Kako naj si umni kmetovavec po vsih potih svojega gospodarstva gnoj množi.
Po nauku dr. Stockhardt-a.
Vemo, da ga ni kmetovavca, kteri bi groš ver-gel od sebe na cesto, in se krajcarja ne. Kaj ta-cega storiti, bi mu vest ne pripustiia. Brez števila pa je kmetovavcov, ki brez vse vesti zametujejo nečimerno ne le groše ali krajcarje, ampak ceie kupe tolarjev, ktere bi si brez vsega truda ohraniti zamogli. Smeti vsake sorte, kakoršnih je v hi si, okoli hiše in na dvoru vsaki dan dosti: to so tisti groši in tolarji, kterihkme-tovavci ne porajlajo, ktere pa, če bi se pridno spravljale in umno obračale, bi vergle veliko gotovega dobička Jeto in dan.
To je vendar čudno, da je še toliko kmeto-vavcov, ki ne vejo, da razun živinskega gnoja je še veliko druzih reči gnoj, in vendar bi imelo to perva vednost vsacega kmetovavca biti, ker gnoj je podlaga vsega kmetijstva, gnoj je zlata ruda, iz ktere vsi pridelki izvirajo, gnoj je začetek in konec kmetijstva. Brez gnoja bi ne bilo celo nič na svetu!
Se vam morebiti taka govorica čudna zdi? — Le se čudite! Al s tem, da se čudite, še ni nič opravljeno. Spoznati morate to tudi; tako bojo po spoznanju prišle naše kmetije na boljši stan. In to je namen tega poduka.
Da se pa to zgodi, je pervo: da kmetovavec ve svoje prave prijatle ločiti od lažnjivih pri-liznjencov, in da tem slovo da. Tak lažnjiv pri-liznjenec, kteremu kmetje več verjamejo kot vsacemu druzemu poštenemu človeku, je pa — stara navada, stara šega, staro kopito.
Že od mladih nog so kmetje, dojeni z mlekom starih vraž, s starim kopitom dobro znani, — staro kopito je tisti prijatel, ki jim vselej prav daje, ki jim nikdar nasprot ne govori; — se ve da s takim prijatlom se vsak rad sprijazni, ga za ljubega preroka čislja in za svet praša, kadar mu je sveta potreba.
Čeravno je pa ti prijatel prav krotka in miroljubna stvar, vendar zarenči in zobe pokaže takrat, kadar ga hoče kdo v njegovem pokoju zdra-žiti. Zato je staremu kopitu vsaka nova reč zo-perna, gnjusna, malopridna. Ker pa se staro kopito ustavlja vsaki novi znajdbi, ga je tudi teško premagati, ker ravno tisto orodje, s kterim se povsod drugod vse opravi, pri njem nič ne zda, zakaj za pamet, za dokaze, čeravno so jasni kot
beli dan, on nič ne porajta. Če mu rečeš: ,,to ali to je zavoljo tega potrebno in dobro", boš le bob v steno metal, vker njemu noben pameten dokaz v glavo ne gre. Če mu dokazuješ, daje velika škoda, ako se pusti gnojnica odtekati po dvorišu in na ulice, ti bo staro kopito odgovorilo: „tako je bilo zmiraj pri naši hiši". Če mu svetješ globokeje orati, bo staro kopito zavernilo: :)znabiti da je to drugod dobro, pa za naše polje to ni; to bomo vendar mi nar bolje vedili, ker smo pri tem že 50 let". Če mu priporočaš: »razdelite gmajno, ki vam nič prida ne donaša, in naredite si njivo ali senožetiz nje", ti bo staro kopito zarenčalo: „ja, kaj še! kam pa bomo gonili živino na pašo? čmu bi bili pa spa-šniki, če bi ne bili za živino".
Tako bi to staro kopito zmiraj vse le s tem odbijalo, da tako je tudi nekdaj bilo! Da v vsaki reči se ljudje spam et vuj ejo, to staremu kopitu ni dopovedati, — da kmetijstvo je vednost in znanstvo, kakor vsako drugo opravilo, ktero se vsako leto zboljšuje, tega staro kopito celo ne verjame, — da to , kar je kadaj dostojno bilo in dobro, ne more dan današnji dobrobiti, to staro kopito ne da po nobeni ceni veljati, čeravno čuti, da so potrebe sedanjega časa veliko veči, ko so nekdaj bile.
Al, dragi moji, nikar ne mislite, da sim vojsko napovedal vsemu staremu. Nikdar! Bog daj! da bi marš i k ter a stara reč sopet se povernila, kakor je nekdaj bila; marsikaj bi bilo bolje, tudi v gospodarstvu kmetov. Še pomnim iz svojih mladih let, kako častitljiv je bil marsikak star gospodar, ki se je v vsem obnašal kakor oče proti svoji družini, ki je ž njo vred delal, ž njo vred jedel, ž njo vred molil. Kako se je v 25 letih vse to spremenilo! Kako pa se sedaj večina gospodarjev obnaša proti svoji družini! kako je razrušena tista lepa družinska vzajemnost, ki je nekdaj kraljevala med gospodarjem in njegovimi posli! Zdaj grejo gospodarji svojo, in posli svojo pot. Zares! ako bi ne bili stari dobri gospodarji tako redki postali, tudi dobri posli bi ne bili tako redki dan današnji!
