KMWP F IE o drami Johna Van Drutcna in zgodbah Christoperja Isherwooda Avtor glasbe Avtor besedil pesmi __liBlHiBBlUij W' Slovensko Ljudsko Gledolište Celje Slovensko ljudsko gledališče Celje Gledališki trg 5 3000 Celje Borut Alujevič, v. d. upravnika Tina Kosi, umetniški vodja Tatjana Doma, dramaturginja Metka Damjan, lektorica Miran Pilko, tehnični vodja Jerneja Vblfand, vodja programa in propagande Telefon +386 (0)3 426 42 14 Telefaks +386 (0)3 426 42 20 Urška Zimšek, blagajničarka Telefon +386 (0)3 426 42 08 (Blagajna je odprta vsak delavnik od 9.00 do 12.00 in uro pred predstavo.) Barbara Klemenčič, referentka za pospeševanje prodaje Tajništvo Telefon >386 (0)3 426 42 02 Telefaks +386 (0)3 426 42 20 Centrala +386 (0)3 426 42 00 E-naslov: tajnistvo(2)slg-ce.si Spletna stran: http://www2.arnes.si/slg-ce/ Ustanovitelj SLG Celje je Mestna občina Celje. Program gledališča finančno omogoča Ministrstvo za kulturo. Svet SLG Celje Miran Gracer, Drago Kastelic (predsednik), Zdenko Podlesnik, Miroslav Terbovc, Aleš Vrečko Člani strokovnega sveta SLG Celje David Čeh, Slavko Deriek, Marijana Kolenko, Tomaž Krajnc, Rastko Krošl (predsednik), Robert Vodušek N/ DOBRODOŠLI' WILLKOMMP NVFIMUF 1’hkvajai.ca Alja Predan (libreto), Milan Dekleva (songi) Režiser Miha Alujevič Dirigent Simon Dvoršak Koreografinja Mojca Horvat Dramaturginja Tina Kosi S cit nog raft nj a Dinka Jeričevič Kostumografinja Ivona Stanič Avtor video projekcij Luka Umek Lektorica Metka Damjan Sali.y Bowi.es Cliff Bradshaw Ernst Fraulein Schneider Herr Schultz Fraulein Kost Carinik Mornarji Konferansje Plesalke, plesalci iz Kluba Kit Kat Dve dami Gorila Tanja Potočnik Kristijan Guček Damjan Trbovc Anica Kumer Bojan Umek Barbara Medvešček David Čeh David Čeh, Jan Bučar/Primož Vrhovec, Gregor Cesar/Luka Štajer Miha Alujevič k. g. David Čeh, Saša Alič/Žana Močnik, Gregor Cesar/Luka Štajer, Jan Bučar/Primož Vrhovec, Anja Robida/Nina Žagar, Lea Sobočan/Mina Kovačevič, Katja Šantl/Andreja Janjilovič Katja Šantl/Andreja Janjilovič, Lea Sobočan/Mina Kovačevič Saša Alič/Žana Močnik klarinet, altsaksofon KLARINET, TENORSAKSOFON BASKLARINET, BARITONSAKSOFON TROBENTA POZAVNA KLAVIR AKORDEON TOLKALA VIOLINA VIOLINA VIOLONČELO BAS PEVCI GLASBENIKI Slavko Kovačič Bojan Logar Bernard Belina Dejan Podbregar Miran Šumečnik Igor Feketija Tomaž Marčič/Luka Juhart Tomaž Lojen Tanja Miklavc Doris Šegula Judita Popovič Piero Malkoč/Andrej Hočevar Song št. 10 Jutri bo moj ves svet izvajajo člani moškega pevskega zbora KUD France Prešeren, Vojnik, zborovodja Tomaž Marčič. Vodja predstave Anic Čatcr • Šepetalka Simona Kroži ■ Tonska mojstra Uroš Zimšek, Drago Radakovič • Lučni mojster Dušan Žnidar ■ Rekviziter Emi! Panič • Dežurni tehnike Rado Pungaršek • Šivilje Zdenka Anderlič, Janja Sivka, Dragica Gorišek, Marija Žibert • Frizerki Maja Zavec, Marjana Sumrak ■ Odrski mojster Radovan Les ■ Garderoberki Melita Trojar, Mojca Panič • Tehnični vodja Miran Pilko • Umetniški vodja Tina Kosi Tanja Potočnik, Kristijan Guček Tina Kosi OD BERLINA DO KABARETA BERLINSKE ZGODBE (Berlin Stories) Pisatelj Christopher Isherwood je leta 1935 napisal knjigo Berlin Stories, ki je služila kot podlaga za dramo Johna van Drutena lam a Camera, ki jo je napisal leta 1951. Drama je leta 1966 doživela uspešno premiero na Broadwayu, nato pa kar 1.165 ponovitev. Ishervvood je v času od 1929 do 1933 živel v Berlinu. Knjiga Berlin Stories