IVAN CANKAR V ČEŠKIH PREVODIH IN V LUČI ČEŠKE PUBLICISTIKE DO KONCA LETA 1918 Jan Zaclioval in Josef Folpreelit sta ocenila tudi prevod povesti Gospa Jiulit. prvi v Vvškovskih novina,162 drugi pa v Moravskoslezski revuei.103 Zaclioval sodi »o vzorno prevedeni« knjigi, da z njo »puntar (bourlivâk) v slovenski literaturi kaže ogledalo slovenskemu narodu, njegovi politiki, umet- nosti in družbenim razmeram. Svoje zrcalo drži prav blizu, tako da se v njem povečano, ostro in močno odražajo tudi najbolj skrite nitke in pegice. Can- kar je ovrgel zahtevo slovenske družbe, da mora biti umetnost moralna, ker drugače sploh ni umetnost in je narodu škodl j iva . . . Toda to je še premalo. Postavlja vprašanje: kakšna pa je vaša lastna moralka, ko merite umetnost z laktom morale? In prav na to vprašanje odgovarja slovenski družbi z Gospo Jndito. Njegovo delce je torej tendenčno v najbolj pravem pomenu besede. Avtorju ne gre za mirno, objektivno sliko slovenskega življenja, za nazore, smeri, hrepenenja, ideale in moralke. Gre inu za to, da pokaže, kako so pred- stavniki slovenske inteligence moralno propadli in da nimajo pravice zahtevati morale v umetnosti. In ker se ta zahteva moralnosti nanaša predvsem in zlasti na razmerje med možem in ženo, je Cankarjeva slika zuostrena v to smer . . . I parno, da nista slovenski narod in njegova inteligenca taka. kot ju prika- zuje Cankar. Ampak sence, ki jih je pojačal in povečal, je že moral videti. In njegovo delo je krik, srdita in strastna obtožba. Njen očiščevalni namen jo posveča in upravičuje«. Jedro povesti pa jc bolj posrečeno zadel Folpreelit. Pravi, da :>je to psiho- loški poizkus znamenitega slovenskega pisatelja, da bi prikazal po koščku življenja hrepeneče ženo, ki sama sebe vara. gospo Jndito, ki se je lahko, toda nepremišljeno poročila. Ves fragment je postavljen na neutešeno spolno slo, na užitek, ki ga ima junakinja za edini izhod iz sivine in enoličnosti življenja. Psihologijo takšne vrste žensk jc pisatelj zadel na splošno dobro. In prav prilega se ji tudi njegov fragmentarni slog, ki veliko izpušča in sili k premiš- ljevanju in ki karakterizira nestanovitnost in vihravost zadovoljene, mlade, sanjaške in hrepeneče ženske. Pisutelj se zaveda, da je po umetniški in druž- beni strani snov nevarna. Prvi nevarnosti se izogiba s svojim slogom, ki z lahkoto prehaja preko kočljivih ali takih mest, ki bi se ponavljala in bolj naznačuje, kot izreče; drugi nevarnosti kljubuje z ostrini« aforističnim uvodom, naperjenim proti zagovornikom deviške literature in bojevnikom proti nemo- ralni litearturi. Ti nazori, ki jih je Cunkar že prej omenjal, so rezultat dol- gega premišljevanja in velikega trpljenja v deželi, kjer vlada klerikalizem in siimničenje. Pisatelj jih posreduje z besedami, ki pričajo o resnobi njegovega boja in o preziru do tistih, ki se poslužujejo svojih načet samo kot zavese, s katero hočejo prikriti snetivo literaturo, da ne bi bila pristopna širokim množicam, marveč bi puščala ljudstvo v nevednosti. O resnosti Cankarjevih razlogov in prizadevanj priča najbolj njegov slog, v katerem ni izumetniče- 26/1917, št. 52 (28. XII.), str. 2. 1M 12/1918, str. 220. nosti, dopadljivosti in zapletenosti: gre mu samo za stvar, o kateri pogosto govori vse preveč pomankljivo in suho. da se spet lahko takoj oprime druge snovi in druge misli. To karakteristično potezo Cankarjevega sloga je sijajno zadel skrbni in poglobljeni Mčrkov prevod.« Šele po vojni je izšla ocena Treh povesti izpod peresa znanega pisatelja, avtorja nekaj desetin romanov in povesti, Jana Vrbe (1889—1961).101 Objavil jo je v članku, v katerem seznanja z novostmi v češki prevodni literaturi. Njegove vrstice o Cankarjevem delu so zanimive že zato, ker jih je napisal pisutelj umetnik. »Ze dejstvo, da je avtor napisal knjigi predgovor v močno osebnem tonu.« pravi Vrba. »priča, da gre za eno redkih knjig, ki imajo v literaturi izjemno mesto. Zaslužijo si, da jih zelo pazljivo preučimo, ker nam povedo o svojih avtorjih in njihovem notranjem življenju več in bolje kot še tako izčrpni življenjepisi in razprave. To so ustvarjalna privatisima. kakršna priderejo izpod peresa samo v trenutkih največje razigranosti in ki jih po- vzroče zunanji dražljaji, pa najsi že bodo kakršnega koli značaja. Pri Cankarju te knjige ni mogoče imenovati drugače kot knjiga trpkosti. Pod rahlo masko angelske gospe Judite podaja pisatelj svoj nazor na življenje, kakršnega je poznal pod lupino in brez lupine, in vsako trditev spremlja z dokazom. To je nazor in pogled človeka čistega srca. knjiga sama pa je obramba pravice sle- hernega človeka do svobodnega nazora.« Tudi Troje povesti, ki jih je prevedel Boliu.