tfUgdo Jufz^ .....„............n, ,—i // št. 51. V Ljubljani, dne 18. decembra 1938 TON£ T R DAN: Gd Ribnice do Rabltn'ce »E, budalo! Vsi skupaj so se spremenili v kamen tudi konji. Le dobro poglejte. ko bo solnce, prav poznajo se konji, bala in voz«, je pojasnjeval Primož. »Saj konji niso preklinjali...«, je prebrisano vprašal Vinko in pomežik-nil Matevžku. lintvernu, ki je imel speljan podzemeljski hodnik od cerkvice svete Marjete na polju tja do sten v Veliki gori. Še nekaj jim je povedal o hudih Turkih, nato je končal s pripovedovanjem, stopil k žerjavici, vzel ven krompir in začel večerjati. Krompir je bila danes vsa njegova večerja. Tu bo počakal »No, ja, seveda niso, spremenili so se pa le, vse prav vse je Bog kaznoval«, je jezno pogledal Primož in na-mršil košate obrvi. »Stric, povejte še tisto o lintvernu«, je spraševal in prosil deček, Lipčev Francek. ves črn po obrazu od saj, »Rajši kakšno novo to smo že slišali«, je sunil Lojze Franceka in se prerinil bližje k Primožu. »Se. se povejte, tlic«, je pritrjevala štiriletna Tonetova sestrica, čeprav n) naibrž ničesar razumela. In stric Primož je pripovedoval o noči, nato bo lazil okoli, pel enajsto, prvo in tretjo uro, da se bo kar razlegalo po vasi. Fantje in možje so začeli prihajati. Večerilo se je. Vinko je vzel krompir iz črepinj. Ves črn je bil in lepo pečen. Vsem je šel v slast. Matevžek je še vedno mislil na Pri-moževo pripovedovanje. Kar pozabil je na dom. na kravice v hlevu in na osoc-no gospodinjo Nosanko. Lačen ie bil. Krompir mu je bil prav dobrodošel. »Na. Matevžek, še enega, saj si ga ti prinesel«, mu je ponujal Vinko. »Do- P/ft^r ber je ta Vinko, le včasih preveč mogočen«, si je mislil Matevžek, ko je s slastjo jedel debel krompir. Čez nekaj minut se je tiho splazil domov in tekel za skednji, kar so ga noge nesle. Tone, Vinko in Ivan so ostali še v ožagL Matevžek je preskočil Piškurjev plot. toda vjel se je za bodečo žico in padel na ob^az. Na čelu se mu je po-cedila kri. Sei je k potoku in si izpiral rano. »Kaj bo rekla mati Nosanka?« mu je sililo na usta. Zavil je mimo Spanovega kozolca na vrt. Mati Nosanka je stala na pragu s šibo v roki. Strašno je gledala kot ris. Kar rdeča je bila od jeze in pihala je kot meh. Matevžek je šel v hlev, dal v jasli rezanice ter šel k vodnjaku, da bi pripravil vedo za živino Nosanka ga je zagledala. Z urnimi koraki je hitela k njemu. »Kje je Vinko?« »V ožagi.« »Kje sta bila ves popoldan?« »V ožagi?«, se je Matevžek zlagal. »Švrsk. švTsk. švrsk . ..« »Tu imaš ožago! Ti grdim, nesram-r.ež! Krave so lačne v hlevu, ti se pa voziš s čolnom do taki vodi!« in še udarjala po uhogem fantu. »Takoj grem k očetu, da te vzame nataj. Takega lenuha in potepina ne maramo Dri nas. Potepuh! Kdor hoče jes+\ mora delati ,trdo delati!« je kričala. Matevžek je molčal. Potrpežljivo je prenašal udarce s šibo. Vedel je, da je res, kar je mati Nosanka govorila in sklenil je, da se bo poboljšal. Tega pa ni povedal, ker ga je bilo sram. tako sram. da so mu solze stopile v oči. Nosanka je še venomer kričala in tu pa tam ošvrknila Matevžka, da je soseda pritekla na dvorišče pogledat, kaj je. »In zdaj grem k našemu v ožago... « Hitrih korako" je šla naravnost po Vinka. Spotoma je hotela pogledati do starega Matevža, pa si je premislila. Vedela je. da je bil Matevžek prej priden. ubogliiv fantek. Gotovo so