju prof. dr. Valerij M. Mokienko s Filološke fakultete Univerze v Sankt Peterburgu, dr. Harry Walter z Inštituta za slavistiko na Univerzi Ernsta Moritza Arndta v Greifswaldu in slovenska frazeologinja prof. dr. Erika Kržišnik s Filozofske fakultete Univerze /5 v Ljubljani. v Že v naslovu tega mednarodnega znanstvenega srečanja je napovedan namen poznopoletnega frazeološkega druženja. Vodilo vseh štirih tematskih področij konference je bilo združiti spoznanja dveh mladih jezikoslovnih ved, tj. frazeologije in pragmatičnega jezikoslovja, ter (po)iskati stične točke med njima. V ta namen so bile razpisane naslednje teme: pragmatični vidiki frazeologije in frazeografije, pragmatični vidiki frazeologije v medijih, frazeološka pragmatika in dinamika jezikovnega sistema ter semiotični vidiki frazeološke pragmatike. Pisan mozaik 126 petnajstminutnih predavanj in strokovnih pogovorov v različnih slovanskih jezikih je udeležencem razkrival zanimivo in aktualno problematiko in hkrati ponujal ideje o novih možnostih za raziskovanje frazeologije. Družabni del znanstvenega srečanja frazeologov pa seje odvijal na prijetni plovbi ob obali romantičnega otoka Raba in svečani zaključni večerji. Od ameriškega filozofa in semiotika Charlesa Morrisa (1939) dalje je poleg skladenjskega (sintaktičnega) in pomenoslovnega (semantičnega) vidika za jezikoslovje zanimiva tudi pragmatična dimenzija jezikovnih znakov. Pragmatika je veda o rabi jezika in jo zanima razmerje med jezikovnimi znaki in njihovimi uporabniki (interpreti). Ker so tudi frazemi jezikovni znaki, je zveza pragmatike in frazeologije pri raziskovanju utemeljena in pričakovana. Pragmatika in frazeologija lahko sodelujeta, in to vsaj z dveh vidikov. Pragmatiko v širšem smislu zanima predvsem ^ uresničitev pomena jezikovnih znakov v besedilu, zato pragmatika v frazeologiji raziskuje aktualizacijo in možnosti realizacije frazemov v različnih besedilih. Drugi vidik je iskanje pragmatike oziroma pragmatičnih lastnosti znotraj frazeologije, pri določanju inherentnih lastnosti frazemov. Raba frazemov v besedilih je stilno zaznamovana, ekspresivna. Z rabo frazema uporabnik pogosto izrazi tudi svoj (čustveni, subjektivni) odnos do vsebine sporočenega. Ena od temeljnih lastnosti frazeologije je ekspresivnost in zato so konotativne sestavine bistvena prvina pomena frazemov. V referatih, predstavljenih na konferenci o frazeologiji, sta bila upoštevana oba vidika pragmatike, tako pragmatika v širšem smislu (raba frazemov) kot tudi pragmatika v ožjem smislu (znotraj jezikovnega sistema v razmerju do semantike). Tematski poudarek prispevkov je bil na povezovanju pomenskega (semantičnega) in funkcijskega (pragmatičnega) vidika frazeologije. Največ prispevkov je obravnavalo pragmatiko v zvezi z zvrstnim vidikom frazeologije. V okviru funkcijske zvrstnosti je bila obravnavana raba frazeologije v strokovnih besedilih, npr. D. Bukovčan, M. Jemec, L. Kolenič, G. Ivanova, v publicističnih besedilih, npr. I. Novak, E. Pajewska, J. Parizoska, J. Skladanä, T. Vasiljeva, J. Roberts, O. Sten, v reklamah, npr. K. Veljanovska za makedonski jezik, v televizijskih poročilih, npr. K. Turkova za ruski jezik, v političnem govoru, npr. T. Gazdič Alerič za hrvaški jezik, v umetnostnih besedilih, npr. R. Marojevič o Nataša Jakop: Mednarodno znanstveno srečanje Slavenska frazeologija ipragmatika r* Hb? --< Poleg vprašanja o sami rabi frazemov je frazeologe zanimalo tudi vprašanje N o pragmatičnih lastnostih frazemov oziroma posameznih skupin frazemov, npr. A. m Hrnjak o pragmatičnih lastnostih samostalniških frazemov, ki karakterizirajo člo- »-s