576 JOŽE OLAI, PODOBE MINULE VOJSKE* Jože Olaj se je leta 1968 predstavil s pesniško zbirko Argonavti. Tema iskalcev bistva, Kolhide, se je izkazala za brezsmiselno, ker je bistvo slepilo, prevara brez kakršnih koli možnosti uresničitve, vendar se končuje s spoznanjem o nujnosti boja, ne vdaje: navkljub zemlji in nebu (konec cikla Rumeno oko katedrale). Sizifovsko nadaljevanje iskanja bistva v resničnejši deželi Poeidi, kar lahko razumemo tudi kot deželo poezije, se je začelo z ukazom, (ukaz, nejasno oblikovan / nikomur naslovljen / nikomur namenjen / kdor ga je prestregel s svojim skritim sprejemnikom / ga je moral dešifrirati sam/), obračunom z okoljem, konven-cionalnostjo in končalo s spoznanjem nesmisla, praznine sanj, / sedmi dan je svet dovršen / bog obupa nad svojimi sanjami / in se zažene v prepad / sedma pesem je razpad pesmi I... I sedma pesem je razpad sveta/. Tu nastane Poeida, možnost rešitve, edino upanje, čistost poezije, vendar se zapre v zanikanje eksistencialij, antropocentrizma z napovedjo novega začetka. * Jože Olaj, Podobe minule vojske (DZS Ljubljana 1973, opremil Rudi Špan-zel, str. 50) 577 Jože Olaj, Podobe minule vojske Zbirka Podobe minule vojske* (1973), razdeljena na Etude, Vrt drobcev in Podobe minule vojske, ohranja še nekaj elementov Olajevega prvenca: živi Orfej, Nausikaa, ladja, potovanje k bistvu, smislu, resnici. Štiri Etude izbrišejo kakršen koli stvaren okvir dogajanja, postajajo filozofska refleksija, nizanje besednih zvez, večinoma sestavljenih v celoto brez logičnih, smiselnih povezav. Etude postanejo v pravem pomenu besede glasbene vaje: tekst v igri besed razvrednoti lasten pomen, beseda in stvar se ne prekrivata, odpira se problem zvočnosti, materialnosti označujočega. Olajeva leksika se spremeni, vse pogostejše so sintagme kot: kako jih ujeti z zvokom?/ ... / sonatina ravnice drhti I... I morja z aritmič-nostjo daljav / vznemirjajo jezik I... I glas in tišina drhtita / v pričakovanju. Etude razvrednotijo pomensko vrednost besede, še bolj pa možnost ube-seditve sleherne ontološke problematike. Stvari postajajo samo navzoče, razporejene, razdaljavljene, postavljene v svet s svojo bitjo, pri čemer je funkcija jezika kot njihovega povezovalca v pomen, smisel, logičnost, sporočilo o človeku in svetu enaka »razrušenemu templju«. Olajeve Etude osvobajajo ubesedeno navidezno ujetost v daljave, preračunan red, totemstvo, čutnost, določenost v času in prostoru: ubesedene eksistencialije razpadejo v besede, črke, brez nadpomenov, transcendence, ideologije. Sporočilna vrednost Etud je samo še materialnost besednega znaka. Osem tekstov iz drugega cikla zbirke, Vrt drobcev, že nakazane pozicije ne spremeni. Zdi se, da je Olajevo iskanje, nezadovoljstvo z materialnostjo besednega znaka še radikalnejše kot v Etu-dah. Rima, zvok, beseda bi morali biti še nekaj več, neke vrste utelešenje, ki pa ostaja v tekstih skoraj zabrisano. Motiv razbite ladje iskalcev bistva je komaj opazen: o ljudstvo čolnarsko / razbij / svoja jalova zrcala / čakajoča na odmeve / tvojega pepelnatega bivanja str. (23). Resnice, za katero so mornarji pluli, ni več, bila je hipna odločitev, varljiva podoba, slepilo. Spregledanje svoje za-znamovanosti, tukajšnjosti, ujetosti v čas, prostor, merila pomeni priznavanje svoje lastne biti brez smisla, cilja, bistva. Transcendence ni več (razbiti bog), potovanje k cilju se spremeni v beg: moje edino popotovanje / bo kakor goreči brlizg / drobilo skozi spomin / naprej in nazaj / nazaj in naprej / kajti samo razbijanje / lahko premika stvari / ker je lahko samo spomin / v svojih zdrobljenih podobah / premičen v brez-časju / samo njegova razbita zrcala / v nihanju / so mera bivanja ... str. (28). Možnosti za razkrivanje bistva lastnega bivanja ni več, potovanje brez določene poti se je zdrobilo v drobce, v nemožnost premagovanja minljivosti. Če je bil v začetku namen, določena pot, cilj, bistvo, smisel, jih je sredi potovanja ustavilo hipno spoznanje o svoji lastni ujetosti v danem svetu. Spoznanje biti pred bistvom se v Olajevem ciklu Vrt drobcev dogaja kot pristajanje na molk, na drugi strani pa paro-dističnim iskanjem novih rim, zvokov, besed s polnim pomenom. Tretji cikel, Podobe minule vojske, daje zbirki ime. Če se je prejšnji cikel končal z molkom, se začenja v naslednjem ciklu z umikom: ničesar več ni, kar bi opravičevalo nadaljevanje poti: in tudi če kriknem / kdo / v drugem breznu me lahko sliši / ko vzrasle strmine / zasmehovalke / ob-ročasto vrnejo / razdrobljene plamene jezika / da ves popoldan plosko / žarijo v krnici / udarjajo po nabrazdeni vodi / po žrelu sopar (str. 34). Motiv minule vojske v umiku in porazu hoče najti odgovor na vprašanje: kdo je na poti zasledoval samo sebe, svojo sebičnost in končal v brezizhodnem blodnjaku. Spoznanje nepravilne poti priznava svoj lastni prezir, resnico spremeni v laž, išče krivca, možnost prerokbe, zapisane v ikrastem pismu, sprašuje se po vzroku. Odgovor je nemožen in nejasen, ker so besede izgubile pomen, padle v temo: nikoli nikomur / ne bo mogoče povedati 578 M. Zlobec (str. 40). Sleherni vzrok česarkoli se v Olajevem ciklu Podobe minule vojske iskaže kot neutemeljen, sleherni zakaj ima samo zato, ne da bi ga lahko tudi spoznali. Konec cikla pomeni priznavanje danosti: ničesar ne stavim /ničesar ne zveličujem / vračam vam jobovo knjigo/, preizkus in pregled trdnosti in pravilnosti lastnih prvotnih izhodišč. Spoznanje nemožnosti ponovitve istega (razkroj antropocentrizma v nean-tropocentrizem) ne pomeni resignacije, ampak novo upanje. Olajeva zbirka Podobe minule vojske pomeni razkroj antropocentričnega načela v literaturi, je postopek razkrajanja sam. Poizkus vzpostavitve brezpomenske besede v Etudah ni zadosten, avtor nanj ne pristaja, hoče odkriti vzrok za nastanek poti iz antropocentrizma, ki pa ni bil niti v Argonavtih izveden radikalno, v neantropocentrizem.