—    255    —
Ogled po krajnskem Gorenskem.
V desnem podnožju orjaškega Triglava leži B o-hinj, kraj, zastran svoje naravne lepote znan po širocem sveta. Razdeli se Bohinj v dve dolini, ki amfiteatra-ličoo ležite ena nad drugo; imenujete se zgornja ali sred niš k a in spodnja ali bistriška dolina«   Ako po-
v
potnik od Železnikov čez sterme soriške planine pridat bistriško dolino in nje okolico vgleda, se ga more o pogleda krasne lepote tega kraja polastiti rajski čut. Ravno nasprot ti kipi v podnebje velikanski Triglav, pihljajo popotniku s svojih večnih ledohramov kakor k pozdravu hladen vetrič v spoteni obraz.
V zapadu vidiš skalovnato okolico Savice z je* zerom v podnožju, ktero poslednje vendar niski grički nevošjjivci zakrivajo; še bližej tu soriških planin se dviguje C er na perst, hrib sicer na videz ne visok, vendar se odpre na njega temenu popotniku rajski pregled po talianskih ravninah. V izhodu se ogleda kmalo tud okrogli hribček, Gradec imenovan. Stal je o paganskih časih tu gor Certomirev močni grad, in tu gor je bil zgubil on tisto strašno noč (glej ^Kerstpri Savici*. Vvod.) zadnjo trumo zvestih. Iz razvalin tega grada se je iz-zidala poznejši, kakor ljudski glas pravi, cerkev matere Božje na Bitnjah, ktera stoji Gradeča nasprot unkraj Save. Dandanašnji na Gradecu od preteklosti druzega ne zapaziš, kakor sled grajskega obzidja, kteri pa je že ves z rušnjo pokrit in zarašen. Po zagotovilu prejšnjega bistriškega učitelja ni vendar treba tu mnogo kopati, da se najde mnogo železnih in druzih starin, ki spričujejo starodavnost tega kraja«. Nekoliko tu najdenih starin se nahaja v ljubljanskem muzeju, vendar je po mojem mnenju želeti temu kraju in kopanju po starinah večji pozor.
Bistrica je prav prijazna in zlo obljudena vas; od nje in gosp. baron Cojz-evih fužin bi se dalo mnogo govoriti, tudi novo čvetero glasno harmoniško zvonenje lepe farne cerkve, in enako prijetno novo triglasno zvonenje podražne cerkve na Bitnjah bi bilo že zaslužilo, poprej omenjeno in pohvaljeno biti, ali za danes hočem omeniti le enega poslopja, ktero se je v poslednjih 3 letih po neutrudnem prizadetju čast. gosp. fajmoštra Jan. Kovačiča vzdignilo iz tal; menim namreč novo šolsko poslopje, ki je resnično pravi kinč Bistrice. Ako povem, da je to delo veljalo okol 3000 gold., si more že slednji bravec misliti, da se za taki dnar tu, kjer je zidarska priprava dober kup , napravi kaj izverstnega. Služi pak tudi nova šola na čast gosp. fajmoštru in Bistričanom, ker spričuje, da jim je za potrebno omiko mladine posebno mar. Slava!    (Konec sledi.)
—   258    —
Ozir po domačii.
Ogled po krajnskem Gorenskem.
(Konec.)
V Bohinj pripeljati se zamore le po cesti, ki derži od Blejskega jezera skoz osko dolino, imenovano „štenge"; priti se pa zamore od Ljubljane še po drugi bolj kratki poti, in to, akoravno je že precej zlo znana, vendar popotnikom v rajske gorenske kraje pokazati, je med dragim tudi namen mojih verstic. Menim namreč pot čez Škofjoloko, Železnike in Sorico.
Od Ljubljane po celovški cesti do Medvod pridši popotnik si zamore izbrati pot proti Skofjiloki ali pet, ki derži tu pred medvodskim mostom na levo memo Preske, goričanskega Grada in Sore, — ali pa tisto, ki se nad medvodskim klancom pri Jeperški cerkvi tudi na levo okrene in memo Kaleč skoz Godešče proti Loki pelja. Pes popotnikom svetujem bolj pervo omenjeno, ker je tista zastran mnogo vasi ob cesti veliko kratkočasniša in tud nekoliko krajša. Okolica ob ti cesti je posebno okoli Sore prav prijazna, ker se tu razprostirajo lepe polja, na desno pa se tam nad Kranjem vidijo mogočni Grintovec, takraj Save pa na prijaznem homcu deleč po Slovenskem znana romarska cerkev in božja pot sv. J oš ta.