veka, Ž. Fink je na osnovi opazovanja rabe dveh novejših frazemov skušala določiti njune skupne lastnosti in razlike, L. Zolotyh o realizaciji frazeološkega pomena s komunikativnega vidika, T. Krjučkova o pragmatičnih funkcijah frazeoloških enot s sestavino cvet, I. Stramljič Breznik o lastnostih rabe dveh tipov pragmatičnih frazemov, J. Adjukovič je s semantičnega, skladenjskega in strukturnega vidika analiziral »frazeme v stiku«, O. Kunygina o pragmatiki frazeoloških členkov v ruskem jeziku, J. Mlacek in D. Baläkovä o realizaciji slovaških frazemov v okviru govornih dejanj, J. Ignatowicz Skowrohska o semantiki frazeoloških prenovitev, J. Parizoska o frazemskih pretvorbah v časopisnih naslovih, A. Grigoraš o avtorskih prenovitvah pri frazemih, L. O. Fedoszov o pragmatični klasifikaciji propozicijskih frazemov, L. Savenkova o povezavi med pregovori in govornimi dejanji, J. Matešič o variantnosti v frazeologiji. O tem, kako pragmatiko oziroma pragmatične lastnosti frazemov upoštevati v slovarju, so razpravljali V. Mokienko in A. Melerovič, M. Solnyskina, G. Tokarev, S. Suležkova, N. Jakop, E. Arsentieva in S. Rittgasser. O določanju meje med semantiko in pragmatiko v slovarju je govorila E. Kržišnik. Na konferenci o frazeologiji slovanskih jezikov je bil izpostavljen tudi pri-merjalno-etimološki vidik raziskovanja frazeologije, in sicer iskanje slovanskih ustreznikov frazemov z razlago njihovega izvora, npr. W. Eismann. Primerjalni 169 Nataša Jakop: Mednarodno znanstveno srečanje Slavenska frazeologija i pragmatika vidik frazeologije so obravnavali še: M. Popovič in R. Trostinska o ukrajinskih in hrvaških frazeoloških ustreznikih, S. Ribarova o konceptu ljubezni v čeških, makedonskih in hrvaških primerjalnih frazemih, J. Szerszunowicz o živalskih fraze-mih v poljščini in angleščini, N. Pintarič o metaforičnem pomenu barv v poljskih in hrvaških frazemih, I. Vidovič Bolt o hrvaških in poljskih frazemih z etnonimsko sestavino, H. Weinberger o kvantitativnih razlikah v rabi frazemov v hrvaškem in srbskem jeziku, G. Bagautdinova o anglicizmih v hrvaških in ruskih frazemih, O. Dehnič o funkciji biblijskih frazemov v ruskem in angleškem jeziku, O. Kovač o kulturni pragmatiki biblijskih frazemov v različnih jezikih, J. Miturska Bojanovska o ruskih in poljskih pregovorih, R. Eckert o primerjavi slovanskih frazemov z bait-skimi, I. Su-Hua o primerjavi ruskih in kitajskih frazemov, M. Kiršova o problemih prevajanja in iskanja ustreznikov med ruščino in srbščino, H. Pfandl o problemih prevajanja romanov avstrijskega pisatelja W. Haasa v ruščino. Iskanje prevodnih ustreznikov frazemov predstavlja poseben problem v fra-zeologiji. Vsaj za iskanje prevodnih ustreznikov primerjalnih frazemov hrvaškega, slovenskega, makedonskega, bolgarskega, ukrajinskega, ruskega, poljskega, češkega in slovaškega jezika lahko rečemo, da je postal ta problem mnogo bolj obvladljiv. Ravno v času frazeološke konference je namreč izšel devetjezični slovar avtorice Zeljke Fink Arsovski Hrvatsko-slavenski rječnik poredbenih frazema (v založbi Knjigra, 2006), kije nastal v soavtorstvu z 11 frazeologinjami osmih slovanskih jezikov. Izpeljan projekt Zeljke Fink Arsovski je lep dokaz za to, da slovanski jeziki na področju frazeologije res lahko dobro in kreativno sodelujejo, in je hkrati odlična motivacija za nadaljnja tovrstna frazeološka sodelovanja. Slovar pa je pomemben dosežek tudi za slovensko frazeologijo, saj je v njem registriranih 347 primerjalnih frazemov, ki so prevodni ustrezniki primerjalnih frazemov izhodiščnega hrvaškega jezika. Avtorica slovenskega dela slovarja je Erika Kržišnik. V tem kratkem poročilu niso navedeni avtorji in teme vseh referatov (predavanja so potekala v treh sekcijah hkrati). Vendar se raziskovalnih rezultatov mednarodne konference »Slavenska frazeologija i pragmatika« že lahko veselimo, ker bodo predstavljeni referati izšli tudi v zborniku. Nataša Jakop, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Novi trg 2, 1000 Ljubljana E-pošta: Natasa.Jakop@zrc-sazu.si 5. mednarodni kongres dialektologov in geolingvistov (Braga 4.