je sestavljena iz dveh delov: The Last ofMr. Morris in Goodbye to Berlin', drugi del je sestavljen iz zgodb Berlin Diary, Sally Botvles, On Ruegen Island, The Notvaks, The Landauers. Zgodba muzikala Kabaret se v glavnem naslanja na zgodbo Sally Botvles. Berlinske zgodbe so deloma avtobiografske in govorijo o ljudeh, ki jih je Ishervvood spoznal v času svojega bivanja v Berlinu. V tem času je bil Berlin eno najbolj dekadentnih mest Evrope. Združeval je veliko revščino na eni strani in neprestane zabave, veseljačenja in pijančevanja na drugi strani. Pisatelj Ishervvood je v knjigi prikazan skozi lik Chrisa, prijatelja Sally Bovvles. Sally Bovvles je v Ishervvoodovi knjigi devetnajstletna Angležinja, ki jo izključijo iz šole, ker se ravnateljici zlaže, da je noseča. V Berlin pride s prijateljico Diano; ta jo zapusti, ker si najde bogatega ljubimca. Sally se preživlja s petjem v klubih in sanjari, kako bo nekega dne slavna. Ima se za igralko, čeprav še nikoli ni odigrala nobene vloge. Kratek čas poje v klubu, a ji pogodbe ne podaljšajo. Ima številne ljubimce, ki jih pogosto menjuje. S Chrisom (v Kabaretu je to Clifford) sta le prijatelja. On je njena tolažba v težkih dneh, ko Sally zve, da je noseča z nekdanjim ljubimcem Klausom, ki jo je zapustil, ker je spoznal dekle iz angleškega plemstva. Po tem dogodku je Sally zelo na tleh in se veliko druži s Chrisom. Nič ne delata, vse dni in noči le popivata in se pogovarjata. Sally kuje nerealne načrte za prihodnost. Ves čas sanjari o slavi in ogromnih zneskih, ki jih bo zaslužila kot slavna igralka. Potem s Chrisom spoznata Gliva, bogataša, ki ju razvaja, vozi naokoli, jima kupuje darila, pijačo, Bojan Umek, Anica Kumer vabi na večerje ... Skupaj pijančujejo in se dogovarjajo, kako bodo potovali okoli sveta. Glive naj bi se poročil s Sally, Chris pa naj bi bil neke vrste tajnik, ki ne bo imel nobenega dela. Nekega jutra Glive preprosto odide, ne da bi ju vzel s sabo. Sally se kljub svoji radoživosti v trenutkih obupa sprašuje, ali jo bodo moški vedno zapuščali. Zase misli, da je ženska, ki z lahkoto odtrga moža od žene, nobenega moškega pa ni sposobna obdržati. Prisrčen odnos med Sally in Chrisom se spremeni, ko mu reče, da ga ima sicer zelo rada, vendar se ne bi obremenjevala, če bi ga povozil avto. Chris zaradi tega užaljen odpotuje v tujino. Ko se vrne v Berlin, ga Sally izkoristi za pisanje nekega članka, ki ga potem zavrže. Chris postane ljubosumen, saj je očitno nekdo drug zasedel njegovo mesto prijatelja pri Sally. Slučajno spozna Georgea Sandersa, ki išče igralke. Chris, ki v njem prepozna prevaranta, ga iz hudobije napoti k Sally. Sanders Sally pelje na večerjo in se ji zlaže, da je pomemben človek filmske industrije; nato se zaroči z njo, ji pobere ves denar in izgine. Vse to se zgodi v eni sami noči. 16-letnega lopova kasneje ujame policija. Chris spremlja Sally na policijo in je po tem dogodku ne vidi nikoli več. Ko se kasneje vrne v Berlin, najde nekatere svoje stare prijatelje, a o Sally ne izve ničesar. jAZ SEM KAMERA (lam a Camera) I am a Camera je drama Johna van Drutena, ki je nastala po Ishertvoodovih Berlinskih zgodbah. Snov za dramo je John van Druten črpal predvsem iz zgodbe o Sally Bowles. Ko je dramo končal, so se mnogi ljudje zgražali nad njo, predvsem nad značajem Sally Bovvles. Nekateri pa so mu očitali, da drama nima ne zgodbe ne smisla. lam a Camera v tradicionalnem