ga Vinko in ostali tovariši pregovorili, da je šel z njimi. Ko je stopila v ožago, jo je Vinko takoj opazil. Primož, ki se je bil najedel krompirja, je začel spet pripove- dovati zgodbico o nagajivi Tončki Ta je zelo zanimala Toneta in ostale, ki so bili še v ožagi Vinko ie razumel prav dobro, po kaj je mati prišla v ožago. Skočil je na okno, odprl plotm-ce in se pripravil za skok Mat. je'pohitela za njim do okna in niena dolga šiba je oplazila Vinka po zadn.r plati ravno v trenutku, ko je čepel na oknu. »Cof«, ie padel Vinko za ožago ob cesti v blato, da so se pohalini od srca nasmejali. Nato ie tekel domov kot zajec, kadar ga goni pes. »Sram vas bodi. vi stari dedec. Doma bi rajši pomagali, ne pa tu otrokom čvekali neumne laži in jih zadrževal: do temne noči v tem brlogu Zs zdavnaj je odzvonilo. pa še vedno čvekate!« se je raztfigot.ila Nosanua in vsa razburjena hitela kot burja za Vinkom. Primož je gledal debelo izpod košatih obrvi. Ničesar ni razumel, ker ni niti utegnil. Tako namazan jezik je imela danes Nosanka Ravno nekaj je hotel povedati in se odpraviti, ko je ženska že zaloputnila vrata seboj, da je star1 Simkov oča poklical kar tristo kosmatih na pomoč. Vinka ni mati videla pred seboj. Popihal jo je naravnost k Matevžku, ki je tedai z vedrom jemal vodo iz vodnjaka in jo izlival v čeber. Kaj se je godilo tistega večera z Vinkom. Se ni izvedelo Vnko je bil previsok, da bi bil tovarišem povedal. Edini Matevžek je poslušal, kako je nekaj švrkalo in pelo po hiši. Pa tudi on ni slišal vsega. Le nekak pritajen pok je čul v hlev. Takrat, je že zdavnaj ležal. Sicer tudi povedati ni smel nikomur. Za to je že Vinko Poskrbel, ko je zabičal Matevžku, da ga bo na-klestil, če bo povedal, da je bil t.epen. Matevžek ie molčal kot kamen Ko je šel zvečer spat. je premišljeval, kako hudo bo očetu, ko bo zvedel, da mora proč. Nosanka ga bo zanodila od hiše. Če bi še živela njegova mati bi tega gotovo nikoli ne naredili. Tako si je mislil. Vest mu ni dala miru Vedel je, da bo neizmerno bolelo očeta, če bo izvedel, da je njegov sin potepuh, ki zanemarja ž'vmo... Ob takih mislih mu je solza privrela v oko. Vandot Bojan, gimnazijec: Pravljica o treh bratih Nekoč je živel oče, ki je imel tri sinove Prva dva sta bila pametna, tretjega pa so imeli za bebca. Neki dan jim oče zboli Kar prileti na okno pti-čica, trikrat potrka s kljunom in zažvr-goli: »Oče vam umre, ako mu v treh dneh ne prinesete ptičjega mleka!« Sinovi so bili vsi obupani. Kje naj vzamejo ptičjega mleka? Potem se ogla si najstarejši: »Trije smo, pa pojdimo iskat zdravila za našega očeta.« Takoj so se odpravili na pot. Starejša sta vzela s seboj belega kruha in vina, mlajšemu sta pustila stare skorje, vina pa mu nista dala, češ da je zanj še voda predobra. Tako so skupaj odrinili zdoma in prišli do razpotja. Dve cesti sta bili široki, tretja pa je bila prerasla s travo in trnjem. Najstarejši reče: »Midva greva po širokem potu, ti pa pojdi po stezi, saj tako in tako ne boš nič dobil.