- 8. 9. 2006) Tjaša Jakop IZVLEČEK: Prispevek je poročilo o 5. mednarodnem kongresu dialektologov in geolingvistov, ki je potekal od 4. do 8. septembra 2006 v Bragi na Portugalskem in se gaje udeležilo 65 jezikoslovcev in dialektologov. Predstavljenih je več referatov in sam potek tega petdnevnega srečanja. 5th International Congress ofDialectologists and Geolinguists (Braga 4.- 8. 9. 2006) ABSTRACT: This article reports on the 5th International Congress of Dialectologists and Geolinguists, which took place from 4 to 8 September 2006 in Braga, Portugal. Sixty-five linguists and dialectologists participated in the congress. The article presents some of the papers that met with a broad response as well as the course of this 5-day event. V tednu med 4. in 8. septembrom 2006 je v organizaciji univerze Minho v Bragi na Portugalskem potekal 5. mednarodni kongres dialektologov in geolingvistov (5th International Congress ofDialectologists and Geolinguists)} Zaradi slabe obveščenosti se gaje udeležilo 65 jezikoslovcev (v primerjavi s prejšnjim, 4. kongresom, se je število sodelujočih zmanjšalo skoraj za polovico) in predstavilo 70 referatov ter izvedlo 7 plenarnih predavanj. Zaradi slabše organizacije smo informacije in program kongresa nekateri dobili le tri dni pred dejanskim pričetkom kongresa, večina pa šele na prvi dan kongresa samega. Program seje spreminjal iz dneva v dan, celo iz ure v uro, zato je bil marsikdo razočaran, ker je nehote zgrešil kakšno predavanje, ki bi ga sicer zanimalo. Zbornika povzetkov se ni dalo dobiti, čeprav nam je bil na začetku srečanja obljubljen. Rečeno nam je bilo, naj nikar ne upamo na objavo referatov; zbornika prispevkov s te konference namreč ne bo, ker je finančna situacija na Portugalskem taka, da za humanistične vede, sploh pa za jezikoslovje, denarja ni. Ker je bil to prvi kongres Mednarodnega društva dialektologov in geolingvistov (International Society for Dialectology and Geolinguistics - SIDG) na Iber-skem polotoku, je veliko predavanj vključevalo geolingvistično podobo Portugalske v» pttiml; pmd, 'lama? N3 1 (http://www2.ilch.uminho.pt/eventos/VCongress_SIDG/) Tjaša Jakop: 5. mednarodni kongres dialektologov in geolingvistov «a» i, ""'J i0*,t V in Španije. Uradni jeziki na konferenci so bili nemščina, francoščina, angleščina, ruščina, španščina, italijanščina in portugalščina, kar nenazadnje izkazuje tudi izredno mednarodno odprtost konference in pestrost sodelujočih. Kongres je otvoril organizator Brian F. Head z gostujoče univerze v Bragi. Njegovo uvodno plenarno predavanje Linguistic profile of Portugal nam je podrobno osvetlilo jezikovno situacijo in narečno podobo Portugalske in spremembe v nje-m nem geolingvističnem profilu. Predavanja so potekala v dveh vzporednih sekcijah, r* ki nista bili tematsko opredeljeni. Plenarna predavanja so tako imela največ poslu- v Q šalcev: drugi dan sta imela plenarno predavanje Spanca Xose Lluis Garcia Arias ^ {De la dialectoloxia a la llingua nel Dominiu Llingüisticu Astur) in Isaac Estraviz ^ {Normativizagom e Politica Linguistica no Portugues da Galiza), prvi o narečju ^ Asturije na severozahodu