o naravstvenej obvezanosti. 295
O naravstvenej obvezanosti.
Piše dr. Janko Pajk. VII.
Vest in razna čuvstva nagibi k obvezanosti.
(Konec.)
Najniža stopnja obvezanosti je ona, h kateri nagiblje strah kaznij. K tem kaznim spadajo tudi one, ki se imenujejo „na-ravstvene": karanje, zaničevanje, obsodba v javnem mnenji in jednake. Mišljenje in dejanje človeka v tem strahu nima narav-stvene podlage; pri tako boječem človeku ni neumestna sumnja, da bi vse storil, ko bi tega strahu ne imel K dejanstveni na-ravstvenosti ne zadovoljuje čuvstvo te bojazni; k večemu ima dober zanikaven pomen, ker plaši od zlega. Ali čudo, po mnenji nekojih opazovalcev je ta nagib k obvezanosti jeden najsplošnejših. Ravno ker je ta nagib tako razširjen, kaže bolj, nego vsaka druga družbenska prikazen, na kako nizkej stopnji naravstvenosti je še dandanes človeštvo, ker se ne d& voditi od prepričanja, nego od strahu k svojemu pridu!   Bain, znani angleški duše-
296 O naravstvenej obvezanosti.
sloveč in učenjak, precenjuje „bojazen zakonov in javnega mnenja", čemur se zelo čudim,
Še jednega nagiba k naravstvenej obvezanosti nam je omeniti: rš,dosti vsled izpolnene dolžnosti. Ta radost seve ni telesna, nego popolnoma duševna. Meni se nikakor ne vidi sebična, nego popolnoma prirodna, in zato tudi v naravstvenem oziru popolnoma umestna. Kdo bi oponašal človeku, ki se raduje dobro storjenega dela, to radost, ako prihaja sama od sebe? — Da, kriva bi bila ta radost, ko bi kdo samo in navlašč zaradi nje delal dobro! — Tako sodi tudi Spencer o tej radosti.2) Isto tako sodi Kant o njej. Da ta radost ne sme biti „povod" k dobremu dejanju, o tem Kant razpravlja v „ Kritik der prak-tischen Vernunft"3); o razmerji ^nagibanja" in „dolžnosti" razpravlja isti Kant v „GrundIegung zur Metaphysik der Sitten"*)
Na imenovana čuvstva opira se nauk o „kazni' in „povrnit vi". Ta pojma nista v strogem pomenu naravstvene veljave, nego p o m o č k a dvoumljive naravstvene vrednosti; povrnitev ima stoprav v pozitivnem pravu svojo polno veljavo. —
Nekojim naravstvenikom vidi se samoljubje ali sebičnost najsposobnejši nagib k izpolnjevanju obvezanosti. Samoljubje dela, pravijo, previdnega, tako da odvrača človek od svoje osebe vse, kar mu more škoditi. Vrh tega je samoljubje najmogočnejši vseh nagibov k čuvanju samega sebe. Zato vidi se nekojim samoljubje naravstvena sila prve vrste, katera bi bila naj-krepkejša zaslomba naravstvenosti. Tako opira n. pr. Spencer vso ob vezanost na »previdnost".'^) — A proti temu opomniti se sme, da sama „previdnost" ni dovolj krepka čuvajka proti zlemu, da moč tako zvane žugajoče „nemesis" (pravičnosti) nikakor ni tolika, da bi odvračala ljudi od zlih dejanj. Kjerkoli ima zločinec le količkaj nade, da se izogne kazni za zločin, tam ga zapusti celo čut samoljubja, kar kaže, da sebičnost dela slepega in da prava obvezanost nima svoje korenine nikjer drugje razven v
») Prim. o njegovem mnenji, kar piše H. Spencer v oceni Bain-ovega naravstva v „Thatsachen der Ethik". 1879. Str. 139. Prim. „Tliatsachen der Ethik". 1879. Str. 142. ") Str. 140-141.)
*) V izdaji Hartensteinovej: Spisi Kantovi, 4. zv. str. 246.) ') „Thatsachen der Ethik". 1879. Str. 140.
o naravstvenej obvezanosti. 297
') Thatsachen der Ethik. 1879. Str. 136.