Ni tedaj vse staro slabo; pa kar je slabega, to moramo naravnost odkriti in brez milosti grajati, ako ravno jo zamerimo pri starokopitnežih celega sveta. Bog nam ni za to uma dal, da bi ga zakopali v zemljo, ampak za to, da napredjemo ž njim, da se vsak dan kaj več naučimo, da vsak dan kaj zboljšamo.
Veliko, sila veliko pa se moramo še o tem učiti: kaj vse je gnoj, kako ga množiti.
(Dalje sledi.)
Kako naj si umni kmetovavec po vsih potih svojega gospodarstva gnoj množi.
(Dalje.)
Skušnje družiti krajev.
Kako visoko cenijo in kako pridno pobirajo in spravljajo v Belgii vse, kar je za gnoj dobro, naj se prepričajo naši bravci iz sledečih skušinj.
Pešena zemlja v Belgii ni kaj rodovitna, zato jo morajo kmetovavci ondi vsako leto pridno gnojiti. Čeravno imajo živine dokaj, vendar tisti gnoj, ki ga od živine v hlevu pridelajo, ni zadosti. Oni si tedaj z nar veči pridnostjo napravljajo mešani gnoj (Kompostdunger).
Velike kmetije imajo za to posebnega človeka, ki se g n o j n i č a r (Diingervoigt) imenuje in je oskerb-nik gnojniš. Blato iz luž m grabnov, plevel, rušje, cestno blato in cestne smeti, ktere da vsak kmetovavec v okolici svojega posestva z močnimi metlami
vkup spravljati, devajo na gnojniše, kjer vso to so-dergo še mešajo z apnom, s pepelom iz mjiiarij (žajfarij), s pepelom iz premoga in šote, in skur-jekom, golobjekom in človeškim gnojem. Ves tak kup premetvajo večkrat in vselej ga polivajo z gnojnico. Le kadar je vse do dobrega vdelano, so-gnjito in premešano, peljejo gnoj na njivo.
Stari in mladi spravljajo v Belgii gnojne reči in delajo take gnojniša aii za domačo potrebo ali za prodaj. Po mestnih ulicah pobirajo ubogi ljudje gnoj; vse kar najdejo za to pripravnega, pobirajo v peharje ali vozičke, in se dostikrat skavsajo, če dva pobirača planeta ob enem čez kupec *). Zato so pa tudi tam ulice povsod tako snažne, da niko-dar tacih ne vidiš, — zato je pa tudi kmetijstvo v Belgii na tako visoki stopnji, da malokje drugod tako. Belgianci vejo, da krava se le pri gobcu molze, njiva pa le po gnoju nar veči pridelk daje.
Nabrano zalogo spravljajo ubogi na določene kupe zunaj mesta, terga ali vasi, kjer vse, kar je bilo po ulicah nabranih smeti, šute, blata, ostanj-kov iz fabrik in mnogoverstne druge soderge, pride na okrogle, špicaste kupe in se s scavnico poliva.
Ti kupi po lastnosti nabranih reči se prej ali pozneje sparijo in začno vreti. Na to pa se pridno pazi, in kakor hitro je en kup tako vroč, da roka va-nj vtaknjena, vročine ne sterpi, se berž razkoplje. To se trikrat ponavlja, in po tem se kup proda. Proda se pa tam gnoj vsaki dan lahko, ker Belgianci vejo gnoj vedno dobro ceniti.
V   Brugg-u živi blizo 600 ubozih ljudi od nabiranja cestnih smeti. Gnoj iz sekretov pa še ni v ti rajtingi; iz samega sekretnega gnoja skupi mesto na leto čistih 10.000 tolarjev.
Zato pa tudi v tacih krajih, kjer taka pridnost v nabiranju gnoja kraljuje, nič beračev nimajo, in mestna gosposka vleče iz gnoja vsako leto lepe dohodke.
V  Belgii je pa tudi velika kupčija z gnojem. Posebne družbe in imenitne kupčij-ske hiše se pečajo s prodajo gnoja. V Briissel-u je neka družba nabiranje in odpelje-vanje gnoja v najem (Tacht) vzela, ktera ima tudi v druzih krajih prodajavnice gnoja in opravilnike zato postavljene. Ta družba kupčuje: 1) s smetmi in blatom po ulicah nabranim, 2) s človeškim gnojem iz sekretov, 3) s šotnim pepelom, 4) z lan eni m i in ogeršičnimi pre-
*) Ta hvale vredna navada, pridno špogana je bila nekdaj tudi v Krajnskem mestu. Od tod, ker sta se pobiračn živinskega gnoja večkrat sperla in še le pomirila, ko je vsak polovico kupca dobil, je se dandanašnji znana za-bavlica, s ktero vunanji prebivavce Krajnskega mesta dražijo. >/Vsak pol«.
sami (pergo) za gnoj, 5) s tičjikom, guano imenovanim, itd.
Da je tak mešani gnoj posebno dober gnoj, vsak lahko zapopade iz tega, ker taka mešanica ima za več sort rastljm redivno moč v sebi. Kakor za njive, je tak gnoj tudi za travnike posebno dober.
V sledečem nauku hočemo razlagati koristnost vsih tacih stvari, ki so dober gnoj, in vrednost njih razodeti iz kemijskega ozira.