« Najmlajši ne ugovarja in jo mahne po stezi. Sonce je čez mero pripekalo. Zato sede v senco in začne glodati suho skorjo. Pa pride mimo njega možic čudne postave: za ped velik, oblečen v zelen suknjič in rdeče hlače. Na glavi nosi poveznjeno rdečo čepico z dolgim peresom. »Dober dan«, pozdravi pritlikavec, »daj mi malo jesti, zelo sem lačen«. Najmlajši mu rad ponudi, kar ima v popotni torbi. Medtem ko je tujec jedel, mu je Jur-ko — tako je bilo tretjemu bratu ime — pripovedoval, kam je namenjen. Nato je še pedenjčloveka vprašal, kje bi našel ptičjega mleka. Možicelj odgovori: »Ker si bil gostoljuben ,ti povem, kako prideš do tega čudodelnega leka. V tretjem gozdu, skozi katerega te popelje pot, najdeš pod dvanajstim drevesom staro kočo čarovnice Ciričare. Ta baba ima na glavi devet las. Ako izpuliš prvega, srednjega in poslednjega, sežgi vse tri. Tako zlahka prideš do ptičjega mleka.« Jurko se hoče zahvaliti, a glej, nenavadni krst je že izginil. Naš potn!k krene dalje in hodi devet dolgih ur, da pride v zaželeni gozd. Sredi gozda zagleda bajto ,pred katero je predel črn maček. Ko hoče vstopiti, skoči maček predenj in ga ne pusti noter. Tu se prikaže čarovnica devetola-ska in poizveduje, česa bi rad. Jurko se odreže: »Ubog popotnik sem in bi hotel prenočiti pod Ivujo streho.« »Naj bo,« pritegne stara Čiričara, misleča sama pri sebi, kako ga bo preča-rala v konja, da ji bo vozil drva na dom. Jurko stopi v sobo. Kar prileti pre-denj pestra ptičica in mu zadroboli na uho: »Vzemi ta prašek in ga natresi stari Čiričari v pijačo.« Dečko res tako stori. Brž ko je klju-konosa vešča popila, se pri tej priči zgrudi brez zavesti na tla. Mladenič priskoči ter iztrga tiste lase, o katerih mu je govoril rdečekapec Zapali jih Zelen dim se dvigne in zasmrdelo je po žveplu. Ko je zgorel zadnji las, se je zgodilo neznansko čudo. Mahovita koča se je spremenila v ponosen grad. goščava se je prelevila v krasen vrt, a ptičica je postala prelepa kraljična Namesto podgan in miši so begali semter-tja dvorjani, brkati maček pa se je preobrazil v barona. Na koncu vrta se je dvigal steklen hrib in sredi tega hriba je frfotala ptica, ki je mladiče hranila z mlekom. Priletni graščak je bil silno vesel, da je bil rešen prekletstva grde čarovnice Čiričare. Rešitelju je obljubil svojo hčer za ženo. Jurko je sprejel predlog, a na ženitev še ni smel misliti sedaj: doma je imel na smrt bolnega očeta. Hitro je vzel ptičici mleko, se opravičil ter odhitel domov. Kraljični pa je obljubil, da se čez malo dni vrne z očetom. Tretji dan se srečajo bratje na križišču. kjer so se ločili Starejša sta se vračala praznih rok. Jako sta bila jezna in nevoščljiva, ker je ravno Jurko, ta nespametni Jurko, našel čudoviti lek. Takoj se jima je porajal v srcih ostuden naklep. Domenila sta se, da se ga spotoma iznebita. Ko se je zvečerilo, vzameta ptičje mleko. Jurka pa vržeta v globok vodnjak. Tako stopata dalje Oče se ju je močno razveselil, saj je bil že skrajni čas, da sta mu prinesla pomoč. Kakor hitro je izpil belo tekočino se je počutil tako zdrav, da je vstal iz postelje. Vprašal je po najmlajšem sinu. Brata sta se zlagala, da sploh ne vesta, kod hodi. Jurko je z velikim naporom zlezel iz hladne iefe in se napotil proti domu. Starejša brata sta se spogledala, videč da 5e živi: prepričana sta bila. da se je ubil. Oče ga vpraša, zakaj se je zakas- nil Jurko pove po pravici, kako je naše) čudežno pijačo in kako sta ga brata pahnila v vodnjak Oče se je hudo razsrdil in zapodil nepoštena sinova od doma. Tri dni pozneje vzame Jurko svojega dobrega očeta s seboj in se napravi k svoji nevesti Na svatbi so dobro jedli in dobro pili da so imeli do smrti moker jezik Hudobna brata pa sta se do