Gordana Kunaver
Peto
Samozaložba, Kranj 1991, zbirka Fondi Orlyja Pala
Gordana Kunaver jc pesnica v zrelem pomenu besede. Zanjo poezija ne predstavlja le najustreznejšega načina izražanja ali udejstvovanja, ampak pomeni življenje samo. Ta posebna pozicija jo je v hipodromski dobi specializacij in parceliziranja (ki se tiče tudi literature, njenih krogov oziroma kulturne politike) vedno puščala ob strani kot pesnico, ki nikjer ni tekmovala in se ni nikamor uvrstila. Kot da je nekako preresno, preveč zavezujoče sprejemala samo sebe, (svojo) poezijo in druge, da bi pristajala na igralno ali uigrano vlogo z utečenimi potmi. Taka ni le ona sama osebno (poznam jo, saj jc moja prijateljica), ampak jc lak tudi obraz njene poezije. Odkrito ženski je, Širok, prodoren, kontrastiran, vzraščen, prenikav, eksploziven, gibek, spontan, dobrodušen, borben, predan svoji naravi in usodi. Nikoli zagledan le vase ali v nekaj ozkega, vedno v duhovnem, fizičnem in moralnem odnosu z drugim posameznim in s človeško celoto; senzibilen, glasno odkril, človečnost in zaupanje vlivajoč, čeprav odločno opredeljen in razborit.
Peto jc tako na prvi pogled vpadljivo zbirka zrele (pesniške) osebnosti, ki nevsiljivo potolče v odprte bralske oči. Za ljubitelje artificialnosti bo nemudoma preosebna, preveč samosprašcvalna o stranpoteh in usodi človeškega, človečno zaskrbljena in ljubezensko himnična - kar danes pomeni - nczapcljiva, saj jc preveč skoz sebe v obče krvava in v veličastno zmuzljiva.
Bolj malo jih je, ki za napisanimi verzi predpostavljajo nc le novo gladko izpeljano poetološko izpostavo, ampak tudi resničen, konkretno okrvavljen boleč fluid s temnim, svetlim in pisanim doživetjem boja proti zmagi samozavcrovanc moči nad vsevsebnostjo poezije, nad njeno občutljivostjo. A nobene naive, samolaganja - poezija in pesnica/pesnik nc moreta bili nekaj povsem drugega od agresivnega, zoprnega, grdega, uničevalnega, smrtnega. Vse to jc tudi v njiju, kot jc v vsakem bitju ali bogu tako dobro kot zlo. Razlika z ne(pravim)-pcsnikom jc predvsem v tem, da se pesnik/poezija tega zaveda, listi nesprejemljivi del ljudi, ki sebe in drugih ne sprejema v obojnosti, pa nc. Senzibilnost, razumevajoča odprtost, predajanje živemu, nenehno spreminjajočemu se svetu so tisic kvalitete v bojnem plesu plusa in minusa, ki iz prozorne sončne svetlobe ali iz banalne sivine i/vlečejo mavričnost in moč za upor proti proti-življcnju.
LITERATURA	95
Mogoče se zdi, da je vsevsebnost že tako osnovna tema vsake (dobre) poezije, kar je tudi res; toda ob poeziji Gordane Kunaver je ta ne le principialno samoumevna, je njena bistvena (pre)okupacija, so-doživetost, katere ustrezen izpis je možen le z zapisom poezije.
Tej se zato proti koncu preda, jo posveti, ji da vrhovni pomen, še večji od ljubezni, saj je poezija označena ljubezen.
Nekatere pesmi v zbirki so stare že vrsto let, druge so iz leta 1990, zato so to (po prvi zbirki Mali princ velikega veka, ki je izšla leta 1974 pri založbi Obzorja) nekako izbrana pesniška dela, kar je za opazovanje neke pesniške poti krasno. Če pa vemo, kakšno nesrečno usodo so doživljali njeni rokopisi, ki so spet in spet bili že sprejeti v založniške programe, pa je vedno prišel kdo pred, kaj vmes, potem je žalostno, da ne moremo pisati o razvoju njenih zbirk, ampak kar o razvoju v (izbranih) Peto pesmih.
In zato tudi ne preseneča, da se Pelo začne z razdelkom Človeške žoge, katerega pesmi upesnjujejo osamljenost in brezosebnost v racionalistično brezdušni in ekološko zasvinjani, proletarizirani rivalski banalnosti. "Da bojo ponosni državljani / namesto da bi vztrajno iskali / žoge ušle v vesolje." Proti hladnosti, zadržanosti, majhnosti, ozkosti, omejenosti, spanju - nenapadalnost, svobodni let, ljubezen, krik, veter, čistost, budnost, "Kri ni larifari..."; civilizacija proti naravi...
Razdelek Nihanje pa je žareče svetel, topel in vroč, erotičen, ženski in ženskosti posvečen, a ne proti moški, uživaški, himničen, igriv; mitologija med votlimi luknjami, vrhovi živosti.
