Ali se more iz kerščaiisko-nravnega stajališča o- dobriti, da se učencem v Ijudskili šolali konec leta solska darila dcle? Govoril Franc Govekar pri pervem občnem zboru Ijudskih učiteljev na Kranjskem. Kakor daleč solnce obseva našo zemljo, ni je stvari, da bi bila kar popolnoma. Ker so Ijudje nepopolne stvari, so lakošne tudi njih naprave, več ali manj pomanjkljive. Ravno tako je tudi z Ijudsko šolo; kakor druge človeške naprave, ima tudi ona svoje pomanjkljivosti. Le te pa zadevajo ali odgojo, ali poduk. Poslednje izpustivši, kažem Ie nektere pomanjklji- vosti, ki so se letas konec leta prav očividno kazale, in bodem tudi nasvetoval, kako bi se pomagalo. Preden pa v tej reči dalje govorim, zastavljam si naj pervo vprasanje: Alisemoreizkerščanskegastajališča odobriti, da se učencem v ljudskih š olah konec leta šolska darila dele?" Odgovarjaje na to vprašanje moram naj poprej opomniti, da kar od daleč ne mislim, zoperstavljati se ukazom slavne vlade; samo svojo misel razodevam v tej zadevi, ki globoko sega v šolsko verdevanje, ktera pa ni merodajavna. Nadjam se, da moja misel v tem zboru ni samoterna. Slavno c. k. ministerstvo za poduk in bogočastje je z ukazom dne 16. aprila 1. 1868. s št. 2425 prepovedalo v Ijudski šoli darila deliti; v srednjih šolah, t. j. v realkah in gimnazijah, pa je ostalo še pri starem. Ob enem je pa tudi slavna vlada za poduk razglasila neko mnenje dunajskega učiteljskega društva ,,V o 1 k s s c h u 1 e", ter z njim kakor s spričevanjem izvedencev poterjevala svoj ukaz. Zoper to mnenje, ki o tej stvari govori iz stajališča, ktero kristjanom ni vseskozi pravo iu se huduje posebno zoper zlo rabo pri darilih, bodem nekoliko govoril, dasiravno spoznavam, da ima to mnenje tudi niarsiktero dobro zerno. To mnenje se pa glasi tako le: ,,Društvo ,VoIksschule< spoznava, da delitev daril na Ijudskih šolah ne ugaja namenu, in tedaj škoduje, ker nasprotuje načelom nemške pedagogike". Iz svojega stajališča spoznamo mi le e n o pedagogiko, in ta je kerščansko-katoliška, ki se opira na kerščansko nravno postavo. Ta pa našteva vzroke, ki človeku v djanje vežejo in kteri ga nagibujejo. K poslednjim bistveno slišijo tudi darila in kazni, kajti človekova volja je toliko popačena, da potrebuje močnih nagibov, ki določujejo slabo, lahkomiselno voljo. Svojim veraim obeta že tukaj na zemlji notranji mir in zadovoljnost, lamkej pa plačilo, ali če hočete darila, ki vso večnost ne bodo prenehala. Tako je delal Bog, ko je izrejal človeški rod, posebno pa izvoljeno ljudstvo božje, da si je odgojal Ijudstvo, ter vravnoval njihovo slabo in nestanovitno voljo, ali kakor bi danes rekli, daje izrejal značaje. Tim bolj pa ko je človeštvo napredovalo, tim manj je obetal odgojitelj človeškega rodu materijalnih koristi ljudem, ki spolnujejo nravno postavo. Božji začetnik naše svete vere je sicer svoje apostole in verne s dobrotami k sebi vabil, pa jim je tudi napovedoval, kaj bodo mogli terpeti, ko bodo spolnovali in oznanovali njegov nauk. Kar je človeški rod v večjem, to je človek v inanjšeni. Tudi on potrebuje, zlasti v svoji mladosti, vnanjih nagibov, ki ga za dobro odločujejo. S tim se ga počasi privaja. Ko pamet rasle, bo dobro delal čedalje bolj in bolj iz blagših nagibov, in kar je otrok delal iz Ijubezni ali strahu, bo potem delal zavedoma. Ako se pa obernemo od teh kerščanskih načel, ktera tudi poterjuje skušnja, do načel, ktere nam stavijo modrijani, ki hočejo Ijudi podučevati, pa vidimo, da oni tirjajo od človeka že v pervi mladosti tolike moči in tolike zavednosti, da rau vnanjih pomočkov, ki voljo nagibujejo, kar treba ni. ,,C 1 o v e k naj dobro delasamo zato, ker je dobro in p r a v o". To je lepo in dobro, in zato naj se sleherni prizadeva, a bojim se, da bi nam ti modrijani na zadnje lepih nebes ne prepovedali. Poglejmo pa bližeji, kako so ta načela obračali sami na se. Pisali so debele knjige, kako naj bo človek neobčutljiv do hvale, in to pisaje so si pa iskali slave in odličnosti; učenost jim je bila naj več v to, kar je p. vabljenek tičarju, da si išče plena; iskali so