Joža Lovrenčič Tonca iz lonca Nenavadna zgodba iz štarih časov. 7. ernardu je bilo po Toncu dolg čas. Prve dni se kar pri-vaditi ni mogel, da ga nima ob strani. Pet let mu je bil kakor nekak angel varuh, pa ga zdaj ni in ni. Minil je teden, šel je drugi, mesec se je obrnil, v dnevnik pa šc \edno ni mogel zapisati kaj novega o Toncu. In je začel potem misliti, da sta se oče in Tonca gotovo že vrnila, pa da Tona in Polona, če sta jo z očetom našla in rešila, ne pustita malega več v mesto. S to mislijo se je sprijaznil in samo še čakal, da mu Tonca, ko vendar zna pisati, kako po kom sporoči, kaj vse sta z očetom doživela. Meseci so potekali. Bernard ni utegnil več misliti ne na Tonca in ne na dom, zakaj bil je že v teologiji in njegovo šolanje je šlo h koncu. Nekega dne, ko ni najmanj mislil, da bi ga kdo obiskal in motil sredi obilnega učenja in pripravljanja za zadnje izpite, so ga poklicali, naj gre v govorilnico. Nemalo se je začudil, ko je odprl vrata in zagledal v govorilnici — grajskega pisarja. »Čudite se, gospod Bernard, kaj je mene prineslo v mesto?« je pisar začel, ko sta se pozdravila, in povedal, da ga je poslal grof. Poravnal da je pri rektorju zadnji prispevek za njegovo šolanje in da mu čestita, ker se je tako pridno učil. Rektor da ga je pohvalil in omenil, da morajo biti ne samo domači, temveč vsi iz Srednje vasi graščaku hvaležni, ko bodo že to leto doživeli prvo novo mašo. »Da, ako Bog da, jo bom pel za Marijin praznik sredi avgusta na Skalni gori v novi Marijini cerkvi,« je ponižno povedal Bernard. »Upajmo, da se dotlej oče le vrne . . .€ »Kaj, ga še ni?« je Bernard prebledel. In je pisar povedal, da ga še ni. On da dolgo ni vedel nič o tem, da bi bil šel Košana za Turki iskat neko Polono iz so-sedne doline. Pred kratkim da je izvedel. Župnik je bil po opravkih na gradu, pa da sta govorila. Prav o njem da sta govorila, kako hitro so šla leta študij, da. In potem da je župnik povedal novico, ki je bila žc stara, in se je čudil, da ni prišla še na grad. Pa ne samo to. Da je tudi mati od dela in žalosti zbolela, da je povedal in da so jo prevideli... .»Mater, mojo mater?« Bernardu se je zameglilo pred očmi in mu je bilo, kakor bi mu bil kdo zabodel nož v srce. »Saj je zdaj vse dobro, gos-pod Bernard, nič naj vas ne skrbi! Bog in trdna narava sta pomagala. Mati je spet zdrava, samo za očetom joče in žaluje, ker se l»oji, da so ga Turki pobili, da. Drugače je vse v redu doma, Graparjevi pomagajo in včasili pride še čevljar Tona, ki hodi spraševat 194 po ženi. Da, in mati vas prosi, gospod Bernard, da bi molili za očeta, da bi se vrnil živ in zdrav. Da, in še tega ne smem pozabiti: gospod župnik vas pozdravlja in pravi, da vas te novice ne motijo pri učenju, da je že božja volja, da morate okusiti tudi nekaj grenkosti, ko je šlo doslej vse tako lepo brez težav in neprijetnosti, da.« Pisar je vstal izza mize, češ da je gospoda Bernarda že preveč zadržal in da ve, kako je čas dragocen, ko se mora studiosus pripravljati za izpite. Želel je Bemardu tudi pri zadnjih izpitih najboljši uspeh in izrazil upanje, da se bosta videla po novi raaši kaj na gradu, kamor gotovo pride, da se graščaku zahvali in priporoči. Tudi Bernard je vstal in dal pisarju roko. Nič da ga ni zadržal, da ga je bil vesel, le da takih žalostnih novic ni pričakoval. Naj pozdravi mater in naj jo potolaži, kakor ve in more, on da bo že molil. In za Rožnico naj se pripravijo, da pridejo na Skalno goro. In gospoda župnika naj pozdravi in tudi gospoda grofa, ki mu je hvaležen in moli vsak dan zanj. Da bo prvo mašo, ko se vrne domov, bral v grajski kapeli, ako bo gospodu grofu prav. In takrat da se mu zahvali za vse. Tako da je že večkrat mislil in da bo tako tudi napravil. »Prav, prav, gospod Bernard!