(Dalje sledi.)
—   182   —
Kako naj si umni kmetovavec po vsih potih svojega gospodarstva gnoj množi.
(Dalje.)
Kaj vse je gnoj?
SiJa velika stvar na svetuje gnoj. Vendar je žalostno , da je čila veliko kmetov, ki tega ne vejo in mislijo, da le edino to je gnoj, kar spod živine ali človeka pride. Koliko tisuč in tisuč mernikov žita bi se vsako leto več naželo, koliko tisuč in tisuč centov sena bi se več nakosilo, koliko več druzih pridelkov bi se pridelalo, ako bi vsi naši kme-tovavci spoznali, da gnoj je vse, kar rastljinam v živež služi.
Ker pa se naši kmetje niso dosihmal nikdar kmetijstva učili in še le v poslednjih letih so nio-drejši možaki med njimi k temu spoznanju prišli, da kmetijstvo je vednost kakor vsaka druga, ki se učiti mora, jim ni za zlo vzeti, ako so samim sebi toliko let škodo delali. Dobri izgledi so edini pomoček bili, da je tu in tam kak kmet uraniš i si za gnoj prizadeval, ker resnične so Ver-tovcove besede: ;,kn»et jo mora popred viditi in s perstom potipati, potlej še le posnema".
Dandanašnji se je že veliko o tem na bolje premenilo. Umni kmetje, spoznavši, da se mora vediti in brati, kaj se v kmetijstvu po svetu godi, že poskušajo, kar za dobro spoznajo, in obderže, kar jim je lastna in skušnja druzih poterdila.
Takim bo vstreženo, ako se jim razloži vrednost gnojnih reči bolj natanjko, da zadobe temeljito vednost o tem, kar je podlaga vsega kmetovanja.
Ker je vsetognojna svetu, kar več ali manj ras ti ji nju v živež služi, bomo našteli nar poprej vse gnojne stvari, ki jih najdemo v zemelj-nih, rastljinskih in živalskih ognjuskih.
/. Zemeljni ognjuski so:
Razun g i psa ali mavca, živega apna, laporja ali soldana itd. se štejejo v to versto :
Pepel vsake baze, namreč pepel lesa, premoga (kamnitega oglja), šote ali suška, po perilu ostajoči lug itd.
Razsipi od starih zidov ali šuta, ilovnati ali apneni zamečki, cepine cegla.
Cestni prah in cestno blato.
Blato iz bajerjev, grabnov itd.
Razpadena žlindra iz plavžev za železo, razpadeni apneni ostanjki iz mnozih fabrik in svečarij, pepel iz apnenic, cegelnic itd.
2. Rastljinski ognjuski so:
Plevel vsake baze, pirnica, rušje,listje9 bičje, ločje, terstje, praprot, pezdirje, mah.
Žaganje, hišne ali borjačne smeti, treske in drugi leseni ostanjki.
Saje lesa, premoga in šote, ogluje ali ogelni prah.
Ostanjki od farbarskega lesa, ognjuski iz farbarij in tiskarij, ostanjki strojarskega čresla.
Gobe, tropine vina, 6Ia, jesiha, sladje, se ne ne merve, ki niso za klajo.
3.  Živinski odpadki.
Razun navadnega gnoja spadajo v to versto:
Mesovje, kite, kože, kri.
Dlaka, šetine, perje, volna, klobu-čevna, usnje.
Kosti, parklji, kopita, rogovi.
Kebri vsake sorte, hrošči, polži, červi, gosence.
Ostanjki koš eni (špodium) v cukrofabrikah in druzih fabrikah, kervini ostanjki, zaveržki od kož v strojarijah in limarijah, zrezki, ostružki in ostanjki glavničarjev in druzih rokodelov, zaveržki volnatih cunj v papirnicah, volneni prah v s u k n a r i j a h, vsi živinski ognjuski i z mesnic, konjederšnic.
4.  Se drugi odpadki:
V hišah: žajfnica, lug po belenju prediva, pomije, slane vode.
Iz fabrik: kisla voda v oljnih rafina-rijah, beliših in tis k arij ah (drukarijah), pe-rilna vodavsuknarijah,spodnji lugvžaj-farijah, gazna voda v fabrikah, kjer gazno svečavo delajo itd.   (Dalje eledf.)
Kako naj si umni kmetovavec po vsih potih svojega gospodarstva gnoj množi.
(Dalje.)
Pretres temeljnih gnojnih stvari.
Da rastljine zamorejo živeti in dobro obroditi, potrebujejo zraven svitlobe, gorkote, mokrote in zraka še mnozega druzega življeja, kteri v celo majhnih drobcih tiči v tisti stvari, ktero perst ali zemljo imenujemo.
Čeravno vsak kmetovavec ve, da na vsaki zemlji se ne sponaša vsak sad enako dobro, se jih vendar le malo spusti v bolj natanjčno preiskovanje tega; zadovoljni so, da rečejo: ta zemlja je dobra ali slaba, gnojna ali pusta, pešena ali ilovnata, suha ali mokra itd.
Od tod, ker so s tako le poveršno vednostjo zadovoljni, pa menda tudi pride, da večina kmetov druzega gnoja ne porajta, kakor tistega izpod živine ali človeka.