š Vybîral. je vzbudilo razme- roma precej zanimanja češke kritike, zlasti v nepraških časnikih. Od praških dnevnikov je prinesla krajšo anonimno oceno Narodni politika.165 Članek je verjetno nastal v uredništvu založbe, ki je knjigo izdala. V njem beremo: »Troje povesti spada med tiste spise slovenskega pisatelja, za katere je zna- čilna poštenost, dognanost in umetniška učinkovitost. Snov je sicer preprosta, toda povesti so polne življenja, napisane so z mojstrsko disciplino in bistrimi psihološkimi opažanji, prežetimi z vedrino podajanja. Zgodba o vaškem krčniarju Eliji je med njimi brez dvoma najboljša. Cankarjeva hriljantna umetnost pa ' j c dosegla višek tudi v zgodbi o dveh mladih ljudeh: prav tako pa se velika pisateljeva ustvarjalna moč kaže v Zgodbi o Šimnu Sirotniku. V njej je Cankar izrazit naturalist, ki gleda v dušo z nekako zasanjanostjo in čudno zagrenjenim lirizmom...« V praškem tedniku Češkoslovaške socialistične stranke Soeialistické proiidy160 je pod šifro -a- kratko, toda posrečeno ocenil knjigo že znani F. S. Frabša, ki med drugim pravi: »Knjiga nam kaže starega znanca Cankarja, kako se sklanja k tistim ubogim, majhnim, od vseh preziraniin in pogosto že popolnoma zgubljenim bitjem s svojo mehko, sočutno slovansko dušo, prežeto z vročim socialnim čustvovanjenu Zato so se njegove povesti srečale z zani- manjem ne le v vrstah slovenskega, marveč tudi češkega proletariate.« Kratko oceno je napisal tudi Josef Kol p rech t v mesečniku Češka revue.1"7 V začetku članka trdi, da je postal Cankar v češki literaturi bolj znan »šele 104 Ci z i kniliv. — Zenskv obzor (Praha). 17/1919. št. 2, str. 49—50. 1,5 Ivan Cankar: Tri pov idkv . . . — Narodni politika, odpoledni vvd., 36/1918. št. 186 (16. VIII.). str. 3. ,ee L. 1/1918, št. 5 (5. II.), str. 2. 187 Tri povidkv Ivana Cankara. — Češka revue, 12/1918-19, str. 59. zadnje čase po prevodih V. Merke« (kar seveda ni točno, ker je bilo — kot smo videli — že prej prevedenih osem Cankarjevih knjig in lepo število črtic v časnikih in časopisih), nato pa nadaljuje: »V Treh povestih se pisatelj pred- stavlja z nekoliko drugačnimi motivi, kakor smo jih vajeni pri tem slovenskem modernistu in ostrem bojevniku za zmago novih, plemenito liberalnih idej na Slovenskem. Umetniška vrednost vseh treh povesti je v novosti in neposred- nosti ter v neolišpanosti in prenikavosti obdelave. Zlasti Krčmar Elija je umet- niško berivo, dostopno in koristno tudi širokim množicam, ki jih plemeniti.« Podobno nepodpisano oceno je objavil Folpreelit tudi v brnski Moravsko- slezski revue.168 Zdaj mu še prav posebej ugajata Zgodba o Šimnu Sirotniku in tudi povest Krčmar Elija, ki »globoko delujeta na človeka in spominjata na Povesti za ljudstvo L. N. Tolstoja, ki so jiina bile vzor. Sicer pa je tudi s l o g v vseh treh povestih bolj dostopen, ni tako eliptičen in zgoščen kakor v preostalih povestih tega modernista in plemenitega slovenskega liberalca. Pre- vod dr. 13. Yybirala je kar dober.« Plzenski dnevnik Nova doba je objavil oceno pozneje zelo znanega pisatelja Emila Vaclika,100 ki je že pred tem vrednotil Hišo Marije pomočnice. Vacliek Cankarjeva dela visoko ceni; iz njegovih vrstic razberemo, da ima »vedno dobrodošlega Slovenca Ivana Cankarja« res rad, posebno v dobrem prevodu. O Vybiralu sodi, da prevaja s spoštovanjem do avtorja in inteligentno. Troje povesti bi po Vachkovem mnenju »lahko imenovali socialne povesti, ker imajo kot vse, kar je napisalo Cankarjevo pero, močan in občutljiv socialni živec. To niso tri preproste slike, kakršne so pač običajno povesti. Te povesti vam povedo o socialnih razmerah na slovenskem podeželju več kot debela ekonom- ska knjiga. O prvi od njih — Zgodbi o Šimnu Sirotniku —- velja, da smo brali malo tako predirljivo občutnih proz. kakor je t a l e . . . Pravzaprav to ni povest, marveč satira iz protesta, učinkovita tem bolj, ker je pisana na videz mirno, z višjega stališča. Toda ravno ta mir je strupenina, ki jo je iz pisateljevega srca iztisnila tegoba življenja. •— Tudi osrednja povest Krčmar Elija je pro- nikava socialna študija v beletristični obleki. Saj vendar poznate Cankarjev slog, ki mu je ostal pisatelj zvest tudi v tej povesti. Njegove granitne, trde besede, njegovo nagnjenje k fantastiki in ponotranjenost njegove tendence, ki pa ni na škodo umetniških strani teh del. Cankarjevo knjigo boste brali s po- sebnim zanimanjem ravno v današnjem času, ko nani je življenje Slovencev približala njihova politična usoda, tako podobna naši!« Tudi pisatelju in uredniku dunajskih čeških listov Janu Janči (1866—1928) je Troje povesti zelo všeč. V svoji oceni v olomuškem tedniku Selské listy170 jih imenuje »sijajne povesti«. O Šimnu Sirotniku sodi, da »sito karakterizira socialne razmere dvajsetega stoletja«, o Krčmarju Eliji pa, da je »izsek iz slo- vanskega življenja sploh, ne samo slovenskega«. Takšni Elije, pravi, so gospo- darili povsod, na Češkem, na Poljskem, v Rusiji in na Slovenskem. »Povest je polna razburljivih, prav dramatskih momentov. Razvija se žalostno, toda konča se veselo: z zmago sinov nad temo očetov...« Ko je Janča prebral ro- kopis prevoda Zgodbe o dveh mladih ljudeh, ki mu ga je poslal Vybiral, je 168 L. 12/1918, št. 8—12, str. 311—312. 160 Co nového v literature. — Novii doba, 24/1918, št. 219 (17. IX.), pril. str. 3. 