in drugi o standardizaciji narečja Galicije na skrajnem jugozahodu Španije. Tretji dan sta nastopila Romun Nicolae Saramandu z univerze N v Bukarešti (Latlas linguistiaue roumain par regions) ter Antonio Bärbolo Alves >■ in Adelina Maria Carreiro Moura z univerze Minho v Bragi {Dialecto, co-dialecto, idioma, lingua: notas sobre o persurso do mirandes nos Ultimos cem anos), četrti dan pa sinolog Wolfgang Behr z univerze v Frankfurtu {Listening to the black sheep in the flock: Jin dialect morphology and the typologies ofSinitic) in Spanec Antonio Viudas Camrasa, o govoru v Ekstremaduri na skrajnem zahodu Španije, na meji s Portugalsko {Una lengua minoritaria en Extremedura: lafala de Val de Xälimd)? Slovenska narečja so obravnavale: Mihaela Koletnik z univerze v Mariboru, Tjaša Jakop z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in zamejska Slovenka Herta Maurer-Lausegger z univerze v Celovcu. Prva nas je seznanila s prekmursko lončarsko terminologijo v povezavi z najpomembnejšimi lončarskimi opravili {Terminologie des Töpferhandwerks aus dem Übermurgebiet/Prekmurje), druga je z geolingvistično metodo predstavila vpliv števila na samostalnike sre->» dnjega spola v slovenskih narečjih, pojav ter razširjenost maskulinizacije in femi-nizacije {The Influence of the Grammatical Category of Number on Neuter Nouns in Slovene Dialects), tretja pa nas je seznanila s tehnikami, prednostmi in novostmi avdiovizionalne dialektologije {Different Methods of Filming Dialect in Audiovisual Dialectology). Kot edini predstavnik zahodnih Slovanov je nastopil Stefan Warchol z univerze v Lowiczu na Poljskem s prispevkom L importance des recherches de Jakobson sur V"essence de la langue" ä la lumiere des patois mixt es et transitoires de la region frontaliere polono-ukrainienne, ki nam je podrobneje opisal situacijo na jezikovno mešanem območju na poljsko-ukrajinski meji. Po pričakovanjih so bili domačini skoraj najštevilčnejši (7): z univerze Minho v Bragi sam organizator Brian Head, Antonio Bärbolo Alves in Adelina Maria Carreiro Moura, z univerze v Lizboni pa Amälia Andrade {The emergence of a sandhi process in standard Portuguese: dialectal evidence), Maria Lobo {Inflected gerunds of Portuguese dialects: geographical distribution and morpho-syntactic properties), Ernestina Carrilho {Expletives beyond the subject in European Portuguese dialects) in Alexandre Frey Pinto de Almeida {Condigöes neuropsicolingui- %.''**& "urn«1' m 111 (http://idd004q0.eresmas.net/) Tj asa Jakop: 5. mednarodni kongres dialektologov in geolingvistov vmm jotami *>&* sticaspara estabilizaqäo das diferenqas deprünicd). Zanimiva je bila predstavitev ^ projekta o portugalskem narečnem korpusu, ki sta ga v članku CORDIAL-SIN, a ^ syntax-oriented dialectal corpus for European Portuguese obravnavali Ernestina ® Carrilho in Maria Lobo. n Številčno najmočnejši so bili predstavniki z daljnega vzhoda - Japonske (kar 9 ^ raziskovalcev). Najodmevnejše je bilo predavanje o izdelavi elektronskega narečnega slovarja, katerega nastanek so v prispevku Making Multimedia Dialect Dictionary as a Database with Indexes and Cross-references obravnavali Motoei Sawaki, Chitsuko Fukushima in Yumi Nakajima. Fumio Inoue, profesor sociolingvistike na ^ univerzi Meikai na Japonskem, je govoril o hitrosti širjenja japonskih narečij {Speed & of geographical diffusion of Japanese dialects), Shin Abe z avtonomne univerze v Madridu pa o nezavedanju narečnosti na izoliranih japonskih otokih Bonin, na podlagi rezultatov vprašalnika, ki gaje leta 2000 reševalo 88 srednješolcev ("There is no dialect here": The dialect