Ko bi vsi kmetje vedili, da kakor človek in živina tudi rastljine potrebujejo mnozih soli za živež, — da potrebujejo žvepla, fosfora, apnenine, korenine in mnogih druzih reči, ktere očitno najdemo v pepelu sožganih rastljin: gotovo bi si * pridniši prizadevali tacih reči veliko skup spraviti, ktere imajo redivne soli in zemlje v sebi.
Ker pa vsak lahko zapopade, da nevidljivo tanjke so cevčice, po kterih koreninice serkajo svoj živež iz zemlje, bo tudi lahko spoznal, da lugaste soli in persti ne grejo naravnost kot take v rastljine, ampak združene s kakošno kislino in raztopljene v vodi, ktero serkajo koreninice. - - Po tem uvodu začnemo preiskovanje posamnih gnojnih reči:
1. Pepel od derv *} (Holzasche). Gnojne stvari v tem pepelu so lugaste soli (Kalisalze) in fosforne persti (phosphorsaure Erden); zraven teh je v njem tudi nekoliko ogeljnokislega apna. Te soli in persti so živež rastljinam, iz njih izvira gnojna moč pepela. Ker si je pa les zlo mak, in ker tudi les enega plemena se spreminja po letnem času, lahko iz tega vsak spozna, da se tudi omenjeni obstojni deli pepela zlo spreminjajo, da tedaj tudi med pepelom in pepelom mora razloček biti. V dokaz tega povemo, da v pepelu lesa divjega kostanja, ki je bil spomladi sekan, smo našli potašelja 57 delov, v pepelu jeseni se-kanega pa le 17, — solnokislega potašelja spomladi 10 delov, jeseni le 3, fosforne kisline spomladi 19 delov, jeseni 21, apnenika spomladi le 6, jeseni pa 51 delov.
*)    Les za kurjavo imenujemo v slovenskem jeziku derva.
—    190   —
Pepel listnatega lesa (listo vja) ima vedno več potašelja in fosforne kisline v sebi, kakor hovje. Zato je pepel listnatega lesa za gnoj več vreden kakor pepel hojovja.
2.  Pepel od šote (Torfasche). Še manj stanovitna je gnojničnost šotnega pepela, kakor der-vinega, ker med šoto in šoto je velik razloček. Pa šotni pepel je vselej veliko manj vreden kot pepel lesa; zakaj? —zato, ker šotni pepel celo malo potašeljavin tudi malo fosfor ne kisline v sebi ima. Če bi hotli šotni pepel primerjati z lesnim, bi jo nar bolje zadeli, ako bi rekli: šotni pepel je enak izsluženemu pepelu, ki je po iz-služenju svoje nar boljši gnojne stvari zgubil.
Če pa šotni pepel ima gnojnega potašelja in rodovitne fosforne kisline tako malo v sebi, v čem pa vendar obstoji njegova gnojna moč? — v gipsu (mavcu), ogeljnokislem in fosforokislem apnu obstoji in je tolikanj veči ta moč, kolikor več ima teh stvari v sebi. Kako različna zamore gnojničnost šotnega pepela biti, se lahko razvidi iz tega, da nekteri pepel ima komaj polovico enega dela fosforokislega apna v sebi, nekteri pa 2 dela, — nekteri ima le 3 dele ogeljnokislega apna in ravno toliko gipsa, drugi pa 10 delov v sebi.
3.  Pepel od premoga (Steinkohlenasche), Ti pepel je v nekterih krajih zlo zaničevan, al to je škoda za kmetijstvo; zakaj? — pervič zato: ker ima zraven trohice lugastih soli precej apna inžveplene kisline v sebi; apno in žveplena kislina pa ste dober živež rastljinam; drugič pa pepel premoga zavolj ravno omenjenih delov inza-volj ilovnatih stvari, ktere v sebi ima, zamore gnji-lim rečem smrad odvzeti in njih amonjak tako vkrotiti, da ne more izpuhteti. V tacih krajih tedaj, ker s premogom kurijo, ne morejo cenejšega pomočka imeti sekretom smradu odvzeti, kakor če veržejo včasih kak pehar tacega pepela v sekret, kteri brani, da nar bolj gnojni puhi ne morejo zbežati. Ti pepel tedaj, ko od ene strani jemlje stranišem smrad, množi od druge rodovitnost gnoja. Kakor za straniša je tudi zagnojniša ti pepel prav dober; le skoz mrežo naj se poprej vselej premeče, da se očisti debelih in kamnitih ostanjkov.    (Dalje sledi )
Kako naj si umni kmetovavec po vsih potih svojega gospodarstva gnoj množi.
Pretres temeljnih gnojnih stvari.
(Dalje.)
Razsipi ali šuta starega z i d o v j a. Gnojna moč te šute obstoji v lugastih soleh, fosforokisleni in ogelnokislem apnu in anioni a ko v i h in sol itarokislih soleh. Kolikor več i lovce in kolikor starejši ilovco ima šuta v sebi, toliko več ima ravno imenovanih gnojnih reči v sebi, in toliko bolji gnoj je. Gotove skušnje uče, da ilovca v starem zidovju se sčasoma sila veliko gnojnih drobcov z zraka napije, zlasti amoniakovih, ki se v nji v solitarokisli soli spremene. Znano pa je, da amoniakne in solitar-ske soli rastljinam dobro teknejo, ker gnjilic, kije v njih, lahko prekuhajo in sebi v živež obernejo.