1,0 Ivan Cankar: Tri povidkv. — Selské listy, 36/1918, št. 40 (5. X.), str. 3. bil navdušen nad njeno vsebino, da je prevajalcu napisal: »Dolžnost vlade bi bila, da dâ prevesti povest v vse jezike monarhije in jo v sto tisočih izvodih razdeli po vsej državi. -— Povest namreč na res enkraten način prikazuje srečo, ki jo laliko dosežeš na domači grudi, potem pa tudi to, kako je tista dom- nevna sreča, ki so jo iskali naši l judje za oceanom, samo milni mehurček.« Svoj članek končuje: ; Krasno knjigo nam je poslal dr. Bohuš Vybi'ral iz pekla italijanskega bojišča. Hvaležni smo mu za njo nič manj kot avtorju, Slovencu Ivanu Cankarju.« Y kratkem poročilu, podpisanem s šifro Z-r, ki je izšlo v plzenskem social- nodemokratskem tedniku Omladina171 in je posvečeno predvsem vsebini knjige, je rečeno, da »seznanjajo tri socialne povesti avtorja socialista z delom slo- venskega Maksima Gorkega. Slog povesti s čisto socialistično tendenco napravi na bralca močan vtis. Povest o Šimnu Sirotniku je trda groteskna satira na sodobno družbo . . . V knjigi najde sleherni mlad tovariš utemeljitev sociali- stičnih zahtev po spremembi vse sodobne družbe in stavbe današnjega tako nemoralnega svetovnega reda.« Obširno oceno Treh povesti je objavil tudi liberalni tednik Moravsky Sever172 izpod peresa Sv. Sylvena. Pod tem pseudonimom se skriva malo znani, tedaj na moravsko-slovaškcm podeželju živeči publicist in pisatelj Ada Lang. Recenzent najprej z zadovoljstvom ugotavlja, da med Čehi zadnje čase raste zanimanje za pisatelje »bratskih narodov na jugu monarhije, katerih politični zastopniki se skupaj z našimi bojujejo za svete pravice samoodločbe in svo- bode.« O Cankarjevih povestih pravi, da »so za nas nekaj novega, nenavad- nega. Mislim, da bi v naši sodobni literaturi zastonj iskali podobne. To je knjiga gorja in žalosti, obupa in bede, pa tudi velikega upanja in močne volje. Čeprav Šimen Sirotnik ali osojniški farani ali Pavle in Mana omahujejo pod težo neprijazne Usode, umirajo pod plazom trpljenja po krivem ali ne- dolžnem, se vedno bodisi v njih ali pa v njihovih potomcih oglaša kljubovanje, upor proti tistemu Nekemu, ki jih izsesava, uničuje in potem padle brca v prall.« Nato Lang navaja kratko vsebino povesti in zaključuje: »Gorje, kljubo- vanje in ljubezen do rodne grude, to so tri značilne poteze, ki dajejo ton vsej Cankarjevi knjigi.« Skoraj dobesedno isto oceno kot Narodni politika sta o Treh povestih ob- javila tudi dva podeželska tednika: pribramski Horymlr1" in domažlicki Posel od Čerchova.174 Zanimivo je, da nisem nikjer našel niti kratke ocene že omenjene knjižne izdaje petih Cankarjevih črtic in povesti, ki jih je prevedel Karel Vondrašek, izdal pa na zelo slabem medvojnem papirju in v neprikupni opremi pod na- slovom Krâl Malehus a jiné povidky praški založnik Br. Ilurka. Kakor smo videli, Cankar že pred vojno ni veliko vedel o prevodih svojih del v češčino, med vojno, ko so bile vezi med Prago in Ljubljano hudo otežene, 171 Ivan Cankar: »Tri povi dky«. — Omladina (Plzen), 1/1917-18, št. 26 (20. IX. 1918), str. 7. 172 Tri povidkv. Napsal Ivan Cankar, preložil Dr. Bohuš Vybi ra l . . . — Moravsky Sever (Ždbreli), 18/1918, št. 41 (27. IX.), str. 2; št. 42 (4. X.), str. 2. 173 L. 48/1918, št. 33 (17. VI IL), str. 3. 174 L. 47/1918, št. 33 (17. VIII.), str. 4. pa menda ni vedel ničesar. Prepričan sem, da mu ni bilo znano niti to. da so v Plznu, Pragi in drugod igrali Kralja na Betajnovi in da so izšle v češčini v letih 191"—1918 kar štiri njegove knjige in lepo število črtic, povesti in pesmi v časnikih in časopisih. Kakor smo videli, se je še konec leta 190Г v pismu prijatelju Kobalu pritoževal, da mu založniki ne plačujejo za prevode hono- rar ja in da ga še za dovoljenje ne vprašajo. Zato se prav nič ne čudimo, da se je jeseni leta 191S, ko je zvedel, da je izšel prevod knjige Troje povesti, hudo razburil in protestiral proti postopku založbe A. Neuberta. Saj je vedel, da veže založbe bernski dogovor iz leta 1886 in poznejša dopolnila, da pa ga kljub temu grdo izkoriščajo. Najbol j nesramno pa se mu je moralo zdeti, da ni ničesar dobil niti od tako bogatega podjetja, kot je bilo Neubertovo. O Cankarjevem protestu je zvedelo uredništvo socialističnega dnevnika Ceské slovo (ali pa je Cankar pisal naravnost njemu?) in objavilo krajši anonimni članek Nedostojen pojav,175 v katerem je med drugim rečeno: »Slovenski pisa- telj Ivan Cankar, čigar proze in drame so postale pri nas zelo popularne, je sicer zelo vesel velikega zanimanja češkega občinstva za njegova dela, toda ker je človek brez premoženja, ki živi samo od svojega literarnega dela. ne more prikriti nekega razočaranja. Ne samo da od prevodov svojih knjig in od predstav svojih iger ne dobiva honorarja, ki mu pripada, marveč ga založbe in družbe ne vprašajo niti za dovoljenje, če smejo njegova dela prevesti in upri- zoriti. Založba Neubert, kot sam piše, je izdala prevod njegovih Treh povesti in šele potem, ko je knjiga izšla, je vprašala Cankarja , ka j zahteva za prevod. Cankar ja je tako ravnanje ka jpada prizadelo. Če že založbe izkoriščajo ugodno »konjunkturo«, bi morale