pojmovanju dramske strukture res nima Freytagove trikotne zgradbe. Van Druten je namreč menil, da je svoja dela vedno najbolje napisal prav brez klasičnega pojmovanja zgradbe drame. Trdil je, da je vpliv filma in televizije v bistvu povzročil razpad dramske zgodbe, saj sta zgodbo prevzela nova medija, medtem ko so drami ostali značaji in razpoloženje. Van Druten je v drami uporabil avtorjevo pravo ime (z njegovim privoljenjem). Sally Bovvles je označil kot deklico, ki je poslušala odrasle, ko so govorili o lahkoživkah, in poskuša posnemati njihovo obnašanje oz. se vede tako, kot se ji je zdelo, da bi se vedle lahkožive in nepremišljene ženske. Van Druten je menil, da je pri Sally treba prikazati obe plati njene osebnosti: z eno nogo je še v šolskih klopeh, z drugo pa v berlinskih nočnih klubih. Svetoval je, naj se Sallyjina otroškost prikaže z rekviziti (medvedkom, sliko), njena ženskost pa s pomanjkanjem moralnih vrednost in seksualnim življenjem. Van Druten pravi, da je Sally sebična, nepremišljena, z lahkoto spreminja občutke iz jeze v dolgočasje. Sebe lahko vidi v kakršnemkoli razpoloženju ali situaciji in znotraj le-te vedno igra. Van Druten je Christopherja označil kot težko vlogo, saj v nobeni sceni ne triumfira. Je v dogajanju, ki ni odvisno od njega, in nanj nima vpliva. Je bolj opazovalec in komentator. Iz njegovega značaja izhaja naslov drame Jaz sem kamera. MUZIKAL CABARET John Kander in Fred Ebb sta debitirala leta 1966 z muzikalom Cabaret, ki so ga neprekinjeno igrali do leta 1969. Muzikal je prejel številne nagrade, med njimi Tony Award za najboljši muzikal. Zaradi uspešnosti so ga obnovili še dvakrat, in sicer leta 1987 in 1998. V vrtincu zabav Berlina tridesetih let se odvijajo majhne intimne zgodbe navadnih ljudi: plesalk iz kluba, pisatelja, lastnice, ki oddaja sobe, prodajalca zelenjave. Njihove zgodbe so prežete z duhom časa, ki je dekadenten. Sally je plesalka v klubu, ClifF pa je prišel v Berlin, da bi našel temo za pisanje romana. Namesto delu se raje predaja zabavam in veseljačenju. Ob vsem veselju pa v zraku visi duh vzpenjajočega se nacizma. Ko Sally izve, da je noseča, ClifF želi, da bi se skupaj vrnila v Ameriko, saj v deželi, kjer se Hitler z nezadržno močjo vzpenja na oblast, ne želi imeti družine. Sally politika ne zanima, misli le na svojo kariero, zato odbije njegovo ponudbo. Največja razlika med tremi različicami muzikala je v spolni usmerjenosti osrednjega moškega protagonista ClifFa. V prvi verziji je ClifFheteroseksualen moški, v drugi verziji je biseksualec, v tretji pa homoseksualec. Berlin tridesetih let seveda dopušča vse možnosti in različice. V naši postavitvi smo se odločili za drugo verzijo. ClifF opiše Berlin: »Ampak meni so te zabave všeč. Celo mesto mi je všeč. Zanemarjeno je in grozno - vsi pa se tako dobro zabavajo. Kot gruča otrok, ki se igrajo v svoji sobi - in vse bolj norijo - vejo pa, da se bojo starši vsak trenutek vrnili domov.