Le malo žgana opeka (cegel), klera rada razpade in se lahko spersteni, je razdrobljena ilovnati šuti enaka, tedaj dober gnoj; močno žgana opeka pa je bolj terdemu kamnju podobna, in kakor to, nima gnojne moči.
A p ne na šuta je enaka pešenemu, apnenemu laporu ali soidanu, ki se je z zraka gnojničosti napil: dosto obilo solitarokislih soli bo pa ta šuta takrat imela, ko je bila več časa z gnjilčnimi tekočinami, postavim, s scavnico v dotiki, kakor je apneni omet (frajh) v hlevih, itd.
Cestni prah in blato. Ni vsako cestno blato enako dobro. Vrednost cestnega blata se ravna po lastnostih kam n j a, s kterim cesto nasipajo. Je nasuto kamnje kremen, tudi prah njegov ni več vreden kakor drobni pesek; le tolikanj vedi vrednost ima, kolikor več je njemu primešanega živinskega blata, ki se po cestah trosi. Že več so vredni ostanjki tistega kamnja, ki je lastnosti poljskega spata (kakor granit, beli kamen, porfir,bazah), ker to kamnje vselej obderži nekoliko lugastih soli, apnjenika, fosforokisline itd., kterestvari dobro gnojijo, če po dežju in zraku tako kamnje v prah razpada. Prah apnjenika m tako cestno blato je nar bolji, ker je ravno toliko vredno kakor lapor in apno samo.     *
Smeti, pometeneiz hiš, dvoriš, mestnih ulic itd. se smejo po vsi pravici že prištevati slabemu mešanemu gnoju. Vsake baze dobra so-derga se najde v takem gnoju. Kakošno veliko ceno imajo zaničevane smeti, vejo Belgiški kmeto-vavci nar bolje, ker oni pridno nabirajo po mestih tak gnoj , in ga polne ladje kupujejo iz Holand-skega, da ga mešajo potem s cestnim blatom, s tičjekom „guanoCt in z družim gnojem in tako svoje
pešene stepe preminjajo v rodovitne polja in lepe senožeti.
Blato iz grabnov, bajarjev in druzih vodotokov. Tudi vrednost tega blata ni povsod enaka, ker voda, ki ga popuša, zemlja, po kteri ta voda teče, in kraji odkodar se voda v grabne steka, preminjajo vrednost njegovo. Voda, ktera priteka va rodovitnega bolj visocega polja, ali ktera teče skozi vasi ali mesta, donaša mnogo rodovitnih smeti; tako blato je kaj dober gnoj. Voda pa, ktera teče skozi gojzdne ali močirne kraje ali po nižavah in pešenih ravninah, popuša le malo vre dno blato, kterega gnojna vrednost ni tolikšna, kakor jo ne-kteri cenijo. Jez sim več sort tacega blata preiskoval , pa sim v 100 funtih komaj 6 do 10 funtov rodovitne sperstenine, 1 funt ogeijnokislega apna in komaj 4 lote fosforokislega apna najdel. Nekteri mislijo, da černa farba tacega blata je dobro znamnje njegove rodovitnosti, — al zlo se motijo: tista njegova černa farba izvira večidel iz černega železnega okislj anca in od oglja kisle sperstenine; — ti dve reči ste pa malopridni in celo škodljivi rastljinju. Živa priča tega so skušnje, da polje in senožeti, ki so bile gnojene čisto s takim frišnim blatom, so bile slabeji od poprej. Kdor hoče* tako samo po sebi malovredno blato zboljšati, naj ga pomeša z žganim apnom ali laporom in večkrat premetovaje naj ga pusti na zraku tako dolgo ležati, dokler kislasperstenina ne zgubi svoje kisline in železni okisljanec LEisenoxy-dul) se ne spremeni v železni okisanec (Eisenoxyd, rijo), kar se spozna iz tega, da je celi kup ru-javkaste farbe postal.
Kolikorkrat kmetovavec tako blato za polje ali travnike rabi, naj ga ima le za podlago, s ktero še drug živinsk ali rastljinsk gnoj meša. Potem jo bo dobro opravil.   CDaUe sledi.)
Kako naj si umni kmetovavec po vsih potih svojega gospodarstva gnoj množi.
Po dr. Stockhardt-u. (Dalje.)
Rastlinske gnojne stvari.
Plevel, pernica in vsaka zelenjava, če se še zelena podorje, je dober gnoj; to ve vsak umen kmetovavec. Pa vse te reči, dokler so še sirove, ne gnoje tako hitro, kakor če se na kup namečejo, da pop red sognjijejo, preden se podorjejo. Sognjita taka zelenjava je že z goto v-Ijen in podelan gnoj, kteri služi vsakemu sadu berž za živež, kakor nam kuhano meso. Po so-gnjiti taki zelenjavi dobivajo rasfcljine ogeljne kisline in amoniaka, pa tudi Itigaste sol/, apna, fos-forove kisline itd. Iz tiste malopridne stvari in nar boJj nadležnega plevela, kterega kmetje pod imenom pernice (Quecke) le predobro poznajo, senarede na to vižo, če je zgnjil, take stvari, iz kterih nar lepši pšenica ali ječmen zraseta.