Škofjaloka leži na iztoku poljanske in selške doline v prav prijetnem kraju in je precej prijazno rae-stice. Veličanski grad, ki se kakor krona mogočno nad mesticem dviguje, mu je poseben kine, iz kterega se deleč okrog lepo vidi. Od Ljubljane do Škofje-loke prideš peš v 4 urah.
Od Škofjeloke derži pot na Železnike skoz S t a-roloko, in do Bukovce, kamor se od tod v ll\, uri dospe; ta pot ni posebno prijetna, ker popotniku enolični kraj po „Soteskia nič posebnega pred oči nestavlja. Na Bukovci pa se dolina zopet razširi in je prav prijetna. Prijazne polja se razprostirajo na obadva kraja ceste; na levi in desni strani doline pa na visocih hribih stojite prijazne cerkvici sv. Miklavža in sv. M o-hora, podružnice selške fare in živi priči pobožnega duha nekdanjih tukajšnih prebivavcev. Gori v desnem kotu blišči svitli zvonik selške farne cerkve; nad tisto se dviguje hrib sv. Križa s prijazno cerkvijo na temenu, in za njo v zapadu unkraj doline dvoglavni visoki Ra-tito vec.
Selce, kamor se od Bukovce skoz Doljeno vas v 3/4 ure pride, so prijazna vas, ki so se po pogorišču leta 1849 zlo olepšale. Nad Selcami se pri Petrovem berdu dolina nekoliko stisne, se pa v Studenskem polju, kjer se pogled proti Železnikom odpre, zopet razprosti. Skoz vasi na Studenem in Cešnjicah se dospe od Selc v ;; ure v fužinski terg Železnike, od kterega mislim drugikrat bolj obširno govoriti. — Pot od tod naprej proti Zalimlogu se vije skoz ozko dolino , ktera vendar popotniku v enih krajih prav lepe naravske oglede pred oči stavi. Imenujem n. pr. pri gosp. Globočnikovi fažini pogled Plenšaka z Ratitovcom v zapadu, kteri pogled ima nek veliko enakost z boko kotarsko in čer-nogorskimi gorami; tudi okolica „pri pokritem mostu" pod Sušo se sme po pravici naravska lepota imenovati. Od Železnikov se v dobri uri dospe na Z a lil o g, ki na prijaznem homcu stoji. Od tod proti Sorici je pot bolj dolgočasna. V eni uri se pride k zidanemu mo9tu pod Počivalom ali Roštom Lod ,,ausrasten unter dem Berge".) Tu se zamore iti na levo tik hriba po cesti, ali po stezi naravnost gori po robu, „čez nos", ali po stezi na desno po grapi. Po slovenski prislovici „v sredi v zlati skledi" svetujem naj bolj srednjo pot, ker je naj kratkejša in zastran umetne izpeljave občudovanja vredna. V dobri pol   uri   se   zamore od mosta  dospeti v  Sorico,
kteri kraj zastran lepe gorske lege med nar lepše kraje Krajnake zemlje šteti smemo.
V Sorici cesta neha, ker kmalo naprej je meja krajnske dežele. Naprej čez Soriško planino je naj bolje si kažipota vzeti, ker se sicer lahko zaide. Napravili so bili sicer pred nekimi leti zdanji soriški fajmošter, čast. gosp. Janez Malej na vsih razpotjih čez planino kazala prave poti, — al nekoliko nevihte, nekoliko morebiti tudi hudovoljnost so končale to hvale vredno napravo.
Pot čez planino ni posebno težavna, prijatlom narave pa bo gotovo všeč, ker se posebno proti verhu „skoz peč" vzdiguje na obeh straneh dolinice stermo skalovje proti neba. Pot je tu naj stermejša, in čeravno se neverjetno dozdeva popotnikom, je vendarle res, da Sori-čani s konji tu memo vozijo, kar se pa tud skoraj pre-derznost imenovati zamore. V dobri uri se dospe od Sorice na verh planine, ker nas pogled trojnoglavnega velikana kranjskih hribov obilno poplača za naš trud. Pri pervih kopiših se pot oberne navzdol, in kolikor bolj se popotnik bliža ravnini, toliko bolj se razvija pred njegovimi očmi kraj, od kterega naravne lepote sem govoril o začetku teh verstic — Bohinj!           Jos. Levičnik.
—   259    —