unawareness resulted from the dialect-contact ^ in isolated islands in Japan). WW« Na japonščino se je navezovalo tudi predavanje Nemca Patricka Heinricha (z univerze v Essnu) o jezikovni revitalizaciji ogroženega japonskega narečja Okinawa na otočju Rjuku na jugu Japonske (Language endangerment and language revitalization in the Ryukyu Islands). Druga referentka iz Nemčije, Isabel A. Kno-errich, je imela zanimivo sociolingvistično predavanje, polno primerov rabe iz je- ^ zikovno mešanih okolij na stiku španščine in arabščine ter španščine in angleščine m (The linguistic varieties in Ceuta, Melilla and Gibraltar and their code-switching O processes). ^ Precej močna je bila tudi delegacija iz Litve in Latvije. Z univerze Vilnius v — Litvi so prišli štirje referenti: Genovaite Kaciuskiene je govorila o izsledkih narečnih N raziskav v pokrajini Panevezis na severu Litve (Research of the North Panevezys Region dialect of Lithuania), Ineta Kurzemniece in Danguole Mikuleniene sta ge-olingvistično predstavili leksiko baltskih jezikov (Das Gemeinsame und Unterschiedliche in der Lexik der Baltischen Sprachen im Geolinguistichen Asspekt), Nemec Klaus Geyer pa se je v članku Syntaktischer Sprachwandel im Dialekt: Konstruktionsübernahme oder Reanalyse? ukvarjal s skladnjo narečja na nemškem vzhodu, s poudarkom na rabi predlogov in predložnih zvez. Organizator prejšnjega srečanja in raziskovalni vodja Inštituta za letonski jezik na Letonski univerzi v Rigi, Agris Timuška, je obravnaval gradivo iz svoje knjige Letonski narečni slovar primer v članku The Prospectus: a newcomer in Latvian dialectal lexicography. Na simpozij je kot urednik prinesel tudi še svež zbornik prejšnjega kongresa, ki je leta 2003 potekal v Rigi. Anna Stafecka je prikazala sociolingvistično situacijo letonščine v Sibiriji (Latvian in Siberia: present and perspectives), Irina Dimante pa je predavala o jezikih v stiku na področju Latvije (Languages in Latvia: contacts and interference). Irska referenta Ailbhe Ö Corräin z univerze v Ulsterju in Seosamh Watson z univerze v Dublinu sta kot specialista za keltske jezike pripravila izredno poučni predavanji: prvi je govoril o glagolskem vidu v irskem in keltskem jeziku (On the Expression of the Progressive and other Verbal Aspects in Irish and Celtic), drugi Lslj 173 Tjaša Jakop: 5. mednarodni kongres dialektologov in geolingvistov pa o narečni terminologiji za 'konja' in 'kravo' v sodobnih keltskih jezikih {Terms for 'horse', 'cow', etc in a branch of the modern Celtic languages). Nacionalne jezikovne atlase so v svojih predavanjih obravnavali Romuni, Baski, Japonci in Brazilci. Najnaprednejši je Romanian Online Dialect Atlas, kije prenesen v elektronsko obliko dostopen na spletni strani http://www.yorku.ca/vpaweb/roma-nian/ in so ga v referatu Defining User Access to the Romanian Online Dialect Atlas predstavili Sheila M. Embleton, Dorin Uritescu in Eric S. Wheeler. Zelo nazorno so svoje ideje in sam atlas predstavili Baski: Gotzon Aurrekoetxea in Jose Luis Ormaetxea sta v prispevku Elproyecto del Atlas Socio-geolingüistico Vasco govorila o geografski in sociolingvistični plati atlasa, o raziskovalnih točkah (ki jih je 100), vprašalnici (ki vsebuje 202 vprašanji iz morfologije, skladnje in leksike), informatorjih (3 generacije, samo moški), metodologiji zbiranja gradiva (minidisk, kamera), pripravi baze podatkov itd. Xarles Videgain je podrobno in izredno doživeto komentiral karto iz tega atlasa 'metulj' (La carte 'papillon/butterfly': donnees et limites de I 'atlas linguistique du Pays Basque), za katerega najdemo v baskovskih narečjih kar 15 