Pepel iz šote (Torf) in premoga (Stein-kohle} je^ po mnogih skušnjah tako dober gnoj, da se je le čuditi, da vsi kmetovavci še tega ne spoznajo, ki imajo v svojem kraju lepo priložnost, do-sto tacega gnoja si pridobiti. V pepelu nektere šote je več rodovitnega gnjilca, kakor v vlažnem živinskem gnoju. Za podlago tacih kupov, na kterih si kmetovavec tako imenovani mešani gnoj(Com-post) nareja, ni skor boljši stvari, kakor je imenovani šotni in premogov pepel, zato, ker gnojnico in druge mokre gnojnine hitro ser k a in v sebi o b-derži. Zato je rahla šota že sama po sebi tudi posebno dobra nastelja za krave in prešiče. Nektere sorte premoga, posebno rujavi premog (Braunkohle), kteri scer ni tako obrajtan kakor svitli černi premog, imajo toliko žvepla v sebi, da postanejo poln železnega v i tri ol a, akodeljčasa na zraku leže \n žvepleni prodec razpade. Takraz-paden premog zgrabi in v sebi obderži vsakomer-vico amoniaka, to je, tiste stvari, ktera namsmerdi iz gnoja, zlasti človeškega. Ker pa je v ravno tem, človeškemu nosu sila zopernem smradu veliko veliko gnojne moči, vsak lahko zapopade: kako koristno je včasih kakošno lopato tacega sperste-nenega (razpadenega) premoga v straniša (se-krete) vreči, da vjema smrad in tako gospodarju ob enem dvojni dobiček donaša: smrad jemlje, in ga v-se poserka, da je potem gnoj še veliko bolj močan.
Oglje derv, šote in premoga ne gnoji naravnost zemlje, ker oglje tako rekoč zgnjiti ne more in tedaj tudi ne spersteneti.   Vendar ima to
dobro lastnost, ker ima veliko luknjic v sebi, da se v zemlji raztopljenih gnojnih stvari napiva, pa tudi iz zraka takošne serka in jih v zemlji obderži — rastijinam v živež. Zatega volja je tisto oglje, ktero je bolj rahlo in lahko, bolji od preter-dega in teškega.
Žagovna, terskein drugi odpadki lesa,pe-z d i r j e itd. se morajo po njih notranji vrednosti prištevati tistemu gnoju, ki rastijinam daje naravnost obilo živeža; njih gnojna moč je zlo enaka sla-jai; le ti razloček je med njimi in slamo, da tako lesovje ne strohni in se ne spersteni tako hitro, kakor slama. Zato je za nje kaj dobro, da sepri-dene gnojnice, scavnice ali druzega gnoja, po kte-rem hitreje zgnjijd. Zatega voljo je pametno, tako šaro porabiti za nasteljo v hlevih, zlasti govejih in orešičjih.
Vse to, kar smo sedaj od žagovine itd. rekli, velja tudi od vsih lesnih ostanjkov iz fabrik, naj so izkuhane ali scer razdrobljene korenine, veje, listje, debla itd. Tudi po zmletih koreninah ostalo čreslo strojarjev se sme šteti v to versto; le to si je zapomniti, da se je čreslo o strojbi kislin napilo, in da te odpraviti in čreslo v gnoj spremeniti, se mora apna mu pridjati, ktero potegne kislino iz njega.    (Dalje sledi )
Kako naj si umni kmetovavec po vsih potih svojega gospodarstva gnoj množi.
Po dr. Stockhardt-u.
Rastljinske gnojne stvari.
(Dalje.)
Listje, šilovje, resje, mah in enake stvari imajo veliko gnojne moči v sebi in še več kakor slama. Pa kako je to, da že stari pregovor pravi: „listje in šilovje ni nič vredno za polje?" Vzrok tega je le v tem, da zrelo listje, še bolj pa šilovje (ali iglice od hojevja) ne rado in le počasi trohni, ker je z vošeno in smolnato snovo navdano, ktera zaderžuje trohnjenje. Bukovo listje, če na kupu leži, še v dveh letih popolnoma ne strohni, in zrelo šilovje od smrek in jelk še dalje ne strohni v zemlji.
Kdor tedaj hoče listje in šilovje za polje kmalo rodovitno narediti, naj ga zmeša s perstjo in z blatom in še pridene nekoliko apna in pepela; le kadar je na to vižo popolnoma strohnelo, naj ga navozi na njivo.
Da so naše besede gotove, prašajte vertnarje, ki listje za mešani gnoj visoko cenijo.
Saje od premoga, šote in derv že slove od nekdaj kot posebno dober in močen gnoj. In lahko je to zapopasti, ker imajo veliko amoniaknih soli, ktere so se naredile iz enega dela gnjilca zgorelih stvari in so se v saje sprijele. Še več pa kakor dervine saje, imajo saje premogove (Stein-kohlenruss) teh soli (posebno žeplenokislega amo-niaka) v sebi.
Saje so tedaj že zgotovljen gnoj, le malo manj močne, kakor tičjek guano; so tedaj dobre za njivo po verhu gnojiti. Tudi za napravo mešanega gnoja so kaj dobre.