konca svojih dni potikala po tujem, večkrat lačna kakor sita. Turška pravljica Sedel sem s starim šejkom v kavar* ni, in ta mi je začel pripovedovati tole povest: »Alah je zmerom pravičen tudi kadar deli bolečine. Pravično in brez pridržkov jih deli siromakom in bogatinom. s Poslušaj, povedal ti bom resnično povest Morda je zdaj kakih sto let tega, kar je . vladal v naši deželi sultan Selim, ki je bil tretji tega imena Neki dan je stal ob oknu delovne sobe in gledal na Bospor, kjer je prav tedaj divjal vihar. Ladje in čolni so hiteli k bregu, da bi se zavarovali pred viharjem. Enega izmed čolnov, ki ga je veslal mlad ribič, pa je vihar zajel in ga vrgel na prepovedano obalo, kjer jc stal harem vzvišenega sultana. Takoj je prihitelo kakih dvanajst močnih stražarjev, ki so z debelimi gorjačami naklestili mladega ribiča, ker se je — čeprav nehote — drznil prestopiti prepovedana tla. Naposled jim je sultan velel, naj izpustijo mladega ribiča. Nesrečnež si je podrgnil hrbet, sedel na rob svojega čolna in jel nekaj izdi-rati iz stopala leve noge. Bil je velik ladijski žebelj, ki je bil skrit v pesku in se je zadri mlademu ribiču globoko v meso Pri tem opravilu ni ganil z obrazom, kar se je sultanu zelo čudno zdelo. Ta hrabrost mu je bila všeč, pa je zato dal poklicati mladega ribiča predse. Izpraševal ga je to in ono in pogumni odgovori mladega moža so mu bili po volji Naposled ga je vprašal. kako mu je bilo. ko se mu je veliki ladijski žebelj zabodel v meso. »Bilo mi je. kakor bi me bil trn rožnega grma zbodel.« je odgovoril ribič. »Take ljudi potrebujem « si je mislil sultan in ie zapovedal ribiču da mora pristopiti k njegovi osebni straži. Ta- koj ga je dal preobleči. Ribič je bil zadovoljen in službo je tako opravljal, da ga je sultan, ki ga je neprestano opazoval, povzdignil v častnika. Počasi je zmerom bolj napredoval, da je postal paša in naipoled celo damad, to se pravi sultanov zet. Zaslužil je mnogo denarja in sultan mu je podaril krasno opremljeno palačo s parkom in cvetlič-njaki. Vsak dan se je moral udeležiti posvetovanj, ki jih je imel sultan s svo« jimi podložniki. Neki dan pa paše ni bilo k posvetovanju. Sultan je poslal enega izmed častnikov v njegovo palačo vprašat, zakaj presvetlega paše ni. Častnik se je kmalu vrnil in sporočil: »Paša se je zjutraj izprehajal po parku, a medtem ko je trgal rože, ga je trn opraskal po mezincu desnice. Zdravnik mu je zaradi tega predpisal dvocevni počitek v postelji!« Tedaj je rekel sultan: »Alah je pravičen, ker pravično deli bolečine med siromašne in bogate.« In poslal je bolnemu paši lepo darilo ter mu sporočil, da mu želi skorajšnjega okrevanja.« Manko Gol ar Nela piše Jezuščku Jezušček predobri, daj prečitaj, kaj Ti Nela piše iz Ljubljane! Ali kmalu se pripelješ v zlati k nam kočiji z zvezdnate poljane? Vsak večer že molim, tudi očko spet ubogam; zdaj sem pridna, res da kot nikoli — tudi spanekat hodim ko večerna zagori na nebu zvezda. Pridi, Jezušček preljubi, skoraj, veš, vse punčke so preveč že bolne. Metki manjka noga, Majdi roka in Polonca pa brez glave stoka. Nove zibke tudi bilo bi že treba, stara res ni lepa več. Pa vrečo sladke ne pozabi čokolade, punčke jo jedo — ne jaz — kaj rade. Sablje, puške pa nikar ne nosi s sabo, punčke se preveč bojijo, kadar bratec Zdenko vanje meri in potem, o joj, kako kričijo. Jezušček predobri, res