Hoja duš se umirja in postaja "modra"... "V zelenih tančicah volkov v neurjih džungel / v strahu je smrt / ne drugje...", "Je merilo sploh potrebno tistemu / ki se menja kot čas / in je zmeraj nekaj drugega...", "Je pričevanje / pričevanje ekspresnih svetlobnih let / in pričevanje zajamčene eksckucije / Zelo blizu in hkrati", "Naj vidim Naj vem Naj ne pozabim", "Visok smrdljiv oblak vdor zemlje / ah ah ropot in luknja / v zraku", "Tuizginotje kar v belem dnevu. / Tišina posrebri ledene vokale / nebesnih strani."
Artemis je posvečena srečevanjem z njeno ljubljeno Grčijo... "In ne pozabi: / Vrata izgona so vedno odprta / In ne pozabi: / Naklonjenosti Sveta ne najdeš vedno ob pravem času", "Ne bo neba če bomo stran / stran nekam stran", "Zdaj smo bližina morja. / Bližina bližnjega zbližanjc. / Kaplja. / Samostojen let nekaterih utelešenih kapljic. / Nič več.", "Jasne so najine prsi morje. / Zapeljana med rože s človeškimi obrazi. / Petelinje petje krasi najino hojo ki gre daleč."
Zaljubljenim v svetlobo (kresne noči 1988) je "čista" ritmično, verzno in kitično simetrična poezija, v kateri besedje in metaforika fantastično tečeta iz toka zavesti v neskončno, ne več osrediščeno poezijo. Ne bi se ji v pregledu najvišjih dometov odrekel prav noben vrhunski modernist.
Na koncu je kot vnovičen človeško ncpomirljiv, ranjen in ranljiv protipol z absolutno poezijo, še maloprej statično zaznamovano na papir, zapisano, zakaj, kako seje pesnica odločila, da se izpostavi z nastopom Molitev pri Prešernu pri Prešernovem spomeniku v Ljubljani; fotografije, ki so na začetku vsakega razdelka, so dokument tega dogodka. Ker pa v tem Pojasnilu ne gre več le za poezijo v ozkem pomenu
96	L I T E R A T U R A
besede, tega ne morem komentirati, saj o tem premalo vem. Čeprav bi eksces, ki so si ga, po pripovedovanju sodeč, privoščili državni organi (Gordani so zagrozili z zaporom, če se ne odstrani s trga - kjer je brala pesmi, plesala, igrala in postavila take napise: Moč ali Skrb, Laž ali Resnica, Smrt ali ŽIV1JENJE; Materija ali Duh ali OBOJE; pa o tem, kolikokrat ji je Kulturna skupnost zavrnila prošnjo za subvencijo knjige...), zahteval sodno obravnavo o tem, kakšne pravicc imajo ali nimajo javni organi, ko jim razrvani civilisti (v tem primeru pa še neka neetablirana oziroma nevarovana pesnica) motijo razgled na trg, brezckscesno mrgoleč... Slišala sem, da jo je ena od skupin, ki so se v tistih osvabajojočih časih (leta 1990) zavzemale za človekove pravice, prosila, da bi njen primer uporabili za sodni proces, a potem so se umaknili in na njeno izpostavljanje pozabili.
Gordana Kunaver je poleg že navedene zbirke iz leta 1974 pisala še radijske igre, priredbe, prozo in publicistiko, ambicntalno konkretno poezijo (samostojna razstava v Galeriji Prešernove hiše v Kranju 1985 in številne skupinske razstave); prevajalstvo. Predvajane so bile naslednje njene radijske igre: Moj Bog, Diego (RL 78), Šum kol navdih (poetični eksperiment, RL 82), Etuda za Svita (RL 86, R Sarajevo 90), Pajkov sij (RL 86), Bela krajina (ekološka dokumentarna radijska oddaja (RL 88), nagrajena s prvo nagrado za jugoslovansko dokumentarno radijsko igro na Festivalu jugoslovanskega radia) ter Freske in mehurčki (dvojezična eksperimentalna radijska igra za govoreče in pojoče glasove v koprodukciji Radia Slovenije in Radia I Irvatske, 1990).
Zbirki Peto, ki ima glede na naglas v slovenščini vsaj tri pomene, v novogrščini, v katere črkah je zapisana v naslovu, pa pomeni tudi leteti, je spremno besedi) napisal Franci Zagoričnik, likovno opremila pa jo je sama.
Vida Mokrin-Pauer
P.S. Pel« jc izšla leta 1991. Gornja recenzija jc bila na Literaturo odposlana novembra 1991. Zaradi finančnih stisk revije oziroma lakral nerednega izhajanja mi jc bilo obljubljeno, da bo objavljena čez nekaj mesecev. Nato se je rokopis založil...
16. aprilu 1W2 jc umrla Gordana Kunaver (Skopje 1947 - 1992 Zagreb) Čeprav bi Gordani zapis o njeni zbirki v tej reviji veliko pomenil, ga ni učakala, saj je njena usoda usoda izrinjenega, odloženega, "založenega", nevsiljivega.
Zaradi njene osebnosti oziroma njenih pesmi, presliSanih prisluhov, težko padajočih in hkrati iskreno upajočih sporočil, zavzemanj za skrb do živo človeSko umetniškega, še enkrat opozarjam na njeno literarno zapuščino in vnemar odrinjeno pesniško oziroma pesničino izmučeno podobo, zgodbo, usodo.
L 1 T E K A T IJ R A
97