biti vsaj toliko obzirne, da ne bi delale sramote vsemu češkemu narodu,«l7° Oktobra leta 1918 so imeli na Češkem in Slovaškem vse polno drugih skrbi, bolj važnih kot so avtorski honorarji, zato najbrž Cankarjev protest ni veliko zalcgel. Vsekakor pa je bil umesten in je merodajne kroge v Pragi opo- zoril. na j bo prijateljstvo med našima narodoma, na katerega namiguje tudi časnikar v Češkem slovu, prosto slehernega izkoriščanja. Kakor smo videli, so se češki časniki in časopisi že pred vojno zanimali tudi za Cankarjevo politično delovanje. Poročali so na pr. o njegovem govoru v Mestnem domu leta 1913, pa tudi o njegovi usodi med vojno. Zato ni nič čudnega, da so Ntirodni listy objavili tudi obširno poročilo o Cankarjevem predavanju Očiščenje in pomlajenje, ki ga je imel 20. aprila 1918 v tržaškem Ljudskem domu.177 Po tolikih letih je v Pragi težko dognati, kdo bi bil pisec tega članka. Najbrž tisti T., ki jc objavil v štirinajstdnevniku Adolfa Černega Češka straž teden pred tem (št. 15, 21. VI. 1918, str. 6) Dopis z Terstu, v ka- terem Čehom sporoča, ka j so pisali slovenski in hrvatski časopisi o praških gledaliških slavnostih, ki so se jih udeležili tudi Jugoslovani. Vsekakor pa je zlasti iz uvodnih vrstic razvidno, da je pisec poročila o Cankarjevem preda- vanju dobro poznal slovenske politične razmere, sa j pravi med drugim: »Naj- večji moderni slovenski pisatelj, Ivan Cunkar, je pred nekaj dnevi govoril v 175 Nedûstojny zjev. — Češke slovo, 10/1918, št. 1 (15. X.), str. 4. 1:0 Podčrtano v češkem izvirniku. 177 lvun Cankar o vnitrnfm prerode slovinském. — Narodni listv, 58/1918, št. 97 (28. IV.), str. 2. tržaškem ljudskem domu o političnem življenju Slovencev. Cankar jc pred vojno pripadal socialnim demokratom. Ze od samih začetkov njegovega lite- rarnega udejstvovanja ga je ljubila vsa napredna in mlada slovenska javnost, njegov literarni prvenec pa je na srednjeveški način sežgal na dvorišču ško- fovske palače ljubljanski škof dr. J. B. Jeglič, ki je pokupil vso naklado. Cankarjevo delovanje je bilo ostro naperjeno proti klerikalizmu in trgov- skemu političnemu rodoljubju; v majhnih razmerah svoje domovine se je čutil tujca. Živel je na Dunaju . Še bolj kot pri nas je vojna spremenila razmere na Slovenskem: danes sta Cankar in Jeglič v istem narodnem taboru! Ostal je sicer socialni demokrat, toda njega in druge mlajše ljudi je vodstvo stranke potisnilo v opozicijo, ki se je osamosvojila in zbrala krog lista Demokracija. Njegovo tržaško predavanje je bilo zares zanimiv prikaz razmer na Sloven- skem. zanimiv pa tudi za primerjavo z našimi razmerami . . .« V razmeroma obširnem poročilu, v katerem je posvečeno največ prostora oceni soc.demi. stranke, je poročevalec dobro zadel tista Cankarjeva izvajanja, ki so se mu zdela za Čehe najbol j zanimiva. Naj ob tej priliki omenim tudi to. da se je k Cankarjevemu nazoru o jugo- slovanskem vprašanju ponovno vrnil znani pisatelj in slavist Adolf Černv v svojem štirinajstdnevniku Češka straž (1/1918, št. 6, 19. IV. str. 2—5) v članku Svatck bratrstvi Ceskoslovenského s jihoslovanskym. kjer pravi: Slovenski pisatelj Ivan Cankar se je v predavanju Slovenci in Jugoslovani sicer izrazil, da je proti jezikovni spojitvi Slovencev z ostalimi Jugoslovani, da pa je od- ločno za popolno združitev Jugoslovanov v eno državo.« Zaradi zgodovinskih dogodkov konec leta 1918, zlasti pa seveda zato, ker so imeli veliko opravka z domačimi razmerami, češki časniki C a n k a r j e v i s m r t i niso posvetili take pozornosti, kot bi jo bili prav gotovo v drugačnih okoliščinah, zabeležili pa so jo skoraj vsi praški dnevniki. Spomnili so se ga predvsem tisti časniki, ki so že prej pisali o njegovih delih, najlepše članke in največ pa sta napisala o njem njegova glavna prevajalca in častilca, dr. Vojtčch Mčrka in dr. Bohuš Vvbtral. Prvo vest o Cankarjevi bolezni je prinesel najbolj razširjeni praški dnevnik Narodni politika 11. dccembra (št. 293): »Slovenski pisatelj Ivan Cankar leži v Ljubljani na smrt bolan. Zdravniki so izgubili sleherno upanje, da bi naj- večjega slovenskega pisatelja ohranili pri življenju.« 2e naslednjega dne (12. XII.) pa je popoldanska izdaja istega dnevnika v št. 294 prinesla kratko no- vico: »Iz Ljubljane 12. XII. Včeraj je tukaj umrl slovenski pisatelj Ivan Can- kar. čigar številna dela so bila prevedena v češčino.« Istega dne je med dnev- nimi novicami objavila vest o Cankarjevi smrti tudi popoldanska izdaja na- rodnosocialističnega dnevnika Češke slovo:178 »Iz Ljubljane je prispela žalostna vest, da je tam 11. decembra umrl znani pisatelj Ivan Cankar. Ta Slovenec, ki ga posebno pri nas dobro poznamo in radi beremo, je sin preprostega ljudstva, kateremu je ostal zvest in se do zadnjega hrabro in navdušeno boril za nje- gove pravice. Med vojno je bil tudi preganjan. O njegovem pisateljskem delu bomo prinesli še podrobnejše poročilo.