prečitaj, kaj Ti Nela piše. Zdaj bom pridna, da bo očka, mamica vesela. Zdaj pa zbogom! Tvoja pridna Nela! Pisane lutke Napisa! Josip Ribičič — Ilustrirala Ksenija Prunkova Slovenci smo majhen narod. Majhen narod se navadno ne more tako razmahniti, kakor njegovi sosedje, ki štejejo veliko več milijonov prebivalcev. Tudi privoščiti si ne more tistega, kakor bogataš. Za božič pa je dobila naša slovenska mladina v roke knjigo, ki bi se z njo postavili tudi bogati narodi. To je mladinska povest »Pisane lutke«. Napisal jo je urednik »Našega roda« g. Josip Ribičič, učitelj pri Sv. Petru v Ljubljani. Da je knjiga bogato opremljena in obilo ilustrirana, pa gre zasluga ljubljanski profesorici gdč. Kseniji Prunkovi. Med besedilo je postavila mnogo večbarvnih slik, ki jih bodo malčki venomer občudovali sin ogle« dovali. Knjigo bodo čitali z naslado stari in mladi. Pisatelj Ribičič je napisal povest v tako mičnih stavkih, da jih bo- do razumeli tudi otroci, ki še ne hodijo v šolo. če jim bodo čitaii »Pisane lutke « njihove mamice, tetke, očetje, ali strički, bodo razumeli vsebino celo najmlajši Posrečene ilustracije pa jim bodo bogatile fantazijo in spomin in seveda tudi besedni zaklad, saj bodo hoteli tudi sami pripovedovat o lutkih V knjigi nastopajo mala Cvetka, ki še ni hodila v šolo, pa je bila že mamica: imela je sedem otrok — lutk. Raezn Cvetke nastopajo še: Čarodej. Pajaček, Žalost in druge pravljične osebe. Storiju se fletno izteče na go- dovni dan Cvetkine mamice. Ja, tam je obilo veselja, ob cvetju, poticah in sladki medici. »Pisane lutke« dobite v knjigarni »Tiskovne zadruge« v Ljubljani. Šelen-burgova ulica. Pisane lutke so natisnjene v veliki knjigi, v mudrem tisku in v trdi vezavi. Knjiga velja t>0 dinarjev. Deca, ki želi obilo prijetnih uric v družbi Ribičičeve Cvetke, naj piše Božičku pisemce. Slikanica bo gotovo med najlepšimi letošnjimi darili. LOJZE ZUPANC: 2ivel je pod Staro goro Sokec, ki je imel leno ženko Sokec je si herno iu tro odšel v trt je, kjer je okopaval trte in vezal mladje ob količje. Doma v bajti pa je ostala Šokica in kuhala svo- IrfM&r* jemu možičku južino. Ker pa je bila lena, je nekoč, ko je morala možu ne-sti južino v trtje, potožila: »Oh, ko bi mi Bog dal vsaj sinka, četud! bi bil majhen kakor palček. Lepo bi z njim ravnala, rada bi ga imela ...« Ker je bil tistikrat kresni dan, je Bog uslišal Sokici prošnjo. Dal ji je sinčka, ki je bil majhen ko palček Šokica pa je pozabila, kaj je obljubila, ko je za palčka prosila. Sama je bila lena, da bi nesla v trtje južinc, pa je Palček (Belokrajinska) v jerbas naložila obed, ga položila palčku na glavo in zakričala: »Hajdi sinek, nesi očetu južino v trtje!« Palček je zajokal in odšel. Vso dolgo pot je klecal od težkega bremena in tanke nožice so se mu šibile pod veliko, težko košaro. Ko je prisopihal v trtje, je zaklical s tenkim glasom: »Hoj, očka, prinesel sem vam južino!