različnih leksemov. S katalonščino seje ukvarjala Ma-ria-Pilar Perea iz Barcelone v referatih De-dialectalization or dialectal death. The case of the Catalan subdialect spoken in the Costa Brava in Dialectal surveys: a critical review of certain methodological aspects (slednji v soavtorstvu z Gotzo-nom Aurrekoetxeo). Japonec Ebata Yoshio je predstavil zanimiv individualni projekt: vsako dekado je namreč izdal po en lingvistični atlas, za katerega gradivo je zbral sam, bodisi na terenu ali po (elektronski) pošti in ga opisal v članku z naslovom The new method and findings of the Geolinguistics, using the every decade linguistic atlases, "It will be fine tomorrow". O brazilskem atlasu in njegovi leksikalni strani je predavala Maria do Socorro Silva de Aragäo z univerze v Ceari v Braziliji (Atlas lingüisticos brasileiros: itens lexicais parassinönimos). Iz Brazilije sta v Bragi predavala še Michael Ferreira in Maria Elias Soares: prvi o novejših spremembah v izgovorjavi brazilske portugalščine (Recent changes in the geographic distribution of major differences in pronunciation in Brazilian Portuguese), druga o rabi pogojnega načina v govoru regije Ceara na severovzhodni obali Brazilije (O uso do modo subjuntivo nafala cearense), iz Združenih držav pa Michael D. Linn s člankom Ethnic Influences on the English Dialect of Northern Minnesota in John Froebel-Parker s člankom s sociolingvistično problematiko Language interference and problems of migrant speakers of Spanish in learning American English. V računalniškem kartograf iranju in vizualnem prikazu narečnega gradiva daleč prednjačijo Nizozemci. Raziskovalna skupina z univerze v Nijmegenu (Folkert de Vriend, Joep Kruijsen in Jos Swanenberg) je v referatu The geo-browser as cartographic tool in dialectology predstavila razvoj orodja za kartografiranje podatkovne baze nizozemskih in flamskih narečnih slovarjev WBD (Woordenboek van de Bra-bantse Dialecten) in WLD (Woordenboek van deLimburgse Dialecten), kije eden od ciljev projekta D-Square (www.ru.nl/dialect/d2). Uporaba geo-brskalnika, kot je Google Earth, omogoča precej enostavno kombiniranje različnih virov na enem vmesniku (npr. zgodovinske karte, ostale podatke iz narečnih slovarjev itd.). Tj asa Jakop: 5. mednarodni kongres dialektologov in geolingvistov Kljub začetni zmešnjavi in neorganiziranosti se je kongres končal v prijetnem rs| vzdušju - s četrtkovo popoldansko eksurzijo v Guimaräes. Ogledali smo si tamkaj- 4 šnji muzej (Museu de Alberto Sampaio) in arheološki muzej na prostem (Citänia de f; Briteiros). Dan smo zaključili s poslovilno večerjo v restavraciji v Bragi, kjer nas r i je že na vratih pričakala ruska dobrodošlica v obliki hlebca in soli, pa tudi kulturni ^ program so pripravili priseljenci iz Rusije in Ukrajine, na povabilo organizatorjeve '** žene Larisse Semenove-Head, ki je tudi sama Rusinja po rodu. Proti koncu so se ojunačili tudi posamezni udeleženci kongresa: Italijan je npr. zapel O sole mio, Irca irsko ljudsko, Japonec japonsko itd. ^ Lingvogeografski prikaz feminizacije samostalnikov srednjega spola v slovenskih narečjih. Tjaša Jakop, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Novi trg 2, 1000 Ljubljana E-pošta: Jakop@zrc-sazu.si 175 Navodila avtorjem Jezikoslovni zapiski so periodično glasilo Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in slovenska znanstvena jezikoslovna revija, ki izhaja dvakrat na leto. Uredništvo sprejema prispevke praviloma do konca marca za prvi in do konca julija za drugi zvezek v tekočem letu, glasilo pa izide predvidoma v juliju in novembru. Razen delavcev Inštituta so k