« Zal časnikar besede ni držal. — Drugi i;« Večerni Češke slovo, št. 57 (12. XII.). dan, 13. decembra, pa je izšel v popoldanski izdaji Narodne politike (št. 295) nepodpisan kratek nekrolog, verjetno od urednika kulturne rubrike Františka Sekanine. ki je že prej pisal o našem pisatelju z dobrim poznavanjem njego- vega življenja in dela. Y članku med drugim piše: »S Cankarjevo smrtjo je slovenska literatura izgubila svojega največjega in najizrazitejšega predstav- nika. Bil je vodja mladega slovenskega revolucionarnega gibanja od tistega trenutka, ko je bila na dvorišču škofovske palače javno sežgana njegova prva knjiga p o e z i j . . . in je to ostal tudi takrat, ko se je moral — izgnan iz domo- vine — boriti na Dunaju z bedo. Cankar, ki je od verzov pozneje prešel zlasti k noveli in drami, je zelo rad psihološko prikazoval mlade uporne junake duha. boreče se proti zastarelosti in nazadnjaškemu okolju. Njegovo označe- vanje oseb je zelo izrazito, ponekod kar ostro izkristalizirano, značaji so očr- tani ali ognjevito uporniško ali pa so prikazovani otožni, pesimistični in od težkega življenja zaznamenovani.t Nato pisec navaja Cankarjeva glavna dela in zaključuje sestavek s trditvijo, da »je bil Cankar med vojno pogumen in hraber zidar politične in narodne sreče Slovencev«. Istega dne kot v Narodni politiki je izšel pod naslovom Ivan C a n k a r j e umrl obsežen in s toplimi čustvi napisan nekrolog tudi v kulturni rubriki osrednjega socialnodcmokratskega dnevnika Pravo Lidu (št. 289). Pisec članka je verjetno proletarski pesnik in pisatelj Antomn Maček, o katerem smo že govorili. Naj- prej je predstavil Cankar ja kot največjega slovenskega pisatelja, dobro zna- nega tudi na Češkem. »Reprezentiral je slovensko moderno, toda še za časa življenja je postal narodni klasik.« Nato se dotakne usode Erotike in nada- ljuje: »Drznost in pogum, ki ju je Cankar pokazal s svojim literarnim kora- kom, ga nista zapustila niti pozneje, pridružila pa se jim je še strastna lju- bezen do rodnega ljudstva in goreče sočutje z reveži. V domači slovenski književnost, kjer dotlej ni bila navada ukvarja t i se z resnimi vprašanji sodob- nega življenja, je Cankar s svojimi ostro očrtanimi slikami iz proletarskega okolja povzročil pravcato revolucijo. Literaturo svojega naroda je obogatil ne samo vsebinsko, ampak tudi izrazno. Ustvaril je nov literarni jezik, prožnejši in bogatejši, s katerim je mogoče izraziti v vseli odtenkih kakršna koli, tudi najbolj nežna čustva. Ni se zadovoljil z revolucionarno dejavnostjo samo v območju romana in povesti, marveč se je obrnil tudi h gledališču in obogatil slovensko literaturo z dragocenimi dramami in satiričnimi komedijami. Ker se tudi v vsakdanjem življenju ni odrekel načelom, ki jih je oznanjal v svojih delih, je v nazadnjaških krogih kmalu postal najbolj ošovražen človek. Slo- venska javnost ni mogla dolgo razumeti njegovega stremljenja, da bi se slo- vensko življenje dvignilo na evropsko raven. V enem svojih romanov s kruto trpkostjo obravnava usodo tujcev v lastni domovini. Šele naprednejše kulturno in socialno stanje in vpliv inteligence, ki jo je vzgojila praška univerza, sta Cankarju pripomogla k položaju in ugledu, ki mu pritičeta. Predvsem sociali- zem bi moral biti Cankar ju hvaležen za nešteto velikih stvari. Cankar je mo- žato spremljal slovensko delovno ljudstvo v njegovem političnem boju. sam je dolga leta deloval v socialnodemokratski stranki in tudi kandidiral za njenega poslanca; pa tudi pomembnega mesta, ki ga danes socializem za- vzema med Slovenci, si ne moremo predstavljati brez Cankarjevega delovanja. Med vojno je tudi on postal žrtev persekueije, zaprli so ga in mučili, pa je kljub temu dočakal boljših časov svojega ljudstva. Z ječami Cankarjeve ustvarjalne moči niso zlomili. Še letos je izdal novo knjigo, ki jo je ves jugo- slovanski tisk navdušeno spre je l . . . Nad grobom velikega pesnika socialista se v žalosti in spoštovanju pripogiba tudi češki proletariat, saj je tudi njemu Cankarjevo delo tolikokrat nudilo umetniško povzdigo in moralno pomoč.« Res krasno in zasluženo priznanje, kakršnega je Cankarju dal lahko samo Ceh in samo človek, ki je dobro poznal življenje, delo in nazore slovenskega pisatelja. Zanimivo pa je, da v vsem članku ni niti besedice o Cankarjevem govoru v Trstu in njegovem odnosu do oficialnega vodstva slovenskih socialnih demokratov. Tudi narodnodemokratski Narodni listy so 13. decembra (št. 136) objavili nekrolog s črno obrobljenim naslovom Ivan Cankar je mrtev; v njem žalujejo za »najbolj odličnim slovenskim pisateljem, vodjo mladega literarnega gibanja, ki se je med vojno eksponiral tudi kot borec za neodvisnost in enotnost Jugo- slovanov.« Nato nadaljuje, da je Cankar češki kulturni javnosti znan po pre- vodih, izšlih v založbah J. Otto, Vilimek in v Ljudski knjižnici, zlasti pa po značilnih, z bolestjo in sočustvovanjem prežetih prozah, medtem ko sta bili na predmestnih odrih (Slovenci so si zastonj želeli, da bi bilo njegovega Kralja na Betajnovi igralo Narodni divadlo) uprizorjeni njegovi igri, od katerih ena je sijajna komedija, ki prikazuje tip dr. Sušteršiča in njegovo rodoljubarsko s t ranko . . . šušteršičevsko ozračje v domovini ga je pregnalo na Dunaj, od koder je pošiljal domov rokopise svojih proz, tako bolestnih in tako globoko občutenih. Ko je izbruhnila vojna, doma ni bil več tujec; njegova ironična gesta se je spremenila v strasten ukaz nacionalista: podal je roko škofu Jegliču, da bi se oba na isti fronti bojevala za boljšo bodočnost Jugoslovanov. Umira razmeroma mlad, potem ko je dočakal združitev svojega naroda.