2) System der Ethik, 1851. I. d. str. 245 -246.
globini duše, v naravstvenem čuvstvovanji z razumom. Koliko prestopkov obvezanosti izvrše se uprav vsled sebičnosti! —
Še nekojih čuvstev nam je omeniti, katera spremljajo obvezanost. To so nekoji nagibi, katere imenujemo prirojene (naivne.) Nekaternikom je čut obvezanosti prirojen, tako da jim je nemogoče oprostiti se ga. Ti nagibi podobni so nagonu in imajo jednako moč v sebi, kakor nžLgon. Nagon pa ima to svojstvo, da človek dela po njem nevede. Zato sanjarili so mnogi, da je naravstvenost nekakov »čut", torej nekaj prirojenega. Narav-stveniki priznavajo, da je človek pristopen takemu čutu, samo da dvomijo, je li „prirojen". Po mojem mnenji ima se ta čut primerjati vesti; oboje ni urojeno, nego dobavljeno. Zato tudi v naravstvu ni prevelika veljava te „dobrodušnosti", kakor zove J. H F ich te te nagibe; znano je, da iz „dobrodušnih" ljudij lahko napraviš pravičneže, pa tudi krivičneže, ker taki ljudje nimajo trdne volje in značaja. Takošne nagibe k naravstvu priznava tudi Spencer, samo da jih nima za prvotne, ime-nujočje „nesvestnose izvršujoče naravstvene r a z vij an j e"") Tudi J. H. Fichte poznava neko naravstvenost „naravno" katero spremlja in vpliva neka »nagonska obslužnosf^)
Slednja in najniža stopnja vrši se po samem oponašanji (posnemanji) dobrih vzgledov. Koliko ljudij posnema druge brez vsega razuma, brez vse lastne volje! Ljudstva so v naravstvenem oziru velika čreda ljudij, katera posnema svoje voditelje, ki se mu sami usiljujejo. Sploh vlada v družbi posnemanje, a malo, prav malo je v njem izvirnosti, kakor v vsem, tako posebno v dušnem oziru Še čuditi se moramo, da se iz teh čred prikazujejo pojedinci, ki v naravstvu drugim kažejo kakov pot. Sicer je pa veljava vzgledov za obrazbo človeštva neizmerna in v resnici, težko je povedati, kako bi se obrazevala ljudstva inače, ako ne vzgledom in posnemanjem. Samo naj nam nikdo ne pravi, da je to naravstvo trdno, obrodno, plodovito! Tudi ne more veljati kot prava naravstvenost.
Iz teh razprav vidi se, da prihaja naravstvena obvezanost iz mnogih virov, da pa stoprav vsi ti vzroki skupljeni pod vodstvom
298 Pravo- in državoslovna predavanja v Ljubljani.
razuma in volje stvarjajo kakor blago in dobro sploh, tako posebej čuvstvo obvezanosti. Da pa obrodi obvezanost v človeški družbi pravi sad, treba, da požene svoje panoge iz globočine človeške duše, iz prepričanja o nje potrebaosti in koristnosti, kratko, da je naravstvena. —
Pravo- in državoslovna predavanja v Ljubljani.
Spisal Peter pl. Radics.
Ako se natančneje preiskuje v naši zgodovini, kedaj so se pričeli prvi poskusi, da bi se uvedla v Ljubljani pravo- in državoslovna predavanja, oziroma da bi se osnovalo v tem deželnem stolnem mesta vseučilišče, najde se mnogo podrobnostij, katere doslej še niso bile znane, katere pa prav živo osvetljujejo zgodovino našega šolstva in našega kulturnega razvoja.
Težnjo, da bi se uvedla v Ljubljani pravoslovna predavanja, da celo, da bi se ustanovila tu takošna visoka šola, najdemo uže v davnih časih.
Umestno je posebno letos, da raziskujemo zgodovino te težnje, ker praznujemo spominsko leto smrti Valvazorja (1693) in se torej tem živeje spominjamo dobe nepozabnega domorodca, one dobe, ki je, kakor znano, znamenita za našo kulturno zgodovino in v kateri se je tudi na pravoslovnem polji pri nas pričelo novo življenje.
Iz znanstvene družbe, katera se je v Ljubljani osnovala malo pred Valvazorjevo smrtjo in se imenovala „Academia Operosorum", razvila so se društva raznih strok ter tudi društvo pravnikov, katero se je zvalo „Co!legium Juridicum" in koje je 1. 1698. sklenilo, da bode praznovalo god sv. Iva, kojega si je izbralo, kakor je bilo to takrat običajno, svojim svetnikom-varuhom, vsako leto s svečano mašo in latinsko prepovedjo. 1)
„Academia Operosorum" in njen pravni razred, ako smemo „Col-legium Juridicum" tako zvati, imela je za člane najodličnejše pravnike
') Delničar a Thalberg, Epitome Chronelogica . ,. Urbis Labacensis, Labaci ]\1DCCXIV. pag. 90.