Gobe, drožje od vina, ola, j esiha itd. so močen in dober gnoj. Vse te stvari so že zlo živalskemu gnoju enake, in ker imajo obilo gnjilca in fosforne kisline v sebi, so veliko več vredne kakor vsak drug rastljinsk gnoj. Na priliko: muš-nica (muhja goba) ima v 100 svojih obstojnih delih 6 delov in pol gnjilca, zraven tega 9 delov dobro gnojnih rudskih reči, drožje pa še več. Res je, da v frišnih gobah je veliko vodenega, kar ni za gnoj nič vredno, zato pa se na kup mešanega gnoja kaj dobro prilezejo, ker so tako rekoč kvas, po kterem druge gnojne reči, ki so se na kupu zmešale, hitreje gnjiti začno. Živalske gnojne stvari.
Ni ga gnoja, ki bi za rodovitnost zemljiš bolji bil, kakor so sploh vse stvari,  ki jih dobivamo od
žival, zakaj v teh je nar več tiste nar imenitniši gnojne moči, ki jih pod imenom gnjilca in fosfor a poznamo, iz kterih se po gnjijenju rastljinski živež: amoniak (ali solitarjeva kislina) in pa fosforova kislina narejata. Dalje so živalske stvari za mešani gnoj ali kompost še zavoljo tega neprecenljive, da naganjajo tudi druge reči k hitremu trohnjenju in gnjijenju, ker same hitro gnjijd in trohnijo. Ako se primešajo živalske reči gnojnemu kupu je ravno taka, kakor ko se v moko kvas postavi.
Med obstojnimi deli živinskega trupla je le eden9 ki nima nič gnjilca v sebi in za gnoj ne velja nič, in je še celo škodljiv, zato, ker zaderžuje dež ali sicer močo, da ne moreta v zemljo, kjer je tak gnoj potrošen, in da po tem takem druge gnojne reči bolj počasi razpadajo in trohnijo. Ta m gnoj malo pridna stvar je mast ali loj.
Vsi drugi deli živinskega trupla, naj so mehki ali terdi, imajo veliko veliko gnjilca v sebi, in scer, kadar so dobro posušene, imajo v 100 delih 15 do 17 delov gnjilca, tako je suho meso, suha kri,suha koža, dlaka, šetinje, volna, rogovi, parklji, hrustanci itd. Le kosti nimajo toliko gnjilca v sebi; če so čiste iii popolnoma suhe, ga nimajo več kakor 5 delov.
Kar smo pa sedaj od obilnosti gnjilca v živalskih rečeh rekli, velja le od tacih , ki so čiste in suhe; dokler niso posušene, in so jim še druge reči primešane, je razmera gnjilca, tedaj tudi gnoj-ničnost manjši, ker vodena stvar in mnoge druge primešance tudi precrj znesd.    (Dalje sledi.)
Kako naj si umni kmetovavec po vsih potih svojega gospodarstva gnoj množi.
Po dr. Stockhardt-u.
Živalske gnojne stvari.
(Dalje.)
Meso, kože, kite in ves drob živinski je dober gnoj. Meso ima v i 00 funtih zraven 75 funtov vode 3 do 4 funte gnjilca, polfunta lu-gastih, in pol funta fosforokislih soli v sebi; vse to je dober gnoj. Ker pa mast, kakor smo že rekli, za gnoj nič ne velja, naj se ali za kolo-maz (šmir) ali za svečavo ali mjilo (žajfo) poprej od mesa izreze, ali, kar je še bolje, izkiiha, preden meso zgnije in njivo gnoji.
Kri je še bolji gnoj kakor meso. Kako dober gnoj je kri, se lahko pri mladih sadnih drevesih vsak prepriča, če desetkrat toliko vode kervi prilije in s tako kervavo vodo drevescem priliva. Na Francoskem posuše vsako leto veliko kervi in jo potem v daljne kraje prodajajo, cent suhe kervi po 4 do 5 tolarjev, kjer ž njo sladkorje (cukrene drevesca) gnoje. V 100 funtih kervi zaklane živine je 80 funtov vode, gnjilca 2 do 3 funte, kuhinske soli pol funta, fosforokislih soli 8 lotov. v
Rožni na, kopita, p a r k 1 j i, dlaka, volna, ribje luskine, kosti. Gnojna vrednost teh reči se ravna po tem: ali imajo več ali manj gnjilca v sebi, in ali so bolj ali manj razdrobljene. Kar gnjilec zadene, je kemijsko preiskovanjera-zodelo, da v 100 funtih
rožnine je          10 do \2 funtov gnjilca,
volnatih cunj      10 do 12     „           „
kopit in parkljev   9 do 10     „           „
šetin, perja           9 do 10     „           „
starega usnja       6 do    7     „           „
kosti                          4 do    4     „           „
košenega o glja
(špodiuma)           *L do    1      „           „
Družili rudninskih stvari (zemelj in soli) je v omenjenih rečeh tako malo, da se ne morejo porajtati; le pri kosteh je druga; kosti imajo se čez polovico gnojnih fosforokislih zemelj v sebi. Scer je pri vsjh teh rečeh še to opomniti, da same po sebi ne razpadajo rade, se tedaj le zlo počasi sperstene, ako se nalaš ne zdrobe, kakor se to s kostmi, košenim ogljem in rožnino zgodi. Pri cunjah, perji, šetinah, usnju itd. pa še zdrobljenje ne pomaga dosto; treba je tem stvarem apna ali pepela primešati, da tako gnjijri in sperstene.