« Istega dne je objavil krajši nekrolog tudi dnevnik agrarne stranke Venkov (št. 291): »Slovensko literature je 11. decembra prizadela bolestna izguba, zakaj v Cankarju odhaja ne samo najpomembnejši, marveč tudi najplodovitejši pisatelj tiste generacije, ki se je z O. Zupančičem in Z. Kvedrovo še prav posebej aktivno uveljavljala v kulturnem in naprednem smislu.« Nato po- udarja, da Cankar v svojih povestih še prav posebej rad prikazuje spor mladih navdušencev z zlobo okolja, njihovo usodo in žalostni konec. Omenja tudi, da je bil veliko prevajan v tuje jezike, zlasti v češčino. Od nepraških dnevnikov so objavile 14. decembra (št. 343) kratek anonimen nekrolog Lidové noviny: »Slovenska literatura je zgubila s Cankarjem odlič- nega pripovednika in dramatika. Bil je svobodomiseln človek in že s svojo prvo knj igo je prišel navzkriž s konzervativnim svetom, ki ga je predstavljal ljubljanski škof. Ta je . . . sežgal vso naklado njegove prve knjige, toda Can- karjevih idej s tem seveda ni sežgal, nasprotno, Cankar je postal najbolj priljubljen slovenski pisatelj.« 15. decembra so prinesli krajši nekrolog tudi dunajski socialnodemokratski Dëlnické listy (št. 285), ki so objavili, kakor smo videli, lepo število prevo- dov Cankarjevih črtic in povesti. Tudi anonimni pisec tega članka poudarja, da je stal Cankar ob delavcih in sodeloval v njihovem političnem boju. Zato ga je stranka izbrala za svojega kandidata pri volitvah. »Umira v času, ko se je uresničil njegov sen — boljša prihodnost in zedinjenje njegovega naroda. Češko delavstvo, ki prav tako kot slovensko žaluje nad grobom pesnika in glasnika majhnih, tlačenih ljudi, bo ohranilo Ivana Cankar ja v iskrenem, neminljivem spominu.« Tudi plzenska dnevnika — narodnodemokratski Českv denik (št. 298) in socialnodemokratska Nova doba (št. 298) sta z nekaj vrsticami zabeležila smrt slovenskega pisatelja. Prvi že 14. decembra, drugi dva dni pozneje. Nekoliko čudno pa je. da je organ socialnih demokratov', ki je objavil lepo število pre- vodov Cankarjevih črtic in leta 1916 tudi obsežen članek o Cankarju, natisnil ob njegovi smrti med Dnevnimi novicami samo te-le vrstice: »Znani jugoslovan- ski pisatelj Ivan Cankar je pretekli teden umrl. Bil je vnet socialist in njegova bogata literarna dela so zakladnica moderne jugoslovanske literature. V mest- nem gledališču je bil uprizorjen na predstavi naše stranke njegov dramski komad Kralj na Beta j novi. Ta težka izguba za socialistično Jugoslavijo hudo boli tudi nas.« Nekoliko obširnejši je nepodpisani nekrolog v plzenskem socialnodemo- kratskem tedniku Omladina (št. 7, 24. XII.) pod naslovom Ivan Cankar je mrtev! Tam beremo o Cankarju , da je bil »najboljši, na j plodovi tejši in v tu- jini najbol j znan slovenski pisatelj«; omenjen je tudi njegov boj za prerod in osvoboditev slovenskega naroda ter sežig Erotike. In še: »Kmalu po tistem se je Cankar poslovil z mladostnim ljubezenskim romantizmom in s svojim pe- resom služil nesrečnim, majhnim in zatiranim. S tem pa se je razšel z raznimi tokovi v svoji domovini, in odšel raje na Dunaj . Dobro je opazoval življenje, predajal se mu je in ga občutil do dna, nato pa z bridkim peresom nastopal proti hinavščini, polovičarstvu in nepoštenost i . . . Proletarsko okolje, v katerem je živel, je dajalo značaj njegovemu delu in nudilo snov njegovim spisom. Privedlo ga je tudi v naročje slovenske socialne demokrac i je . . . Na Češkem je zelo znan in ga veliko berejo . . . Y Narodnem divadlu so pred leti igrali njegovo pretresljivo dramo Kralj na Betajnovi, ki jo je uprizorilo predlani tudi plzensko gledališče kot majsko predstavo naše stranke. Za njim žalujejo ne samo slovenski, marveč tudi češki socialisti.« Največkrat in najbolj obširno se je spomnil tiste čase našega pisatelja tir. Vojtčcli Mčrka, ki je dva tedna pred njegovo smrtjo objavil v Moravsko- slczskem deniku1" tudi članek, v katerem primerja Cankarjevo povest Nino (Vinjete) s povestjo danes že malo znanega češkega pisatelja Josefa Krušine ze Švamberka Frantik Červenka. Čeprav ne gre za medsebojne vplive (saj Can- kar prav gotovo ni poznal ne Krušine ne njegove povesti), se zdi dr. Mčrki vzporednost med Martinom Gradarjem in Frantikom Červenko le zanimiva. Tukega bi kajpada lahko našli v svetovni literaturi več. Kolikor sem mogel dognati, jc Mčrka napisal kar pet člankov, ki so izšli v moravskih časnikih. Prvega od njih je objavila kromčrižka liana"10 obenem z Mčrkovim in Wolkerjevim prevodom pesmi Na mojo pot ne trosi rož rdečih. Mčrka Cankar ja skuša približati širokim množicam bralcev, ki jim je list na- menjen, zato piše o njem kar se da poljudno, toda za nas kljub temu zani- mivo. Npr.: »Slovenci, potrti od prvega udarca velike nesreče, se ne bodo takoj zavedli, ka j vse so s Cankarjem zgubili. Ko pa se bo rana začela celiti, bodo 179 Dvč povidkv. — Moravskoslezsky denik, 1/1918, št. 329 (28. XI.), str. 1—2. 