« je bil stari grajski pisar vesel in je še ponovno stisnil studiosu roko, ko ga je spremil do glavnih vrat, kjer sta se poslovila kakor oče in sin ... Tisti dan se Bernard ni mogel več učiti. Poskusil je, a ni šlo. Misli so i mu bile doma pri materi, potem pa iskale očeta. Šle so za njim in Toncem po vseh deželah in mestih, o katerih se je učil v šolah, prav notri v globoko Turčijo. Vse grozne zgodbe o Turkih in njihovih ujetnikih so mu prihajale v spomin. Tudi tista o kralju Matjažu v turški vozi, iz katere ga je rešila turškega carja mlajša hči, kakor je slišal peti v otroških letih doma. Takrat se mu je zamalo zdelo, da je rešila carjeva hči kralja Matjaža. Želel je, da bi on tedaj živel in bil junak. Pripasal bi sabljo v kačjem strupu kaljeno, ki bi švigala plamen, ko bi jo vihtel, se zagnal na konja in oddrvel reševat kralja... Še se spominja, oče se je smejal, ko mu je povedal, kaj mu ni všee. Da ni še vseh dni konec, mu je rekel, in da se kdaj še lahko izkaže, ako ga ne mine želja po junaštvu... Ne, zdaj bi si z mecem ne upal na pot, vsaj sam ne, ko je videl, kakšni so Turki. V potujočega pevca preoblečeni šolar bi pa šel. Od mesta do mesta bi hodil po Turčiji in prišel v samo prestolno mesto in bi tako pel, da bi ga hotel slišati sam sultan. In bi zapel sultanu, kakor ni dotlej še nikjer, čeprav bi na vsej dolgi poti ne pel druge pesmi. Tam gori na Slovenskem Toliko časa pel bom je lepa, lepa vas, in v strune bom igral, v tej lepi, lepi vasi da bom očeta našel doma sem revež jaz. . in ga domov peljal. Doma se joče mati, In z nama se povrne ... je daleč oče ujet, spet sreča v lepo vas sin vzel sem v roke lutnjo tam gori na Slovenskem, in k njemu iščem sled. kjer mati čaka nas... , .'' ' '¦-'-' i' ¦ - Tako bi pel; vso žalost in hrepenenje bi izlil v svoj glas in strune bi jokale in prosile, da bi se sultanu omečilo srce in bi ga vprašal, s čim naj mu poplača pesem, ki ga je tako ganila. In bi prosil, naj izpusti očeta iz ječe. In sultan bi ga uslišal. Poveljnikom vseh ječ v vseb. mestih svojega 195 cesarstva bi poslal pisanje — ferman, naj izpustijo takega in takega inoža, ki so ga takrat in takrat zajeli. V prestolno cesarsko mesto naj ga pri-peljejo^ kjer ga čaka sin, ki si je pridobil sultanovo naklonjenost... Prijatelj sosed je zapazil, kako sloni Bernard ob pultu, si podpira glavo ob od-prti knjigi, v kateri pa ni obrnil ne enega lista ves čas, odkar se je vrnil v učilnico. Stopil je k njemu in ga zdramil iz zamiš-ljenosti. »Kaj ti je?« ga je vprašal. In Bernard mu je povedal, kaj je iz-vedel in kaj misli. »Pa zdaj, ko si pred ordinacijo, pred posvečenjem, da bi šel na tako pot? Ali se ti ne zdi škoda? In še to: ako se je po-srečilo temu in onemu rešiti koga s pesmijo iz ječe, kakor smo slišali in tudi brali, ali misliš, da se bo tudi tebi?« »Poskusil bi, za očeta sem pripravljen žrtvovati vse,« je odgovoril Bernard. — — Sosed ni mogel zamolčati, kaj tare Ber-narda. Preden je bilo konec študija, so ve-deli že vsi v učilnici o Bernardovi nameri. Tudi rektor je izvedel. Poklical ga je k sebi in mu s tehtnimi razlogi dokazal, da bi bilo nespametno, ako bi tvegal tako pustolovščino. Edino sredstvo, ki more očetu pomagati, da je molitev, ki prebije železna vrata. In Bernard je odšel od rektorja naravnost v hišno kapelo in je molil in molil in čutil vedno bolj trdno zaupanje, da ga bo Bog uslišal in rešil očeta in še Tonca, ki je tako dober otrok... (Dalje prihodnjič.)