sodelovanju vabljeni tudi drugi domači in tuji raziskovalci slovenskega in drugih slovanskih jezikov. Uredništvo za pisanje posebej vzpodbuja mlade raziskovalce in raziskovalke. Predviden okvirni obseg člankov je ena avtorska pola, tj. 16 strani s po 30 vrsticami, za razprave po dogovoru z uredništvom tudi več. Poročila naj bi obsegala do pet, recenzije, predstavitve ali kritike jezikoslovnih del do 10 strani. Tekste, ki morajo biti izvirni in še ne objavljeni, je treba oddati uredništvu na disketi 3,5 in vnesene v oknih v programu WordtQX v pisavi Times New Roman (velikost 10). Vse posebne in naglašene znake, ki se jih ne da vnesti prek tipkovnice, je treba vzeti iz Wordovih Simbolov, Wordovih naborov Brane 1,12,3,4 ali navesti zanje posebne kode. Pri tabelah, grafih ipd. je treba upoštevati format Jezikoslovnih zapiskov. Pri pisanju naj avtorji ne uporabljajo slogov. Oblikovanje prispevka naj prepustijo Založbi ZRC, označene so lahko pisave krepko, ležeče, podčrtano. Disketi naj bo priložen iztis na formatu A 4 v dveh izvodih. Razprave in članki morajo imeti na začetku slovenski izvleček. Temu bo sledil angleški prevod izvlečka. Na koncu bo angleški povzetek (avtorji naj slovenski izvleček in povzetek odtisnejo posebej za prevajalko). Povzetek naj ima največ 15 vrstic. Prispevki v razdelku GRADIVO, OCENE, POROČILA imajo na začetku slovenski in angleški izvleček. Pri člankih in razpravah mora biti pred povzetkom seznam virov in literature ali navedenk, ki se nanašajo na obravnavano tematiko. Pri tem naj se avtorji ravnajo po zadnjem letniku Jezikoslovnih zapiskov. Pri navajanju virov in literature je zaželeno, da se ime, kije zapostavljeno priimku z vejico, (po možnosti) navede neokrajšano. Vse prispevke preberejo člani uredniškega odbora, ki članke in razprave praviloma tudi recenzirajo. Pri recenziranju sodelujejo tudi zunanji recenzenti. Priporočila in popravki članov uredniškega odbora oziroma recenzentov so posredovani avtorjem, da jih upoštevajo in jih pred oddajo v tisk vnesejo na disketo. Uredniški odbor Jezikoslovnih zapiskov si pri pripravljanju revije želi čim širšega sodelovanja. Zato poziva sodelavce in bralce revije ter vse zainteresirane, da pošiljajo svoje predloge in mnenja v zvezi z obliko in vsebino revije ter delom uredniškega odbora. Objavljeni bodo v razdelku ODMEVI. Naslov uredniškega odbora Jezikoslovnih zapiskov: Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Novi trg 2, 1000 Ljubljana, Slovenija Telefon: 01 4706 160, e-pošta: ISJ@zrc-sazu.si Glavni urednik: telefon: 01 4706 177; e-pošta: keber@zrc-sazu.si JEZIKOSLOVNI ZAPISKI 12 • 2006 • 2 IZ ZGODOVINE INŠTITUTA ZA SLOVENSKI JEZIK v Andreja Žele, J ti bi hm tka Milena Hajnšek - Holz RAZPRAVE IN ČLANKI Matej Sekli, Naglas skhmskih oblik im. mn. *stabla, daj. ed. glavi, or. ed. *za reko v (narečni) slovenščini Vladimir Nartnik, Fonoloski opis govora Plešiviee (SLA 228) Helena Jazbec, Besede v Pteteršnikovem slovarju, označene kot nemške izposojenke Alenka Valh Lopert, Skladenjski elementi govorjenega jezika v jutranjem programu komercialnega radia (Radio City) Božidar Vidoeski, Narečna Členitev makedonskega jezika (prev. Vera Smole, Sonja Dolžan) GRADIVO, OCENE, POROČILA Alenka Gložančev, Polona Kostanjevec, Novejše besedje slovenskega knjižnega jezika - seznam (A—O) Janez Keber, Nova izdaja Pleteršnikovega Slovensko-nemškega slovarja Nataša Jakop, Mednarodno znanstveno srečanje Slavenska frazeologija i pragmatika (Rab 17.-19. 9. 2006) Tj asa Jako p, 5. mednarodni kongres dtalektologov in geolingvistov (Braga 4.-8. 9. 2006) ISSN 0354-0448 9 "770354 "044012 9770354044012