Kebri vsakega plemena, polži, červi, gosence so kaj dober gnoj, kadar so  popolnoma
verh zemlje ali pod zemljo zgnjili. Hrošči (majski kebri) imajo 3 dele gnjilca v sebi, vsa druga gori omenjena žival pa na pol manj (poldrugi del); scer pa imajo kebri, polži, gosence in červi veliko fosforokislino v sebi. Iz tega se lahko razvidi , kako dober gnoj je ti merčes.
(Dalje sledi).
Kako naj si umni kmetovavec po vsih potih svojega gospodarstva gnoj množi.
Po dr. Stockhardt-u. (Dalje in konec.)
Od še nekterih gnojnih stvari.
Voda, v kteri se je perilo pralo, in m j il ni ca (žajfnica) nima scer gnojnih reči v sebi, vendar je vredna, da se na gnojni kup vliva, ker ima nekoliko lugastih in kuhinske soli, zraven pa nesnage, potii, prahu itd. Veliko močneji je voda, v kteri v fabrikah sukno in volno perejo, zlasti tista, kteri je scavnica primešana in se za pervo pranje volne potrebuje. Tudi lug, v kterem se pre-divo ali platno za belitev pfipravlja, ima precej gnojnih stvari v sebi.
Pomije m drugi os tanj ki v kuhinjah bi bili tudi za gnoj kaj dobri, ako bi se ne porabili za pičo živine.
Kisla voda v oljarijah (Sauervvasser der Oelraffinerien), ktera ostane po čiši sirovega olja k žvepleno kislino, je dobra za gnoj, da zaderžuje amoniak, ki scer rad zbeži, kakor smo že večkrat rekli; z laporom ali kakosno drugo apneno stvarjo jiapravlja mavec ali gips po meri žeplene kisline.
Slana voda ali spodnji lug s ve carje v. Kadar svečar mjilo (žajfo) kuha, prideva na zadnje toliko kuhinske soli, da postane se pričijoča voda močno slana, v kteri ne more mjilo več razstopljeno ostati, kadar se hladi, plava tedaj mjilo zgorej, spo-dej pa se vsede slana voda ali spodnji lug, ki ima veliko kuhinske in lugaste soli v sebi. Ako se zmeša s 3 ali 4 deli vode, je ta slanica kaj dobra za kupe mešanega gnoja (kompostj.
Ker smo pregledali v pričijočem nauku vse stvari, ktere gospodarji in gospodinje dostikrat za-metujejo , čeravno so dober gnoj, in jim pokazali, da bi ne smeli nobene smeti zametovati, ker vsaka je dober gnoj ali naravnost ali po tem, ko se je na gnojnem kupu podelala, hočemo še nekoliko omeniti
Od mešanega gnoja.
Kaj je namen tacih kupov, na ktere se soderga vsake baze za gnoj spravlja?
Namen je dvojni.
Pervo so taki kupi (komposti} za kmetovca gnojna hranilnica ali šparovka(Dfingerspar-kasse), v ktero vse, tudi naj manj porajtane smeti, ktere se scer pogubijo, spravlja in nabera. Bolj ko je gospodar sam priden , in bolj ko svoje posle naganja, da vsako smet poberejo, poprej se bojo vinarji, ki se shranujejo na tak kup, narasli v kapital, ki je potem veliko tolarjev
vreden, in koliko čedniši bo v njegovi hiši, okoli hiše in na dvoru.
Drugi namen tacih gnojnih kupov je, da se sirove in nepodelane stvari v rodovitni gnoj prekuhajo, da ga rastljine povžiti zamo-rejo, kadar se na njivo ali senožet dene. Kakor želodec nabrane jedila prekuhuje in prebavlja, da potem iz jedil napravljeni sok serkalne žilice lahko popijejo, tako se po delaj o tudi na takem kupu marsiktere stvari v kratkem času v rodovitni gnoj, ki bi brez tega veliko let za nobeno rabo ne bile.
Da pa začne mešanica na takem kupu vreti in g n j iti, z eno besedo: podelovati se, je treba tacih stvari, ki to vrenje spod ba daj o in naga-njajo; te so: scavnica, gnojnica, kri, lugaste in slane vode, apno, pepel itd.
Da mešanica vre, potrebuje razun primerne mokrote tudi primerne gorkote in zraka.
Dobro je, take kupe perve mesce, vselej po tem, ko so z gnojnico ali slano vodo itd. pomočeni bili, t e r d n o potlačiti, ker se le tako kup poprej zgreje, kakor pa če je rahlo deržan.
Če je kup, kterega od časa do časa preiskovati imamo, znotraj tako vroč, da v njem roka sterpeti ne more, se mora presilna vročina potolažiti s tem , da se kup pomoči.
Se je pa na gnojnem kupu že vse zdrobilo in razpadlo, je treba kup večkrat premetati in ga ne preterdo potlačiti.
Poslednjič moramo še to omeniti, da vsaka stvar raji in pred gnjije, če je razdrobljena. Kopito, rog, cela kost, poleno itd. zna deset in deset let na kupu, v zemlji ali na zemlji ležati, preden se bo zdrobiti dalo; so bile pa te reči raz-sekane, spahane ali raztolčene, bojo kmalo razpadle. Naj se tedaj kmetovavcu to delo ne toži; svest si zna hiti, da bode veliko prej si tako gnoja napravil.