180 Ivan Cankar. — Hana (Kromčriž), 10/1918, št. 229 (19. XII.), str. 2—5. sprevideli, kako je bilo njegovo ime združeno s celim narodom. . . Vse življenje je delal za to, da bi svoj narod rešil vsega grdega, da bi ustvaril močno in iskreno ljudstvo, in bil pri tem tako pogumen kot do takrat niliče na Sloven- skem. Na poti za tem ciljem ni mogel prizanašati niti političnim strankam niti umetniškim krogom. V boju je bil hraber in ni samo govoril o napakah in slabih straneh, marveč je naravnost s prstom pokazal na tiste, o katerih je sodil, da ljudstvu škodijo. Prav nič čudnega, da ga je ta boj izčrpaval, saj je bil na eni strani sam, na drugi pa množica sovražnikov . . . Res, kar čudno je, kako on kot čustven človek v svojih delih ne pozna sočutja z ljudmi, ki so slabi in zlomljeni. Njegov odnos do njih je naravnost sovražen. Saj med vrsticami lahko beremo, kako rad bi pokazal, kakšen narod ne sme biti. Iz ljubezni do njega izvira stremljenje po zedinjenju Jugoslovanov... Tako kot je sovražil hinavce, se je na drugi strani s sočutjem sklanjal k ljudem, ki so trpeli ne po lastni k r ivd i . . . Dojemljiv klic je njegov Illapec Jernej in njegova p rav ica . . . Socialna krivica je Cankarja tako pekla, da je moral izpovedati grenkobo in zahtevati zaščito za siromake. Pri tem je Cankar dobro opazil, kako potrebno je, da je narod v vseh svojih slojih močan, če noče, da nastane razkroj . . .« Nato Mčrka opozarja na Cankarjevo ljubezen do matere, po ka- teri je tako soroden z Janom Nerudo. Na koncu pa navaja seznam prevedenih Cankarjevih knjig v češčino, ki so že izšle ali še izidejo. V liekrologu, ki ga je objavil v tedniku Vvškovskč iioviiiv,181 ponavlja ne- katere misli iz gornjega članka, prav posebej pa se ustavlja ob Cankarjevih Podobah iz sanj, »delu največje umetniške lepote, ki ga lahko postavimo ob stran Pesmim v prozi Turgenjeva«. Še prav posebej opozarja na črtico Ugasle luči, v kateri se Cankar spominja matere. »Slovencem je umrl največji in najplodnejši pisatelj. Vsa slovenska literatura je pod njegovim vplivom.« Tudi v podlistku Moravskoslezskega denika '"2 dr. Mčrka ponavlja v glav- nem to, kar je povedal v že omenjenih člankih. Tudi tu poudarja veličino pisatelja, ki je skoraj četrt stoletja delal za prerod vsega na roda . . . Hotel je. da bi bil narod, in to vsi njegovi sloji, močan, zato se ne boji udariti po lahkomiselnosti kmetskega ljudstva (Troje povesti, Potepuh Marko in Kralj Matjaž) in grajati hinavščino liaprednjakov (Epilog Vinjet, Gospa Judita). Zreformirati je hotel življenje vsega naroda in njegovo delo je bilo kronano z zgodovinskim do- sežkom. Zaradi te doslednosti je bil osamljen, zapuščen, sam, sam. V tem sicer nekrvavem, toda prav hudem boju ni prenehala njegova lirična stran — nega- tivno. kritično delovanje ni potisnilo v ozadje pozitivnega.« Nato Mčrka piše o Cankarjevi naravnost otroško iskreni ljubezni do domovine, o njegovi ljubezni do matere in o njegovem odnosu do žene. In potem: »Včasi iščejo pri Can- karju francoski vpliv, jaz pa pravim ravno narobe, da je to pisatelj čisto slovanski. Najbolj značilen pojav ravno slovanskih, posebno ruskih pisateljev j e . . . . da rešujejo vprašanje, zakaj živim, kakšno na j bo moje življenje. Če se pri njem včasi pojavi nenavadna trdota, je to naša slovanska poteza, ki se pokaže, kadar smo izpostavljeni prvim sovražnim napadom in udarccm. Mo- 181 Ivan Cankar. — Vvškovske noviny (Vvškov), 27/1918, št. 51 (20. XII.), str. 2. ,R2 Ivan Cankar. — Moravskoslezskv denik (Ostrava), 1/1918, št. 354 (22. XII.), str. 2. goče bi lahko kdo opazil francoski vpliv v erotiki, toda če jo pogledamo bliže, vidimo, da je to boj telesnega z duševnim.с Nato Mčrka vrednoti Cankarjev jezik in slog, zlasti v Podobah iz sanj, ki pomenijo vrhunec njegove umet- nosti, ter pravi: »Lahko trdim, da imamo v vseh slovanskih literaturah samo dve zbirki pesmi v prozi, Turgenjeva in Cankarjeve.« Članek zaključuje s pozivom češkim bralcem, na j se čim bolj seznanijo z njegovimi deli, »gleda- lišča pa na j storijo svojo dolžnost«. V člankih, objavljenih v tedniku Proudy183 in Litovelsky kraj,184 pa je Mčrka zgoščeno orisal značaj in pomen Cankarjevega dela, zlasti njegov od- nos do naroda. Lep, globoko občuten nekrolog je napisal dr. Boliuš Yybiral za dunajski socialnodemokratski dnevnik Dëlnické listy,185 ki so že prej zabeležili smrt slovenskega pisatelja. Y njem je orisal t rpl jenja polno pot slovenskega pisa- telja in prikazal pomen njegovega dela za slovensko literaturo. Članek kon- čuje z besedami: »Nekaj strašne ironije usode je v tem. da ravno pisatelju, čigar vse življenje je bilo posvečeno zgraditvi pravičnejše bodočnosti sloven- skega naroda, ni dovolila, da bi bil nadaljeval delo v novih, ugodnejših razmerah.