« Grozeča moč nacizma je v muzikalu podana minimalno, s tihotapljenjem denarja za politično stranko, s kratkimi komentarji na zaročni zabavi: Ernst: ... Krasna zabava. Herr Schultz je zelo radodaren gostitelj. A ne? Fraulein Kost: Saj tudi mora bit. Lahko bi si pa privoščil še desetkrat več. Oni imajo itak ves denar — ti Judje. Ernst zato posvari Fraulein Schneider pred poroko: Ernst: To poroko vam odsvetujem. Ne morem uporabiti močnejših besed. Za vaše dobro gre ... Fraulein Schneider: Kaj pa dobro gospoda Schultza? Ernst: On ni Nemec. Fraulein Schneider: Pa saj je bil tukaj rojen. Ernst: Ni Nemec. Lahko noč. ClifF pravi, da kdor ni proti nacizmu, je za. V takih trenutkih se v družbi jasno pokaže, da tisti, ki jih spreminjajoče družbeno stanje ne zanima in se aktivno ne vključujejo v politiko, dajejo svoj pristanek radikalnim skupinam in nazorom, kakor so nacistični. Skozi intimne zgodbe posameznikov je prikazana vsa dekadenca Berlina v tridesetih letih, hkrati pa tudi groza ob naraščanju nacistične moči. Posebej pretresljivo je, da so tudi izobraženi, razgledani in prijetni ljudje (Ernst) padli pod vpliv nacistične propagande, ki je že od vsega začetka kazala odpor do Židov in ostalih nearijcev. Pod krinko glasbe in nočnih klubov se v Cabaretu zarisujejo tudi obrisi koncentracijskih taborišč. Sasa Alič, L .ca Sobočan, Jan Bučar, Katja Sami, David Ceh, C rego r Cesar, Anja Robida Tina Kosi NEMČIJA V TRIDESETIH LETIH 20. STOLETJA l’o prvi svetovni vojni se je pojavilo več simptomov, ki so kazali na upadanje evropske moči. Prvi je bil zavračanje demokracije in postavljanje diktatorskih vlad na Madžarskem, v Španiji in Poljski, Litvi, Portugalski in v Nemčiji. Drugi je bil neprilagojenost evropskega gospodarstva novim razmeram, kar so spočetka še prikrivali z velikimi posojili iz ZDA. Razsulo je pospešil polom na newyorški borzi leta 1929, kar je jasno pokazalo, kako zelo je bila Evropa odvisna od ameriškega gospodarstva. Ko se je po dveh letih zaupanje ljudi v gospodarstvo v Nemčiji končno malo obnovilo, so šle po zlu največje bančne ustanove te države. Vrednost denarja je bila spodkopana, v industriji so ustavljali delo, nacionalna proizvodnja se je zmanjšala na četrtino do polovico njene ravni v letu 1929 in milijoni delavcev so bili brez dela, z lačnimi družinami in brezupno prihodnostjo. Nekoč mogočno nemško cesarstvo se je znašlo na tleh, njegova industrija je bila skrajno izčrpana, zajela jih je nezaslišana inflacija, zaradi katere so nižji in srednji razredi dejansko obubožali. V Nemčiji je bilo leta 1931 približno šest milijonov brezposelnih. Gospodarska kriza je vodila v politično krizo. Nezadovoljni delavci so se začeli upirati, nemški kapitalisti pa so vse bolj odkrito začeli podpirati nacionalsocialistično stranko. 30. januarja 1933 je njen voditelj Adolf Hitler postal nemški kancler, 19. avgusta 1934 pa se je razglasil za firerja nemškega naroda. Takoj ko so se nacisti dokopali do oblasti, se je po državi razpaslo zatiranje in uničevanje drugače mislečih. Na radiu in v časopisih se je začela kampanja laži in hujskanja proti Židom in v šolah so uvedli obvezen predmet »učenje o rasah«. Kmalu so začeli sprejemati protižidovske zakone, ki so Žide degradirali v drugorazredne prebivalce in jim vzeli nemško državljanstvo. Prav tako so prepovedali poroko med arijci in Židi, ki so izgubili vse pravice, med drugim niso več smeli opravljati javnih služb. Hitler je začel cefrati versajsko pogodbo, preklical je tiste točke v versajski pogodbi, ki so zahtevale razorožitev Nemčije, in znova uvedel obvezno vojaško službo. Ni hotel več odplačevati vojne odškodnine, leta 1936 je ponovno zasedel demilitarizirano Porenje. Hitlerjeva moč je bila v tem, da si je drznil zasnovati povsem novo ureditev države in da je začel preurejati svet po tej podobi. S to novo vizijo se je spoprijel z notranjim problemom