« Sokec se je ozrl in zagledal za seboj na tleh jerbas, človeka pa nikjer: košara je bila velika in je palčka vsega pokrila. Komaj pa je Sokec prijel za jerbas, da bi ga dvignil s tal, je poskočil palček v bližnjo mišjo luknjico in se skril. Poslej je morala Šokica spet sama nositi težko košaro z južino v trtje. Palček se ni hotel več vrniti k leni Šokici. Ostal je v trtju pod Staro goro. In kadar v jeseni trtje zazori, pride sleherni večer po sončnem zahodu iz luknjice, zabrlizga na drobne prstke in prebudi iz globokega spanja svojo ži-vihico. Takrat se po vseh trtjih pod Staro goro oglasi v tiho noč prelepa pesem drobnih čričkov. bi rad imel ves letnik 1957 ,»Mlade«a Jutra" v obliki knjige za majhen denar? Pišite na upravo »Jutra«, Knailjeva ul. 5. Kitajska pravljica V davnih davnih časih ie živel zal deček v hiši svojega očeta Oče je bil preprost človek a mati ie bila vila samo enkrat n*. leto jo ie smel sin videti tn srečala sta se vselei daleč zu-na: mesteca za riževim' polji to zmerom sedmi dan sedmega meseca, ko se je iesenski veter podil čez goljavo in ko so dečki spuščali prve zmaje pod nebo. da so bili videti kakor veliki ptiči med oblaki S hrepenenjem in ljubeznijo je čaka) deček vse leto na ta dan, ki je bil zanj dan radosti m sreče. Ko je deček odrasel v mladega moža. je mati vedela, da ne bo smela več govoriti s sinom in da ne bo smela več prihajati na zemljo. Srce ji je bilo žalostno. Aii bo prenesel to vest. če mu jo pove? Molčala je in iskala izhoda, kake bi mu mogla prihraniti bolečino slovesa in ločitve Z9 zmerom. Ko sta se mati in sin torei posled-njič sešla mu je podarila mati brušeno stekleno skodelico, ki je bila napoil-njena z najlepšimi breskvami. »Ko bo<š hodil proti domu, jih pojej!« Takoj, ko se je sin poslovil od matere, je začel s slastjo jesti breskve, peške pa ie metal proč. Toda ko je prišel drugo leto, sedmi dan sedmega meseca, da bi obiskal mater, je zašel in ni mogel najti poti, ki je držala k nji. Iskal je in iskal, a vse iskanje je biHio zaman. Kjer se je poprej razprostirala ravan, je stalo sedaj vse polno nizkih gričev in visokih skal. Peške breskev, ki jih je bil zavrgel, so se bile izpremenile v griče in skale. Tako je mati iz ljubezni sama zastavila pot, ko se vendar nista smela več shajati. Čeprav je mladi mož, dolgo, dolgo iskal pot, ki bi vodila do matere, je vendar ni nikoli več našel in nikoli več ni videl svoje lepe matere. Hodil je nova pota in prehodil jih je z materino podobo v srcu. Zastavi kakemu svojemu prijatelju naslednjo uganko, a zahtevaj, da jo reši hitro in brez dolgega premišljevat nja. Čudi! se boš kako bo zgrešil pravi smisel vprašanja Uganka pa je tale: »Brat tvojega očeta ti je sfric. Če ima ta tvoj stric sestro, ki ni tvoja teta, v kakšnem sorodstvu je s tabo?« Prijatelj bi ti moral odgovoriti, da je sestra njegovega strica, ki ni njegova teta, ,njegova mati, kajti pod danimi pogoji pač ne more biti drugače. Bogastvo m siromaštvo Dva otroka sta šla Po poti. Bila sta siromašno oblečena in bosa. Imela sta suha, sestradana lica. Poznalo se jima je. da sta bila lačna in da sta živela sredi bede in pomanjkanja. Ko sta tako hodila, je eden rekel: Ko bi našel polno zlatnikov, bi preživel vse svoje Življenje v sreči in veselju. Postavil bi si krasno palačo, v kateri bi živel sredi pesmi in veselja brez skrbi.« »Jaz pa« — je rekel drugi — »če bi jaz naiše! tobro hlatnikov, bi ra/pdelil vse med uboge otroke, ki stradajo in trp:jo kakor midva « K njima je pristopil starček, ki je poslušal njun pogovor Rekel jima je: »Tisti, ki hoče imeti vse sam zase, bo živel vse življenje v skrbeh, tisti pa, ki razda vse, je najbogatejši človek na svetu.« Tako je rekel starček in odšel naprej po poti. Vljudnost V malem mestecu so imeli bogatega in izredno prijaznega župana. Ne-!