« Tudi v revijah je izšlo nekaj nekrologov ali pa je bila Cankarjeva smrt vsaj zabeležena. Na j omenim članek, ki ga je pod šifro -c- napisal za odlično urejevani Topicûv sbornik literarni a umëlecky že omenjeni pesnik in pre- vajalec dr. Jaromir Boreeky.180 Ker je prevajal, kakor smo videli, Cankarjevo Erotiko, ni nič čudnega, da pozna predvsem to in da piše glavno o njej . O Cankarjevi poeziji sodi, da je »vroče čutna«, da pa jc pesnik bolj zaslovel s svojimi prozami, »v katerih je bil oster opazovalec življenja, bujnega in ža- lostnega, pa tudi polnega trpl jenja proletarcev.« Nekoliko dalje pravi, da se je Cankar nekaj časa nagibal k mistiki, da pa je v njem zmagalo socialno čustvo. V dramatiki je Cankar tudi po njegovem mnenju dosegel »največji razpon« v Kralju na Betajnovi. Napoveduje, da bodo še v tej sezoni (1918-19) prišli na oder Narodnega divadla Cankarjevi Hlapci v prevodu Jana Ilajš- mana, kar pa se, kot vemo, ni zgodilo. V znani literarni reviji Zvon je pod šifro vč posvetil Cankar ju članek literarni kritik Vincenc Červinka.187 V njem vidi najmočnejši talent mlade slovenske literature, imenuje ga »pisatelj proletarec, upornik, socialni de- mokrat, ateist, naturalist«. Tudi Červinka omenja usodo Erotike in pomiritev z Jegličem. Nekam čudno pa je, od kod češkemu kritiku trditev, da »je bil po desetletnem literarnem boju priznan tudi v slovenski literaturi poleg Gove- ka r j a [!] za vodjo moderne«. Dalje našteva prevajalce Cankarjevih del v češčino in končuje: »Med vojno jc bil med tistimi Slovenci, ki so v narodnem boju za osvobojenje stali vzravnano in neustrašeno; bil je preganjan, poini- loščen, v boju za narodno samostojnost se je pomiril tudi s škofom Jegličem, 183 Proudy (Oloniouc), 9/1919, št. 1 (8. L), str. 5. 184 Litovelsky k ra j (Litovel) 9/1919. št. 1. (8. I.), str. 4. 185 Dëlnické listy, 30/1919, št. 17 (22. I.), str. 2. 186 Topičiiv sbornik literarni a umëlecky (Praha), 6/1918-19, št. 4 (januar 1919), str. 184. 187 V Lublani zemre l . . . — Zvon (Praha), 19 1918-19, št. 14 (19. XII.), str. 196. zmagal v tem boju, in zdaj — umrl. Tudi pri nas mu bomo ohranili hvaležen spomin.« Vsebinsko najbolj zanimiv članek pa je napisal pod šifro tr ob Cankarjevi smrti v socialistični reviji Akademie188 bržkone znameniti novinar, politik in prevajalec dr. Gustav Winter, ki je že leta 1915 pisal o knjigi Sveto obhajilo in druge povesti. Članek si zasluži, da ga prevedemo skoraj v celoti: »V I. Cankarju je odšel odličen predstavnik ne samo majhne slovenske literature, marveč vse literarne Evrope. Pesnik redke lirične moči, leposlovec bogate fa- bulativne iznajdljivosti in enkratne pripovedne umetnosti, dramatik močnega, toda vedno pesniškega patosa, satirik ostrega dovtipa. Tak je bil Cankar. 2e iz raznovrstnosti njegovega dela se vidi, kakšno literarno bogastvo zapušča. Pesnik, ki ni bil še star, zapušča svojemu narodu dvaintrideset literarnih del in še nekaj prevodov. Cankar je v marsičem utiral v rodni literaturi nova pota, predvsem pa pripomogel k socialnemu boju, da je prodrl v idilo takratne slovenske književnosti. Ta mož je sam storil v svoji domovini toliko kot pri nas cele generacije. Bil je sam zase generacija. Revolucionarne ideje, ki jih je oznanjal v svojih delili, mu niso pomenile samo literarne izvirnosti. Socializem je bil Cankarju vsebina duše, njemu je posvetil vse svoje moči tudi zunaj literature in za delavsko gibanje na Slovenskem je storil neizmerno veliko. Lahko bi bil vzor vsem tistim, ki so s socializmom samo koketirali, saj se je aktivno udeležil dela v delavski stranki in okusil vse težave političnega živ- ljenja. Med vojno je bil tako kot večina slovenske inteligence zaprt in najbrž je njegova prezgodnja smrt posledica trpljenja v ječi. Tudi češko socialistično gibanje ima veliko razlogov, da se s spoštovanjem in ljubeznijo spominja mrtvega pesnika. Naši delavci so v številnih prevodih brali njegova dela in se predajali svojevrstnemu čaru njegove besedne umetnosti. V našem leposlovju zadnjih let bi se našli tudi sledovi neposrednega Cankarjevega vpliva. Zadnja radost, ki jo je Cankar dočakal, pa je bila, da se začenja uresničevati tisto, o čemer je njegov narod samo sanjal.« Smrt slovenskega pisatelja je zabeležilo vsaj z nekaj vrsticami še nekaj časnikov in revij, npr. brnski Novi lid. praške Besedy lidu, Češke divadlo, Vlast in dr. (Se bo končalo) ADMONTSKA BIBLIA SACRA« V knjižnici benediktinskega samostana v Admontu (Avstrija) je v omari štev. 76 1 a hranjena »Biblia sacra, ebraice, chaklaice, graece, latine, gerina- nice, sclavonice. Studio et labore Eliae llutteri Germani. Noribergae. Cum Sacrae Caesar. Maiest. Quindeeim annorum Privilegiis. M. D. XCIX.« Na plat- nicah je zapisano, da jo je kupil »p. Eginhard Matevžič, profesor, pri Pro- dingerju v Ljubnem 1. 1877.« Verjetno je od tedaj »Biblia saera« v knjižnici admontskcga samostana. V Leobnu (Ljubno) je bila benediktinska gimnazija in j). Eginhard, očitno Slovenec, je bil profesor na tej gimnaziji. 188 Akademia (Praha). 22/1918-19, št. 5, str. 108.