nemškega gospodarstva in z zunanjim problemom statusa nemške države. Na podlagi načrta o militarizaciji je dal brezposelnim delo ter dohodke in s tem še povečal svojo priljubljenost. Samosvoja poteza Nemčije, ki jo je ločila od drugih avtoritativnih držav, je bila njena rasistična dogma. Po porazu v prvi svetovni vojni so bila v Nemčiji ugodna tla za sprejem fašističnih načel in rasističnih idej. Zamisel o nordijski superiornosti in rasni čistosti je povezovala z idejo antisemitizma. Žarišče je bilo v strastnem sovraštvu do Židov. Zanimivo je, da je ravno v obdobju med obema vojnama prihajalo do povečanega števila raziskav s področja fizične antropologije, ki so se dotikala vprašanja ras. Večina antropologov je že do leta 1920 ugotovila, da ni mogoče utemeljiti nobenega odnosa med boljšimi in slabšimi sposobnostmi človeka in rasnimi posebnostmi. Rasne teorije, na katerih je temeljil nacionalni socializem, so bile v nasprotju z dosežki takratne znanosti. Hitler je izražal zlasti poglede nižjega meščanstva, iz katerega je tudi sam izviral. To je bil razred, ki je imel občutek, da ga tisti od zgoraj prezirajo in tisti od spodaj ogrožajo. Prav ta razred je povojna inflacija zadela z najvišjo silo. Hitler je poveličeval vojaški ideal v razoroženi Nemčiji. Prej so bila vsa višja vojaška mesta namenjena višjim plastnem veleposestniškega plemstva. Zdaj so rjavosrajčniki in črnosrajčniki uživali ob tem, da so enaki. Za to pa so se lahko zahvalili le Hitlerju, ki je postal nepogrešljiv kot voditelj in kot simbol. Nacistična Nemčija se je začela pripravljati na vojno že leta 1934 in je do leta 1939 za oboroževanje porabila 60 milijard mark, kar je bilo skoraj 60 odstotkov nacionalnega dohodka. Leta 1938 je Nemčija priključila Avstrijo, 1939 so Nemci okupirali Češko in Moravsko, iz Slovaške pa je Hitler naredil marionetno državico, 1. septembra 1939 so napadli Poljsko in potem krenili na osvajanje vse Evrope. S tem se je začela 2. svetovna vojna. Židi so postali begunci. Do velikih protižidovskih demonstracij je prišlo po prvem atentatu na Hitlerja, v Nemčiji so zažigali sinagoge, hiše in grobove Židov, približno trideset tisoč so jih odpeljali v koncentracijska taborišča. Pri tem so bili nemški Židi kaznovani še s finančno kaznijo milijardo mark zaradi napadalca Herchela Griinspana, ki je bil po rodu Žid. Leta 1941 je postalo obvezno nošenje rumene Davidove zvezde z napisom Žid najprej v Nemčiji, Češki in Moravski, kmalu zatem pa še v Franciji in ostalih zahodnih državah. Leta 1942 je prišla odredba, da se mora število deportiranih Židov povečati mesečno na sto tisoč. Z vseh področji so prihajali zapečateni vlaki z nasilno pobranimi židovskimi možmi, ženami, otroki in starci. Tisoče nesrečnikov je umrlo že na poti. 20. februarja 1942 je SS-Obergruppen-ftihrer Heydrich oznanil na tajni konferenci v Berlinu program »končne rešitve židovskega vprašanja«. Ta program je vseboval ukaze za uničenje vseh Židov, ki so živeli v Evropi: takojšnjo smrt za vse, ki niso sposobni za delo, in prisilno delo za sposobne z minimalnimi življenjskimi pogoji - vse do smrti zaradi izčrpanosti in podhranjenosti. Oblika likvidacije je bil plin ali množično streljanje. Sprva so se žrtve dolgo mučile z dušenjem izpušnih plinov, kasneje pa je nemška tovarna Degesch izdelala plin ciklon b. Poleti 1942 je prišel ukaz, da se vse Žide, ne glede na starost in spol, deportira v