si slave po vsem svetu ali bogastva, ali pa obojega skupaj. Prava in gola resnica je, da moramo delati le zato, ker je pravo, ne glede na slavo in cast in brez strahu, ko bi nas tudi čakala graja ali kazen, in da moramo na to tudi otroke privaditi; — a otrokom se daje mleka, in tečnejših jedil si privadijo časoma. Tako je v kerščanski nravi, tako naj se ravna ludi pri otročji izreji. Le kerščansko - nravna postava niore izjemoma take inočne otroke izrejati; niso pa tako pogostoma. Nikdar pa ne bodo modroslovne zisteme kakor n. p. K a n t o v o, izrejevale takih kerščanskih junakov. Govoril sem tedaj iz kerščansko katoli.škega stajališča, da je dobro darila deliti in mislim , da sem spodbil načelo, vsled kterega je namenu protivno in skodljivo darila deliti: poglejmo pa sedaj , kaj društvo ,,Volksschule" dalje pravi: ,,Človek se mora že v mladosti vaditi, da spolnuje svoje dolžnosti ne oziraje se na to, ali ga bo kdo zavoljo tega po vnanjo čislal". Tega tudi jaz nikakor ne tajim, samo vprašam, kako da se otrok tega privadi; njegova tesna pamet še ne spozna, čeniu 20* mu bode učenje; rad se odteguje delu in tičenju, in mora se navaditi, da sluša in vboga; slaba volja se mora krepiti. Kakor šibko drevesce potrebuje količka, da niore naravnost kviško rasti, tako potrebuje slaba volja pri človeku nekake podpore; pozneje pa tudi shaja brez nje. Otrok se uči in dela le iz Ijubezni, ker misli, da osebam, ktere ljubi, s tim postreže ; zahteva pa, da ga gledanao, opazujemo in čuvamo, ledaj pa tudi rad pravi: ,,Cemu sem se učil, če me ne vprašate?" Treba se ni bati, da bo otrok zmirom tako niislil in da se mu ne bode razširilo prizorje, vendar ta otroška misel nam kaže, da otrok pričakuje nasprotnega skazovanja. Spj je že med prijatelji Iepa navada, da se prilično obdarujejo z malenkostimi, in drug drugega prijazno nagovarjajo, zakaj bi se tudi učitelji ne posluževali tega povsod navadnega sredstva ? Človek mora kaj takega sam občutiti, ali v preteklem letu gledati, kako so otroci v šoli pri spraševanji milo pogledovali prazno mizo , in potem ne bo tako brez čutja do mladine, ki vse živo čuti in povsod hoče dokazov imeti, zavračeval edino le na to , da je to njih dolžnost in tako jih vnemal v pridnost in rednost. In ko bi bili tukaj dosledni, opustiti bi se morala vsaka razredba; samo zanikarni in leni učenci bi se spisovali in kaznovali; eno iz obojih bi se moglo zgoditi v Ijudski šoli na deželi, kjer se starši za razredbo nič posebno ne brigajo. Nedoslednosti, s ktero se darila otrokom ljudskih šol kratijo, učencem na realkab in gimnazijah pa dele, kar otneniti nočein, kajti preveč je očividna. Ako pa ,,mnenje" dalje govor/, da je napačna izreja kriva, da odraščeni hrepene po vnanjih odličnostib, ktere jih priganjajo v zvesto spolnovanje dolžnosti in v darežljivost, moramo pa razločiti, kakšno načelo tukaj stavlja kerščanska vera; prevdarjati se mora, kako se pri slehernem človeku pokaže dvojno nasprotno prizadevanje volje; pervo skuša človeka v dobro napeljevati, drugo pa nasprotuje duhu. Dokler živ/, se mora človek bojevati; napačna izreja pa si prizadeva, podjarmiti hudobno voljo in goji lepo blago senie. Žali Bog, da se večkrat zgodi, da starši in gojitelji napuhu , tej strupeni zeli, skerbno prilivajo, cutje do časti pa vodijo na napačno pot, in tako zbujajo pri otroku slavohlepnost, da se zapelje mladi človek, da časti in slave išce v stvareh, kjer bi se imel sramovati, in dobro ali slabo dela, kakor ga hvalijo, ali grajajo. Da je pa težko, izbirati obdarovance, tega je morda vsak prepričan; ako pa vendar učitelj prevdarja vse to, kar je zaderževalo ali pospeševalo otrokovo napredovanje in ako ima pošteno voljo, bo že pravo zadel. Da bi bila pa delitev daril škodljiva za šolo in hišo, kar zadeva njune razmere, to je pa vendar preveč enostransko; kar so starši pretečeno leto rekli, priča ravno nasprotno. Tedaj nasvetujem: Naj se poprosijo slavni šolski vradi, da blagovolijo pri slavneni c. k. ministerstvu za poduk in bogočastje prositi, da se delitev daril v prihodnje zopet privoli.