taborišča smrti. Med drugo svetovno vojno je bilo pobitih 30 milijonov civilistov in 19 milijonov vojakov, 35 milijonov ljudi je bilo ranjenih. Tatjana Doma PRELET SKOZI DOLGO ŽIVLJENJE MUZIKALA Glasbeno gledališče je oblika gledališča, ki združuje glasbo, petje, ples in govorjeni dialog. Od opere se razlikuje v uporabi popularne glasbe različnih zvrsti ali vsaj različnih popularnih stilov petja, v uporabi dialoga brez glasbene spremljave (čeprav so tudi nekateri muzikali, kot na primer Nesrečniki /Les Miserables/, v celoti podloženi z glasbo in imajo nekatere opere, kot na primer Carmen, govorjeni dialog), največkrat pa je velika pozornost glavnih igralcev in zbora namenjena plesu. Izvajalci muzikalov so ponavadi ozvočeni, kar je pri operi največkrat nezaželeno. Začetki glasbenega gledališča segajo v 5. stoletje pred našim štetjem, ko so že v antični Grčiji glasbo in ples vključevali v tragedije in komedije. Ajshil in Sofoklej sta celo sama napisala glasbeno spremljavo za svoje igre. V 3. stoletju pred našim štetjem so Plavtove komedije vsebovale ples in glasbeno spremljavo orkestra. Da bi se plesni koraki v velikih amfiteatrih bolje slišali, so si rimski igralci na obuvala pritrdili kovinske ploščice, imenovane »sabilla« - to so bili prvi step čevlji. Glasbeno gledališče se je v različnih oblikah pojavljalo v vseh obdobjih. Glavni elementi muzikala so glasba, besedilo pesmi in libreto; tem so podrejeni vsi ostali elementi: režija, koreografija, kostumografija, ki se razlikujejo od postavitve do postavitve. Najbolj znana kraja, kjer uprizorijo in odigrajo največ muzikalov, tako rekoč domovina muzikala, sta Broadway v New Yorku in West End v Londonu. Muzikal je lahko zelo kratek in obsega eno samo dejanje ali pa traja več ur, največ muzikalov pa traja od ene ure in pol do treh ur. Današnji muzikali imajo ponavadi dve dejanji, prvo malo daljše od drugega. Muzikal ima štiri do šest glavnih glasbenih tem, ki se skozi predstavo ponavljajo. Govorjeni dialog je umeščen med glasbene točke. Nekateri muzikali so v celoti peti in nimajo govorjenega dialoga, kar zabriše ločnico med glasbenim gledališčem in opero. Trenutki največje dramske napetosti v muzikalu se izrazijo skozi pesem - ko je čustvo premočno za govorjenje, akterji zapojejo, ko postane premočno tudi za pesem, pride na vrsto ples. Pesem mora ustrezati likom in njihovemu položaju znotraj zgodbe. Muzikal se začne s pesmijo, ki vzpostavi ton muzikala, predstavi nekatere ali celo vse pomembnejše like in pokaže prizorišče dogajanja. Znotraj zgoščene forme muzikala mora avtor libreta vzpostaviti like in razviti zgodbo. Glasba je osrednje sredstvo za izražanje emocij. V petminutni pesmi je odpetih veliko manj besed, kot je izgovorjenih v petminutnem dialogu. Zato je v muzikalu manj časa za razvoj dramskega dogajanja kot v enako dolgi gledališki igri, saj muzikal namenja več časa glasbi kot dialogu. Zlata doba broadvvajskega muzikala se je začela z muzikalom Oklahoma! leta 1943 in se končala z muzikalom Hair leta 1968. Oklahoma! velja za prvi »pravi muzikal« in je pomenil revolucijo v zvrsti glasbenega gledališča. Pred publiko je prinašal tekočo, na trenutke šibko zgodbo, pesmi, ki so pospeševale dogajanje, plesne vložke, ki so se prvič pojavili kot sredstvo za pospeševanje dogajanja in razvoj likov in ne le kot izgovor za razkazovanje napol golih plesalk. Enostavni romantični muzikal Oklahoma!)